Oba prostora z reliefi sta bila povezana s kompleksom stavb, ki so tvorile vhod v svetišče. Kdor je prišel po poti iz Hattuše v Yazilikayo, je moral najprej skozi veliko preddverje in po stopnicah, ki so vodile na višjo teraso. Potem je skozi manjša vrata prišel na pravokotno dvorišče, ki so ga obdajali pravokotno prostori. Na dvorišču je stal oltar in majhna stavba z enim samim prostorom, verjetno za umivanje. Levo od oltarja pa so vodila vrata v veliki prostor s pro­ cesijo božanstev. Stavba je v zasnovi torej enaka hetitskim templjem (pred­ dverje, dvorišče s stavbo za umivanje in prostor, kjer biva božanstvo). Čemu je služilo skalno svetišče? Zimmern je leta- 1918 trdil, da so tu ob­ hajali praznik Novega leta. Istega mnenja sta bila še W. Andrae in Benno Landsberger. Novejši podatki iz tekstov potrjujejo to mnenje. Peto poglavje (str. 113—131) govori o odnosih hetitske države z Egiptom, kot nam jih kažejo najdbe v Hattuši. Poleg znanih zgodovinskih dejstev, zapi­ sanih na klmopisnih tablicah iz arhivov Hattuše (npr. korespondenca Suppilu- liume s faraonovo vdovo, Muvatallijeva . vojna z Ramsesom IL, mirovna po­ godba med Ramsesom II. Hattušilijem III. in drugo) našteva in opisuje najdbe egipčanske materialne kulture. Med njimi omenimo odlomek posode iz obsi- diana. Na njem je v karjiiši zapisano ime faraona Khyana, največjega med vladarji 15. dinastije.. Vladal je na koncu 17. stol. pr. n. e. Podobno posodo s Khyanovim imenom je Evans našel v Knossosu. Kako so ta in drugi egipčan­ ski predmeti prišli v Hattušo? V času stare države (tretjega obdobja v zgodovini Hattuše) so verjetno prišli kot plen vojnih pohodov v Sirijo, prav tako v za-- četku nove države. Od mirovne pogodbe dalje pa so lahko prišli bodisi kot darovi Egipčanov ali pa hetitskih sirijskih vazalov, ki so imeli trgovske stike z Egiptom. Šesto, zadnje poglavje (str. 132—157) opisuje Hattušo v frigijskem in per­ zijskem času. Po propadu hetitske države ca. 1200 je nekaj stoletij vladala tema (Dark Ages, kot to obdobje imenuje Bittel). V zahodni Mali Aziji je na­ stala frigijska država s središčem v Gordionu. Nekdanja Hattuša je postala nepomembno naselje na robu države. Na področju Hattuše je v 8. stol. na Büyükkaleju nastala naselbina bolj vaškega kot mestnega tipa, obdana z ob­ zidjem, ki poteka po nekdanjem hetitskem obzidju. Stavbe so bile razmeroma- majhne, z več prostori, grajene brez enotnega urbanističnega načrta. Keramika je tipično frigijska s stiliziranimi živalskimi figurami in figurami vojščakov z velikimi okroglimi ščiti, sulicami in perjanicami na čeladah. Frigijska naselbina je trajala od 8. do 6. stol. V perzijski dobi je bila znova povečana in utr­ jena. Po propadu perzijske države propade tudi ta naselbina. Nekaj skromnih najdb se je ohranilo še iz rimskega časa, potem pa so ljudje dokončno zapu­ stili ozemlje nekdaj mogočnega mesta. Izčrpna bibliografija' (str. 159—169) zajema vsa važnejša arheološka, zgo­ dovinska in filiološka dela o Hattuši. Knjiga je pisana v jasnem in razumljivem stilu, izčrpno in podrobno po­ daja vse, kar je zanimivega v zgodovini Hattuše, povezuje z zgodovino Hetitov in širšo zgodovino Bližnjega zahoda. Marsikomu so Hetiti le eksotično orien­ talsko ime. Če bo prebral »Hattušo« bo dobil točno in zanesljivo podobo o tem ljudstvu, njegovi zgodovini in prestolnici. Marko Urbanija Evelyn und Horst Klengel, Die Hethiter, Geschichte und Um­ welt. Eine Kulturgeschichte Kleinasiens von Çatal Hüyük bis zu Alexander dem Grossen. Wien und München, Verlag Anton Schroll & Co. 1970, 247 str., 68 ilu­ stracij na tabelah in v tekstu, zemljevid, 8°. Pričujoče delo naj bi bilo, po mnenju avtorjev, »skica večtiso'čletnega raz­ voja Male Azije prav do pohodov Aleksandra Makedonskega«. Bilo naj bi uvod, ki bralcu v lažje razumljivi obliki predstavi pisano vrsto kultur in ljudstev, ki so živela v Mali Aziji. Kdor pa bi se hotel temeljiteje poglobiti v problema­ tiko maloazijske kulture, bo v bibliografiji našel najvažnejša dela. 162 Po kratkem uvodu, kjer je orisan geografski položaj Male Azije, je prika­ zana neolitska kultura, predvsem kultura Çatal Hüyüka in Hacilarja. Izkopa­ vanja obeh najdišč so povzročila pravo revolucijo v maloazijski arheologiji in -odkrila, da je v 7. in 6. tis. pr. n. e. v Anatoliji cvetela kultura, ki v ničemer ne zaostaja za mezopotamskimi. Zidne slikarije, arhitektura, plastika, keramika, orodje in orožje, vse kaže, da je kulturni razvoj tu dosegel visoko raven. Po mnenju J. Mellaarta, ki je izkopaval' obe najdišči, že lahko govorimo o raz­ členjeni družbeni ureditvi. Ta kultura traja od ca. 6500 do 5600 pr. n. e. Po kratkem zastoju na koncu neolitika in v halkolitiku (bakreni dobi) se kultura in civilizacija znova razcveteta v bronasti dobi. Uporaba kovin je Anatoliji dala velike možnosti za razvoj. Dežela je bogata z rudami (železo, srebro, baker, kositer) in mezopotamski trgovci so z velikimi karavanami po­ tovali v Anatolijo po dragoceno kovino, ki je v Mezopotamiji ni bilo. Zgodo­ vinski teksti nam poročajo, da je Sargon Akadski (2340—2284) prišel na pomoč trgovcem, Naramsin (2260—2223) pa se je bojeval z zvezo maloazijskih vladar­ jev. Y tekstih iz Marija, mesta ob srednjem Evfratu, beremo o trgovini z Malo Azijo. Vsa poročila pa so več ali manj prebliski v temi. Jasnejšo sliko o Mali Aziji dobimo šele v dobi, ko so asirski trgovci orga­ nizirali mrežo trgovskih postojank s središčem v Kanišu (danes Kiiltepe, blizu mesta Kay seri).* Nekaj tisoč klinopisnih tablic iz arhivov asirskih trgovcev nam podaja sliko o trgovini, o odnosu trgovcev do domačega prebivalstva, o deležu domačih vladarjev v trgovini, o ekonomiki dežele. Kolonije asirskih trgovcev so propadle v katastrofi, ki je v 18. stol. zajela osrednjo Anatolijo in ki označuje prihod Hetitov. Večina knjige (str. 59—182) je posvečena Hetitom. Avtorja kratko orišeta prvi vzpon hetitske države v obdobju Stare države (18.—16. stol.), mračno ob­ dobje Srednje države (16.—15. stol.), polno spletk in čas propada hetitske moči, ter^ obdobje Nove države oziroma obdobje Imperija (14.-13. stol.), ko postane dežela Hatti velesila, enakopravna egipčanski, babilonski in asirski državi. Naslednja poglavja podajajo sicer zgoščeno, vendar jasno sliko o politični, pravni in ekonomski ureditvi hetitske države, posebno poglavje je posvečeno ustroju het tske vojske. V poglavju o hetitskem verstvu avtorja poudarjata močan vpliv huritskega in predhetitskega verstva in menita, da še od prvot­ nega verstva, kot so ga Hetiti prinesli ob priselitvi, razen imen ni ohranilo takorekoč ničesar. Prikaz kulture Hetitov zaključuje poglavje o pisavi in li­ teraturi, kolikor nam je znana iz tekstov, izkopanih v hetitski prestolnici Hattuši (danes Bogazköy, 120 km vzhodno od Ankare). Posebno poglavje obravnava dežele, ki niso sodile v hetitsko državo in jih hetitski teksti omenjajo v zvezi z vojnimi pohodi ali pa diplomatskimi zapleti. Najzanimivejša med njimi je gotovo Ahhijawa, ki so jo mnogi povezovali z Ahajo, Ahajci, trojansko vojno in iskali v imenih tamkajšnjih vladarjev ime­ na, ki so nam znana iz Iliade. Dve poglavji (str. 185,—231) govorita o malih hetitskih državicah, ki so se ohranile v Mali Aziji in severni Siriji kot ostanek nekdaj mogočnega imperija. Okoli 1. 1200 namreč vderejo v Malo Azijo t. im. »pomorski narodi«, opustošijo še Sirijo in šele na meji Egipta jih je zaustavil faraon Ramses III. V 8. stol. si hetitske državice podvržejo Asirci, v istem sto­ letju se v Anatoliji izoblikujeta frigijska in lidijska država. Leta 546 Lidijo osvojijo Perzijci in leta 33 Aleksander Veliki >osvobodi« Malo Azijo. Knjiga, namenjena širokemu krogu bralcev, je pisana tekoče, kolikor je mogoče se izogiba učeni strokovni terminologiji. Vsakdo, kdor se zanima za predgrško kulturo in zgodovino Male Azije, jo bo s pridom prebral in v njej našel napotke za nadaljnji, podrobnejši študij. Marko Urbanija Ekrèm Akurga, Ancient civilizations and Ruins of Turkey from Prehistoric Times until the End of the Roman Empire. Istanbul, Turk Tarih Kurumu Basimevi 1970, 375 str., 112 tabel, 168 ilustracij med tekstom, načrti najdišč, 2 zemljevida, 12°. u* 163