V mrežah greha 36 Jetnika je Alojzijino pripovedovanje popolnoma pretreslo. Njene besede so se mu zarezale v dušo. Še bolj je začel razmišljati o verskih stvareh. Ko ga je župnik spet obiskal, ga je prosil, naj mu prinese kake verske knjige. Spremembe, ki je nastala v njegovi duši, še ni hotel izdati, zato je ravnodušno rekel, da bi za spremembo rad prečital tudi kako versko knjigo. Župnikovim ostrim čutom sprememba ni ostala skrita, a ni silil v jetnika, ker je vedel, da bo kmalu sam začel govoriti o svoji dušni stiski. Z veseljem mu je prinašal- knjige, ki so na lahek način obravnavale verska vprašanja. Medtem pa je podvojil svoje molitve za Štefana. V štefanovem srcu se je neverni Savel polagoma spreminjal v spokornega Pavla. Materina slika mu je bila vodnica. V temnih nočeh, ko ni mogel spati, se mu je zdelo, da vidi ubogo mater, kako kleči pred božjim prestolom in k Bogu izteguje roke. Naposled je napočil veliki dan spreobrnjenja. Bilo je na cvetno nedeljo zjutraj. Ta dan so jetniki vsako leto opravili velikonočno spoved. Prejšnja leta se Štefan ni zmenil za njo. Sedaj je z drugirni katoliškimi jetniki vred tudi on šel v kapelico in se je v veliko začudenje tovarišev podal k spovednici. Stal je zadnji v vrsti in mirno čakal. Vrste pred njim je naposled zmanjkalo. Štefan se je tresel. ko ie pokle.knil pred spovednika. »Gospod bodi v tvojem srcu in na tvojih ustnicah, da se boš odkrito in skesano spovedal svojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,« je dejal župnik. Štefanu se je zdelo, da zveni iz duhovnikovih besed tiho veselje. »Kdaj ste bili zadnjič pri spovedi?« je spet spregovoril duhovnik. »Pred devetimi leti.« »Sedaj pa mirno povejte svoje grehe. Govorite mirno, brez strahu. Kar boste povedali, bo za vedno pokopano med stenami spovednice.« Štefan je začel in ni nehal, dokler se ni obtožil vsega, kar ie bil zagrešil v devetih letih. 27 Štefan se je popolnoma prerodil. Svet je začel gledati z drugimi očmi. Spoznal je, da razni dogodki v svetu ne izginejo popolnoma brez sledu, marveč da ima vsaka stvar globlji pomen. Spoznal je bistvo trpljenja; vzel ga je kot posledico greha in sredstva dušnega očiščenja. Prenašal ga je mirno, potrpežljivo. Udano je zrl bodočnosti v oči, ker je čutil, da bo Bog vse tako ukrenil, da bo prav. Župnik je s Štefanom ravnal kot s kakim novorojenčkom. Na vse načine si je prizadeval, da bi mu bil v dušno in telesno pomoč. Vedel je, po kakih borbah je jetnik prišel do vere in se zavedal, da spreobrnjenec potrebuje primerno dušno lirano, ki ga bo utrjevala v novem življenju. Štefanu je priporočil knjigo sv. Terezije Deteta Jezusa »Zgodba ene duše« in ga opozoril na poglavja, ki v njih opisuje svoje trpljenje, ker je ravno v teh poglavjih rešila skrivnost božje ljubezni. Ko je Štefan čital Terezijine besede, ki je z njimi opisala Jezusovo ljubezen do ljudi, zlasti do sovražnikov in njegovo zapoved o ljubezni do Boga in ljudi, se je zamislil. Zapoved samo je razumel, toda v kolikor se je nanašala na sovražnike, se mu je zdela zelo težka. Skanlonu je odpustil, ker je že umrl. Toda kako naj odpusti Nini, ki še živi in ve za njegovo trpljenje, pa se ga vendar ne usraili. Župnik mu je dopovedoval, da tudi njej mora odpustiti in Bogu prepustiti kazen. Štefan je obljubil, da bo odpustil. Duhovnik mu je tudi priporočal, naj moli za Nino. Jetnik je tudi to storil. V začetku zime je Štefan zbolel. Muči-ti ga je začel hud revmatizem. Trgalo ga je po nogah in rokah ter v križu. Vcasih je imel take bolečine, da vso noč ni mogel spati. Zdravnik mu je dajal neka zdravila, ki pa niso dosti pomagala. Štefan je bolečine mirno prenašal. Na steno je z ogljem narisal križ in je vedno mislil na križanega Zveličarja, ki je toliko trpcl iz Ijubezni do človeštva. Spomladi so bolečine ponehale, toda bolezen je zapiistila sledove. Štefan je vidno šepal in leva roka je ostala trda. Zaradi mnogega čitanja so mu tudi oči opešale. Vkljub vsem nadlogam je bil zadovoljen in vesel. Z ljubeznijo je mislil na svoje dobrotnike in nasprotnike. Med največje dobrotnike je prišteval župnika in Alojzijo. Iz Ijubezni do teh dveh bi vzel nase tudi največje preizkušnje. Alojzija mu je pogostx> pisala. Odkar je vedela, da se je spreobrnil, so njena pisma bila vesela. V zadnjem pismu mu je sporočila, da ga bo obiskala, kakor hitro bo mogoče. Ko so naslednjo nedeljo klicali Štefana v govorilnico, je veselo poskočil, ker je bil prepričan, da ga čaka Alojzija. V govorilnici pa je na svoje veliko začudenje zagledal — Nino, ki se je rahlo smehljala. Ko se je Štefan približal dolgi mizi, je z Nininega obraza izginil smeh. Njene ustnice so se odprle in oči so nestrpno iskale na jetnikovem obrazu izraz veselja nad svidenjem. O veselju ni bilo sledu. Pred seboj je videla resen, upadel obraz, nagubano čelo, ki so ga venčali sivi lasje. Zdelo se ji je, da vidi le senco prejšnjega Štefana. Štefana je nenadni obisk popolnoma zmedel. Trenulno ga je prevzela slabost, tako da se je moral vsesti. Govoriti ni mogel, marveč je s široko odprtimi očmi strmel v Nino ko kako prikazen. Nina je čakala, da bo štefan spregovoril. Ker ni storil tega, se je sama oglasila. »Kaj tako strmite vame? Ali mi nimate nič povedati po tolikih letih?« (Dalje sledi)