Težaven začetek. Spisal Ivo Trošt ^a ste ga videli Zorčevega Milka! Nič drugega ne želim, nego da ste ga videli, kako moško je koračil! Takoj drugo leto svojega šolanja je bil že v srednjem oddelku — on, ki mu ni bilo neznano, da šteje komaj šest pomladi brezskrbnega življenja ob maminem predpasniku. Njegovi vrstniki so še grizli kamenita pisala, škripali po tablicah in komaj otipavali tisti — i, kakršnega je Zorčev Milko poznal že lani in še prej. Zato je pa letos v srednjem od-delku — kdo ne ve tega ? — malone pri večjih učencih. In to ni malo. Pisanko, spisovnico, številnico, berilo, svinčnik in pero že nosi v šolo, a oni majhni le tablico, abecednik in računico. »Letos bomo mi pisali s tinto!« se je pohvalil takoj prvi dan šolskega leta in ponosno prosil gospoda učitelja prvi — tintnik ter ga — kaj bi se menili? — tudi dobil. Nestrpno je čakal dneva, ko začno pisati na papir. Dočakal ga je, in začeli so na papir. No, veste, tiste začetne vaje je tudi izdelava), kaj bi ne? Gor — dol — ena — dve! To se vse ziblje kakor pri telovadbi. In okrogle in zavite črte je vse končal pošteno in brez posebne nesreče; le od peresa mu je dvakrat kanila debela kaplja tinte na lepopisnico, pa to se je zgodilo tudi drugim, ki so — seveda strahoma — kapljo z jezikom polizali s papirja. To je bilo sicer prepovedano, ker se človek lahko zastrupi s tinto, a Milko je videl druge in lizal tudi sam. Sreča, da ni bila tinta strupena. Bral je, pel, računal in tudi risal prav marljivo. Pa to je nasproti spisju in pravopisju na papir prava senca. Pisma, pobotnice, zadolžnice, kupne in menjalne pogodbe, da, celo izpričevala se vadijo pisati učenci na papir in pošiljati v daljne kraje. Ali naj oni iz nižje skupine pošiljajo svojo tablico po svetu? Da se jim razbije! Saj ste pametni! Začeli so torej neko popoldne tudi pravopisno vajo, kar je bila Milkova srčna želja. Da ste ga videli Milka! — Ničesar ne želim topleje, nego da bi znal slikati, pa bi vam ga naslikal, kako ponosno, samosvestno, marljivo in vestno se je lotil prve naloge. Toda ker ne znam slikati s čopičem in ne tako risati s svinčnikom, marveč samo s peresom, berite to-le: Na levi strani 6* ~X 112 r<- poieg sebe »Drugo berilo«, pred seboj spisovnico, a nad obema imenitno se kremžeči obraz, kakor obraz našega dedka ono leto, ko so pisali stricu na Turško; samo naočnikov bi mu bilo še treba. Glava se mu je — seveda — same zadovoljnosti nagibala na levo in desno. Oči mirne, pazne; ustnice pa in brada so se zaokrožile v tako oštuljeno kopico, kakor jo je oštulil ono leto sosedov pastir, zapalivši na cesti najdeni ogorek gosposke cigare. Kaj hočete še več ? Imenitnost je im^nitnost! In kdor zna pisati imenitne stvari, je sam imeniten. Seveda. Zraven Zorčevega Milka je sedel sosedov Janko, ki so ga lani tako radi imeli v srednji skupini, da so ga obdržali še lctos. To pa veste, da je neka posebna Ijubezen — pa ne do učenja. Janko je gledal Milka postrani in smeh ga je silil; saj njemu se je zdelo prepisovanje igrača, prav nič ime-nitna igrača. Lani so mu namreč le številke in računi zaprečili pot v višjo skupino. Lahkotno je prepisal za nalogo prvi dve vrsti sestavka »Prva skrb«, dočim je Milko s težavo komaj pogrešil napis: Nalga. No, pa to je opazil samo Janko. Naš začetnik je dobro videl svojega soseda dovršeni izdelek, sam pa ni vedcl: ali naj prej bcre ali prej piše: »V nekem kraju sta bila dva kmcta«. Iskati je moral skoro vsako črko. Pa kje? In še vclike črkc, vejice, pike! . . . Pero pomakati, brati, pisati, nič pogrešiti, nič pomazati, in vse to končati v — pol uri kakor drugi, kaj ? Pa končajte vi, če morete! Zato je treba junaštva, mnogo junaštva. In Milko sc je ohrabril tcr začel vztrajno pisati kakor je videl druge. Hitro, ročno . . . hajdi! Ali kmalu po junaSkem začctku je prenaglo pomočil pero, in debcla kaplja tinte mu jc kanila na »Prvo skrb«, da so postale itak obširne črkc nabrekle kakor velik pajek. Ali naj sedaj poliže okapek in »Prvo skrb«? Kaj mu pa ostane potem še na zvezku od vsega truda? Na desni in levi so že tovariši skladali zvezkc; Milku sta pa tista »dva kmeta« oživela in zaplesala po »nckem kraju« v začetku stavka. Obraz se mu je nabral na jok, in dve debcli solrfl sta se mu potočili po licu mimo brade na zvezek — na črnega pajka, na ncpolizano »Prvo skrb«, ki se je raztegnila v — črno »mačko« kar črez pol strani. Milko zajoka na glas. Morda kdo drugi ne bi po tolikem brezuspešnem trudu? To je nesreča, ne? Zato se je bridko pritožil gospodu učitelju, da se mu je pomazalo . . . »Vse sem videl. Ne boj se, Milko! Meni in gospodu nadzorniku in tudi tvojemu atu ne bo všeč tista pomazana stran. Ali sčasoma bo žc bolje. Ostani tako priden kakor doslej: vsak dan boš napisal več, vsak dan lcpše in snažneje. Boš, Milko, kaj nef — No, tako! Saj te poznaml« pravi gospod učitelj. Milko je obrisal solze, pogledal hvaležno gospoda učitelja in součcnce, pa prav žalostno svoj zvezek, ki ga je spravil z »mačko« vred k drugim. Mirno in ponižno jc koraeil potem s součenci domov. -$¦< 113 ^ Sedaj že piše Zorčev Milko — dobro vedoč, da še ni videl svojih sedem pomladi — prav snažno in spretno. Listov, pobotnic, zadolžnic, izpričeval, kupnih in menjalnih pogodeb seveda še ne piše in jih tudi ne bo tako brž, kar so mu tudi doma povedali njegov ata in pristavili, da se mora veliko učiti in mnogo izkusiti, kdor hoče napisati kaj pametnega. Zato pa Milko ne obupa: začetek je sicer težaven, ali kdor je marljiv in vztrajen, si že pomaga naprej. Toliko je izkusil s prvo pravopisno nalogo.