IVO TROŠT: Kratka molitev. Povest iz južnih krajev. |O je bil kapetan Majič na dopustu, je pripovedoval otro-kom pod hruško na vrtu dogodke, ki jih je sam doživel in tudi slišal od drugih pomorščakov. Nekoč je zazvonilo v dolini po vaseb poJdne. Kakor angelski pozdrav so se oglašali zvonovi na različnih krajih, pojoči vsi isto pesem, ki se je zlivala v mogočen odmev — hvalo stvarniku. Kapetan je nehal pripovedovati, otroci niso silili vanj, naj nadaljuje. Veli-častna, praznična tišina je zavladala v mali družbi. Vsa srca so čutila svečani ttenutek, ko se mora duh za hip dvigniti od pozemskih nadlog v jasne višave k solncu večne pravice in resnice. Odmolili so, in kapetanu je bila všeč zbranost tnladih drobljančkov ob slovesnem trenutku. Domislil se je takoj dogodbe, ki jo je povedal vdanim poslušalčkora: ,Naša fregata je nadaljevala znanstveno potovanje na Karolinskih otokih v Tihem morju. Določen je bil že odhod rairao otoka Guineje v Avstralijo. Oglasili smo se še na postaji katoliških tnisionarjev, da jim še slednjič izročimo pozdrave iz daljne evropske domovine in želimo mnogo uspehov raed divjimi in napol divjimi Malajci. Voditelj misionske postaje nam pokaže človeka, ki je na prvi pogled kazal, da je rojen v Evropi, sicer pa popol-noma divji. V slabo izgovarjanih španskih besedah je ponavljal samo : ,Bog. — ]e režil, Bog — še — reši," To je bila njegova kratka molitev in obenem grozna dogodba njegovega življenja. Prosili smo misionarja, naj natn izroči divjaka. Mogoče, da ga rešijo v kakem zavodu za umobolne. Z znamenji smo mu hoteli povedati, da pojde z narai v druge kraje. Vprašali smo ga, če je zadovoljen, da ga odpeljemo. ^^i 154 ¦-•— Ni se mnogo zmenil za to. Debelo nas je gledal in večkrat pokazal proti jugu, kjer rasto palme in kokosovi orehi, ter kazal z znamenji, da tnu nekdo pokrade in poje te sadove. To nam je pojasnil voditelj postaje in tudi povedal, po kako čudnem slučaju je našel tega čudaka. Pred odhodom nam je še pokazal knjigo, ki jo je več kot osemindvajsetletni čudak častil skoro kakor Boga. Skočil je k misionarju, mu jo potegnil iz rok, stisnil k sebi, odprl in začel listati, da bi bral iz nje. Dolgo jo je prebiral, potem pa zaprl, se prijel za glavo in zatulil tako žalostno, da so se nam vsern krčila srca. Pokazal nam je potem z roko, da je sicer znal brati, pa je pozabil. Zopet je ponavljal svojo kratko molitev: ,Bog — je — rešil, Bog — še — reši." Ker srao bili namenjeni v južno avstralsko mesto Melbourne, smo ob-ljubili misionarjem, da tam izročimo čudaka kakemu zavodu, kjer ga bodo izkuSali poboljšati: iz napol živali bodo napravili človeka, če ga je še kaj ostalo v njegovi koži. Obljubiti smo morali misionarjem, da bomo zanesljivo in vse poročali, kar se bo zgodilo s čudakom. Zanj se je zavzel tudi naš fregatni zdravnik, ki nas je zagotovil, da začne takoj, ko odrinemo, s tem živalskim človekom svoja opazovanja in poizkuse. Prav malo je izvedel sicer skrbni opazovalec med potjo v Avstralijo, najsi smo vozili celih šest tednov. Čudak je jedel, kar smo rau dali, pil samo vodo, spal, kjerkoli se mu je zadremalo. Umival se ni, tudi briti se ni pustil. Za vse druge telesne potrebe je pa imel prav toliko smisla in skrbi kakor dveletno dete. Celo obleka mu je bila preveč. Najrajši bi bil skakal kar nag po ladji. Ker so bile besede, ki jih je izgovarjal v kratki molitvi, španske in je bila tudi knjiga, ki jo je čuval kot dragocen zaklad, zbirka španskih narodnih pesmi, smo ga začeli ogovarjati v španskem jeziku, kolikor smo nanueč umeli tega jezika. Naš tolmač za španščino se je najbolj bavil s čudakora. Čital mu je iz zbirke špaaske pesmi, a vselej tako, da je živalski človek sam držal knjigo v roki, ako je bila slučajno obrnjena narobe, je ni smel popraviti, za ves svet bi je ne dobil iz rok. Videli smo pa vsi, da čudak rad posluša španske glasove. Ko ga je pa vprašal tolmač, če je umel, kar je slišal, je pokazal z odločnimi kretnjami, da ni umel ničesar. Na neki strani v zbirki je bilo z lepimi potezami napisano ime Diego C. Vprašali smo ga, če je on napisal to besedo in če je on Diego C. Na oboje je odkimal. Največkrat je kazal za bananami in kokosovimi orehi, ki mu jih odneso tatovi. Razločno je pokazal, da so ti tatovi opice. . . V Melbourneu smo ga izročili v bolnico. Zaradi spietnega vodstva zdravnika dušeslovca je začel čudak pomalem umevati španski govor. Da, še prej nego smo ostavili mesto, je govoril počasi tudi sam, toda le najnavadnejše stvari kakor otrok, ki se komaj uči črkovati posamezne zloge. Zdiavnik se je čudil, kam je izginil temu človeku spomin. O tera ni niti mislil, da bi poznal ta človek kako drugo -^. 155 «— čuvstvo nego lakoto in žejo. O pravičnosti, usmiljenju, o čutu za lepoto — nikakega sledu. Celo svojo kratko molitev je blebetal brez smisla kakor papiga. Pustili smo ga spretnosti skrbi umnega zdravnika, ki je pozneje poročal za nami v Trst in Pulj, ko smo dospeli v dornovino, ves napredek z nekdaj popolno izgubljenim gojencetn. Enako je pošiljal sama razveseljiva poročila z našitn posredovanjem tudi misionski postaji na Karolinske otoke v Tihem morju. Čudaka je še vedno mikala knjiga z narodnimi pesmimi. Zdravnik je spoznal, da mu gotovo ustreže, ako ga nauči čitanja. Pozvali so učitelja, in takoj sta začela. Prav marljiv je bil veliki učenec. V par tednih je že ve-selo skakal kakor otrok s knjigo v roki in ponavljal ter se naizust učil na-rodnih pesmi. Vedno rajši in vedno bolj gladko jih je znal. Nekoč se pa ustavi sredi sobe, ploskne z rokami: ,To sem že znal — kdaj? Znal prej — prej — kdaj?" Zablebetal je vnovič kakor iz navade svojo kratko mo-litev in se prestrašil: ,Moj Bog! Ali sem res jaz tisti, ki govori te besede? O, kako dolga je bila nekdaj ta molitev!" Začel je dolgo zahvalo za re-šitev in prošnjo do Boga, naj ga povede zopet v človeško družbo. Prav srčna, iz otroške duše kipeča je bila ta molitev. Velikemu otroku se je začel vračati spomin. Z molitvico sc je spo-minjal tudi vseh okolščin, kdaj in kako se jo je učil, kaj se je godilo prej in kako mu je bilo poznejc do tistega časa, ko je mrak objel njegovo dušo in tema nezavesti njegovo srce. Še je kdaj zablebetal kratko molitev in se zjokal. Povpraševal je ljudi, kako se je zgodilo, da je došel sem, kje in kaj nameravajo z njim. Dolga je povest njegovega življenja in žalostna. Rojen je bil v Barceloni na Španskem. Rad bi bil šel že zarana v mla-dosti na morje, a moral je ostati v mestu in skrbeti za bolno mater. Kot trgovski sotrudnik je moral dati materi slehrni zaslužek ter brez nade v boljšo bodočnost delati od zore do mraka kakor črna živina za slabo hrano in malo plačo. Ko mu je bilo 16 let, mu umre mamica. Takoj se je šel po-nujat na veliko trgovsko ladjo za kuharja. Odpluti je imela v Indijo in na avstralske otoke. Sprejeli so ga samo za kuharskega pomočnika. Sedaj je menil miadi Diego C, da je najmanj že na pol pota do sreče. Joj, tuji kraji, bogastvo jutrovih dežel, njih lepola in čudovitost, to ga je vabilo z vso silo iz domovine. Človek obogati tam, kjer je bogastvo doma, ne pa tam, kjer stradajo krompirja. Tega se je držal Diego C. in si v mislih že slikal po-dobo imovitega trgovca in meščana, čigar ladje vozijo odpovsod bogastvo, mu ga množe in poveličujejo njegovo ime, njegovo podjetnost. Trgovska ladja .Castilia", ki je bil na nji uslužben Diego, se je razbila blizu Karolinskih otokov. Blago so pometali v morje, Ijudje so se rešili le s težavo in ne vsi. Mnogo jih je utonilo. Med te so šteli tudi mladega Diega, zakaj nihče izmed rešenih se ni spominjal, da bi bil kje videl dečka po tisti nesreči. —- 156 >-- Ko se je »Castilia" že pogrezala v morsko globino, je vsakdo gledal, da se reši ali si vsaj podaljša življenje, dokler ga ne požro valovi ali nc zasije nenadoma pomoč. Človek upa do zadnjega diha. Diego je ostal na ladji in kapetan .Gastilie" je ostal. Vsi drugi so se stlačili v rešilne čolne, da si otmo golo življenje. Za dečka ni bilo prostora. Tedaj rau pokaže ka-petan veliko in močtio desko, ki jo je valovje odtrgalo od strehe na ladji. Ponudil mu je celo vrv, da se priveže na njo. Izročil se je divjajočim va-lovom. »Castilia" je izginila pod vodo in kapetan z njo. Tudi čolnov ni videl nikjer. Diego je onesveščen ostal na rešilni deski. Zjutraj se je prebudil na bregu malega otoka. Ker je bilo ob kraju morje plitvo, je lahko došel na suho. Tedaj je pokleknil in zahvalil Boga za srečno rešitev z gorečo prošnjo, naj ga dobrohotno nebo podpira še na-dalje, da pride itied omikane ljudi. Knjigo je skvbno vzel s seboj, edino «. 157 ,«- stvar, ki jo je otel iz valov. Šel je gledat neznano domovino. Morje je bilo mirno, dan pa jasen in svetal. Povsod vse ptazno, nikjer žive duše. Po palmah in terebintah so se podile opice, jedle sadje in njetnu metale v pozdrav — pečke. Zaklical je ogor&no, a glas je zamrl kar njemu na ustnicah. Klical je na pomoč nebo in vse svetnike — zaman. Zajoče kakor tedaj, ko mu je umrla mati. Nič odmeva. Tedaj čuti, da je lačen. Moral je za opicami na drevo po sad, da je jedel. Bližala se je noč, kje je preno-čišče ? Knjigo pod glavo, nebo nad seboj — jasno, zvezdnato nebo. Kaj pa, če bi ga prebudila zverina — lev, tiger? Priporočil se je angelu varhu in zopet ponovil molitvico z zahvalo in prošnjo za rešitev. Zaspal je mirno. Toda naslednji dan je bil zopet lačen. Splezal je na najvišji vrh otočiča in gledal, kje uzre rešilno ladjo — nič. Jedel je sadje in se podil za opicatni, hodil gledat, odkod pride rešitev, spal v skalnatem podmolu, se privadil slednjič samoti, pozabil celo molitvico za rešitev, ki jo je le okrajšano po-navljal večkrat na dan. Da bi ne zabil govorjenja, je čital slehrni dan narodne pesmi in se plašil v tej samoti celo lastnega glasu. Neki dan pridejo rjavi Malajci v čolnih, podobnih jaslim, nabirat na otočič kokosovih orehov. Skril se jim je med skalovje. Ko so pa zavohali njegovo bivališče, so šli za sledom in bi ga ujeli, da ni skočil v morje in plaval daleč od brega. Divjaki so mu vzeli knjigo, edino tovarišico v samoti. Poslej ni več čital narodnih pesmi, ker jih ni imel. Tudi se je bal divjakov, ki bi ga gotovo spekli in pojedli, ko bi ga dobili. Začeli so se strašni dnevi žalosti in obupa. Ponavljal je samo iz navade kratko molitev, da čuje samega sebe, zakaj zdelo se mu je, da tnora umreti. Računal je, da biva že tri mesece na tem nesrečnem kraju. A minila so leta, dolga leta. Obleka je počasi razpadla z njega. Lasje so mu zrasli na pleča. Hodil je bos in posnetnal opice v plezanju. Govoril ni več. Ako so ga oponašale opice, gugaje se na vejah, jih je oponašal tudi 011. Podil se je z njimi in za njimi, zakaj škoda, ki so mu jo delale na sadju, ni bila majhna; ako mu nestane živcža, mora urareti. Kaj je glad, je izkusil že večkrat. Divjaki so L prihajali vedno vsako lelo po sadje, a tem se je skril; ako so ga zasledo- 1 vali, je skočil v morje in plaval pod vodo daleč od brega. I Slednjič se ni bal niti divjakov več. Splezal je za opicami na drevesa II in se spakoval z njimi ter kazal divjakom osle — sam divjak rned opicami. l Njegovo knjigo narodnih pesmi je vzel tisto leto poglavar Malajcev in f jo nesel pokazat domačemu čarovniku, da mu pove, kakšne čarovnije se | lahko doseže z njo. Čarovnik pa ni vedel nič drugega nego to, da imajo f take reči beli možje jako v čislih. Poglavar jo je zato nesel ponujat na [ prodaj misionarjem. Po večih letih se mu je šele posrečilo, da je spravil [ svoj zaklad na pravo mesto. Moral je celo pokazati, kje jo je dobil. L Dva misionarja sta ga spremljala na otočič in knjigo sta vzela s seboj. I Menila sta, da dobita vsaj kosti kakega ponesrečenega Evropejca na otoku. j Opazili so pa samo med opicami v gozdu človeku podobno opico, ki je [ zagledala knjigo, se dala ujeti in šla z misionarji, ponavljajoča kratko molitev —>• 158 «— — edine besede, ki so ubogemu Diegu še ostale od vse evropske dedščine. Misionarji so ga dali nam v njegovo veliko srečo." Kapetan Majič je končal: .Diego je ostal v Avstraliji. V Melbourneu jc danes imovit trgovec. Nedavno rai je sam pisal. Vesel je in zadovoljen. Knjigo, ki ga je rešila, še hrani in kratko molitev še zna." Zamišljeni so se razšli otroci izpod hruške na vrtu, mirno in dostojanstven je stopal za njimi kapetan Majič, njih mnogo izkušeni rojak.