POD PLAŠČEM MIROVNEGA GIBANJA / Dia-
log med vzhodom in zahodom: Anonimus, Bob
Black, Georg Breuer, Peter Cadogan, END, Ve-
koslav Grmič, Helmut Kuzmics, Joanne Landy,
Claus Offe, Clifford Owen, Slobodan Samardžić,
WAM, Judith Winter / CIVILNA DRUŽBA IN
DRŽAVA / Nova Gorica, september 1986: Milan
Balažic, Pavle Gantar, Miloš Gregorio, Tonči
Kuzmanič, Sonja Lokar, Mitja Maruško, Tomaž
Mastnak, Zoran Medved, Mojmir Ocvirk, Mir-
jana Oklopdžija, Vu kaši n Pavlović, Darka Podme-
nik, Nebojša Popov, Milan Popović, Andrej Rus,
Ivo Žajdela / Milan Balažic: Civilna družba
skozi »samoupravno« mikrofiziko oblasti / K
TEORIJI NOVIH DRUŽBENIH GIBANJ / Paolo
R. Donati: Organizacija med gibanjem in in-
stitucijo / Alberto Melucci: Simbolni izziv so-
.dpbnih gibanj / Tonči Kuzmanič: Za zeleno
PROBLEMI 1
1987
273, letnik XXV
Uredništvo:
Esejistika: Vlasta Jalušić, Milna Kovač, Tomaž Mastnak, Iztok
Saksida, Marcel Štefančič, jr., Darko Štrajn, Zdenko Vrdlovec.
Literatura: Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Alojz Ihan, Milan Kleč,
Luka Novak, Jaša Zlobec, Bojan Žmavc
Razprave: Miran Božovič, Mladen Dolar, Stojap Pelko, Rastko
Močnik, Rado Riha, Braco Rotar, Slavoj Žižek.
Glavni urednik: Aleš Debeljak
Odgovorni urednik: Slavoj Žižek
Sekretar uredništva: Stojan Pelko
Svet revije: Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Mladen Dolar, Miha
Kovač, Rastko Močnik, Luka Novak^ Braco Rotar, Marko Uršič,
Jože Vogrinc, Jaša Zlobec, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev);
Ciril Baškovič (predsednik), Milan Balažic, Pavle Gantar, Valentin
Kalan, Dragica Korade, Duško Kos, Lev Kreft, Vladimir Kovačič,
Mojmir Ocvirk (delegati širše družbene skupnosti).
Naslov uredništva: Ljubljana, Gosposka 10/1
Uradne ure: torek, od 17. do 19. ure; četrtek, od 13. do 15. ure
TekočI račun: 50101-678-47163, z oznako: za PROBLEME
Letna naročnina: za letnik 1987: 7000 din, za tujino dvojno
Izdajatelj: RKZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4
Grafična priprava in tisk: Kočevski tisk, Kočevje
Naklada: 1250 izvodov
Cena te številke: 800 din.
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št.
421-1/74, z dne 14. 3. 1974, je revija oproščena davka od
prometa proizvodov.
Pod plašr^'em mirovnega gibanja
Dialog med vzhodom
in zahodom
Julija 1986 smo poslali na več naslovov v Jugoslaviji
in v tujini naslednje pismo:
Ljubljana, 7. 7. 1986
Dragi prijatelji,
ljubljanska mirovna skupina in revija Problemi pri-
pravljata posebno številko te publikacije, posvečeno
vprašanjem miru in mirovnega gibanja. Eden osrednjih
tematskih sklopov bo problematika dialoga med Vzhodom
in Zahodom; posebej nas zanima, kakšno vlogo lahko
igrajo pri vzpostavljanju in razvijanju tega dialoga mi-
rovne skupine in gibanja. Ker želimo, da bi bilo zastav-
ljanje tega vprašanja in iskanje odgovorov nanj že tudi
del dialoga med Vzhodom in Zahodom, vabimo k sodelo-
vanju posameznike, skupine, organizacije in institucije,
ki so se s tem vprašanjem pri svojem delu že spoprije-
male in se bodo verjetno še morale.
Na vas se obračamo, ker vaše dosedanje delo poznamo
in cenimo. Ker smo prepričani, da bi bil vaš prispevek
dragocena pomoč pri realizaciji našega projekta, vas pro-
simo, da bi se našemu vabilu prijazno odzvali in na krat-
ko odgovorili na zastavljeno vprašanje. Prilagamo povze-
tek naših pogledov na to vprašanje, ki naj povabilo k
razgovoru in dialogu konkretizira ter morda služi kot
izhodišče za resnično upamo — naše skupno razmišlja-
nje. Hvaležni vam bomo tudi, če boste to vabilo posredo-
vali vašim prijateljem in znancem, ki našega pisma niso
prejeli.
Publikacija, ki jo pripravljamo, bo izšla seveda v
slovenščini, tematski sklop o dialogu med Vzhodom in
Zahodom pa nameravamo natisniti tudi kot separat v
jezikih, v katerih boste na naše vprašanje odgovarjali
(prosili bi, da bi bili to angleščina, nemščina ali francošči-
na), in poslati vsem, ki vas vabimo k sodelovanju.
Prosimo vas, da vaš odgovor pošljete do začetka le-
tošnjega septembra na naslov: IMS ZRC SAZU, Tomaž
Mastnak, Novi trg 5, 61000 Ljubljana.
2e vnaprej se vam zahvaljujemo za sodelovanje in
upamo, da to ne bo naš zadnji kontakt, četudi je morda
prvi.
Z najboljšimi željami
Ingrid Bakše
Tomaž Mastnak
Pisnm je bil priložen tekst, ki sledi:
Evropa je razdeljena. Mir je nedeljiv.
Kaj lahko stori mirovno gibanje?
I.
Razdeljena Evropa je produkt vojne; mir, v katerem
živimo, je utemeljen z vojaškimi sredstvi in utrjen z
ideološko vojno. Zapisano je že bilo, da je Jalta pogla-
vitni vzrok za današnjo vojno nevarnost, in da je Evropa
zato, ker je razdeljena, prostor nenehnih trenj med blo-
koma, napetosti in groženj (svetovnemu) miru. O teh
vprašanjih se je že razmišljalo, ni pa se jih domislilo.
Stabilnost delitve Evrope je prav tako zlovešča kot
njeno morebitno destabiliziranje. Neproblematiziranje
evropske razdeljenosti je lahko usodno, problematizira-
nje nevarno. Usodnost neproblematiziranja je nevarna
ne le zato, ker ohranja permanentnost grožnje miru, am-
pak nič manj zato, ker je ta mir, celo če ne bi bil ogro-
žen, spostavljen z nedemokratičnimi sredstvi in spostav-
Ijan z razširjanjem in krepitvijo nedemokratičnih metod;
vse bolj nedemokratično vsakdanje življenje družb in po-
sameznikov se nam vsiljuje kot danost, s katero naj bi
se sprijaznili kot z normalnostjo — če je treba, tudi »v
interesu miru«. Nevarnost problematiziranja razdeljeno-
sti Evrope je lahko usodna, kolikor lahko pripelje do ne-
posredne uporabe vojaške sile in nasilja na meddržavni
ravni, ali do kaznovanja posameznih državljanov ali sku-
pin, ki so bili akterji posredne ali neposredne (morda sa-
mo miselne oziroma verbalne) problematizacije evropske-
ga statusa quo, ali pa do militarizacije državnega nadzo-
rovanja in usmerjanja družb. Varnost razdeljene Evrope
—	z vselej prisotno bolj ali manj vidno vojaško sankcijo
—	vse bolj ogroža elementarne momente neodvisnega
družbenega življenja, trdnejša kot je, manj varni smo
pred njo in težje se jo je ubraniti. Morebitno prizadeva-
nje za premagovanje razdelitve Evrope je izziv vladajo-
čemu konceptu varnosti, mehanizmom notranje pacifika-
cije družb in spostavljanja meddržavnih ravnotežij moči
in strahu, ki že v »normalnem stanju« ne morejo obvla-
dovati ne logike svojega delovanja ne njegovih učinkov.
Ali so te dileme, če niso lažne, rešljive? Ce je Evropa
razdeljena, kako naj bo mir nedeljiv?
II.
Zastaviti je treba nenavadno vprašanje: Kaj je mir?
Najobičajnejši odgovor je, da je mir čas brez vojne.
Vojne, praviloma, bojujejo države; mir je torej, če se
1
države ne vojskujejo. Pogoj, da se države ne vojskujejo,
je nedotakljivost državnih meja. Mir v Evropi je torej
nedotakljivost jaltske ureditve. Mir je državni pojem.
Mir je tudi, če ni državljanske vojne. Ce razumemo
državljansko vojno kot oborožen spopad med državnimi,
paradržavnimi ali protidržavnimi organizacijami znotraj
državnih meja, je mir zopet državni pojem.
Mir je tudi, če se državljani pokoravajo državni obla-
sti. In mir je tudi, če država pokorava državljane. Na
Poljskem, pravijo, je mir. Mir je, pravijo, na Češkoslova-
škem. Državna diktatura nad družbo, ki jo vpelje bodisi
zunanja bodisi notranja vojaška intervencija, je mir.
Državna diktatura nad družbo, ki jo garantira domača
ali kaka bratska armada, je mir. Mir je, če mednarodna
skupnost takšno diktaturo pripozna za notranjo zadevo
posamezne države in če se v notranje zadeve nihče ne
vmešuje. Mir je zopet pojem, ki ga definira država.
Vendar mir ne more biti le državni pojem. Ce znamo
in hočemo poslušati, lahko vse pogosteje slišimo mnenja,
ki mir v temelju povezujejo z zagotavljanjem in spošto-
vanjem človeških pravic in državljanskih svoboščin, z do-
stojnim življenjem posameznikov in neodvisnim družbe-
nim življenjem, s svobodo in demokracijo. Mir je, če je
svoboda zakonsko zajamčena in če so ti zakoni praktici-
rani oziroma praktikabilni. Mir je pojem, ki ga definira
družba, kolikor je neodvisna od države, nasprotna državi
in ločena od nje. Družbo v tem smislu preliminarno ime-
nujemo civilna družba. Mir je pojem civilne družbe.
III.
Mir kot državni pojem je različen od civilnodružbe-
nega pojma miru. Ta dva pojma nista le različna, sta
nasprotna in nezdružljiva. Civilnodružbeni pojem miru je
treba ločevati od državnega in razliko med njima poglab-
ljati. Samo enega miru ni. Potrebna sta obadva.
Državni mir je v pristojnosti države: njegovo prvo
določilo je državna suverenost, varnost državnih meja.
Vendar ne more biti državnega miru, če država — v danih
geopolitičnih mejah — ni razmejena od družbe: drugo
določilo državnega miru so meje državne dejavnosti, ne-
prekoračljivost razlike med državo in civilno družbo.
Konstituens državnega miru je zato neodvisnost civilne
družbe, brez katere ni mogoče postaviti meja dejavnosti
države. Prvo določilo civilnega družbenega miru je avto-
nomnost družbenih sfer nasproti državi, drugo pa pravna
država.
Mir je po eni strani proces meddržavnega političnega
sporazumevanja. Po drugi strani je produkt mirovnega
gibanja. Mirovno gibanje razumemo kot družbeno giba-
nje, v principu drugačno in ločeno od državnih mirovnih
aktivnosti. Mirovno gibanje je zato po definiciji neodvi-
sno: neodvisno od državnih organizacij in struktur; in
obenem načelno neodvisno od državnih meja. Meje ci-
vilne družbe niso identične z državnimi mejami. Edina
meja, ki je skupna državi in civilni družbi, je meja, ki ju
ločuje. To velja toliko bolj, kolikor bolj je družba eman-
cipirana od države, kolikor svobodnejša je. Državni mir
je zgrajen na državnih mejah, na internacionalnem pri-
poznavanju državnih meja. Civilnodružbeni mir si lahko
zamislimo kot podiranje meja med civilnimi družbami,
kot proces internacionalizacije civilne družbe.
Mirovno gibanje razumemo kot pomemben dejavnik
internacionalizacije civilne družbe. Internacionalizacijo
civilne družbe vidimo kot edino realistično — če še tako
težko realizabilno — možnost preseganja delitve Evrope.
Delitev Evrope je mogoče začeti presegati mimo držav-
nih, geopolitičnih meja. Združenih držav Evrope, ki jih
nekateri postavljajo za ideal, si ni mogoče za^-nisliti, če
se poprej ne začne proces konstituiranja civilne liružbe
(ali združenih civilnih družb) Evrope. Le v tem smislu
je lahko mir nedeljiv tudi v razdeljeni Evropi.
IV.
Mirovno gibanje je nacionalno in internacionalno. V
zamisli internacionalizacije civilne družbe, kolikor jo mi-
rovno gibanje pripozna za svojo perspektivo, sta vsebo-
vani obedve dimenziji. Prizadevanja za civilno družbo in
za demokratizacijo civilne družbe so jedro različnih na-
cionalnih strategij mirovnih gibanj. Različnost, plural-
nost nacionalnih strategij mirovnih gibanj je skupno iz-
hodišče njihove morebitne internacionalne strategije. To
skupno izhodišče pa je v temelju razcepljeno, in ta razcep
izraža temeljno razliko med Vzhodom in Zahodom. Ci-
vilna družba na Zahodu obstaja, na Vzhodu pa komajda
oziroma v principu ne. Na socialističnem Vzhodu se mo-
ramo boriti za tisto, kar je na Zahodu vendarle samo-
umevna predpostavka družbene aktivnosti. Neodvisno
družbeno delovanje je v socialistični polovici Evrope
brez predpostavk, njegove predpostavke so že njegov re-
zultat. Civilne družbe je toliko, kolikor je civilnodružbe-
nega delovanja, in obstaja toliko časa, kolikor časa je
mogoče avtonomno družbeno delovati; In če je na Zahodu
prvo vprašanje demokratizacija civilne družbe, je na
Vzhodu prizadevanje za civilno družbo v glavnem iden-
tično z demokratizacijo. Vprašanj, ki so neposredno v
našem skupnem interesu, na Vzhodu ne moremo nepo-
sredno zastaviti. Izhodiščni položaj naših morebitnih
skupnih prizadevanj za evropsko civilno družbo ni sime-
tričen. Uspešnost nacionalnih prizadevanj mirovnih gi-
banj je pogosto odvisna od internacionalne podpore ozi-
roma sodelovanja. To pa ni samoumevno, kar dano, prej
nasprotno: je zelo težko dosegljivo. Vzpostavljanje dialo-
ga med Vzhodom in Zahodom je nujni prvi moment in-
ternacionalizacije mirovnega gibanja, internacionalizira-
no mirovno gibanje pa je lahko prvi moment interna-
cionalizacije civilne družbe. Dialog med Vzhodom in Za-
hodom razumemo kot jedro internacionalne strategije
mirovnega gibanja.
Dialog med zahodnimi in vzhodnimi neodvisnimi mi-
rovnimi in opozicijskimi skupinami in gibanji (na Vzhodu
je vsaka neodvisna mirovna pobuda eo ipso opozicijska)
se je že začel in je v zadnjih letih celo relativno razgiban.
Vendar je sporazumevanje še zmeraj težavno, le počasi
se prebija iz ideoloških shem in političnih blokad. Ana-
tomijo zadržanosti Vzhodnjakov do zahodnega mirov-
nega gibanja imamo že napisano, vsaj za začetek. Ana-
tomijo zadržanosti Zahodnjakov do vzhodnoevropskih
(ali ožje vzhodnosrednjeevropskih) demokratičnoopozi-
cijskih prizadevanj bo šele treba napisati. Morda lahko
dialog med Vzhodom in Zahodom olajšamo s tem, da
razčlenimo, zakaj je tako težaven?
Naslovniki tega pisma so odgovorili bodisi tako, da
so nam poslali svoja razmišljanja in komentarje, ki se
nanašajo neposredno na gradivo, ki so ga prejeli, ali na
zastavljeno vprašanje, vzeto nasploh, bodisi so nam po-
slali svoje tekste, ki so bili napisani ob kaki drugi pri-
ložnosti, vendar obravnavajo bolj ali manj isto proble-
matiko in zvečine niso širše dostopni, bodisi so nam spo-
ročili, da se ukvarjajo predvsem s praktičnim delom, ne
s teoretskim ali ideološkim; ali da o našem pismu še raz-
mišljajo, ali pa preprosto dobre želje in lepe pozdrave.
v tej številki Problemov posredujemo samo odgovo-
re, napisane posebej za nas, kolikor smo jih prejeli do
zaključka redakcije; v naslednjih številkah bomo obja-
vili izbor iz drugega gradiva, ki je prispelo na naš naslov
(izjema je samo razprava Alberta Meluccija, ki je natis-
njena v tej številki v sklopu K TEORIJI NOVIH DRUŽ-
BENIH GIBANJ); naša ambicija pa je, da bi v bližnji
prihodnosti objavili tudi tekste, ki skušajo dano proble-
matiko teoretizirati.
Ce bi razprava, ki jo posredujemo, kogarkoli spodbu-
dila, da pove še svoje mnenje, bo to seveda dobrodošlo.
Se posebno pojasnilo: Avtor/ica preglednega tek-
sta o dialogu med Vzhodom in Zahodom-, ki ga objav-
ljamo na prvem mestu, sicer aktivist/ka zahodnoevrop-
skega mirovnega gibanja, je želel!a ostati neimenovan/a.
Naj bo ta anonimnost indeks verodostojnosti jugoslovan-
ske državne politike, tekst sam pa je izraz sestrskega
sodelovanja med družbenimi iniciativami.
ANONIMUS
Dialog med mirovnim gibanjem in gibanji
za človeške in državljanske pravice —
dialog med Vzhodom in Zahodom
»^Bodimo lojalni drug drugemu, ne pa Zahodu ali
Vzhodu,« je Apel Russelove mirovne družbe za Evropo,
ki bi bila od Poljske do Portugalske brez atomskega
orožja leta 1980 pozival novo mirovno gibanje osemdese-
tih let; ta apel se je zavedal, da je Evropa celota in mi-
rovna diskusija nedeljiva^ »Delitev Evrope ne bo postala
dokončna takrat, ko bo vsak centimeter meje med blo-
koma zatesnjen z žično ograjo, temveč takrat, ko se bodo
ljudje, ki živijo na obeh straneh te ograje, obrnili stran
drugi od drugih,« je štiri leta pozneje opominjal madžar-
ski opozicionalec János Kis.2 V letih med tema dvema
izjavama pa se je pomembno razvil dialog med Vzhodom
in Zahodom — dialog med mirovnimi gibanji, gibanji za
človeške pravice in demokratično opozicijo.
Z Russelovim apelom se je začel razvoj nove vrste
dialoga med Vzhodom in Zahodom. Poglavitni cilji so
bili preseganje blokovskih meja, mirna in svobodna Evro-
pa brez atomskega orožja, prevladanje statusa quo in de-
mokratična sprememba od spodaj. Partnerji v tem raz-
govoru so — v pravem pomenu besede — »gibanja«, kar
pomeni, da jih ni mogoče jasno in nedvoumno uvrstiti v
kako linijo, politično ideologijo ali celo partijo. K bistvu
tega dialoga sodi — in v tem je njegova moč in hkrati
slabost — da shaja brez jasne strategije oziroma dolgo-
ročnega koncepta.
Tudi okviri, v katerih se odigrava, se nenehno spre-
minjajo: cerkve in konferenčne dvorane, tabori in kon-
gresi, pisarne in zasebna stanovanja ... Pa tudi ko govo-
rimo o »mirovnem gibanju« na Zahodu ali o »demokra-
tični opoziciji«, »aktivistih gibanja za človeške pravice« in
podobnem v Vzhodni Evropi, z vsem tem ne moremo ra-
zumeti ničesar, kar bi bilo mogoče enoumno določiti. V
tem dialogu sodeluje cel spekter političnih in družbenih
skupin, in to tako v njegovi horizontalni kot vertikalni
razsežnosti.
Zaradi vsega tega je težko prikazati razvoj in sedanje
stanje dialoga o miru med Vzhodom in Zahodom, ne da
bi zašli v posploševanja in bili krivični temu ali onemu,
pa če tega še tako ne bi hoteli. In če bomo v tem poskusu
pregleda upoštevali predvsem dialog med neodvisnimi
mirovnimi gibanji, bomo s tem zajeli samo del spektra,
obstoječe navzkrižne povezave med različnimi »nosilci
dialoga« in vsakokratnimi prizorišči pa utegnejo biti ta-
ko precej prebrane. V glavnem je izpuščen tudi dialog v
okviru Svetovnega mirovnega sveta, ki mu pripadajo
uradni mirovni komiteji v vseh vzhodnoevropskih drža-
vah in tiste skupine v drugih evropskih deželah, ki so
blizu komunističnim partijam. Prav tako malo bomo go-
vorili o dialogu v drugih strankah, še posebej trockistič-
nih ali tistih, ki so združene v Socialistični internacionali.
Predhodniki dialoga Vzhod-Zahod med leti 1945 in
1981
Dialog med Vzhodom in Zahodom o mirovni politiki
je v 80. letih sicer dosegel novo kvaliteto in načel nove
vsebine; pa vendar se zdi, da ne bi bilo odveč, če bi naj-
prej na kratko (in gotovo nepopolno) omenili njegove
predhodnike po letu 1945. Zagotovo bi se splačalo vpra-
šati po povezavah in analogijah med temi predhodniki in
sedanjim dialogom, in tudi po obremenitvah, ki so bile
morda podedovane in se jih še nismo otresli — vendar
lahko v prostoru, ki je na voljo, to vprašanje samo na-
kažemo. (Ali je mogoče prejšnje izkušnje s pridom upo-
rabljati? Vprašanje, ki si ga današnja gibanja vse pre-
malokrat zastavijo.)
Po vojni so nastajale po Evropi skupine, ki so se tru-
dile za spravo med narodi; s projekti za izmenjavo med
Vzhodom in Zahodom, s tabori za obnovo in izgradnjo, z
ustanovitvijo Svetovne federacije demokratične mladine
in z organiziranjem svetovnih mladinskih festivalov so
bili navezani številni stiki. Ustanavljali so takoimeno-
vane odbore prijateljstva. Protagonisti teh stikov so bili
na eni strani socialisti in komunisti, na drugi krščanske
skupine, denimo menoniti, kvekerji, bretherns, pa tudi
pacifistično usmerjena Mednarodna civilna služba (SCI),
ki je v petdesetih letih organizirala prve projekte za iz-
menjavo z Vzhodno Evropo. Čeprav je zaostritev kon-
frontacije med Vzhodom in Zahodom v hladni vojni v
petdesetih letih te stike omajala in otežila, obstajajo ve-
činoma še danes, čeprav so izgubili nekaj kritičnega in
spreminjevalnega potenciala.
V okrilju cerkva sta nastala na eni strani — takrat
resnično odkrito antikomunističen — Ekumenski svet
cerkva in na drugi Krščanska mirovna konferenca (CFK)
v Pragi, v kateri se je do leta 1968 odvijal res odprt in
intenziven dialog med Vzhodom in Zahodom.
Nasprotno pa se je mirovno gibanje v Zahodni
Evropi takrat osredotočilo v glavnem na boj proti ponov-
nemu oboroževanju in še posebej proti atomskemu obo-
roževanju (predvsem takoimenovano gibanje velikonoč-
nih pohodov), kar precej pa se je moralo boriti proti an-
tikomunistični propagandi. Poleg tega so obstajale še
starejše mirovne organizacije, ki so se ukvarjale z zavra-
čanjem služenja vojnega roka in drugimi notranjepolitič-
nimi in družbenokritičnimi vprašanji. Povezovanje s kri-
tičnimi ali opozicijskimi »gibanji« v Vzhodni Evropi je
takrat otežkočalo tudi dejstvo, da je bila razdelitev po-
litičnih ideologij v dva jasno razločena in nasprotujoča
si tabora še veliko bolj toga, kot je danes, in da tista
strujanja, ki jih dandanes imenujemo »nova družbena
gibanja«, še niso bila razvita. »Solidarnost z Vzhodno
Evropo« se je pojavljala le punktualno, ob takih dogod-
kih, kakršni so bili Madžarska 1956, Češkoslovaška 1968,
Poljska 1980/81.
Na ohranjanje statusa quo v Evropi so takrat gledali
kot na predpostavko za spremembe v Vzhodni Evropi, in
tega ni v glavnem nihče izpodbijal.
Novo spodbudo za dialog o blokovskih mejah bi lahko
dale skupine za nadziranje izpolnjevanja helsinških spo-
razumov (takoimenovane helsinške skupine) in skupine,
ki se zavzemajo za človeške pravice (med njimi Listina
77 v CSSR) — te skupine so nastale v letih po podpisu
sklepnih dokumentov Konference o evropski varnosti in
sodelovanju leta 1975 v različnih državah; vendar pa se
je zopet zgodilo, da je ideološki strah pred kontakti pre-
prečil takšen dialog oziroma bil razlog za njegovo več-
letno odlašanje.
Dialog v mirovnem gibanju 80. let
Solidarnost med gibanji
Vrnimo se k zahtevam Apela END: lojalnost lastne-
mu bloku naj bi bila torej nadomeščena z lojalnostjo
med mirovnimi gibanji in gibanji za državljanske pra-
vice na Vzhodu in Zahodu. V tem se izraža vsejasnejše
zavedanje novejših mirovnih gibanj, da je napetost med
Vzhodom in Zahodom bistveni vzrok in gonilo oborože-
valne tekme in politike atomskega zastraševanja in da
ta politika ni toliko uperjena proti drugemu bloku, koli-
kor pravzaprav proti prebivalstvu na obeh straneh blo-
kovske meje. Tako je postala pomembna nova zahteva
zahodnoevropskih gibanj proti namestitvi ameriških ra-
ket srednjega dometa — solidarnost z gibanji v Vzhodni
Evropi, ki so nastopila proti namestitvi sovjetskih raket
SS 20 na svojem ozemlju.^
Ta gibanja, ki so postajala vse bolj znana tudi v
Vzhodni Evropi, in so se deloma navdihovala pri zahod-
noevropskih skupinah, deloma pa so nastala samostojno,
so tudi sama iskala stik z Zahodom ter diskusijo in so-
lidarnost s tamkajšnjimi partnerji.
Vzhodnonemško mirovno gibanje, ki se je oblikovalo
že prej z upiranjem vojaški vzgoji v šolah in ob podobnih
vprašanjih, je januarja 1982 objavilo svojo prvo skupno
izjavo — Berlinski apel, ki ga je podpisalo več kot dva
tisoč državljank in državljanov NDR. Junija 1982 je v
Moskvi stopila v javnost Skupina za vzpostavitev zaupa-
nja med ZDA in ZSSR. Na Madžarskem je julija 1982
spontano nastala Skupina za dialog, ki je želela delovati
samostojno in sodelovati z državnimi mirovnimi institu-
cijami; pripadali so ji pretežno študentje.
Tudi tiste grupacije, ki so se prvotno razumevale kot
skupine za človeške in državljanske pravice, so se začele
čedalje bolj ukvarjati z vprašanji miru in z zahodnim
mirovnim gibanjem. Češkoslovaška Listina 77 je 16. no-
vembra 1981 objavila izjavo, naslovljeno na mirovno gi-
banje na Zahodu. 29. julija 1982 je bilo v Bruslju prvo
srečanje med predstavniki nizozemskega Medcerkvene-
ga mirovnega sveta (IKV), najpomembnejše mirovne or-
ganizacije na Nizozemskem, in angleškega END ter za-
stopniki Solidarnosti. Istega leta sta Madžara Miklós
Haraszti in László Rájk poslala poziv ženskam iz zahod-
nega mirovnega gibanja, ki so se odpravljale na mirovni
pohod v Moskvo. Na konvencijo END v Bruslju sta bili
naslovljeni pismi Listine 77 in poljskega KOS (gl. op. 1).
Ko so napredovale mirovnopolitične analize položaja
v Evropi — obravnavale so družbene razsežnosti atom-
skega vprašanja, formulirane so bile teze o tem, da sta
velesili »zasedli Evropo«, postavljena je bila zahteva po
»temeljiti duhovno-politični preusmeritvi« in po razvoju
»politike popuščanja na novem temelju« — so odločilne
zahodnoevropske mirovne organizacije, denimo angle-
ška skupina END in nizozemski IKV, intenzivirale svoje
stike z Vzhodno Evropo. Ko je mirovnemu gibanju spod-
letelo pri njegovi poglavitni zahtevi, se pravi ko je »šok«
zaradi namestitve raket konec 1983 povzročil izgubo
orientacije, sta se lahko pojavila kot novi temi dialog
med Vzhodom in Zahodom ter zahteva po »popuščanju
od spodaj« — jasen koncept seveda še ni bil definiran.
Zbliževanje je potekalo empirično, medtem ko neenot-
nost o tem, kakšno linijo velja ubrati — ne le pri stikih
med Vzhodom in Zahodom — ki je vladala v mrežah
zahodnoevropskih mirovnih gibanj, seveda ni olajševala
položaja. Letni kongresi za evropsko atomsko razorožitev
(»konvencije END«) so postali — ne da bi bilo kaj takega
načrtovano — ogledalo situacije v dialogu med Vzhodom
in Zahodom.
Dialog med Vzhodom in Zahodom na evropskih kon-
ferencah za atomsko razorožitev {^^konvencijah END«)
Prve konference END o razoroževanju 1982 v Bruslju
se je udeležilo veliko predstavnikov najrazličnejših ev-
ropskih skupin in aktivistov iz 25 držav. Razpravljali so
v skupinah, denimo znanstveniki, kristjani, sindikalisti,
tisti, ki so angažirani v zvezi s tretjim svetom, itd., ter
po posameznih temah, recimo o brezatomskih conah, ke-
mičnem orožju, pogajanjih o razorožitvi ipd. Tematika
odnosov med Vzhodom in Zahodom je bila komajda eks-
plicitno načeta, čeprav je pravzaprav ozadje Apela END.
Drugače je bilo v Berlinu, mestu-simbolu, kjer je bila
1983 druga konvencija END: 3000 udeležencev se je zbra-
lo pod geslom »Keine Atomwaffen nirgendwo« (Nikjer
naj ne bo atomskega orožja), tematika odnosov med
Vzhodom in Zahodom pa je bila v središču pozornosti.
Prvič so bili povabljeni uradni in neodvisni aktivisti iz
Vzhodne Evrope. Po številnih konfrontacijah prvi niso
hoteli priti, drugim pa so to preprečili. Vseeno pa se je
o vprašanjih Vzhoda-Zahoda vneto razpravljalo.
Berlinske izkušnje so sprožile dolgotrajne polemike
v gibanju END; izid teh polemik je bil, da so na nasled-
njo konferenco — bila je leta 1984, že po namestitvi ra-
ket, v italijanskem mestu Perugii — ponovno povabili
uradne delegacije in neodvisne. Ta odločitev se je zdela
sporna tudi nekaterim med organizatorji, tako da je bila
že med otvoritveno sejo (prispele so delegacije iz Sovjet-
ske zveze, Bolgarije, Poljske, Madžarske in CSSR, ven-
dar komaj kak predstavnik neodvisnih gibanj in skupin)
prirejena provokativna akcija solidarnosti s 55 povab-
ljenimi neodvisnimi gosti, ki niso dobili dovoljenja za
potovanje. Polemika, kdo je pravi »partner« na Vzhodu
in kakšna naj bo strategija razgovorov, je na konferenci
ves čas ustvarjala ozračje ideološkega razkola med tisti-
mi, ki so menili, da se z njihovimi pogledi in stališči
ujemajo samo kontakti z neodvisnimi gbanji, in drugimi,
ki bi hoteli vsaj deloma imeti za sogovornike tudi dr-
žavne mirovne institucije (vzhodnoevropske mirovne
svete). Zagovorniki prvega stališča, ki so se hoteli distan-
cirati od diplomatskih stikov z »uradnimi«, so še v Pe-
rugii ustanovili Evropsko mrežo za dialog med Vzhodom
in Zahodom, ki je danes nekakšen vzhodno-zahodni od-
delek gibanja END.^
Velik korak naprej v dialogu med Vzhodom in Zaho-
dom (Mient Jan Faber) naj bi bila konvencija v Amster-
damu (1985) — z novimi pravili, po katerih naj bi bili
povabljeni samo tisti Vzhodnoevropejci, ki sodelujejo v
skupnih projektih s člani END. Vendar je zamisel spod-
letela, ker vzhodnoevropski mirovni sveti zaradi različ-
nih nesporazumov na koncu sploh niso prišli, vzhodno-
zahodna razprava pa je bila omejena na par workshops,
na odzive na Praški apel Listine 77 in na Mrežo.
In slednjič, posebno zasedanje konvencije leta 1986
v Evryju v Franciji je bilo že od vsega začetka zamišlje-
no kot povod za razpravo o zahodnih problemih, kar so
nekateri neodvisni partnerji v Vzhodni Evropi napak ra-
zumeli in zamerili — po pravici ali po krivici. Vprašanje
daloga med Vzhodom in Zahodom je ostalo na obrobju,
paranoidno blokiranje dialoga med različnimi ravnmi —
glavno besedo so imeli pri tem predstavniki IKV in Sov-
jetskega mirovnega sveta — pa tudi ni zbujalo nobenih
upov. Vsi udeleženci smo občutili nelagodje, upe pa pro-
jeciramo na — London 1987.
Dialog v drugih okvirih
Manjše pozornosti kot kongresi END so deležne manj-
še prireditve, posebej posvečene tematiki dialoga med
Vzhodom in Zahodom. Organizirane so v različnih drža-
vah, udeležujejo se jih predstavniki vzhodnoevropskih
gibanj, za nadaljnji razvoj dialoga pa prav gotovo niso
manj pomembne od konvencij END. Prva tovrstna pri-
reditev bi utegnilo biti zasedanje Mirovno gibanje
in gibanje za človeške pravice — dve plati ene
medalje? od 6. do 9. avgusta 1982 na Dunaju. Naslednje
leto od 2. do 4. decembra je bil v Osnabrücku kongres
Vzhodnoevropska opozicijska gibanja, zahodno mirovno
gibanje — povezave in protislovja. Prvi javni forum, ki
ga je pripravila novoustanovljena Evropska mreža za
dialog med Vzhodom in Zahodom (gl. op. 3), je bil sim-
pozij z naslovom Mir v razdeljeni Evropi; bil je februarja
1985 v Berlinu, ob štiridesetletnici jaltske konference, ki
simbolizira delitev Evrope — čeprav so historična dej-
stva bolj zapletena. Naposled je bil novembra 1985 v
Bernu v Svici organiziran Simpozij o Vzhodni Evropi.
Vse te mednarodne prireditve — poleg njih pa še šte-
vilne nacionalne v ZRN, Angliji, Nizozemski — so obrav-
navale podobna vprašanja: blokovsko gospostvo, kritiko
obeh velesil, solidarnost z gibanji v Vzhodni Evropi, ide-
je o Evropi, pravico do samoodločbe. Tudi udeležba na
okroglih mizah je bila podobna: pogosto so sodelovali
Vzhodnoevropejci v eksilu, denimo Mlynáf, Blumsztajn,
Jahn, Minkiewicz, medtem ko so neodvisni glasovi iz
Vzhodne Evrope nastopali samo s pisnimi prispevki, kar
je šibkost tega »dialoga«, saj so živi predstavniki vsako-
kratne situacije v kaki deželi neposredno vedno znova
odsotni.
Seveda pa potekajo tudi neposrednejši stiki: po eni
strani individualno, ko potujejo v Vzhodno Evropo po-
samezniki ali manjše skupine iz zahodnega mirovnega
gibanja, po drugi pa organizacije, kakršne so Service
Civil International, Pax Christi in podobne, pripravljajo
izmenjave z Vzhodno Evropo; tu so še kontakti med
cerkvami in prizadevanja kvekerjev. Težava, ki je po-
vezana s tovrstnimi stiki med Vzhodom in Zahodom, pa
je, da predpostavljajo dobre odnose z uradnimi institu-
cijami v Vzhodni Evropi, to pa številni akterji mirovnega
gibanja kritizirajo in zavračajo in niso pripravljeni so-
delovati na prireditvah, ki jih sklicujejo vzhodnoevrop-
ski mirovni sveti, niti tedaj ne, če obljubljajo »odpr-
tost«. Takšno nezaupanje je prav lahko sad izkušenj s
takih uradnih in poluradnih prireditev: pogosto se je po-
kazalo, da je »dialog« neploden in da protislovij ni mo-
goče izreči.
Navedli bi lahko še celo vrsto stikov, ki niso speci-
fično mirovnopolitični, so pa seveda povezani tudi z vpra-
šanji mirovne politike, in potekajo med strankami, soli-
darnostnimi komiteji, kulturnimi ustvarjalci ipd.
Cesar je bilo doslej odločno premalo^ je smiselna po-
vezana teh aktivnosti. Evropska mreža za dialog med
Vzhodom in Zahodom česa takega doslej kljub dobrim
namenom še ni dosegla; krivde za to ne gre iskati samo
v pomanjkanju pobude za kaj takega, ampak tudi v pravi
politični razkosanosti celotnega področja stikov med
Vzhodom in Zahodom, v nerešenih sporih o vsebini, ci-
ljih, partnerjih in konceptih dialoga. Konceptualno še ni
razrešilo empiričnega.
Vprašanja dialoga in razhajanja
Neuvrščenost kot skupna osnova
Skorajda nemogoče je, da bi tu objektivno obravna-
vali vso kompleksnost razhajanj. Ce se vrnemo na za-
četke dialoga v osemdesetih letih, se pravi spet k Rus-
selovem apelu, se pokaže, da je minimalni skupni ime-
novalec tistih skupin, ki jih tu obravnavamo (polemika
med »prosovjetskim« in »neodvisnim« mirovnim giba-
njem je na Zahodu že skoraj povsem zanemarljiva),
neuvrščenost, se pravi kritika obeh velesil. Podobno
enakih mnenj — četudi še z manjšimi razlikami v po-
udarkih — so si glede »neločljivosti miru in človeških
pravic«. Tu pa je soglasnosti konec in začenjajo polemi-
ke: Ali so naš resnični sogovornik samo neodvisni? Je
mogoče zagovarjati »trilog«, se pravi hkratne stike z
uradnimi in neodvisnimi? Ali lahko obvelja razločevanje
med »partnerstvom« in »punktualno solidarnostjo«?
Poleg tega vprašanja, kdo je pravi partner, se zastav-
lja vprašanje o »realni politiki« in »utopiji«: naj iščemo
samo rešitve, za katere je »mogoče odgovarjati« (kar se
ujema bolj s stališči socialnih demokratov, cerkva in sin-
dikalnih krogov, npr. v Angliji), ali pa lahko brezkom-
promisno zastopamo stališče »civilne družbe« v nasprot-
ju z »državnim umom« (ipd.), kot zahtevajo bolj bazično
usmerjene, pacifistične in antimilitaristične skupine? Ali
se dialog sploh odvija na politični ravni ali pa gre za
zasnutke »kulturno definirane« Evrope? Vsa ta vpraša-
nja so še odprta in komaj verjamem, da jih bo mogoče
rešiti, če bo dialog usmerjen samo k vzhodnoevropskim
partnerjem in ne bo potekal tudi med različnimi stali-
šči v kontekstih Vzhod-Vzhod in Zahod-Zahod.
Perspektive dialoga
Ce naj naredimo bilanco zadnjih petih ali šestih let
dialoga med Vzhodom in Zahodom, lahko — če nič dru-
gega — ugotovimo, da je priznan pomen izmenjave med
vsemi, ki si na Vzhodu in Zahodu prizadevajo za prevla-
danje delitve Evrope, za demokratične pravice in za ohra-
nitev glasu, ki je neodvisen od vlad. V razpravah o »Hel-
sinkih« (sporazumih Konference o evropski varnosti in
sodelovanju), ki so bile v zadnjem času — ne nazadnje
zaradi pritiska Listine 77 in drugih vzhodnoevropskih
skupin — precej intenzivne (kongres Mreže maja 1986
v Milanu, izdelava memoranduma za nadaljevanje Kon-
ference o evropski varnosti in sodelovanju jeseni 1986
na Dunaju), se je izkristaliziralo in se bo še kristaliziralo
nekaj tega, kar je bilo doseženega v dosedanjih diskusi-
jah: vprašanja ekologije, kritike tehnologije, odnosa med
Evropo in tretjim svetom še čakajo na razpravo. In če
bo v prihodnjih letih mogoče razpravljati brez strahu
pred posameznimi vprašanji in tudi brez zavor, ki ne do-
puščajo, da bi priznali temeljne razlike, lahko rečemo,
da vsa ta leta dialoga, ki je bil pogosto trd in ni vselej
odpiral perspektiv, niso bila zaman.
Prevedel Tomaž Mastnak
' END (European Nuclear Disarmament) je bil ustanov-
ljen aprila 1980 v Angliji kot kampanja bazičnih gibanj
(grass-roots movements) iz Vzhodne in Zahodne Evrope.
Povezala je ženske in moške, sindikaliste, parlamentarce,
pripadnike cerkve, akademike, novinarje, znanstvenike itd.,
cilj njihovega delovanja pa je brezatomska Evropa. Njihov
poziv, znan kot Apel END, je podpisalo več tisoč ljudi. Del
podpisnikov/nic se je leta 1982 sešel na prvem kongresu v
Bruslju, da bi razpravljali/e o ciljih, izraženih v Apelu,
razdelali/e skupna stališča in lansirali/e predloge. Ta »con-
vention« je bila prva v nizu »konvencij END«, ki se odtlej
organizirajo vsako leto, na njih pa se pokaže, katere struje
vsakokrat prevladujejo v razpravah v neodvisnem mirov-
nem gibanju.
' János Kis, »Die Friedensbewegung und die europäische
Einheit«, pismo 3. konferenci za evropsko atomsko razoroži-
tev julija 1984, v: Der Frieden ist unteilbar, Oberbaum Ver-
lag, Berlin 1985.
' Morda je treba dodati, da mnogi vidijo v »solidarnosti
z vzhodnoevropskimi gibanji« priložnost kako se otresti
očitka, da delujejo po nareku iz Moskve, ki na Zahodu po-
vsod in vedno znova leti na mirovno gibanje. Medtem ko
se bistvene zahteve zahodnih gibanj, denimo brezatomske
cone, prepoved atomskih poskusov, zavračanje namestitve
raket srednjega dometa v ZRN itd., dejansko ujemajo z
zahtevami Svetovnega mirovnega sveta, pa sta »solidarnost«
in upiranje proti namestitvi sovjetskih raket SS 20 še dolgo
časa povzročala spore in razcepe, ko se je pri organiziranju
demonstracij iskalo konsenz. Po drugi strani je bila delna
enakost ali podobnost »uradnih« vzhodnoevropskih gesel in
gesel neodvisnih v Zahodni Evropi prenekaterikrat povod
za nesporazume med skupinami, ki se zavzemajo za človeške
in državljanske pravice, na eni strani, in mirovnimi skupi-
nami, na drugi.
Evropska mreža za dialog med Vzhodom in Zahodom
ima sekretariat v Berlinu in povezuje zahodnoevropske
mirovne skupine, nekaj predstavnikov zelenih strank, druge
posameznike in predstavnike vzhodnoevropskih skupin za
človeške in državljanske pravice, ki živijo na Zahodu. Orga-
nizirala je diskusijska foruma o vprašanjih konflikta med
Vzhodom in Zahodom in prihodnosti Evrope leta 1985 v
Berlinu in 1986 v Milanu, trenutno pa pripravlja memoran-
dum za nadaljevanje Konference o evropski varnosti in so-
delovanju, ki bo v kratkem na Dunaju, o katerem poteka
široka razprava. [Medtem se je konferenca na Dunaju že
zdavnaj začela, memorandum je bil pripravljen, podpisalo
ga je tudi večje število uglednih osebnosti neodvisnega
javnega življenja iz Slovenije in, širše, Jugoslavije. — Op.
prev.]
Bob BLACK
Izvori ločitve: Mednarodno mirovno gibanje
»Evropa je razdeljena. Mir je nedeljiv. Kaj lahko
stori mirovno gibanje?«
Resnično, Evropa je razdeljena. Vedno je bila. Ven-
dar pa izvori njenih delitev niso omejeni na državno
vsiljene meje med narodi in blokovsko delitev moči. Ev-
ropa, kot tudi ves svet, je razdeljena v sebi kot tudi med
državami. Evropa je razdeljena, ker je razdeljen svet.
In, od dveh velikih sil, ki nadzirata vsiljivo delitev Evro-
pe na Vzhod in Zahod, je ena prav toliko azijska kot
evropska, medtem ko druga sploh ni na Vzhodni pol-
obli. Očitno ni možna zgolj evropska rešitev evropske
razdelitve. Mislim pa, da ne more biti niti — kot izgleda,
da upata Bakše in Mastnak — zgolj politično-juridične
rešitve. Vendar pa o tem več kasneje.
Domneva se, da je Jalta izvirni greh, zaradi katerega
Evropa trpi. Vendar pa je Jaltski sporazum v veliko večji
meri odražal kot vsiljeval delitev na sovražna tabora.
V najbolj splošnem geopolitičnem pomenu druga sve-
tovna vojna ni bila svetovni spopad vseh proti vsem,
kot izgleda na prvi pogled, ampak rusko-nemška vojna,
ta vojna pa je bila že odločena — dobila jo je Rusija —
ko so se zavezniki srečali na Jalti. »Zavezniki« so bili že
tedaj veliko bolj zaskrbljeni drug zaradi drugega kot pa
zaradi očitno že izgubljenih sil Osi. Delitev na vplivne
sfere je bila tedaj že dejstvo. Morda bi lahko nekatere,
na primer ljudstva Poljske ali Češkoslovaške, doletela
boljša usoda, kot jih je. Vendar je to ugibanje, Ameri-
čani pravimo tistim, ki se predajajo takšnim užitkom,
»nogometaši v ponedeljek zjutraj«, opazovalci iz fotelja,
ki se odločajo po tekmi, kako bi moralo nogometno mošt-
vo prejšnji dan igrati. Vseeno pa golo dejstvo delitve v
sfere vplivanja obeh velesil ne bi moglo biti bistveno
drugačno od tega, kar je bilo in kar je. Ni treba, da
nam je to všeč, ni treba, da to sprejmemo, vendar pa je
bolje, če smo o vsej stvari realistični.
Evropa je bila seveda od leta 1945 obremenjena z
vojaškimi napetostmi zaradi prisotnosti dveh ali več
velikih zunanjih sil, ki menijo, da njihove vitalne držav-
ne interese globoko ogrožajo še tako neznatne spre-
membe v obstoječi ureditvi, tako da na primer Združene
države javno izjavljajo, da bodo spremenile konvencio-
nalno evropsko vojno, če jo bodo izgubljale, v (taktično)
jedrsko vojno. Naivno bi bilo predpostavljati, da bi bili
Sovjeti kaj manj brezobzirni, če bi bili pritisnjeni ob
zid ... njihovo obnašanje v Afganistanu, mnogo manj
pomembnem igrišču, je dokaz za to. Sovjeti, ki jih stra-
ši druga svetovna vojna, so trdno odločeni, da se ne
bodo bojevali na svoji zemlji; medtem, ko se Američani
v skoraj dveh stoletjih še nikoli niso bojevali na ameri-
ških tleh (razen med seboj, med leti 1861 in 1965), tako da
jemljejo za samo po sebi umevno, da se vojne, ki jih
tako radi začenjajo, bojujejo daleč stran, s kar najmanj-
šim pompom.
Kljub temu pa dvomim v očitno, čeprav ne v celoti
artikulirano predpostavko avtorjev, da je evropska os
tista, okoli katere se vrtita vojna in mir. Dolgo časa je
to gotovo bila. Vendar pa v Evropi ni bilo državljanske
vojne že štirideset let, kljub veličastnemu poskusu Mad-
žarov v davni zgodovini, trideset let tega. V primerjavi
s skoraj katerokoli točko na zemlji je Evropa uživala
»mir« v ožjem, državno-nadzorovanem smislu, če že ne
v širšem pomenu, ki ga zagovarjata avtorja, nezaslišano
dolgo časa. Ne bi rad izpadel predrzen in oklevam, ko
gre za pridiganje drugim o zadevi, ki jo poznajo bolje
od mene, še posebej, če morajo z njo živeti, vendar pa
jo je Evropa v vojnem smislu dobro odnesla, če jo pri-
merjamo z drugimi deli sveta. Ne le, da v Evropi ni bilo
vojn, poleg tega so bile evropske države le neznatno
vpletene v prekomorskih spopadih (z izjemo (Afganista-
na). Sodobna vojna je fenomen Tretjega sveta. To ima
pomembne posledice za vse nas ostale, vendar pa so
mesto operacij jugozahodna Azija, Bližnji vzhod, Karibi,
Južna Afrika — ne pa Evropa (ali Amerika). Postavimo
dogodke v pravo perspektivo.
Avtorja pravilno ločujeta med oboroženim premir-
jem ali ravnotežjem sil, ki nam ga kot »mir« v najbolj-
šem primeru ponuja država, in globjim mirom, ki izhaja
iz družbe, ki živi v miru s seboj in tudi z zunanjim
svetom. Bojim se, da sem hkrati preveč konservativen
in preveč radikalen za njiju. Naj razložim.
Preveč sem konservativen, ker preveč visoko cenim
»mir«, ki ga sedaj uživamo. Kot Američan, v mladih le-
tih nasprotnik vojne v Vietnamu, cenim fazo ameriškega
vojaškega izolacionizma iz sredine 70. let kot Zlato
dobo. To je edino obdobje v mojem življenju, ko moja
država ni napadla (številnih drugih) držav, da bi jim
vsilila svoje ukaze. Rad bi videl povratek k takšnemu
relativnemu izolacionizmu in prepričan sem, da se ne-
šteti milijoni ljudi v Tretjem svetu z menoj strinjajo.
Trenutno je vojna mrzlica, dejanska ali namišljena, v
Ameriki zelo izrazita. Nikaragva predstavlja verjetno
tarčo, vendar pa so možne skoraj katerekoli druge, če
lahko sodimo po idiotski intervenciji v Libanonu, po ka-
teri izgleda, da »hočemo vojno, katerokoli vojno!« Na
srečo je spodletela. Vendar pa ljudem pozornost kmalu
popusti in množični mediji k temu še dodatno prispevajo.
Domači politični dobiček od tuje vojaške avanture —
kot na primer na Granadi ali v Libiji — je tako vabljiv,
da bo prav gotovo prišlo do novih tovrstnih epizod. Se
noben ameriški predsednik ni prezrl pomena »namenskih
vojn«.
Sem pa tudi preveč radikalen, ker mislim, da sta av-
torja podcenila notranje vzroke ločitve. Med Vzhodom in
Zahodom obstaja ločitev in težko bi precenili njen pomen.
Vendar pa obstajajo tudi druge delitve, prepoznavne ta-
ko na Vzhodu kot Zahodu: med razredi; med moškimi
in ženskami; med etničnimi skupinami; med heterosek-
sualci in homoseksualci; med aktivisti, ki hočejo spre-
meniti svet, in pasivnimi ljudmi, ki sodelujejo, da bi
shajali. Težnje po vojni ni mogoče pripisati zgolj državni
mašineriji, vsaj ne neposredno; napaja se iz mnogih vi-
rov, od rasizma, pa vse do seksualnih frustracij. Vlade
vojne začenjajo, vendar pa jih ljudje bojujejo in pod-
pirajo. Le redke so žrtve, ki niso, vsaj delno, tudi so-
krivci. Si želimo mir? Najprej ga iščimo tam, kjer stvari
najbolj obvladujemo, v sebi. Ne glede na to, ali gre za
najpomembnejši faktor, pa gre vsaj za tistega, ki ga je
najlaže obdelati. Zakaj neki naj bi drugi posvečali po-
zornost našim načrtom za rešitev sveta, če ne zmoremo
demilitarizirati niti samih sebe?
Avtorja nista indiferentna do notranje dimenzije:
povezujeta internacionalizacijo mirovnega gibanja in
»demokratizacijo« oboroženih sil, še posebej na Vzhodu.
Lahko razumem, zakaj je demokratizacija na Vzhodu
tako nujno zaželena, vendar pa mi njena povezava z
mirovnim gibanjem ni čisto jasna. S tem ko, razumljivo,
skušajo z javnim nadzorom omejiti vlade neomejene
moči, pa Vzhodnoevropejci podcenjujejo militarizem
»demokratičnih« režimov. Več demokracije bi nedvomno
izboljšalo njihovo usodo na več načinov, vendar pa je
vojna poslednje zavetje avtoritarizma v kateremkoli po-
litičnem sistemu. Prav v vojni je demokratični Zahod
najbolj podoben avtoritarnemu Vzhodu. (Dodati moram,
da velj.a isto tudi, ko gre za delo). Prav gotovo se da
Američane lahko zmanipulirati, da podpirajo vojaško
avanturo, ki je nepremišljena celo po njihovih makiave-
lističnih kriterijih ... v vojaškem smislu je bila Grenada
sramota, ameriški helikopterji so se zaletavali levo in
desno, medtem ko so kubanski gradbeni delavci nudili
pravi odpor dozdevno elitni formaciji ameriških ma-
rincev. Glavni izvor smrtnih žrtev je bil posledica bom-
bardiranja duševne bolnišnice, do katerega je prišlo po
pomoti. Bombardiranje Libije je bilo prav tako nespret-
no. Več kot je majhnih prask, v katere so Američani
vpleteni, bolj razkazujejo svojo nekompetentnost vsemu
svetu. Verjetno so Rusi to opazili. Te bedaste pustolov-
ščine so ne le same po sebi vojne, temveč tudi povečuje-
jo nevarnost večje vojne, s tem ko spravljajo na slab
glas eno od velikih sil. Vendar pa je doma tovrstna ne-
umnost zelo dobro sprejeta. Ljudje se strnejo okoli
predsednika, ko zaide v težave na tujem. Demokracija
ne ublaži vojne mrzlice, ampak jo pospešuje. V drugih
ozirih imam raje življenje v demokraciji, ko pa gre za
vprašanje vojne in miru, imam raje treznega despota,
ki se mu ni treba pretvarjati pred občinstvom. Najhujši
možni vojni hujskač je demagog. Svet bi dihal lažje, če
bi ZDA vladal trezen avtokrat.
Ce predpostavimo razredno družbo, smatrata avtor-
ja totalitarizem za najhujšo možno nevarnost; njuna re-
šitev: ločitev civilne družbe od države, za katero veljajo
pravne norme. Tam, kjer je delitev v nacionalne države
percipirana kot grožnja, je razjasnitev delitev znotraj
družbe razumljena kot blaga. Nacionalne države so »re-
snične«, obnašajo se: na primer vojskujejo. Vendar pa
je »civilna družba« abstrakcija od resnične, žive druž-
bene totalitete. Ce ju je sploh možno smiselno razloče-
vati, sta bili država in civilna družba vedno tako tesno
prepleteni, da ju ni mogoče razdeliti z ustavnim shema-
tizmom. V Vzhodni Evropi bi celo lahko rekli, da je ci-
vilna družba konstrukt države. Prav dobro lahko razu-
mem, zakaj sta vladavina zakona in zagotovilo relativno
avtonomne sfere delovanja, ločene od državnega uprav-
ljanja, za avtorja tako pomembna, vendar pa se je mo-
goče bolje prizadevati za te cilje same po sebi, ne pa
nekako posredno napadati temeljev militarizma. Malo
dokazov vidim za to, da so ustavne demokracije, kot
Združene Države, bolj miroljubne od avtoritarnih re-
žimov. Njihova ustavnost, kakršna pač že je, se nikoli ne
razteza do obrambe ali diplomacije, kjer je raison d'état
edini zakon, ki kaj velja. Prav v vojnem času so držav-
ljanske svoboščine najbolj omejevane, informirana de-
mokracija podleže administriranem mnenju in nesrame-
žljivemu izsiljevanju, reformni načrti pa so odloženi.
Toda, če je mir predpogoj realizacije svobode, pa še ni
zadosten; če bi ne bilo tako, bi bila vsa Evropa svo-
bodna.
Bolj kot internacionalizacija, bi k pomiritvi celine
prispevala anti-nacionalizacija mirovnih gibanj k po-
miritvi celine, na kateri se sicer ne strelja, ki pa vseeno
ni pomirjena s seboj. »Vojna je zdravje države,« je za-
pisal Randolphe Bourne. Vojna je zdravje katerekoli in
vsake države, in za ljudi vsepovsod je najslabša država
njihova lastna. Položaj Vzhoda in Zahoda ni, kot opa-
žata avtorja, simetričen. Na tem mestu je treba razmiš-
ljati o legalnosti in demokraciji: kot o ovirah, ki sta
različno razporejeni po svetu. Obseg njune prisotnosti
bo v veliki meri določil oblike in omejitve mirovnega
aktivizma. Ce pa ga določata v celoti, potem se bojim,
da ni upanja za uresničitev »civilnodružbenega pojma
miru«, ker je njegova uresničitev ekvivaletna repre-
siji države. Ali drugače povedano, resničen mir ni v
interesu države in ji mora biti do neke mere vsiljen. Ne
vojne ne ljudstva verjetno ne bodo bojevala te vojne
med dvema pojmoma miru brez določenih kršitev ju-
rističnih omejitev. Vendar pa bo tako izbojevan mir
imel tako težo kot vsebino.
Prevedel Gregor Tome
Georg BREUER
Kaj je mir?
Rodil sem se na Dunaju, oktobra 1919, ob koncu
prve svetovne vojne. Nisem imel še dvajset let, ko je
izbruhnila druga svetovna vojna, in ko se je končala,
sem bil mlad moški pri šestindvajsetih. Odtlej že več kot
štirideset let živim v miru, torej večino svojega življenja.
Sprašujete: »Kaj je mir?^^ Moj odgovor je zelo enosta-
ven. Mir mi pomeni, da se zjutraj zbudim, ne da bi me
skrbelo, ali bodo tisti, ki jih ljubim, in jaz sam živi
dočakali konec dneva. Mir pomeni, da zapuščam svojo
hišo brez bojazni, da ne bo več stala tam, ko se vrnem.
Mir, to je, da družine niso več razbite, ker je oče vpo-
klican in se bojuje, ali otrok evakuiran. Enainštirideset
let miru je petnajst tisoč noči v postelji in ne v proti-
letalskih zakloniščih. Resnični mir, trdijo nekateri, je
več kot le odsotnost vojne — in v tem je nekaj resnice.
Po drugi strani pa je štiridesetletna »gola« odsotnost
vojne v Evropi vsekakor blagoslov, ki ga ne gre omalova-
ževati. Blagoslov, ki smo ga deležni tako na Dunaju kot v
Ljubljani, tako v Londonu kot na obeh straneh razdelje-
nega Berlina — medtem ko ljudje v drugih delih sveta
znova in znova trpijo grozote vojne. Oglejte si prizore
vojne v Zalivu ...
Po mojem mnenju je prva dolžnost mirovnih gibanj
iz vseh delov kontinenta, da storijo vse, kar je mogoče,
da bi se vsaj ta odsotnost vojne v Evropi nadaljevala.
Mir, ki traja od leta 1945, je zasenčen z jedrskimi ra-
ketami. Vse več jih je nakopičenih na obeh straneh. Ce
se jih kdaj uporabi, bo človeštvo izbrisano.
Države, ki niso zapletene v oboroženi konflikt, niso
nikoli v človeški zgodovini namenile toliko sredstev za
oboroževanje, kot danes. To morajo storiti, kakor trdijo,
v interesu varnosti države. Dejansko pa naraščajo stro-
ški za oboroževanje, varnost vseh se zmanjšuje in prav
vsakdo je ogrožen.
Da bi se izognili vojni, pravijo, se ne smemo osredo-
točiti toliko na orožje, pač pa bolj na družbene vzroke
za vojno — tudi s tem se deloma strinjam. Toda — vojne
so se vojevale v vsej človeški zgodovini, o tem, kje tiči
glavni razlog zanje, pa obstaja cel spekter različnih
mnenj. Novo je le orožje, ki lahko posredno ali neposred-
no ubije nas vse. Ce hoče človek preživeti v tej novi, je-
drski dobi, je leta 1945 dejal Albert Einstein, potrebuje
predvsem nov način razmišljanja.
Ne moremo čakati na konec neskončno dolge di-
skusije o tem, kaj povzroča vojno. Preprečiti jo moramo
tukaj in zdaj, pa čeprav se morda ne strinjamo, kje so
vzroki zanjo. Mirovno gibanje mora uporabiti in širiti
nov način razmišljanja, o katerem je govoril že Einstein.
Od leta 1945 dalje je Evropa razdeljena, mirovna
gibanja pa delujejo na različnih delih celine pod zelo
različnimi pogoji. To, kar potrebujemo, je cilj, ki bi nas
združeval, cilj, ki bo vzpodbudil k delovanju ljudi na Za-
hodu in na Vzhodu.
Po mojem mnenju bi bil tak skupni cilj lahko »av-
strijska rešitev evropskega vprašanja«, če uporabim
oznako E. P. Thompsona. Ena glavnih odlik rešitve, ki
so jo leta 1955 našli za Avstrijo, je, da ni bila dosežena
s konfrontacijo z okupacijskimi silami, pač pa s spora-
zumom, sklenjenim z vsemi. In še velesile se niso
same pogajale o usodi Avstrijcev, pač pa ob aktivnem
sodelovanju Avstrije. Rezultat je bil popolna neodvisnost
Avstrije ter umik vseh okupacijskih sil. Za velesile pa
je to pomenilo odstranitev potencialnega žarišča nape-
tosti oziroma oblikovanje prostora za popuščanje nape-
tosti, kar je koristilo tako obema velesilama kakor tudi
vsej srednji Evropi.
Avstrijska pot razširitve evropskega vprašanja bi,
po moje, predstavljala oblikovanje širokega območja nev-
tralnih držav, ki bi ga tvorile že obstoječe nevtralne
in neuvrščene države ter večina ali celo vse članice vo-
jaških zvez, razen jedrskih sil. Vse dežele tega območja
bi odklonile jedrsko orožje ter druga sredstva, namenjena
množičnemu uničevanju. Sporazumele bi se o občutnem
zmanjšanju vojaških enot in konvencionalnoga orožja
ter o izključno obrambnem značaju njihovih vojaških
sil. Umaknili bi vse tuje enote in tuje orožje iz tega ob-
močja. V sporazumu, ki bi postavil tako nevtralno
območje, bi se morale velesile razvezati, da bodo spošto-
vale neodvisnost in nevtralnost teh dežel in da se v
nobenem primeru ne bodo vmešavale v njihove notranje
zadeve.
Taka rešitev vprašanja bi občutno zmanjšala mož-
nost vojaškega spopada v Evropi. Bila bi koristna tako
za velesile kot za dežele, ki bi pripadale nevtralnemu
območju. Istočasno bi to odprlo vrata ljudstvom vzhod-
8
nega dela naše celine in jim zagotovilo več svobode in
neodvisnosti, ne da bi to ogrozilo mir.
Je to le utopična vizija ali pa ideja, ki se lahko re-
alizira? Ne vem. Vem pa, da stvari, ki se zdijo danes
utopične, lahko že jutri postanejo realistične. Vse do
konca vojne so se nekateri pogovarjali o ideji, da bi
Avstrija postala nevtralna. Ce bi mi kdo leta 1953 dejal,
da bo to v dveh letih naša realnost, bi ga imel za norca.
Se v začetku leta 1955, ko so se že kazali prvi obrisi
možne rešitve avstrijskega vprašanja, je bilo občutiti
mnogo skepticizma in sumničenja tako v Avstriji, kakor
med člani administracije velikih sil. Na vseh straneh so
se ljudje spraševali, če niso morda v predlogu skrite
pasti ali nesprejemljiva tveganja. V tistih dneh so
avstrijski politiki potrebovali veliko poguma, vodstvene
in diplomatske spretnosti, da so premostili vse tovrstne
ovire in uveljavili tako rešitev avstrijskega vprašanja.
Danes so, kot kaže, s takim rezultatom vsi zadovoljni.
Nedvomno bo veliko težje poiskati razumno rešitev
za vso Evropo. Vsaka predlagana ideja lahko skriva čeri,
imaginarne kot tudi realne probleme, pa celo nevarnosti.
Toda, še bolj nevarno je po mojem mn-enju nadaljevati
že ustaljeno politiko. Brez tveganja ne bo nikakršnega
napredka k bolj stabilnem miru, k večji demokraciji in
svobodi. Za detant je potreben pogum.
Menim, da mora mirovno gibanje pripraviti podlago
za take rešitve. Imeti mora pogum, da dela za ideje, ki se
zdijo danes utopične — z njihovo aktivno udeležbo pa
lahko jutri postanejo resničnost.
Prevedla Ingrid Bakše
Peter CADOGAN/A NN E
Dragi prijatelji,
z velikim zanimanjem sem prebral vaše sporočilo z dne
7. julija in strinjam se z vprašanjem, ki ste ga zastavili.
Mir je stanje medsebojnega razumevanja, komunici-
ranja in spoštovanja. Vedno se je pokazalo, da je mir
med velikimi državami in imperiji nemogoč. Največ, kar
jim lahko uspe, je začasno obstoječa nevojna. Mir je
pravzaprav stanje med narodi, ki mora svoje politične
dimenzije še odkriti. Močno sugestijo v to smer pred-
stavljajo odnosi med kantoni v Svici in švicarski pozi-
tivni nevtralizem v zunanji in obrambni politiki. Ce
predpostavimo, da moramo mirovno politiko šele izvajati
(če je »vojna zdravje države«), je prvo, kar potrebuje-
mo v tej fazi, lahko le avtentično, neodvisno mirovno
gibanje, ki vzpostavlja lastne komunikacijske kanale in
oblike akcije prek meja.
Naša trenutna težava je v preveliki abstraktnosti,
s katero opredeljujemo sredstva in cilje. Celo bomba je
abstraktna, dokler ni uporabljena in dokler nikogar ni-
kjer resnično ne ogroža. Razorožitvena pogajanja so prav
tako abstraktna. Prava težava je v hladni vojni, še zlasti
pa v njenih »vročih točkah«, kot so: razdelitev Evrope,
Srednji Vzhod, Afganistan, Srednja Amerika, Zaliv ter
deli Daljnjega Vzhoda in Afrike. Svet se mora rešiti
bremena velesil.
Za nas v Evropi je ključno vprašanje, da okupacijske
sile zadnje vojne še vedno okupirajo Evropo, Vzhodno
in Zahodno. Najboljši način, da se prepreči 3. svetovna
vojna, je, da se reši vprašanja druge. To pomeni negirati
Jalto in izdelati nov dogovor za Evropo kot celoto (od
Atlantika do Urala), s popolnim umikom tujih enot, z
nevtralnostjo vseh treh Nemčij — Vzhodne, Zahodne in
Berlina — ter s pogoji za progresivno demilitarizacijo,
ki bi potekala povsod. Nov in nujen princip je, da mo-
rajo vse tuje sile, kjerkoli že so, oditi domov (in tam naj
tudi ostanejo). Vsi svetovni »rimski imperiji«, razen ame-
riškega in sovjetskega, so izginili; ko bosta še ta dva na-
posled izginila, bo svet končno imel perspektivo miru, ki
ji bo lahko sledil. Toda za to je potreben čas. Imperiali-
stične sile so v Tretjem svetu pustile za seboj tako umet-
no postavljene meje, da je v teh delih sveta mogoče pri-
čakovati lokalne vojne še v naslednjih petdesetih letih.
Toda z dokončnim razpadom velikih imperijev bo naj-
hujše že za nami.
Za konec še majhna vest... END konvencija bo leta
1987 v Coventryu, v Angliji. Ali lahko že zdaj začnemo
s takimi pripravami nanjo, da bo lahko pomenila velik
preobrat v zgodovini neodvisnih mirovnih gibanj in gi-
banj za svobodo človeka?
Z iskrenimi pozdravi
Peter Cadogan
Prevedla Ingrid Bakše
END/EUROPEAN NUCLEAR DISARMAMENT
Dragi prijatelji,
hvala, da ste nas povabili, naj odgovorimo na vaš do-
kument o vlogi mirovnega gibanja pri ustvarjanju in raz-
vijanju dialoga med Vzhodom in Zahodom. Vzpodbudil
je pomembne razprave o teh vprašanjih v END. Ker je
v avgustu veliko ljudi težko dostopnih, smo se zbrali in
obhkovali odgovor le nekateri. Tako so v tekstu zasto-
pani le naši pogledi na to vprašanje. Upamo, da se vam
bodo zdeli zanimivi.
Z iskrenimi pozdravi,
Paul Anderson, Patrick Burke, Judith Eversley, Jan Ka-
van, John Keane, Peter Murphy, Mark Salter, Fiona
Weir
9
END in Vzhodna Evropa:
Odgovor ljubljanski mirovni skupini
END je najpomembnejša britanska organizacija za ra-
zorožitev, ki je vzpostavila in ohranja stike z neodvisni-
mi skupinami — predvsem, čeprav ne izključno, z ne-
odvisnimi mirovnimi skupinami — v Vzhodni Evropi.
Gre za dva temeljna elementa v okviru njenega politič-
nega delovanja, ki sta bila predstavljena že v Apelu END
iz leta 1980, in ki razločujeta dejavnost END od drugih
britanskih mirovnih skupin in skupin za razorožitev.
Prvič, gre za spoznanje, da je treba nasproti politični in
vojaški razdelitvi Evrope postaviti vseevropsko politič-
no alternativo. Drugič, gre za argument, da morajo »ne-
uvrščena« mirovna gibanja tako na Vzhodu kot na Za-
hodu pomagati pri izoblikovanju takih alternativ, da bo
popuščanje napetosti »od spodaj« potekalo sočasno s pri-
zadevanji vlad za popuščanje napetosti »od zgoraj«. V
praksi gre za to, da predstavniki END obiskujejo tako
neodvisne mirovne skupine kot druge nedržavne skupi-
ne, ki se zanimajo tudi za mirovna vprašanja, v Vzhodni
Evropi; nadalje gre za izmenjavo dokumentov, podporo
njihovim članom, ko jih preganjajo oblasti— naprimer
kampanja v obrambo podpisnika Listine 77 Ladislava
Lisa. ki je bil leta 1984 aretiran in zaprt — gre tudi za
informiranje zahodnega mirovnega gibanja o delovanju
teh skupin v reviji END in v posebnih poročihh END in
za organiziranje srečanj na temo Vzhodne Evrope, (de-
nimo ciklus razprav iz leta 1984 o preseganju blokovske
razdelitve in srečanje ob černobilski nesreči junija 1986).
O tem, kako pristopiti k vzhodnoevropskemu vpraša-
nju, se mnenja v END močno razhajajo. Poenostavljeno
rečeno, eni pričakujejo, da bo razvoj »civilne družbe« (v
smislu demokratične politične javnosti), neodvisne od
države, najpomembnejši katalizator političnih sprememb
v Vzhodni Evropi. Drugi pa pričakujejo, da bo do takih
sprememb prišlo predvsem z notranjim razvojem na
partijskodržavni ravni. Prvi pristop pripisuje večji po-
men navezovanju stikov z nedržavnimi gibanji za demo-
kratične spremembe, drugi pa se zanaša predvsem na
uradne in poluradne forume. Ta dva pristopa se tudi
nagibata k različnim definicijam miru: po prvem gre, z
vašimi besedami, za temeljno povezavo miru »z zagotav-
ljanjem in spoštovanjem človeških pravic in državljan-
skih svoboščin, z dostojnim življenjem posameznikov in
neodvisnim družbenim življenjem, s svobodo in demo-
kracijo«; po drugem pa je mir in državljanske pravice
mogoče ločevati. Kljub vsemu pa ni nujno, da se druga
definicija ujema z vašo definicijo »državnega« miru. Ta-
ko razlikovanje se uporablja predvsem v propagandne
namene: vlada namreč prepričanje, da bi obravnavanje
vprašanj, kot so »državljanske pravice« v Vzhodni Evro-
pi, lahko pripeljalo do diametralno nasprotnih stališč in
s tem do razcepitve mirovnega gibanja. Da bi ohranili
enotno mirovno gibanje, moramo torej pustiti taka vpra-
šanja ob strani (nekatere razloge za tako prepričanje bo-
mo razčlenili v nadaljevanju).
Na začetku delovanja END, leta 1980, razlike v po-
gledih niso bile tako očitne. Takrat smo si prizadevali
predvsem za to, da bi zaustavili jedrsko oboroževalno
tekmo. Skušali smo preprečiti namestitev jedrskih ra-
ket srednjega dosega, pershingov 2 in SS 20, zavzemali
smo se za nejedrsko Evropo in — to je pomemben pri-
spevek END — sprožili vprašanje političnih korenin obo-
roževalne tekme. Nastanek mirovnih skupin v Vzhodni
Evropi je pomenil še en dokaz več za tiste, ki so verjeli,
da so ta vprašanja primarna za ljudi po vsej Evropi.
V zgodnjih 80. letih, letih izjemnega navdušenja, v zgod-
njih dneh največjega družbenega gibanja po IL svetov-
ni vojni, se v diskusijah o bodočnosti Evrope, ki so pote-
kale v END, nismo ukvarjali s političnimi razmerami, ki
so značilne za družbe »realnega socializma«. END se je,
sicer nevede, obnašal, kot da taka »široka fronta« —
»apolitično«, množično mirovno gibanje — lahko nasta-
ne tudi v Vzhodni Evropi, in da, tako kot mu je to uspe-
lo na Zahodu, izvaja pritisk na vzhodnoevropske vlade.
Ta optimističen pristop večinoma ni več prisoten, saj
se v Vzhodni Evropi tako množično mirovno gibanje ni
pojavilo. Eden od razlogov, da se ni, so represivni ukrepi
državnih oblasti (z njimi se srečujemo tudi mi, v zahod-
nem mirovnem gibanju, toda ker je »civilna družba« na
Zahodu močnejša od tiste v Vzhodni Evropi, je pri nas
represija za državo manj učinkovito orožje). Na Madžar-
skem na primer, so oblasti že v enotnem letu zatrle mirov-
no Skupino za dialog, ki se je med možnostima za uradno
ali opozicijsko delovanje odločila za »tretjo pot«. Tisti
člani, ki so želeli mirovno dejavnost nadaljevati, so se
ali morali priključiti kvaziuradni Skupini 4 — 6 — O ali
pa bolj približati opoziciji. Drugi razlog je nezaupanje,
s katerim gleda večina prebivalcev Varšavske zveze na
vprašanje »miru« (razumljenega v ozkem »zahodnem«
smislu kot ukinitev jedrske grožnje); tretji razlog pa je,
da celo za tiste vzhodnoevropske skupine, ki so najbolj
aktivne v dialogu z zahodnoevropskim mirovnim giba-
njem, »mir« ni edino vprašanje, s katerim se ukvarjajo,
za nekatere med njimi pa ni niti glavno vprašanje. Na
kratko. END in druge zahodne skupine so se soočile z
dejstvom, da mora dobršen del dialoga z vzhodnoevrop-
skimi skupinami predstavljati zavzemanje za priznavanje
državljanskih svoboščin v Vzhodni Evropi.
Kot smo že omenili, END o teh vprašanjih nima
enotnega mnenja. Nekaterim aktivistom END je ljubše,
da delujejo znotraj tistih sistemskih meja, ki so jih dolo-
čili režimi v Vzhodni Evropi. Ostali imajo tiste skupine,
ki so neodvisne od države in se zavzemajo za državljan-
ske pravice, za svoje naravne zaveznike in se implicitno
ali eksplicitno strinjajo, da so radikalne politične spre-
membe v Vzhodni Evropi bistvene za dosego »miru«.
To pomanjkanje soglasja je bil eden od razlogov, ki so
pripeljali politični dialog END z nekaterimi partnerji
iz Vzhodne Evrope do neslavnega konca. Glede na to, da
te razlike obstajajo, smo v END postavljeni pred vpra-
šanje, kako nadaljevati projekt (dialog) z Vzhodno Evro-
po. Da bi nanj lahko odgovorili, moramo predvsem ana-
lizirati razloge, ki so pripeljali do zadržanosti pri vzpo-
stavljanju stikov z neodvisnimi skupinami.
Prvič, nekatere skrbi, da bi odpiranje vprašanja po-
litičnih sprememb v Vzhodni Evropi — in če bi END
pripisali vlogo izzivalca vzhodnoevropskih režimov —
prispevalo k naraščanju napetosti med vladami in na ta
način ogrozilo cilj: jedrsko razorožitev Evrope. Drugič,
ko govorimo o Vzhodni Evropi, se želimo izogniti sum-
ničenju, da uporabljamo licemerski jezik zahodne de-
snice, ki obenem obsoja odsotnost državljanskih svobo-
10
ščin v Vzhodni Evropi in molči o njihovih kršitvah re-
cimo v Cilu ali Salvadarju. Tretjič, nekateri med nami
še vedno niso dovolj seznanjeni z razmerami v Vzhodni
Evropi, posledica tega pa je, da manjka kritična analiza
narave »-realnega socializma«. To je nekatere v END
pripeljalo tako daleč, da gledajo nanj kot na v osnovi
sprejemljiv sistem, ki ga je enostavno treba izboljšati.
Četrtič, neobstoj množičnega neodvisnega mirovnega gi-
banja je povzročil, da so nekateri izgubili vsako upanje,
da bo prišlo do demokratičnih sprememb »od spodaj«
in so se, namesto tega, osredotočili na spremembe »od
zgoraj« kot sredstvo, ki bo privedlo do političnih spre-
memb v sovjetskem bloku. In končno, vpliv določenih
levičarskih tradicij v END prispeva h krepitvi takih sta-
lišč do Vzhodne Evrope (ilustrativen primer je naveden
zgoraj).
Vseh pet razlogov ima globoke korenine. Tako se
sklicevanje na moralne principe, kot na primer trditev,
da »mir brez pravičnosti ni mogoč« — z drugimi beseda-
mi, da je nemoralno zavzemati se za jedrsko razorožitev
na Vzhodu in Zahodu, obenem pa ignorirati politično
zatiranje v Vzhodni (Zahodni) Evropi — pogosto sooča
z navidez pragmatičnim odgovorom, da je treba največje
zlo, nevarnost jedrske vojne, odpraviti prej, preden se
kdo začne ukvarjati z manj pomembnimi vprašanji, ka-
kršno je odsotnost državljanskih pravic. Iz istega razlo-
ga nasprotujejo argumentu, da so za preseganje hladne
vojne nujne spremembe na nivoju države in družbe, s
protiargumentom, da je glavna naloga zmanjšati nape-
tost med državami in da bo to samo po sebi pripeljalo
do obrata k notranji demokratizaciji.
Zahodni mirovni aktivisti se morajo najprej bolj sez-
naniti z naravo realnega socializma in s tem storiti prvi
korak k preseganju zadržanosti do stikov z neodvisnimi
skupinami. Istočasno pa je učinkovita pot za zagotavlja-
nje podpore kritično mislečim v Vzhodni Evropi zatrje-
vanje, da je potrebno razrešiti permanentno politično
krizo »realnega socializma«, če hočemo, da bomo dosegli
jedrsko razorožitev in premostili hladno vojno. Na
kakšen način rešiti to krizo je še stvar diskusije, toda
eden od elementov bi moral biti uveljavljanje političnih
svoboščin v Evropi in razvoj civilne družbe .
Zahodno mirovno gibanje lahko sodeluje pri obliko-
vanju rešitev iz krize na razne načine: ne le tako, da
podpira prizadevanja za politične svoboščine v Evropi,
pač pa tudi z razširjanjem ideje o nejedrski in neodvisni
Evropi, in sicer na vseh ravneh dialoga z vzhodnoevro-
pejci (to bi lahko izvedli naprimer z uresničitvijo pre-
dloga Listine 77 o »financiranju počitniških taborov, na
katerih bi se lahko srečali mladi ljudje z obeh strani
železne zavese... kot skromnem prispevku k širšemu
procesu rušenja vseh pregrad«) ter z nasprotovanjem mi-
litarizmu velesil ter ameriški in sovjetski prisotnosti v
obeh delih Evrope.
Prevedla Ingrid Bakše
Vekoslav GRMiC
Pomen mirovnega gibanja v dialogu
med Vzhodom in Zahodom
Ohranitev miru je danes odvisna od uspešnega dialo-
ga med Vzhodom in Zahodom. Ta dialog pa ne more biti
uspešen, če ga bosta motila ali celo onemogočala mani-
hejske prepričanje in prikazovanje tistih, ki mislijo
drugače, kot sovražnikov, kar se tiče tudi politike in
družbene ureditve. Prav to pa se danes dogaja v odnosih
med blokoma, med Vzhodom in Zahodom. Bloka nam-
reč zastopata, in to za vsako ceno, samo interese svoje
politične, gospodarske in vojaške moči. Vedno se ženeta
za premočjo in s tem pravzaprav pripravljata vojno.
Ko politični voditelji blokov govorijo o miru, imajo
v mislih »mir od zgoraj«, nasilni mir, ki konec koncev
računa z uničenjem nasprotnika. Ta mir je hkrati mir
zastraševanja, agresivni in oboroženi mir, mir, ki zahte-
va oboroževanje in še več oboroževanja. To je mir, ki
služi interesom institucij, ne pa človeka, ljudstva. To ni
resnični mir, zakaj resnični mir lahko temelji samo na
pravičnosti. Zaradi takega navideznega miru ljudje že
danes umirajo: revni, izkoriščani, zatirani.
Spontana mirovna gibanja se borijo za »mir od spo-
daj«, kot tudi sicer predstavljajo »demokracijo baze«,
demokracijo od spodaj. Ta gibanja zastopajo dejanske
interese ljudstva, še več, ljudi nasploh. Zavračajo obo-
roževalno blaznost. Hkrati se borijo za razgradnjo nepra-
vičnih struktur, za pravice človeka, za pravičnost za
vse. Zahtevajo svobodo in pravico, da bi lahko vsi so-
odločali o zadevah, ki so največjega pomena za vse.
Mir od spodaj je obenem mir osvobajanja, tesno je
povezan z osvoboditvijo revnih, izkoriščanih in zatiranih.
Ta mir ne pozna meja, ne pozna niti meja med državami
in narodi. Saj gre za mir za vse ljudi, ki naj živijo drug
z drugim kot bratje in sestre.
Spontana mirovna gibanja lahko gradijo trdne mo-
stove miru, ko povezujejo še tako daljne bregove.
V pluralizmu vlada velika skupnost prepričanja in
hotenja. Ne drži, da pomanjkljiva organizacijska strnje-
nost avtomatično zmanjšuje politično učinkovitost. Rekli
bi lahko celo, da je zaradi tega, ker se sodobni človek
zaveda svoje odraslosti, pa tudi zaradi upadanja avto-
ritete političnega vodstva, ta navidezna slabost mirovnih
gibanj njihova moč. Samo prepričanje o protiprav-
nosti in moralni nedopustnosti vojne, prav tako pa volja,
da jo preprečimo, volja po resničnem miru, morata biti
dovolj močna in mirovna gibanja mednarodno povezati
drugo z drugim.
Mirovna gibanja izboljšujejo tudi mednarodno ozrač-
je za dialog med Vzhodom in Zahodom. Politični voditelji
bodo prisiljeni spremeniti svoje obnašanje. Po eni strani
bodo morali drugače kot doslej resno upoštevati ljud-
stvo, po drugi pa bodo, upajmo, radi ali neradi vendarle
11
spoznali, »da je zaupanje v človeško politiko odvisno od
tega, kako človeški so politiki, ki to politiko ustvarjajo«.
Politika, ki je v resnici človeška, ne pozna nobenega
manihejstva, nobenih podob sovražnika in nobenih blo-
kov, taka politika pozna samo ljudi, človeštvo in njihove
potrebe. Zato lahko tudi spoštuje in varuje resnični
mir.
Prevedel Tomaž Mastnak
Helmut KUZMICS
Kaj lahko stori mirovno gibanje,
ko ohranja in ustvarja mir,
za prevladanje razdeljenosti Evrope?
Svoja razmišljanja bi rad zapisal zelo na kratko, za-
to bodo nujno predstavljena brez kritja. Poleg tega bi
prosil, naj se teh izjav ne razume napak: v celoti spre-
jemam cilje mirovnega gibanja in se identificiram z ob-
čutenjem mnogih, ki mu pripadajo.
Kljub temu pa mislim, da je v samozavedanju druž-
benih »gibanj« vselej nekaj nesporazumov. 1. Nagibajo
se (morda je to nujno) k voluntarističnemu gledanju na
stvari — ker nočejo čakati več generacij, da bi bil cilj,
za katerega se zavzemajo, dosežen, podrejajo deskriptiv-
no podobo dejanskosti svojim željam in nameram. Ko
gre za probleme, ki človeka globoko zadevajo, je 2. pred-
postavka in posledica tega podcenjevanje globinskih hi-
storičnih struktur družbenih procesov. Te globinske
strukture ne pomenijo le, da so v drugih obdobjih veljali
drugačni odnosi med ljudmi, marveč da so bili tudi
ljudje sami drugačni. Ko pa gre za civilizacijski razvoj
Zahoda, to pomeni, da naše fevdalne, nasilniško-vojsko-
valne dediščine ne moremo niti preprosto pozabiti niti
se je povsem otresti; in da bi morali več vedeti o naši
afektivni strukturi, med drugim, zakaj smo postali tako
»miroljubni«, v bližnjem in daljnjem družbenem pro-
storu. 3. pa družbena gibanja — ker naj bi vzgibavala
— najpogosteje podcenjujejo tisto, kar njih same vzgi-
bava. Zdi se mi, da žensko gibanje jasno ponazarja, da
ravnotežja moči med spoloma ne spreminja emancipato-
rična retorika, pač pa realne možnosti za moč, posredova-
ne s konkurenco v ekonomiji in v družini; in pri mirov-
nem gibanju gre deloma prav tako za podobne, res
prozaične mehanizme. Ce pa te močne družbene sile niso
na strani družbenih gibanj, se tem gibanjem slaba piše.
Vendar bi 4. rad naznačil skromen minimalni cilj za vse
tiste, ki se želijo angažirati za življenje v miru in svo-
bodi: Naj se ne bi pripetilo še enkrat, da bi celo odmak-
njeni intelektualci zapadli v vojno evforijo, kakor se je
zgodilo ob izbruhu prve svetovne vojne v vseh evropskih
prestolnicah; ti intelektualci so žrtvovali za toplino na-
rodne skupnosti, ki jih je obdajala (svoje tovariše iz
ljudstva so objemali vsaj duhovno, če že fizično ne), ves
občutek za kritični um. Takrat je bilo torej dokazano,
da samo skupnost še ne zadostuje.
Prevedel Tomaž Mastnak
Joanne LANDY/CAMPAIGN FOR PEACE AND DEMOCRACY/EAST AND WEST
Dragi prijatelji iz ljubljanske mirovne skupine in Prob-
lemov!
Ko sem dobila vaš dokument z dne 7. julija 1986 in
povabilo, naj sodelujem v mirovni diskusiji med Vzho-
dom in Zahodom, mi je bilo v posebno zadovoljstvo, da
so ljudje v Jugoslaviji dali pobudo za nadaljevanje dialo-
ga prek blokovskih meja. Dokument sem nameravala
posredovati naprej, razpravljati o njem še z drugimi pri-
padniki Campaign for Peace and Democracy/East and
West ter predložiti uradno mnenje naše skupine. Zaradi
problemov z razporeditvijo poletnega časa — ljudje so
bili ob različnih terminih na dopustu — pa seveda pod
pritiskom drugih obveznosti je bila ta zamisel, na žalost,
neizvedljiva. Tako sem postavljena pred dilemo — ali
sploh ne odgovoriti ali pa posredovati povsem osebno
mnenje. Ker menim, da je dialog med družbenimi gibanji
Vzhoda in Zahoda še kako pomemben, sem se odločila
za drugo možnost, čeprav ta predstavlja le delno partici-
pacijo.
Lotiti se nameravam naslednjega bistvenega vpraša-
nja: implikacije, ki jih pogojuje asimetrija, kot ste po-
udarili, med Zahodom, kjer so aktivnosti, neodvisne od
države, tipične in možne, in med komunističnimi država-
mi, kjer teh možnosti ni. Dotaknila pa bi se rada tudi
vprašanja zadržanosti zahodnih mirovnih gibanj do vpra-
šanja državljanjskih pravic v vzhodnih državah.
K prvemu vprašanju, vprašanju asimetrije. Vsakdo,
ki zaupa v to, da bo demokratični mir dosežen, mora priz-
nati, da so relativne svoboščine, ki smo jih deležni v ve-
čini naprednih kapitalistični držav zahodnega bloka pri
formiranju zvez, neodvisnih mirovnih skupin in drugih
združenj, vrednota. Istočasno pa je treba poudariti, da
12
Združene države Amerike na mednarodnem nivoju teh
demokratičnih svoboščin ne branijo: to tezo potrdi že be-
žen prelet mnogih režimov, ki jih Združene države Ame-
rike podpirajo in kjer je kratenje državljanskih svoboščin
več kot očitno, naprimer: Cile, Juž. Koreja, Salvador, Tur-
čija in Južnoafriška republika. V državah, kot sta Fili-
pini in Haiti, so Združene države Amerike prenehale
podpirati diktatorja Mareosa in Duvalierja šele takrat,
ko je postalo več kot očitno, da jima ne bo uspelo obdr-
žati oblasti. Se več, ko sta bila ta režima strmoglavljena,
so Združene države Amerike storile vse, kar je bilo v
njihovi moči, da bi preprečile družbena prizadevanja pre-
bivalcev, ki se niso borili proti diktaturi samo zato, da bi
dosegli pomembno pravico do svobode govora in združe-
vanja, pač pa tudi zato, ker so hoteli — kar je s tem
povezano — dostojno gospodarsko in družbeno življenje.
Združene države Amerike in druge zahodne države
dopuščajo, tudi znotraj lastnih družb, temeljno družbe-
no neenakost in nepravičnost. Toda četudi upoštevamo to
dejstvo in zunanjepolitično realnost Združenih držav, ki
smo jo poudarili, obstaja nesporna asimetrija med pravi-
cami do neodvisnega družbenega delovanja prebivalcev
Združenih držav in drugih zahodnih držav ter med zani-
kanjem teh istih pravic prebivalcem v komunističnih
deželah. Vprašanje za vse tiste, ki hočejo ustvariti medna-
rodno gibanje za demokratični mir, je, kaj naj bi storili
ob dejstvu, da ta asimetrija obstaja.
Iz tega, po mojem mnenju, ne sme izhajati sklep, naj
se zahodnjaki prenehajo zavzemati za unilateralne razo-
rožitvene iniciative. Mi vsi, kjerkoli že živimo, na Vzho-
du ali na Zahodu, moramo izvajati pritisk, da bo prišlo
do unilateralnih pobud za odstranitev jedrskega in kon-
vencionalnega vojaškega arzenala. Prav tako moramo
zahtevati unilateralne pobude za spoštovanje pravic
manjših narodov do samoodločbe, pa če pozivamo Sov-
jetsko zvezo, naj se odreče nadvladi nad sosednjimi de-
želami, ali pa Združene države, naj prenehajo podpirati
Contro v Nikaragvi. In končno, skupaj moramo od obeh
velesil zahtevati, da povsod unilateralno podpreta demo-
kratične principe, ne pa, da prisegata nanje le v propa-
gandne namene, proti nasprotni strani.
Mi na Zahodu lahko brez posledic govorimo, lahko
smo bolj glasni, v večini primerov, ne da bi bili za to
kaznovani z zaporom, vse dokler ne razglasimo držav-
ljanske neposlušnosti (seveda je uporaba instituta držav-
ljanske neposlušnosti pomemben del procesa, ko se obli-
kuje odporniško gibanje, toda to je že druga zgodba).
Kakorkoli že: mi vsi, na Vzhodu in na Zahodu, moramo
postaviti isto zahtevo — vsaka od velesil mora storiti
prvi korak h koncu sindroma hladne vojne, eskalacije in
medsebojnega obtoževanja. Mnogi bi dokazovali, da tisti,
ki poziva Zahod k unilateralnim razorožitvenim pobu-
dam, naivno gleda na Vzhod, na značilnosti komunistič-
ne družbe in na njeno totalitarno bistvo. Niti najmanj.
Resnica je diametralno nasprotna: gre za potencialni po-
litični vpliv konsistentne mirovne ofenzive, ki lahko naj-
več pripomore k oslabitvi tega totalitarnega sistema.
Bolj ko bodo Združene države brezobzirno krepile svo-
je vojaške zmogljivosti in podpirale nedemokratične vla-
de, več bodo prispevale k trdnosti in odpornosti komu-
nističnega sistema. Sedanja zunanja politika Združenih
držav, ki še zdaleč ne sledi proklamiranim ciljem zaščite
demokracije in človekovih pravic, omogoča Sovjetski zve-
zi propagando, s katero ohranja obstoječo vojaško moč
doma in okupacijske armade v tujini. Ce pa bi bile Zdru-
žene države pripravljene sprejeti večje pobude za odpravo
jedrskega orožja ter umik konvencionalnih sil iz Zahod-
ne Evrope, bi bil to resnični izziv sovjetski dominaciji na
Vzhodu. Sovjeti trdijo, da so njihove enote v Vzhodni
Evropi in v Afganistanu samo zato, da bi ubranile agre-
sijo z Zahoda. Združene države bi to trditev lahko ovrgle,
če bi — v sklopu nove demokratične in nemilitaristične
zunanje politike — razglasile konec »vojne zvezd«, umak-
nile Pershinge in manevrirne rakete, končale jedrske po-
skuse in umaknila svoje enote iz Zahodne Evrope. Ne
gre za to, da bi kdo verjel, da tiči razlog za sovjetsko vo-
jaško prisotnost v drugih državah v ameriški grožnji, pač
pa za to, da bi vzpodbudili, tako znotraj Vzhodnega blo-
ka kot na širši mednarodni ravni, politične pritiske na
Sovjetsko zvezo, in bi tudi ta umaknila vojaške enote
(seveda ta proces deluje tudi v nasprotni smeri: vsako-
krat, ko Sovjeti uporabijo agresijo — npr. invazija na
Afganistan, pomoč pri zatiranju Solidarnosti na Poljskem
— dajejo pristašem hladne vojne na Zahodu dodatne
adute. Ce bi namesto tega Sovjetska zveza unilateralno
spoštovala človekove pravice doma in po svetu, umaknila
iz sosednjih držav svoje enote in se odrekla svojemu de-
ležu pri oboroževalni tekmi, bi s tem zadala hud udarec
ameriški politiki hladne vojne, jedrske eskalacije in pod-
piranja reakcionarnih diktatur.).
Unilateralne iniciative so politično orožje proti proti-
demokratični in imperialistični politiki obeh velesil hlad-
ne vojne. Tako Združene države Amerike kot sovjetske
oblasti' danes večino teh ukrepov še niso pripravljene
sprejeti, ker si hoče vsaka od njiju zagotoviti globalno
moč in obdržati nadzor nad interesnimi območji. Za ne-
odvisna družbena gibanja je, tako na Vzhodu kot na Za-
hodu, kljub vsemu pomembno, da zahtevajo takojšnje
nepreklicne in dramatične unilateralne pobude, saj s
tovrstnimi zahtevami poudarjamo potrebo po akcijah, ki
naj nadomestijo demagoške fraze in neskončna »poga-
janja«. S tem ko namesto prazne retorike predlagamo
politiko dejanj, prispevamo k ustvarjanju zavesti, da
nudijo naša gibanja politično alternativo za premostitev
hladne vojne.
Danes je 30. avgust. Ce hočem, da dobite tekst pravo-
časno, da moram nemudoma poslati. Tako se bom vpra-
šanja zadržanosti zahodnih mirovnih gibanj do problema
človekovih pravic v komunističnih deželah le bežno do-
taknila.
Naša skupina Campaign for Peace and Democracy/
/East and West se je vse od svoje ustanovitve junija 1982
skušala spoprijemati s problemom te zadržanosti — mno-
gi med nami so na tem vprašanju delali že prej, kot
posamezniki. Mnoge vodilne zahodnoevropske mirovne
aktiviste smo uspeli prepričati, da so se s podpisom pri-
družili protestu zaradi kršenja človekovih pravic v ko-
munističnih deželah, npr.: protestu zaradi zapiranja vo-
diteljev poljske Solidarnosti, trpinčenja članov Moskov-
ske skupine za uveljavitev zaupanja in zaradi procesa
proti Milani Nikoliču in beograjski šesterici v vaši državi.
Trenutno se z ekologijo, mirovnimi aktivisti in strokov-
njaki dogovarjamo za sodelovanje z aktivisti iz Vzhodne
Evrope na področju ekologije. Res pa je, da nam večine
ameriških mirovnih gibanj še ni uspelo prepričati, da je
edina pot iz brezizhodne hladne vojne povezovanje ne-
odvisnih gibanj, ki se zavzemajo za mir, in tistih, ki se
zavzemajo za človekove pravice: v Združenih državah
so mirovna gibanja še vedno osredotočena na rakete,
13
namesto da bi se ukvarjala s problemom velesil in ri-
valstvom med sistemoma, ki te rakete proizvajata.
Dokazovali smo, da so gibanja za razorožitev in gi-
banja za demokratične pravice soodvisna, da se vzajemno
krepijo, ter da prvi vidik ne more imeti prednosti pred
gibanjem (to je v nasprotju s stališči mnogih zahodnih
aktivistov, da je mir na »prvem« mestu, ali s stališčem,
za katerim stojijo mnogi aktivisti na Vzhodu, da je po-
trebno najprej zagotoviti spoštovanje človekovih pravic
in se šele nato ukvarjati z razorožitvenimi pobudami.
Dejansko se da tudi dele vašega dokumenta interpreti-
rati v skladu s tem drugim stališčem). Pred nami v
Združenih državah Amerike je še dolga pot, preden bomo
uspeli prepričati ljudi, kako potrebno je integrirati ob-
rambo človekovih pravic v politiko mirovnega gibanja.
Dejstvo, da so mnoga gibanja v Evropi to že storila, je
pomagalo; pomagalo je tudi to, da je več kot 40 neod-
visnih mirovnih aktivistov in aktivistov za človekove
pravice iz Sovjetske zveze. Nemške demokratične repub-
like, Madžarske, Poljske, Češkoslovaške in Jugoslavije
podpisalo izjavo CPDEW in revije Across frontiers, v ka-
teri smo obsodili ameriško politiko v Nikaragvi.
Pri uveljavljanju ideje o popuščanju napetosti od
spodaj, ki je združila vprašanje človekovih pravic in
miru, smo v boljšem položaju kot pred nekaj leti. Isto-
časno pa je naše delo v določenem smislu še težje, saj
so družbena gibanja, na katera se je ta perspektiva opi-
rala, tako na Vzhodu kot na Zahodu v velikih težavah.
Zahodno mirovno gibanje ni več ne tako močno ne tako
vidno in samozavestno, kot je bilo v dneh pred namesti-
tvijo manevrirnih raket in pershingov; na Poljskem se
je moral neodvisni sindikat Solidarnost umakniti v ile-
galo, neodvisni aktivisti pa se skoraj povsod na Vzhodu
soočajo z naraščajočimi pritiski oblastnih struktur. Zdi
se, da je popuščanje napetosti od spodaj zaradi takega
položaja vse bolj utopično in »nerealno«. Vendar pa je
duh že ušel iz steklenice. Mnogi aktivisti so dojeli, da je
usoda naših gibanj povezana in da je nadaljevanje in
razširjanje dialoga naše najboljše in edino upanje. Zah-
valjujem se vam, da ste s tematsko številko revije, po-
svečene dialogu Vzhod-Zahod, prispevali k temu pro-
cesu.
Prevedla Ingrid Bakše
' Sovjetska zveza je z razglasitvijo moratorija na jedrske
poskuse, pravzaprav že storila neke vrste unilateralni korak.
Združene države bi morale moratorij nemudoma sprejeti in
nadaljevati proces z razglasitvijo novih tovrstnih pobud. S
tem Sovjetski zvezi ne bi podarile novega propagandnega
aduta, načele pa bi tudi sovjetsko dominacijo v Vzhodni
Evropi in njeno ustaljeno prakso kršenja človekovih pravic.
Claus OFFE
[...]
S tem pismom želim potrditi, da sem prejel vaše cir-
kularno pismo z dne 7. julija in kratek oris vaših po-
gledov na naloge evropskih mirovnih gibanj, ki ste ga
priložili temu pismu. Zal mi je, da nisem mogel odgo-
voriti prej, vendar pa bi vam rad sporočil, da sem pre-
bral vašo analizo z zanimanjem in da zelo občudujem
njeno jasnost in globino. Razločevanje med državnim
pojmom miru in med civilnodružbenim pojmom miru je
nedvomno nadvse pomembno. . Seveda pa mi ni treba
dokazovati, da je »civilna družba« dokaj nedoločen pojem
in da bi se lahko vprašali — kolikor gre za vzhodnoev-
ropske družbe — če je to, kar se prikazuje kot civilna
družba in torej kot antiteza državi, dejansko resnična
sfera družbene dejavnosti ali pa le prikriti artefakt same
države. Mirovna gibanja tako na Vzhodu kot na Zahodu
se torej soočajo s težavno in včasih tragično dilemo, ki
izhaja iz dejstva, da se državni pojem miru in civilno-
družbeni pojem miru ne sešteva v kak »globalen« mir,
temveč sta drug drugemu napoti — pa četudi le zaradi
tega, ker državne elite verjamejo, da bo državni mir to-
liko bolj negotov, kolikor več bo civilnodružbenega miru,
in na podlagi tega tudi delujejo. Z drugimi besedami,
državne elite imajo moč, s katero definirajo — in sklad-
no s tako definicijo delujejo — kaj škodi in kaj prispeva
k državnemu, se pravi mednarodnemu miru. Konsekven-
tno, oporekati tej definiciji je nevarno, ker se državne
elite zaradi takega oporekanja (pogosto upravičeno) po-
čutijo ogrožene. Medtem ko seveda nisem pripravljen
sprejeti ciničnih in pogubnih konsekvenc, ki bi jih ta ana-
liza imela za dialog med vzhodnoevropskimi in zahodno-
evropskimi mirovnimi gibanji, pa hkrati ne morem za-
vrniti veljavnosti analize, ki — kot se zdi — narekuje
take cinične sklepe.
Kot vidite, še zdaleč ne morem ponuditi moralno in
analitično konsistentnega odgovora na dileme in proti-
slovja, ki jih v vašem stališču tako dobro razvijate, spo-
ročiti sem vam hotel samo, da globoko simpatiziram s
prizadevanji, da bi dospeli do take konsistentne rešitve.
[...]
Prevedel Tomaž Mastnak
14
Cliford OWEN/GREEN PARTY
Hvaležen sem vam, ker ste povabili britanske Zelene
in mene osebno, da odgovorimo na vaša vprašanja o
naravi miru in dialogu med Vzhodom in Zahodom. V
kratkem času, ki ga imam na razpolago, bom poskušal
odgovoriti na ta vprašanja z zornega kota Zelenih Zdru-
ženega kraljestva.
Najprej naj povem, da se strinjam z vsem, kar ste
zapisali, in da si želim le še razširitev nekaterih vprašanj
iz vaše analize ter uvedbe nekaterih dodatnih točk za
razmišljanje. Britanski Zeleni delijo vaše mnenje in
mnenje drugih organizacij, kot so Listina 77 na Češko-
slovaškem in Evropska jedrska razorožitev (END) v Ve-
liki Britaniji, da je koncept miru nedeljiv, in da je tisto,
kar združuje prebivalce Evrope, daleč pomembnejše —
in v perspektivi, upamo, tudi daleč trajnejše — od umet-
ne razdelitve, ki je nastala kot posledica določenih zgo-
dovinskih okoliščin leta 1945.
Kar nas resno skrbi, je dejstvo, da so te razlike po-
stale nekako samozadostne in samoobnavljajoče se (vsaj
kažejo se tako), in da je »mir«, kot ga opisujejo vlade
različnih političnih prepričanj v obeh blokih, »mir«, ki
ga po njihovem mnenju zagotavlja uničevalno orožje
brez primere v dosedanji zgodovini, nelagoden, oddaljen
in napetosti poln odnos med članicami obeh blokov. Če-
prav zgleda, da je vladam v določeni meri uspelo prepri-
čati pomembne segmente njihovega prebivalstva, da v
Evropi vlada mir, lahko vsaj na tri načine pokažemo, da
je ta trditev nevzdržna.
Kot je za posameznika zdravje več kot le odsotnost
bolezni, torej predvsem stanje, ko se on ali ona dobro
počuti, je cel/a in zmožen/na živeti polno življenje v
svojo korist in v korist drugih, tako je mir v Evropi
več kot le odsotnost odkritega vojnega spopada z bom-
bami, naboji, ranami, smrtjo in izgubami dragih oseb;
to so predvsem razmere, v katerih bi se Evropa lahko
začela uresničevati, v katerih bi se vsi evropski narodi
zavedli skupne dediščine in skupne prihodnosti in bi
živeli v miru — tako med državami, katerih vloga bi se
vsekakor zmanjšala, kot med sabo, svojo kulturo in
znanje pa bi, kar se v preteklosti ni dogajalo, uporab-
ljali v korist revnejših dežel.
To me pripelje do drugega razmišljanja, da sta nam-
reč velesili, medtem ko v Evropi ni bilo odkritih konflik-
tov, preusmerili svoje spore — na implicitno rasističen
način — v tretji svet, s tem da sta izrabili obstoječe pro-
bleme kot podlago za preizkušanje njunega orožja in
ideologij v takšnih deželah, kot so Koreja, Kampučija,
Afganistan, Angola ali Nikaragva. Mislim, da obstaja ne-
varnost, da bi to spregledali v naši analizi držav in
družb, kakršne v Evropi realno obstajajo. Za britanske
Zelene je prevladujoča logika industrializacije in eko-
nomske rasti v Prvem in Drugem svetu in podrejenost
Tretjega sveta, ki iz tega izhaja, dejavnik, ki je odločilen
za odsotnost svetovnega miru; koristi pridobljene z zdru-
ženo Evropo, Vzhodom in Zahodom, Prvim in Drugim
svetom, bi bile nepopolne, če ne bi razrešili tudi tega
vprašanja.
In še na nek drug način lahko pokažemo, da je dom-
nevni mir zadnjih štiridesetih let v Evropi lažen. Ce je
»prva ovira za vojno resnica«, potem iz tega sledi, da
mir ne obstaja, dokler informacije o drugem bloku se-
stavljajo, kot je to pogosto v obeh blokih, polresnice,
namerno izpuščanje določenih informacij, njihovo izkriv-
ljanje ali celo konstruiranje. Del naše odgovornosti je
torej v tem, da se borimo proti vsem tovrstnim dezin-
formacijam in da si prizadevamo za razvijanje bolj objek-
tivnih informacij o politiki in družbah drugega bloka,
čeprav se zavedam, da so možnosti za takšno ravnanje
večje pri tistih, ki živijo na Zahodu.
To privede do vprašanja kako ohraniti in razvijati
dialog med Vzhodom in Zahodom in kako razreševati
probleme, zaradi katerih je postalo to vprašanje margi-
nalno celo v razmišljanjih Zahodnjakov, ki sicer so za-
interesirani za svetovna vprašanja.
Ena najresnejših posledic razdelitve Evrope je psiho-
loška meja, ki se je razvila v miselnosti navadnih ljudi
na Zahodu. (Isto bi lahko veljalo na Vzhodu, vendar pa
lahko o tem le ugibam in dvomim, da to morda ne drži,
ker so imeli prebivalci držav Varšavskega pakta manjšo
možnost izbire za članstvo v njihovem bloku). Kot je
rekel madžarski oporečnik in mirovni aktivist Károly
Kiszely, je delitev Evrope dokončna ne takrat, ko je
postavljen še zadnji kos bodeče žice, temveč ko se ljudje
iz enega bloka prenehajo zanimati za ljudi iz drugega
bloka. S tem ko fizična razdelitev traja, se veča tudi
nevarnost psihološke razdelitve, zlasti na Zahodu, in
mislim, da je ena glavnih nalog tistih, ki sodelujejo v
mirovnem gibanju, ta, da preprečijo psihološko razde-
litev.
V svoji viziji Evrope brez blokov in v duhu izvirnega
poziva END iz leta 1980 britanski Zeleni skupaj z drugi-
mi Zelenimi v Zahodni Evropi kritizirajo konsenz, ki so
ga vladajoče stranke obeh blokov dosegle v zadnjih štiri-
desetih letih, da so namreč odnosi Vzhod—Zahod za-
deva vlad in nacionalnih držav, in da to ni v nasprotju s
Sklepno listino Konference o varnosti in sodelovanju v
Evropi iz leta 1975. Ker so se Zahodne stranke desnega
krila že pred časom prenehale zanimati za karkoli dru-
gega kot za Prvi svet, in ker se Ostpolitik iniciativa ZRN,
ki jo je vodil Willy Brandt v šestdesetih letih, ni uspela
ukoreniniti med ostalimi socialdemokratskimi strankami
v NATO paktu, so bile neodvisne iniciative v obeh blokih
zelo dobrodošle,'saj so ustvarile možnosti za nove oblike
dialoga. Britanske Zelene čaka še veliko dela, da bi do-
segli raven zavesti, ki je nujna za to, da ohranimo proces
Ostpolitik. Menim, da prednost, ki jo dajejo Zeleni sti-
kom med narodi in regijami in prizadevanju za vzposta-
vitev dobrih medsebojnih odnosov, pomeni obetavnejši
začetek dialoga Vzhod—Zahod, kot pa konvencionalni
dialog, ki je temeljil na koncepcijah monolitnih nacio-
nalnih držav, katerih obrambo naj bi zagotavljalo ne-
nehno kopičenje orožja. Verjetno nisem odgovoril na
vaša vprašanja na isti način, kot ste jih vi zastavili, toda
do sedaj britanski Zeleni niso dovolj sodelovali z vzhod-
noevropskimi ali vzhodno-srednjeevropskimi demokra-
tičnimi opozicijskimi skupinami, da bi lahko občutili ti-
sto vrsto zadržanosti, ki jo vi omenjate. Upam pa, da ta
članek pomeni začetek večjega angažiranja britanskih
Zelenih na tem področju, in si želim, da bi se ta dialog
nadaljeval.
Prevedla Zdenka Simonovič
15
Slobodan SAMARDŽiC
Sodobna Evropa in problem
(svetovnega) miru
Izhajal bom iz teze Edwarda Thompsona, po kateri je
Evropa šibki člen hladne vojne v 80. letih.'' Teza je bolj
realna, kot pa vznemirljiva, čeprav izraz »hladna vojna«
v njenem okviru ni najpreciznejši. Vendar pa subjekti
»hladne vojne« v 80. letih, ZDA in SZ ter njune vojaške
zveze, v nasprotju z drugo polovico štiridesetih in prvo
polovico petdesetih let, ko so odnosi med blokoma dobili
svoje slavno ime, ne morejo več računati na množično
prepričljivost svojih obrambnih ideologemov, še posebej
ne med širokimi sloji prebivalstva sekundarnih držav v
okviru enega ali drugega bloka. Realnost Thompsonove
teze ne temelji toliko na dejstvu atmosfere hladne vojne,
ki naj bi ji bila Evropa zdaj podrejena, temveč bolj na
naraščajočem vplivu vojaško-militantnih logik, ki posta-
jajo v pogojih vse večje koncentracije nuklearnega orož-
ja na tem ozemlju objektivno vse bolj pomembne v pro-
cesih političnega odločanja.
Evropski mir vs./svetovna vojna
Problem evropskega miru se je v 70. letih vsilil kot
ključni problem svetovnega miru. Ali je to pretirana in
zato netočna sodba za čas, v katerem je Evropa zadnjih
40 let relativno miren kontinent, kjer je malo t. i. zu-
nanjih intervencij (čeprav z velikimi posledicami: inter-
venciji članic Varšavskega pakta na Madžarskem 1956
in v Češkoslovaškem 1968), kjer so mednarodne meje
stabilne in kjer motijo državno-teritorialni red samo po-
samezna separatistična gibanja (v severni Irski, Baskiji,
na Korziki in Kosovu), ki so bolj ali manj naslonjena na
širša nacionalna ali kvazinacionalna gibanja? Po drugi
strani pa so bile v zadnjih 40 letih dežele te iste Evrope,
kot bivše kolonialne ali neokolonialne sile, soudeležene pri
številnih vojaških akcijah na drugih celinah. Ali ni potem
teza, da je danes ključni problem svetovnega miru evrop-
ski mir, pretirana in v bistvu evroponarcisoidna?
Realna podlaga te teze sta dve dejstvi ključnega po-
mena: prvič, v preteklem desetletju je postala Evropa
prostor, v katerem tekmujeta dve velesili (in njuni za-
vezniki) v nameščanju svojih produktov vrhunske vojne
tehnologije; drugič, vsem je jasno, da vojaško atomsko
dezangažiranje kot začetni signal resnične mirovne po-
litike predpostavlja (kot vrsta simultanih predpostavk-
-rezultatov) spremembe na področjih politike, gospodar-
stva, družbenega življenja in kulture v celotnem evrop-
skem prostoru. Medtem ko ima prvi element status tri-
vialnega dejstva (pri čemer stvar sama še zdaleč ni tri-
vialna — nasprotno), je druga dejstvena ugotovitev, ker
se z njo lahko strinjajo vsi zainteresirani za problem,
ne glede na to ali so za ali proti spremembam, o katerih
govorimo. Na kratko si poglejmo oba elementa:
Pokazalo se je, da sta ZSSR in ZDA z nameščanjem
raket srednjega dometa na evropskih tleh (SS-20, per-
shing II in cruise missiles) dospeli v medsebojnih obram-
bnih grožnjah do določene meje. Kot zalog v igri nastopa
tokrat Evropa. Seveda tako tista Evropa, ki je sokrivec
pretečih militarističnih dejanj, s čimer mislimo na njene
režime, ki so na to pristali, in na tisti del njene javnosti,
ki v obeh blokih podpira opravičujoči obrambni ideo-
logom, kot tudi Evropa odpora in mirovne iniciative,
svobodnega »sveta življenja« in avtonomnih družbenih
gibanj. V nasprotju z izvenevropskimi področji, kjer je
konfrontacija velesil indirektna in kjer preizkušajo le
konvencionalno orožje (ta »le« moramo razumeti izključ-
no v dobesednem pomenu), bi v Evropi kakršnokoli »pre-
izkušanje« nakopičenega orožja pomenilo splošno atom-
sko vojno. Trenutno nas ne zanimajo špekulacije o »ravno-
težju strahu« kot odločujočem dejavniku, ki naj bi trajno
preprečeval, da nobena od nasprotnih strani ne bi upo-
rabila atomskega orožja, kajti gre za preveč racionalen
argument v zadevi, ki je po definiciji ni mogoče stalno
racionalno nadzirati. V Evropi bi se tako že tretjič v tem
stoletju začela svetovna vojna, in to dobesedno samo za-
čela, kajti optimistično misliti na konec tokrat res ne
bi bilo na mestu. Vidimo, da je zalog Evrope višek no-
rosti medsebojnih blokovskih groženj. Vojna ideologija
o »omejeni atomski vojni« za Evropo ne samo ni tola-
žilna, ampak je veliko manj racionalna od obstoječega
ravnotežja zastraševanj, v katera tako ali tako kot v
»ravnotežja« nihče več resno ne verjame. Naše drugo
ključno dejstvo, ki povezuje perspektivo miru z družbe-
nimi spremembami v Evropi in svetu, razkriva, da je
zamisel o omejeni atomski vojni za izglede miru v svetu
popolnoma pogubna. Ce so sedanje vojne napetosti, vo-
jaške igre in grožnje, pri čemer sta produkcija in pre-
izkušanje atomskega in klasičnega orožja samo vrh le-
dene gore, trdna in pomembna sestavina odnosov med
narodi in družbami, potem so meje tistih sredstev, s
katerimi se uradna politika zavzema za mir in razoro-
žitev, popolnoma očitne. Bilo bi seveda neodgovorno, če
v neki smiselni strategiji atomskega, in tudi vsakršnega
drugega protivojnega delovanja, ne bi računali tudi s
temi sredstvi. V meddržavnih odnosih ni velikih prese-
nečenj, večji premiki so mogoči le pod pritiskom večjih
družbenih sprememb. Vendar danes nimamo posebnih
razlogov, niti političnih, niti gospodarskih, niti tistih, ki
bi prišli s kulturnega področja, da bi verjeli v pomem-
bnejše družbene spremembe, ki bi bile tako močne, da bi
lahko pripeljale do miru v Evropi in v svetu. To ne po-
meni, da v Evropi in v svetu ni mogoče opaziti določenih
tendenc, za katere je mir smisel nastanka in obstajanja,
ne pa samo stranski produkt kake druge politične vloge.
Posebej pomembna je desetletna izkušnja evropskih in
severnoameriških mirovnih gibanj. Šele s fenomenom
njihovega delovanja lahko dopolnimo sliko o pomenu
Evrope za današnji svetovni mir.
Evropski fenomen v akciji — družbena gibanja
Mirovna gibanja v zahodni Evropi predstavljajo da-
nes skupaj z drugimi t. i. novimi družbenimi gibanji —
ekološkim, antinuklearnim v širšem pomenu (kot gi-
banjem za nove energetske vire in iz njih izvirajoče nove
tehnologije), feminističnim — najpomembnejša opozicij-
ska gibanja v teh družbah. Pomen opozicije je tu raz-
širjen iz političnega na širše družbeno področje, celo več,
utemeljen je na razliki med državo in družbo. Ta razlika,
ki je bila v dolgi zgodovini meščanske civilizacije njena
16
značilna poteza, je z nastankom novih družbenih gibanj
dobila še eno kvaliteto. Gibanja so pokazala, da vsakdan
človeškega življenja ne more biti prepuščen t. i. sistem-
ski integraciji družbe, pa čeprav je ta v svojem samorazu-
mevanju še tako demokratična. Vzporedno s sistemsko
integracijo, ki poteka ob posredovanju države in na to-
kove katere lahko ljudje vse manj vplivajo, je nujno po-
staviti elemente družbene samointegracije, in to pri vpra-
šanjih, ki neposredno iritirajo človeški vsakdan —
prehrana, stanovanje, zaščita okolja, in nato problemih,
ki zadevajo perspektivo človeške skupnosti — novi izvo-
ri energije in nove tehnologije, razoroževanje, enakoprav-
nost med spoloma, v delovnem in družbenem statusu.
Izkazalo se je, da se za take cilje lahko borijo samo
družbena gibanja, ki so sposobna povezati javni prostor
z družbo in ga s tem narediti za družbeni, in ne več za
pretežno državni integralni del. Aktivnosti novih druž-
benih gibanj so v temelju boj za javnost proti državi.
Tako pridobiva civilna družba kvalitativno drugačno vse-
bino, kot jo je imela pojmovno in izkustveno v času Hegla
in Marxa. Ni več zbir privatnih lastnikov (blaga, denarja
in delovne sile) in na njem zasnovanega sistema potreb,
temveč skupnost državljanov, ki hoče vplivati na kvali-
tativne pogoje svojega življenja. Ce to ne more vedno
pozitivno (»državljanske iniciative«), potem vsaj negativ-
no (»državljanska neposlušnost«), s čimer se prav tako
manifestira povsem določena družbena moč.
Mirovna gibanja v zahodni Evropi so središče feno-
mena, ki ga imenujemo nova družbena gibanja. Tu ne
govorimo samo o mednarodno organiziranih konvencijah
(Kampanja za nuklearno razorožitev, Evropsko nukle-
arno razoroževanje. Kampanja za svetovno razoroževa-
nje), ampak o pluralizmu akcij in gibanj v večini dežel, ki
nedvoumno izražajo stališča dela javnosti do nuklearne
politike velesil in pristajanja domačih oblasti nanjo. Tu
ne govorimo o enkratni obrambni strategiji teh gibanj.
Izzivanje patriotskih in nacionalnih čustev praviloma ni
primarno, medtem ko je to smisel obrambnih ideologe-
mov velikih sil (na obeh straneh) in tvori pomembno
podlago za pristanek dela prebivalstva na zaščito, ki jo
ponuja eden ali drugi veliki brat. Podlaga mirovnih
gibanj v zahodni Evropi je nasprotno spoznanje — ZDA
potrebujejo Evropo, da bi ta zaščitila njen prestiž pri
nuklearnem oboroževanju, ne pa Evropa ZDA, da bi jo
zaščitile pred napadom nasprotne strani. Mirovna gi-
banja izpričujejo na občutljivem področju obrambe de-
žele, njenih interesov in še več — obrambe načina živ-
ljenja v zahodnem svetu, njegove civilizacije in kulture,
zavidljivo treznost, nepodkupljivost in vztrajnost. To kar
je s stališča zahodnih vojaških strategov vedenje, ki meji
na veleizdajo, je na strani mirovnih gibanj simptom
določene zrelosti civilne družbe, ki manifestira prav svoje
najvišje (tradicionalne) vrednote svobode in demokraci-
je.
V sklopu delovanja drugih družbenih gibanj (pogosto
so to identična gibanja z več simultanimi strateškimi
cilji) imajo mirovna gibanja svoje antinuklearne in proti-
vojne kampanje, pri čemer izhajajo iz določenih idej o
dobrem in svobodnem življenju. Prvotna dilema — živ-
ljenje ali svoboda — ki je bila prisotna v prvih letih
oblikovanja in delovanja teh gibanj, se, kot v temelju
spekulativna, vse bolj odriva na rob, v nasprotju s
konstruktivnimi življenjskimi vrednotami, ki se uveljav-
ljajo kot resnična alternativa velikim državnim politi-
kom in neprestanemu oboroževanju.
Težave gibanja skozi evropski status quo
Mirovna gibanja v zahodni Evropi se danes soočajo z
dvema velikima problemoma. Prvi je odsotnost enakih
gibanj v deželah vzhodne Evrope (deželah s socialističnimi
režimi), drugi pa je njihov načelno nerazčiščen odnos
do sistema demokratičnih institucij meščanske države in
do demokratično in socialistično orientiranih političnih
sil. V prvem primeru, to je v odnosu do vzhodne Evrope,
lahko delujejo samo z močjo lastnega zgleda, v drugem
pa gre za pomanjkljivosti v sami strategiji gibanja.
Da bi bilo gibanje zares evropsko, bi moralo obsegati
vse, ali vsaj večino evropskih dežel ne glede na njihovo
družbeno in državno ureditev. V socialističnih deželah
vzhodne in srednje Evrope je vzpostavljanje takih ne-
odvisnih gibanj nemogoče iz številnih strukturnih raz-
logov, ki so vsebovani v sami naravi teh sistemov. Ce
zavržemo obrambni ideologem kot najmanj pomemben
razlog (čeprav ga v deželah z nerazvito demokratično
državljansko kulturo, kot so ZSSR, Bolgarija, ne smemo
zanemarjati), najdemo vrsto sistemskih obeležij, na te-
melju katerih se v poskusih neodvisnih mirovnih (ali
drugih) družbenih gibanj odkriva posebno kombinacijo
delovanja notranjega in zunanjega sovražnika. Poglavitni
sistemski značilnosti sta tu vsekakor totalnost, s katero
država (pravzaprav partij a-država) obsega vse družbeno
življenje in nedemokratičnost državnih institucij. Zato
ne moremo govoriti o družbeni sferi, ki je ločena in
relativno neodvisna od države. To pa je strukturna pred-
postavka ustanavljanja in delovanja neodvisnih družbe-
nih gibanj, torej tudi mirovnega. Vendar pa ni nujno,
da je historična vzročna povezava predpostavk in re-
zultatov enaka logični. Pobude za neodvisna družbena gi-
banja so lahko začetni korak v nastajanju relativno
samostojnih področij družbenega življenja in delovanja,
na katera bi se postopoma navajali tako država kot na-
stajajoča civilna družba. Beseda »navajanje« je upo-
rabljena nevtralno; v sebi skriva proces družbenih bojev
in konfliktov, brez katerih bi bilo nerealno pričakovati
kakršnekoli premike v politični in družbeno-organiza-
cijski strukturi teh dežel. Samo za ilustracijo naj zapi-
šem, da se Poljska ni »navadila« na tako močno družbeno
in povrh vsega še — delavsko gibanje, kot je »Solidar-
nost«. Razbila ga je z militarističnimi sredstvi, kar govori
o tem, kakšna je v zadnji instanci njena narava. V
takih državnosistemskih razmerah so mirovna gibanja
dopustna le kot ritualna dejanja, ki podpirajo državne
zunanje politike in politiko skupne vojaške zveze. Čeprav
gre za izrecno obrambne ideolog eme, pri katerih vztraja
še posebno ZSSR, tu o resnejših mirovnih iniciativah
ne moremo govoriti.
Pa vendar vzdušje atomsko-oboroževalnega prestiža s
svojo realno in ne le ideološko obrambno silo zadeva
tudi posamezne skupine (v glavnem intelektualcev in
študentske mladine) v teh deželah. Njihove iniciative,
usmerjene k miru in evropskemu sodelovanju, ki so v
teh sistemih na sami meji legalnosti — kolikor mi je
znano, obstajajo danes take skupine samo na Madžarskem
in v Vzhodni Nemčiji — je treba nesporno podpreti,
pri tem pa jih do določene mere pazljivo obravnavati
zunajblokovsko. Kajti v družbenih gibanjih metafora
o slamici ni vedno samo stilska figura. Ce vemo, da
madžarski neodvisni in levo orientirani intelektualci že
dobro desetletje razvijajo ideje o socialistični civilni
družbi (npr. György Konrád in Mihály Vajda), potem se
bosta morda obe praksi, teoretska in praktična, nekoč celo
plodno združili. Resda začne šele takrat delovati neznanka
17
procesa medsebojnega »navajanja« močne države in
šibke družbe na koeksistenco, vendar pa brez takih ne-
znank tudi ni družbene evolucije. Zahodnoevropska
mirovna gibanja so danes pretežno v položaju, ko morajo
delovati sama, tj. brez vzhodnoevropskega pendanta.
V razmerah, ki zahtevajo permanentno delovanje, se
gibajo med unilateralističnimi iniciativami — kar je
dvorezen meč^ — in pričakovanjem nastanka adekvatnih
(neodvisnih) mirovnih gibanj na vzhodu kontinenta.
Ker je gotovo, da v takem precepu ne bodo mogla pre-
dolgo obstajati kot faktor, s katerim bodo morali zahodni
vojaški in politični strategi računati (seveda v negativ-
nem pomenu), je jasno, da bodo mnogo aktivnejša tam,
kjer lahko vplivajo, se pravi v kompleksnih odnosih z
demokratičnimi in socialističnimi političnimi silami v
njihovih deželah.
Tako kot druga sodobna gibanja na zahodu, tudi mi-
rovna gibanja niso gibanja z zavezujočo in kompaktno
ideologijo. Zavzemajo se za pluralizem življenjskih oblik,
pluralizem življenjskih nazorov, idej in pojmovanj. De-
mokratizacija, za katero se zavzemajo, je družbena in
ne državna. S tem želijo uveljaviti možnosti za pozitivne
svoboščine civilne družbe, medtem, ko negativne pre-
puščajo dejavnosti države. Ko pa bi prišlo do razorože-
vanja, bi mirovna gibanja prerasla ta vidik svojega
obstoja in se realizirala kot gibanja za uveljavlja-
nje drugih življenjskih vrednot, saj so danes pravzaprav
del širših družbenih prizadevanj in gibanj. Ce pa danes
ne bi upoštevali državnotvornih aspektov in pozitivnih
možnosti politično-institucionalnega delovanja pri raz-
reševanju evropskih in svetovnih mirovnih problemov,
še posebej tam, kjer so za to institucionalne možnosti, bi
se odpovedali realno obstoječim kanalom vplivanja.
Vztrajanje na takem stališču bi pomenilo ponoviti na-
pake, ki so jih v zgodovini delavskega gibanja zagrešili
anarhisti, in bi pripeljalo v samoizoliranje, v družbene
enklave, pa čeprav bi se imenovale »svet življenja«.
Izogibanje taki usodi je nujno povezano z vprašanjem
zavezništva. Tu ne gre za nikakršno »naravno zavezni-
štvo« mirovnih in drugih družbenih gibanj s politično
organiziranimi socialističnimi silami, vendar pa mora
biti tudi tem gibanjem jasno, da je delovanje v javnosti
za določene javne zadeve, interese in potrebe par exellen-
ce politično delovanje.
V tem prostoru je evropska socialna demokracija še
vedno najvplivnejša politična sila socialistične in demo-
kratične orientacije. Njeni »evropski« programi v zad-
njih letih, od EUREKE do Glotzovega »Manifesta za no-
vo evropsko levico«,^ so (gospodarski, politični, tehno-
loški in kulturni) projekti, ki se resda gibajo v določe-
nih mejah realne politike, vendar pa zato še ne moremo
trditi, da niso alternativa obstoječim dominantnim odno-
som v Evropi in v svetu. Ideje o (tehnološko, gospodar-
sko in politično) neodvisni, demokratični in svobodni
Evropi, četudi konec koncev Evropi socialne demokraci-
je,^ ne moremo tako zlahka zavreči, če izhajamo iz dej-
stva, da je izguba neodvisnosti Evrope in njena popolna
podreditev blokoma slab simptom za celotni svetovni
mir. In to je nedvomno eno od izhodišč zahodnoevrop-
skega mirovnega gibanja. Njegov cilj, ustvariti neodvi-
sno Evropo od Poljske do Portugalske, pri čemer naj bi
bila to denuklearizirana in demilitarizirana cona, enoten
političen prostor, v katerem bi lahko mirovna gibanja^
svobodno delovala, je v mnogočem blizu določenim
aspektom evropskega socialnodemokratskega programa.
Zakaj se torej ne bi permanentno sporazumevali o mo-
dusih simultanih aktivnosti s skupnimi organizacijsko-
političnimi in svobodno-družbenimi manifestacijami?'
Ali Jugoslavija pripada Evropi?
V tem kontekstu moramo povedati nekaj tudi o me-
stu Jugoslavije v teh evropskih in svetovnih mirovnih
procesih. Ta potreba izhaja iz spoznanja, da se bo mo-
rala vsaka evropska dežela, pa naj bo njena zunanja po-
litika še tako samostojna, od časa do časa soočiti z vpra-
šanji, ki jih imajo evropska mirovna gibanja na svojem
dnevnem redu. Zato je treba pravočasno pokazati, da je
Jugoslavija s svojo neuvrščeno zunanjo politiko, ki je v
določeni povezavi z njeno notranjo politiko, zašla v od-
nosu do sodobnih problemov miru v Evropi v drugo
skrajnost, v izolacijo. Jugoslavija podpira neodvisne mi-
rovne iniciative in mirovne procese v zahodni Evropi
zgolj deklarativno, z birokratsko inertnostjo in zgolj tu-
rističnim aktivizmom, torej brez kakega posebnega po-
glabljanja v specifiko in današnjo težo boja za denukle-
arizacijo, demilitarizacijo, in nenazadnje, za mir na tem
kontinentu, o čemer smo v tem tekstu že nekaj pove-
dali. Problem je v tem, da se je morala modra zunaj-
blokovska politika, ki je bila inicirana skoraj pred štiri-
desetimi leti, nadgrajevati z novimi strateškimi orienta-
cijami, kot je bilo to storjeno z ustanavljanjem gibanja
neuvrščenih dežel, in da bi bilo treba s tem nadaljevati,
še posebej v zadnjih desetih letih, ko je postal mir v
Evropi akuten politični problem.
Zato so tudi v Jugoslaviji potrebna neodvisna mi-
rovna gibanja. Ne le zaradi gole moralne podpore po-
dobnim prizadevanjem v zahodni Evropi, še manj pa iz
nekakšnih modnih razlogov. Taka gibanja morajo zrasti
in se razviti iz spoznanja, da bomo v primeru atomske
vojne (celo »omejene«, čeprav dvomim v njeno možnost)
delili usodo z geografsko bližnjimi prostori, pa naj to že-
limo ali ne. Druga temeljna motivacija za neodvisno mi-
rovno gibanje pri nas bi morala izhajati iz odločitve, da
se Jugoslavija končno tudi civilizacijsko vmesti v Evro-
po. Tu ne govorimo o enkratni politični odločitvi, ki
pravzaprav ni možna niti načelno niti praktično (še po-
sebej, če upoštevamo sodobne tokove našega »samouprav-
nega razvoja« ), temveč o možni rezultanti sedanjih in pri-
hodnjih družbenih in političnih angažmajev (in bojev)
aktivnih socialnih skupin.
Kar zadeva nova družbena gibanja, se nahaja Jugo-
slavija v situaciji, ki je podobna vzhodnoevropskim (ozi-
roma — srednjeevropskim) socialističnim deželam. Po-
manjkanje civilne družbe je lahko negativna motivacij-
ska podlaga za nastajanje družbenih gibanj, ki bi bila
podobna modernim. Na tem mestu se ne bomo podrob-
neje spuščali v analizo možnosti, pogojev in ovir za na-
stanek in razvoj modernih družbenih gibanj v Jugosla-
viji (modernih v razmerju do tradicionalnih, ki so z ro-
mantično-nacionalnega vidika doživela v zadnjih dveh
desetletjih v Jugoslaviji bum). Dovolj bo, če za sedaj
omenimo gibanja in aktivnosti — mirovne in ekološke
skupine v Sloveniji, feministične pobude na Hrvaškem,
antinuklearne akcije v Srbiji, zavzemanja za avtonomni
status sindikata in za dosledno spoštovanje državljanskih
pravic in svoboščin — ki predstavljajo primere, na ka-
terih bi lahko nadgrajevali nadaljnjo, permanentno, toda
med seboj koordinirano prakso zavzemanja prostora ci-
vilne družbe. Podpora, ki bi jo morala ta gibanja ob
svojem nastajanju dobiti od vse naše javnosti, je naj-
manj, kar bi lahko angažirana jugoslovanska populacija
18
' Glej: Edward Thompson: «-Europa, slaba karika hlad-
nog rata«, Marksizam u svetu, št. 2—3, 1984, str. 198.
' O kritiki unilateralističnih iniciativ mirovnih gibanj
na zahodu glej: F. Fehér, A. Heller: »The Antinomies of
Peace«, Telos, št. 53, jesen, 1982.
3 O projektu EUREKA glej: Naše teme, št. 4—6, 1985,
str. 427—500. Knjiga Petra Glotza Manifest für eine Neue
Europäische Linke je izšla lani (1985) pri založbi Siedler
(Bonn). Zanimivo in tudi simptomatično je, da so knjigo
na letošnjem kongresu KP Italije pogosto omenjali in citira-
li, seveda v pozitivnem kontekstu. To pomeni, da je ta
socialnodemokratski program že sprejet v pomembnem šir-
šem prostoru med evropskimi socialisti in levico nasploh.
* Glej kritični prikaz te Glotzove knjige: Norbert Koste-
de, »Ausbruch nach Europa«, v Die Neue Gesellschaft, št.
12, 1985, str. 116—119.
® Raymond Williams, »Politika nuklearnog razoružanja«,
Marksizam u svetu, št. 2—3, 1984, str. 125.
' O teh možnostih se neprestano razpravlja, predvsem v
ZRN. Sodeč po zadnjih reakcijah obeh strani, SPD in Zele-
nih, so možnosti za uglašeno sodelovanje za zdaj slabe. O
stališču Zelenih glej intervju, ki ga je Norbert Kostede dal
reviji Sozialismus, št. 7—8, 1986, pod naslovom »Die Neue
Gesellschaft«, št. 7, 1986.
prispevala k že obstoječim družbenim gibanjem v Evropi
in s tem tudi k pomembnemu angažiranju evropskih mi-
rovnih gibanj.
Prevedla Diana Sivec
WAM (KAT)/EYFA
Prejel sem pismo Ljubljanske mirovne skupine in re-
vije Problemi in upam, da se na vprašanja lahko odzo-
vem kot oseba, ki je zadnjih sedem let aktivno vklju-
čena v mirovno gibanje.
1.	Ne verjamem, da je Evropa razdeljena. Seveda, v
političnem smislu nas delita obe velesili. Bolj pomembno
vprašanje pa je, ali so tudi narodi Evrope razdeljeni.
Ali smo mi kot človeška bitja, živeča v istem delu sveta,
res tako različna med seboj? Z drugimi besedami — ali
jaz kot Zahodnoevropejec sovražim ljudi na drugi strani
»železne zavese«? Z vsem srcem lahko odgovorim: »Ne
in da.« Ne, ker resnično ne vidim razloga, zakaj bi so-
vražil ljudi, ki jih ne poznam, in da: tudi na Zahodu so
ljudje, ki jih ne maram. Nič posebnega na različnih
straneh. Ena od glavnih dolžnosti mirovnega gibanja mo-
ra biti preseganje blokovske logike. Vzpodbujati stike
med ljudmi na Vzhodu in Zahodu ter stike med uradni-
mi diplomati na bolj humanem nivoju.
Mir mora izražati voljo navadnih smrtnikov in ne le
politikov. Mi kot državljani sveta moramo skupaj uve-
ljaviti mir v vsesvetovnem gibanju človeškega prijatelj-
stva.
2.	Mir ni »miroljubni« položaj, ki ga zagotavljajo
orožje in zakoni. Mir je stanje mednarodne humanosti
in mednarodnega razumevanja. Mir je nad zakoni, orož-
jem in mejami. Je način razmišljanja. Dokler ljudje ne
razumejo drug drugega in se ne pogovarjajo zato, da bi
se poskušali razumeti, bo mir, tako kot zdaj, podoben
vojni. Mir je zgrajen na razumevanju, toleranci in na
bivanjski svobodi. Začnimo vsesvetovni dialog navadnih
smrtnikov med Severom, Vzhodom, Zahodom in Jugom
in ne čakajmo na to, da bodo naši »voditelji« res »ustva-
rili mir«.
Prisrčno
Wam
Prevedla Ingrid Bakše
Sodelavci
Georg BREUER, neodvisni publicist, X. Winterfeld West,
Birnbaumg. 4, UGO Wien.
Bob BLACK, neodvisni publicist, P.O.Box 431, Boston,
Ma 02258.
Peter CADOGAN, ANNE — Active Neutrality Now-
Europe, 3 Hinchinbrook House, Greville Road, London NW
6. — ANNE se definira kot mreža, ki si prizadeva za raz-
pust blokov; zbiranje izjav in zahtev za nevtralnost na
Vzhodu in Zahodu; za umik tujih čet; za skupne cilje šestih
nevtralnih držav in nevtralističnih gibanj.
END / European Nuclear Disarmament, 11 Godwin
Street, London N4 3HQ.
Vekoslav GRMiC, pomožni škof v Mariboru, Slomškov
trg 20, 62000 Maribor.
Helmut KUZMICS, sociolog, Universität Graz, Institut
für Soziologie, Mariengasse 24/11, 8020 Graz.
Joanne LANDY, sourednica Campaign for Peace and
Democracy/East and West, P. O. Box 1640, Cathedral Station,
New York, N. Y. 10025.
Claus OFFE, politolog, Universität Bielefeld, Fakultät
für Soziologie, Postfach 8640, 4800 Bielefeld.
Clifford OWEN / Green Party, 65 Fairlight Road, Tooting,
London SW17 OJE.
Slobodan SAMARDZiC, politolog, Institut za međunarod-
ni radnički pokret. Trg Marksa i Engelsa 11, 11000 Beograd.
Judith WINTHER / Nej til atomvâben, Dronningensgade
14, 1420 Kobenhavn.
EYFA NEDERLAND, p/a WAM (KAT), Post bus 566,
6130 Sittard.
19
Judith VVINTHER/NEJ TIL ATOMVÂBEN
Ugotovitve ljubljanske mirovne skupine so zelo zani-
mive. V njihovem pristopu k problemom, ki se jih vsi
zavedamo, jim uspeva izoblikovati nove koncepte o tem,
kako razumeti in kako razložiti te probleme. Ti koncepti
vodijo neposredno k poudarjanju ene od najpomembnej-
ših značilnosti sedanjih mirovnih gibanj : njihovi zavestni
uporabi povezanosti med nacionalnim in internacional-
nim aspektom našega dela in pomembnosti internaciona-
lizacije civilne družbe.
Kot poudarja ljubljanska skupina, internacionalizacija
naših družb predpostavlja obstoj nacionalne družbene
aktivnosti, in v tej zvezi se možnosti na Zahodu in Vzho-
du razlikujejo. V nekaterih vzhodnih državah praktično
ne obstajajo.
Te težave smo doslej poskušali preseči z vzpostavlja-
njem stikov med mirovnimi gibanji in podobno misleči-
mi skupinami na Vzhodu in Zahodu. To je pomembno
in ne sme se nam zdeti škoda naporov, da s to dejavnostjo
nadaljujemo in jo razširimo. Rezultati naših stikov se
že kažejo v bolj diferenciranem razumevanju pogojev in
ozadja, v katerih deluje vsak od nas in v temeljitejšem
medsebojnem dialogu. Ta dialog nam sedaj omogoča, da
oblikujemo in razdelamo skupne ocene, razlage in ideje.
Vendar pa je to sodelovanje do določene mere ovira-
la okoliščina, da smo se osredotočili na pomanjkanje ne-
odvisnosti na Vzhodu, medtem ko smo bili sami na Za-
hodu nesposobni zavzeti dovolj kritično stališče do naših
lastnih družb v njihovem odnosu do vzhodnih držav.
Delo mirovnih gibanj na Zahodu je bilo razdeljeno na
dve področji. Pri obravnavanju vojaških vprašanj je bi-
la naša pozornost usmerjena predvsem in prvenstveno k
Zahodu. Ce smo govorili o oboroževanju na Vzhodu, je
bilo to dodano kot kasnejši razmislek. To smo utemelje-
vali s tem, da moramo naš vpliv uporabiti tam, kjer sploh
imamo kakršnokoli možnost vplivanja, in ali s tem, da je
oboroževanje na Zahodu največje, vzhodno oboroževa-
nje pa le odgovor na zahodno. Tako smo do neke mere
zapostavili razmišljanje o ozadju oboroževanja in se s
tem omejili na sam obstoj orožja. Prav vzhodne skupine
so opozorile, da sta za oboroževalno tekmo potrebna
dva. Te skupine so tudi poudarile pomen nedeljivosti
miru, človekovih pravic in pogojev za civilno družbo.
Isto napako smo storili pri obravnavanju razdelitve
Evrope, človekovih pravic itd., le da v obratni smeri.
Naša pozornost je bila v glavnem usmerjena na Vzhod.
Ko smo govorili o razdelitvi Evrope, smo gledali na na-
pake in pomanjkljivosti Vzhoda — te so seveda dovolj
velike — nismo pa se spraševali o pomanjkljivostih na
Zahodu. Kaj naredijo naše družbe, da bi to situacijo
spremenile? Zdaj smo se prvič začeli obotavljati oziroma
sploh razumevati, da je to problem. Nismo doumeli, da
sta, tako kot za hladno vojno, tudi za izgradnjo razume-
vanja in medsebojne povezanosti, potrebni dve strani.
V odnosu do Vzhodne Evrope je bila in je še uradna
Zahodna Evropa prav tako omejena kot je uradni Vzhod
do Zahoda.
Evropo so razdelili politični voditelji tako z Zahoda
kot z Vzhoda. Večji pomen so prispevali svoji politični
idiosinkraziji, kot pa blagostanju prebivalstva, pa čeprav
so to idiosinkrazijo prikazovali eksplicitno kot skrb za
varnost prebivalstva. Razdelitve Evrope ni vzdrževala le
zaprtost in represija na Vzhodu, ampak tudi pomanjkanje
interesa za vzhodne države na Zahodu. Na to se navezuje
želja Zahodnih držav po ohranjanju statusa quo, statu-
sa quo, ki jim pomeni varnost — in to ne brez razloga.
Naša naloga je, da dokažemo, da je status quo mogoče
spremeniti, ne da bi grozila vojna.
V	ta kontekst gre koncept internacionalizacije iz ljub-
ljanskega pisma, nemški »-Sicherheitspartnerschaft«
(partnerstvo v varnosti), »skupna varnost« Palmejeve
komisije. Ko bo razdelitev Evrope odstranjena v mislih
ljudi, se bo postopoma razblinila tudi politično. Vendar
pa so bili do sedaj napori v tej smeri skromni.
V	zahodnih državah je bilo, na primer, uradno zani-
manje, kot se kaže v medijih in kulturni ponudbi, skoraj
bolestno usmerjeno k Zahodu. Do določene mere verjetno
tudi na Jug. Ce je že bilo usmerjeno k Vzhodu, je bilo
povezano s problemi varnosti ali s krepostno in farizej-
sko prizadetostjo, ki ne bi nikoli podprla kakršnegakoli
pozitivnega razvoja. Rezultat vsega tega je bil, da se
je le nekaj intelektualcev in posebej zainteresiranih re-
snično zanimalo za kulturni in družbeni razvoj na Vzho-
du. Gre za tendenco, ki so jo seveda podpirali uradni
krogi v večini vzhodnoevropskih držav. Vzhodni uradni
predstavniki tega stanja dejansko niso nikoli želeli spre-
meniti.
Vendar pa je za prebivalstvo obeh, Vzhoda in Zahoda,
in za tiste, ki upajo v vse večjo internacionalizacijo, to
velika izguba. Za vzhodnoevropske dežele pomeni samo-
zadostna drža Zahoda v političnih, ekonomskih in kul-
turnih zadevah podporo zatiranju na Vzhodu, za zahod-
noevropske države pa pomeni pomanjkanje stikov s tra-
dicionalno intenzivno kulturo vzhodnoevropskih držav
večjo izgubo, kot se same zavedajo.
Vzhodnoevropske države potrebujejo zanimanje in
podporo Zahoda, kot ta potrebuje možnosti na Vzhodu.
Ko smo govorili o razdelitvi Evrope, smo iskali napake,
ki bi jih lahko pripisali njihovi lastni kulturi. Zahod
mora spoznati, da obstaja svet tudi izven njihovega
lastnega. Za oboje je to nuja, nuja zato, da bi lahko na-
daljevali in se učili ob tem, kako so se razvijale različ-
nosti in podobnosti njihove skupne kulture.
Zato bi, poleg drugih, lahko bil eden izmed ciljev na-
šega sodelovanja med Vzhodom in Zahodom ta, da se na
obeh straneh angažiramo za večje publiciranje knjig, fil-
mov in poročil druge strani, kot ga imamo danes, in da
drug drugemu pomagamo z vzajemnimi informacijami o
kulturnih in družbenih manifestacijah, vrednih, da jih
prenesemo tudi na drugo stran. Pred desetimi leti bi se
to morda zdelo neizvedljivo. Do danes je čas delal v to
smer in morda je zdaj potrebna le še majhna vzpodbu-
da.
Prevedla Zdenka Simonovič
20
Civilna družba in država
Okrogla miza
NOVA GORICA, SEPTEMBER 1986
Milan BALAŽIC
Mladinci in mladinke!
Tovarišice in tovariši!
Govorili bomo o vprašanju odnosa med civilno druž-
bo in državo, se pravi o sodobnem delovanju države, o
njenem razrednem ustroju, o tem, kakšni so njeni ide-
ološki aparati. Na drugi strani pa bomo spregovorili o
njenem »protipolu« civilni družbi — o vzpostavljanju
konstruktivnih dialogov demokratičnega značaja v
družbi.
Cilj okrogle mize ni zgolj v tem, da spregovorimo o
temi, ki smo si jo izbrali, marveč da hkrati prakticira-
mo nek demokratičen, odprt dialog, da gre brez kakršne-
koli vnaprejšnje diskvalilikacije za neko izmenjavo po-
gledov, mišljenj, stališč, za katere predpostavljamo, da
so različna, in da s tem poskušamo razvijati — kaj dru-
gega kot »znamenito« politično kulturo.
V uvodu bi poskusil eksplicirati rdečo nit, vprašanja,
s katerimi bi se naša okrogla miza lahko ukvarjala. Ne
mislim, da bomo na vsa odgovorili — verjetno se bodo v
razpravi odpirala še kakšna nova — vendar pa bi opo-
zoril, da imamo nekaj tem, ki jih nudi že sama doseda-
nja razprava in polemika o civilni družbi in državi v
našem političnem prostoru. Gre za naslednja vprašanja,
ki bi jih le na kratko naznačil:
—	najprej seveda zanimivost, čemu ravno danes, v
tem času, prihaja do reafirmacije razmišljanj — pa ne
samo razmišljanj — o civilni družbi;
—	drugo vprašanje je problem strukturiranja rela-
cije — ali gre v odnosu civilne družbe in države za odnos
dveh blokov, dveh protipolov, ali je mogoče ta odnos
drugačen?
—	ali je civilna družba v socialističnem samouprav-
ljanju sploh možna — to mislim, da je eno ključnih
vprašanj — oziroma če povem drugače, ali je možna so-
cialistična civilna družba in če je, potem bi se verjetno
morali vprašati, kakšna je vloga te civilne družbe;
—	ali je civilna družba avtonomna nasproti državi,
ali pa je mogoče civilna družba proizvod delovanja drža-
ve, njenih ideoloških aparatov, se pravi, ali civilna druž-
ba deluje na podlagi nekega dispozitiva oblasti birokra-
cije;
—	naslednji sklop vprašanj: ali je civilna družba
lahko nadomestek za samoupravljanje, ali je konkurent
samoupravljanju, ali pa koeksistira poleg samoupravne-
ga sistema?
—	ali je civilna družba — to, kar se ponavadi pojav-
lja ob vsaki novi fenomenologiji v naši družbi — nek
uvoz iz Zahoda oziroma Vzhoda, ali pa gre za nek avto-
nomen fenomen, ki je nastal v domačih logih?
—	ali civilna družba omogoča artikulacijo pluralizma,
recimo, samoupravnih interesov, ali pa je tu morda na
mestu samo nek nov monizem nasproti monizmu države
— tretja varianta: duopol?
—	Potem bi se lahko zopet vprašali, ali je civilna
družba blok nasproti državi, ali pa gre mogoče tu za
neko — kot teoretiki včasih rečejo — diskontinuirano
punktualnost, se pravi, da se civilna družba samo v po-
sameznih točkah pojavlja ob posameznih ekscesih oziro-
ma izvenzakonskem delovanju države in da so civilna
družba zgolj neke »zvezdice«, ki se nekje prižigajo in
drugje ugašajo. Ali ima v tej optiki tudi država status
bloka?
To vprašanje zahteva potem analizo notranjega raz-
rednega ustroja države, že glede na samo heterogenost
sestavnih elementov države.
Konec koncev bi se lahko vprašali tudi, ali je odnos
civilna družba — država odnos konfliktnosti, komple-
mentarnosti, ali pa je mogoče ta odnos »dialektičen«? To
bi verjetno morali opredeliti — in v tej perspektivi tudi,
ali mogoče pomeni civilna družba neko specifično obliko
konca države?
Ves čas že govorim o civilni družbi, zato mislim, da
bi bilo dobro sinhrono refleksijsko označevanje v smislu,
kaj civilna družba sploh je, torej ustroj civilne družbe,
struktura civilne družbe itd. To povleče vprašanje »ume-
stitve« civilne družbe v jugoslovanski razredni boj, v ti-
sti slavni trikotnik delavski razred — tehnokracija —
birokracija, torej ali lahko »vmestimo« civilno družbo v
ta trikotnik ali pa ta trikotnik v civilno družbo?
Uvodna razmišljanja bi zaključil z naslednjim vpra-
šanjem: ali je civilna družba poizkus dezatomizacije de-
lavskega razreda oziroma ostalih slojev, skratka, ali gre
tu za neko drugačno, specifično, simbolno restrukturaci-
jo revolucionarnega subjekta, ali pa mogoče velja obrat-
21
no, da ravno civilna družba nadaljuje proces atomizacije
klasičnega revolucionarnega subjekta s tem, da so giba-
nja, ki delujejo pri nas v funkciji civilne družbe dokaj
različna, od ekologistov, mirovnikov, duhovnih gibanj,
feminističnih gibanj itd. Verjetno je glede na to, da to
okroglo mizo organizira ZSMS zanimivo vprašanje tudi
za to organizacijo, saj je le-ta eden redkih družbenopo-
litičnih subjektov, ki ima v sebi vključena gibanja. Za-
radi tega bi bilo modro dotakniti se tudi odnosov civilna
družba — družbenopolitične organizacije, civilna družba
— delegatski sistem itn.
Skušal sem podati zgolj nekaj paralel, nekaj vpra-
šanj in jih polemično zastaviti. Mislim, da je po tem
kratkem uvodu čas, da začnemo z diskusijo.
Se enkrat apeliram na to, da je diskusija odprta, de-
mokratična in da gre tu prvenstveno za izmenjavo
mnenj, pogledov, ki ne bodo nikogar obvezovali. Tudi
ne mislimo sprejemati nobenih zaključkov.
DARKA PODMENIK
ALI JE MOGOČE RAZVIJATI KONCEPT
CIVILNE DRUŽBE?
Za teoretsko refleksijo družbe in države, ki smo jo
začeli približno pred tremi leti, in za z njo povezane disku-
sije lahko rečemo, da so plodne. To dokazuje že dejstvo,
da smo danes zbrani tukaj. Obstajajo pa še drugi dokazi;
teoretska elaboracija v smeri preseganja tradicionalnih
konceptov družbe in države teče dalje in mislim, da ji kar
uspešno sledimo; v diskusijah, ki smo jih imeli na to
temo pri nas, so se odprli nekateri novi problemi, pove-
zani z našimi specifičnimi razmerami; potrdila pa se je
tudi teza D. Strajna v razgovoru z E. Laclauom in C.
Mouffe (na Slovenski akademiji), da je terminologija ci-
vilne družbe in države razumljiva politični birokraciji,
ker ima pozitivne posledice v možnosti razpravljanja, pre-
pričevanja, širjenja javnega prostora in javnih vsebin.
Predvidevati pa je mogoče tudi negativne posledice, ki
jih vidim predvsem v tem, da se lahko vse, kar ta ter-
minologija prinaša novega, nategne na star kalup in
uporabi za diskvalifikacije po že utečenih načinih pre-
moči. Tej nevarnosti se sicer ni mogoče izogniti, vendar
jo je mogoče, kolikor obstaja izmenjava mnenj, pravoča-
sno zaslutiti. V svojem prispevku bom poskušala komen-
tirati nekaj tez, iztrganih iz različnih razprav, ki se mi
zdijo problematične prav s tega stališča.
Najprej se mi zdi vredno govoriti o »internacionali-
stičnem« pomenu konceptu civilne družbe in države, pro-
ti tezi, ki se je pojavila v že omenjeni diskusiji ob obisku
C. Mouffe in E. Laclaua: da je pojem civilne družbe
uporaben predvsem kot parola zoper totalitarno sociali-
stično državo, ne pa kot teoretski koncept, s katerim je
mogoče tematizirati probleme zahodne socialne države.
Ta teza temelji na ostri ločitvi med zahodnimi demokra-
tičnimi in vzhodnimi totalitarnimi sistemi in po mnenju
C. Mouffe naj bi jo dokazovali naslednji argumenti: da
je civilna družba na Zahodu (tudi) represivna, da di-
stinkcija civilne družbe od države vzpodbuja neupravi-
čene kritike pozitivnih državnih mehanizmov ter da so
socialna gibanja na Vzhodu povsem nekaj drugega kot
socialna gibanja na Zahodu. Samo na kratko o teh argu-
mentih: represivnost civilne družbe ne predstavlja no-
benega posebnega odkritja, v celotni genezi tega pojma
namreč ni definicije, ki bi trdila obratno, kot tudi ni
definicije, ki bi omalovaževala pozitivne funkcije drža-
ve (pri čemer seveda ostaja odprto vprašanje, katere so
pozitivne funkcije). Argument o različnosti socialnih gi-
banj, četudi bi v celoti držal (povezave med nekaterimi
gibanji mu ne govorijo v prid), ne dokazuje, da na obeh
straneh ni mogoče govoriti o civilni družbi v isti termi-
nologiji. Treba je namreč, ločevati med zgodovino ter
razvojem teoretičnega koncepta civilne družbe in civilno
družbo kot obliko samorazumevanja oziroma samoref-
leksije socialnih gibanj. Zanikanje eksplanatorne moči
teoretskega koncepta civilne družbe na Zahodu, postav-
lja v ospredje naslednjo dilemo:
če se s teorijo civilne družbe ni vredno ukvarjati v
zahodnih demokracijah, kjer se ta teorija veže z libera-
listično ideologijo in je preko nje vkomponirana v ustavo
in kjer je še vedno bolj ali manj eksplicitno (v pozitiv-
nem ali negativnem smislu) prisotna v večjem delu mo-
dernih sociološko-politoloških analiz, kaj naj s teorijo
civilne družbe počnemo v socializmu, ki temelji na pre-
pričanju, da je z državnim dekretom mogoče državo uki-
niti; ki je od liberalistične doktrine posvojil le državljan-
ske pravice, pa še te iztrgane iz individualističnega in po-
stavljene v kolektivističen kontekst; ki je skratka gradil
svojo legitimiteto na razlikah s kapitalizmom in na uto-
pičnih predstavah o svoji superiornosti? Civilna družba
je dejansko lahko le parola v pravem pomenu besede.
Kje prihaja do nesporazumov? Prvič torej pri po-
udarku, ki se ga daje razlikam med Vzhodom in Zaho-
dom. Ce se na osnovi razlik (ki so prav gotovo nesporne)
sklepa, da imamo opraviti na eni strani s sistemi, ki ute-
lešajo demokracijo in na drugi strani s tistimi, ki utele-
šajo totalitarizem, je iskanje podobnosti in primerjanje
odveč, razpravljanje o civilni družbi na drugi — »-totali-
taristični« — strani pa nesmisel. Dejstvo je, da se je re-
vitalizacija koncepta civilne družbe pojavila na Vzhodu
in Zahodu (približno) istočasno in z enakim namenom:
problematizirati moč države in utemeljiti neke nove in-
stitucionalne možnosti za civilno iniciativo. Več o tem
najdete v članku »Za civilno družbo«, v okviru polemike
Rdeče in Zeleno. Četudi ne moremo govoriti o enakih
vrstah iniciativ, kot tudi ne o enakih oblikah držav, pa
je kljub temu možen skupen projekt, vsaj na nivoju
teoretske refleksije.
Do druge vrste nesporazumov prihaja pri interpreta-
ciji pojma civilne družbe. Temeljno tezo teorije t. i. so-
cialistične civilne družbe — o poglabljanju razlik med
družbo in državo — predstavljeno v večih člankih in
zborniku Socialistična civilna družba, se tolmači vse pre-
več poenostavljeno: kot da gre pri družbi in državni
22
sferi za dva ločena segmenta, od katerih se prvemu pri-
pisuje pozitivna in drugemu negativna vrednostna kono-
tacija. Ne morem trditi, da na osnovi člankov, predstav-
ljenih v zborniku, tudi takšna interpretacija ni možna,
vsekakor pa je vprašljiva že če vemo, iz kakšne tradicije
predstavljeni članki izhajajo.
Vrednostno pristranost oziroma črno-belo tehniko pri
ocenjevanju družbe in države je mogoče povezati s pred-
postavko, da imamo v socializmu opraviti s totalitarno
državo, vendar naša nelagodja, ki se nanašajo na »do-
mačo« državo, ne bi smela biti opravičilo za nesporazum.
Zavzemanje za civilno družbo ne pomeni diskvalifika-
cije države (kar bo še bolj jasno razvidno iz nadaljeva-
nja) in pomanjkljivosti teorije civilne družbe ne gre
iskati v splošnih definicijah razmerja med družbo in
državo, ki ostaja razmerje medsebojnega omejevanja in
kontrole, temveč v odsotnosti odkritja oziroma uteme-
ljitve institucionalnih načinov, ki bi kontrolo in omeje-
vanje omogočali s strani nosilcev civilne družbe. Ali kot
smo že zapisali v uvodu v Zbornik o civilni družbi : nova
teorija civilne družbe ne vidi več jamstva avtonomije in
suverenosti civilne družbe v privatni lastnini, kar je po-
zitivno. Negativno pa je, da tudi ne vidi lastnini ekviva-
lentne institucije. Ta pomanjkljivost predstavlja resno
nevarnost, da se pojem civilne družbe protislovno upo-
rablja in to tudi v primeru, ko so nesporazumi okoli te-
meljnega pomena pojma odpravljeni. Poglejmo si primer
— dvoje člankov: S. Ginerja o odmiranju civilne družbe
(Praxis International, No 3, 1985) in J. Cohenove in A.
Arata o pojmu civilne družbe v sodobni teoriji družbe
(referat na mednarodnem kolokviju v Quebecu, letos
poleti).
Na osnovi analize tradicionalnih in klasičnih koncep-
tov civilne družbe prihajajo avtorji vseh prispevkov do
enakega zaključka; da je tradicionalna civilna družba
vzpostavljena na etosu. Konsekvence tega zaključka, po-
stavljene v pogoje moderne civilne družbe, pa so pov-
sem obratne. Giner loči strukturalno raven, kjer se izra-
žajo trendi korporativizma, državnega ekspanzionizma,
birokratske prenatrpanosti ter tehnokulture in nivo, na
katerem je civilna družba še ohranjena (predvsem na
etosu nove oblike — pozicijskega oziroma profesionalne-
ga individualizma, ki nadomešča staro obliko lastniške-
ga). Po njegovem mnenju takšna civilna družba ohranja,
v novi preobleki (korporacijska razredna razslojenost,
vzdrževana z »represivno toleranco«), vse slabosti stare,
in nič čudnega ni, če reforma civilne družbe postaja ura-
dna ideologija tistega dela parlamentarne demokracije,
ki podpira utrjeno področje meščanstva. Kljub tej pod-
pori, prostovoljnim združenjem in minimalnim tržnim
zakonitostim, ki jih vključuje, je civilna družba odrinje-
na v kulturno-ideološko sfero in bo dolgoročno gledano
izumrla. Z izginotjem civilne družbe pa bo izginila tudi
suverena država in namesto nje se bodo vzpostavile višje
federalne oblike, ne kot večja država, ampak kot nedr-
žavna mreža transnacionalnih upravljalskih teles. Izven-
parlamentarna opozicija in vsa ostala družbena gibanja
sicer še imajo določen vpliv, vendar sodobna politika
drži vse njihove zahteve v obvladljivih mejah. Transfor-
macijska družbena gibanja so po njegovem mnenju ali
propadla ali pa se preobrazila v humanistična in tero-
ristična gibanja. Ta druga na eni strani krepijo državni
aparat, na drugi pa pospešujejo oblikovanje meddržav-
nih zvez. Drugačna, in za Ginerja maloverjetna perspek-
tiva je možna le ob predpostavki drastičnih sprememb v
etatizmu ter korporativizmu in ob predpostavki močne
institucionalne samoorganizacije svobodnih, konku-
renčnih združenj v okvirih civilne družbe.
Ne bi se spuščala v razglabljanje o tem, koliko so Gi-
ner j eve napovedi družboslovna znanstvena fantastika ali
za kakšno ceno bi bila takšna utopija državnega odmi-
ranja uresničljiva, še posebej s strani socialističnega
bloka. Tudi ne bi polemizirala z njegovo neselektivno
kritiko zagovornikov civilne družbe ter dvomljivimi na-
migi, da.»mnogi, ki podpirajo civilno družbo, prispevajo
k prihodu družbe, v kateri civilna družba ne bo več po-
trebna.« Pomembno se mi zdi, da tudi tako frontalna
kritika kot je ta, na koncu koncev izpostavi nepogrešlji-
vost mehanizmov za institucionalizacijo demokratične
iniciative. Izpostavitev »slepe pege« v paradigmi sociali-
stične civilne družbe je v takšnem kontekstu še toliko
bolj provokativna.
Kot odgovor na izziv lahko vzamemo izpeljavo J. Co-
henove in A. Arata, ki izhajata, kot sem že omenila, iz
podobnih predpostavk o tradicionalni civilni družbi.
Njun namen pa je povsem drugačen: z interpretacijo
Habermasove teorije komunikativne akcije skozi kon-
cept civilne družbe poskušata dokazati naslednje: da je
nujno — in tudi mogoče — tradicionalen koncept civil-
ne družbe kot družbo samo modernizirati; da je moder-
nizacija mogoča s spremembami v institucijah civilne
družbe (tistih, ki so odgovorne za reprodukcijo, družbe-
no integracijo in osebni razvoj) ter z ločevanjem pozi-
tivnih aspektov na vseh nivojih institucionalizacije; in
da je treba pri tem uporabiti ofenzivno strategijo, ki po-
meni povezavo novih institucij s socialnimi gibanji ter
vzpostavitev vertikalnih povezav med temi institucijami
in državno-ekonomsko sfero. Za nas je zaenkrat po-
membno predvsem to, da takšna reinterpretacija Haber-
masa postavi v novo luč nesporazume okoli odnosa dr-
žava-družba in vprašanja pozitivne državne intervencije.
Rekonstrukcijo civilne družbe vpeljete na osnovi
dvojne Habermasove distinkcije:
1.	akcije na komunikativno in teleološko in
2.	družbene teorije in z njo povezane metodologije na
teorijo življenjskega sveta (fenomenološka tradicija) in
teorijo družbenega sistema (sistemska teorija).
V okviru življenjskega sveta po Habermasu obstajata
dva nivoja: prvega sestavlja lingvistično strukturirana
zaloga znanja in nespremenljiva prepričanja, do katerih
se akterji ne morejo opredeljevati in jih tudi ne izbirati.
Drug, reproduktivni nivo pa je strukturiran, na njem
delujejo akterji kot člani solidarnih družbenih skupin,
participirajo v skupinskem življenju in oblikujejo svoje
splošne kompetence. Na tem nivoju delujejo institucije,
ki niso identične niti s »podedovanim« fondom znanja
niti z usmerjevalnimi mehanizmi, značilnimi za ekonom-
sko, utilitarno akcijo, institucionalizirano v formalizira-
nih birokratskih ustanovah v okviru družbenega siste-
ma. Po prepričanju Cohenove in Arata je na ta del živ-
ljenjskega sveta mogoče »pripeti« moderno civilno druž-
bo, ali kot sama pravita »takšen koncept civilne družbe
bi vključeval vse institucije in oblike združevanja, ki
zahtevajo za svojo reprodukcijo komunikativno interak-
cijo in temeljijo v prvi vrsti na procesih socialne inte-
rakcije, z namenom koordinacije delovanja v svojih okvi-
rih.«
Modernizacija je po Habermasovem mnenju potekala
hitreje na sistemskem tj. ekonomsko-administrativnem
nivoju kot na nivoju življenjskega sveta, kjer je bila
blokirana. Ta blokada pa že kaže svoje negativne posle-
dice tudi v modernizaciji in racionalizaciji samega siste-
23
ma, ali po navedbah Habermasa: za modernizacijo eko-
nomije in administracije je nujen subjekt privatnega in
javnega prava, ta pa se lahko pojavi le, če ima ustrezne
kognitivne ter moralne kompetence in institucionalno
strukturo, dostopno v življenjskem svetu. Moderniziran
in racionaliziran življenjski svet je mogoč le s komuni-
kacijskim odprtjem, z razkritjem tradicionalnih skrivno-
sti vprašljivih norm in avtoritet ter z zamenjavo na kon-
vencijah in etosu temelječega konsenza s konsenzom, ki
temelji na komunikaciji. Vpeljava pojma civilne družbe
v »Habermasov« življenjski svet, po mnenju omenjenih
avtorjev, omogoča razlikovanje med tradicionalno, na
etosu temelječo civilno družbo in njenimi modernejšimi
oblikami.
Modernizacija, ki je potekala na nivoju ekonomske-
ga in administrativnega subsistema hitreje in na račun
življenjskega sveta, je imela dvojen učinek: diferenciaci-
ja subsistemov je pomenila destrukcijo tradicionalnih
oblik življenja in odpiranje poti za modernizacijo; ker
pa so subsistemi prodirali v življenjski svet in podrejali
komunikativne prakse, so s to penetracijo blokirali mo-
dernizacijo. Za Habermasa so učinki institucij tako na
sistemskem kot življenjskem nivoju dvojni: pozitivni,
kolikor prispevajo k avtonomiji in nadaljnji racionaliza-
ciji življenjskega sveta; ter negativni, kolikor pospešu-
jejo njegovo kolonizacijo s strani sistema. Sodobna so-
cialna država je tako pozitivna v primerih, ko pospešuje
modernizacijo in negativna takrat, ko osvaja življenjski
svet; podobno velja za zakonodajo, družino, demokratič-
no reprezentacijo, javnost, idr.
V procesu modernizacije se je, kot odgovor na dife-
renciacijo sistema v ekonomski in državni subsistem, di-
ferenciral tudi življenjski svet — in sicer na privatni
(družina) in javni (komunikacijske mreže). Tako dobi Ha-
bermas tudi dva svetova, javnega in privatnega, oziroma
dihotomijo javno-privatno: na sistemskem nivoju državo
in ekonomijo, v življenjskem svetu pa družino in jav-
nost. V kontekstu civilne družbe ima ta podvojitev na-
slednje eksplanatorne prednosti:
—	v privatni sferi je mogoče ločiti institucije, ki so
koordinirane komunikativno in tiste, ki so koordinirane
z usmerjevalnimi mehanizmi; iz tega sledi, da niso vse
privatne institucije neprisiljujoče;
—	možno je konceptualizirati procese deprivatizacije,
ki ne pomenijo nujno etatizacije, kar je kontraargument
trditvi, da intervencije države v družbo nujno pomenijo
zoževanje kompetenc družbe;
—	ločiti je mogoče med efekti diferenciacije in efekti
penetracije usmerjevalnih mehanizmov v življenjsko
sfero.
Po mnenju Cohenove in Arata je njuna interpretaci-
ja teorije komunikativne akcije skozi prizmo civilne
družbe prispevek oziroma popravek te teorije. Koncept
življenjskega sveta brez civilne družbe ne predstavlja
osnove za program akcije, ki bi lahko omejila oziroma
kontrolirala prodor usmerjevalnih mehanizmov s strani
sistema. Življenjski svet je grajen samo na horizontalni
integraciji in zato nima mediatorjev za povezavo s si-
stemom. Za ofenzivno strategijo je nujno treba vpeljati
pojem civilne družbe, ki vključuje tudi vertikalne vezi
z ekonomijo in državo. Se posebej, ker se sam Habermas,
potem ko spozna, da solidarnost ne more biti učinkovita
pri zaustavljanju sistemskih mehanizmov, obrne na svo-
je zgodnje delo in se spomni emancipatoričnih obljub
meščanske javnosti. Na tej točki naj bi uvidel, da bi plu-
ralnost asociacij lahko pomenila rekonstrukcijo javne
diskusije na nivoju družbe. Od asociacij, javnosti in so-
cialnih gibanj pa je po mnenju Cohenove in Arata zelo
blizu do civilne družbe.
Nisem dovolj kompetentna, da bi celostno sodila o
produktivnosti tega spoja, sem pa prepričana, da bodo
o njem še tekle debate. Rečem lahko le, da ta interpre-
tacija postavlja v novo luč nekatere dvomljive točke v
novi teoriji civilne družbe, med drugim tudi tiste, o ka-
terih je bilo govora v uvodu in da izpostavlja nek nov,
v postmarksistični teoriji civilne družbe dosedaj zane-
marjen, z vidika socialističnih družb pa izredno pomem-
ben problem — problem modernizacije in racionaliza-
cije.
Ob koncu bi omenila še dve sporni interpretaciji ci-
vilne družbe na domačih tleh. Prvega predstavlja dilema
Milana Medena v Ljubljanskem dnevniku, ali ne bi bilo
najbolje ločevati med politično sprejemljivimi in nespre-
jemljivimi pogledi na civilno družbo, oziroma kot sam
pravi, med tistimi, ki zagovarjajo civilno družbo v ob-
stoječem političnem sistemu in tistimi, ki so za civilno
družbo in proti sistemu. Strinjam se z odgovorom, ki ga
je zapisal že Matevž Krivic (tudi v Ljubljanskem dnev-
niku): da — če pri tem mislimo političen sistem v celoti
— o kakšnem delovanju izven njega ne more biti govora.
Dodala bi še to: šele ko izhajamo iz teorije civilne druž-
be, se vidi kako »umetno« in premeteno je postavljena
ta dilema. Problem je namreč drugje. Naj uporabim kar
zgornjo Habermasovo reinterpretacijo. Zahteve po mo-
dernizaciji in racionalizaciji ekonomsko-administrativne-
ga sistema prinašajo s sabo tudi zahteve po organizacij-
skih spremembah na področju civilnega življenja, te
druge pa so produktivne, če izhajajo iz individualne ini-
ciative, komunikativne interakcije, asociativnega zdru-
ževanja, v pogojih avtonomnega javnega življenja, se
pravi izven usmerjajočih mehanizmov ekonomije in
države. Dejstvo je, da ustavni in institucionalni sistem
takšno delovanje dopuščata. Da je takšno delovanje tudi
praktično izvedljivo dokazujejo aktivnosti pod okriljem
ZSMS in ob njih si lahko predstavljamo, da bi po po-
dobnem principu lahko delovali tudi SZDL in ZSS. Ce
takšno delovanje torej ni v nasprotju z dvema tako po-
membnima elementoma političnega sistema, kot sta za-
konodaja in institucionalni sistem (DPO kot institucije),
s katerim elementom je potemtakem sploh v nasprotju?
Dilema o pol-sprejemljivem in nesprejemljivem zastopa-
nju civilne družbe izpostavlja realen problem vzdrževa-
nja, perpertuiranja in krize politične avtoritete. S tem,
ko se razpravlja o »politični sprejemljivosti« iniciativ, se
ta avtoriteta rekonstituira, kar pa je v popolnem na-
sprotju z zahtevami civilne družbe po relativizaciji moči
posameznih nosilcev in izvajalcev politike.
Pri nas obstaja še dodatna oteževalna okoliščina za
proces modernizacije: potrebe in zahteve po njej se ne
pojavljajo v vseh nacionalnih okoljih z enako intenzite-
to in te razlike vzpodbujajo nacionalna nasprotja. Poli-
tična oblast je deljena, toda na tradicionalnih — naci-
onalnih osnovah. Kot je razvidno iz članka Zeljka Kru-
šelja v Startu, se zdaj poskuša tudi poskus moderniza-
cije civilne družbe interpretirati v kontekstu nacionalnih
nasprotij. Nacionalne razlike so za naš sistem izredno
pomembne: na en strani predstavljajo obliko pluraliz-
ma (obstajajo institucionalni mehanizmi za njihovo raz-
reševanje), ki — kakršna koli že je — omogoča vsaj ob-
časne segmente civilne družbe in javnega življenja. Na
drugi strani pa so prepreka modernizaciji in racionaliza-
ciji sistema kot celote. Tudi to posebnost bi se splačalo
24
natančneje pogledati skozi prizmo Habermasovnega lo-
čevanja med penetracijo in diferenciacijo, se pravi loče-
vanja med blokado in modernizacijo. Takšno ločevanje
namreč dopušča možnost, da isti administrativni ali eko-
nomski ukrep deluje kot modernizacija in blokada, od-
visno od posebnosti družbenega (pri nas nacionalno de-
finiranega) polja. In kot korektiv oziroma odziv, po ka-
terem se nosilci ukrepa šele zavedo njegovega značaja in
posledic, se — kot pravita Cohenova in Arato — mora
oglasiti/slišati glas civilne družbe.
MILOŠ GREGORIC
V svojem diskusijskem prispevku bi rad na čim bolj
koncizen način predstavil dve Laclauovi tezi, za kateri
verjamem, da tako za spontano sociologirazojočo zavest,
kakor za na njej temelječo prevladujočo družbeno teo-
rijo mejita na samo norost. Kako tudi ne bi, saj še
posebej prva spodbija temeljno fantazmo, na kateri opi-
ra svoj pogled oblast in njeno družboslovje. Prva Lac-
lauova teza je enostavni obrat te fantazme in se pre-
prosto glasi: družba ne obstaja. Se več: obstoj družbe
kot zaprte totalitete, pa čeprav zgolj v smislu neke vizije
oziroma projekta, vizije harmonične, neantagonistične
celote itn. je natančno tisti minimalni konsenz, kjer si
složno podajajo roke leve in desne socialne teorije. Svo-
jo razliko potem koncipirajo na podlagi različne tema-
tizacije tega, kar je nujni nasledek in opora omenjene
fantazme. Gre preprosto za to, da se oblasti polje druž-
benega kaže na način razcepa na bistvo in pojav. Ravno
ta razcep kot tak je konstitutiven za oblastni diskurz.
Vladajoča ideologija živi od tega, da različne družbene
pojave zvaja na njihovo domnevno bistvo oziroma jim
pripisuje skriti pomen. Spomnimo se na konjunkturni
politični žargon, ki uveljavlja ta svoj epistemološki pri-
vilegij v smislu: alternativna gibanja da, toda v bistvu
gre za uvoz modnih trendov iz zahoda, problemi so pri
nas načelno rešeni, kajti v bistvu korenijo v izkoriščanju
človeka po človeku, akteriji avtonomnih gibanj so v bist-
vu naivni, kajti ne zavedajo se realnih dimenzij pro-
blemov, ne zavedajo se, da lahko kaj hitro postanejo
igrača v rokah protisocialističnih sil itn. To, česar biro-
kracija ne dojema ali noče dojeti, je nezvedljivost avto-
nomnih družbenih gibanj in civilne družbe na ka-
kršnokoli tovrstno bistvo. Ce včasih proizvede prav ko-
mične učinke, je to posledica notranje nuje, da bi arti-
kulirala heterogenost teh gibanj, življenjskih stilov in
avtonomnih združevanj v svoj diskurz. Kajti, če kaj,
potem je za vladajočo ideologijo nepojmljivo zlasti na-
slednje: prvič, projekt civilne družbe je projekt avto-
nomne sfere, torej nekaj, kar uhaja neposredni državni
regulativi, vendar, drugič, avtonomna gibanja nikakor
ne pretendirajo na oblast, ne zanima jih celota, ampak
posamični konkretni pereči problemi, ekološki, seksual-
ni, mirovni itn. Kar pomeni, da je za vladajočo ideo-
logijo najbolj neznosno to, da družba za avtonomna
gibanja v Laclauovem smislu ne obstaja. Ne delujejo s
stališča celote in obračajo perspektivo. Celota je nujno
šele rezultat dejanskih oziroma demokratičnih bojev. Ce
je v šestdesetih in sedemdesetih letih opozicija še zahte-
vala dezalienacijo človeka, resnično samoupravljanje
itn., pa nova avtonomna gibanja zahtevajo konkretne
ekološke sanacije, prostore za kulturno izživljanje, svo-
bodno izražanje in prakticiranje drugačne seksualnosti,
javni in neodvisni dialog o nuklearni energetiki oz. ener-
getski politiki, javno demokratično kontrolo nad vital-
nimi odločitvami v državi itn. Subverzivnost novih gi-
banj je v tem, da se postavljajo izven obstoječega okvi-
ra, njihova neznosnost pa v tem, da — kot sem že rekel —
ne pretendirajo na oblast. Enostavno so nemišljiva. Tako
pridemo do druge Laclavove teze: če družba ni možna,
kaj potemtakem obstaja. Obstaja množica različnih dis-
kurzov, navzkrižnih procesov, razpršenih form družbe-
nosti itn., ki jih oblast vedno znova poskuša homogenizi-
rati in zapreti v zaprt sistem. Toda to hkrati pomeni, da
ni že vnaprej dano, kateri člen bo prešil to razpršeno
polje, in da je za vsako oblast sicer bistveno to, da se na
tak ali drugačen način legitimira, a to lahko stori le
tako, da izvrže razliko iz svojega simbolnega horizonta.
Ta razlika se sedaj vrača v obliki projekta civilne druž-
be. V pogojih sistema socialističnega samoupravljanja so
alternativna gibanja sicer dvakrat nemožna: prvič zato,
ker že samo samoupravljanje vključuje vase vse možne
alternative, če bodo prišle skozi ali ne je seveda stvar
samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja, in dru-
gič, ker so na pol prepovedana. Zato je zanje edina
produktivna perspektiva v tem, da alternativa ravno
ne obstaja. Zadosti je, da delujejo avtonomno, da se
izvzemajo krogotoku mikrooblastnih vezi, da se posta-
vijo na zunanje stališče nasproti utečenim samoupravnim
kanalom, ki imajo oporo znotraj represivnosti in nasilja,
pogojno rečeno, občanske družbe. Tu ne govorim o dr-
žavi. To je danes nujni pogoj, da na drugi strani vznik-
ne to, čemur pravimo pravna država. Zato, če kaj pomeni-
ni projekt socialistične civilne družbe pomeni delovanje
znotraj občanske družbe na občansko družbo samo, in to
na način, da se iz nje izžene gospostvo oziroma državo m
se ju fiksira v tavtološkosti pravnega zakona. Pravna
država je notranji pogoj socialistične civilne družbe in
obratno: šele odprta demokratična neodvisna javnost
omogoča vzpostavitev pravne države.
VUKAŠIN PAVLOVIC
Težko je, še posebej v družboslovnih znanostih, do-
ločiti skoraj stoletje in pol trajajočo razpravo o odnosu
med civilno družbo in državo, čeprav ima ključno vlogo
v teoriji družbe in predstavlja eno od najpomembnejših
teoretskih paradigem. Menim, da se je moderna politič-
na sociologija rodila v času, ko se je v evropski teore-
tični misli izkristalizirala delitev na civilno družbo in
državo, ne oziraje se na spore, kdo je prvi jasno artikuli-
ral to idejo.
Dve predpostavki sta bili in ostali ključnega pomena
za teoretsko postuliranje te paradigme. Nastali sta v 19.
stoletju in se obdržali do našega časa. Prva predpostavka
je obstoj realnega in navideznega razcepa med občim in
privatnim interesom. Druga predpostavka je svojevrstno
razumevanje politike, bistva politike kot možnosti kon-
vertiranja in pretvarjanja družbene moči v politično ob-
last, predvsem pa ekonomske moči v politično oblast.
Od srede 19. stoletja pa do danes dominira ta paradigma
nad družbeno teorijo. Tudi tedaj, ko ni direktno v igri
in tudi tedaj, ko se pojavlja posredno. Najpogosteje stoji
ta paradigma za dihotomijo svoboda versus oblast ali
stabilnost versus spremembe ali konsens versus konflikt.
Velik del, recimo ji, teoretske energije, je v zadnjem
stoletju in pol porabljen za te dihotomije, za različne
možnosti kombiniranja in iskanja rešitev zanje. Toda
izza teoretičnih in praktičnih dihotomij je vedno stala
25
ta paradigma: odnos civilne družbe in države. Postavlja
se vprašanje: zakaj danes ponovno pridobiva na po-
menu?
Mislim, da je odgovor na to vprašanje očitno enosta-
ven. Celo stoletje in pol dokazuje, da smo priče nekemu
protislovnemu procesu: na eni strani strahovit pritisk
države, da podjarmi civilno družbo. Temu bi Habermas
rekel »kolonizatorska pretenzija države«. Na drugi stra-
ni, vse večji umik ljudi kot reakcija na takšno intenco
države, da penetrira v vsak del, v vsako dimenzijo druž-
benega in človeškega življenja, da dominira nad njego-
vo privatno osebnostjo. Ena od reakcij ima najpogosteje
obliko umika v privatnost, v geto privatnosti, v politič-
no apatijo, v abstinenco od političnega življenja.
Ko danes govorimo o odnosu civilne družbe in drža-
ve seveda razumem, da obstajajo nekatere bistvene raz-
like za to razpravo, poleg številnih skupnih dimenzij;
bistvene razlike, ko govorimo o odnosu civilne družbe in
države v zahodnih razvitih industrijskih deželah. Marx
ni niti sanjal, da bi lahko obstajala politična država brez
civilne družbe. Toda, faktično so socialistične države ti-
ste države, ki so uspele popolnoma uničiti in zadušiti ci-
vilno družbo. Seveda je za sodobne zahodne družbe mo-
goče govoriti o nekaterih demokratičnih potencialih in
teoretski produktivnosti te dihotomije — toda na pov-
sem drug način kot za socialistične družbe. Zdi se mi,
da so ti demokratični potenciali in teoretska produktiv-
nost koncepta civilne družbe, edina možnost za neko no-
vo vrsto kontrapunkta socialistični državi. Znotraj so-
cialistične države je nemogoče in nerealno računati z
resno politično opozicijo. Torej moramo stopiti na teren
družbene opozicije. Termina opozicija ne uporabljam v
tem klasičnem dnevno-političnem žargonu boja za ob-
last, ampak v pomenu nečesa, kar bi bilo protiutež drža-
vi v družbenem smislu. Po drugi strani je demokratski
potencial koncepta civilne družbe v tem, da pomeni ob-
novo tistega, kar predstavlja civilizacijske dosežke de-
mokracije, tj. demokratične pravice, predvsem civilne
pravice in svoboščine, ki so, kot nam je znano, v socializ-
mu zelo reducirane. V povezavi s tem je tudi oblikovanje
javnega mnenja, nečesa kar bistveno vpliva na politično
atmosfero, na politično kulturo, na okolje, kontekst poli-
tičnega življenja neke družbe. Zelo pomembna dimenzija
je tudi vračanje dostojanstva mnogim dimenzijam vsa-
kodnevnega življenja in osebnosti, privatnosti, ker je ta
osebnost v socializmu po difeniciji vedno morala biti
podrejena tistemu, kar predstavlja obči interes, najsi je
tekla beseda o partiji, državi ali čemerkoli hočete. Se-
veda ne nameravam idealizirati koncepta civilne družbe,
ker eno brez drugega, civilna družba brez države, ne gre.
Zavedam se tudi nekaterih omejitev in tudi sam sebe
sprašujem, saj se je očitno izkazalo, da država ne more
biti ta demiurg, ki bo pomiril protislovnost med privat-
nimi in občimi interesi. Izkazalo se je, da niti partija ni
instrument, ki bi razrešil to protislovnost in potemtakem
niti socialistična država, saj se pojavljata v praksi zelo
pogosto kot sinonima. To pomeni, da se Heglova iluzija
o državi, ki naj bo nosilec razumnega, občega, že danes
kaže kot nerealna. Toda hkrati menim, da je nerealna
iluzija, da bi lahko civilna družba postala ta demiurg,
pot do razumnega, občega, če uporabim Heglovo termi-
nologijo. Mogoče je rešitev v družbenih gibanjih, ki so
tu nekje na razcepu, nekakšen most med civilno družbo
in politično državo. Morda vseeno lahko vsaj delno od-
govorijo na to protislovnost.
MIRJANA OKLOPDŽIJA
Na začetku bi samo nekaj povedala v zvezi s tem,
kar je povedal kolega Pavlovič, potem pa nekaj o so-
cialnih gibanjih. Prvič, ko gre za socializem ne moremo
trditi, da je v socializmu posameznik vedno manj po-
memben od skupine. To je le v marksistični verziji so-
cializma. Imamo tudi popolnoma drugačno vizijo soci-
alizma, prav tako legitimno, čeprav se manj govori o
njej.
Civilna družba — jaz pod tem razumem svobodo po-
sameznika, državljana, civilno iniciativo itn. V socializ-
mu morajo obstajati tako razumljene civilne inicative.
V praksi pa je tisto, kar mi v glavnem razumemo, ko
omenjamo socializem, povezano z marksističnim pogle-
dom na svet, v okvirih države torej . . . Termin uporab-
ljamo včasih v idealnem smislu, včasih pa tako, kakor
se preliva skozi prakso. Po mojem mnenju država ne
more dovoliti privatne iniciative na način, kot to zahte-
vajo socialna gibanja, ker se s tem nujno vmešavajo v
njene ingerence. Svobodna iniciativa določenih skupin,
posameznikov itd. je lahko dovoljena do določene meje,
dokler se ne začnejo direktno in preveč vmešavati. To-
rej, lahko bi imeli zares močna socialna gibanja in civilne
svoboščine v nekem širšem smislu, v samoupravljanju
— v čistem smislu kot je koncipirano.
Po moje bi samoupravljanju ustrezal tisti način miš-
ljenja, ki pojmuje red brez hierarhije, disciplino brez
prisile, v skrajni konsekvenci organizacijo družbe brez
države. To je seveda idealno in izhaja iz naših znanih
konceptov socializma in samoupravljanja. Vendar je da-
nes vse to nemogoče uresničiti. Zato se tudi vse manj
omenja. Toda, tudi če se danes ne more uresničiti, to še
ne pomeni, da je treba na to prenehati opozarjati. V
nasprotnem primeru se pozabljajo ideali nekega gibanja,
ki bi moralo biti popolnoma drugačno, če bi se ti ideali
bolj spoštovali.
Socialna gibanja predstavljajo iniciative iz baze. Po-
javljala so se tudi že prej, a sedaj bolj kot kdajkoli prej
v zgodovini. Pojavljajo se v tistih trenutkih, ko je pri-
hajalo do koncentracije konfliktnih in kriznih situacij
in pomenijo svojevrsten odgovor in iskanja, artikulirajo
željo po spremembi. Kot pravi Alberto Melucci: »posku-
šajo zlomiti meje sistemov v katerih se pojavljajo«. Se-
veda, večina socialnih gibanj išče rešitev le enega par-
cialnega problema, ne zahteva zloma kompletnih limit si-
stema, ampak le nekaterih njegovih ožjih delov. V zad-
nji instanci socialna gibanja — kolikor so množična in
glede na to, koliko aspektov družbene problematike pri-
haja pod njihov udar — zahtevajo nek način kontrole
moči v družbi. In zaradi tega je potrebno (saj menim, da
države, ne glede na to kakšno ime nosijo, niso bistveno
različne v omejevanju iniciativ te vrste) da pridejo ta
gibanja bolj do izraza in dobe nekaj več moči. Po mojem
mnenju ravno vseprisotnost in množičnost socialnih gi-
banj vsiljuje danes potrebo preizkusa tradicionalne po-
litike. Mislim, da je to eno od najbolj bistvenih in najpo-
membnejših vprašanj, ko gre za socialna gibanja. Po eni
strani večina teoretikov trdi, da so socialna gibanja obso-
jena na propad ali pa, da ne bodo imela velikega dosega
ravno zaradi tega, ker nimajo trdnega organizacijskega
okvira. Vendar se — kolikor vidim vsaj za sedaj — vse
bolj razvijajo in nič jim ne manjka, ker nimajo takšnega
institucionalno močnega hierarhičnega okvira. Imajo vse
več, ne pa vse manj vpliva na družbo in na ta način iz-
zivajo politiko v tistem smislu, v katerem smo se naučili
misliti o njej. Dajejo ji popolnoma drug predznak. Se-
26
daj dejansko kaže, da bo lahko vsakdo — če se le želi ne-
kam vključiti in nekaj delati, če želi nekaj spremeniti —
našel ljudi s katerimi lahko kaj naredi.
Po moje je cilj večine socialnih gibanj, če ne celo
vseh, (vemo da obstajajo tudi reakcionarna in slaba)
emancipacija. Kolikor nekateri govorijo o revoluciji, po-
tem gre za revolucijo, ki ji je vrnjena njena osnovna di-
menzija, to je dimenzija osvoboditve.
nebojSa popov
Vključil se bom z nekaterimi komentarji, ki so lahko
zanimivi za okroglo mizo, za nekakšen dialog ali pa tudi
za spor okrog nekaterih zadev.
Seveda najtežje bi bilo sedaj v tako kratkem
času, pa tudi v precej daljšem, pripraviti nekakšno re-
trospektivo pojma civilne družbe in države v različnih
teorijah. Najbolj splošno je mogoče reči, da odkar ob-
staja privatni interes, (vemo pa, da je le-ta že od zdav-
naj) obstajajo tudi nekatere oblike civilne družbe in
države. Torej, kjerkoli se afirmira privatnost, privatni
interes, privatna dejavnost, privatna sfera, menjava na
tržišču in kjerkoli se javno razpravlja o občih interesih
katerekoli skupnosti, tam je tudi civilna družba in dr-
žava. Trajnejša delitev, ločenost države, ločitev civilne
družbe in države izhaja iz meščanskih revolucij. Seveda
z zelo spremenljivimi izidi. Včasih je ta odnos globlji,
globlje so razlike, včasih so konflikti močnejši, včasih
država poskuša dominirati nad družbo itd.
Zdi se mi popolnoma brezpredmetno — čeprav se to
vedno znova pojavlja — da je potrebno na začetku
vsakega razgovora dokazovati, da ima razgovor smisel
in da niso teme o kateri razpravljamo nikakršna im-
portna fraza. Na nesrečo so importi novih tem pogostejši
z Zahoda. Včasih pa je Zahod bil tudi na Balkanu, če
se ne motim. Spomnimo se antične Grčije, tu je začetek
zahodne civilizacije. Torej, mislim da je razprava o tej
temi legitimna, ne le zaradi zanimive in vse obsežnejše
literature o tej problematiki, ampak tudi zaradi neka-
terih dogajanj, sredi katerih živimo danes v Jugoslaviji.
Nekateri problemi se zelo resno postavljajo in zahtevajo
takšno razpravo. Kakšno stališče bo kdo zastopal je
seveda zadeva intelektualnega in nekaterih drugih tve-
ganj.
Na kratko povedano — osnovna zadeva, ki sem jo
na osnovi spremljanja literature, raziskav in razmiš-
ljanj hotel povedati je, da se danes družba in država na-
hajata v tretjem ciklusu. Prvi ciklus bi bil trend ločeva-
nja družbe in države v sodobni povojni Jugoslaviji, ki je
trajal približno od konca petdesetih pa nekje do konca
šestdesetih, morda do začetka sedemdesetih let. Tedaj se
pojavljajo prve ideje o reafirmaciji določenih dimenzij
civilne družbe. Gre za mehanizem ekonomske konku-
rence in tržišča v ekonomiji. Zelo omejeno in brez ka-
kršnekoli pomembnejše artikulacije se pojavljajo neka-
tera znamenja političnega trga, se pravi politične de-
mokracije v tisti minimalni obliki svobodnih volitev
ljudskih poslancev. To se je, kot je znano, zelo redko
dogajalo, vendar je bilo glede tega narejeno nekaj ekspe-
rimentov.
Tretje in precej zanimivo tržišče, ki se je najavljalo,
čeprav niti približno tako artikulirano, je tržišče delov-
ne sile. Bolj ali manj je znano, da so dolgotrajni štrajki
vsilili problem višine najemnine in dokler bodo obsta-
jali štrajki bo obstajal tudi spor okrog višine najemnine.
V tem smislu se kažejo določene napovedi mehanizma, ki
ga imenujemo tržišče delovne sile. V tem obdobju se
pojavlja — in to je lahko ena od spornih točk — rela-
tivno široko in zanimivo gibanje oziroma niz gibanj od
1963. leta naprej, ki hočejo preko samoupravljanja, z
idejo samoupravljanja z neko vizijo dezalienacije, uki-
niti in preseči ta odnos razcepa, razdvojenosti družbe in
države. Pri tem pa prizadevajoč si transcendirati raz-
dvojenost in nasprotovanje družbe in države na osnovi
projekcij dezalienacije ter popolne svobode načenjajo
— in to je sedaj sporno —, probleme politične demo-
kracije, predvsem svobode tiska, svobode govora, orga-
niziranja itd. Zato menim, da ne obstaja tako velika
razlika, še manj pa konflikt, med današnjimi gibanji,
za katera trdimo, da vzpostavljajo razliko med civilno
družbo in državo in med tistimi gibanji, ki so to posta-
vila pod vprašaj. Toda to je samo morebitna tema za
spor.
Ta časovni ciklus se končuje s krepitvijo monistič-
nega političnega reda. Gre za čas konca šestdesetih in
začetka sedemdesetih let. Pojavlja se nova oblika ideo-
loške legitimacije države, ki dobi popolno institucionalno
dovršitev v Ustavi 1974. leta. To je sistem nacionalnih
držav. Formira se nek tip zveze nacionalnih držav v
Jugoslaviji.
V zvezi s klasičnim ekonomskim tržiščem je bila
ideja o tržni ekonomiji potlačevana z ideologijo ali kon-
ceptom pogodbene ekonomije, samoupravnih sporazu-
mov itd. Tržišče ima vse manjši pomen v koncepcijah
o gospodarstvu in družbi. Poskuša se popolnoma bloki-
rati različne spontane iniciative, ki obnavljajo ideje o
političnem in ekonomskem trgu ter tržišču delovne sile.
Vse to traja približno do prvih jasnih simptomov sedanje
krize, torej, nekje do osemdesetega ali enainosemdesete-
ga, ko prihaja v tretji ciklus.
S tem končujem svoje prvo vključevanje v diskusi-
jo. Odpira se nov ciklus, v katerem se ponovno naka-
zuje tema o civilni družbi in državi. Verjamem, da na
drugačen način. Odpira se namreč povsem jasno vpra-
šanje, kam je pripeljal proces nacionalne emancipacije
v Jugoslaviji, in ali je morda znotraj teh nacionalnih
realitet prišlo do reafirmacije družbe. Ali pa je narod
tako močan, v večpomenskem smislu — kot simbol, kot
realiteta, kot ideologija, kot organizacija itd. — da blo-
kira diferenciacijo znotraj družbe in znotraj političnih
sfer? S tem omogoči kakršnokoli razliko med civilno
družbo in državo.
Ne bi želel sodelovati v razgovoru, kjer bi se go-
vorilo v kategorijah s precej nedoločeno vsebino, kot
so federacija, konfederacija, unitarizem, nacionalizem,
separatizem itd., temveč bi raje odprl naslednje vpra-
šanje: koliko so obstoječe nacionalne realitete v okviru
Jugoslavije, glede na svojo zgodovinsko preteklost in
aktualni trenutek, prišle do tega, da se od znotraj for-
mirajo kot družba in moderna država? Morebiti lahko
na tej osnovi poskusimo najti izhod iz sedanje krize ju-
goslovanske družbe.
milan popovic
V svojem prvem javljanju bom več govoril o — ka-
kor se temu pravi v sedaj veljavnem slovarju — neka-
terih aktualnih političnih aspektih problemov o katerih
se danes pogovarjamo, manj pa čisto teoretsko. Za to
imam dva razloga. Prvi je, da — čeprav nisem povsem
neinformiran tudi o teoretskem aspektu tega problema
— vseeno nisem specialist. Drugi razlog pa je, da me-
27
nim, da sama zadeva zasluži premislek s stališča aktual-
nih političnih gibanj in procesov danes pri nas. Seveda,
poskusil bom končati v desetih minutah. Tudi zaradi te-
ga bom govoril bolj v obliki tez in v obrisih kot pa v
nekakšnih elaboracijah.
Menim, da sta bili prejšnji teden dve pomembni raz-
pravi v SZDL Jugoslavije, ki se nanašata tudi na temo,
o kateri mi razpravljamo. Ne bom ju širše povzemal, le
omenil bi ju. Ena je bila na posvetovalno-informativnem
sestanku v P ZK SZDL Jugoslavije (za pripravo plenu-
ma CK ZKJ o SociaUstični zvezi delovnega ljudstva), na
katerem je prvič na tako visokem nivoju pri nas dopu-
ščena možnost političnega pluralizma v Socialistični zve-
zi delovnega ljudstva Jugoslavije. Ištvan Rajšan je tedaj
omenil ne le možnost ampak tudi nujnost tega, da mo-
ramo sprejeti obstoj političnega pluralizma v SZDL Ju-
goslavije. Druga od omenjenih je seja P ZK SZDL Jugo-
slavije na kateri se je, čeprav le mimogrede, razpravljalo
o legitimnosti t. i. novih družbenih gibanj pri nas in v
kateri so bila izražena zelo različna, celo diametralno
nasprotna stališča.
Ti dve seji sem omenil, ne da bi ju razčlenjeval, am-
pak da bi ilustriral lastno prepričanje, da se v našem
političnem sistemu, v pomembnih točkah političnega si-
stema, vendarle sprožajo razprave o bistvenih zadevah.
Ena od takšnih bistvenih in pomembnih zadev je po mo-
jem mnenju tudi tema, o kateri se mi danes pogovar-
jamo.
Ce je naš politični monolit že načet zaradi vrste dru-
gih manj pomembnih stvari, potem je dobro, da se ga
načne tudi zaradi tega pomembnega vprašanja, ki zade-
va politično demokratizacijo naše sodobne družbe.
Hkrati naj vas spomnim na izkušnjo delegatov mladi-
ne Slovenije na 12. kongresu ZSMJ, ki je po njihovih
lastnih besedah in priznanju bila deprimirajoča in razo-
čarajoča. Ne bom se spuščal v razglabljanje o razlogih in
vzrokih nacionalnih — da ne rečem nacionalističnih —
manipulacij in redukcij, ki so prispevale k tej depresiji
in razočaranju. Ne bom se spuščal v ta kompleksna vpra-
šanja, ker bi to lahko bilo tudi samostojno vprašanje za
razpravo. Ob tej priložnosti želim povedati, da je eden
od bistvenih razlogov, zakaj je prišlo do takšnih razpo-
loženj (ob iniciativah, ki so po mojem prepričanju bile
na liniji politične demokratizacije celotne sodobne jugo-
slovanske družbe in ne le Slovenije), predvsem v delo-
vanju represivnih mehanizmov države in ideoloških apa-
ratov nacionalnih držav, o katerih govori Popov, pa tudi
zahvaljujoč — rekel bi — nezadostni ofenzivnosti in ak-
tivnosti same slovenske mladinske organizacije. Zaradi
vsega tega je doslej bila bolj ali manj izolirana in se o
njej ni veliko vedelo. Obenem pa so bile tu — poleg ne-
razumevanja — tudi manipulacije, agresija itd.
Podobno kot ne sodim med specialiste glede pozna-
vanja teoretske problematike t. i. novih družbenih gibanj
ter koncepta socialistične civilne družbe v slovenski mla-
dinski organizaciji, se tudi ne prištevam — politično
gledano — med militantne movimentaliste ali civiliste.
Prej bi rekel, da sem na pozicijah klasičnega marksizma
in socializma. To vam govorim spet ne zaradi širjenja
elaboracije, ampak le kot uvod v tisto kar želim pove-
dati. Ne bom govoril o tem, kako pomembna je iniciativa
za politično demokratizacijo, ki se izraža skozi katego-
rije in prakso socialistične civilne družbe in novih druž-
benih gibanj, ampak bom govoril o nekaterih svojih
(pravzaprav ne samo svojih) zadržkih, oziroma videnjih
teh iniciativ in prakse, ki imajo tudi v drugih delih Ju-
goslavije dosti pristašev.
Moje mnenje o konceptu socialistične civilne družbe
in novih družbenih gibanj pri nas v Jugoslaviji je (pred-
vsem jim omenjam v smislu praktične politične iniciati-
ve) v celoti, lahko bi rekel, absolutno pozitivno, ker je
v našem današnjem kontekstu na liniji politične demo-
kracije. Omenil bi le Mijalka Todoroviča in njegovo knji-
go »Politično biče i društvena kriza« (Politična bit in
družbena kriza), kjer to idejo zadosti prepričljivo raz-
loži. Torej, za nekatere je politična demokracija ključ
izhoda iz krize. V tem kontekstu sem mnenja, da je kon-
cept in praksa socialistične civilne družbe in novih druž-
benih gibanj pri nas — čeprav ne zadosti razvito — mo-
goče edino pomembno bazično gibanje v tej smeri in na
tej liniji.
Imam pomislek, ko gre za zadeve, ki jih je tovariš
Gregorič pred menoj omenil. Upravičeno je ironiziral
— če sem ga pravilno razumel — zahtevo zbirokratizi-
rane strukture in diskvalifikacije, ki trdijo, da novim
družbenim gibanjem ne gre za celoto sistema, da so par-
cialna, kar je njihova pomanjkljivost, da so zaradi tega
nesprejemljiva itd. — s tem se strinjam. Spet sem vzel
to kot ilustracijo, zato bi vam takole rekel: iz vladajočega
oligarhijskega političnega vrha pogosto prihaja do disk-
valifikacij t. i. novih družbenih gibanj in socialistične
civilne družbe, ki pravijo: ta gibanja so usmerjena iz-
ključno na parcialne cilje, imajo parcialne cilje. Zaradi
tega niso sprejemljiva za naš sistem, zaradi tega niso po-
membna, celo nesprejemljiva so in podobno.
Strinjam se, da takšna diskvalifikacija ne vzdrži.
Strinjam se, da ob izkušnji etatizirane države, ki je sko-
raj totalitaristična (v mislih imam predvsem stalinistič-
no izkušnjo, ki je tako pomembna v negativnem smislu),
da v tem smislu zavračanje, diskvalifikacija zadeve o
kateri govorimo, absolutno ne vzdrži. Vendar pa glede
na naš aktualni sodobni družbeno-politični in teoretski
kontekst obstoji drug ugovor, izrečen z druge pozicije.
To je ugovor, da ta gibanja v določeni meri podcenjujejo
makro procese in makro strukturo. Mogoče je ta moj
vtis izraz nezadostne informiranosti, kar dopuščam in
bi rad slišal drugačna stališča oziroma kontraargumen-
te. Toda vtis, ki sem ga dobil je, da ta gibanja, verjetno
zaradi tistih negativnih izkušenj z zbirokratiziranimi
makro procesi in strukturami, apriori zavračajo in pod-
cenjujejo njihov pomen. Ne bom govoril o delegatskem
sistemu v SZDLJ, o našem političnem sistemu kot ce-
loti, ampak bom izbral le vprašanje, za katerega menim,
da utegne biti pomembno in zanimivo. Se prav posebej
od vas tovarišev iz Slovenije bi rad slišal kontraargu-
mente, povsem iskreno. Namreč, konkretiziral bom to
podcenjevanje makro procesov in makro struktur z ne-
kim povsem konkretnim vtisom. V teh gibanjih in to-
kovih (za katere sem rekel, da imam do njih pozitiven
odnos glede politične demokratizacije) obstaja določena
vrsta podcenjevanja t. i. jugoslovanskega vprašanja. Ob-
staja neke vrste nezadostno razumevanje pomena Jugo-
slavije kot edinega okvirja družbenopolitičnih procesov,
za katere se tudi ta gibanja polnopravno prizadevajo.
Ne bi več posebej argumentiral te teze. Ce vsaj malo
velja, če ima vsaj malo osnove, vas bo vzpodbudila, da
tudi o tem kaj poveste. Želel bi samo reči, da veliko
število znanstvenih in drugih javnih delavcev v Jugo-
slaviji danes meni, da je dezintegracija Jugoslavije in
rezultat te dezintegracije v obliki republiškega in po-
28
krajinskega etatizma, oziroma policentričnega etatizma
v obliki federalizirane Zveze komunistov in konfederali-
zirane Socialistične federativne republike Jugoslavije,
eden glavnih vzrokov in medij regresije na tem prosto-
ru, tukaj in zdaj. Ce bo potrebno, lahko o tem razprav-
ljamo, toda izhajam iz nekega obče priznanega stališča
v naši kritični družbeno-politični misli. Glede na to sta-
lišče menim, da pri t. i. novih družbenih gibanjih obstaja
neka vrsta podcenjevanja pomena jugoslovanske inte-
gracije — ne na unitaristični, pač pa na bazični demokrat-
ski osnovi. Mislim, da so te distinkcije zelo pomembne
in da jih je treba poudariti.
Na koncu bi podal — spet v obliki zelo grobih impre-
sij — predlog, ne scenarija potencialnega izhoda iz kri-
ze, temveč nekakšnih iskanj, gibanj, neke prakse, ki bi
temu sledila. »Izhod iz krize« je — v stanju, v kakršnem
smo danes — prevelika beseda ne le za enega človeka,
ampak tudi za širši zbor. Torej, če je naša današnja vla-
dajoča politična situacija koalicija osmih partij in koli-
kor je vsaka od teh osmih partij navznoter enopartijski
politični monolit — kolikor je torej narava našega par-
tijskega političnega sistema kombinacija večpartijskega
na nivoju Jugoslavije in enopartijskega političnega mo-
nolita znotraj republik in pokrajin, tedaj vidim v raz-
voju iniciativ bazične politične demokracije, kot so t. i.
socialistična civilna družba in t. i. nova družbena giba-
nja, možnost za razkrajanje tega enopartijskega politič-
nega monolita znotraj republik oziroma pokrajin, na-
cionalnih skupnosti oziroma kakorkoli jih že imenuje-
mo. V tem vidim nastop elementov integracije jugoslo-
vanske družbe, tako ekonomske kot politične. Ne na
osnovi unitaristične prisile, ampak — kot temu pravimo
— od spodaj. V povezovanju •— na primer — ekoloških
iniciativ iz Ljubljane, Beograda, Titograda, Skopja itn.
V povezovanju njihovih bazičnih demokratičnih iniciativ
vidim možnost demokratske, neunitaristične integracije
Jugoslavije. Zavedam se, da je to verjetno za današnje
razmere preveč ...
Nova družbena gibanja, socialistična civilna družba
in podobne iniciative (posebej v Sloveniji, ker so tukaj
najbolj razvite) so v določeni meri podcenjevale pomen
teh vprašanj. To je poleg ostalega razlog, da je bil na
12. kongresu ZSMJ velik del pozitivnih in pomembnih
iniciativ sprejet delno z nerazumevanjem, delno z mani-
pulacijo. V tem leži vzrok, da je prišlo do tega, da so
delegati iz Slovenije doživeli depresijo in bili razočarani.
PAVLE GANTAR
Poskušal se bom vzdržati, da ne bi govoril o tem, o
čemer sem že večkrat govoril na raznih diskusijah o ci-
vilni družbi, ker mi je to že nerodno. Opozoril bi na ne-
kaj problemov, ki jih je navrgla današnja diskusija, pri
čemer pa gre predvsem za vtise, ne pa za kaj več.
Prvič, zdi se mi, da imamo pred seboj pojem civilne
družbe — no, o tem sem že govoril nekje drugje — v
dveh uporabah. Najprej ta pojem »deluje« kot nekakšen
pozitiven in normativen koncept, kako naj bi zgledala
družba, ki ni totalno zatrta z državo, kjer vse poteka
nehierarhično itd. Kot tak se velikokrat uporablja v ča-
sopisih. Darka je na to že opozorila. Menim, da se mo-
ramo varovati poskusov, da bi vse kar je dobro in demo-
kratično investirali v koncept civilne družbe, kot družbe,
ki prihaja.
Drugič, pojem civilne družbe se uporablja v analit-
skem pomenu pri postsocialističnih in postmarksističnih
poskusih družbene analize, ki bistveno problematizirajo
dve vprašanji, o katerih je tudi danes tekla diskusija.
To sta vprašanje države in vprašanje revolucionarnega
subjekta. Za izid te diskusije bi bilo verjetno zelo dobro,
da bi slišali, kako posamezniki pravzaprav sploh gledajo
na državo. Ali je država preprosto orodje vladajočega
razreda, ali kaj drugega? In drugič, vprašanje revolu-
cionarnega subjekta? Dozdeva se mi, da nekateri raz-
pravljale! molče predpostavljajo, da so nova družbena gi-
banja tista, ki na nek način nadomeščajo klasični revo-
lucionarni subjekt. Tu bi morali takoj zatrditi: če je kaj
značilno za nova družbena gibanja, potem je prav to,
da problematizirajo sam status revolucionarnega subjek-
ta — tudi za nazaj, za klasični revolucionarni subjekt.
Skratka problematizirajo tezo, da se družbene spremem-
be dogajajo predvsem kot neizbežno delovanje izbrane-
ga in poklicanega revolucionarnega subjekta. Zato se mi
zdi pomembno to, kar je Miloš povedal v zvezi s Chan-
tal Mouffe in Ernestom Laclauom.
Se pripomba kolegu Popoviću. Vprašanje, ki ga po-
stavlja v zvezi z Jugoslavijo in poudarjanje jugoslovan-
ske dimenzije je seveda pomembno, vendar se ga lahko
lotimo na različne načine. Osebno se mi zdi teza o de-
centraliziranosti in razparceliranosti Jugoslavije, ki je
večinsko stališče tudi pri sociologih, pretirana. Empirič-
na analiza v sferi ekonomije bi verjetno pokazala, da
Jugoslavija še nikoli (od državnega socializma naprej)
ni bila tako brutalno centralizirana, da usoda nekega po-
tencialnega blagovnega subjekta še nikoli ni bila tako
odvisna od dnevnih ukrepov ekonomske politike. To se
odraža tudi v drugih sferah. S kolegom Popovićem se
sicer strinjam, da obstajajo razne nacionalne, regional-
ne in druge delitve, vendar je treba vedeti, da te niso
rezultat decentralizacije, temveč odgovor posameznih
akterjev na administrativno centralizacijo. Naj s tem v
zvezi samo opozorim na knjigo Petra Rutlanda The
Myth of the Plan (London: Hutchinson, 1985) v kateri
analizira sistem planiranja v SZ. Ko opisuje ta najbolj
centraliziran sistem planiranja, bralec začudeno ugotovi,
da ima pred samo skoraj popolno podobo jugoslovanske
ekonomije. To kar se dogaja v SZ, se dogaja tudi pri nas:
poskusi samooskrbe podjetij, sklepanje političnih in eko-
nomskih zavezništev med vodstvi podjetij in političnimi
elitami, skrb, da kapital ne odteka z določenih področij,
prirejanje knjigovodskih podatkov itd. To je to. Zato se
vendarle ne bi smeli preveč zanesti na na prvi pogled
očitna dejstva, in pogledati kaj se skriva za njimi.
DARKA PODMENIK
Problem (de)centralizacije se mi zdi eno od temeljnih
vprašanj pri nas. Zato bi tezi Milana Popoviča, da je
decentralizacija medij regresije, postavila kontratezo:
decentralizacija je vir napredka oziroma nujen pogoj
modernizacije. Na tem mestu se postavlja naslednje
vprašanje: kakšna decentralizacija? Mislim, da je v ju-
goslovanskih razmerah smiselno govoriti o dveh vrstah
decentralizacije o funkcionalni, ki je spremljajoč pojav
modernizacije, pomeni pa ločevanje ekonomskega, poli-
tičnega ter kulturno-socialnega subsistema in o naci-
onalni, ki jo bom pogojno imenoval tradicionalna. Prva
oblika diferenciacije pri nas ne le, da ni uspela, ampak
je bila blokirana in to z uvajanjem samoupravljanja in
Zakona o združenem delu. Kot je že Nebojša rekel, je
pogoj za funkcionalno diferenciacijo razlikovanje med
družbo in državo ter obstoj trga. Blokade so bile usmer-
29
jene zoper pojavljanje trga in tako je nacionalna dife-
renciacija kot posledica samoupravljanja nadomestila
funkcionalno.
Milan je postavil vprašanje, ali je civilna družba
dovolj močna, da blokira oziroma, da se zoperstavi naci-
onalni diferenciaciji. Ce drži hipoteza, da nacionalna di-
ferenciacija prekriva vrzel oziroma nezmožnost vzposta-
vitve diferenciacije na višjem civilizacijskem, tj. funk-
cionalnem nivoju, potem zoperstavitev civilne družbe na,
cionalni diferenciaciji ne pride v poštev. Zanimiv se mi
zdi tudi paradoks, ki ga je izpostavil Pavel, da se vzpo-
redno z decentralizacijo politične avtoritete stopnjuje
centralizacija ekonomije. Po mojem mnenju lahko danes
govorimo o krizi politične avtoritete, ki se na eni strani
vzpostavlja na nekih modernih, racionalnih, civilizira-
nih principih in na drugi strani, ob pomanjkanju novih
elementov (samo)konstituiranja, deluje tudi na drugih
področjih, npr. na področju ekonomije po »stari logiki«,
občasnega izmenjevanja decentraliziran j a in centralizira-
nja. V smeri preseganja teh ponavljajočih in glede na
rezultate neučinkovitih krogov, bi civilna družba lahko
dejansko odigrala neko pozitivno vlogo.
MILAN POPOVIC
Preden bi se oddaljili od same teme, o kateri sedaj
govorimo, bi želel pojasniti nekatera vprašanja. Menim,
da je Darka zelo dobro precizirala razliko med različnimi
tipi decentralizacije. Drugič, upal sem, da bom bolj ra-
zumljiv. Zdi se, da nisem uspel, če me je Pavle Gantar
pač razumel tako, kot me je. Zaradi tega bom poskušal
še enkrat. Strinjam se z Darko. Funkcionalna diferen-
ciacija — ravno to je tista diferenciacija, ki je predpo-
stavka politične demokratizacije. Menim, da ona edina
lahko zagotavlja neunitaristično, torej demokratsko in
bazično jugoslovansko skupnost, vzpostavljeno na osno-
vi civilizacijskih alternativ, iskanj, procesov itd. Kar sem
prej trdil je, da smo pred desetimi in več leti imeli
proces izredno regresivne redukcije skupnih političnih
energij in procesov v državi na eno samo dimenzijo, na
eno raven — to je nacionalno oziroma republiško-pokra-
jinsko. Ta je navznoter v vsaki republiki oziroma po-
krajini — uporabil bom ljudske izraze — škodljivo za-
dušila in razdrla vse, kar se ni vklapljalo v politični
monolit. Navzven pa je pripeljala Jugoslavijo do labilne,
nemoderne, neintegrirane skupnosti. Ko sem govoril o
tem, da po mojem mnenju ta gibanja niso v zadostni
meri kritična, sem mislil ravno na to. Torej, nisem se
izrekel zoper decentralizacijo, nasprotno, ampak zoper
kombinacijo decentralizacije in centralizacije, ki je prav-
zaprav faktično centralizacija. Republike in pokrajini
oziroma Zveze komunistov republik in pokrajin so po-
litični monolit v najbolj negativnem smislu besede kar
zadeva notranje odnose, se pravi njihov suveren poli-
tični teren. Navzven in v skupnosti, v Jugoslaviji kot
celoti, je to koalicija osmih partij, oziroma konfederaci-
ja osmih držav. To so le nekatere do danes prevladujoče
tendence. V tem smislu menim, mogoče se motim — da
gibanja v Sloveniji in razvitih delih Jugoslavije niso bila
zadosti kritična, dovolj distancirana, zadosti jasna, pre-
cizna. Mislim, da je jasno stališče glede tega problema
predpogoj — mogoče se idealist, toda še vedno tako mi-
slim — za neko možno klasično integracijo Jugoslavije
od spodaj. V mislih imam integracijo ravno na osnovi
takšnih političnih iniciativ, prakse, enotnega jugoslovan-
skega tržišča na temelju tržne iniciative itd. Upam, da
sem bil preciznejši.
DARKA PODMENIK
Ne vem, zakaj bi se alternativna gibanja morala iz-
ražati do jugoslovanstva, saj so sama po sebi akt dife-
renciacije in to neodvisno od nacionalnih kriterijev. Sa-
mo še to bi dodala kot pripombo na Milanovo izvajanje:
če se vprašamo, ali je boljša diferenciacija kakršno pač
imamo ali centralizacija, bi se, ob predpostavki, da ni
potencialov za vpeljevanje drugih, višje razvitih nači-
nov diferenciranja, odločila za diferenciacijo, ki že ob-
staja.
ANDREJ RUS
Imam pripombo na diskusijo zaradi tega, ker ji izred-
no težko sledim. Namreč, imam občutek, da se tukaj po-
govarjamo o dilemi, kakšen je odnos med civilno družbo
in državo. In če je to centralna tema tega pogovora,
potem se mi zdi, da je ta pogovor v bistvu že končan.
Slišali smo, da se o odnosu civilna družba/država raz-
mišlja na tak način: ali civilna družba in država gresta
skupaj ali ne gresta skupaj. S tem mislimo seveda na
socialistično državo, našo državo. Mislim, da smo dobili
oba odgovora: da je civilna družba v socialistični državi
možna; in da v socialistični državi ni možna civilna
družba. Ce bomo tako nadaljevali debato, nam bo ostalo
samo še, da glasujemo, kateri od teh dveh odgovorov je
veljaven.
Bolj mi je všeč tretji odgovor: da se o tem odnosu
ne da kaj dosti reči; razen dejstva, da ne moremo go-
voriti ločeno o civilni družbi in državi, kakršnakoli pač
je, da gre vselej za hkratna komplementarna pojava.
Glede na naravo tega srečanja, te diskusije, se mi
zdi to najbolj zanimivo vprašanje. Rad bi videl, da bi
se začelo debatirati o tem. Samo — nobenih tez nimam.
Kako se problem civilne družbe in politične države do-
tika mladinske organizacije? Zdi se mi, da bo na tak na-
čin problem dobil dosti konkretnejše dimenzije in da
bo potem mogoče sprožil diskusijo iz avditorija. Nam-
reč, ZSMS je organizacija in kot organizacija funkcioni-
ra kot posrednik med posameznikom in družbo. Zaradi
tega mislim (ker še vedno zagovarjam tezo, da tako ci-
vilna družba kot socialistična — ali pa katerakoli — dr-
žava obstajata hkrati in sta komplementarni), da ima
tudi ZSMS svoje mesto nekje v tem odnosu. In zato se
mi zdi zanimivo za nadaljnjo diskusijo postaviti dve
vprašanji: eno je, kje se ZSMS nahaja med tema dvema
analitičnima oblikama, ki jih omenjamo; ali ZSMS pri-
pada civilni družbi ali politični državi, ali gre tu za neko
tretje mesto? In drugo vprašanje, ki je lahko tudi zelo
zanimivo za današnjo diskusijo je, katere karakteristike
ZSMS kot organizacije uvrščajo ZSMS v eno ali pa v
drugo možnost?
ZORAN MEDVED
V zvezi z mini-polemiko med Pavlom Gantarjem in
Milanom Popovičem o centralizaciji in decentralizaciji
bi rad pojasnil naslednje: točno je, kar pravi Pavle o
centralističnih ukrepih, ki se pri nas dogajajo na eko-
nomskem področju. To je sicer res, toda pogledati mora-
30
mo časovno zaporedje. Kaj je najprej nastopilo? Ali de-
centralizacija, o kateri govori Milan, in šele potem go-
spodarska centralizacija, ali pa je bilo morda obratno?
Menim, da smo mi najprej šli v decentralizacijo tržišča
in delitev republik in pokrajin, v umetno osamosvojitev,
potem pa smo prišli v situacijo, ko smo se hoteli reševati
s centralističnimi ukrepi. To je bila seveda napaka in
pripeljala nas je do vseh tistih ukrepov, o katerih govo-
ri Pavle. Ta recept ni še nikomur uspel, tudi tistim, ki
poskušajo na ta način reševati državo iz njenih gospo-
darskih in političnih težav ne bo uspelo. Zato se kot al-
ternativa pojavlja to, o čemer je govorila Darka Podme-
nik. Vsaj meni se zdi tako. Mislim, da je ta alternativa
pomembna tudi z nekega drugega vidika, z vidika neke
politične arogance, ki se pojavlja danes pri naši politični
oligarhiji in ki pravi približno takole: če se že ne more-
mo zmeniti, potem se vsaj dogovorimo o določenih kom-
promisih. To se danes dogaja s t. i. obetajočimi ukrepi
in paketi ZIS. Vidimo, da se vsakič, ko se ti paketi z
veliko pompa napovedo, praktično dogaja ena in ista
stvar. Dogaja se, da so ti ukrepi vedno rezultat hudih
kompromisov. Tudi pri izbiri našega predsednika vlade,
s katerim ima tovariš Mastnak najbolj pestre izkušnje,
smo videli hud kompromis. Videli smo tudi, da je bil v
Sloveniji velik pritisk proti vsakemu pisanju oziroma
vsakemu nasprotovanju kandidaturi Branka Mikulića.
Zakaj? Ker je bilo potrebno najti neko osebnost, za ka-
tero se bomo javno vsi strinjali, ki nam bo vsem ustre-
zala — na temelju tega pa potem zaračunavati svoje tan-
tijeme, svojo politično rento. Natančno to se je zgodilo v
tem primeru. Zaradi tega se nam zdaj tudi dogaja, da z
velikimi besedami napovedujemo ukrepe te tako obljub-
ljene in za vse sprejemljive vlade, da pa ti ukrepi vedno
prinašajo samo tiste negativne plati, o katerih je govoril
Pavle Gantar. Zakaj torej menim, da moramo upoštevati
to zaporedje? Ravno zaradi operacionalizacije določenih
stališč oziroma nekega razvrščanja stališč, kdo je za ka-
tero stvar v Jugoslaviji, in za tisti občutek, o katerem
govori Milan, namreč, da slovenski mladinci in mladin-
ska gibanja nimajo pravega občutka za jugoslovansko
celoto.
Bil sem na zveznem mladinskem kongresu v Beogra-
du in ilustriral bom stvar z neko epizodo, ki je mene res
potolkla, moram reči, mentalno povsem potolkla. Gre
za nastop Darje Erhartič, ki je govorila na Komisiji za
idejnopolitična vprašanja. Pred njo je prvi dan popol-
dan govoril Zlatko Zlatic, predstavnik Književne mladi-
ne Bosne in Hercegovine. Kritiziral je praznovanje Dne-
va mladosti kot ritual, ki nič ne pomeni in ki zakriva
dejanske dosežke mladih v družbenih organizacijah. Ti-
soče in tisoče mladih v tej družbi dela, toda vse to osta-
ja zakrito s tistimi 45 minutami 25. maja. Kritiziral je
celo pesniške sposobnosti naše bivše predsednice zvezne
mladine in za vse to dobil aplavz. Povsem upravičeno,
ker je kritiziral takšen koncept. Nakar se je drugi dan
dopoldan javila Darja, povedala v slovenščini... Reagi-
rali so: tovarišica iz Slovenije, vse to je proti ustavi,
proti zakonu, proti socializmu, državi, kar je bilo se-
veda ravno tako smešno, kot pravzaprav žalostno. Po-
kazalo se je tudi nekaj drugega — splošen odpor do
drugačnega v naši družbi. Ta se v teh karieristično
usmerjenih mladinskih funkcionarskih strukturah ne-
kako najbolj plastično odraža. Ali so teze slovenske mla-
dine dejansko tako nesprejemljive, ali so jih morda tako
slabo razumeli? Prišel sem do sklepa, da jeto nemogoče,
ker je bilo prevajanje korektno. Tisti, ki je imel slu-
šalke, je lahko v srbohrvaščini in makedonščini poslu-
šal zelo korektne prevode misli slovenskih delegatov.
Za takšno reakcijo sem našel en sam razlog: to je v
bistvu politična aroganca, ki izhaja iz tega, da so danes
mladinski in politični funkcionarji marsikje zelo dobro
plačani za to, da nič ne delajo. Predlogi slovenske mla-
dine pa jih silijo v to, da nekaj delajo. In zakaj bi jaz
nekaj delal oziroma, zakaj bi sprejel, da moram delati
za to svojo plačo, če sem enako dobro plačan za to, da
nič ne delam, da zastopam fraze, govorim puhle besede
in vsakega prvega lepo prejmem svojo plačo ter uživam
na svojem položaju. To je, recimo, eden od pomembnih
razlogov inercije zvezne mladinske politične administra-
cije in še marsikoga drugega. Bilo je povsem jasno:
nihče od njih ni hotel sprejeti tistega, česar ne dojema,
ni se hotel niti potruditi, ker mu je tudi tako zdaj lepo.
In dokler bo tako — to je teza, na katero so tudi naši
ekonomisti na začetku gospodarske krize opozarjali —
se ne bomo rešili gospodarske krize. Vse do takrat,
dokler bo nekemu sloju v tej družbi še vedno dobro.
In to je v bistvu nek navidezni perpetuum mobile, ki
se pri nas pojavlja, krog, iz katerega ne najdemo izhoda.
TOMAŽ MASTNAK
Najprej bi želel reči, kako sem si predstavljal to
današnjo diskusijo oz. kakšno bi si želel. Diskusije o
civilni družbi so prispele v fazo, v kateri je potreben
kritičen razmislek o osnovnih pojmih in prevrednotenje
marsikaterih dosedanjih teoretskih in političnih rešitev.
Zato sem pričakoval, da se bodo k besedi oglašali kole-
gi in kolegice, ki imajo do teh vpraašnj drugačna sta-
lišča, kot jih imamo, recimo, mi, ki smo tu simbolično
zbrani ob tej mizi in ki o tej zadevi tako ali tako že
veliko govorimo. To se ni zgodilo. Mogoče bo spremem-
bo v potek diskusije prinesla intervencija kolege Rusa,
ki jo tudi podpiram in se bom nanjo navezal. Se prej
pa bi rad prispeval nekaj svojih mnenj k diskusiji, ki
jo je sprožil kolega Popovič in ob kateri se zdaj vrtimo
že nekaj časa. To zato, ker mislim, da diskusija zahaja
na napačna tla oziroma da izgublja tiste analitične dis-
tinkcije, ki so pravzaprav že bile dosežene. Reči želim,
da to so aktualna vprašanja, toda ne aktualna vprašanja,
če govorimo o vprašanju civilne družbe oziroma o raz-
merju med civilno družbo in državo.
Osnovna, zelo groba analitična distinkcija, iz katere
izhajam, je principialno razločevanje med družbo in dr-
žavo. Pri konkretnih analizah bo to vprašanje postalo
sicer dosti bolj komplicirano, ampak za to diskusijo za-
dostuje. In naj izrečem še stališče, s katerega govorim:
ne govorim ne v imenu družbenih gibanj, ne v imenu
neke bolj ali manj imaginarne civilne družbe, sploh ne
slovenske civilne družbe, ampak s pozicije, ki se iden-
tificira z določenimi iniciativami, ki spadajo v polje
civilne družbe ali vsaj diskurza o civilni družbi. S te
pozicije mislim, da jugoslovansko vprašanje ni vprašanje
novih družbenih gibanj niti vprašanje civilne družbe.
Jugoslovansko vprašanje je vprašanje jugoslovanske
države in vprašanje političnih dejavnikov v tej državi.
In ti dejavniki naj se s tem vprašanjem ukvarjajo. Jaz
pri tem ne želim participirati. To je prva stvar.
Druga stvar. O jugoslovanskem vprašanju kot vpra-
šanju civilne družbe ni mogoče govoriti zato, ker ne
moremo govoriti o jugoslovanski družbi. Jugoslovanska
družba ne obstaja, in sicer ne samo v tistem analitičnem
teoretskem smislu, ki ga je omenil Miloš Gregorič v
navezavi na Chantal Mouffe in Ernesta Laclaua, ampak
31
niti na bolj neposredno sociološki ali politološki ravni
analize. To, da jugoslovanska družba v tem smislu ne
obstaja, ne preprečuje vzpostavljanja diskusije med ci-
vilno-družbenimi iniciativami v Jugoslaviji. Vendar mi-
slim, da je ta diskusija in navezovanje komunikacije,
interakcije med segmenti civilne družbe v Jugoslaviji,
med segmenti civilne družbe, ki je teritorialno vezana
na področju jugoslovanske državnosti, v principu enaka
navezovanju teh stikov med tistimi segmenti, ki so iz-
ven teh teritorialnih določil. Skratka, kot pripadnik ci-
vilne družbe se enako lahko pogovarjam z nekom, ki je,
recimo, iz Beograda, ali pa z nekom, ki je iz Italije ali
pa od drugje. Mislim, da je ravno to tista raven, da je
vzpostavljanje te možnosti diskusije tista raven, na ka-
teri je mogoče demokratizirati civilno družbo v Jugo-
slaviji — ne pa jugoslovanske civilne družbe. Nadalje,
mislim, da je v vprašanju, ki ga je sprožil kolega Popo-
vič, implicirana neka sociološka predpostavka, ki je po
mojem mnenju tuja razmišljanjem o civilni družbi in o
akterjih civilne družbe. Gre za vprašanje, ki ga je on
imenoval Jugoslavija (ali pa jugoslovansko vprašanje)
kot okvir, v katerem delujejo konec koncev tudi nova
družbena gibanja in iniciative za civilno družbo. Te
iniciative ne delujejo v nobenem okviru v situacijah, ki
so podobne naši, v katerih so pravzaprav odsotni bist-
veni elementi za konstitucijo teh iniciativ. V nasprotju
s tem mišljenjem, ki predpostavlja navezovanja na ne-
kaj danega, bi bilo treba po moje nova družbena giba-
nja in iniciative za civilno družbo pojmovati v strik-
tnem smislu kot akterje, ki producirajo družbenost.
Skratka, zavzemam se za to, da začnemo razmišljati
afirmativno o produciranju družbenosti. In mislim, da
je vprašanje produkcije družbenosti vprašanje, ki so ga
vnesla nova družbena gibanja in akterji civilne družbe.
Na to striktno pojmovanje novih družbenih gibanj in
iniciativ za civilno družbo kot akterjev produkcije druž-
benosti se seveda navezuje — če smo konsekventni —
zavračanje pojma revolucionarnega subjekta; oziroma,
raje kot o zavračanju bi govoril preprosto o prevlada-
nju: gre za to, da to vprašanje postavi na drugo raven.
Namesto o revolucionarnem subjektu bi govoril o druž-
benih akterjih, striktno v pluralu, in sicer po eni strani
z referenco na kritiko subjekta, ki je bila razdelana
v delu teoretskih diskusij na Slovenskem, po drugi stra-
ni z referenco na kritiko revolucije. Revolucije so v
20. stoletju striktno vezane na državni aparat in jih ni
mogoče izvajati drugače kot s pomočjo državnega apa-
rata. Skratka, to ni kategorija, ki bi jo bilo mogoče
vezati na nova družbena gibanja ali na civilno družbo.
Po drugi strani bi bilo seveda treba historično relativi-
zirati nastanek tega pojma v zgodovini novoveške po-
litične in socialne misli in po taki historični relativiza-
ciji se nam odpoved pojmu revolucje ne bi zdela več
tako travmatična, kot se nam mogoče še vedno zdi.
Se več. Mislim, da ne gre samo za odpis pojma revolu-
cije, ampak da bo treba začeti razmišljati o odpisu
samega pojma spremembe, kolikor je namreč pojem
spremembe vezan na iniciative za produkcijo družbe-
nosti.
Kateri je drugi, afirmativni pojem, ne vem. Impro-
vizorično bi predlagal analitično razdelavo pojma alter-
native.
In še eno vprašanje. Mislim, da je narobe zastavljati
— zdaj prehajam na drugi nivo — vprašanje civilne
družbe ne le v relaciji do jugoslovanske države, ampak
nič manj na relaciji do slovenske države. Slovenska
država je povzročila družbenim iniciativam in novim
di-užbenim gibanjem v Sloveniji veliko več težav kot
jugoslovanska. Značilno je, da recimo, celo eden ključ-
nih funkcionarjev slovenske države, sekretar za notra-
nje zadeve, izgubi sposobnost racionalnega političnega
diskurza, ki jo ima celo tedaj, ko govori o stavkah, da
izgubi to sposobnost, ko začne govoriti o novih družbe-
nih gibanjih. In to je simptom, ki opozarja na nepri-
pravljenost slovenske države, da vzpostavi relativno
normalen — v sociološkem in politološkem oziroma po-
litičnem smislu — odnos do družbenih gibanj in ini-
ciativ.
S tem je povezano še vprašanje nacionalnih realno-
sti, ki je bilo načeto v današnji razpravi. Nacionalne
realnosti razumem kot konstituens civilne družbe v tra-
dicionalnem smislu. Vprašanje nacionalnosti je v slo-
venskem prostoru delovalo kot tradicionalističen ira-
cionalni diskurz za zatiranje določenih družbenih ini-
ciativ, tako da je onemogočalo prav vsako racionalno
diskusijo in sistematično demoraliziralo in uničevalo te
iniciatve na tistih ravneh, na katerih bi šele lahko za-
čele prav funkcionirati: od brisanja možnosti javne
artikulacije do brisanja prostora itn. To so ravni, vpra-
šanja, v katerih zna biti slovenska država in slovenska
družba, slovenska tradicionalna civilna družba v marsi-
katerem pogledu bolj represivna ali pa vsaj manj libe-
ralna kot država in družba v katerih drugih jugoslo-
vanskih regijah.
Rad bi se vrnil na vprašanje zveze socialistične mla-
dine in sicer zato, ker mislim, da je to edini politični
subjekt, ki je bil sposoben vzpostaviti racionalen in po-
litično moder odnos do novih družbenih gibanj. Kako
je to potekalo, je dolga zgodovina, o tem lahko še go-
vorimo. Zdaj mi gre samo za načelno konstatacijo. In
zato, ker je ZSMS zmogla to politično modrost in ra-
cionalnost, ponavljam: kot edini politični subjekt v slo-
venskem in jugoslovanskem prostoru, sploh lahko raz-
pravljamo o vprašanju, ki ga je postavil Andrej Rus,
oziroma lahko razmišljamo o tem vprašanju na produk-
tiven način. S tem se izognemo zanki, da smo stalno za-
jeti v negativne definicije, v negativna določila.
Ce se zelo neposredno navežem na njegovo videnje
teh odnosov: rekel je, da ZSMS deluje kot posrednik
med posameznikom in družbo. S tem se ne strinjam.
Mislim, da naj bi ZSM delovala in da v delu svoje
aktivnosti tudi deluje kot posrednik med družbenimi
iniciativami in državo oziroma med družbenimi inicia-
tivami in političnim sistemom. ZSM je tisti segment
političnega prostora, ki omogoča prevajanje družbenih
iniciativ in interesov v politične, ki konec koncev omo-
goča prevajanje družbene moči v politično moč, se pravi
v tisti segment družbenega, v širokem smislu družbe-
nega živlejnja, ki je že izven dosega samih novih druž-
benih gibanj in iniciativ. Zato ta odnos ni bil možen
prej, preden so se brez vseh predpostavk in brez vseh
korenin razvile te družbene iniciative, ki jih ZSM lah-
ko p>osreduje. In ravno v tej vlogi f>osrednika, skratka
v vlogi odtujene politične entitete vidim njeno veliko
moč in priložnost, da še nadalje prispeva k demokrati-
zaciji življenja — v ožjem slovenskem in širšem ju-
goslovanskem prostoru.
IVO 2ajdela
Ker je zdaj Tomaž govoril, je edino sprejemljivo za
tak naslov kot ga pač imamo. Proizvajanje družbenosti.
Seveda, s tem pojmom se najbolj približamo tudi poj-
32
mu civilne družbe. Pod tem razumem tudi to, da damo
družbi — ker je strogo ločena od države — tudi in-
strumente, ki jih država ima. Država ima oblast, sod-
stvo, organe javne represije, zakonodajo itn., družba
pa je prepuščena sama sebi. Spomnimo se določenih
političnih procesov, potem represije v šolstvu, ideolo-
ških pritiskov itn. Zato bi identificiral pojem civilne
družbe z opozicijo, z zdravo opozicijo, ko pač ne gre
za boj za oblast. Opozicija, ki je protiutež državi in
poskuša uravnati oziroma delovati kot neka uravnilov-
ka. Opozicija sama ne sme postati politična, recimo, kot
je to v Zahodni Nemčiji, od zelenih naprej. Ko postane
politična, naenkrat zgubi vse, kar si je prej zgradila.
Zdi se, da se ta družbenost vzpostavlja le v Sloveniji,
navkljub raznim subjektom, ki to zavirajo. Toda rešitev
vidim edino v takih stvareh, kot je ukinitev 133. člena,
ukinitev prepovedi branja razne literature, možnost
kritike določenih funkcionarjev, kar je po moje še
najbolj pomembno. Visoki funkcionarji bi morali biti
fx)d največjim udarom javne kritike, ker v bistvu de-
lajo za javnost. In to večina pozablja. Mladinski funk-
cionarji so plačani za nedelo, to vidim tudi v mojem
kraju (Ravne). Seveda, najbolj udobno jim je dati 17
milijonov, da zavirajo delo in je mir.
NEBOJŠA POPOV
Ce se nihče iz republike ne oglasi, bi reagiral na
osnovno Mastnakovo tezo, ki je navzoča v vseh razmiš-
ljanjih o naši temi. To je teza o družbenih gibanjih, ki
proizvajajo družbenost.
Vsiljuje se vprašanje, v čem je specifičnost produk-
cije družbenosti teh gibanj glede na gibanja, ki so se
pojavljala prej. Tudi prejšnja družbena gibanja so pro-
izvajala določeno obliko družbenosti. Trditev, da so bila
preveč orientirana na državo oziroma oblast, da so si
prizadevala postati revolucionarni subjekt itd., je po
mojem vtisu redukcionistična ideološka predpostavka.
Postavlja se vprašanje odnosa novih družbenih gi-
banj do države v različnih zgodovinskih, socialnih in
kulturnih kontekstih. To je lahko problem enega od
segmentov Jugoslavije, lahko je tudi problem širšega
konteksta. Problem odnosa države in civilne družbe se
postavlja na en način v Zahodni Evropi, na drug način
pa recimo v pasu med Baltikom in Jadranom. To je
pas, ki je vedno nagibal k zatiranju razlikovanja civil-
ne družbe in države. To je področje, ki ni doraslo raz-
viti civilni družbi in demokratični državi. Zato so med
obema vojnama na tem področju v glavnem dominira-
le različne diktature. Lahko govorimo — to je povsem
legitimen in tudi najbolj provokativen način razmišlja-
nja — o teh vprašanjih tudi znotraj določenega nacio-
nalnega konteksta.
Zdi se mi, da je primer, ki smo ga slišali o zadnjem
kongresu mladine, ustrezen za razpravljanje ravno o tej
temi. V obstoječi konstelaciji ravnotežja med nacional-
nimi realitetami — ne bom rekel federacija, niti kon-
federacija, niti nacionalna država, ampak nacionalna
realiteta, ki jih je šest ali osem, ne vem koliko, ni po-
membno — se vsi splošni problemi definirajo izključno
v kontekstu nacionalnih realitet. In zaradi tega se boste
v javnem tisku lahko prepričali, kako se iniciativa mla-
dincev iz Sovenije obravnava kot slovenska iniciativa.
Torej nekaj, kar ima nacionalni okvir in je v odnosu
z ostalimi nacionalnimi okvirji. Tisti, katerih spomin
sega malo dlje, vedo, da je to star trik, kako destru-
irati kakršnokoli iniciativo. S stališča obstoječega rav-
novesja zato vsakdo, ki se želi razlikovati, ogroža rav-
notežje. Kot tak mora biti postavljen pod vprašaj. Zato
je tudi mladinska pamet, njen način razmišljanja in
vrednotenje, republiško-teritorialno pogojena. Prelimi-
narna razlaga rezultatov raziskave jugoslovanske mla-
dine pove, kako enostavno smo programirani za vse te
probleme. Zadeva je dovolj enostavna. Dovoljeno je
tako starejšim kot mlajšim, da so naivni,' zato bom tudi
jaz naiven. Toda zdi se mi, da je naiven predvsem
tisti, ki misli, da iniciative za ukinitev verbalnega de-
likta, za funkcionalno deferenciacijo, za ekonomsko in
politično tržišče, za problematizacijo politične mitologi-
je in partijskih držav..., da vse to moti nekatere ljudi
le zaradi tega, ker jim nalaga »odvečno« delo. To sta-
lišče je precej naivno, saj inicialne skupine novih druž-
benih gibanj oziroma nekatere njihove ideje in intence
problematizirajo samo obstoječo obliko države, t. j. par-
tijsko državo, ne glede na nacionalni, jugoslovanski,
srednjeevropski ali evropski kontekst. Očitno te inicia-
tive postavljajo pod vprašaj obstoječe obUke države.
Vprašanje je, ali lahko predvidimo vse variante od-
nosov, saj ni nujno, da pride do konflikta. Morda se
bo vzpostavila civilna družba tako, da se bodo obsto-
ječe oblike države, nacionalne ali meddržavne zveze,
vendarle počasi demokratizirale. Tedaj konflikt ne bo
neizogiben, še najmanj ne kakšen dramatičen konflikt.
Morda pa do tega konflikta nujno mora priti? Mogoče
bo dramatičen? Morda je neka modrost tudi v tisti drugi
intend, ki pravi: mi nočemo nikakršnega stika, nikakr-
šne komunikacije z državo, mi hočemo neodvisno družbo,
indiferentni smo do obstoječih oblik države. Mogoče je
to edini način, da se izognejo konfliktu in proizvajajo
novo kulturo, ki bo transcendirala nacionalne in druge
okvire. Na tej točki bodo nova družbena gibanja morda
zastala. Kajti prav zaradi te tenzije so nova družbena
gibanja v Jugoslaviji oziroma v nekaterih delih Jugo-
slavije, tako pomembna. Ne verjamem, da je npr. na
Švedskem javnost zainteresirana zanje. Tam preprosto
te tenzije niso takšne kot pri nas.
MOJMIR OCVIRK
... Ne bi ponavljal določenih tez, ki so bile izrečene,
npr. Laclauovo tezo o izkoriščanju države itd. Rad bi se
neposredno vrnil na iniciativo, ki jo je dal Rus, ker se
mi zdi to potrebno. Kadar se vprašujemo po konfliktu
ali ne-konfliktu civilne družbe in države, vedno govori-
mo v posredovanju med tema dvema metodološkima raz-
likama, pravzaprav v nekem simbolnem ideološkem
razmerju. In v tem smislu bi tudi vpeljal položaj
ZSMS kot ga pač jaz vidim v slovenski realnosti.
Strinjam se s tem, da so določena gibanja od leta 1977
naprej — naj spet omenim punk — in to je resnično
zelo pomemben datum, datum, ko se je v tej slovenski
družbi nekaj začelo dogajati. Določena stališča so
se začela umeščati v ideološka polja, ki so bila
prej trideset ali še več let zatrta v tem političnem pro-
storu. To je seveda področje glasbe (čeprav ne morem
reči, da je bila zatrta, zatrta je bila pač ta drugačnost —
konec koncev ima tudi parada svojo glasbo), potem vpra-
šanje miru, vprašanje ekologije, ženskega gibanja, (zopet
v tej drugačnosti ženskega gibanja) vprašanje homosek-
sualcev (kjer ne gre več za drugačnost, ampak že kar za
izjemnost homoseksualnega gibanja). Vsa ta gibanj o so si
poiskala v ZSMS del državne institucije ki ga civilna
33
družba mora uporabiti, vsaj pokriti. Istočasno institucija
uporabi ta gibanja, in s tem se tudi sama spreminja. Ne
začne se spreminjati na nek čisto administrativen način,
oziroma, to ni tisto najvažnejše, kar se spremeni. Spre-
meni se način delovanja. Kajti s tem, ko se odpre ide-
ološka polja na vseh teh področjih, na področju umetno-
sti, ekologije, mirovništva itd., si izbori prostor za izjav-
ljanje, izjavljanje v političnem delovanju in skozi to se
sliši glas tudi na tistih področjih, kjer je dostop še vedno
omejen: vprašanje ekonomije, razrednega odnosa itd.
Skratka, treba si je bilo pač izboriti nek prostor znotraj
te družbe, da se bo konec koncev tudi o teh vprašanjih
lahko kaj reklo, da bo mogoče sprožiti iniciative.
Imamo zelo lep primer tega, o čemer sem govoril. To
je mladinski festival. Slišal sem, da so nekateri rekli, da
hoče ZSM zdaj slediti liniji frontnosti, ki jo zagovarja,
naredila pa je manifestacijo politične organizacije. Moja
teza je naslednja: kolikor se borimo tu za pravno drža-
vo, se borimo tudi za politično organizacijo, ki bo znala
vse kulturne, umetnostne potenciale izkoristili v poli-
tičnem delovanju. Recimo, da je to tudi primer mladin-
skega festivala, saj me ne bo nihče prepričal, da kultura,
umetnost itd., niso politično delovanje.
MILOŠ GREGORIC
Ves čas se na tej okrogli mizi govori v pojmih raz-
like, razcepa, opozicije itd. Jaz bi zadevo zastavil še z
drugega zornega kota. Nova družbena gibanja niso zgolj
negacija države, ampak so naravnost kreativna, saj vzpo-
stavljajo državo, pa naj se še tako čudno sliši. Tisti raz-
cep namreč, ki je konstitutiven za samoupravni subjekt,
—	njegov imanentni razcep na širši družbeni interes, kot
temu pravijo, in na njegov privatni interes, — z novimi
družbenimi gibanji pade. Natančneje povedano, povna-
nji se. Pravi samoupravljalec gleda na samega sebe od
zunaj. Svojo lastno omejenost in partikularnost korigira
sam v imenu družbenega interesa. Toda ta družbeni in-
teres reprezentira nihče drug kot ideološka mašinerija,
ki povzroči, da se delovni ljudje in občani počutijo kot
oblast. Bistveni prelom je torej v tem, da je konec se-
demdesetih let padla iluzija neke nerepresivne družbe in
neke razodtujitve. Postalo je jasno, da so oprijemališča
represije v sami občanski družbi, kajti oblast ima svojo
oporo ravno v krajevnih skupnostih, v šolskih reformah,
v kmečkih ohcetih itd. Nova družbena gibanja pa vzpo-
stavljajo državo na ta način, da pravzaprav reinterpre-
tirajo oblast, odtujijo jo od občanske družbe s tem, da
zahtevajo mejo med sabo in ostalimi iniciativami, ki
so tudi občanske, npr. iniciative občanov proti K4, proti
Amerikancu, proti Novemu rocku itd. Tu manjka držav-
na regulativa, da se med dvema pozicijama pogovarjamo
preko nekega medija. To pa je država. Pravna država, in
s tem politična alienacija, šele lahko reši samoupravljal-
ca njegove notranje blokade, kolikor pač prevzame nase
občost, reprezentira zunanjo mejo, normo itd. Takrat
šele se samoupravljalec lahko posveti svojim opravilom
in gradi nov družbeni red. Zato koncept civilne družbe
vnaša določeno zmedo v današnjo politiko, saj ne pome-
ni nič drugega kot to, da se vsega pač ne da — in ne sme
—	podružbiti in da je pogoj za emancipacijo pristanek
na razcep — se pravi na neko povsem zunanjo, odtujeno,
nevtralno točko, ki jo zasede država. Seveda so to le
grobe teze za diskusijo.
TONCI KUZMANIC
. . . Samo na kratko o tem, kar so odprli zadnji štirje
govorniki. Vprašanje družbenosti in produkcije družbe-
nosti na eni strani, na drugi strani pa to, kar je odprl
tovariš Popov, vsaj zdi se mi, da je skušal zapeljati stvar
v to smer: opozoriti na to, da produkcija družbenosti ni
nič takega, kar hkrati ne bi produciralo državotvornosti.
Ce sem prav razumel, ste peljali v to smer. Vtis je, da
so bila delavsko gibanje in podobna subjektoidna gibanja
državotvorna. Zdaj pa nastopijo družbena gibanja, ki ni-
so več državotvorna, torej tudi ne subjektoidna, so pa
družbotvorna. Naj povežem tisto, kar je omenjal Miloš:
vprašanje ne-obstoja družbe še posebej drži za sisteme
na tej strani železne zavese. Mislim, da ne gre samo za
to, da produciramo družbenost, ampak in predvsem za
to, o čemer vseskozi govori Tomaž. V teh sistemih nima-
mo niti političnega niti družbenega. Se bolj natančno: ni
razlike — ker gre za poskus ukinitve enega in drugega.
Gre za kategorijo, ki jo mi imenujemo podružbljanje. Pri
podružbljanju gre natančno za to, da se zabriše meje
med državo in družbo. Zato bi bilo prekratko oziroma
celo na nek način nepolitično in nezrelo trditi, da gre pri
družbenih gibanjih zgolj za produkcijo družbenega. Gre
namreč hkrati za ustvarjanje odtujenega. Zdi se mi, da
je konec teh utvar, da se lahko razodtujimo. Gre torej
za produkcijo družbenega, toda — tako kot pravi Rus
— hkrati produciramo politično, hkrati zavestno ustvar-
jamo odtujeno. To pa je koncept pravnega.
MITJA MARUŠKO
... Tomaž je odprl polje diskusije o razcepu med
družbenimi gibanji in državo, toda tu se odpira tudi
problem gradacije posameznih polov, ki s tem nastane-
jo. Mislim, da je nasploh v družboslovnih diskusijah
poznavanje pravnega področja zelo pomanjkljivo in da
je prav zaradi tega nastalo precej težav v naši disku-
siji. Želel bi nekaj reči o tem, čeprav nisem popolnoma
podkovan, da bi razpravljal o pojmu pravne države.
Osvetlil bi rad vprašanje geneze pravnosti in problem
modernega prava v jugoslovanski družbi in sicer v po-
vezavi s tem, kar pričakujemo od političnega subjekta,
ki ga imenujemo ZSMS. Skratka, zdi se mi, da se je
treba navezati na del diskusije, ki odpira problem re-
volucionarnega subjekta in problem revolucije v 20. sto-
letju. Sovjetska revolucija nam dokazuje, da je bila v
dvajsetih letih sposobna likvidirati teoretsko problema-
tizad j o problema geneze pravnosti in v štiridesetih letih
izvršiti tudi fizično likvidacijo nosilcev teh teoretskih
pogledov. Po drugi svetovni vojni se srečujemo s po-
dobno fizično likvidacijo striktno normativnega pogleda
na pravno formo. Govorim o profesionalnih sodnikih,
ki so bili v letih revolucionarne izgradnje zavezani ure-
sničevati pravni sistem, ki ni obstajal v moderni, samo-
rasli formi, kot jo pač narekuje stopnja razvoja produk-
cijskih sil na zahodu in tudi pri nas.
Ce zdaj sestopim v podajanju geneze pravnosti, se
mi zdi, da je za vprašanje kreiranja družbenosti in po-
litične forme to eno od bistvenih vprašanj. Namreč, na
kakšen način se kreira pravna forma kot taka? Je to
striktno vprašanje politične samovolje? Je pravo zgolj
normativni akt ali se generira iz nekih drugih razmerij?
Zdaj se velja vprašati: je ta problematizacija pravnega
subjekta — in tudi civilnega subjekta, subjekta civilne
družbe — plodna za nek politični subjekt, kakršen je
34
mladinska organizacija. Vsem pozitivnim stigmatizaci-
jam, ki jih je Tomaž izrekel o mladinski organizaciji
navkljub se mi še vedno dozdeva, da je v njenem kariz-
matičnem delu naloženo neko upanje — da se z nastopa-
njem znotraj političnega sistema, z investicijo v politični
diskurz, da doseči marsikaj. Strinjal bi se, če bi bila v
tej naložbi inkorporirana omenjena distinkcija: poznava-
nje instrumentov, ki znotraj političnega diskurza dose-
gajo neke rezultate. V dialogu znotraj razgovorov v
skupščini pa je seveda vprašanje, kaj je pravo, kaj je
položaj državljana in civilnega subjekta v naši družbi.
To predznanje oz. razčiščevanje tega vprašanja imam
za eno ključnih in bistvenih. Ce to razčistimo in če vidi-
mo v subjektu, ki se podaja na pot političnega dialoga,
nekoga, ki s tem, ko zastopa neko politično stališče, v
teh svojih družbenih angažiranjih sestopa do elementar-
nega subjekta, kjer se generira cel ta niz odnosov, po-
tem vidim v diskusiji določeno perspektivo. Nekdo je
zgolj samo za politično perspektivaštvo, za vključevanje
v sistem, drug pa je striktno tisti, ki ločuje državne
forme itd.
Prav tako se mi zdi skrajno neplodno vleči na dan
pavšalne problematizacije problema ideologije. Spet kon-
kretno o pravu: kaj je to ideologija? Pravo, državni
aparat, pravo je ideološki aparat države .. . Potem je pov-
sem jasno, da lahko s pravom kot takim ostanemo na eni
strani tega pojma. Najbolj absurdno pa je, da se tudi
mladinska organizacija v njenem najbolj karizmatičnem
delu nikoli strokovno ni usposobila na ta način, da bi
lahko parirala državno-strokovnim organom. Zdi se nam,
da je vrhunec angažmaja civilne družbe to, da Tomaž
Mastnak zdaj ne sedi, ne da bi se hkrati vprašali, kaj
je s fenomenom pravnosti, ki je v svoji genezi, v svo-
jem razvoju vendarle nekaj dosegel. Dosegel pa je, da
je področje kreiranja, sprejemanja in izvrševanja prav-
ne norme deljeno in to deljeno znotraj tistega polja, ki
mu pravimo država. Problematiziral bi to še naprej, in
rekel: deljeno mora biti tudi znotraj polja, ki se mu
pravi civilna družba. Upam, da se bo to polje mladin-
ske organizacije, ki je — kakor zatrjujejo — poskrbela
za boljšo profesionalno zasedbo, odpiralo tudi znotraj.
TOMA2 MASTNAK
Zahvalil bi se za Gregoričeve, Kuzmaničeve in Ma-
ruškove korekcije. Gre za tako kompleksno problema-
tiko, da o vsem naenkrat ni mogoče govoriti in potem
postanejo prispevki včasih dejansko zelo enostranski,
tako da te zadnje diskusije razumem kot dopolnila, ne
kot polemike. Kar je pa treba dodatno razčistiti, je pro-
blem, ki ga je sprožil kolega Popov: vprašanje kontak-
tov novih družbenih gibanj ali pa, obče rečeno, civilne
družbe z državo. Jasno, da so kontakti potrebni, da je
potreben dialog, čeprav zelo visoki politični funkcionar-
ji pravijo, da dialog ni možen. In dokler pravijo tako,
se z njimi strinjam, čeprav bi še vedno rad, kolikor pač
morem, prispeval k temu, da bi dialog bil. Predpostav-
ka dialoga pa je, da so družbena gibanja neodvisna, da
so družbene iniciative ali pa, splošno rečeno, da je civil-
na družba, kolikor je je, avtonomna. To je nujna pred-
postavka, na osnovi katere je dialog možen. Ce te avto-
nomnosti družbe ni, če država obvladuje vso družbo, je
seveda vsak poskus produkcije družbenosti že razumljen
kot napad na državo. Država razume družbene iniciati-
ve kot napad nase v primerih, ko avtonomne družbe ni.
se pravi tedaj, ko je vsaj v tendenci totalitaristično
strukturirana.
Razlika med produkcijo družbenosti novih in starih
družbenih gibanj. To je zelo kompleksno vprašanje. O
tem sem že nekaj pisal. Tu bi samo opozoril na določene
relacije, na katerih ta razlika obstaja. Ce predpostavi-
mo, da je model tradicionalnega ali pa starega družbe-
nega gibanja delavsko gibanje ali pa socialistično delav-
sko gibanje, potem nastopajo razlike v konstituiranju
gibanja ha časovni perspektivi. Staro gibanje se kon-
stituira ob časovni vertikali, eshatološko, absorbira ga
revolucionarni smoter. Pri novih družbenih gibanjih je
časovna dimenzija praktično nična. Po drugi strani so
nova družbena gibanja geografsko zelo široka, praktično
brezmejna, medtem ko je bilo staro družbeno gibanje,
kljub štirim internacionalam, veliko bolj nacionalno
zaznamovano, omejeno. Potem gre za odnos organiza-
cije do posameznika oz. do članov organizacije, odnos
organizacije do posameznih skupin oz. do možnosti na-
stajanja skupin v organizaciji, odnos organizacije do
izvenorganizacijskih dejavnosti posameznika, še posebej
pa gre za razliko v odnosu do ženskega vprašanja, na-
cionalnega in mirovnega vprašanja, do narave itn. V
teh odnosih prinašajo nova družbena gibanja novosti,
ta vprašanja zastavljajo na drugačen način; to so točke,
na katerih bi iskal razliko v produkciji družbenosti. Upal
bi si trditi, da je bilo tradicionalno delavsko gibanje
protidružbeno usmerjeno, čeprav je bilo družbeno gi-
banje. Tu vidim enega osnovnih protislovij tradicional-
nega socialističnega gibanja.
Se vprašanje prava. Strinjam se z Maruškom, da je
to izjemno pomembno vprašanje. Opozoril bi samo na
to, da je oblikovanje pravne kulture, da so začetki obli-
kovanja pravne kulture v tem prostoru vezani prav na
nastajanje družbenih iniciativ. V analizi beograjskega
procesa sem skušal opozoriti, da pravo ni ideološki apa-
rat države, ampak da je pravo tudi aparat civilne druž-
be oz. da je medij, v katerem je možno sporazumevanje
med civilno družbo in državo. Ravno tako mislim, da je
zelo pomemben poudarek, ki ga je Maruško, če sem prav
razumel, pripisal normativističnemu pojmovanju prava.
Mislim, da je to element, ki ga je treba zelo negovati
in tudi rehabilitirati. Dokler pa situacija je, kakršna je,
bi si upal trditi, da zveza socialistične mladine, čeprav
je na tem področju veliko naredila, še zmeraj v nekem
smislu deluje kot nadomestek za pravno državo. Zal. To
ni njena funkcija, ampak tako je.
SONJA LOKAR
Moram reči, da sem po vsej tej diskusiji malo zme-
dena, ker je potekala na zelo različnih ravneh in se je
razpravljalo o istih pojmih, vendar je očitno, da je vsak-
do, ki jih je uporabljal, razumel z njimi drugačne stva-
ri. To je v razumevanje tega razgovora vneslo kar precej
težav. Ker si ne domišljam, da lahko obrnem dosedanji
tok diskusije ali pa mu vdihnem enotno logiko, bi mo-
goče k tej zmedi dodala še en zorni kot, ki se mi zdi, da
ni bil osvetljen, je pa zanimiv.
To je namreč vprašanje, kakšna je zveza med tako-
imenovano civilno družbo, občansko iniciativo in teorijo
in prakso avantgarde, danes, pri nas. Nisem ravno stro-
kovnjak za teorije o civilni družbi in bom poskušala
ostati na tleh tiste »-ortodoksne-« marksistične tradicije,
recimo, Marxovega razlikovanja civilne družbe in drža-
ve, in se bom vprašala zelo poenostavljeno: če je temelj
ločitve, temelj konflikta in koeksistence civilne družbe
35
in države pri Marxu Icapitalistična privatna lastnina in
razredni konflikt, ali je v naših razmerah, v naši družbi
mogoče plodno razmišljati v paradigmi civilna družba
— država ali ne?
V eni točki se vsi kritiki lastninskih odnosov v Ju-
goslaviji strinjamo: da razvite družbene lastnine kot
prevladujoče oblike lastnine še nimamo. Torej imamo ne-
kaj drugega. Ce bi imeli družbeno lastnino, potem bi iz
te iste marksistične tradicije izhajalo, da smo lahko druž-
ba brez države — in sicer družba brez države v tem smi-
slu, da bi ne bila potrebna nikakršna regulacija in
nikakršno organizirano doseganje konsenza o tem, kaj
je skupni družbeni interes, vendar pa bi bilo doseganje
tega konsenza lahko oproščeno političnega posredovanja
in bi potekalo neposredno. Se pravi, če bi imeli razvito,
prevladujočo družbeno lastnino, bi si lahko zamislili
družbo brez države kot aparata dominacije, razrednega
izkoriščanja, kakršnegakoli razosebljanja. Ker pa tega
cija — vzpostavljene in prevladujoče družbene lastnine —
pretežno nismo realizirali, pa kljub temu živimo, produ-
ciramo, kljub temu poteka normalen proces obnavljanja
naše družbe kot globalne družbe, to pomeni, da obsta-
jajo neke lastninske forme, ki dopuščajo ali pa ne do-
puščajo razkola družbe na civilno družbo in državo. Po
splošnem teoretskem konsenzu imamo v Jugoslaviji vsaj
dve ali mogoče celo tri forme lastnine. Ena je navadna,
privatna lastnina, čeprav je z zakoni omejevana, druga
je tista, ki bi ji lahko rekli etatistični lastninski odnosi,
in tretja — ali sestavni del druge — je skupinsko-last-
ninski odnos. Družbena lastnina tedaj obstaja kot ten-
denca, kot razvojna možnost, ki se vzpostavlja v spopadu
in samo skozi specifične oblike razrednega boja danes
pri nas. Kaj vsaka od teh oblik lastnine lahko sprodu-
cira v smislu odnosa civilna družba-država? O tem nisem
veliko razmišljala in brala, ámpak nekaj je popolnoma
jasno: Neposredna oblast združenih producentov, ki ne
bi bila posredovana z razrednim bojem s temi tremi for-
mami lastnine, zlasti s formo etatistične in skupinske
lastnine, zaenkrat ni možna, ne obstaja. Obstaja samo
skozi posredovanje, obstaja samo na političen način sko-
zi decentralizirano posredovanje oblasti producentov, ki
delajo na lastnini — ki je samo nominalno družbena
lastnina. Ce smo vse to pregledali, potem je takoj jasno,
da v taki družbi kot je naša, neka forma civilne družbe
v mlado-marxovski pojmovni tradiciji obstaja, očitno pa
je tudi, da ta forma ni takšna kot je v državah, ki imajo
kapitalistično lastnino, in da tudi ni takšna kot je v
državah, ki imajo drugačen družbenoekonomski in druž-
benopolitični sistem, recimo v državah t. i. realnega so-
cializma.
Strinjam se s tistimi teoretiki socialistične civilne
družbe, ki trdijo, da v socializmu obstaja tendenca, da
bi država »požrla« družbo, toda ti ne vidijo, da država,
ki je prisiljena biti ekonomski subjekt v blagovni proiz-
vodnji v obliki skupinskolastninskih teženj blagovnih
proizvajalcev, proizvede podobne temelje za nastajanje
civilne družbe, kakršne po drugačni poti vzpostavljajo
vse višje razvite kapitalistične družbe s poudarjeno vlo-
go države v ekonomski regulaciji: tisto, kar poskušajo
v realnem socializmu izriniti skozi vrata, se zato vrne
skozi okno. Težava v našem primeru je, da so ta dejstva
v koncepciji integralnega delavskega samoupravljanja in
socialistično samoupravne demokracije že dolgo teoretič-
no, načelno spregledana, da pa niso bile dosledno, zlasti
v praksi, izvedene vse konsekvence. To omogoča, da se
zabrisujejo protislovne možnosti družbene akcije, ki se
poraja v sferi civilne družbe in države in da obstaja ve-
lika nepreglednost in veliko možnosti za brezplodne kon-
flikte in napačno politizacijo.
Zdaj bi se ustavila še ob nekem drugem vprašanju:
ali je iz tradicije jugoslovanske komunistične partije in
njene teorije, iz samozapopadenja njenega mesta v druž-
beni dejanskosti, možno navezovanje na teorijo sociali-
stične civilne družbe?
Vsi veste, da je naša partija v bistvu nastala ne kot
ideološki aparat države, ampak v spopadu s takrat ob-
stoječo kapitalistično državo in kritično navezujoč na
tisto, čemur bi danes rekli nova družbena gibanja. In
tako so se tudi imenovala: sindikalno, nacionalno, mla-
dinsko, žensko itd. Se pravi, izšla je iz navezave nanje,
svojo družbeno relevanco je zgradila na tem, da je bila
sposobna parcialne cilje teh gibanj združevati v enoten,
velik revolucionaren družbeni projekt...
Ne glede na dejstvo, da je današnji položaj ZK po-
ložaj avantgarde v post-revolucijski fazi, da je proti-
sloven, da je ZK razpeta med sistem (državo) in gibanje
(pluralizem v socializem in samoupravljanje usmerjenih
najrazličnejših družbenih subjektov) obstaja njena druž-
bena relevantnost odvisna od njene sposobnosti povezati
vse k socializmu in samoupravljanju objektivno usmer-
jene subjekte v enotno in zato udarno družbeno gibanje,
ki svojih ciljev ne more doseči tako, da zacementira raz-
liko med civilno družbo in državo, ampak tako, da z od-
krivanjem novih, čimbolj neposrednih oblik in vsebin
družbene interakcje vse bolj zmanjšuje tisto posredoval-
sko vlogo države in same ZK med interesi ljudi, iz ka-
tere država (in potencialno tudi ZK) lahko rasteta tudi
kot odtujeni sili nad ljudmi.
To so po mojem mnenju nekatere bistvene točke idej-
nega soglasja, medsebojnega oplajanja v dialogu, pa tudi
idejnega boja in nasprotovanj med ZK in novimi druž-
benimi gibanji, med komunistično teorijo družbenih od-
nosov v samoupravnem socializmu in družbenega razvo-
ja in teorijami socialistične civilne družbe.
TOMAŽ MASTNAK
Naj poskusim zelo na kratko replicirati na diskusijo
Sonje Lokar. Sonja je konsistentno predstavila enega
možnih pogledov na civilno družbo, marksističnega. Nje-
na stališča bom konfrontiral s svojimi, ne več marksis-
tičnimi.
1.
Civilna družba v Marxovem smislu pri nas dejansko
obstaja. Civilna družba v Marxovem smislu je družba
izkoriščanja, zatiranja, gospostva.
V čem je revolucionarna potenca novih družbenih
gibanj? Ta gibanja nimajo revolucionarne potence, niso
revolucionarna, niso niti protirevolucionarna. Z revolu-
cijo nimajo ničesar opraviti, delujejo na drugem pod-
ročju, na drugi ravni.
Osvoboditi se posredovanj, ki človeka narejajo za
podrejeno bitje itd. Nova družbena gibanja se ne želijo
osvoboditi posredovanj, ne želijo neposredno participi-
rati v političnem odločanju. Vseh interesov ni mogoče
neposredno politizirati. Nova družbena gibanja potrebu-
jejo posrednike. Zavračajo neposredno demokracijo, mit
36
o kolektivni harmoniji in neposrednem združevanju in-
teresov in postulirajo odtujenost politične oblasti. Sploh
se zavzemajo za odtujenost, v tem vidijo jamstvo mini-
malne, negativne svobode. Tudi na »antropološki« ravni
je odtujenost modus, ki omogoča, da človek svojo pod-
rejenost, vsaj potencialno, obvladuje.
4.
Skupen, obči družbeni interes ne obstaja, zato nova
družbena gibanja že načelno ne sodelujejo pri njegovi
konstrukciji. So partikularna in uhajajo političnim ali
socialnim skupnim imenovalcem, tudi kulturnim.
5.
Glede jugoslovanske skupnosti ostajam pri stališču,
da jugoslovanske civilne družbe ni. Gramsci je svojčas
za Rusijo dejal, da je tam družba želatinasta in država
vse. V Jugoslaviji ni želatinasta samo družba, želatina-
sta je tudi država. Zmes želatinaste družbe in želatina-
ste države pa figurira kot tako imenovana skupnost.
In na koncu, govorilo se je o političnih geslih. Ce bi
moral predlagati kako politično geslo, bi se glasilo ta-
kole: za neodvisno družbo, za demokratičen politični
sistem in za močno pravno državo. Za kar se pri tem
primarno zavzemam, je neodvisna družba. V njej vidim
pogoj možnosti politične demokracije in pravne države.
Med temi tremi členi ne gre za konkurenčne odnose,
odnosi med njimi so antagonistični, vendar komplemen-
tarni; gre za »enotnost nasprotij«, ki pa izključuje vsa-
kršno dialektično sintezo. Upati bi bilo, da bodo politični
subjekti lahko ugotovili, da je obstoj družbenih gibanj,
akterjev neodvisne družbe, v interesu njih kot poli-
tičnih subjektov. Da je zanje kot politične subjekte edi-
no funkcionalno to, da pripoznajo, da novih družbenih
gibanj ne morejo funkcionalizirati. Da lahko daje trd-
nost in legitimnost političnemu sistemu le neodvisna,
avtonomna družba, ne pa totalitaristični »red in mir«.
MILAN BALAŽIC
Civilna družba skozi
»samoupravno« mikrofiziko oblasti
I.
Vednost o telesu in obvladovanje njegovih sil reci-
pročno predstavljata strukturalno matrico politične
tehnologije telesa, ta pa ne insistira kot nek zaprt, kohe-
renten, vse obvladujoč krog gospostva — nasprotno —
sestavljena je iz posameznih drobcev, kosov, delov, iz
različnih postopkov in pripomočkov. Čeprav so rezultati
le-teh največkrat koherentni, pa politično taktiko žene
diskontinuirano-asistematična instrumentacija, nevnes-
Ijiva v kako institucijo in nezajemljiva za državni apa-
rat: institucije in državni aparat uporabljajo, vsiljujejo
ali sprožajo te taktike, medtem ko je področje delovanja
taktik domena mikrofizike oblasti. Za Foucaultovo teo-
rizacijo mikrofizike oblasti so imanentne naslednje pri-
tegnitve:
a)	Oblast ne temelji na lastnini — odločilnejše so
strategije in taktike,
b)	učinki gospostva niso element prilaščanja — tu
je potrebno vztrajati na derivaciji delovanja, na tehni-
kah ali manevrih, vštevši drsenje dispozicij,
c)	oblast ni z osvojitvijo strateških položajev po vla-
dajočem razredu pertinentno ohranjen privilegij — upo-
števati moramo stalno sprevračanje mreže razmerij,
znotraj katere se bolj kot lastništvo ali pogodba uve-
ljavlja nepretrgana bitka in iz nje izhajajoča oblast kot
interakcijski učinek, skratka, oblast se nima (ne-ima),
oblast se izvaja, investira tiste, ki je nimajo in jih s
tem vzpostavlja celo v tisti destrukcijski točki, ko/da
se upirajo gospostvu — oblast sama sebi proizvede na-
čine opozicije, če Foucaulta radikaliziramo v optiki so-
cialističnega samoupravljanja: socialistična civilna druž-
ba je nujni proizvod in kompetenca državno-partijske
birokracije, ki le-to povratno kot tako vzpostavlja prek
cele vrste kompleksnih kolesij soočanja, spopadov in
preobratov znotraj razmerja sil birokracija-tehnokracija-
delavski razred.
Ce želimo adekvatno opredeliti določeno naravo so-
dobne socialistične države, potem se moramo spustiti v
analizo tistega, kar ta tip države simptomatično izvrže
iz sebe, da se lahko konstituira: negacija države ali so-
cialistična civilna družba dobiva rang negativnega tako-
rekoč nazaj, kajti država nastopi šele kot učinek spre-
gleda izključitve. Socialistično državo vzpostavljajoči
način pozabe izključitve socialistične civilne družbe le-
tej korelativno določa strukturo, s tem pa tudi strukturo
območja Državnega — z eno besedo: socialistična država
(in njen reprezentant državno-partijska birokracija) pro-
izvajata socialistično civilno družbo, načine tehnokrat-
ske alternative, oblike podreditve ali odpora delavskega
razreda skozi samoupravno odločanje, ki ga je birokra-
cija prisiljena razvijati, da si še vnaprej ohranja svojo
oblast. Način proizvodnje socialistične civilne družbe
korespondira z načinom proizvodnje vsakič historično
pogojene socialistične države. Za vzpostavitev le-te pa
je vzvratna neogibna predpostavka nenehna reproduk-
cija in izključevanje socialistične civilne družbe.
Leitmotiv socialistične civilne družbe je torej v ne-
kem po državi podrejenem (i)legalizmu, obvladanem z
nadzorovanjem (i)legalizma vladajoče državno-partijske
birokracije, izvrševanje oblasti le-te pa jxjvratno okrog
sebe zopet izzove zunaj zakonsko delovanje civilne druž-
be in z njim zunaj zakonskost oblastnega kvadriljiranja
po liniji samoupravno-državno in obratno. Vsaka vzpo-
stavitev civilne družbe najprej sploh omogoča kontrolo
družbenega polja, vsaka izven-ob-proti državi obrnjena
»civilnost« kot izrezek onemogoča nekontrolabilno me-
glenost in nabrizga pogonsko olje političnemu sistemu
z dominacijo birokracije, organizirane kot vladajoče par-
tije/zveze; socialistična civilna družba je učinek/produkt
37
takega sistema, ga poganja enako kot birokratsko go-
spostvo poganja civilno družbo. Združitev zunaj zakon-
skega ilegalizma in institucionalne oblasti predstavlja
SDB in z njo povezani organi »za notranje zadeve«, ki
v dobrem in slabem masirajo vzgib hkratnega častno
krepostnega uveljavljanja in kršenja zakona. Tu, seve,
ne tangiramo nek bizarni regressus ad infinitum, nek
ponavljajoči se prisilni ritem brez smiselnega obreda,
pač pa sam napredek modernih družb — med katerega
se s kančkom zadrege prišteva tudi jugoslovanska družba
in njen politični sistem — predisponirano temelji na se-
lektivnih prijemih rousseaujevske teorije pogodbe: gre
za »fikcijo pravnega subjekta, ki daje drugim oblast,
da na njem izvršujejo pravico, ki jo ima sam do njih«,'
za to, da se doseže univerzalno vladavino Normativnega,
katere zgostitev ljudi naredi uporabne in pokorne. Go-
spodo vanj e — opazovanje, oblast — vednost:
Organiziranje »celic«, »mest«, »stopenj«; ustalitveni
prostori, omogočujoči urejenost; operativne povezave za
kapitalizirajoči salto mortale boljše izrabe gibov in časa;
oblastna tehnika razumljivosti in nadzora, »reda« in
vladanja.
II.
Od tu lahko drugače beremo znameniti »dvojni zna-
čaj« družbeno-političnih skupnosti (dalje: DPS) v poli-
tičnem sistemu socialističnega samoupravljanja, tako, da
ga preberemo natanko isto, kot ga distinktivno proizvede
jugoslovanska ideologija vladajočih: DPS so oblike sa-
moupravnega organiziranja družbe in hkrati oblike
državnega organiziranja, kar pomeni, da se v njih ures-
ničujejo in prepletajo funkcije samoupravljanja in
hkrati funkcije politične/državne oblasti. V skladu s
Foucaultovimi razvezami (decoupage) mikrofizike
oblasti zdaj analizo zasidrajmo znotraj dveh najnižje
hierarhiziranih odrezavah komunalnega sistema — obči-
ni in krajevni skupnosti (dalje: KS).
Občina je torej postulirana za samoupravno in te-
meljno DPS, ki temelji na samoupravljanju in oblasti
delavskega razreda in vseh delovnih Ijudi.^ Ustanovi se
z republiškim zakonom na zaokroženem območju, v ko-
likor so izpolnjeni naslednji pogoji:
a)	Da obstajajo skupni interesi delovnih ljudi in
občanov,
b)	da so ustvarjeni temeljni pogoji za usklajevanje
gospodarskega in družbenega razvoja,
c)	da so ustvarjeni pogoji za neposredno in učinko-
vito zadovoljevanje skupnih potreb,
d)	da so ustvarjeni pogoji za uresničevanje funkcije
oblasti.
Na zborih občanov in i-eferendumu občani in delovni
ljudje neposredno odločajo o skupnih zadevah v občini,
pri čemer trizborna občinska skupščina predstavlja
organ družbenega samoupravljanja in najvišji organ ob-
lasti. Le-ta voli svoj izvršni svet, ima upravne organe
za izdajanje odločb in sodni kompleks. V nasprotju z
občino (= DPS) je KS prelomno instituirana kot teri-
torialna samoupravna skupnost z namenom povezovanja
delovnih ljudi in občanov na določenem območju —
lahko gre za naselje, dele naselja ali več posameznih
naselij. KS je po ustavi 1974 obvezna oblika samouprav-
nega organiziranja in delovni ljudje ter občani imajo
pravico (sic!) in dolžnost, da se samoupravno organizi-
rajo v KS. Ustanovitev KS implicira uresničevanje skup-
nih potreb in interesov na prostorsko ožjem in per ne-
gationem »depolitiziranem«, »bližjem« političnem uvidu:
med drugim se ureja vzgoja in izobraževanje, prosveta
in kultura, telesna kultura, upravljanje stanovanj, ko-
munalne dejavnosti, različni servisi, varstvo interesov
potrošnikov, splošni ljudski odpor in družbena samo-
zaščita, varstvo človekovega okolja in še, še. Načelo
solidarnosti (= odpravljanje socialnih razlik) in so-
cialističnih moralnih vrednot je simulirana podlaga raz-
novrstnim oblikam uresničevanja skupnih interesov,
od zbora občanov KS, krajevnih organizacij SZDL ter
drugih DPO in družbenih organizacij, društev, zborov
stanovalcev, svetov potrošnikov, hišnih svetov, do re-
ferendumov delegacij KS, delegatov KS v OZD, SIS
in občinski skupščini. Skupščina, svet in ostali organi
KS so določeni s statutom, samoupravno sprejetem po
občanih KS, v katerem najpomembnejša vprašanja že
določa Ustava.
Cemu smo hibridno pripustili spregovoriti simptom
— simptom »samoupravne« simbolizacije z nalogo po-
sredovanja med subjekti in s tem preseganja imaginar-
ne destruktivne tekmovalnosti s pomiritvijo/pogodbo
oziroma samoupravnim sporazumevanjem in družbenim
dogovarjanjem, hkrati simptom s kompetenco pomanj-
kljive simbolizacije, kar oblikuje neprosojno jedro trav-
matizma, pa končno tudi diskontinuiranost zgodovine
socialističnega samoupravljanja, saj simptom le-to pre-
kinja in jo ekspresivno zapre v (družbeno) nezavedno
kot cenzurirano poglavje te zgodovine (kratka interven-
cija: tu lahko politolog, če kaj da na materializem, de-
luje zgolj analitično in subvertirá družbeno nezavedno
z vnazajšnjo simbolizad j o) — čemu, seveda? Ce že ne
zaradi Drugega, potem zaradi tega, da konjukturno pred-
stavimo tisto foucaultovsko elementarno lokalizadjo, ki
se ji reče kvadriljiranje in je na delu v zgornji ovaja-
joči apoteozi: oblast prožno in precizno obdela politični
prostor, tako da vsak samoupravljalec dobi v ogromni
strukturi samoupravnega sistema določeno mesto in vsa-
ko mesto določenega samoupravi j alca. Ustvarja in per-
petuira se disciplinski prostor, v katerem se razvrščajo
skupine in posamezniki — toliko, kolikor je skupin in
teles, toliko je ekstenzije delov urejenega politično-di-
scipliniranega prostora. Z njim se razdira heteromorfni
kontinuum nepreglednih in množičnih mnogovrstnosti,
nadomešča še ne dovolj obdelana razvrščanja (npr. od-
prava okrajev v šestdesetih letih) in ukinja-nadzira-raz-
reže nekontrolirano ali zmedeno, deformirano in tvegano
gibanje ter nevarno zgoščanje posameznikov; z njim
ekstrapoliramo ugotavljanje prisotnosti — odsotnosti
posameznikov, vzpostavljamo načine in mesta najdeva-
nja sujeta; z njim konstituiramo uporabne komunika-
cije, »da pretrgamo druge, da lahko vsak trenutek nad-
zorujemo obnašanje vsakogar, ga ocenimo, ga sankcio-
niramo, izmerimo kvalitete ali zasluge. Potemtakem gre
za postopek, ki omogoča spoznavanje, obvladovanje in
uporabo. Disciplina organizira analitičen prostor.«^
Ta posegovalna »praksa« je brezizhodno potopljena
v divergenco države in samoupravljanja — ni mogoče
spregledati součinkujočega razmerja dveh zero-sume-
-game apetitov — da bi v njej našli vodo ribarjenja
državno-partijske birokracije, prisiljene razvijati sa-
moupravljanje, če si hoče karseda ohraniti oblast in
ohranitev oblasti je zopet povezana z nenehnim poten-
ciranjem novih in novih blokad revoludonarno-emanci-
patornemu naboju/potendalu socialističnega samouprav-
ljanja. Navedeno abstraktno-naivno karakteriziranje
oblasti z »oblastjo delavskega razreda in vseh delovnih
38
ljudi« moramo vzeti dobesedno: kot oblast Delavskega
razreda (Obče) nad delavskim razredom (Partikularno),
kjer slednji odloča znotraj odločenega in odloča po po-
gojih, načinih, poteh, krajih in časih, določenih s strani
Občega. Tako lahko z enakimi kriteriji in supozicijo
govorimo o temeljni dvojni naravi političnega sistema
socialističnega samoupravljanja. Prav v kolikor samo-
upravljanje sprošča revolucionarne potenciale, jih mora
državno-partijska birokracija nujno omejevati in sank-
cionirati, saj nevarno reflektiraj o strežbo vladajočemu
birokratskemu obskurantizmu in ga diskreditirajo do
golega faktuma; v občini in KS se to pokaže dovolj
eksemplarično, namreč, ne le, kako država pogojuje sa-
moupravljanje, marveč tudi, kako samoupravljanje pred-
stavlja neobhodni pogoj za delovanje državne oblasti;
vse divergentno samoupravljanje v občini/KS, pa naj
tu registriramo odločanje o vrtcih, urbanizmu, vzgoji
in izobraževanju, kulturi, zdravstvu itd. — ne pozabi-
mo: zgolj vsakdanje, «-naravne« in ne-politične kretnje
so jedro postavitve oblasti, so že tisti »Nevtralni« dispo-
zitiv politične prienačitve — dalje, vsa skrb, da s soli-
darnostjo presegamo socialne razlike vsekakor predza-
znamuje kvalitativni napredek v primerjavi z meščan-
skimi družbami koruptno volčjega homo oeconomicusa.
Obenem pa ravno te prebojne točke služijo oblasti za
kvadriljirano povečano stopnjo kontrole, obvladovanja,
podreditve ali sankcioniranja — prijaviti se za solidar-
nostno pomoč zaradi slabega ekonomskega položaja je
hkrati kajpak prijaviti svojo »■nevarno«-robno pozicijo
zapisu, ureditvi, delovanju oblasti z rezultanto nadzora.
Revolucionarni potencial samoupravljanja je v istem
trenutku tudi potencial Huxleyevega Brave New World
Reda, Discipline, Delavnosti in Izvrševanja tujih idej.
Kakšen pečat pa nosi — komplementarno povedane-
mu — upravljanje organizacij združenega dela (dalje:
OZD)? Na kratko je zanj de iure značilno tole: da se
ravna po ustavnih načelih enakopravnosti, medsebojne
vzajemne odgovornosti in redne obveščenosti, da delav-
ci uresničujejo samoupravljanje z osebnim izjavljanjem
na zborih delavcev in referendumih, dalje, po svojih
delegatih v delavskem svetu in drugih organih uprav-
ljanja ter z nadzorstvom, in da se za organe delavskega
upravljanja nesporno animira delavski svet, njegove iz-
vršilne organe in poslovodni organ (sic!). Kakorkoli že,
čeprav je revolucionarna uvedba delavskih svetov in
samoupravljanja v podjetja nasploh sebe transparentno
kvalificirala za odpravo pogojev izkoriščanja delavske-
ga razreda, je, kot bomo videli — kart ne bomo skrivali
več kot ponavadi — uvedba samoupravljanja torej
pogoje za izkoriščanje šele vzpostavila in to je — a con-
trario običajnim prijazno jalovim, včasih že kar pri-
smojenim reakcionarnim divinacijam socialističnega sa-
moupravljanja — edino resnično revolucionarno dejanje,
na katerem se lahko gradi pretenzija ukinitve izkori-
ščanja. Z obmejitvijo makrofizike oblasti (makrofizika
je prva plast podvojenega manka, okrog katerega se
strukturira Foucaultova teorizacija; druga — o tem po-
zneje — je lacanovska koncepcija subjekta kot subjekta
želje) bomo vstopili v območje mikrofizike.
Makrofizika ali OZD kot polje spopada oziroma raz-
rednega boja birokracija-tehnokracija-delavski razred:
zgodovina samoupravljanja je pač zgodovina evidentnih
obračunov med birokracijo in tehnokracijo za gospostvo
nad delom oziroma presežno vrednostjo, kjer prva frak-
cija kapitala s centralizacijo le-tega nadzira in vodi
produkcijo, birokratsko prisvajanje, razpolaganje in raz-
porejanje na državnem/»družbenem« nivoju pa zato
multiplicira nasprotje z diferenciranim delovanjem po-
samičnih kapitalov, katerih predpostavljeni predstavnik
je tehnokracija in delno tudi delavski razred." Ce teh-
nokracija — t.j. upravljalske strukture, direktorji, ma-
nagerji — etablira svojo politično oblast z nadzorom po-
semičnih kapitalov, potem je ključni vzvod koncipiranja
monadne politične oblasti birokracije nadzor nad kre-
ditno-monetarno politiko, ki se v pogojih »socialistične
blagovne produkcije« dejansko obrusi v moč osamosvo-
jenega finančnega kapitala, de facto materialnega raz-
loga za razvoj nerazvoja jugoslovanskega gospodarstva
in nerazvoja kot koincidenčnega pogoja ohranitve biro-
kratskega gospostva. Dispozicija oblastvovanja v Jugo-
slaviji je na moč kristalizirana: birokracija naravnost
mora odvajati iz materialne produkcije in monopolizi-
rati presežno vrednost, saj bi v nasprotnem primeru —
ko povečana akumulacija ostaja v rokah in pod nadzo-
rom tehnokracije — sama sebi spodmaknila imanentno
ovekovečene temelje birokratske dominacije. Tako bi-
rokraciji preostaja, da karseda rudimentarno drži skozi
kreditni kapital posamične kapitale v nenehno perpe-
tuirani odvisnosti, to pa zopet povzroča obrobni razvoj
proizvajalnih sil, padanje produktivnosti, oziroma po-
daljševanje delovnega časa za proizvodnjo posameznega
blaga, rast cen, inflacijo in temu konsekventno desta-
bilizacijo reprodukcijskega procesa, je enako — in konč-
no — defektnega ustroja politične oblasti birokracije,
njenega ožigosanja, triumfa, in prekletstva propada.
Tudi danes aktualno vladajoča oblastvena funkcija
birokracije kot personifikacije celotnega »družbene-
ga« kapitala, zasnovane na organizaciji, kontroli in
upravljanju nacionalno-ekonomske totalitete produkcij-
skega procesa/kapitala, je z nadležnim zakonom vred-
nosti prisiljena omogočati — omejevati, proizvajati in
konsumirati, se pravi, spodletelo srečevati se s tehno-
kracijo posamičnih kapitalov, nastalih z uvedbo socia-
lističnega samoupravljanja. Pojav tehnokracije kot mož-
ne vladajoče frakcije kapitala, katere substrat in actu
je menjava, konkurenca, zakon vrednosti, bussiness,
znanost, itd., notranje zadeva razvoj socialističnega sa-
moupravljanja: vsaka točka »samoupravnega« nadzora
nad akumulacijo posameznega podjetja potencialno vodi
v razlaščanje izjemnega birokratskega upravljalskega
(i)ratia ter ga sukcesivno — bolj ali manj, odvisno od
razmerja sil oziroma razdelitve družbene moči — in toč-
kovito zamenjuje s sebi lastno fantazmatiko organizacije
popolno konkurenčne družbe, družbe, harmonirane ali
urejene v imaginarni tehtnosti enega samega ogromnega
podjetja, ene same družbetovarne. Ali drugače: na podlagi
zgodovinskega »procesa« kapitalistične produkcije pro-
izvedene ločitve lastnine in funkcije jugoslovanska teh-
nokracija s socialističnim samoupravljanjem odpravlja
kapitalizem na kapitalistični bazi.
Tehnokracija (še) ne more zavladati kapitalu in je
omejena na posamezne pohabljene prodore zaradi po-
manjkljive politične aficiranosti, kajti zaradi partikula-
rističnega načina obstoja kapitala ter temu ustreznega
značaja tehnokracije to kalkulirajočo razdrobljenost
prenaša v politično sfero. Proizvod prenosa so »pojavi«
liberalizma, nacionalizma in druge oblike poganjkov de-
lovanja tehnokracije, s katerimi potem vrhovom ZKJ
kot prvovrstnega vzvoda politične sile birokracije ni
težko obračunati — seveda ne do caput mortum, saj bi
to bila hkrati pogrebna koračnica tudi za birokracijo,
temveč tehnokracijo nivelira na zgolj »tehnična« opra-
vila. »Uvidevni« obračun s tehnokracijo, ki je kakor
vidimo — učinek birokratskega gospostva, oziroma njen
39
hujni stranski produkt pa je birokraciji olajšan še z
dveh samokarakternih fakticitet, prve, »ekonomske«, in
druge, »pravne«:
a)	Tehnokracija je znotraj strukture jugoslovanske
družbe parcialno omejena na razvitejša območja in sek-
torje, medtem ko večina ostalih OZD iz nerazvitih ob-
močij ali sektorjev ne utegne zagotavljati si niti eno-
stavne reprodukcije in so invariantno prisiljeni zago-
varjati deklasirano apologetiko etatizma, to je državnega
intervencionizma z nasilno centralizacijo presežne vred-
nosti — karikirano: brez birokracije jim ni živeti, in
b)	Ustava 1974 in Zakon o združenem delu kot ku-
riozitetna spomenika prizanesljive likvidacije in velike
zmage birokracije nad tehnokracijo v sedemdesetih le-
tih institucionalno omogočata birokratski oblastni apara-
turi neposredne posege v kakršnokoli že obliko — npr.
banke, zavarovalnice, trgovina — tehnokratske koncen-
tracije osamosvojenega kapitala in le-te samoupravljanju
nezdružljive kapitalske politike pod firmo »podružblja-
nja« odtujenega družbenega kapitala »ali apeliranja na
boj proti« »odtujenim centrom političnih moči«. »Ne-
pretrgana vrsta interventnih zakonov, administriranje
na vseh ravneh, silovita ideološka gonja proti vsem, ki
državo opredeljujejo izven njenega 'samoupravnega
karakterja', zoževanje intelektualne svobode, veliki po-
litični nemiri na Kosovu, ki delujejo kontraproduktivno
na vsak vidik partikularnosti v politiki, zahteve po spre-
membi političnega sistema, ki bi legaliziral izstop biro-
kracije iz velike koalicije (s tehnokracijo — op. p.) in
njeno samostojno oblast, stalne grožnje z neko 'drugo
vlado', pritisk nerazvitih delov ekonomije kot material-
ne substance, na kateri se vzdiguje birokracija, na vse
temeljne odločitve v reševanju ekonomske krize, to so
manifestacije moči birokracije. Njen položaj je slabši
samo na področju teorije in pa v sila občutljivem raz-
merju med republikami in pokrajinami in federacijo.
To pa so tudi edini stvarni rezultati, ki so ostali od
pritiska tehnokracijo iz konca 60. let.«'
S tem, ko birokracija odrinja tehnokracijo iz politič-
ne sfere v »ekonomiko«, znotraj te pa jo v skladu z
uvidevno dediščino vsak trenutek razcepi j a skoz TOZD-
ovsko razpršenost in oposamljenost, v bistvu agira proti
razvoju blagovne produkcije, proti ne le tehnološki,
marveč družbeni nujnosti koncentracije kapitala, ki jo
je tehnokracija za pičlo ceno propada birokratskega go-
spostva edina sposobna izvesti. V aktualnem razmerju
sil ostajajo tehnokraciji — znotraj okvira birokratskega
dispozitiva — zatesnjene točke naskoka: obramba parti-
kularističnih elementov političnega sistema, prenos dela
politično-ekonomskega odločanja TOZD-ov na DO in
SOZD ter temu zopet disparatna povezava z delavskim
razredom, torej hkratna deblokada delavskega samo-
upravljanja in blokada vpliva delavcev, v prvi vrsti
funkcije delavskega sveta kot enega izmed kvadriljira-
nih medijev še »surovega« kvadriljiranja ter vzpostav-
ljanja politične moči birokracije. Tu pa ponovno zade-
vamo na vprašanje mikrofizike.
III.
Aranžma oblasti — vednosti se proizvaja znotraj
strukture teoretskega diskurza vednosti z družbeno-
zgodovinsko produkcijo samega predmeta učinkovanja,
polja in orodja delovanja — diskurzi vednosti so bohot-
na vozlišča naprav politične moči, kakor so enako dis-
pozitivi oblasti odvisni od diskurzov vednosti. Povedano
subtilizirajmo s pritaknitvijo jugodispozitiva oblasti ved-
nosti, na podlagi katerega birokracija — ne le z brain
washing — gradi težnjo panoptizacije (civilne) družbe.
Za preliminarno izhodišče temu dispozitivu služi ele-
gantno poplitveno pojmovanje Prvega oddelka Marxo-
vega Kapitala, kjer se — tako, kot so razvita pri Marxu
— določila blagovne/vrednostne forme jemlje neodvisno
od kapitala, iz tega besedišča pa se s paralogično brklja-
rijo pojavi prikrojena univerzalna blagovna proizvod-
nja, veljavna za vse čase. Ker po tem umovanju blagov-
na/vrednostna forma ne vpliva na razmerja v družbi,
saj le-tem vse vprek podlega, jo lahko zanesljivo in
pragmatično vstavimo v tabernakelj socialističnega sa-
moupravljanja, ne da bi si delali nevem kakšne težave
z Marxovim diktumom o blagovni/vrednostni formi kot
eksplicitnim določilom kapitalistične produkcije. Z obre-
menilno zatajitvijo družbeno-historičnega značaja bla-
govne/vrednostne forme je dosežena sugestivna uporab-
ljivost vrednosti na celokupno »predzgodovino«, s samo-
upravljanjem vred: univerzalizacija blagovne/vrednost-
ne forme obenem anticipira profinjeno proizvedbo druž-
be, zanazajsko utemeljene na delu nasploh, da bi nam
bilo moč kleno spregledati delo kot vsiljeno, kot mezdno
delo, opravljajoče nalogo družbene organizacije in kon-
trole znotraj krogotočne matrice akumulacije kapitala.
»Blagovna forma je tako niz odnosov moči. Kdaj in
kako je vsiljena, je odvisno od kapitalove moči nasproti
delavskemu razredu. Blagovna forma ni nekakšen apo-
litični koncept, ki preprosto opisuje ali označuje niz od-
nosov v kapitalistični družbi. Kapitalova moč vsiljevanja
blagovne forme je moč vzdrževanja samega sistema —
sistema, v katerem je življenje za večino ljudi spreme-
njeno v delovno silo.«' Delovna sila postane s posredo-
vanjem vrednosti življenjskih sredstev oz. mezde blago,
neodvisno od tega, ali proces akumulacije nadzoruje ka-
pitalist, in to je tudi točka, ki travmatizira jugodispozi-
tivno percepcijo zakonitosti blagovne proizvodnje kot
proizvodnje, kastrirane v možnosti učinkovanja na zna-
čaj družbenih razmerij: po dispozitivu se namreč bla-
govna proizvodnja spremeni že s tem, da v socialističnem
samoupravljanju ne obstaja več kapitalist (v isti meri,
kot se gospodarjenje s kapitalom nesublimirano kaže
zgolj v obliki tehničnega vprašanja). Dejansko je popol-
noma obrobnega pomena, če privatna lastnina ne nadzira
več akumulacije kapitala, »privatna produkcija brez
kontrole privatne lastnine se nadaljuje«^ z »novim«
zgodovinsko razvitim mehanizmom kontrole akumula-
cije, tj. z državno-partijsko birokracijo.
V kolikor gre pri sistemu socialističnega samouprav-
ljanja za specifično obliko razrednega razmerja med ka-
pitalom in delom znotraj historično obarvane oblike
akumulacije kapitala, dispozitiv apelira na vzpostavitev
količkaj harmoničnega občestva med kapitalom in delom
ter potemtakem ničkaj samoniklo ne odrinja antinomije
za puhlo propagandno fasado — hoče, da delo vlada
kapitalu, namesto da razmerje kapital — delo opravlja.
Od tod seveda izhaja tisto značilno dispozitivu notranje
ritualno povzdigovanje delavcev iz »neposredne proiz-
vodnje<s težnja po določitvi »čistega« delavskega razreda
v Jugoslaviji, medtem ko je destruktivna materialistična
zastavitev ukinitve delavskega razreda kot takega eks-
komunicirana.
Ta dispozitivna vednost proizvaja oblast državno-
partijske birokracije in domena ali tudi alibi le-te je
proizvodnja »teoretskega« arzenala dispozitiva. Z njim
birokracija kontrolira in posega, diferencira in odstra-
njuje, popravlja in sankcionira, uporablja in karakteri-
zira družbeno telo; derivat fragmentarnih sestavnih de-
40
lov dispozitiva nadzgodovinskosti blagovne/vrednostne
forme zagotavlja vznik evolutivnega in linearnega časa
»napredka«, nekakšno »evolutivno zgodovinskost«, zve-
zano z oblastnimi tehnikami razrezovanja časa, kvadri-
ljiranja družbenega prostora in poenotujočega razvršča-
nja posameznikov — izpad iz dispozitiva je »nesamo-
upraven«, kali notranji red in mir, razbija »samouprav-
no« disciplino in pokornost delovnemu procesu, zato je
podvržen žuganju catcha 133. Končno pa dispozitiva niti
ni potrebno razumeti — važno je, da sproža želeno ob-
našanje v skladu z vnaprej določenim kodom podreditve:
»državne« pozicijske ali civilno-družbene, opozicijske.
»Disciplinska oblast postane ... 'integriran' sistem, od
znotraj zvezan z ekonomijo in s cilji dispozitiva, v kate-
rem se izvršuje,« mrežo razmerij nadzorujejo »nadzor-
niki, ki jih nenehno nadzorujejo.«® Oblast, izhajajoča iz
cele vrste prostorov, črk, snopov, zaslonov, stopenj, de-
luje vse prisotno in potiho, ne da se je zagrabiti, ni
lastnina, je mašina, aparat, katerega učinek je oblast.
Z možnostjo ne samoupravnih postopkov/disciplin
birokracije se skozi razredni boj uveljavlja, interpretira
in preparira družbeno telo za vsakokrat zgodovinsko do-
ločeni kvantum oblasti birokratskega Zakona, Besede,
Teksta, Izročila in Norme. Posamezni krožni fenomeni,
posamezne drugotne in kilave konfuznosti se združujejo
v politično konsolidiranje, toliko nevarnejše in manj
opazno za kolikor večji del teh postopkov ne deluje na
zavestni ravni, ampak na ravni družbenega nezavednega,
ne na nivoju vednosti, temveč na nivoju tistega, kar to
vednost sploh omogoča. Omogoča pa jo nek — celo za
laika — birokratski zapis, gore papirja, arhivi, računal-
niki, skratka spomini, ki znižujejo prag opisovanja po-
sameznika in povečujejo ekscertivno število podatkov.
Zapis — pa naj bo ta še toliko »dobronameren«, poma-
gajoč, celo solidarnosten in seveda humanističen — v
drugem cepu svoje ambivalence služi za sredstvo kon-
trole in gospostva, je oblastno oprijemališče, vedno pri-
pravljeno za uporabo.
Zato se politologija oblasti koincidenčno sprevrne:
vidni del oblasti postane zgolj nek parazit, odblesk,
včasih lapsus, torej nekaj čisto apartnega nasproti ne-
vidnim mehanizmom oblasti — bolj se oblast potaplja
v nevidnost, bolj posameznikom nalaga dril vidnosti.
Zgostitev anonimnosti na eni strani je obratno komple-
mentarna z zgostitvijo ekstremne individualizacije na
drugi. »Individuum je nedvomno fiktiven atom 'ideo-
loške' predstave o družbi; vendar je tudi realnost, ki jo
je izdelala tista posebna oblastna tehnika, ki ji pravimo
'disciplina'. Ne smemo več kar naprej negativno opiso-
vati oblastnih učinkov: oblast 'izključuje', 'zatira',
'potlačuje', 'cenzurira', 'abstrahira', 'zakrinkuje', 'skriva'.
Dejansko oblast producira: producira stvarsko; produ-
cira področje objektov in resničnostnih obredov. Posa-
meznik in spoznanje, ki ga lahko o njem dobimo, izha-
jata iz produkcije,«' produkcije individualnosti človeka,
zdaj merljivega, opisljivega, izračunljivega — v sociali-
stičnem samoupravljanju so to vznemirljivi trenutki
nastopa znanosti o samoupravljalcu in opredmetenja
novih naprav birokratske tehnologije oblasti.
Za doslednejšo konceptualizacijo možnosti povampir-
jenja birokratske različice samoupravljanja ter njegove
»humanistike« naredimo s Foucaultom še en sočen korak
nazaj: kaj ima samoupravljanje — o tem bo namreč
tekla beseda — opraviti s samoupravljalčevim telesom?
Samoupravljalčevo telo — ali katerokoli drugo — je
enako oposameznjeno in sklenjeno kvadriljirano z indi-
vidualno razdelitvijo opazovanega prostora, po katerem
se premikajo s pomočjo relacijske mreže produkcijskega
aparata. Analizirani prostor, razumljeni prostor, poraz-
deljeni prostor in nadzorovani prostor tvorijo konform-
no linijo oblastne tehnike birokracije, ki organizira
raznolikost in mu vsili red disciplinskega prostora ali
prostorskega upravljanja z ljudmi; tako nastane posa-
meznik, tj. supozicija samoupravljalca. Prostoru je kaj-
pak pridružen čas. Sistematično razporejanje časa, urni-
ki, merjenje v urah, minutah, sekundah denuncirajo
kvadriljifanje časa, kjer vse, kar odvrača od dela ali ga
moti skrepeni s preparirajočo novo taylorsko časovno
obdelavo delanja, akademsko razstavljenega na posa-
mezne korigirane elemente, natanko določujoče položaje,
premike, smeri, trajanje in vrstni red delovnih opravil,
tako da »čas prepaja telo, z njim pa vse natančne oblast-
ne kontrole.«'"
Nič ne zapade nedejavnemu in vsak gib je korektno
in vodeno del postulata Koristnega brez odliva: vsak
politolog nemara ve, kako čas ne gre prepuščati varlji-
vemu telesu kronološkega nasploh, saj čas znotraj raz-
redne brezrazredne jugoslovanske družbe komenzura-
bilno kapitalizmu deluje kot prvovrstna politična točka
razrednega boja in je Marxovo razumevanje delovni —
prosti čas vedno že razmerje stopnje podrejenosti de-
lavca delovnemu procesu.
S procesom dela oblast kot taka ne komunicira le v
vlogi naknadnega zgolj nadpriveska, temveč tiči sui
generis že v sami odmik — prilegajoči povezavi telesa
in objekta. Z razstavljanjem celotnega giba na dva vzpo-
redna niza — na niz elementov premikajočega telesa in
niz elementov rokuj očega predmeta — »(se) po vsej
stični površini med telesom in predmetom, s katerim
rokuje, .. . vrine oblast, ju med seboj zveže. Vzpostavlja
kompleks telo-orožje, telo-instrument, telo-stroj,«" ti
kompleksi pa so zopet vzpostavljeni tako, da intenzifi-
cirajo sposobnost in razpoložljivost vsakega najmanjšega
giba telesa, v izsledku požlahtenega z novimi vednostmi
samo zaradi novih, revidiranih oblastnih mehanizmov.
»Ce povzamemo, lahko rečemo, da disciplina iz teles, ki
jih nadzoruje, izdeluje štiri vrste individualnosti ali, bo-
lje, individualnost, ki je obdarjena s štirimi značilnostmi:
je celična (zaradi načina prostorske razdelitve), je orga-
nična (zaradi kodiranja dejavnosti), je genetična (zaradi
kumuliranega časa), je kombinatoma (zaradi sestavlja-
nja sil). Da bi to dosegla, uporablja štiri velike tehnike:
konstruira tabele, predpisuje premikanje, nalaga vaje,
nazadnje pa še ureja 'taktike', da si zagotovi kombina-
cijo sil,«'' kombinacijo sil, iz katere se iztisne največja
količina sil in najboljši efekt telesa kot dela stroja. Ni
torej toliko vprašanje, da v samoupravnem sistemu eno-
stavno morajo obstajati disciplinske tehnike, ki že po
ekvivokaciji služijo kapitalizaciji in s tem pohodu tehno-
kracije na konico oblasti, vprašanje je, da se za sam
obstoj političnega sistema socialističnega samoupravlja-
nja postavlja naslednja aporija: ali več (tehnokratskega)
izkoriščanja in nerazvoj razvoja samoupravljanja, ali
manj (še birokratsko surovega, ekonomsko neefektnega)
izkoriščanja, pa zato razvoj nerazvoja samoupravljanja;
torej, ali ekonomski razvoj z odločanjem tehnokracije
in manjšim odločanjem delavcev, s tem pa širjenje »eko-
nomske baze« / možnosti za samoupravljanje, ali pa
stari dobri državni intervencionizem birokracije in »raz-
voj« samoupravljanja, ki ga več ali manj niti ni bilo.
Foucault nekje v drugem delu »Nadzorovanja in kaz-
novanja« govori o aluzivnih političnih sanjah s konca
srednjega veka: prve se nanašajo na totalitarno ureditev
v mestih, kadar se je pojavila kuga, na pronicanje oblasti
41
prav do največjih podrobnosti življenja preko hierarhič-
ne kapilarne ureditve, ki omogoča razrezano prozorno
skupnost; druge sanje pa se nanašajo na izgone gobav-
cev in s tem na ustvarjanje nadzorovane »-čiste« družbe
brez nevarne mimikrije mešanja ali nekvadriljirane pro-
stodušne zamočvirjenosti družbenega telesa. Te sanje so
v svoji predkonceptualni modulaciji predstavljale grobi
osnutek izdelave posebnega družbenega stroja — vpe-
Ijimo ga v igro — Panoptika, brez nasilja vzpostavlja-
jočega homogene oblastne učinke.
Značilnosti panoptične koncepcije družbe so nasled-
nje. S samo arhitekturo aparata oblast trasira predlogo
vidnosti in preverljivosti — samoupravljalec ima sredi
svojega uveljavljanja pravice in dolžnosti samoupravlja-
nja vsak čas pred seboj »višje« organe, ki ga gledajo,
kako bo opravil samo-upravno nalogo; nikoli ne ve, ali
ga ravno ta trenutek oprezujejo, preverjajo, vendar mora
biti/je sakramensko prepričan, da ga vedno lahko —
oblastno razmerje, neodvisno od posameznega ekspo-
nenta, vzdržujejo samoupravljale! sami. Panoptik raz-
dvoji par videti — biti viden tako, da so samoupravljalci
pred birokratsko oblastjo popolnoma vidni, saj so ne-
vidni. Taka avtomatizirana in razosebljena oblast mora
stalno ohranjati vidno — nevidno ravnovesje in ker
mašina deluje samodejno, je izrecno marginalno vpra-
šanje, kdo upravlja s strojem — navsezadnje je lahko
to tudi bebec — važno je samo to, da se reproducira
podrejenost znotraj območja vidnosti, t. j. spontano iz-
vajanje in vtiskanje oblastnega razmerja samoupravi j al-
ca samega nase, privzemanje prisil (samo) podvrženosti.
Pribitek na ekskluzivni vidnostni monopol predstav-
ljajo nenadne izredne razmere: poplave, potresi, pojavi
povečane radioaktivnosti itd. V takem primeru se oblast
z razpetimi jadri spopade z nastalo nesrečo, na novo
pospešeno kvadriljira, reže, seka, motri, zapisuje, ure-
juje, ograjuje, vsak vzrok je dobrodošel za še večjo in
preciznejšo eskalacijo hegemonije, oblast postane vse-
prisotna in manifestna. Sanje? bo kdo dejal. Pa ven-
dar ... Pa »vendar Panoptika ne smemo razumeti kot
sanjsko stavbo: je diagram oblastnega mehanizma, ki
je pripeljan do idealne oblike; njegovo delovanje, iz ka-
terega je abstrahirana sleherna ovira, odpor ali trenje,
bi prav lahko predstavili kot čist arhitekturni ali optični
sistem: dejansko gre za figuro poUtične tehnologije, ki
jo lahko ločimo in ki jo moramo ločiti od sleherne po-
sebne rabe,«" zato pa je sposobna združiti se s katerokoli
politično veščino, povsod tam, kjer je potreba po pro-
nicljivom urejanju in kontroli razmerja med presežno
proizvodnjo in presežno oblastjo.
V enaki meri, kot se relativni gospodarski vzpon po-
vojne Jugoslavije začne z uvedbo socialističnega samo-
upravljanja, ki je produktivno omogočilo akumulacijo
kapitala, v enaki meri so — povejmo heglovsko —
metode upravljanja samoupravljanja in upravljanja
omogočile impresivno razvrščanje in nadzor nad aku-
mulacijo ljudi. Gre za dve različni toda enakovrstni biro-
kratski tehnologiji oblasti: z razvojem proizvajalnih sil
zaradi akumulacije kapitala se razrešujejo problemi
akumulacije ljudi, tehnike pa. katere spadajo v pan-
optično disciplinsko politično oblast, odpirajo možnosti
za še hitrejši proces akumulacije kapitala. Znotraj histo-
rične perspektive je birokracija postala vladajoča frak-
cija kapitala s tem, da se je skrivala za revolucionarno
pravno normo socialističnega samoupravljanja, uveljav-
ljanje odločanja delavcev in vzpostavitvijo delegatskega
sistema. Dispozitiv birokracije pa je temu demokratič-
nemu in revolucionarnemu naboju socialističnega samo-
upravljanja pripravil drug, prikrit sloj mikrooblastnih
mehanizmov, ki so pravi nosilci in sploh omogočajo so-
cialistično samoupravno demokracijo. Svobodni menjavi
dela, samoupravnemu sporazumevanju in družbenemu
dogovarjanju analogno odgovarja celo podzemlje pan-
optičnih postopkov prisile. Ce se je nasproti državnemu
pravu kot njegova negacija oblikovalo samoupravno
pravo, se je v delno zavestnem in še bolj nezavednem
samoupravne družbe oblikovalo neko protipravo disci-
pline, kontrole in nesimetrije. Vsakodnevni mali drobni
panoptizmi delujejo daleč pod nivojem velikih aparatov
in velikih političnih bojev, so pa tem in birokratskemu
gospostvu predpostavka, ki ždi v samem osrčju samo-
upravne družbe in njenega rahlega ravnotežja.
Milan Balažic
" M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, str. 300, DE,
Ljubljana 1984.
' Tu in v naslednjih vrsticah povzemamo Kanfarnaum
jugoslovanskega pravo-glasnega in učbeniškega modroslovja.
' M. Foucault, ibid., str. 143.
* Prim. I. Bavčar, S. Kirn, B. Korsika, Kapital in delo v
SFRJ, UK/RK ZSMS, KRT, Ljubljana 1985, posamezne ana-
lize L, Markoviča in avtorjev prispevek v CKZ 79—80/1985,
str. 47—64, Država, samoupravljanje, razredni boj (v tezah).
' I. Bavčar, S. Kirn, B. Korsika, ibid., str. 90.
' H. Cheaver, Reading Capital Politically, str. 73, Harve-
ster Press, London, 1979.
' K. Marx, Kapital III, str. 497, Ljubljana 1973.
» M. Foucault, ibid., str. 176—177.
' M. Foucault, ibid., str. 192.
M. Foucault, ibid., str. 151.
" M. Foucault, ibid., str. 152.
" M. Foucault, ibid., str. 164.
'' M. Foucault, ibid., str. 204.
42
K teoriji novih družbenih gibanj
PAOLO R. DONATI
Organizacija med gibanjem
in institucijo
Uvod
Sociologi, ki svoj raziskovalni interes usmerjajo v
družbena gibanja in kolektivno akcijo, vse bolj zavra-
čajo teorije, ki gledajo na te pojave bodisi kot na social-
no patološke, bodisi kot na rezultat temeljnega družbe-
nega razcepa. Teoretski okviri, kot sta marksistični in
kolektivno vedenjski [collective behaviour approach], ni-
so uspeli razložiti kompleksnosti družbenih gibanj in nji-
hove akcije. Medtem ko so posvečali velik pomen fak-
torjem napetosti, so poudarjali vidik ravnotežja v druž-
benem sistemu in ga konceptualizirali kot »naravno«
entiteto, ne da bi prepoznali njegovo umetno in kontin-
genčno naravo. Vendar s tega gledišča gibanj ni mogoče
obravnavati niti kot akterjev, ki utelešajo pomen lastne
akcije, niti kot akterjev, ki lahko sami opredelijo lastno
strategijo. Gibanja se kažejo zgolj kot posledica napeto-
sti, kot disfunkcija, kot strukturno protislovje, ki ruši
ravnotežje sistema.
Približno od leta 1970 dalje pa so začele teorije akcije
(Touraine, 1973; Melucci, 1977) razvijati nasprotne raz-
lage, ki opredeljujejo družbena gibanja kot akterje, ki
sledijo lastnim strategijam in se borijo proti drugim ak-
terjem za prisvojitev in kontrolo nad sredstvi (fizičnimi
ali ne), ki so zastavek v konfliktu. Družbeni sistem je
tukaj opredeljen kot umeten konstrukt, v katerem ni
nujno da se interesi akterjev ujemajo. Možna izida sta
tako konflikt kot kooperacija, odvisna pa sta od stra-
tegije, ki jo družbeni akterji izberejo; oba je treba raz-
ložiti v smislu družbenih odnosov.' V skladu s tem pri-
stopom je treba tudi gibanja opredeliti kot družbene
konstrukte. Prav to je perspektiva teorije mobilizacije
sredstev [resource mobilization approach] (Gamson,
1968, 1975; Oberschall, 1973; McCarthy in Zald, 1973,
1977; Tilly, 1978; itd.). Ce sledimo tej perspektivi, so
družbena gibanja utemeljena na organizacijskih priza-
devanjih in niso konsekvenca disfunkcij družbenega si-
stema. Združevanje posameznikov in diferenciranje kom-
ponent za konfliktno akcijo pomeni soočanje s specifič-
nimi napetostmi in problemi, ki zahtevajo mobiliziranje
in investiranje znatne količine sredstev, da bi jih lahko
zadržali pod nadzorom.
Hipoteza tega prispevka, ki sprejema predpostavke
teorij akcije in teorij mobilizacije sredstev je, da je na-
čin, kako so družbena gibanja — ali raje področja druž-
benih gibanj [social movement area] — notranje struk-
turirana, odločilnega pomena za razumevanje njihove
akcije v družbi oz. družbenem sistemu. Kolektivna akci-
ja, ki bi ne bila strukturirana, ne bi bila mogoča; ne bi
bila niti enotna niti kontinuirana. Po drugi strani pa
sámo definiranje strukture zahteva oris in redefinicijo
akcije. Značilnosti kolektivne in konfliktne akcije potem
ne moremo pojmovati, kot da so odvisne od zunanjih po-
gojev. Analizirati jih moramo, kot da so tesno povezane
s posebnimi strukturnimi potezami in značilnostmi odno-
sov med različnimi komponentami samega gibanja. Raz-
laga kolektivne akcije zato zahteva uporabo konceptual-
nega aparata organizacijske analize. V nadaljevanju bom
predlagal proučevanje družbenih gibanj oziroma podro-
čij družbenih gibanj, kot organiziranih struktur poseb-
ne vrste. Družbena gibanja oziroma področja družbenih
gibanj imajo kolektivno identiteto in sistemske lastno-
sti; vse dokler so njihove komponente integrirane, jih
moremo in moramo pojmovati kot konkretne sisteme ak-
cije (Crozier in Freidberg, 1977).
Svoje hipoteze sem razvil na osnovi ugotovitev razi-
skovalnega projekta Nove oblike kolektivne akcije v Mi-
lanskem okrožju.' Povzel bom nekaj primerov iz razi-
skave in skušal prikazati uporabnost sistemsko-organi-
zacijskega pristopa v analizi kolektivne akcije. Ta
perspektiva zahteva, da odkrijemo, zakaj in kako vede-
nje posameznikov, vključenih v kolektivno akcijo, po-
stane soodvisno in integrirano, čeprav je povezanost med
njimi očitno šibka in racionalnost njihovega vedenja
včasih očitno odsotna. Prikazati in razložiti bomo morali
posebne oblike teh sistemskih struktur in način, kako
oblikujemo opazovane akcije in konflikte. Končno, ta
perspektiva je v izrazitem nasprotju s tradicionalnimi
analizami družbenih gibanj, v tem smislu namreč, da
prej vključuje model racionalnega sistema kot pa model
naravnega sistema.
Spreminjajoče se mreže
V Milanskem okrožju so posamezniki in skupine, ki
so nosilci konfliktnega vedenja ali ga podpirajo, vpleteni
na štirih področjih agregacije: na področju mladinskega
gibanja, področju ženskega gibanja, področju ekolo-
škega gibanja in področju »nove vesti«. KoHkor je nji-
hova akcija konfliktno usmerjena ali usmerjena v giba-
43
nje, lahko te strukture agregacije definiramo kot področ-
ja družbenega gibanja. Pojem »področje« [area] potem-
takem tukaj nakazuje — namesto nizov idejnih ali
ideoloških prepričanj — fizične (človeške in materialne)
komponente in strukture, ki omogočajo udejanjanje ko-
lektivne akcije in konflikta. (V primeru, ko opisujemo
konkreten in fizičen objekt, se zdi, da je izraz »področje
družbenega gibanja« primernejši od enostavnega izraza
»gibanje«. Pojem »gibanje« uporabljamo za opis pred-
meta analize. Nakazuje tip kolektivnega konfliktnoga
vedenja, ki — kot navaja Melucci (1977, 1982) — prelam-
Ija z institucionaliziranimi normami in pravili in/ali
meri na prisvojitev in usmerjanje družbene produkcije).
Stiri področja, ki smo jih raziskovali, lahko označimo
kot mrežne strukture [network structures] s spremen-
ljivo gostoto. Sestavlja jih različno število organizacij,
združenj in skupin — večjih ali manjših in bolj ali manj
strukturiranih — ki jih lahko imenujemo »stalne enote«
ali »vozlišča« v mreži. Povezujejo jih raznovrstne vezi,
ki se križajo in sekajo: organizacijske vezi, prijateljske
ali sorodstvene vezi, množično članstvo, dogodki, ki zdru-
žujejo, radijske postaje gibanja ali periodični tisk. Te
vezi so kanali za izmenjavo sredstev in za komunikacijo
v vseh področjih. Tovrstna mrežna struktura je bila zna-
čilna organizacijska oblika kolektivne akcije v Italiji v
70. letih (glej npr. Bobbio, 1970), odkrile pa so jo tudi
mnoge študije drugih gibanj (Oberschall, 1973, 1978; Wil-
son in Orum, 1976; Aveni, 1978). Gerlach in Hine (1970)
sta odkrila takšen tip strukture v Black Power Move-
ment in v Pentecostal Movement in jo opisala kot de-
centralizirano, segmentirano in mrežasto.
Številni posamezniki, ki so sodelovali v bojih v zad-
njem desetletju, so vključeni tudi v aktivnosti na štirih
obravnavanih področjih. Prav zaradi prisotnosti teh po-
sameznikov je mogoče prikazati kontinuiteto, ki označuje
prehod od konfliktov v 70. letih k štirim področjem; in
sicer tako zaradi prisotnosti istih posameznikov, kot tu-
di osebnih sredstev in, zlasti, izkušenj, ki jih prinašajo
s seboj. Ta prehod je bil, seveda, dokaj kompleksen.
Spreminjalo se je tako članstvo skupin kakor tudi pod-
ročja. Tako so stari aktivisti mladinskega gibanja zdaj
na področju ekološkega gibanja ali na področju nove
vesti. Nekatere skupine so se razcepile, medtem ko so
se oblikovale druge, nove. Nadalje, nekateri posamezniki
so se prvič pridružili aktivnosti, usmerjeni v gibanje,
medtem ko so se nekateri starejši aktivisti vdali in opu-
stili kolektivno akcijo. V vseh teh individualnih in ko-
lektivnih premeščanjih je poudarjena skupna značilnost:
proces spreminjanja kaže kontinuiteto, za katero lahko
domnevamo, da ima lastno logiko. Ta proces spreminja-
nja bom v nadaljevanju na kratko opisal.
Dejstvo, da se je italijanski politični sistem po začet-
nih reformah zaprl, in njegov represivni odgovor na boje
v 70. letih (glej Melucci, 1982; Donolo, 1978; Pasquino,
1980) sta preprečila, da bi družbena gibanja pridobila in
uporabljala sredstva, ki izvirajo iz političnih institucij.
V Italiji so družbena gibanja 70. let, katerih oblike ak-
cije so bile skoraj v celoti usmerjene v konfrontacijo z
državnim aparatom (izjemi sta bili morda feministično
gibanje po letu 1976 in nastajajoče ekološko gibanje),
zatem začela propadati. Razočaranje zaradi neizpolnje-
nih obljub teh bojev je še vedno močno prisotno v vseh
štirih raziskovanih področjih. To razočaranje je ude-
ležencem družbenih gibanj narekovalo vprašanje o sred-
stvih in ciljih bojev v 70. letih, odgovori nanj pa so bili
trije: (a) zavračanje kolektivne akcije in preusmeritev k
individualističnim izkušnjam; (b) usmeritev v nasilje in
terorizem; (c) iskanje ustreznih in učinkovitih oblik ko-
lektivne akcije — realizacijo predstavljajo omenjena
štiri področja.
Po letu 1975/76, ko je bil celoti prekinjen dotok
sredstev iz političnega sistema, je politično participaci-
jo zajela kriza. Ker marksistično-leninistične organiza-
cije družbenega gibanja niso bile več sposobne vplivati
na politiko, niso bile več sposobne niti ponuditi ustrez-
nih spodbud za politično participacijo. Neizpolnjene ob-
ljube sprememb in frustrirana pričakovanja so bili vir
razočaranja, ki so ga doživljali udeleženci gibanj. To-
talizirajoče ideologije so se izčrpale, ker niso mogle več
učinkovito zagotavljati normativnega reda, ki ga je treba
razumeti ne zgolj kot vrsto obveznosti in dolžnosti, tem-
več tudi kot predvidljivost nagrad, ki si jih je mogoče
obetati z vključitvijo v gibanje. Motivacije, ki izvirajo
iz tako imenovanih »namenskih« spodbud [»purposive«
incentives] (cf. Wilson, 1973), so prav tako odpovedale.
Udeleženci so zavrnili identificiranje kolektivnih in-
teresov z dolgoročnimi cilji. Na končni dolgoročni cilj
(socialistično družbo) niso več pripravljeni gledati kot
na absolutno in normativno vrednoto, prav tako pa za-
vračajo naziranje, po katerem je sodelovanje v druž-
benem gibanju žrtvovanje, ki naj bi ga bil vreden ta
smoter. Hkrati s tem je zaradi napredujoče artikulacije
in diferenciacije zastavkov [stakes], odgovorov sistema
na konflikt in konflikta samega oslabela monolitna
marksistična ideologija. Ce je dotok sredstev blokiran,
se participacija in produkcija konfliktnih vsebin lahko
vzdržuje, če je zagotovljeno, da je mogoče najti nove
dotoke za investiranje v kolektivno akcijo. Razočarane
bivše aktiviste je mogoče ponovno pridobiti za kolek-
tivno akcijo, če se zagotovi lažji nadzor nad dotokom
nagrad za participacijo in njegovo večjo gotovost. Ob-
staja potreba po gotovosti nagrade. Proces menjave je
treba zato približati tako časovno kot prostorsko. De-
jansko je bil eden poglavitnih rezultatov povečanje po-
mena materialnih in solidarnostnih spodbud.
Zahteva in iskanje večjega nadzora je pospešila ob-
likovanje kratkoročnih menjalnih odnosov, ki omogo-
čajo neposredno uživanje nagrad. Marksistično-leninistič-
ne organizacije je nadomestila vrsta organizacij in sku-
pin, ki so nudile nagrade, te nagrade pa niso več iz-
hajale iz politične akcije, temveč so bile v glavnem
producirane znotraj področja vsakega družbenega giba-
nja, mogoče jih je bilo neposredno uživati, prav tako
pa so nosile močno kulturno in simbolno sporočilo (rock
in punk glasba, makrobiotična hrana, ekološka in fe-
ministična literatura, meditacijski kurzi in kurzi za izde-
lavo oblek, alternativna medicina, alternativne resta-
vracije ali restavracije, v katere je moškim vstop prepo-
vedan, itd.). Te dobrine in storitve na splošno niso
dostopne na širšem tržišču, njihova produkcija pa je
rezultat specifičnih poklicnih veščin in sredstev, ki jih
imajo v lasti nekateri posamezniki in skupine znotraj
področij. Mnogo teh posameznikov in skupin deluje vsaj
od srede 70. let, vendar so bili pred koncem desetletja
v samem gibanju marginalni, ker so bili kolektivna
akcija in družbena gibanja v glavnem usmerjeni v po-
litično akcijo in k doseganju političnih smotrov.
Z drugega zornega kota lahko ta proces spreminjanja
opišemo kot premik od politične participacije k »upo-
rabi [»use«] ; kar pomeni, da udeleženci družbenih gi-
banj uporabljajo dobrine in storitve in absorbirajo nji-
hovo kulturno in simbolno vsebino. Posamezniki, ki
44
postanejo »uporabniki«, so seveda tisti posamezniki, ki
nimajo sredstev in sposobnosti, da bi se profesionalizi-
rali. Po drugi strani pa lahko profesionalizirani posa-
mezniki s ponudbo teh dobrin in storitev zagotovijo
dotok sredstev — v glavnem finančnih — ki jim omo-
gočajo, da nadaljujejo s svojo aktivnostjo.
Ena od značilnosti tega procesa transformacije je bila
opustitev dolgoročne perspektive v menjavi in akciji.
To pa je tudi skladno z zavračanjem osebnega žrtvova-
nja in prostovoljne akcije. Profesionalizirani posamezni-
ki imajo koristi od svojih alternativnih aktivnosti, med-
tem ko lahko uporabniki nekaj neposredno dobijo. Tve-
ganje, ki ga področja družbenega gibanja prevzemajo,
je, da bodo integrirana v širše tržišče. Nič manj pa ne
tvegajo politična gibanja, da jih bodo integrirale insti-
tucionalizirane politične strukture. Ta dihotomija trg/
politika pa tu vendarle zavaja. Ce označimo uporabo
zgolj v ekonomskem smislu, ne upoštevamo celotnega
obsega njenih pomenov. V resnici se ne menjavajo in
uporabljajo samo ekonomske dobrine, temveč predvsem
informacijski in kulturni produkti ali storitve z močnim
simbolnim in identifikacijskim pomenom. Prav ta kul-
tura nosi konfliktne vsebine in antagonizem. Ravno to
kulturno in simbolno razširjanje [diffusion] preprečuje,
da bi se integrirala v širšo družbo. Konflikt se torej
premešča iz političnega konteksta na kulturno raven.
Pojavi mobilizacije postajajo kratkotrajni in priložnost-
ni, hkrati pa je njihov pomen tesno povezan s kulturo
in simbolno identiteto, menjano in uporabljano znotraj
omenjenih štirih področij.
Identiteta, moč in pravila
Nekatere starejše mreže niso znale učinkovito rešiti
problemov, ki so jih povzročale akcije političnega siste-
ma, in so zato propadle. Skupine starih aktivistov so
oblikovale štiri nove, učinkovite mreže, njihovo izho-
dišče pa so bile povezave/zveze, ki so že obstajale. Te
nove mreže imajo nove strukture in izvirne vzorce akci-
je, ki se zelo razlikujejo od struktur in vzorcev akcije
starih gibanj. Zdi se, da način, kako so se v letih po
1976 dopolnili procesi začetnega ločevanja in sprememb,
prav tako pa tudi njihova kompleksna prepletanja, po-
trjujejo teze o artikuliranem procesu interakcije, v ka-
teri so akterji nenehno redefinirali svoje cilje, da bi
izrabili priložnosti, ki so jih znali najti (Lauer, 1972;
Tilly, 1978).
Ce je pojav mobilizacije in konflikta mogoče razlo-
žiti s teorijami, ki sprejemajo perspektivo relativne de-
privacije, potem bo rekrutacija in participacija v kolek-
tivni akciji naraščala hkrati s prisotnostjo posamezni-
kov, ki doživljajo deprivacijo. Vendar pa temu sploh ni
tako v štirih raziskovalnih področjih. Participacija in
rekrutacija v teh področjih dejansko ni nikoli individu-
alno-atomizirana. Nasprotno, odločitev, da se bo kdo
pridružil kolektivni akciji, vedno vključuje kak odnos
(prijateljski, sorodstveni, društvene vezi, itd.) z drugim
posameznikom, ki že participira v njej, in sicer odnos,
ki je obstajal že prej. Ta vzorec rekrutacije smo našli
tako v primeru profesionaliziranih posameznikov, vklju-
čenih v stalne enote ali »vozlišča« mreže (pri tem je
tak postopek seveda hkrati način izbiranja potencialnih
treba pripomniti, da je za te skupine ali organizacije
članov), kot v primeru »uporabnikov«. V tem drugeni
primeru odločitev, da bo začel uporabljati dobrine in
usluge, ki jih zagotavlja kako od področij, dejansko
skoraj nikoli ne sprejme posameznik na lastno pobudo.
Četudi je seznanjen z obstojem teh dobrin, jih posa-
meznik običajno ne začne uporabljati, dokler ga v to
ne vpelje kdo, s katerim je že ркзргеј imel odnos (s po-
zitivnimi čustvi, seveda).
Pomen že poprej obstajajočih odnosov za rekrutaci-
jo so ugotovili v mnogih drugih delih o družbenih giba-
njih (Gerlach in Hine, 1970; Snow, Zürcher in Ekland
Olson, 1980; Wilson in Orum, 1976; Useem, 1980; Ober-
schall, 1973, Leahy in Mazur, 1978) in politični partici-
paciji (Rogers in Bultena, 1975; Rogers, Bultena in Barb.
1975). Te ugotovitve kažejo, da rekrutacija v gibanje ni
toliko funkcija ideologije ali deprivacije posameznika,
kolikor je strukturirana z družbeno prostorskimi dejav-
niki in pomembnimi družbenimi interakcijami (Roch-
ford. 1982).
Tako hipoteze, ki poudarjajo pomen deprivacije, kot
tudi teoretski pristopi, ki neposredno povezujejo druž-
bene okoliščine in kolektivno akcijo, ne morejo več funk-
cionirati kot adekvatne predstavitve družbene dejan-
skosti. Poleg tega je Olson (1965) dokazoval, da kolektiv-
ne akcije ni mogoče pojmovati kot neposredno izhajajo-
če iz skupnih interesov (shared interests). Njegova
kritika je v trditvi, da atomizirani posamezniki nimajo
osnove, na kateri bi kalkulirali tveganja in potencialne
koristi, s katerimi se srečujejo, ko investirajo svoja
sredstva v hipotetično kolektivno akcijo. Atomizirani
posamezniki nikakor ne morejo z gotovostjo predvideti,
kako se bodo odločili delovati njihovi potencialni part-
nerji. Kolektivna akcija je zato nemogoča, če ni v na-
sprotju z Olsonovimi premisami, utemeljena na specifi-
čni racionalnosti (Tillock in Morrison, 1979; Lodi, 1980—
—1981). V analitičnem pomenu lahko to specifično racio-
nalnost razumemo kot: (a) redefinicijo, po kateri je na
določene okoliščine, interese in/ali cilje mogoče gledati
kot na skupne ali tako, da se zdi, da je zaradi njih
kolektivna akcija vredna truda; (b) niz norm, ki regu-
lirajo akcije vsakega posameznika, ki je vpleten in omo-
gočajo izoblikovanje pričakovanj ter potemtakem tehta-
nje pričakovanih stroškov in nagrad; (c) definiranje
konfliktnega poteka akcije kot sprejemljive strategije v
skladu s tem, kar smo ugotovili pod (a) in (b). To spe-
cifično racionalnost lahko imenujemo »kolektivna iden-
titeta« (Pizzorno, 1977; 1980). Je umetna konstrukcija,
ki ločuje okoliščine od akcije in jih povezuje na povsem
umeten način. V celoti je producirana znotraj kolektiv-
nega akterja, in na to produkcijo je treba gledati kot
na pogajanje (bargaining) med posamezniki, skupinami
in komponentami, ki so vpletene. To pogajanje temelji
na odnosih moči in omejitvah, ki obstajajo znotraj po-
sebnega polja.^
Na štirih opazovanih področjih je proces, ki je pri-
peljal do razočaranja nad predhodnimi boji, povzročil
tudi krizo ideologij in poudaril individualne razlike. To
so jasne značilnosti razpada socialnih enot in kolektiv-
nih identitet. Redefinicija kolektivne identitete, ki je
omogočila kolektivno akcijo, je bila tesno povezana z
razlikami v sredstvih vsakega posameznika ali skupine.
Razpoložljivost sredstev je dejansko zelo vplivala na
to, kakšne možnosti je imel posameznik ali skupina v
procesu poganjanja.
Čeprav se lahko posamezni poteki sprememb razli-
kujejo drug od drugega, imajo nekaj skupnih značilno-
sti. Na prvem mestu gre za spremembe v vodstvu. Gre
za premik od profesionalnih političnih voditeljev k po-
sameznikom, ki so večinoma usposobljeni za kulturno
usmerjanje aktivnosti. Zaradi simbolne narave menja-
45
vanih dobrin in zaradi propada političnih organizacij
družbenih gibanj in politično usmerjenih mrež, so prev-
zele voditeljsko vlogo tiste organizacije in skupine v
gibanju, ki so bile sposobne zagotoviti komunikacije in
razširjanje simbolov. Politično usmerjene voditelje so
zamenjali posamezniki, ki so pripadali takim organiza-
cijam, kakršne so npr. aktivistične radijske postaje, kul-
turni centri ali uredništva revij usmerjenih v gibanje.
S teh pozicij lahko dejansko nadzorujejo zveze velikega
dela področja, v katerem delujejo. Osrednji voditelji
predhodnih gibanj so bili odrezani ali institucionalizi-
rani zunaj štirih področij (npr. v institucionaliziranih
partijah ali sindikatih). Nekateri voditelji srednjega ran-
ga so se uspeli izogniti takšni usodi tako, da so inve-
stirali sredstva v sektorje, ki so bili v vzponu, ali tako,
da so v njih izrabili prednosti, ki so jim jih dajale
prejšnje politične izkušnje. Mnogo nekdanjih voditeljev
srednjega ranga tako deluje na področjih ekološkega
gibanja in nove vesti. Hkrati pa so se posamezniki, ki
so se že prej ukvarjali s kulturnimi aktivnostmi in raz-
vili določene veščine, povzpeli na vodilne pozicije v
področjih. To še prav posebno velja za področje žen-
skega gibanja in področje ekološkega gibanja. Rečeno
na splošno, vodilna mesta so zavzeli posamezniki, ki po-
sedujejo adute [atouts] in imajo osebne sposobnosti, da
izkoristijo te priložnosti.
Kjer ni posameznikov s takšnimi sposobnostmi in
sredstvi, ne more nihče zanesljivo vzpodbuditi projekta.
Takšen primer so tiste oblike združevanja (v bojih v
70. letih), katerih edino sredstvo je bila bojevitost na-
vadnih udeležencev [rank-and-file militancy]. Lahko jih
imenujemo »revne« enote [»poor« units]. V tistih revnih
enotah, ki so preživele zaton, je za člane najbolj zane-
sljiva investicija v solidarnostno-afektivne vidike nji-
hovih medsebojnih odnosov. Te enote zato postanejo v
celoti usmerjene vase [self-centered] in podobne vrstni-
škim skupinam [peer-group]. S tem da poudarjajo so-
lidarnostne in afektivne vidike, poskušajo — ideološko
— odstraniti odnose moči med člani. Podobno je tudi
njihovo nasprotovanje širši družbi (ki pa je usmerjeno
v marginalnost in ne v dejanski konflikt) opredeljeno
bolj s sklicevanjem na vrsto »naravnih« potreb, kot na
družbene odnose. Kot popolnoma vase usmerjene se te
revne enote umeščajo na obrobje vsakega področja. Če-
prav so materialno povezane z mrežo področij ter s tem
z »bogatimi« sektorji, jim njihovo zadržanje, ki izhaja
iz njihovega pomanjkanja sredstev preprečuje, da bi
sprejeli kolektivno identiteto katerega od teh področij.
Člani teh revnih enot se, ne brez težav in protislovij,
sklicujejo na staro identiteto gibanj 70. let. Dejansko
le redko postanejo »uporabniki« produktov, ki se me-
njavajo znotraj področij; in zdi se, da gledajo na upo-
rabnike z nekakšnim nezaupanjem.
Na drugi strani so »bogati« sektorji uspešno rede-
finirali kolektivno identiteto. V teh sektorjih je mogo-
če najti radijske postaje in revije, ki pripadajo gibanju,
in polinstitucionalizirane kulturne centre. Kljub temu.
da je razširjeno zavračanje dolgoročnih projektov in po-
enotujočih perspektiv, skušajo posamezniki, ki nadzo-
rujejo ta ključna sredstva, ohraniti konfliktno orienta-
cijo. Po drugi strani pa tisti, ki so brez sredstev, skušajo
izpopolniti strategijo neposredno preverljive [direct-ve-
rifiable] menjave in neposrednega uživanja. Tako nasta-
jajo področja družbenih gibanj, ker prvi — profesio-
nalizirani posamezniki in enote — lahko ustrežejo dru-
gim — »uporabnikom« — s ponudbo dobrin in nagrad,
ki so drugačne kot le afektivne in solidarnostne.
Profesionalizirani posamezniki in enote ponujajo
širok spekter produktov in storitev. To je mogoče de-
finirati kot industrijo družbenega gibanja [social mo-
vement industry] (McCarthy in Zald, 1977) in govoriti
o delitvi dela. Ta specializacija pa seveda ni rezultat
vnaprejšnjega plana, temveč se je razvila v soglasju s
svobodno izbiro in sposobnostmi sleherne enote. To pa
dejansko ni slabost, kajti odločitev o tem, kateri pro-
dukt ali storitev naj se ponudi, je majhnega pomena
z vidika vsakega področja kot celote. Pravzaprav ravno
to omogoča večjo diferenciacijo outputa in zato globlji
in širši prodor. Ena poglavitnih razlik med to kolektivno
akcijo in kolektivno akcijo 70. let je potemtakem prav
v oblki interakcije z okoljem, ki postaja vse bolj arti-
kulirana in ni več usmerjena izključno k političnemu
sistemu.
Tako lahko vsaka enota ohrani široko svobodo akcije.
Zdi se, da gre v analiziranih oblikah kolektivne akcije
za premik v smeri izgubljanja iluzij [disenchantement],
kar jim omogoča izrabljati širok obseg tipov sredstev in
priložnosti. Vendar pa takšno vedenje vključuje tudi
nekaj tveganja. Prvič, gre za tveganje, da se področja
razdrobijo v majhne ločene entitete; drugič, enote lah-
ko med seboj vzpostavijo kompetitiven odnos ali pa ovi-
rajo druga drugo; nazadnje, gre za tveganje, da je
narava sproženih akcij čisto ekspresivna.
V interesu profesionaliziranih posameznikov je se-
veda vzdrževati področja in ohranjati njihovo ločenost
od širšega trga. V širši družbi je v resnici nemogoče raz-
viti in uporabljati te profesionalne sposobnosti tako,
kakor se uporabljajo znotraj štirih področij. To pomeni,
da je možnost uporabe teh sposobnosti za profesionali-
zirane posameznike spodbuda za alternativne in kon-
fliktne oblike akcije. Da bi preživeli in nadaljevali s
svojimi aktivnostmi, je njihov interes razvijati in raz-
širjati kulturna in simbolna sporočila, ki producirajo
identifikacijo in razločevanje od družbe (in zato kon-
flikt in antagonizem). Profesionalizirani posamezniki
morajo ohranjati in nadzirati strukturirano participaci-
jo ljudi kot uporabnikov njihovih produktov in storitev.
Ne more pa vsaka profesionalizirana enota maksimalizi-
rati lastnega partikularnega interesa, kajti to bi pome-
nilo razpad področja družbenega gibanja.
Te določene napetosti so izhodišče za pogajanja o
sklopu norm. Te norme ločujejo sleherno področje od
širše družbe, hkrati pa strukturirajo in regulirajo vede-
nje vsake komponente in zato omogočajo obstoj siste-
ma, ki lahko kot tak nosi akcijo in izrazi antagonizem.
S tega vidika se razvoj teh področij in teh profesional-
nih sposobnosti zelo razlikuje od drugih primerov pro-
fesionalizacije družbenih gibanj, ki vodi v integracijo
in institucionalizacijo kolektivne akcije (McCarthy in
Zald, 1973)
ProfesionaUzirane enote investirajo znatna sredstva
v vzdrževanje kolektivne identitete, ki ločuje področje
od družbenega sistema. Po drugi strani pa imajo te
enote širši nadzor nad produkcijo te identitete. Večina
med njimi se dejansko posveča produkciji in obdelavi
informacij in kulture (radijske postaje in revije itd.).
Potreba po vzdrževanju samih sebe in lastnih aktiv-
nosti poraja torej vrsto napetosti in sklop norm, ki
regulirajo vedenje vsake komponente. Identiteta in nor-
me so tako tesno povezane. Dolgoročni cilj je na vsa-
kem področju na splošno definiran kot etični projekt:
iskanje »nove kvalitete življenja«. To pomeni, da si
profesionalizirani posamezniki prizadevajo, da bi izva-
jali aktivnosti in podpirali vsebine, ki so kvalitativno
46
različne od tistih, ki so običajne v družbenem sistemu.
Cilj »kvaliteta življenja« je seveda opredeljen neopera-
cionalizirano, medtem ko je operacionalizirana vrsta raz-
ličnih aktivnosti na vsakem področju. Ta dva vidika
pa je mogoče uskladiti, saj se mora vsaka konkretna
aktivnost — ki je vedno naravnana na kratkoročen
in lokaliziran cilj — po načinu, kako je izvajana po-
ravnavati končnemu cilju: kvaliteti življenja. Zaradi
identitete, ki vmešča antagonizem v oblike produkcije
in medosebnih ter organizacijskih odnosov, je mogoče
kontinuiteto in koherentnost akcije na vsakem področ-
ju kot celoti pwmiriti s široko svobodo akcije.
Udeleženci pri kratkoročnih projektih poudarjajo po-
trebo po konsistentnosti vsakdanjega vedenja z novo
»kvaliteto življenja«. Zato tudi močno poudarjajo »for-
malne« vidike internih odnosov. Interni odnosi posta-
nejo na ta način vnaprejšnja podoba etičnega projekta
kot način preverjanja, ali so se udeleženci sposobni
ustrezno zavzemati za ta etični projekt. Lahko bi rekli,
da je ravno nekonsistentnost med sredstvi in cilji v
leninističnem modelu, ki je označeval organizacije gi-
banj v 70. letih, pripeljala do tega, da se pripisuje velik
pomen vsakdanjemu konstruiranju novih ciljev. Se več,
s funkcionalnega vidika omogoča poudarjanje oblike si-
multano prisotnost mnoštva različnih konkretnih projek-
tov, ki niso nujno povezani med seboj."
Stiri področja kljubujejo sistemu v njegovih »for-
malnih« kodih. Simbolni izziv je tisto, v čemer alter-
nativna oblika družbene produkcije in organizacije pred-
stavi antagonizem. Področja se torej borijo za nove ob-
like družbene produkcije in organizacije. Znotraj enot
pa skušajo sodelujoči instrumentalne cilje in akcije po-
vezati z ekspresivno-afektivnimi vidiki in »kvaliteto
življenja« v internih odnosih.
Tako se udeleženci nagibajo k temu, da gledajo na
participacijo bolj kot na ugodnost na sebi kakor na
dolžnost, kvaliteto življenja pa vidijo bolj kot potrebo,
ki jo je treba zadovoljiti v posameznikovem vsakda-
njem življenju, kakor vrednoto. Vsak posameznik se
torej lahko bolj svobodno odloča, kako, koliko in kdaj
bo participiral. Vendar pa to »reflektivno« poudarjanje
oblik hkrati pripisuje še večji pomen nadzoru nad na-
činom delovanja, nad vedenjem vsakega sodelujočega in
vsake enote, nad uporabljenimi sredstvi in naposled
nad obliko same kolektivne identitete. To pomeni, da
organizacijske napetosti niso izginile in da so — ravno
Jaradi njih — enote postale neformalno strukturirane,
njihovo članstvo pa maloštevilno. Ker znotraj njih ude-
leženci pripisujejo velik pomen potrebi enakosti v me-
njalnem procesu, se nagibajo k legitimiranju dejstva,
da bolj ko kdo sodeluje v aktivnostih enote, več moči
in nadzora nad njimi lahko ima. Nasprotno pa seveda
razlike v moči ni lahko uskladiti s »kvaliteto življenja«.
Na produkcijo v štirih področjih družbenih gibanj
močno vpliva tudi njihova notranja struktura. Output
te produkcije je dvojen. Po eni strani ga sestavljajo
informacije, kultura, dobrine z visoko simbolno vse-
bino. Uporabljajo se za razširjanje in vzdrževanje ko-
lektivne identitete, prav tako pa tudi za razširjanje
alternativne kulture v družbeni sistem in izzivanje tega
sistema. Po drugi strani ga tvorijo konfliktni pojavi
mobilizacije. Vendar pa so te mobilizacije zelo različne
od tistih iz 70. let. Prvič, so kratkotrajne; drugič, ko-
lektivna identiteta na kateri temeljijo ni več politična,
kot v 70. letih; prej gre za isto kolektivno identiteto, ki
podpira kulturno-simbolni izziv ter sproži mobilizacijo.
Te mobilizacije dejansko vedno merijo na »formalne« vi-
dike družbenih odnosov: ekologijo kot obliko družbene
produkcije, mir ali zavračanje smrtne kazni v smislu
oblik humane družbe, zakon proti posilstvu (za ženske)
v smislu oblik spolnih odnosov. Ce ima take značilnosti,
mobilizacija po eni strani izraža simbolni izziv, po dru-
gi strani pa izraža tudi značilnosti kolektivne iden-
titete. Ta kolektivna identiteta, ki spodbuja individual-
ne razlike in poudarja »formalne kvalitete«, dejansko
vodi v pomanjkanje kontinuitete akcije, k manj obsež-
nim projektom [narrow-range projects] in k drobljenju
članstva. Ker je kulturno usmerjena, je oslabila poli-
tično učinkovitost kolektivne akcije, medtem ko je po
drugi strani omogočila formulacijo sporočil, ki zagotav-
ljajo identifikacijo in ločitev od širšega trga. Preprečila
je integracijo štirih področij in omogočila, da je kolek-
tivna akcija postajala vse bolj artikulirana, da bi se
lahko soočila z rastočo kompleksnostjo družbenega si-
stema.
K teoriji družbenih gibanj kot konkretnih sistemov
akcije
Kot smo že dejali, kolektivna identiteta omogoča, da
posamezniki pretehtajo stroške in nagrade kolektivne
akcije, hkrati pa poraja specifična pravila in napetosti.
Njen zastavek so odnosi in torej sredstva ter svoboščine
posameznikov, ki so vključeni v pogajanje.
Kolektivna identiteta se lahko oblikuje samo v kon-
kretni in pomenski interakciji med posamezniki. Obli-
kuje se s pomočjo vezi in mrež, ki so obstajale že prej,
s posredovanjem odnosov in kolektivnih identitet, ki
vselej obstajajo v družbenem sistemu (Tilly. 1978; Wil-
son in Orum, 1976) in se lahko v procesu pogajanja
spremenijo ali pa utrdijo. Zakaj rekrutacija zahteva ne-
katere odnose in kontakte, ki obstajajo že prej, tudi
lahko pojasnimo. Ker priključitev oziroma rekrutacija
v bistvu pomeni, da posameznik sprejme in prevzame
specifično identiteto in potemtakem specifične vzorce
odnosov in vedenja, takšen pomemben odnos z osebo,
ki je že vključena v gibanje, omogoči potencialnemu
rekrutu, da spozna, kaj kolektivna identiteta resnič-
no vsebuje. Potencialni rekrut lahko v tem odnosu oce-
ni, v kakšen potek akcije bo investiral svoja sredstva.
Ko to ve, se lahko odloči ali bo legitimiziral svojo po-
godbo ali ne, torej ali bo sodeloval ali ne. Nadalje,
globlja ko je njegova zveza, učinkoviteje lahko sode-
luje pri oblikovanju kolektivne identitete. Slednjič, po
drugi strani, pa lahko člani področja družbenega giba-
nja s pomočjo teh istih odnosov izbirajo nove rekrute
oziroma ponudijo novemu rekrutu priložnost, da inve-
stira (Kanter, 1972), da bi se tako tesneje navezal na
potek akcije.' Nikakor pa ni nujno, da bi morali ti
odnosi, ki so obstajali že prej, izvirati iz predhodnih
gibanj, kot denimo pri naših štirih področjih. To dej-
stvo — kot sta pokazala Oberschall (1973) in Pizzorno
(1980) — olajšuje oblikovanje novega področja gibanja,
pač zaradi izkušenj in materialnih sredstev posamezni-
kov, ki so vključeni; vendar pa lahko oblikovanje no-
vega področja gibanja — in s tem nove kolektivne iden-
titete — izvira tudi iz »mirnodobskih« [»peacefull«)
mrež, v katere so, kot so pokazale analize socialnih
mrež [social network analyses], individui vpleteni v
svojem vsakdanjem življenju.
Kolektivna identiteta je torej zelo organizacijski po-
jav. Kot ugotavljata McCarthy in Zald (1973), osrednji
problem ni nastop krivic in nezadovoljstva; ti so vselej
47
prisotni v sleherni družbi. Tisto kar je treba razložiti,
je, zakaj in kako se oblikuje in sprejme konfliktna
redefinicija situacije ter zakaj in kako lahko na osnovi
te redefinicije deluje kolektivni akter. Bistveno je ra-
zumeti, kako lahko individui zgradijo organizacijski si-
stem, tako da izhajajo iz mrež, v katere so bili že prej
vključeni.
Morda je nekoliko neobičajno govoriti o organiza-
cijskih pojavih, ko gre za predmet, ki nima nobenih
formalnih in določnih lastnosti, ki so značilne za tisto,
kar običajno imenujemo »organizacija«. Vendar so šte-
vilni družboslovci pokazali, da nobena organizacija ne
more delovati samo v skladu z lastnimi formalnimi pra-
vili (Sayles, 1958; Dalton, 1959; Cyert in March, 1963).
Vloge, standardi in zakonitosti akcije in vedenja pa ob-
stajajo tudi, če so formalna pravila odsotna, kar po-
meni, da je organizacijsko analizo [organizational ana-
lysis] mogoče izpeljati tudi, ko gre za neformalne struk-
ture (Silverman, 1970; Coombs, 1973; Crozier in Fried-
berg, 1977). Z drugimi besedami, razlika med tem, kaj
je in kaj ni organizirano, ni v stopnji formalizacije.
Pravila ne nastopijo pred tistim, kar naj bi uravnavala,
in prav tako ne njihova formalizacija. Pravila se po-
javijo hkrati s strukturo polja, v katerem se posa-
mezniki odločijo, da bodo delovali v medsebojni od-
visnosti. Vsaka oblika strukturirane medsebojne odvis-
nosti, ki je vselej specifična in kontingenčna, vsebuje
svoje posebne napetosti in svojo specifično racionalnost
(Crozier in Friedberg, 1977). To pa pomeni, da vsebuje
specifičen sklop norm oziroma, z drugimi besedami, spe-
cifično kolektivno identiteto. E. Reynaud (1982) je defi-
niral kolektivno identiteto družbenih gibanj kot mikro-
kulturo. Kolektivna identiteta se razvije v konkretni
interakciji med posamezniki in skupinami, po drugi
strani pa oblikuje sámo interakcijo, s tem ko izraža
njene odnose moči in njene tehnične, organizacijske
in družbene napetosti. Kolektivna identiteta se razvije
med potekom kolektivne akcije, da bi kolektivno akci-
jo omogočila (Kergoat, 1973). Traja pa, dokler struktu-
ra, ki jo definira, lahko funkcionira na način, ki je po
presoji udeležencev zadovoljiv. Kadarkoli nastopijo dis-
funkcije, se kolektivna identiteta spremeni, tako da
sledi konkretnemu vedenju in implicitnemu pogajanju
udeležencev, ali pa propade skupaj s strukturo kolektiv-
ne akcije.
Rečemo lahko torej, da neformalnost ne pomeni od-
sotnosti strukture, ki omejuje in oblikuje akcijo. Ce bi
posamezniki imeli pretirano svobodo akcije, v resnici ne
bi bilo možno pretehtavati stroškov in nagrad kolektiv-
ne akcije, in ne bi bilo mogoče govoriti o specifični ra-
cionalnosti kolektivne akcije. Ce pa struktura oslabi, bo
spodletela koordinacija področja družbenega gibanja,
svoboda akcije sleherne komponente bo postajala vse
večja, mobilizacija ne bo več potekala in ne bo več mo-
goče preprečiti protislovnih akcij, disfunkcij in zloma.
Področje družbenega gibanja je torej kolektivni ak-
ter, ki ga lahko organizacijsko analiziramo. To pa impli-
cira premestitev perspektive. Marksistična teorija, teori-
ja kolektivnega vedenja in tudi nekateri teoretiki mobi-
lizacije sredstev so v resnici gledali samo na organizacije
družbenega gibanja — tj. glavna »vozlišča« mreže giba-
nja — kot na organizirane dele družbenega gibanja; na-
gibali so se k obravnavanju teh enot kot relativnega or-
ganiziranega jedra, ki koordinira razpršeno in nekako
iracionalno množico udeležencev. Jaz pa predlagam, da
bi obravnavali celotno področje družbenega gibanja kot
organiziran sistem; kot konkreten sistem akcije (Cro-
zier in Friedberg, 1977). Z vidika sistemske teorije bi
lahko rekli, da področje družbenega gibanja, prek ko-
lektivne identite, reducira kompleksnost, izbira svojo
smer akcije in definira »smisel« akcije kot svoj lastni
smisel (Luhmann, 1970).
Sele ko je ta smisel opredeljen lahko strukturni de-
javniki — kot denimo relativna deprivacija — posta-
nejo aktivizacijski dejavniki (Melucci, 1982). Vendar so
potem, kot sta opozorila Gamson (1975) in Ball-Rokeach
(1980), mobilizacija, manifestni konflikt in nasilni konf-
likt samo nekatere izmed strategij, med katerimi lahko
izbira konkretni kolektivni akter, da bi izrabil tiste pred-
nosti, ki jih v danem trenutku pač ima. Te strategije to-
rej izražajo notranjo predelavo. Rečemo lahko, da pod-
ročje družbenega gibanja kot sistem sprejema input in
v skladu s sredstvi in notranjimi značilnostmi proizvaja
output. Z drugimi besedami, projekt, ki karakterizira
področje družbenega gibanja, se razvija in spreminja
skupaj s samim področjem. Projekt izraža njegovo struk-
turo, specifične probleme, moč in menjalne odnose med
njegovimi komponentami. Projekt je prav tako kot pod-
ročje samo, utemeljen na kontingenčnem sodelovanju. Ce
sledimo tej perspektivi, pa opuščamo ciljni pristop [go-
al-centered approach] h kolektivni akciji.^ Analizo bo-
mo raje osrediščili na vprašanje kako akterji opredelju-
jejo probleme in cilje in kako najdejo rešitve ter kako
so sposobni — če so — ohraniti koalicijo.
Akterji družbenih gibanj morajo tako predvideti svo-
je smotre kot biti priča obstoju konfliktnih zahtev, ki
spodbijajo sistem dominacije. Vendar pa te prof etične
značilnosti ni mogoče magično vzdrževati. Gibanja se
ne smejo zateči v varljivo čistost sekte (kot mnoge fe-
ministične skupine in nekatere skupine s področja nove
vesti) ali institucije (kot je to storila Italijanska radi-
kalna stranka). Po drugi strani pa se ne smejo izgubiti
v pirotehničnih izbruhih in marginalnosti skupin punka,
modov in novih dandi j ev. V resnici vsakega kolektvnega
akterja, ki se spoprijema s konfliktnimi zahtevami, ki
nastopajo v družbenem sistemu, nujno označuje instru-
mentalnost in zato okrnelost ter rigidnost.
Med gibanjem in institucijo
Gibanja se borijo za spremembo in inovacijo družb.
Narava kolektivnih akterjev in njihovih zahtev je seve-
da umetna, konstruirana, to pa pomeni, da morajo na-
leteti na opozicijo in dosegati svoje cilje, medtem ko
ohranjajo svojo antagonističnost in se izogibajo temu,
da bi se razcepila ali razpustila. Možnosti za spremembe
in inovacije so odvisne tudi od odprtosti in odzivnosti
političnega sistema (Melucci, 1982), vendar to ne spremi-
nja analitičnega smisla vprašanja. Boriti se proti siste-
mu, biti nosilec antagonizma in konfliktnih zahtev po-
meni delovati strateško ter kontinuirano in konsistentno.
To pa pomeni sprejeti logiko akcije, ki je vsaj delno,
različna od tiste, ki je vsebovana v čistih zahtevah, za
katere se akter zavzema. To pomeni izpolnjevati zahteve
organizirane akcije in instrumentalnosti. In končno, to
pomeni med stotimi možnimi alternativami izbrati en
»smisel« akcije, uravnavati vedenje drugače od čiste za-
misli konfliktnih vsebin zahtev. Področje družbenega gi-
banja je konkreten kolektivni akter. Izražati mora kon-
fliktne zahteve, medtem ko mora hkrati skrbeti, da so
konfliktne. Področje družbenega gibanja mora »nagovar-
jati« sistem. To pa zahteva nenehno posredovanje med
dvema ravnema: ravnijo gibanja oziroma čistih zahtev;
48
in institucionalno ravnijo oziroma ravnijo konkretnega
organiziranega akterja, ki ima svojo lastno logiko. Na-
gibanje k prvi vodi v ekspresivno akcijo in marginal-
nost. Nagibanje k drugi pa pelje v nastanek sekte ali
partije. Eno in drugo je možen izid in je lahko rezultat
strateške odločitve. V obeh primerih pa bo akter opustil
izražanje konfliktnih zahtev; opustil bo doseganje spre-
membe, na katero meri antagonistična akcija.
V štirih področjih, ki smo jih raziskovali, se je kon-
struiranje struktur začelo s poskusom definiranja iden-
titete, ki omogoča uporabo posebnih profesionalnih spo-
sobnosti. Vendar pa je ta struktura tudi struktura moči,
in to, za kar gre pri definiranju kolektivne identitete, je
sklop odnosov moči. Ce sledimo prizadevanju za nepo-
sreden nadzor nad procesom menjave in zavračanju nor-
mativnega vidika končnih vrednot, lahko rečemo, da vse
to presega neposredno menjavo ter fizično in vizualno
zmožnost nadzora, da se hoče izmuzniti skozi organiza-
cijske odnose ali se skriti v njej, kar gotovo ne povečuje
transparentnosti.
Predvsem je nadzor nad procesom menjave, ki ga
lahko imajo profesionalne enote, večji kot nadzor »upo-
rabnikov«. Ker profesionalne enote v resnici regulirajo
ponudbo dobrin in storitev v vsakem področju, lahko
nadzirajo kontinuiteto akcije in konsistentnost strategij
področja (četudi se morajo vedno pogajati s »povpraše-
vanjem« uporabnikov in četudi morajo upoštevati sile
diferenciacije, ki so v konfliktu s silami nadzora).
Nadalje, med profesionalnimi enotami samimi imajo
tiste, ki produciraj o, obdelujejo in razširjajo informacije
in kulturna sporočila, več moči kot ostale. Neposredno
so vključene v pogajalski proces in v oblikovanje kolek-
tivne identitete, kar jim daje realno prednost. To še po-
sebno velja za radijske postaje in glasila gibanja. Prav-
zaprav lahko rečemo, da so se področja zbrala ob teh
enotah in njihovi aktivnosti. Kot smo pokazali že zgoraj,
vsaka profesionalna enota potrebuje kulturno razširjanje
identitete. S kupovanjem revij, s posredovanjem infor-
macij in oglašanjem preko radijskih postaj, s sodelova-
njem v razpravah in intervjujih itd., ostale profesional-
ne enote postanejo uporabniki storitev, ki jih zagotav-
ljajo enote, kakršne so revije in radijske postaje. Po
drugi strani pa lahko uredništva radijskih postaj in re-
vij, s tem da selekcionirajo difuzijo ter posredujejo zah-
teve ostalih profesionalnih enot, nadzirajo oblikovanje
in razširjanje kolektivne identitete, prav tako pa tudi
akcijo področja kot celote. Ker centralizirano odločanje
dejansko ni sprejemljivo, pa neposreden nadzor ne more
biti več legitimen. Po drugi strani, ker so sporočila javna
sporočila, lahko ostale enote prejmejo nekakšen feed-
-back. Vendar pa je struktura očitno asimetrična. Se
več, večina komunikacij in menjav z okoljem — tj. z
družbenim sistemom — poteka preko radijskih postaj in
glasil gibanja. Tako te enote in njihovi člani postanejo
tudi reprezentanti področja in uporabnikov, medtem ko
člani ostalih profesionaliziranih enot prevzamejo vlogo
sredne reprezentance. Ta nova oblika »kulturne« repre-
zentacije je nadomestila politično reprezentanco prejšnjih
gibanj.
Ta struktura moči je v konfliktu s kvaliteto notranjih
odnosov in njihovo formo: izražanjem antagonizma, ki
ju udeleženci tako poudarjajo. Lahko bi rekli, da je ide-
ologija nenehne pozornosti formi odnosov nadomestila
mit transparentnosti. Seveda pa interakcijska struktura
kljubuje tej ideologiji z notranjim prikritim odporom, ki
je značilen za vsak sistem kolektivne akcije. Po drugi
strani pa ta refleksivnost — ki preobrne formo v pogla-
vitno antagonistično vsebino — omogoča, da se področja
spoprimejo z rastočo kompleksnostjo družbe, tako da po-
večujejo svojo zmožnost doseganja večje kompleksnosti,
medtem ko hkrati vzdržujejo koherentnost akcije in smi-
sla (Luhmann, 1970). Vendar pa štiri področja tu ponov-
no tvegajo, da bodo — po eni strani — s premikom k
pronicljivi refleksivnosti preprečila akcijo navzven in
—	po drugi — spremenila lastno formo v svojo edino
vsebino.
Skladno z izidom interakcije in pogajanja med svojimi
komponentami bo področje družbenega gibanja osciliralo
med institucionalizacijo in čisto ekspresivnostjo gibanja.
Samo če udeleženci uspešno uskladijo ta dva vidika, se
lahko iz področja, ki je konkreten sistem akcije, razvije
konfliktna akcija. Z vidika sistemskega funkcionalizma
—	ki pa vendarle ne pripoznava strateškega vidika akcije
—	lahko rečemo, da so področja družbenega gibanja sub-
sistemi, zadolženi za družbeno inovacijo (takšen pogled
se ne razlikuje dosti od Tourainovega (1973). V nekem
smislu je to protislovje. Ker mora področje družbenega
gibanja v bistvu uskladiti raven »gibanja« — to je iska-
nje novih možnosti in novih resnic — z ravnijo »institu-
cije« — to je z definicijo smisla, pričakovanj in torej s
strukturami družbene akcije — je to njegovo notranje
protislovje.
Ker pa je področje družbenega gibanja organiziran
sistem, konkreten predmet, kolektivne konfliktne akcije
ne moremo analizirati v smislu življenjskega ciklusa, ki
poteka od izbruha do institucionalizacije. Analiza se mo-
ra raje osrediščiti na konkreten predmet, na njegove
mobilizacije in tudi na njegovo latentno aktivnost, da
bi pojasnila spreminjajoče se oblike. Verjetno se prvič
dogaja, da so oblike kolektivne akcije razkrile pomemb-
nost faze latentnosti. To je faza, v kateri se kolektivni
akter organizira in pripravlja svoje strategije. Latent-
nost mobilizacije in odkritega konflikta, mobilizacija in
odkriti konflikt pa vedno temeljita na fazi latentnosti. To
pomeni, da družbeni revolt in družbeni konflikt vedno
proizvedejo organizirani akterji. Perspektiva družbene
kontrole je tista, ki zanika obstoj gibanj v njihovi la-
tentni fazi, pač zato, da bi podkrepila pojmovanje gibanj
kot iracionalnih izbruhov. Zato je morda že čas, da po-
udarimo pomen latentnosti družbenih gibanj in organi-
zacijske analize področij družbenih gibanj, da bi po-
jasnili konkretno vedenje, ki ustvarja gibanja.
Paolo R. Donati je raziskovalec v LAMS (Laboratorio di
Analisi sull'Azione Colletiva e i Movimenti Sociali) pri od-
delku za sociologijo Univerze v Milanu. Je soavtor dveh po-
glavij o oblikah organizacije in vodstva novih družbenih
gibanj v delu Altri codici, ki ga je uredil A. Melucci.
Avtorjev naslov: Dipartimento di Sociologia, Uni versila di
Milano, Via Consrevatorio 7, 20122, Milano.
Prevedeno po: Paolo R. Donati, »Organization Between
Movement and Institution«, Social Science Information,
SAGE, London, Beverly Hills and New Delhi, 23, 4/5 (1984),
str. 837—859.
Prevod Marjan Kokot
' Verjetno je najboljši primer tega pristopa, čeprav se
ne ukvarja z družbenimi gibanji, Crozier in Friedberg (1977).
Tu nedvomno dolgujem njunemu pogledu na organizirano
akcijo.
^ Rezultati tega obsežnega razdiskovanja so predstavlje-
ni v: Alberto Melucci (ur.): Altri codici. Aree di movimenti
nella metropoli (1984). Raziskavo je v okviru Inštituta za
sociologijo Univerze v Milanu vodil Alberto Melucci.
' Tukaj eksplicitno sledim teoretskemu okviru, ki sta ga
začrtala Crozier in Friedberg (1977).
49
Teoretski okvir za analizo teh oblik artikulacije cilja
v formalnih organizacijah sta razvila Cyert in March (1963).
' Ta tehnika ni neznana sociologiji organizacij ; glej npr.
Selznick (1949) in Perrow (1972).
' Čeprav so organizacijske študije zavrnile takšno osre-
dotočenje na smotre kot tiste, ki opredeljujejo organiziranega
akterja, pa ga analitiki gibanj še vedno uporabljajo; glej
Lauer (1972) in Levitas (1977).
Literatura
Aveni, A. F.
1978	»Organizational linkages and resource mobilization:
the significance of linkage and breadth«. The Sociological
Quarterly 19 (2): 18,5—202.
Ball-Rokeach, S. J.
1980 »Normative and deviant violence from a conflict
perspective,« Problems 28 (1): 45—62.
Bobbio, L.
1979	Lotta Continua. Roma, Savelli.
Coombs, G.
1973 »Networks and exchange: the role of social re-
lationships in a small voluntary association«. Journal of
Anthropological Research, 29 (2): 96—112.
Crozier, M.; Friedberg, E.
1977	L'acteur et le système. Paris, Seuil.
Cyert, R. M.; March, J. G.
1963 A behavioral theory of the firm. Englewood Cliffs,
N. J., Prentice-Hall.
Dalton. M.
1959 Men who manage. New York, Wiley.
Donolo, C.
1978	»Le forme della political nella crisi sociale«, v: A.
Martinelli, G. Pasquino (ur.). La politica nell'Italia che cam-
bia. Milano, Feltrinelli.
Gamson, W. A.
1968 Power and discontent. Homewood, 111.. The Dor-
sey press.
1975 The strategy of social protest. Homewood, 111., The
Dorsey press.
Gerlach, L. P.; Hine, V. H.
1970 People, power, change. Indianapolis, Ind. Bobbs-
Merrill.
Kanter, R. M.
1972	»Commitment and the internal organization of mil-
lenial movements«, American Behavioral Scientist 16 (2):
219—244.
Kergoat, D.
1973	Bulledor ou l'histoire d'une mobilisation ouvrière.
Paris, Seuil.
Lauer, R. H.
1972	»Social movements: An interactionist analysis«.
The Sociologist Quarterly 13 (3): 315—328.
Leahy, P.; Mazur, A.
1978 »A comparison of movements opposed to nuclear
power, fluoridation and abortion«, Research in Social Move-
ments, Conflict and Change 1: 143—154.
Levitas, R. Л.
1977 »Some problems of aim-centered models of social
movements«. Sociology 11 (1): 47—63.
Lodi, G.
1980—81 »Interessi individuali e interessi collettivi nella
mobilitazione: alcuni contributi recenti«, Quaderni di Socio-
logia 29 (1): 145—157.
Luhmann, N.
1970 Soziologische Aufklärung. Stuttgart, Westdeuscher
Verlag.
McCarthy, J.; Zald, M. N.
1973	The trend of social movements in America: Profe-
ssionalizatlon and resource mobilization. New York, General
Learning Press.
1977 »Resource mobilization and social movements: A
partial theory«, American Journal of Sociology 82 (6) : 1212—
—1241.
Melucci, A.
1977	Sistema politico e movimenti sociali. Milano, Felt-
rinelli.
1982 L'invenzione del presente. Bologna, Il Mulino.
Melucci, A. (ur.)
1984 Altri codici. Aree di mivimenti nella metropoli. Bo-
logna, Il Mulino.
Oberschall, A.
1973 Social conflict and social movements. Englewood
Cliffs, N. J., Prentice-Hall.
1978	»The decline of the 1960s movements«. Research in
Social Movements, Conflict and Change 1: 257—289.
Olson, M.
1965 The logic of collective action. Cambridge, Mass.
Harvard University Press.
Pasquino, G.
1980 Crisi del partiti e Governabilità. Bologna, Il Mulino
Perrow, C.
1972	Complex organizations. A critical essay. Glenview,
111., Scott Foresman.
Pizzorno, A.
1977	»Scambio politico e identità collettiva nel conflitto
di classe«, v C. Crouch, A. Pizzorno (ur.). Conflitti in Europa,
Milano, Etas.
1980 »Le due legiche dell'azione di classe«, v: I soggetti
del pluralismo. Bologna, 11 Mulino.
Reynaud, E.
1982 »Identités collectives et changement social: les
cultures comme dynamique d'action«. Sociologie du travail
24 (2): 159—177.
Rochford, E.B.
1982 Recruitment strategies, ideology, and organization
in the Hare Krishna Movement«, Social Problems 29 (4):
399—410.
Rogers, D. L. ; Bui tena, G. L.
1975 »Voluntary associations and political equality: An
extension of mobilization theory«. Journal of Voluntary Ac-
tion Research 4 (3/4): 172—183.
Rogers, D. L.; Bultena, G. L.; Barb, K. H.
1975	»Voluntary association membership and political
participation: An exploration of the mobilization hypothe-
sis«, The Sociological Quarterly 16 (3): 309—318.
Sayles, L.
1958 Behavior of industrial work groups. New York,
Wiley.
Selznick, P.
1949 T. V. A. and the grass roots. Berkeley, Calif, Uni-
versity of California Press.
Silverman, D.
1970 The theory of organizations. London, Heinemann.
Snow, D. A.; Zürcher, L. A.; Ekland-Olson, S.
1980 »Social networks and social movements: A micro-
structural approach to differential recruitment«, American
Sociological Review 45 (5): 787—801.
Tillock, H.; Morisson, D. E.
1970 »Group size and contributions to collective action:
An examination of Olson's theory using data from Zero
Populazion Growth, Inc.« Research in Social Movements,
Conflict and Change 2: 131—158.
Tilly, C.
1978	From mobilization to revolution. Reading, Mass.,
Addison-Wesley.
Touraine, A.
1973	Production de la société. Paris, Seuil.
Useem, B.
1980 »Solidarity model, breakdown model and the Bos-
ton anti-busing movement«, American Sociological Review
45 (3): 357—369.
Wilson, J. Q.
1973 Political organizations. New York, Basic Books.
Wilson, K. L.; Orum, A. M.
1976	»Mobilizing people for collective political action«.
Journal of Political and Military Sociology 4 (Fall): 187—
—202.
50
ALBERTO MELUCCI
Simbolni izziv sodobnih gibanj
Akcijski sistemi
Sociološka teorija in raziskovanje v sedemdesetih
letih sta nedvomno zagotovila globlje razumevanje so-
dobnih družbenih gibanj. Oblike kolektivne akcije, ki
so se v preteklih dvajsetih letih pojavile na področjih,
ki se jih družbeni konflikti v preteklosti niso dotak-
nili (starostne in seksualne razlike, zdravje, odnos do
narave, preživetje človeštva), pridobivajo sedaj vse več-
ji pomen v sociološki analizi in so postale kontroverzen
in stimulativen predmet tako teorije kot raziskovanja.
Osemdeseta leta tej refleksiji nudijo novo gradivo, kajti
kolektivna akcija se bolj in bolj premešča iz »politič-
ne« forme, ki je bila skupna tradicionalnim opozicij-
skim gibanjem v zahodnih družbah, na kulturna tla.
Teoretski okviri in empirična spoznanja sodobnih
kompleksnih družb navajajo k naslednjim domnevam:
(1)	Narava konfliktov, ki nastopajo, je permanentna
in nekonjunkturna; nove oblike solidarnosti in akcije
koeksistirajo z bolj tradicionalnimi članstvi (kot so npr.
razredi, interesne skupine, društva). Čeprav njihove
empirične značilnosti lahko zelo variirajo, so postali
stabilne in nepovratne komponente sodobnih družbenih
sistemov, ker so strogo povezani z globokimi struktur-
nimi spremembami v teh sistemih.
(2)	Široko razprostrte mreže konfliktne solidarnosti
opravljajo funkcijo socializacije in »prikrite« [»submer-
ged«] participacije. Te mreže odpirajo poleg bolj tra-
dicionalnih še nove kanale za grupiranje in selekcioni-
ranje elit. Tako se načini politične socializacije, vzorci
kulturne inovacije in sredstva institucionalne moderni-
zacije redefinirajo zunaj akcij že vzpostavljenih nosilcev
delovanja.
(3)	Eden glavnih problemov »kompleksnosti« je vrzel
med institucionalnimi sistemi reprezentacije in procesi
odločanja ter »civilno družbo«. Potrebe in oblike akci-
je, ki se poraja iz družbe, niso zlahka prilagodljive ob-
stoječim kanalom politične participacije in organizacij-
skim oblikam političnega delovanja; povrh tega pa
težavnost predvidevanja izidov kolektivne akcije pove-
čuje že tako visoko stopnjo negotovosti, s katero se so-
očajo sistemi.
Zato je pojasnjevanje tako teoretskih kot tudi empi-
ričnih razsežnosti sodobnih gibanj neizogiben korak v
razpravah o paradigmah, ki omogočajo zadovoljivo ra-
zumevanje kompleksnih sistemov.
V polju družbenih gibanj je sociologija od filozofij
zgodovine podedovala zapuščino dualizma. Kolektivna
akcija je bila vedno obravnavana ali kot učinek struk-
turne krize in protislovij ali pa kot izraz deljenih
[shared] prepričanj in orientacij. Zdi se, da je dualizem
med strukturo in akterji skupna poteza tradicionalnih
analiz kolektivne akcije, tako marksističnih kot funk-
cionističnih pristopov.
Ta dualnost je lahko formulirana s pojmi zlom/soli-
darnost. Prvi pristop predstavljajo teorije kolektivne-
ga vedenja in družbe množic;' po njem je kolektivna
akcija rezultat ekonomske krize in družbene dezinte-
gracije, posebno med nevkoreninjenimi [rootless]. Dru-
gi pristop proučuje družbena gibanja kot izraze delje-
nih interesov znotraj skupnega strukturnega položaja
(zlasti razrednega položaja, kot je v različnih vidikih iz-
peljan iz marksizma). Teorije zloma spregledajo dimen-
zijo konflikta v kolektivni akciji in jo preprosto zvedejo
na patološko reakcijo in marginalnost. Modeli solidar-
nosti pa ne morejo razložiti prehoda od dànega družbe-
nega položaja h kolektivni akciji. Klasičen problem
marksizma (kako preiti od razrednega položaja k raz-
redni zavesti) še vedno obstaja in ga ne moremo rešiti,
ne da bi preučili, kako se oblikuje kolektivni akter in
kako se vzdržuje njegova identiteta.
Dualnost lahko obravnavamo tudi s pojmi struktu-
ra/motivacija:' na kolektivno akcijo gledamo kot na
produkt logike sistema ali kot na rezultat osebnih pre-
pričanj. V prvem primeru je poudarek na družbeno-
ekonomskem kontekstu, v drugem se poudarja vloga
ideologije in vrednot. Akterji so bodisi razlaščeni po-
menov svoje akcije ali pa producirajo pomene in cilje
očitno brez vsakih omejitev.
Sedemdeseta so omogočila sociološki teoriji preseči
alternativi zlom/solidarnost ali struktura/motivacija. V
Evropi so na sistemskem pristopu utemeljene analize
Touraina in Habermasa poskušale vzpostaviti povezavo
med novimi oblikami konflikta in nastajajočo strukturo
postindustrijskega kapitalizma." Nekateri ameriški avtor-
ji so svoja razmišljanja osredotočili na vprašanja, kako
je gibanje proizvedeno, če in kako preživi skozi čas in
v odnosu do svojega okolja, in sicer z vidika teorije
mobilizacije sredstev [resource mobilization].®
Kar nam sedemdeseta zapuščajo v odnosu do druž-
benih gibanj, bi imenoval »skeptična paradigma«; ko-
lektivna akcija ni »stvar«, niti ni zgolj izraz tega, kar
gibanj rečejo o sebi; analiza mora prej odkrivati si-
stem notranjih in zunanjih odnosov, ki konstituirajo
akcijo. Toda teorije sedemdesetih niso rešile dveh pro-
blemov. Strukturne teorije, ki temeljijo na sistemski
analizi, pojasnjujejo zakaj, toda ne kako se gibanje
vzpostavi in kako vzdržuje svojo strukturo, se pravi:
samo hipotetično obravnavajo potencialni konflikt, ne
da bi razložile konkretno kolektivno akcijo in akterje.
Po drugi strani pa pristop mobilizacije sredstev gleda na
takšno akcijo zgolj kot na podatek in zanemari preuče-
vanje njenega pomena in orientacije. V tem primeru
torej kako, toda ne zakaj. Vsako od vprašanj bi lahko
bilo legitimno znotraj svojih meja, vendar pa avtorji
pogosto skušajo predstaviti svoje teorije kot globalne
razlage družbenih gibanj.' Po mojem mnenju naj bi se
analiza predvsem posvetila sistemskim odnosom, raje
kot pa enostavni logiki akterjev. Toda hkrati akcije ne
moremo preučevati samo znotraj strukturnih protislovij.
Akcijo moramo obravnavati kot vzajemno delovanje ci-
ljev, sredstev in ovir, kot ciljno orientacijo, ki je vzpo-
stavljena znotraj sistema priložnosti in omejitev. Giba-
nja so akcijski sistemi, ki delujejo v sistemskem polju
možnosti in omejitev.^ To pojasnjuje, zakaj postane
organizacija — analitična raven, ki je bila premnogo-
krat podcenjena in zvedena na formalne strukture —
kritična točka opazovanja. Način, kako akterji gibanja
vzpostavijo svojo akcijo, je konkretna vez med orien-
tacijami in sistemskimi priložnostmi/omejitvami.
Gibanja so družbeni konstrukti. Kolektivna akcija
je prej »zgrajena« z organizacijskim investiranjem, kot
pa da bi bila konsekvenca krize ali disfunkcij, oziroma
izraz prepričanj. »Organizacija« tu ni empirična lastnost.
51
temveč analitična raven. Povezovanje posameznikov in
mobiliziranje sredstev za akcijo pomeni alociranje vred-
not, zmožnosti, odločitev v polju, ki je razmejeno; mož-
nosti in omejitve, ki jih določajo družbeni odnosi, ob-
likujejo akcijo, vendar niti sredstva niti omejitve ne
morejo biti aktivirani zunaj akcije same.
Družbena gibanja so torej akcijski sistemi, kolikor
imajo strukture: enotnost in kontinuiteta akcije ne bi
bili možni brez integracije in soodvisnosti posameznikov
in skupin, četudi se zdi, da so družbeni pojavi te vrste
ohlapni. Akcijski sistemi pa so gibanja, kolikor njihove
strukture tvorijo cilji, prepričanja, odločitve in menja-
ve, ki delujejo v sistemskem polju. Kolektivna identi-
teta ni nič drugega kot skupna definicija [shared de-
finition] polja priložnosti in omejitev, ki se ponujajo
kolektivni akciji: »skupna« pomeni konstruirana in do-
govorjena v ponavljajočem procesu »aktivizacije« druž-
benih odnosov, ki povezujejo akterje.®
Opredeliti gibanje kot akcijski sistem pomeni, da ga
prenehamo obravnavati samo kot empirični pojav. Empi-
rične oblike kolektivne akcije so predmet analize, same
na sebi pa brez pomena. Zdaj se običajno govori o »gi-
banju« kot enotnosti, ki jo sestavljajo cilji, izbire, in-
teresi in odločitve. Toda ta enotnost, če sploh je, je
prej rezultat, kakor pa izhodišče; drugače bi morali
domnevati, da obstaja nekakšen globlji »um« gibanja,
namesto da bi ga obravnavali kot sistem družbenih
odnosov. Kolektivne akcije ni mogoče razložiti, ne da bi
upoštevali, kako so mobilizirana notranja in zunanja
sredstva, kako so zgrajene in vzdrževane organizacijske
strukture in kako so zagotavljane vodilne funkcije. To,
čemur se na empirični ravni reče »družbeno gibanje«,
je sistem akcije, ki povezuje mnoštvo orientacij in po-
menov. Se več, sama kolektivna akcija vsebuje različne
vrste vedénja in analiza mora razčleniti njeno dozdev-
no enotnost ter odkriti različne elemente, ki konvergi-
rajo v njej in prav lahko imajo različne izide. Samo
tako, da razločujemo različne analitične elemente, lah-
ko razumemo, kako jih »organizacijska« struktura zdru-
žuje, kako je kolektivna identiteta zgrajena v kom-
pleksnem sistemu pogajanj, menjav in odločitev; kako
se lahko akcija zgodi kot rezultat sistemskih determi-
nant in individualnih in skupinskih orientacij.
Polje teorije družbenih gibanj zahteva premik od
empiričnih generalizacij k analitičnim definicijam. Zgolj
z metodološkim namenom bom nakazal bistvene smeri
svoje teoretske poti.' Domnevam, da je pomen kolek-
tivne akcije odvisen od njenega referenčnega sistema
in njenih analitičnih dimenzij. Isto empirično vedénje
lahko vidimo na različne načine, glede na to, ali se
nanaša oziroma se ne nanaša na organizacijski sistem,
politični sistem, produkcijski način: zahteve proti ne-
učinkoviti avtoriteti se razlikujejo od zahtev po raz-
širjeni participaciji in prav tako od akcije, ki oporeka
produkciji in prisvajanju sredstev v sistemu. Poleg tega,
da lahko akcijo analiziramo v refenčnem sistemu, jo
lahko analiziramo tudi glede na njene notranje anali-
tične dimenzije. Z uporabo pojmov konflikt, solidarnost
in preseganje mej sistema sem razločeval med različ-
nimi tipi kolektivne akcije.
Konflikt opredeljujem kot odnos med nasprotujoči-
ma si akterjema v boju za ista sredstva, ki jim oba
pripisujeta vrednost. Solidarnost je akterjeva sposob-
nost deliti [share] kolektivno identiteto, se pravi zmož-
nost pripoznavati in biti pripoznan kot del istega
sistema družbenih odnosov. Meje sistema pa nakazujejo
razpon različic, ki so tolerirane v obstoječi strukturi.
Preseganje teh meja potiska sistem prek razpona različic,
ki ga še lahko sprejme.
Družbeno gibanje analitično definiram kot obliko
kolektivne akcije, ki (a) temelji na solidarnosti, (b)
razvija konflikt, (c) presega meje sistema, v katerem se
akcija dogaja. Te povsem analitične dimenzije omogo-
čajo ločevanje družbenih gibanj od drugih kolektivnih
pojavov, ki so empirično pogosto povezani z »gibanji«
in »protesti«: govorimo lahko o odklonskosti, reguliranih
pritožbah, agregiranem množičnem vedénju, pač glede
na to, katera od teh dimenzij je prisotna oziroma od-
sotna. Se več, različne vrste gibanj in kolektivnih akcij
lahko ocenjujemo tudi glede na referenčni sistem akcije.
Poleg dejanske vsebine definicije (ki je vselej ope-
racionalno orodje, ne pa metafizična resnica), je zame
pomembna metodološka orientacija. Ker gibanje ni
stvar, temveč sistem akcije, moramo z analitičnimi in-
strumenti, ki so tako pretanjeni, kot je le mogoče, iz-
boljšati našo sposobnost preseganja empirične enotno-
sti. Kar sem zgoraj orisal, je še vedno precej grobo
nakazana pot, kako povečati učinkovitost naših orodij.
Sistemsko polje in akterji
Kompleksni sistemi zahtevajo vse več poseganja v
družbene odnose, v simbolno produkcijo in v indivi-
dualno identiteto ter potrebe. Postindustrijske družbe
nimajo več »ekonomske« baze; te družbe producirajo
z vse večjo integracijo ekonomskih, političnih in kul-
turnih struktur. »Materialne« dobrine se producirajo in
konzumirajo s posredovanjem ogromnih informacijskih
in simbolnih sistemov.
Družbeni konflikti .se premeščajo iz tradicionalnega
ekonomskega/industrijskega sistema na kulturna tla:
zadevajo osebno identiteto, čas in prostor v vsakdanjem
življenju, motivacijo in kulturne vzorce individualne
akcije. Konflikti razodevajo glavni premik v strukturi
kompleksnih sistemov in nova protislovja, tako se zdi,
zadevajo njihovo temeljno logiko. Po eni strani visoko
diferencirani sistemi vse bolj producirajo in distribui-
rajo sredstva za individualizacijo, samorealizacijo, avto-
nomno izgrajevanje osebnih in kolektivnih identitet. To
pa zato, ker so kompleksni sistemi informacijski sistemi
in ne morejo preživeti, če ne dopuščajo individualnim
elementom določeno avtonomno zmožnost, da so spo-
sobni proizvajati in sprejemati informacije. Konsek-
ventno mora sistem zagotavljati avtonomijo posamez-
nikov in skupin ter jih usposabljati, da postanejo učin-
koviti terminali kompleksnih informacijskih mrež.
Po drugi strani ti sistemi potrebujejo vse večjo in-
tegracijo. Ce hočejo preživeti, morajo razširiti svojo
kontrolo nad prav tistimi temeljnimi resursi, ki omogo-
čajo njihovo delovanje. Oblast mora vplivati na vsak-
danje življenje, manipulirati je treba globljo motivacijo
individualne akcije, nadzirati proces, s katerim ljudje
osmišljajo stvari in svojo akcijo. Lahko govorimo o
»mikrofiziki oblasti«'® ali o premiku od zunanje k »no-
tranji naravi«" družbene akcije. Konflikti osemdesetih
odkrivajo ta nova protislovja in implicirajo intenzivno
redefinicijo mesta družbenih gibanj in njihovih oblik
akcije. Vključujejo družbene skupine, ki jih bolj ne-
posredno zadevajo zgoraj opisani procesi. Nastajajo na
tistih področjih, ki so povezana z najbolj intenzivnimi
informacijskimi in simbolnimi investiranji in izpostav-
ljena največjim pritiskom h konformnosti. Akterji v
teh konfliktih niso več družbeni razredi, se pravi sta-
52
bilne skupine, opredeljene s specifičnim družbenim po-
ložajem in kulturo (kot je bil delavski razred v času
kapitalistične industrializacije).
Akterji v konfliktih so vse bolj občasni, njihova funk-
cija je razkriti zastavke, naznaniti družbi, da v danem
področju obstaja temeljni problem. Imajo vse večjo
simbolno funkcijo; verjetno bi lahko rekli: preroško
funkcijo. So neke vrste novi mediji.^' ne borijo se zgolj
za materialne cilje ali za povečano participacijo v si-
stemu. Borijo se za simbolne in kulturne zastavke, za
drugačen pomen in usmeritev družbene akcije. Posku-
šajo spremeniti življenje ljudi in verjamejo, da lahko
spremeniš svoje življenje danes, s tem ko se boriš za
bolj splošne spremembe v družbi.'^
Teorija mobilizacije sredstev ne zmore razložiti po-
mena teh sodobnih oblik akcije, ker pojmuje gibanje
samo kot danega empiričnega akterja. Sistem s svojimi
protislovnimi potrebami je tisti, ki kreira polje novih
družbenih konfliktov. Aktivizacija specifičnih proble-
mov pa je bolj odvisna od historičnih in konjunkturnih
dejavnikov. Specifične empirične konflikte izvedejo raz-
lične skupine, ki konvergirajo na osnovi, ki jo določa
sistem. Polje in zastavek antagonističnih konfliktov je
zato treba definirati na sinhroni ravni sistema. Nasprot-
no pa je akterje mogoče identificirati samo z upošteva-
njem diahronih, konjunkturnih dejavnikov, posebno de-
lovanja političnega sistema. Teorija mobilizacije sredstev
lahko prispeva k razumevanju tega, kako različni ele-
menti konvergirajo v aktiviranju specifičnih oblik ko-
lektivne akcije, ne more pa razložiti, zakaj je akcija
nastala in kam vodi.
Pristop mobilizacije sredstev se izogiba makroravni
analize (ki zlasti zanima Tourainovo in Habermasovo
teorijo), dejansko pa se nagiba k temu, da zvede vsako
kolektivno akcijo na politično raven. Vendar po tej poti
zgreši kulturno orientacijo družbenih konfliktov, ki se
pojavljajo. Na nekem drugem mestu sem že govoril o
»politični preobteženosti« mnogih sodobnih analiz druž-
benih gibanj.'" Odnos med gibanji in političnim siste-
mom je — včasih implicitno, večkrat pa tudi eksplicit-
no — središče pozornosti in razprave. Ta vidik je se-
veda legitimen, razen če izčrpa vsako možno proučevanje
drugih dimenzij.'' Sodobni družbeni konflikti niso samo
politični, ker zadevajo kulturno produkcijo sistema. Ko-
lektivna akcija ne poteka enostavno zaradi izm.enjave
dobrin na političnem trgu ali za zagotovitev participa-
cije v sistemu, temveč nasprotuje logiki ki vlada pro-
dukciji ter prilaščanju družbenih sredstev.
Zdi se, da je sam koncept gibanja, če se nanaša na
sedanje pojave, vse bolj neustrezen. Zato raje govorim
o mrežah gibanja ali področjih gibanja [movement net-
works or movement areas], kot o mreži skupin in po-
sameznikov, ki imajo skupno konfliktno kulturo in
kolektivno identiteto. Ta definicija ne vključuje samo
»formalne« organizacije, ampak tudi mrežo »neformal-
nih« odnosov, ki povezuje jedro posameznikov in skupin
s širšim področjem vseh tistih, ki sodelujejo in »upo-
rabljajo« storitve in kulturne dobrine, ki jih gibanje
proizvaja."
Neustreznost koncepta družbenega gibanja je sim-
ptom splošnejšega epistemološkega problema. Koncept
gibanja pripada istemu konceptualnemu in semantične-
mu okviru, v katerem so se oblikovali tudi drugi poj-
mi, denimo napredek ali revolucija. V svetu, v katerem
sprememba pomeni krizo upravljanja [crisis manage-
ment] in ohranjanja ravnotežja sistema, v katerem »no
future« ni zgolj geslo, temveč spoznanje, da je sistem
planetarno in dramatično ranljiv, v takšnem svetu se
historicistična paradigma izteka in razkriva potrebo po
novem konceptualnem okviru.
V polju kolektivne akcije se je zaradi pomanjkanja
ustreznejših konceptov težko znebiti pojma, kakršen je
»družbeno gibanje«; vendar se zavedam, da je koncept
»mreže gibanja« začasen približek, ki zapolnjuje vrzel
zaradi odsotnosti bolj zadovoljivih definicij in morda
olajšuje prehod k drugi paradigmi.
Takšen koncept pa tudi nakazuje, da kolektivna akci-
ja spreminja svoje organizacijske forme, ki postajajo
precej drugačne od tradicionalnih političnih organiza-
cij. Poleg tega so vse bolj neodvisne od političnega
sistema; v kompleksnih družbah je ustvarjen poseben
prostor za kolektivno akcijo kot specifičen subsistem.
Ta postaja konvergenčna točka različnih oblik ve-
denja, ki jih sistem ne more integrirati (kar ne vključu-
je samo konfliktnih orientacij, temveč tudi odklonsko
vedenje, kulturno inovacijo itd.).
Normalna situacija današnjega »gibanja« je v vsak-
danje življenje potopljena mreža majhnih skupin, ki
zahteva, da so udeleženci osebno vpleteni v izkušanje
in prakso kulturne inovacije. Te mreže se pojavijo samo
ob specifičnih problemih, kakršni so npr. velike mo-
bilizacije za mir, za abortus, protijedrska politika itd.
Takšna potopljena mreža, čeprav sestavljena iz ločenih
majhnih skupin, je sistem menjave (v mreži cirkuliraj o
osebe in informacije; nekatere ustanove, recimo lokal-
ne neodvisne radijske postaje, knjigarne, revije, zagotav-
ljajo določeno enotnost)."
Takšne mreže (prva sta jih opisala Gerlach in
Hine'®) imajo naslednje značilnosti: (a) dopuščajo mno-
govrstno članstvo; (b) boj evi tost je samo občasna in
kratkotrajna; (c) osebna vključenost in afektivna soli-
darnost sta zahtevani kot pogoj za participacijo v mno-
gih od teh skupin. To ni samo občasen pojav, temveč
morfološka sprememba v strukturi kolektivne akcije.
Govorimo lahko o dvopolnem modelu: latentnost
in vidnost, vsaka ima dve različni funkciji. Latentnost
omogoča ljudem neposredno izkušnjo novih kulturnih
modelov — sprememb v sistemu pomenov — ki zelo
pogosto nasprotujejo dominantnim družbenim kodek-
som : pomen spolnih razlik, časa in prostora, odnosa
do narave, do telesa in tako naprej. Latentnost ustvarja
nove kulturne kode in pripravi posameznike k temu, da
jih prakticirajo. Ko majhne skupine nastopijo, da bi
ob specifičnem problemu nasprotovale politični avtori-
teti, vidnost razkrije opozicijo logiki, ki je podlaga od-
ločanja v javni politiki. Javna mobilizacija istočasno
pokaže ostali družbi, da je specifični problem povezan
s splošno logiko sistema, in tudi, da so mogoči alterna-
tivni kulturni modeli.
Ta dva pola, vidnost in latentnost, sta v medsebojni
odvisnosti. Latentnost omogoča vidnost tako, da jo za-
laga s sredstvi solidarnosti in ji daje kulturni okvir za
mobilizacijo. Vidnost pa vzvratno krepi potopljene mre-
že. Zagotavlja energijo za obnovo solidarnosti, olajšuje
nastajanje novih skupin in rekrutacijo novih aktivistov,
ki jih privlači javna mobilizacija in pritekajo v potop-
ljene mreže.
Nova organizacijska oblika sodobnih gibanj ni zgolj
»instrumentalna« glede na njihove cilje. Je cilj na sebi.
Ker je akcija osredotočena na kulturne kode, je oblika
gibanja sporočilo, simbolni izziv dominantnim vzorcem.
Kratkotrajna in preklicna obveza, mnogovrstno vod-
stvo, ki mu je mogoče oporekati, in ad hoc organizacij-
ske strukture so temelji notranje kolektivne identitete.
53
vendar tudi simbolne konfrontacije s sistemom. Ljudem
se ponuja možnost di-ugačne izkušnje časa, prostora in
medosebnih odnosov, ki nasprotuje operacionalni ra-
cionalnosti aparatov. Drugačen način poimenovanja [na-
ming] sveta nepričakovano razveljavlja dominantne
kode.
Medij, gibanje sámo kot novi medij, je sporočilo.
Sodobna gibanja — kot preroki brez vznesenosti — v
sedanjosti prakticirajo spremembo, za katero se borijo:
redefinirajo pomen družbene akcije za celotno družbo.
Mirovne mobilizacije: politične ali simbolne
Opisani konceptualni okvir bom poskusil aplicirati na
nepričakovan val mobilizacij za mir, ki so od začetka
osemdesetih z gigantskimi demonstracijami v glavnih
mestih zahodnega sveta vznemirjale vse zahodne deže-
le. Zastavimo lahko dve splošni vprašanji: Kaj proizvaja
te oblike mobilizacije? Kakšen je pomen individualne in
kolektivne akcije?
Odgovora na obe vprašanji se morda zdita očitna:
mobilizacija je reakcija na spreminjajočo politično in
vojaško sceno po odločitvah v zvezi z jedrsko oboro-
žitvijo v Evropi; mir je cilj, obča dobrina, ki jo ogro-
žata jedrska tekma in nevarnost totalne vojne.
Ti odgovori so prav tako očitni, kot so nepopolni in
parcialni: prav tako poenostavljajo, kot so že poeno-
stavljali tudi di'uge sodobne kolektivne mobilizacije v
kompleksnih družbah.
Doslej sem govoril o mirovnih mobilizacijah, ne pa
o mirovnem gibanju, ker — kakor sem prej pojasnil —
mislim, da »mirovno gibanje« nima nikakršne anali-
tične enotnosti. Empirični pojavi zadnjih let so mnogo-
dimenzionalne realnosti, ki konvergirajo na osnovi, ki
jo ponujajo mirovne mobilizacije, samo v specifični kon-
junkturi. Spremembe v vojaški politiki ponujajo takšno
konjunkturno priložnost za nastop in strnitev različnih
elementov :
(1)	To je najprej reakcija na spremembe v vojaški
politiki, ki ima dva poglavitna vidika: (a) mobilizacijo
političnih akterjev (v širšem pomenu strank, sindikatov,
skupin pritiska, društev); (b) kolektvni strah pred ne-
povratno katastrofo. V prvem primeru je logiko akcije
mogoče skoraj v celoti razložiti znotraj nacionalnih po-
litičnih sistemov. Notranjo dinamiko, ki pravkar deluje
v teh sistemih, je aktivirala mednarodna konjunktura:
preostanki politične »nove levice« sedemdesetih let v
Zahodni Nemčiji ali Komunistična partija v Italiji so
na podlagi miru našli priložnost za svojo politično akci-
jo. Drugi element reakcije je kolektivni strah, ki ga
lahko analiziramo kot vsoto atomiziranih vedenj po zgle-
du klasičnih analiz vedenja množice ali agregativnega
vedenja."
(2)	Drugo komponento mirovnih mobilizacij bi ime-
noval moralni utopizem. ki pa ni samo sodobni fenomen.
Vsak družbeni sistem vsebuje določeno količino moral-
nih in totalizirajočih pričakovanj o sreči, pravičnosti,
resnici itd. Tem zahtevam ne moremo pripisovati druž-
benosti, ne vključujejo specifičnih družbenih interesov
ali praktično-historičnih projektov. Živijo na mejah ve-
likih religij ali velikih kulturnih in političnih valov, v
majhnih sektah, heretičnih kultih, teoloških krogih. Ve-
liki kolektivni procesi so kanal, ki daje temu moralne-
mu utopizmu, ki bi sicer živel v marginalnih enklavah,
priložnost, da se izrazi.
Vprašanje miru je osnova za izražanje teh totalizi-
rajočih pričakovanj, ki postanejo vidne v cikličnih va-
lovanjih. Sodobna mednarodna konjunktura ponuja
družbeno in kulturno priložnost pojavu, ki je sicer samo
priložnostno povezan z aktivizacijsko situacijo.
(3) Vendar mirovne mobilizacije niso samo reakcije
na sedanjo vojaško politiko. Politični akterji imajo
manjšo vlogo v mobilizaciji. Strah pred bombo ne po-
jasnjuje vzorcev solidarnosti, organizacije in identitete
sedanje kolektivne akcije, ki se zelo razlikuje od agre-
gativnega vedenja, kot je panika. Moralni utopizem ne
bi mogel stopiti iz svoje marginalnosti, če ga ne bi spod-
budili procesi, ki koreninijo drugje.
Moja hipoteza je, da mirovne mobilizacije izražajo
tudi konflikte kompleksne družbe. Obstaja kvalitativni
razkol med sedanjimi mobilizacijami in pacifizmom
petdesetih. Nasprotno pa obstaja kontinuiteta z drugimi
mobilizacijami sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih
let (mladinske, ženske, ekološke mobilizacije).
Razumevanje mirovnih mobilizacij osemdestih tako
zahteva proučevanje ne samo grožnje jedrske vojne, tem-
več celotnega sistema, v katerem se ta možnost pojav-
lja.
Informacija je dandanes postala osrednje sredstvo
in od nje sta odvisna preživetje in razvoj sodobnih si-
stemov. Sposobnost zbiranja, obdelave in prenosa infor-
macije se je v zadnjih dvajsetih letih razvila do ravni,
ki ji ni enaka v vsej zgodovini človeštva.
To povečuje umetne, v>zgrajene« značilnosti družbe-
nega življenja. Velika količina naših vsakdanjih izku-
šenj se dogaja v družbeno proizvedenem okolju. Mediji
predstavljajo in reproducirajo naše akcije; posamezniki
inkorporirajo in reproducirajo ta sporočila v nekakšni
odprti spirali. Kje sta »narava« in »realnost« zunaj kul-
turnih reprezentacij in predstav, ki jih sprejemamo od
našega družbenega sveta in proizvajamo zanj?
Družbeni sistem pridobiva planetarno razsežnost
in dogodki niso pomembni kot taki ali v prostoru in
za ljudi, kjer se zgodijo, temveč zaradi simbolnega vpli-
va na svetovni sistem.
Informacijske mreže razvijajo kulturno produkcijo,
ki ni neposredno povezana s potrebami za preživetje
ali reprodukcijo: v tem smislu so »postmaterialne« druž-
be in proizvajajo »kulturni presežek«. Ker informacije
ni mogoče ločiti od človekove sposobnosti sprejemanja,
družbena intervencija bolj in bolj zadeva človeka sa-
mega. Obsežna investiranja v biološke raziskave, raz-
iskave motivacije, raziskave možgan, sedanji razvoj v
nevrologiji, predvsem v najrazvitejših deželah, kažejo,
da so najgloblje osnove človeškega vedenja postale polje
raziskovanja in intervencije: človeška biološka in mo-
tivacijska struktura postaja vreden resurs.
Družba, ki temelji na informaciji, redefinira prostor
in čas. Prostor zgublja svoje fizične meje in je lahko
razširjen ali skrčen do takšne stopnje, kot bi si težko
predstavljal samo nekaj let nazaj. Cela knjižnica je
lahko uskladiščena v prostoru, manjšem od knjige, toda
simbolni prostor, s katerim je lahko vsakdo v stiku,
obsega ves planet in celo vesoljski prostor.
Cas, potreben za produkcijo in obdelavo informacije,
se je v zadnjih letih tako naglo zmanjšal, da že lahko
doživljamo dramatičen prepad med njim in drugimi člo-
vekovimi doživljaji časa. Prepad med časom, ki ga ra-
čunalnik potrebuje za obdelavo informacije, in časom,
ki ga potrebuje človek za analizo outputa, je še vedno
zelo velik. Vendar pa so raziskave o umetni inteligenci
napredovale, tako da se to zaostajanje zmanjšuje. Naj-
54
bolj dramatičen pa je prepad med tem časom in drugimi
časi naših vsakdanjih izkušenj: notranjim časom, časom
občutkov in čustvovanja, časom vprašanj brez odgovo-
rov, časom za poenotenje fragmentov osebne identitete.
Kontrola nad produkcijo, akumulacijo in cirkulacijo
informacij je odvisna od kodov, ki informacijo organi-
zirajo in jo naredijo razumljivo. V kompleksnih druž-
bah je moč bolj in bolj sestavljena iz operacionalnih
kodov, formalnih pravil, organizatorjev vednosti. V ope-
radonalni logiki informacija ni sredstvo, skupno vsem
in dostopno vsakomur, temveč je prazen znak, katerega
ključ nadzoruje samo nekaj ljudi. Dostopnost vednosti
postaja polje nove vrste moči in konfliktov. Možnost
poenotenja individualnega izkušenj onkraj operacional-
ne racionalnosti postaja vse težja: ni prostora za vpra-
šanja, ki zadevajo individualno usodo in izbore, življe-
nje, rojstvo, smrt, ljubezen.
»Jedrsko situacijo« kot možnost popolnega uničenja
je treba proučevati v okviru, ki sem ga pravkar orisal.
(1)	Jedrska situacija je ekstremen, paradoksen pri-
mer družbene zmožnosti interveniranja v družbo samo.
Je končni izraz »umetnega«, samorefleksivnega družbe-
nega življenja. Sodobne družbe producirajo same sebe
v takšni stopnji, ki vključuje možnost dokončnega uni-
čenja.
(2)	Ta situacija, prvič v zgodovini človeštva, spre-
minja mir in vojno v globalni družbeni problem. Druž-
ba sama se ukvarja z vprašanjem, ki zadeva preživetje
človeštva in zatorej ne more biti omejeno na ločeno
področje tehničnih, vojaških ali političnih odločitev.
Medtem ko vojna, z gledišča tehnologije, postaja bolj
in bolj specialistično polje, se njen pomen paradoksno
sprevrača in postaja splošno družbeno vprašanje, ki
prizadeva nas vse in vsakogar.
(3)	Prvič v zgodovini vojna in mir pridobivata pla-
netarno razsežnost in presegata meje odnosov med drža-
vami, ki so v moderni zgodovini ohranjale monopol nad
njimi. Kompleksen sistem odnosov, ki ga imenujemo
družba pridobiva moč samodestrukcije toda hkrati raz-
polaga z možnostmi za preživetje in razvoj. »Družbeno«
postaja polje moči, tveganja in odgovornosti.
(4)	»Jedrska situacija« prenaša grožnjo vojne v infor-
macijsko polje, zlasti na simbolna tla. Dejanska vojna
bi bila konec vojne, s seboj bi prinesla tudi izginotje
človeštva. Zato je konfrontacija znotraj teh meja nujno
simbolna borba in boj za nadzorovanje informacije.
Koncept zastraševanja, ključni koncept v sodobnih po-
litičnih in vojaških mednarodnih odnosih, v glavnem
deluje na simbolni osnovi. Intervenira v informiranje
in reprezentiran j e nasprotnikov, tako da ustvarja zrcal-
no igro, v kateri vsak igralec skuša vplivati na drugega
ter izkoristiti sovražnikovo napačno percepcijo.
Jedrska situacija vsebuje dva paradoksa. Prvič, če
družba producira moč samouničenja, kaže s tem dvoje:
najvišjo raven samorefleksije, akcije na sebe sámo, in
potencialni ter dokončni konec te zmožnosti. Drugič,
jedrska situacija je proizvod informacijske družbe in,
kot takšna, ni več reverzibilna. V resnici je nemogoče,
da bi informacija o jedrski bombi in njeni proizvodnji
izginila in bi se tako vrnili v prejedrsko družbo. Za-
misliti bi si morali katastrofo ali razmere, v katerih
vlada popolna kontrola nad informacijami, kjer brišejo
dejstva ter potvarjajo zgodovino (v Orwelovskem smi-
slu). Sicer pa je bomba neizogibna in nepreklicna mož-
nost človeške družbe, tako rezultat najširših izborov in
možnosti, ki jih je kdajkoli proizvedla materialna in
kulturna evolucija, kot tudi nepreklicno tveganje. Na-
prej gremo lahko samo tako, da se s tem soočimo.
Obstajajo substancialne analogije med »jedrsko situ-
acijo« in drugimi sodobnimi oblikami intervencije druž-
be v sebe samo. Predvsem genetski inženiring in vse
oblike namernih posegov v biološke osnove vedenja,
reprodukcije, mišljenja ter samega življenja so prav
tako radikalne intervencije v človeško, usodo, kakor
jedrska grožnja. Razlika ni v ireverzibilnosti (tudi ge-
netska manipulacija ali ekološka nesreča sta prav tako
ireverzibilni), temveč v specifičnih značilnostih jedrske
grožnje: zaradi časa (destrukcija bi bila malone trenut-
na) in prostora (destrukcija bi lahko bila globalna) je
jedrska vojna neprimerljiva s katerokoli drugo interven-
cijo v prihodnost človeštva.
Za kar gre v sodobnih gibanjih ■— in zlasti v mirov-
nih mobilizacijah — je torej produkcija človeške vrste,
na individualni in kolektivni ravni: možnost, da ljudje
— kot individui in kot vrsta — nadzorujejo ne samo
svoje »produkte«, ampak njihovo »produciranje«, kul-
turno in družbeno (ter vedno bolj tudi biološko). Gre za
produkcijo človeškega bivanja in njegove kvalitete.
V kolektivni akciji za mir lahko najdemo nekatere
dimenzije tega nastajajočega polja konfliktov.
(1)	Boj proti vojaški politiki razkriva transnacionalno
naravo sodobnih problemov in konfliktov'" ter globalno
medsebojno odvisnost planetarnega sistema. Kolektivna
akcija ne oporeka samo aktualni obliki mednarodnih
odnosov, temveč logiki, ki jim vlada. Svetovni sistem je
formalno zbir odnosov med suverenimi državami, toda
dejansko v njem dominirata logika dveh blokov in ne-
uravnoteženost med Severom in Jugom. V teh dveh
imperijih tehnokratski in vojaški aparati kontrolirajo
sredstva informiranja in odločanja za preživetje, odgo-
vorni pa so tudi za neenako menjavo med različnimi
področji planeta. Morda je osnovno sporočilo sodobnega
pacifizma, da se je sistem nacionalnih držav izčrpal,
čeprav je še vedno precej nerešenih »nacionalnih« vpra-
šanj." V vprašanju miru se oglaša poziv, naj družba
dobi moč odločanja o svoji lastni eksistenci in nadzora
nad njo, in sicer z novo vrsto odnosov med njenimi ele-
menti (skupinami, interesi, kulturami, »nacijami«). Nova
meddružbena ureditev ni utopija, temveč velika aspira-
cija v sedanji situaciji na našem planetu, v kateri nacio-
nalne države ugašajo, in to ne zaradi socializma (mita
o koncu države), temveč zato, ker izgubljajo svojo avto-
riteto: od zgoraj, ker planetarna, multinacionalna poli-
tična in ekonomska medsebojna odvisnost premešča
center dejanskega odločanja drugam; od spodaj, ker
množitev avtonomnih centrov odločanja daje »civilnim
družbam« moč, kakršne v razvoju modernih držav nikoli
niso imele.
Problem političnega upravljanja te nove situacije
ni preprost; toda če hoče planetarni sistem najti nova
politična sredstva za svoje preživetje, mora izhajati iz
družbene transformacije svoje narave.
(2)	Mirovne mobilizacije kažejo na naraščanje dimen-
zije odločanja v sodobni situaciji. Družba in njena usoda
sta konstruirani — rezultat odločitev in izborov — sta
produkt družbenih odnosov, ne pa navidezno fatalne
logike aparatov, ki si lastijo pravico do monopola nad
»radonalnost jo«.
(3)	Kolektivna akcija za mir, naposled, razkriva po-
godbeno naravo družbenega življenja v kompleksnih
sistemih: preživetje človeštva je odvisno od sposobnosti
pogajati se o ciljih. Diskusija o ciljih izginja s scene
kolektivnih razprav, izničujejo jo operacionalni kriteriji
55
učinkovitosti ali golo konzumiranje znakov. Kolektivna
akcija pravi, da morajo biti cilji vidni, da se je o njih
treba pogajati in jih nadzorovati.
Priznavanje pogodbene narave sodobnih družb po-
meni: (a) spoznanje, da iz kompleksnih sistemov ni mo-
goče eliminirati razlik v interesih in določene količine
konfliktov; (b) spoznanje, da so nujne omejitve, pravila
igre, ki jih je mogoče postaviti in spremeniti s pogaja-
njem; (c) moč je ena teh omejitev in možnost pogajanja
o njej je odvisna od njene vidnosti; (d) pripoznanje
tveganja, to je odprtosti in začasnosti vsakega procesa
odločanja, ki reducira negotovost. Tveganje, ki v etič-
nem smislu pomeni odgovornost in svobodo, je nepre-
klicna komponenta sodobne situacije. V jedrski situaciji
ni večje kot pri drugih možnostih uničenja (biološkem,
kemičnem, ekološkem), ki so povezane z vse večjo inter-
vencijo družbe v sebe samo. Tveganje definitivno opo-
zarja, da je usoda ljudi v njihovih rokah.
Poimenovanje sveta
Oblika sodobnih gibanj — in tudi mirovnih mobili-
zacij — je najbolj neposreden izraz sporočila, ki ga
kolektivna akcija naslavlja na družbo. Pomen akcije je
treba odkriti v akciji sami, ne pa toliko v ciljih, ki si
jih zastavlja: gibanj ne kvalificira to kar počno, temveč
to, kar so.
Zapuščina industrijske družbe je predstava o druž-
benih gibanjih kot tragičnih igralcih. Na historični sceni
igrajo heroje ali ničvredneže, odvisno pač od gledišča,
toda vselej so usmerjeni k velikim idealom ali drama-
tični usodi. Zgodovina devetnajstega in dvajsetega sto-
letja je polna teh predstav, ki niso le retorične. Svojo
moč so ohranile vse do zdaj. Gibanja v šestdesetih in
tudi prvi val feminizma v sedemdesetih še vedno pri-
padajo tej epski predstavi: v boju napredka pi'oti bar-
barstvu se lahko vsakdo odloči za eno stran in lahko je
prepričan, da bo nasprotnik nujno propadel!
Na začetku osemdesetih se zdi, da od teh epskih
predstav ni preživelo skoraj nič. Gibanja so izgubljena
in ni več igralca, ki bi stopil na sceno. Vendar pa obstaja
mnogo potopljenih mrež, skupin in izkušenj, ki se opre-
deljujejo v^proti«. Toda komu je sploh mar zanje? Zgleda,
da se bolj zanimajo same zase, kot za zunanji svet, očitno
ignorirajo politiko, ne borijo se proti oblasti. Nimajo
velikih vodij, organizacija je videti prav neučinkovita,
razočaranje je odpravilo velike ideale. Mnogi opazovalci
obravnavajo te realnosti, ki ne nasprotujejo političnemu
sistemu in jih ne zanimajo institucionalni učinki nji-
hove akcije, kot rezidualne folkloristične pojave v veli-
kem scenariju politike.
Jaz pa sem, nasprotno, prepričan, da so te revne
in razočarane forme akcije semena kvalitativne spre-
membe v sodobni kolektivni akciji. Čeprav sodobna gi-
banja v glavnem niso usmerjena k političnemu spre-
minjanju, pa gotovo imajo določen vpliv na politične
institucije. Modernizirajo institucije, dobavljajo jim
nove elite, ki renovirajo kulturo in organizacijo. Toda
konflikti presegajo institucionalno prenovo in zadevajo
pomen individualne akcije ter kode, ki določajo vedenje.
Zato je treba sodobna gibanja brati na različnih ravneh.
V njihovi akciji je komponenta, ki vpliva na insti-
tucije, vlade, politiko; so spodbude k prenovi kulture,
jezika, navad. Vsi ti učinki olajšujejo prilagojevanje
kompleksnih sistemov na transformacijo okolja in po-
spešeni tempo notranjih sprememb, ki delujejo nanje.
Toda poleg tega, da ta gibanja modernizirajo in kul-
turno inovirajo družbo, jo sprašujejo še o nečem »dru-
gem«: kdo odloča o kodih, kdo postavlja pravila normal-
nosti, kakšen je prostor za različnost, kako lahko koga
spoznamo za nevkl j učenega in ga sprejmemo kot različ-
nega, kako lahko spoznamo in sprejmemo, da ne pove-
čuje količine menjav, ampak uveljavlja drugačno menja-
vo?
To je najglobje in najbolj skrito sporočilo gibanj.
Gibanja predstavljajo racionaliziraj očim aparatom vpra-
šanja, ki niso dovoljena. Medtem ko vse bolj postaja
problem, kako operacionalizirati, kar je anonimna oblast
odločila, ta gibanja sprašujejo, kam gremo in zakaj.
Njihov glas je težko slišati, ker govorijo s partikularnega
gledišča, izhajajo iz specifičnega položaja ali mesta (biti
mlad, biti ženska, itd.). Vendar govorijo celi družbi.
Problemi, ki jih zastavljajo, zadevajo globalno logiko
sodobnih sistemov.
Mladinsko gibanje, ki izhaja iz začasnega biološkega
in družbenega položaja, je prezentiralo družbi problem
časa. Mladost ni več preprosto biološki položaj, ampak
postaja simbolna opredelitev. Nekdo ni mlad samo za-
radi svojih let, ampak zato, ker prevzema kulturne zna-
čilnosti variabilnosti in začasnosti, ki so lastne mladosti.
Položaj mladih je zrcalo, skozi katerega se zastavlja
splošnejša zahteva: pravica do popolne spremembe to
reverse življenjskega časa, do začasnih eksistencialnih in
poklicnih izbir, do razpolaganja s časom, ki ni merjen
zgolj z ritmom operacionalne učinkovitosti.
Žensko gibanje, vkoreninjeno v partikularizmu bio-
loško in zgodovinsko določenega položaja, je zastavilo
temeljno vprašanje, ki zadeva vsakogar v kompleksnih
sistemih: kako je mogoča komunikacija, kako komuni-
cirati z »drugim«, ne da bi z odnosi moči zanikali raz-
like. Poleg zahtev po enakosti, poleg vključitev v polje
moških pravic, ženske govorijo še o pravici do različ-
nosti in do »drugačnosti«. Zato včasih izberejo molk.
ker je težko najti drugačne besede od tistih iz domi-
nantnega jezika.
Ekološka meglica, ki se je zgostila v zadnjem deset-
letju, združuje različne elemente: modernizacijo siste-
ma, nove elite v nastajanju, toda tudi konfliktne orien-
tacije, ki nasprotujejo logiki odnosov med človekom in
naravo ter med človekom in njegovo naravo. Ta eko-
loška kultura zastavlja vprašanje, kako obravnavati
naravo znotraj in zunaj nas. Telo, biološka struktura
in okolje so meje »destruktivnega ustvarjanja« tehno-
loških družb. Kje se lahko človeška intervencija ustavi?
Kakšen je prostor za »naravo«, ki še vedno konstituira
in obdaja človekovo življenje?
Sodobne družbe so izločile iz polja človeških izkušenj
vse, kar ni bilo merljivo in česar ni bilo mogoče nad-
zirati, kar je v tradicionalnem svetu pripadlo dimenziji
svetega. Končni smisel bivanja, vprašanja po tem, kar
uhaja individualni izkušnji, napajajo nova »religiozna«
iskanja ali preprosto zadovoljujejo potrebo po povezo-
vanju zunanjih sprememb z notranjo rastjo. Nastaja
heterogeno področje, ki išče »novo zavest«. Videti je
zelo oddaljeno od tradicionalnih oblik konfliktnih gi-
banj. Vseeno pa, če ne nasprotujemo multinacionalnim
korporacijam, ki prodajajo varnost, lahko opazimo pot
upiranja operacionalnim kodom, poziv v zavetje, iskanje
notranje enovitosti nasproti imperativom učinkovitosti.
Vse te forme kolektivne akcije na simbolni osnovi
nasprotujejo dominantni logiki. Problematiziraj o defi-
nicijo kodov, nominacijo realnosti. Ne zahtevajo, ampak
ponujajo. S samim svojim obstojem ponujajo drugačne
56
načine definiranja pomena individualne in kolektivne
akcije. Individualne spremembe ne ločujejo od kolek-
tivne akcije, splošni poziv prevajajo v tu in zdaj indi-
vidualne izkušnje. Delujejo kot novi mediji: razsvet-
ljujejo tisto, česar noben sistem ne pove o sebi, vso tisto
količino molka, nasilja in iracionalnosti, ki so vedno
skriti v dominantnih kodih.
Hkrati pa ta gibanja s tem, kar počno, ali bolje: s
tem, kako to počno, oznanjajo družbi, da je nekaj »dru-
gega« mogoče.
Mirovne mobilizacije in druge oblike mobilizacij
strnjujejo to potopljeno »meglico« in jo naredijo vidno.
Mrežam solidarnosti, ki obstajajo v različnih področjih
družbe in jim je skupen kulturni preobrat ter simbolni
izziv sistemu, ponujajo polje za vnanjo akcijo. Pogod-
bena in kratkotrajna vključevanja, koincidenca med
kolektivnimi cilji in individualno izkušnjo spremembe,
globalizem simbolnega poziva in partikularizem družbe-
nega položaja akterjev — vse to so vidiki kolektivnih
mobilizacij. Ko gre za mir, pa tudi v drugih oblikah
sodobnih mobilizacij, lahko vidimo konec razločevanja
med instrumentalnimi in ekspresivnimi razsežnostmi
akcije. Medij je sporočilo, akcija pa pošilja sistemu nazaj
njegove lastne paradokse.
Vračanje k politiki
Kot vse kaže, izida sodobnih oblik kolektivne akcije
ni mogoče meriti. Gibanja so realizacija paradoksa: so
hkrati zmagovalci in poraženci. Ker nasprotujejo domi-
nantnim kulturnim kodom, je že sama njihova eksisten-
ca preobrat simbolnih sistemov, utelešenih v odnosih
moči. Uspeh in neuspeh sta torej brezpomenska kon-
cepta, če se nanašata na simbolni izziv.
Vendar gibanja ne obstajajo samo v svojem kultur-
nem sporočilu; so tudi družbene organizacije in — kadar
se odločijo za javno mobilizacijo — nasprotujejo poli-
tičnemu sistemu. S tega vidika producirajo moderniza-
cijo, spodbujajo inovacijo, pospešujejo reformo. Oskrbu-
jejo nove elite, zagotavljajo spremembo personala v po-
litičnih institucijah, ustvarjajo nove vzorce vedenja in
nove modele organizacije. Tu njihov izid lahko merimo,
vendar ne smemo pozabiti, da je to samo en del, ne
vselej najpomembnejši, sodobne kolektivne akcije.
Tistim, ki poudarjajo pomanjkanje učinkovitosti teh
oblik akcije, ne uide samo simbolni antagonizem, tem-
več podcenjujejo tudi politični vpliv mobilizacij.
Mirovne mobilizacije, na primer, imajo v osnovi
transnacionalne učinke: akcija. Čeprav vmeščena v spe-
cifični nacionalni kontekst, prvič učinkuje na plane-
tarni ravni in na sistem mednarodnih odnosov. Pomanj-
kanje mobilizacij v vzhodnih deželah je paradoksno del
iste scene: razkriva in pojasnjuje avtoritarno strukturo
teh družb ter količino represije, ki jo mora oblast upo-
rabljati, da bi jih nadzorovala.
Kolektivna akcija deluje tudi kot simbolni multipli-
kator: ker si ne prizadeva za učinkovitost, nasprotuje
operacionalni logiki tehnokratsko-vojaških aparatov in
problematizira temelje njihove moči. Aparate prisili, da
se zagovarjajo, da razkrivajo svojo logiko in šibkost
svojih »argumentov« [reasons]. Oblast naredi vidno. V
sistemih, v katerih oblast postaja vse bolj anonimna in
nevtralna, v katerih je inkorporirana v formalne pro-
cedure, je narediti oblast vidno v temelju politični do-
sežek: edini pogoj, da bi se lahko pogajali o pravilih
in naredili družbene odločitve bolj transparentne.
Mirovne mobilizacije naznanjajo kolektivni zavesti,
da preživetje družb, kot tudi posameznikov, ni več za-
gotovljeno z naddružbenim redom ali zgodovinsko za-
konitostjo (napredkom ali revolucijo). Družbe so se prvič
radikalno ozavedle svoje kontingence, ugotavljajo, da so
»vržene« v svet, odkrivajo, da niso nujne in da so zato
nepreklicno odgovorne za svojo usodo. Katastrofa, trp-
ljenje, svoboda — vse pripadajo možni .prihodnosti in
niso usodni dogodki. Se več, nobenega kolektivnega
blagra ni mogoče zagotoviti kot končno rešitev. Obnav-
ljati ga je treba z odločitvami, pogajanji, akcijami. Se
pravi: z aktivnostjo polisa.
Toda, če je tako, potem je kritični problem kom-
pleksnih družb odnos med političnimi institucijami ter
akterji in nastajajočimi vzorci kolektivne akcije. Kakšno
predstavništvo lahko politična učinkovitost ponudi giba-
njem, ne da bi negirala njihovo avtonomijo? Kako lahko
gibanj prevedejo svoja sporočila v učinkovite politične
spremembe? Odgovor na ta vprašanja seveda ni lahek.
Ce pa domnevamo, da se bodo struktura in orientacije
sodobnih gibanj verjetno premaknile v zgoraj orisani
smeri, lahko nakažemo dve konsekvenci.
Prvič, organizacijske oblike tradicionalnih političnih
institucij, tudi tiste, ki prihajajo iz levičarske zapuščine,
so same na sebi neustrezne in ne morejo predstavljati
novih kolektivnih zahtev. Politične organizacije so obli-
kovane za predstavljanje relativno stabilnih interesov,
za doseganje dolgoročnih ciljev z akumuliranjem kratko-
ročnih rezultatov, za posredovanje med političnimi za-
htevami s profesionalno akcijo predstavnikov. Ta struk-
tura, čeprav podvržena vse večjim prilagajanjem, še
vedno izpolnjuje pomembno funkcijo v zahodnih poli-
tičnih sistemih. Vendar glasu gibanj ne more niti sli-
šati, če pa ga že, se ni sposobna prilagoditi variabilnosti
akterjev in problemov, ki jih kolektivna akcija vključuje.
Drugič, zaradi razdrobljenosti kolektivne akcije druž-
bena gibanja v kompleksnih družbah ne morejo pre-
živeti brez določenih oblik političnega predstavništva.
Obstoj kanalov predstavništva in institucionalnih akter-
jev, sposobnih prevesti sporočilo kolektivne akcije v
»politiko«, je edini pogoj za obvarovanje gibanja pred
atomizacijo ali pred marginalnim nasiljem. Odprtost in
odzivnost političnega predstavništva ohranja prost in
primeren prostor za kolektivno akcijo in dopušča njen
obstoj. Vendar se gibanja ne izčrpajo v predstavništvu;
kolektivna akcija preživi onkraj institucionalnega posre-
dovanja; znova se pojavlja v različnih področjih družbe-
nega sistema in vzdržuje nove konflikte.
Mobilizacije osemdesetih kažejo, da odigrajo v pre-
hodu od latentnosti k vidnosti določeno funkcijo za-
časne organizacije, ki zagotavljajo finančna in tehnična
sredstva za javne kampanje ob specifičnih problemih,
pri tem pa pripoznavajo avtonomijo potopljenih mrež.
Na ta način lahko redefiniramo in iznajdevamo oblike
političnega predstavništva, to pa je tudi priložnost za
tradicionalnejše politične akterje, da se srečajo z novi-
mi zahtevami.
Predvidevamo, da se onkraj tradicionalnega razloče-
vanja med državo in »civilno družbo« oblikuje nov poli-
tični prostor: posredniški javni prostor, katerega funk-
cija ni niti institucionalizirati gibanja niti transformirati
jih v stranke, ampak omogočati, da družba sliši njihova
sporočila, in prevajati ta sporočila v politično odločanje,
medtem ko gibanja ohranjajo svojo avtonomijo."
Konflikti in oblast ne morejo biti v pristojnosti enih
in istih akterjev. Mit o gibanjih, ki se transformirajo
v transparentno oblast, je že proizvedel tragične kon-
57
sekvence. Distanca med procesi, ki oblikujejo potrebe
in konflikte, in strukturami, ki izvajajo sistemsko inte-
gracijo in cilje, je pogoj za to, da naredimo oblast vidno,
se pravi, da se je o njej mogoče pogajati. Razširitev jav-
nega prostora med gibanji in institucijami je naloga
resnične »postindustrijske demokracije, naloga, ki za-
deva tako gibanja kot politične akterje.
Alberto Melucci je izredni profesor na oddelku za so-
ciologijo Univerze v Milanu. Ukvarja se z raziskovanjem
novih oblik kolektivne akcije, mirovnih gibanj in notranje-
ga in družbenega časa, predmetov o katerih je objavil več
knjig in člankov (glej reference). Avtorjev naslov: Diparti-
mento di Sociologia, Università di Milano, Via Conservato-
rio 7, 20122 Milano.
Prevedeno po:
Alberto Melucci: »The Sjmbolic Challenge of Contem-
porary Movements«, Social Research, Vol. 52, No. 4 (Winter
1985), 789—816.
Prevedel Marjan Kokot
' Po C. Tilly, L. Tilly in R. Tilly, The Rebellious Century,
1830—1930 (Cambridge: Harvard University Press, 1975), in
B. Useem, »Solidarity Model, Breakdown Model, and the
Boston Anti-Busing Movement«. American Sociological Re-
view 45 (1980).
' Glej zlasti N. Smelser, Theory of Collective Behaviour
(New York: Macmillan, 1963), in A. Kornhauser, The Politics
of Mass Society (Glencoe, 111.: Free Press, 1959).
^ Po K. Webb, »Social Movements: Contingent or Inhe-
rent Phenomena?«, referat na posvetovanju o družbenih gi-
banjih in političnih sistemih. Milano, junij 1983.
' A. Touraine, Production de la société (Pariz: Seuil,
1973), in La voix et le regard (Pariz: Seuil, 1978) [prevedena
pri nas kot: Alen Turen, Sociologija društvenih pokreta,
Beograd: Radnička štampa, 1983]; J. Habermas, Zur Rekon-
struktion des historischen Materialismus (Frankfurt: Suhr-
kamp, 1976).
= J. D. McCarty in M, N. Zald, The Trend of Social
Movements in America: Profesionalization and Resource
Mobilization (Morristown, N. J.: General Learning Press,
1973), in »Resource Mobilization and Social Movements:
A Partial Theory«. American Journal of Sociology 86
(1977); M. N. Zald in J. D. McCarthy, ur.. The Dinamics
of Social Movements (Cambridge: Winthrop, 1979); W. A.
Gamson, The Strategy of Social Protest (Homewood, 111.:
Dorsey, 1975); A. Oberschall. Social Conflict and Social Mo-
vements (Englewood Cliffs, N. J.: Prentice-Hall, 1973); C.
Tilly, From Mobilization to Revolution (Reading, Mass,: Ad-
dison-Wesley, 1978). Za predstavitev in razpravo o pristopu
mobilizacije sredstev glej J. C. Jenkins, »Resource Mobili-
zation Theory and the Study of Social Movements«, Annual
Review of Sociology 9 (1983), in J. Freeman, ur.. Social
Movements of the Sixties and Seventies (New York: Long-
man, 1983).
' Za širšo diskusijo o teoretski zapuščini sedemdesetih
glej: A. Melucci, ur.. Altri Codici: Aree di movimento nella
metropoli (Bologna: Il Mulino, 1984), in »An End of Social
Movements?«, Social Science Information 24 (1984).
' Ta koncept je prevzet iz drugačnih teoretskih okvirov.
Cf. Touraine, Production de la société; M. Crozier in E. Fri-
edberg, L'acteur et le système (Pariz: Seuil, 1977); J. S. Co-
lemen, »Social Structure and a Theory of Action«, Polish
Sociological Bulletin, št. 1/2 (1975).
® O konceptu kolektivne identitete glej: A. Pizzorno,
»Scambio politico e identità colletiva nel conflitto di classe«,
v: C. Crouch in A. Pizzorno, ur.. Conflitti in Europa (Milano:
Etas Linbri, 1977), in »Identità e interesse«, v L. Sciolla, ur..
Identità (Torino Rosenberg, 1983); E. Reynaud, »Identités
collectives comme dynamique d'action«, Sociologie du Tra-
vail 22 (1982). Konstrukcijo organizacijskih postavitev si-
stemov akcije sta podala Crozier in Friedberg, L'acteur et
le système.
' Svojo teoretsko refleksijo sem razvil v več delih. Glej
predvsem A. Melucci, »The New Social Movements: A The-
oretical Approach«, Social Science Information 19 (1980),
L'invenzione del presente: Movimenti, Identità, bisogni in-
dividuali (Bologna: Il Mulino, 1982), in »End to Social Mo-
vements?«
M. Foucault, Microfisica del poterà (Torino: Einaudi,
1977).
" Habermas, Zur Rekonstruktion.
J. H. Marx in B. Holzner, »The Social Construction of
Strain and Ideological Grievance in Contemporary Move-
ments«, Pacific Sociological Review 20 (1977); J. Sassoon,
»Ideology, Symbolism and Rituality in Social Movements«,
Social Science Information 24 (1984).
" Razprava o teh vprašanjih in njihovo povezovanje s
splošnimi spremembami v postindustrijskih družbah je pred-
ložena v: A. Melucci, »Ten Hypotheses for the Analysis of
New Movements«, v: D. Pinto, ur.. Contemporary Italian
Sociology (Cambridge: Cambridge University Press, 1981)
[slovenski prevod: »Deset hipotez za analizo novih gibanj«,
je natisnjen v Tribuni, št. 13/14 in št. 15, 1986], in A. Me-
lucci, »New Movements, Terrorism and the Political Sy-
stem«, Socialist Review 56 (1981).
Melucci, »End to Social Movc-nents?«
" Analize družbenih gibanj, ki i.poštevajo sistemsko in-
terakcijo in odzive političnega sistema, podajajo: K. Webb et
al., »Etiology and Outcomes of Protest: New European Per-
spectives«, American Behavioral Scientist 26 Ц983) ; S.
Tarrow, »Movimenti e organizzazioni sociali: Che cosa sono,
quando hanno successo«. Laboratorio politico 2 (1982), in
Struggling to Reform: Social Movement and Policy Change
During Cycles of Protest, Western Sociétés Occasional Pa-
pers, št. 15 (Ithaca, N. Y.: Cornell University, 1983); D. Delia
Porta, »Leadership Strategies and Organisational Resour-
ces: The Crisis of the French Women's Movement«, referat
na 6. kolokviju EGOS, Firence, november 1983; Y. Ergas,
»Politica sociale e governo della protesta«, v: S. Belligni, ur..
Governare la democrazia (Milano: Angeli, 1981); A. Marsh,
Protest and Political Consciousness (London Sage, 1977);
J. Wilson, »Social Protest and Social Control«, Social Pro-
blems 24 (1977); F. Fox Piven in R. Cloward, Poor People's
Movements (New York Pantheon, 1977). »Politično« reduk-
cijo ženskega gibanja lahko najdemo v J. Freeman, The
Politics of Women's Liberation (New York: Longman, 1975),
in J. Gelb, Women and Public Policies (Princeton: Prin-
ceton University Press, 1982). Za kritiko te redukcije glej:
Y. Ergas, »The Disintegrative Revolution: Welfare Politics
and Emergent Collective Identities«, referat na posvetovanju
o delovanju italijanskih institucij, Bellagio, junij 1983.
Ob navezavi na sodobna gibanja sem uporabil izraz »post-
politična gibanja« (Melucci, L'invenzione del presente). Offe
govori o »metapolitični paradigmi« teh gibanj (C. Offe,
»New Social Movements as a Metropolitical Challenge«,
neobjavljen tekst, Univerza v Bielefeldu, 1983). [Verjetno
gre za Offejev tekst, ki je naslovljen tudi kot »New Social
Movements: Chalenging the Boundaries of Institutional Po-
litics«, ki je bil medtem že objavljen v Social Research,
4 (1985) in bo predvidoma tudi preveden.]
'' Čeprav se nanašajo na bolj formalne organizacije glej
tudi koncepte o »industriji družbenih gibanj« (McCarthy in
Zald, »Resource Mobilization«) in »sektorju družbenih gi-
banj« (R. Garner in M. N. Zald, »Social Movement Sectors
and Systematic Constraint«, delovni referat št. 238, Center for
Research on Social Organization, University of Michigan,
1981).
'' Tu se navezujem na rezultate obširne empirične raz-
iskave o novih oblikah kolektivne akcije (mladinske, ženske,
ekološke, neoreligiozne) v milanskem mestnem območju.
Glej Melucci, Altri codici; P. R. Donati, »Organization
Between Movement and Institution«, Social Science Infor-
mation 24 (1984) [prevod v tej št. Problemov]; Sassoon,
-Ideology, Symbolism, and Rituality«.
" L. P. Gerlach in V. H. Hine, People, Power and Change
(Indianapolis: Bobbs-Merrill, 1970).
" Smelser, Theory of Collective Behavior; F. Alberoni,
Movimento e instituzione (Bologna: II Mulino, 1981).
'' A. Melucci in M. Diani, Nazioni senza statto: I movi-
menti etnico-nazionali in Occidente (Torino: Loescher,
1983).
S. Hegedus, »Pacifisme, neutralisme ou un nouveau
mouvement transnational pour la paix?«, predstavljeno na
posvetovanju Feltrinellijeve fondacije, Milano, junij 1983.
" Glej J. Cohen, »Crisis Management and Social Mo-
vements«, Telos, št. 52 (1982 [prevod: »Između kontrolisa-
nja krize i društvenih pokreta: mesto institucionalnih re-
formi«, Marksizam u svetu, št. 3 (1983]; in »Rethinking
Social Movements«, Berkeley Journal of Sociology 28 (1983)
[slovenski prevod: »Ponoven razmislek o družbenih giba-
njih«, v: T. Mastnak, ur.. Socialistična civilna družba? (Ljub-
ljana: Krt, 1985).
58
TONCI KUZMANIČ
Za zeleno
I
II
Za razliko od Vzhoda so diskusije na temo »zeleno«
in »rdeče« oz. »rdeče in zeleno« na Zahodu že zdavnaj
postale nekaj povsem vsakdanjega, normalnega. Nema-
rava predvsem zato, ker so »rdeči« in »zeleni« v medse-
bojno različnih pozicijah. V večini primerov so prav
»rdeči« tisti, ki se vedno bolj trudijo »določiti« (omejiti?)
»zeleno« in med »rdečimi« so to najpogosteje tisti, ki so
še vsaj biološko zmožni zaznati zeleno barvo skozi svoja
politična očala. Ponavadi gre za tiste, katerih položaj
bi se dalo označiti kot najbolj »zelen« med »rdečimi« ali
pa na drugi strani kot najbolj »rdeč« med »zelenimi«.
Na Vzhodu, kamor po svoji strukturi tudi sodimo,
vprašanje razmerja »rdečega in zelenega« sploh še ni po-
stalo vprašanje.' Medtem, ko je poskuse tovrstnega te-
matiziranja še vedno mogoče našteti na prste ene roke,
pa bi v pričujočem tekstu skušal vzpostaviti vprašljivost
samega vprašanja, ki ga sicer še ni, pa se njegov nasta-
nek lahko napove v kategorijah naravne nujnosti.
Zakaj pa — še preden se samo vprašanje sploh pojavi
—	že zastaviti njegovo vprašljivost? Zato, ker je na Za-
hodu to »vprašanje« vsaj navidezno funkcioniralo in
funkcionira kot vprašanje »KAJ-TO-JE«, medtem ko bo
na Vzhodu vprašanje »pomenilo« (pomeni tudi sedaj, ko
še ni izrečeno, in sicer prav kot ne-izrečeno) »ALI-JE-TO-
-DO VOLJENO?«
Od kod sploh gotovost, da bo postavljeno? Monopol
Resnice, Oblasti, Svobode, Reda . .. imanentno narekuje
to vprašanje, zato tudi gotovost, da bo zastavljeno.
V celoti je z redkimi izjemami dolgo časa funkcioniral
spekulativni konsenz, da se od »gnilega zahoda«' nimamo
česa naučiti. Temu danes ni več tako. Izbruh posebnosti
znotraj domačijske homogenizirajoče totalitete pa ne ka-
že le tega, da materinska celota ni več, kar je nekoč bila,
ampak tudi to, da bo slej ko prej skušala na ta ali oni
način »potolažiti« svoje nenačrtovane in potemtakem
tudi nezaželene otroke. Vzhodni zeleni niso zahodni arti-
kel, ampak najbolj pristni otrok Vzhoda. Seveda, med
Zelenim in Zelenim je razlika!
Na primeru nekega namerno izbranega ravnanja ma-
tere totalitete bom skušal nakazati delček možnih obraz-
cev prihodnjega. Za »vzor-ec« obravnave izbiram situaci-
jo, ki bi naj vsaj v nekaterih hipotetičnih ali pa bolj
željenih elementih ustrezala strukturi totalitete pri nas.
Gre za razmerje na italijanski politični in alternativni
sceni, ki bi jo naj (po že izrečeni želji) z našo domačo
združevalo predvsem to, da ima na levici močno, demo-
kratično, v nekem smislu pluralistično, gramscijevsko in
—	kot se temu pogosto reče — »nam prijateljsko komu-
nistično partijo«, partijo, ki tudi sicer velja za eno naj-
bolj demokratično usmerjenih KP v »mednarodnem de-
lavskem gibanju«. Hkrati ponuja obstoječa ločitev KP
Italije od italijanske države izjemno eksperimentalno si-
tuacijo, zaradi katere stališča KPI ni mogoče interpreti-
rati glede na to ali ono »okoliščino«, ki bi imela svoje
korenine v tim. »državi«. Iz perspektive naše politične
kulture moremo potemtakem trditi, da je italijanski
»vzor-ec« tisto, česar ne gre pričakovati, temveč, nekaj
kar je lahko glede na zgornje hipotetične elemente zgolj
želja.
Predmet obravnave bo zapis^ Luciane Castellina, spe-
cialistke za vprašanje Zelenega pri KP Italije.
Po izhodiščni trditvi je sodobna politična Evropa obo-
gatena za Zeleno barvo,^ ki je »ne gre poenostavljeno oce-
njevati«. Namesto »poenostavljenega ocenjevanja« avto-
rica ponuja nekaj, česar ne imenuje in ne določi ter se
istočasno sprašuje po »dosegu«(!) nove Zelene drže. Po-
tem, ko zavrže domnevne »poenostavljene ocenjevalce«,
nastavi neko objektivi teto, ki da jo je treba izmeriti
(»doseg« se meri!) ne da bi nakazala ne subjektiviteto me-
ritelja in prav tako ne metra s katerim bo določala/me-
rila nastavljeno/sproducirano objektiviteto. Prvi korak v
njenem »rdečem« pristopu »zelenemu« je potemtakem
postavitev predmeta (zelenih, zelene drže) v pozicijo ob-
jektivitete, ki da je merljiva in ki da jo je sedaj treba
NE-poenostavljeno izmeriti, oceniti.
Iz tako nastavljene objektivitete (zelena drža kot
predmet opazovanja in »pravilnega ocenjevanja«) je naj-
prej povzeto (seveda s stališča neekspliciranega »rdeče-
ga«) to, da gre pri »zelenih« za »kritiko industrializma« in
(značilni dodatek!) za kritiko nekega »sistema«, ki je »in-
dustrijske in istočasno kapitalistične narave«. Kako ra-
zumeti to na videz nepomembno nianso?
Kapitalističnost (vedno gre za vprašanje KAKO-sti,
NAClN(A)-ovnosti) omenjene narave »sistema« je v prvi
vrsti v tem, da stoji na nekem »arogantnem« stališču do
»narave kot neizčrpnega izvora«, oziroma da gradi na
»neomejeni zmožnosti podrejanja narave s strani člo-
veka«.
Čeprav je avtorica pripravljena trditi, da je »marksi-
zem s svojo teoretično razdelavo, v še večji meri pa s
prakso delavskega gibanja, prispeval h krepitvi iluzije o
brezmejni zmožnosti človeškega rodu, da poveča produk-
tivnost okolja,« je to ne zadržuje, da ne bi v istem od-
stavku trdila, da je bil mladi Engels (Iz Položaja delav-
skega razreda v Angliji) »eden prvih velikih ekoloških
piscev«. Čeprav bi se marsikdo ob tej trditvi začel kro-
hotati, pa ne gre pozabiti, da je pojem ekologije (tukaj
»ekološkega pisca«) že prestal prej omenjeno zajezitev
kapitalističnost.
Seveda takoj sledi opravičilo, ki ga je bilo in ga bo
treba pričakovati, da namreč pri sklicevanju na Engelsa
ne gre za »potrditev«, ki bi jo bilo treba poiskati pri
»prednikih«. Toda na naslednjih nekaj straneh(!) se vsuje
plaz Marxovih citatov, ki kulminirajo v vprašanju, na
katerega »ni mogoče odgovoriti« — »ali je možno govoriti
o Marxu kot ekologu«. Pri tej vpeljavi Marxa pa ni po-
membno ali gre za navezavo na »ta ali nek drug možen
citat« (»to, kar je rekel«), temveč da gre za »iskanje de-
janskih namenov njegovega mišljenja«. Torej ne za ti-
sto, kar je rekel, ampak za tisto, kar je resnično/dejan-
sko rekel, ne za črko, ampak za duha itn. Tukaj gre očit-
no za nek star prijem, ki je znan vsaj že od Marxa (nje-
govo nanašanje na »racionalno jedro« Heglove filozofije,
ali Engelsovo zavračanje Heglovega sistema in sprejema-
nje njegove metode...), ki pa ga je znotraj delavskega
mišljenja »dokončno« inavguriral Lenin. Ta prijem je
postal nosilni PRED-metodološki (v smislu meta) postu-
lat, ki strukturno spada na raven Boga in je absolutno
nedosegljiv za kakršnokoli »preverjanje«. Zadnje, kar mu
59
ostane potem ko se ga skuša »preveriti«, je tisti znani
(čisti) Jaz, ki suhio trdi, tako pač je, oziroma, ki se na ne-
ki drugi ravni pojavi kot argument sile utemeljen na
prepričanju/veri. Najmanj, kar je tukaj treba povedati
je to, da je iskanje »dejanskih/resničnih namenov« ne-
kega mišljenja konstrukcija neskončne praznine, v kate-
ro lahko lepa duša stlači prav vse, kar ji pade na pamet,
ker je edina, ki si jemlje pravico zapolnitve (interpreta-
cije, pravovernosti) mišljenja. Najbolj pogosto se ga se-
veda zapolni s sklicevanjem na »nove«, »spremenjene«,
»alarmantne«, »krizne« in-tako-naprejšnje okoliščine, ki
pa spet niso nič drugega kot suhi Jaz, ki se na novo pre-
mešča v neko meta-strukturno raven.
V	konkretnem primeru razmišljanja »o zelenem« se
pojavi še nek zelo pomemben element. Gre za element
tistega, kar bi naj bilo. Natančneje rečeno, tistega, kar
bi lahko bilo, ker mora biti. Tukaj je to »tretja faza mark-
sizma«, ki bi naj prišla {mora priti)' v primeru, da bo
pravilno'^ izpolnjena naloga zapolnitve odprte praznine
»dejanskih/resničnih namenov« Marxovega mišljenja. V
podporo rečenemu se pojavi še distinkcija, da »Marx ni
'progresiven', temveč revolucionaren mislec«, razlikova-
nje, ki ni nikjer elaborirano, je pa servirano v obliki
bianco menice, ki jo lahko podpišemo ali pa ne.
Nevzdržno bi bilo trditi, da pri Marxu in marksistih
ni mogoče najti mest, kjer se — kot recimo v Kapitalu I
— govori o povečanju plodnosti zemljišč kot o »napredku
v uničevanju trajnih zmožnosti zemlje« ipd. Toda ta
mesta za marksovsko mišljenje niso substancialna, tem-
več so izrazito in dobesedno akcidentalnega pomena, če
naj to izrečemo v večini dostopni govorici. Gre za to, da
je, kot avtorica z nejevoljo in skopo nakazuje, »Marxovo
znanje predvsem kritično, da pa je pozitiven prikaz res-
ničnosti, pa tudi pozitivnost mišljenja prepuščena praktič-
nim in pa teoretičnim nalogam revolucije«. Potemtakem
je substancialnost Marxovega mišljenja predvsem ne-
gativno in sicer ne negativno tega ali onega, čeprav se
najpogosteje kaže kot negativno »kapitalističnega načina
proizvodnje^-, ampak Negativno, negativno kot tako.
Vprašanja drugega reda, med katere v tako vsiljeni inter-
pretaciji sodi tudi zeleno, so postranskega pomena in
'^prepuščena so« — kot to pravi avtorica — generalom
revolucij. Tega, kar se zgodi, ko vprašanje »vojne«,
»žensk«, »ekologije«, »kmetov« (na koncu tudi delavcev
in Dela in tako v neskončnost, ki se »konča« s samozaprt-
jem v čisto nasebno Negativiteto samonanašanja kot sa-
mopožrtja) prepustimo generalom, tako ali tako ni po-
trebno podrobno prikazovati.
Kontekst tako obrne na glavo tudi poveličevanje
Marxovega »odrekanja od filozofije«, manko filozofije pa
se izkaže kot konstitutiven in iz njega se še zdaleč ne
da razbrati tragičnosti tistega, kar bi nek predmarksov-
ski filozof še lahko imenoval »usoda«, kaj šele, da bi se
mu skušalo postaviti po robu.
V	momentu, ko se »rdeči diskurz« vpraša »kako je
bilo mogoče«, da so »praktični boji delavskega razreda
tako pogosto prihajali v protislovje z izhodiščnim teoret-
skim poljem,« pa zapiše naslednjo cinično umetnijo: »Se-
veda ne bomo niti poskusili odgovoriti!« Toda, ko še en-
krat negira svojo trditev, in ko vendarle skuša odgovo-
riti, je vse, kar premore, znan vrhovni argument »okoli-
ščine« takšne ali drugačne, ki niso dovolile tega ali onega.
Pravzaprav šele sklep »argumentacijskega kroga« po-
jasni, zakaj je bil potreben:
»Torej se je tudi marksizem pogosto nagibal h kon-
ceptu, ki opravičuje ločevanje globalne dimenzije pro-
blema naravnih okoliščin od ekonomskega razvoja in sicer
v imenu krepitve rasti produktivnih sil, ki je prerasla v
posrednika ideologije napredka, katerega cilj je neome-
jen in linearen proizvodni razvoj.«
Tako kot pri vprašanju »črke in duha« pri Marxu,
kjer gre za ohranitev nekega nedotakljivega toda po po-
trebi vedno uhajajočega duha, se tudi tu na mesto prej-
šnjega duha nastavi samega Marxa, marksisti (celotno de-
lavsko gibanje!) pa so pahnjeni v dokaj neroden položaj
tistih, ki se niso dosledno držali pravilno postavljenega
pravila. Seveda ne gre spregledati tega, da je tak prijem
star prav toliko kot znana Marxova formulacija, da on
pač »ni marksist«. Ravno to je bilo za marksizem in
marksiste v toliki meri konstitutivno, da so se šele z
aktom Marxovega samoizvzetja vzpostavili kot to, kar so.
III
Kot priča tekst Luciane Castellina, je iz »rdeče« per-
cepcije »zelenega« izrekljivo tako to, da »proizvodnja ne
more biti neskončna«, da »se človeško delo ne more po-
večavati čez določeno mejo produktivnosti« kot tudi to,
da »zvišanje produktivnosti... ne izhaja v toliki meri
iz dela, marveč iz nenehnih energetskih preobrazb«. In
sicer v smislu, da »izdatki za proizvodnjo energije ter
cena onesnaževanja in obubožanja družbene organizaci-
je nenehno minirajo dosežene nivoje produktivnosti«.
Izrekljivo je tudi to, da je »že dejstvo»(!), da si je
»nemogoče podrediti naravo«.
Končno je izgovorljivo tudi to, da je »marksistična
kultura« »odvekomaj izhajala iz podmene, da je v osno-
vi človeškega napredka razvoj proizvajalnih sil. Se več,
prav to je bil tisti element razlikovanja, ki si ga je mar-
ksizem prisvojil glede na romantizem in pa na spiritu-
alizem.«
Toda nadaljevanje oz. konsekvence tega nakažejo, da
iz mišljenjske pozicije »marksistične kulture« pravkar
izrečenega sploh ni mogoče jemati resno. Kaj šele izreči,
da je »prav tisti element razlikovanja« na katerem se je
»marksistična kultura« vzpostavila (= razvoj proizvajal-
nih sil kot vrhovna kategorija v objektivni^ sferi Markso-
vega mišljenja) postal vprašljiv z nastopom zelene drže.
»Resno vzeti« bi pomenilo izpeljati nemogoče — namreč
samokritiko. To pa je tisto, kar absolutni Negativiteti,
kritičnemu mišljenju par exellence, »uspe« zgolj na ravni
rituala ne pa na ravni principa, se pravi mišljenja.
Prav zaradi te nemožnosti naletimo tudi na krparijo,
ki se glasi: »gibanje zelenih... ne želi v toliki meri za-
staviti kot vprašljiv razvoj kot pa... njegove cilje.« Ce
zanemarimo očitno demagoško kretnjo v smislu, ni tako
kot se zdi nekaterim, temveč je tako, kot »Jaz pravim«,
potem imamo opravka s »staro Marxovo« Nevtraliteto, ki
tukaj sicer ni zgolj naivni (kapitalistični) stroj, ki se ga
da uporabiti tudi drugače, ampak kar njegova Vrhovnost
— Razvoj. Torej nek materializirani, protestantizirajoči
razsvetljenec. Toda pri vsem tem še zdaleč ne gre za Raz-
voj, ampak za tistega, ki lahko usmeri, vodi ta Razvoj k
»drugačnim«, »bolj humanim« in temu podobnim ciljem.
Zato se tudi celotna »ekološka drža« v »rdeči« perspekti-
vi kaže kot »napad« (brez tega sploh ne gre) na cilje, kar
bi bilo treba dosledno brati kot napad na »odtujene re-
zultate«, ki so po naravi kapitalistični in tako dalje v
neskončnost redukcijskega postopka.
Najmanj, kar bi lahko tukaj pristavili je to, da — če
govorimo v »vsem razumljivem jeziku« — ekološka drža
meri ravno za možnost tega razlikovanja med Razvojem
in pa Cilji Razvoja, razlikovanje, ki bi ga tukaj rada
podtaknila kot samo-po-sebi-umevno in pa to, da sploh
6Ü
(več) ne gre za nobeno »napadanje«. Napad namreč apri-
ori predpostavlja tako poosebljenega napadalca kot tudi
napadenega, tako pravičnost, etičnost napada in vso vo-
jaško ropotijo, ki k temu pač po naravi stvari sodi.
Ce se je do tega trenutka morda vsaj za trenutek
uspelo dozdevati, kot da se povzpenjamo k nekaterim
»višjim oblikam sodelovanja« med »rdečimi« in »zeleni-
mi«, potem se ta milni balonček kaj hitro razpoči. Kajti
»ekološko odkritje« se pogrezne v »novo zvrst antikapi-
talistične kritike«, ki ima cilj v »proizvodnji samega člo-
veka, zagotavljanju višje kvalitete njegovega življenja in
pa polnega razvoja njegovih možnosti«. Cilji torej niso
kvantitativni, temveč kvalitativni. Niso »kvantitativno
povečanje materialnih dobrin« oziroma »potrošništvo«,
temveč — kot bi se temu reklo pri nas — »vsestransko
razvita osebnost«. Skratka, »proizvodnja človeka same-
ga«. Dobesedno branje sintagme »proizvodnja človeka
samega« pa brez nadaljnjih razlag zadostuje za vpogled
v brezosebnost človeških valilnic, v poneumljajoče in mo-
ralizirajoče počlovečevanje v vrtcih in šolah, v konfek-
cionizem delo in človeka osvobajajočih obratov, kjer de-
lajo vsi, ne pa »zgolj nekateri«, v blesk kristalnega dvor-
ca ali pa v Updike-ovski patos starčevskega zapuščanja
krasnega novega sveta, ki je oplemeniten še za eno le-
potico — Proizvodnjo, tokrat tisto metreso, ki »bogati in
ohranja naravno in družbeno okolje«.
V tej subjektoidni koncepciji oikos nikakor ne more
biti nič drugega kot ne-človek, »diktatura prihodnosti
nad sedanjostjo« pa je bojda tisto, kar »nas« bo potegnilo
iz obstoječega. Skratka, že dolgo znani in v neskončnost
ponavljajoči se napev rešiteljev človeštva. Toda razUka
glede na prejšnje rešitelje je odločilna in je prejkone
v tem, da so bili le-ti ponavadi skromni in da so se vča-
sih znali zadovoljiti tudi z drobnimi koraki, da pa sedaj
gre za »razširitev na cel svet«. Gre za »prevpraševanje
(starega in ne-umnega, op. K. T.) razvoja« in vzpostavitev
Razvoja, ki se več ne bo mogel ogledati v simptomalnih
neumnostih neumnega sveta in ki bo potemtakem na
sebi Dober, Nujen in zatorej tudi Osvobajajoč. Merjeno
s kastriranim metrom Um-nosti, je »gibanje zelenih« se-
veda >nntuitivno« in potrebno ga je za roko in zavestno
voditi v nove zmage. »V bistvu gibanje zelenih obnavlja
radikalnost marksistične misli«, je »nova antikapitalistič-
na kritika, ki ji (v zgodovini) ni presedana«. Odpira nam-
reč tista vprašanja, »ki razrednim institucijam niso
prišla do zavesti, ker za to niso imele niti časa niti zmož-
nosti«! Brez komentarja!
IV
Najradikalnejši bi se vprašali: »Kaj storiti?« Kljub
zamolčanem vprašanju je odgovor — kakor da bi bilo
vprašanje izrečeno — že ponujen — »zavezništvo«! kot
samo-po-sebi-umevno, ker gre za skupnega sovražnika
— kapitalizem, ki — spet, samo-po-sebi-umevno — nuj-
no nalaga izredno stanje v katerem so »eni drugim po-
trebni«, kot to pravi L. Castellina. Zato predlaga »po-
godbo« med njimi. Medtem ko abstrahira vprašanje —
pogodbo glede na kaj/koga, spominja na »klasične res-
nice« marksizma, kot so proletariat, eksploatacija, ne-
svoboda ... ne da bi mogla doumeti, da pri tem gibanju
»v bistvu« gre ne le za to, da ne poslušajo/ne znajo
poslušati kako niso svobodni in kako lepo bi bilo od
njih (natančno tako: vprašanje biti svoboden je postalo
vprašanje lepega obnašanja!) če bi se osvobodili, pač pa,
da sploh več-nočejo-biti-svobodni. Ta pogled na svet ne
more (in noče?) doumeti, da so se Subjekti po skupnih
veselicah in občasnih orgijah matere Zgodovine razšli, da
imajo mačka, da je po dvestoletnem rajanju svobode
nastopila iztreznitev, ki je ponekod celo radikalna in da
se utegne začeti pisanje neke nove strani, vrtenje nekega
drugega filma, ali pa vpis nekega razlikujočega se koda.
Tokrat v sintetiziraj očih in absolutotvornih kategori-
jah (v obliki »fundamentalne komponente revolucionar-
nega procesa«) ne nastopi več izkoriščanje .narave in prav
tako ne izkoriščanje enega »dela družbe«, marveč »izfco-
riščanje (dobesedno!) revolucionarnih potencialov v vseh
delih družbe«, (ki ga — seveda glede na številne nevar-
nosti »Desnice« — vodi Levica. Ce se je nekoč zdelo, da
je bil podstavek tega vodstva Levice trdno spoznanje
»objektivnih zakonitosti« gibanja družbenega telesa Zgo-
dovine, skorajda matematična natančnost v preračuna-
vanju razmerij sil in pa iz absolutnega samopodrejanja
rastoča možnost željenega, potem se po minulih zgodovin-
skih skušnjah le-to lahko nastavi le še na Zeljo, »ambi-
cijo« — kot to imenuje avtorica — »da se raziskuje, raz-
laga, inicira prehod iz pred-zgodovine v zgodovino«.
Se bolj natančno, lahko se nasloni zgolj na »naravo
marksizma, ki mu je lastna radikalna in globalna kritika
obstoječega ... in pa na ambicijo, da postane osnova gra-
ditve novega sveta«. Skratka, tisti »najpomembnejši ele-
ment razlike med marksistično in vsako drugo kritiko«
je v »potrebi po svobodi«.
Seveda je najbrž problem med drugim tudi v tem, da
je dvestoletna svobodnjaška vzgoja porodila neskončno
število svobod in celo takih svobod, ki več ne želijo biti
Svobodne. Konkurenca pod soncem svobode je postala
tako ostra, da je brez te ali one prisile težko še naprej
prodajati blago ene Svobode, ki ne doseže konkurenčno-
sti svetovnega trga svobode in ki mu ne uspe zadovoljiti
neskončnosti na novo porajajočih se svobodnjaških, ne-
-svobodnjaških ali pa proti-svobodnjaških potreb.
Iz omenjene stiske na tržišču Idej/svobode, ki jo »rde-
če« v tekstu L. Castellina zaznava kot neke vrste napad
na lastno suvereniteto, se da razbrati tudi razlog za »po-
nujeno roko zelenim«. Toda na prvi pogled vabljiva
tržno-pogodbena oblika ponudbe si ne more kaj, da ne
bi istočasno izrekla (čeprav to ni najbolj taktično v si-
cer dobro taktično podkovanem »gibanju«) tudi tega, da
tu ne bi šlo za ekvivalentno delitev »profita«. Kot pod-
jetnik, ki je potisnjen v to pozicijo in ki istočasno ni
navajen podjetništva, govori o zelenem kot o novem ko-
nju, na katerega stavi, o sveži, mladi krvi, ki »v njegov
projekt vnaša odločilno razlikovanje na temelju katere-
ga se levica lahko določi kot tista sila, ki izkorišča nova
tehnična sredstva za to, da bi proizvajala druge stvari,
predvsem pa omogočila drug način življenja«.
Kaže, da ontologizem Revolucije nasproti vsem dru-
gim reformam ostaja postulat »rdeče percepcije«, ne-
mara tudi zato, ker bi vsako drugo izhodišče nakazalo da-
našnjo nevzdržnost včerajšnjega. Zdi se, da trditev, da
hoče »rdeče« po logiki kukavičjega ravnanja vtihotapiti
svoje namene v »zeleno« gnezdo, ne bi bila upravičena.
Nemara je to faza, ki se bo v sistematični obliki pojavila
šele v tim. »hujših okoliščinah«. Prejkone gre še vedno
za to, da hoče pod svojo kokljo zbrati jajca vseh barv in
velikosti. Začenši od kmečkega, delavskega, kristjanske-
ga, sedaj prek zelenega, mirovnega, ženskega, tja do in-
telektualnega par exellence. Od tod tudi naslov teksta
naše avtorice »'zeleno' kot nujen dejavnik 'rdečega'«, iz
katerega se da razbrati, da gre za NUJNOST, za nekaj
brez česar sploh ne bi šlo, kjer je dejavnost na strani »ze-
lenega«, ki pa jo kot vsak drug proizvodni faktor »u-po-
rablja« »rdeče«.
61
v čem je potemtakem specifika »rdeče« percepcije
»zelenega« kot se nam nakazuje iz teksta naše avtorice?
Na začetku je bilo opozorjeno, da poteka pred vsemi
operacijskimi posegi, ki so bolj ali manj razvidni, neka
na videz nepomembna in skorajda samo po sebi umevna
faza »razčiščevanja terena«. Znotraj nje se po eni strani
skozi prijazno pozo dokaj neopazno vzpostavi institut za-
ščitništva pred domnevnimi in »zelene ogrožaj očimi«
»poenostavljenimi ocenami«, po drugi pa gradi visoki go-
vorniški oder s katerega se »zelena« in vse druge »borbe«
NE-poenostavljeno ocenjuje: skratka, objektivno sodi...
Iz te analitike bi se bilo zelo priročno zapoditi v od-
rekanje možnosti »objektivne sodbe«, ali pa v negiranje
tim. »celovitega ocenjevanja« ipd. Nastal bi »dialog« o
»objektivnosti spoznanja«, o vprašanjih »celovitega ve-
denja« ... toda na terenu in v kontekstu, ki ga določa
tisti, ki govori z odra, kar pa apriori določa izid tega
»fair-playa«. Skratka, bilo bi pozabljeno prav dejstvo,
da se je nekdo že povzpel na govorniški oder.
Potemtakem gre za vprašanje določene pozicije iz ka-
tere se zeleni »ocenjujejo«, »celovito ocenjujejo« kot ti-
ste, ki se ji popularno reče »diskurz gospodarja«, ki pa
ga v primeru KP Italije nikakor ni mogoče pojasniti zgolj
z nekakšnim navezovanjem na »zunanjo državo« itd.,
temveč zgolj s stališča iskanja NOTRANJE državotvor-
nosti te percepcije.
Odločilnega pomena za potek operacije ocenjevanja
zelenih je prva, pred-faza. Vse je odločeno preden se
sploh začne odločati.
Sledi drugi prijem, ki je že manj rokohitrski in kjer
nastopi postopek »prevajanja« oz. »prebavljanja«.
»Zelena« drža/govorica je glede na »rdečo« nekaj raz-
ličnega, kar je — gledano iz pozicije »rdečega« ^ »treba
razumeti«, kar je »treba prevesti na nek kod, ki bo do-
stopen za sicer izrazito hermetično pomensko polje«. Po-
tem, ko je bilo »zeleno« že objektivirano v smislu nastav-
Ijenosti nekemu neimenovanemu in »brezsubjektnemu«
meritelju in merilu je sedaj vzeto v povsem določeno
obdelavo. Izhodišče le-te je prevajanje »ciljev zelenih« v
govorico »rdečega«, ki nedoločenost, širino in nepredvid-
ljivost nekega živega premikanja zreducira na nekakšne
»boje« proti »industrializmu«, »sistemom«, ki so »kapita-
litične narave« itd.
Proces prevajanja v materinščino, v »rdečo optiko«,
se v toliki meri kaže kot nasilje, da iz nekega že spro-
duciranega izhodišča »kritike industrializma« dobimo
kritiko sistema, kapitalističnega sistema. Prevajanje na-
stopi kot reductio ad absurdum, v katerem se industriali-
zem potihoma zvede na kapitalistični sistem (način pro-
izvodnje, nato pa na neko naravo, ki da je taka in taka).
»Industrializem« seveda ima neko zgodovinsko pove-
zavo s »kapitalizmom«, toda redukcija enega od druge-
ga v današnjih tim. post-industrijskih razmerah v drža-
vah tim. kapitalističnega zahoda je zelo oddaljena od
tistega, kar bi bilo možno takorekoč empirično preveriti.
Po drugi strani pa vsekakor kaže opozoriti na to, da že
samo izrekanje »kapitalističnega načina proizvodnje« per
definitionem predpostavlja vsaj neke vrste socialistično
stališče, če ne že kar sociahzem. Redukcija industrializma
na kapitalizem »nehote« zakrije empirično preverljivo
dejstvo, da bi bilo treba (če bi se že hoteli poslužiti roko-
hitrstva) misliti v kategorijah industrializma prav so-
cializem in da so meje industrializma (morda zgolj in-
dustrializacije) hkrati meje socializma.
Kakorkoli že, kaže se, da je prvi korak v »rdeči« per-
cepciji »zelenega« redukcija »kritične drže:« najprej na
industrializem nato na nek sistem, in pa na koncu na
neko načinovnost, ki da je kapitalistična.
Skratka, novum »zelenega« gledan iz »rdečega« zor-
nega kota zahteva izdelavo neke k njemu dostopne poti,
lestev, ki naj omogoči povzpetje in doumetje. Ta graditev
poti, postavljanja lestve razumevanja, pa je nasilna re-
dukcija na nek jezikovni zapis, ki mora, zato da bi v
svojo strukturo zajel ta novum, posiliti nesluteno širino
z že znano in iztekajočo se aparaturo.
»Kaj to pomeni politično« pa politično podkovani bra-
lec v totalno spolitizirani družbi že tako po definiciji ve!
Tonči Kuzmanič
OPOMBE
' Tekst je nastal pred mariborskim »posvetom« komu-
nistov (april 86), ki je posredno in neposredno zadeval raz-
merje »rdeče—zeleno«.
' Pri »gnilem zahodu« seveda ne gre zgolj za Zahodnosr,
ki da je »onstran« zahodnih meja države, temveč predvsem
za »naš« notranji zahod in zahodnost. Pri tem vprašanju
še zdaleč ne gre za naše ljube meje, ki jih čuvajo vestni
vojaki, temveč za neke druge meje, za meje mišljenja, ki pa
jih — kajpak — (š)čuvajo varuhi druge vrste in z drugimi
orožji.
^ Gre za njen letošnji pisan nastop v Cavtatu z naslovom,
ki pove več, kakor bi hotel »'Zeleno' kot nujni dejavnik
'rdečega'«. Pred seboj na žalost nimam originala, temveč
zgolj srbski prevod. Vsa podčrtovanja so moja.
* Zeleno, zelene... avtorica uporablja, kar je zelo zna-
čilno, v pomenih, ki so včasih vsebinsko zelo različni. Najbolj
pogosto pa dela redukcijo zelenih na »ekologe«.
' To, da nekaj »mora priti« ni iz obravnavane drže ni-
kdar (in tudi ne bo) izrečeno v taki obliki. Toda vedno se
oglasi skozi manko, ki sledi tistemu »lahko«-bi-bilo. To pa
je mesto, kjer se pojavi strah, zastrahovanje v smislu, če
»ne bo« to, kar bi lahko (mora biti) bilo, potem pa...
»barbarstvo« ipd. V tem smislu bi element »barbarstva«,
katastrofično strukturno potezo tega mišljenja (sodni dan)
kazalo brati kot negativno samoposredovano in neizreče-
no moranje-biti-tega-kar-bi-naj-bilo.
' Očividno imamo opravka tudi z znano represivno ob-
ljubo patera familiasa: »če (ne) boš priden, potem...«
' Vpeljava ločitve med »objektivno« in pa »subjektiv-
no« sfero Marxovega in marksovskega mišljenja je nujna
vkolikor se hočemo vsaj malo približati vrhovnemu principu
vse-določujoče subjektivitete marksizma — Negativiteti. V
tem smislu bi kazalo doumeti tudi Marxovo rehabilitacijo
kantovsko obarvanega pojma kritike, ki ga je Hegel uspešno
premagal.
Kot odgovor na precejšnje število očitkov smo
dolžni bralcem ponuditi naslednje pojasnilo: zaradi
stiske s časom teksti avtoric iz Zagreba in Beogra-
da v zadnji številki Problemov — Esejistike (9,
1986) niso bili prevedeni. Potrudili se bomo, da v
prihodnje razlogov za tovrstne očitke ne bo več.
Uredništvo
62