[II B E L FK R A JIN E ■ TONE LJUBIČ: VELIKONOČNE PISANICE Najlepše velikonočne pisanice znajo de­ lati samo v Beli Krajini. Vendar sem tudi v naši dolini opazil tu in tam, da kateri deklič »počrka« pisanice za veliko noč. Takole dela: čista, kuhana jajca napol oh­ ladi in nanje nariše z mevko, t. j. kurjim peresom, z voskom razne rožice, vejice in srčke. Včasih naredi tudi kakšen napis. Ko se taka voščena risba posuši, pa po- takne jajce v kupivno barvo. Barva se pri­ me le, kjer ni voščene risbe. Tako nastane bel okrasek na obarvani podlagi. Zanimal sem se pri starejših, če so tudi v njihovih časih tako delali. Sekundarjeva teta, ki je pri devetdesetih, mi je povedala, da so jih v tistih časih delali pri sleherni hiši ter da so jih črkali ravno tako, le na surova jajca z voskom ali pa z lojem. Šele porisana so dali kuhati v čebulno vodo, včasih tudi v krop, kjer se je kuhal hra­ stov lub. Šele čez leta so se navadili na kupivno barvo, ker je živordeča barva prijala očem. Ta način se skoraj popolnoma zlaga z onim, kakor delajo še dandanes v Beli Kra­ jini. Le da tam rišejo z nalašč narejenimi pisali ali pa strgajo z nožičem. Neka ženica me je opozorila še na dru­ gačni način črkanja pirhov, ki ga je znala njena že davno umrla krstna botra. Ona je menda bila doma nekje na Cerkniškem in tam so črkali drugače. Risali so z vo­ skom na gladko že obarvana jajca ter jih potem dajali v zelnico, ki je razžrla barvo samo tam, kjer ni bilo risbe z voskom. Nastala je barvasta risba na belem ali na- nega žegna, vržejo rahlo rdečkastem dnu. Tudi te pisanice so bile prav lepe. Ko sva se z ženico razgovarjala o teh rečeh, se je potaknil zraven še domači fant in je povedal, da nekateri gladko obarvana jajca potaknejo v mravljišče. Mravljinčna kislina obje sem in tja barvilo, da postane pirh prijetno marogast. Slabo je samo to, ker tako jajce prezoprno diši po mravljin- čni kislini. Zanimivo je opazovati okrasje na pisa­ nicah. Kar sem jih videl pri nas, so imele vse okraske sestavljene iz rastlinskih mo­ tivov in srčkov. Pri belokranjskih pa so vmes že tudi geometrični liki. Zdi se mi, da čim bolj gremo na jug, tem več je v okraskih vpletenih raznih skrivnostnih zna­ menj, ker se je tam živeje ohranil čarob­ ni, prvotnejši pomen pisanic. Še sedaj hranim risbe pisanic, ki sem jih nekdaj videl v Bosni. Pri nekem učite­ lju sem našel celo zbirko pisanic iz Srbije, Bosne in Dalmacije. Na njihovih okraskih je bilo prav malo rastlinskih motivov, pač pa več čudovitih čirečar. Tisti tovariš mi je povedal, da tamkajšnji preprosti ljudje pripisujejo še dandanašnji pisani­ cam čudežne reči. Pri njih da na veliko­ nočno jutro gospodar zakoplje pisanico na njivo, da bo dobro rodila. Drugod s pisa­ nico trčijo otroka po čelu, da bi bil zdrav in pameten. Spet drugje pa vržejo pisanico čez hišo, češ da to prinese hiši in družini srečo. Pri naši žlahti lupine od pirhov raz­ trosijo okoli poslopij, da se domačiji ne morejo približati gadje. To obrambno moč so prenesli tudi na hren iz velikonoč- čim dlje od sebe; kače morejo priti samo do njega, nikakor ne čezenj. Ker so pisanice pristno naše in jih ni prav nič težko narediti, naj bi jih povsod spet obnovili namesto tistih nalepkov, ki so se že precej razširili med nami.