ODKRITJE SPOMENIKA DR. JOŽETU RANTU Dne 15. aprila 1986 je minilo 90 let, odkar se je na Godešiču pri Rudarju ro dil Jože Rant, pobudnik sodobnega zo bozdravstva v Sloveniji. Godešani so že leta 1984 sestavili odbor z nalogo, da iz vede postavitev primernega spomenika svojemu zaslužnemu rojaku. V vasi so priredili lani skromno razstavo o pokoj niku z namenom, da spodbudijo javnost k tej zamisli. Tedaj je prof. dr. Mitja Bartenjev sestavil Rantov življenjepis, ki ga tu ponatiskujemo, ker so v njem poudarjeni vsi značilni momenti o delu in zaslugah doktorja Jožeta Ranta. Prof. dr. Jože Rant je bil rojen 15. aprila 1986 v družini železniškega zidar ja na Godešiču. Šolal se je v Škof ji Lo ki, Kranju in Novem mestu, kjer je leta 1915 maturiral. Vihro prve svetovne voj ne je prebil na Soški fronti, kjer je bil težko ranjen in postal v dvajsetem letu vojni invalid. Po končani vojni je študiral medicino v Gradcu, Zagrebu in na Dunaju, kjer je promoviral že leta 1923. Po promociji je delal najprej dve leti kot sekundarij v ljubljanski bolnici, od leta 1925 pa kot praktični zdravnik v Škof ji Loki. Dvelet no specializacijo stomatologije je na lastne stroške opravil na Dunaju in nato leta 1928 pričel z zobozdravniško prakso v Skofji Loki, leta 1933 pa v Ljubljani. V Ljubljani je že takrat poizkušal usta noviti stomatološki oddelek v splošni bolnišnici, za kar pa tedaj ni bilo posla na, kaj šele sredstev. V tistem času je kot volonter brezplačno zdravil poškod be čeljusti na kirurgičnem oddelku or- todontijo in čeljustno kirurgijo pa je za čel uvajati tudi v svojo prakso. V ob dobju pred vojno se je redno strokovno izpopolnjeval na Dunaju pri prof. Pich- lerju in prof. Schioarzu. S to dejavnostjo je dr. Rant odprl pot slovenskemu zobozdravstvu v moderno stomatologijo. V obdobju NOB je od septembra 1941 do osvoboditve aktivno sodeloval v OF, kjer je vodil zobozdravniski odbor. Or ganiziral je ilegalen zobozdravniski te čaj na ginekološki kliniki in zobni am bulanti šolske poliklinike, zdravil je brezplačno ilegalce in partizane, gmotno podpiral partizanske družine in organi ziral zbiranje sanitetnega materiala. Šele imenovanje za rednega profesorja medicinske fakultete in za predstojnika stomatološke klinike avgusta 1945 mu je 187 omogočilo, da je v novih razmerah uve ljavil svoj jasni koncept razvoja sto matološke klinike in razvoja slovenske ga zobozdravstva nasploh. Po težkih na porih, ko je bilo treba zbrati prvo os novno opremo, aparature in instrumen- tarij ter najti sodelavce, je z adaptacijo stanovanjske vile ravnatelja bolnice na stala stomatološka klinika. Med drugim je novi kliniki odstopil tudi del svojega zasebnega instrumentarija za čeljustno kirurgijo. Kasneje je dosegel, da se je klinika s prizidavo novih objektov dva krat razširila (l. 1954 in l. 1963) in dobila svojo današnjo podobo. Tu ni štedil na porov tako pri nabiranju sredstev kot pri organizaciji udarniškega dela. Takoj po vojni je ustanovil Društvo zobozdravstvenih delavcev in strokovni časopis Zobozdravstveni vestnik. Poskr bel je, da je v relativno kratkem času bilo mogoče usposobiti zadostno število visoko kvalificiranih kadrov vseh pro filov zobozdravstvenih delavcev. Po nje govi zaslugi se je vzgoja, prevzgoja in kvalifikacija zobozdravstvenih kadrov razvijala smotrno, učinkovito in je bila najbolj napredna v državi. Tako je že leta 1950 bila ustanovljena stomatološka fakulteta, ki je prva v Jugoslaviji začela vzgajati zobozdravnike in bodoči znan- stveno-pedagoški kader. S pobudo pogo stih izpopolnjevalnih tečajev, strokovnih sestankov in kongresov je prof. dr. Rant dvigal strokovno raven zobozdravstva in širil sloves klinike ne samo v Sloveniji, ampak tudi po drugih republikah v Ju goslaviji in tujini. Z usposobitvijo mla dega, prodornega znanstveno-pedagoške- ga kadra v vseh vejah moderne stomato logije, ki je dosegla svetovno raven tudi na raziskovalnem področju, je bila ure sničena njegova vizija razvoja zobo zdravstva. Kljub obsežnemu in napornemu orga nizacijskemu, strokovnemu in pedago škemu delu je prof. dr, Rant posvečal svojo skrb raziskovalnemu delu, še po sebej na področju ortodontije. Njegova bibliografija znanstveno-pedagoškega dela obsega učno knjigo, 2 učbenika in 53 publikacij v domači in tuji literaturi. Kot znanstvenik, kot pobudnik so dobnega zobozdravstva v Sloveniji in eden poglavitnih delavcev za njegovo uresničenje, kot pionir v čeljustni kirur giji, v čeljustni ortopediji in v otroškem zobozdravstvu, kot ustanovitelj stomato loške šole na medicinski fakulteti ter kot pobudnik znanstvenega raziskovanja v vseh področjih stomatologije si je prof. Rant pridobil mednarodni sloves. Leta 1951 je bil kot prvi Jugoslovan izvoljen za člana Federation Dentaire Internatio nale in l. 1960 za člana njene znanstve ne sekcije. L. 1958 je bil tudi kot prvi Jugoslovan izvoljen za člana European Orthodontic Societv, leta 1961 za dopis nega člana Avstrijskega stomatološkega združenja in pozneje za častnega člana zobozdravstvene organizacije Liburnije v Genovi. Dobil je številna domača priznanja: Red dela II (1949), Red za zasluge ZB V (1963), Red za zasluge za narod I z zlato zvezdo (1964). Kot ustanovitelj Društva zobozdravstvenih delavcev Slovenije je bil njegov predsednik do 1961, nato pa je bil izvoljen za častnega predsednika. Bil je častni član Slovenskega zdravniškega društva, častni član sekcije SZD za pla stično in maksilofacialno kirurgijo, čast ni član čeljustno-ortopedske sekcije Združenja stomatologov Jugoslavije. Le ta 1970 je dobil za svoje življenjsko delo Kidričevo nagrado. V privatnem življenju je bil velik lju bitelj in varstvenik narave, navdušen lo vec, sodelavec revij »Lovec« in »Kino log«. Lovsko društvo mu je podelilo Znak za zasluge in Red I. in II. stopnje, Kinološka zveza Slovenije Zlati znak in Odlikovanje I. reda, Društvo ljubiteljev ptičarjeu pa častno članstvo, častni zlati znak društva in zlati znak »Vodnik«. Lovski družini Škofja Loka in Sorsko polje sta ga izvolili za častnega člana. Ze od gimnazijskih let je bil navdušen numizmatik in je bil 10 let predsednik Numizmatičnega društva Slovenije. Pred vojno je bil aktiven tudi na arheološkem področju in je na svoje stroške izkopaval ter odkril prazgodovinske gomile pri Re- tečah. Svoje najdbe je podaril muzeju v 188 Skojji Loki. Bil je ustanovni član Muzej skega društva Škofja Loka. Umrl je 22. junija 1972 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Z dvema dostojnima prireditvama so proslavili Rantovo devetdesetletnico že v aprilu 1986. Najprej so 11. aprila zvečer v galeriji na loškem gradu odprli razstavo »Življenje in delo prof. dr. Jo žeta Ranta«. Prikazali so številne foto grafije in listine, ki sta jih večinoma prispevala slavljenčeva sinova. Sloves nost ob razstavi je pričel prof. Andrej Pavlovec s pozdravi navzočim) nato pa je o življenju in delu dr. Ranta govoril njegov prijatelj prof. dr. Saša Cvahte. Glavna slovesnost je bila na Godešiču v petek 18. aprila 1986 popoldne pred hi šo Toneta Krajnika, kjer je nekoč stala Rantova rojstna hiša. Po obeh straneh ceste, ob kateri je na hiši vzidana plošča z doprsnim kipom, se je zbrala množica domačinov in znancev iz Loke in Ljub ljane. Od medicinske stroke so bili nav zoči predsednik SAZU dr. Janez Milčin- ski, dekan medicinske fakultete prof. dr. Miloš Kobal, prof. dr. Mitja Bartenjev in Prof. dr. Saša Cvahte govori ob odprtju razstave v galeriji na loškem gradu kirurg prof. v pokoju dr. Vladimir Gu- zelj. Slovesnost je pričel domačin Andrej Jenko, ki je v imenu odbora za postavi tev spomenika pozdravil udeležence slo vesnosti in nato poročal o delu odbora. Najprej so v krajevnem časopisu »Do brave« seznanili krajane z delom in za slugami rojaka dr. Ranta, pionirja slo venskega zobozdravstva, humanista, var- stvenika narave, posebno Sorskega polja. Lani so priredili tudi majhno, že ome njeno razstavo o njem v vasi. Zaradi na klonjenosti svojemu zaslužnemu rojaku so se vabilu za prispevek radi odzvali Godešani, krajani sosednjih vasi, Ločani in slavljenčevi znanci od drugod. Razen posameznikov, od katerih je govornik posebej imenoval Danila Kosmačina iz Reteč, Jožeta Furlana s Trate, Staneta Oblaka iz Puštala, Petra Ažmana in Petra Grašiča iz Loke, so odbor denarno podprle tudi mnoge organizacije in usta nove: z Godešiča organizacija Rdečega križa, KUD Brata Križnar in športno društvo Kondor; iz Škofje Loke: Šola Borisa Ziherla, Zveza kulturnih organi zacij, Ljubljanska banka, ISKRA — ši roka potrošnja, Slikopleskarstvo, Yu Bandag, Alpetour in Embalažno-grafično podjetje; iz Ljubljane: Slovensko zdrav niško društvo, Medicinska fakulteta, Re publiški komite za zdravstvo in Zdrav stvena skupnost Slovenije. Častno sta se izkazali Lovski družini Križna gora in Sorsko polje. Vsem se odbor prisrčno zahvaljuje. Zahvala gre tudi lastniku se danje hiše za dovoljenje, da so v pro čelje vzidali doprsni kip s spominsko ploščo. Kip je izdelal akademski kipar prof. Tone Logonder, ki pravi, da so za dober spomenik potrebne veličina slav- ljenca, veličina naroda in veličina umet nosti. Kip naj bo po govornikovih be sedah ponos krajanov in naša skromna oddolžitev »Rudarjevemu dohtarju«, na katerega smo upravičeno ponosni. Po pesmi »Oj Triglav, moj dom«, ki jo je zapel moški pevski zbor iz Reteč, je imel univ. prof. stomatologije dr. Mitja Bartenjev, nekdanji Kantov učenec, na slednji slavnostni govor: V veliko čast si štejem, da smem ob priliki odkritja spomenika in plošče ce- 189 Ob odkritju spomenika dr. Jožetu Rantu: od leve: dr. Andrej Rant, Vincenc Hafner, akad. prof. dr. Janez Milčinski — predsednik SAZU in akademski kipar Tone Logonder njenemu učitelju prof. dr. Jožetu Rantu spregovoriti nekaj besed. Seveda bi se o življenju in delu prof. Ranta dalo pove dati zelo veliko> pa sem se na vašo željo omejil samo na nekatera dejstva. Ne davno sem se ob odprtju razstave o živ ljenju in delu prof. dr. Jožeta Ranta na povabilo vaše krajevne skupnosti obšir neje govoril, pa mi naj bo sedaj do voljeno, da se sedaj omejim samo na ne katera dejstva, s katerimi si je vaš slavni rojak zaslužil, da mu danes odkrivate spomenik. Pri tem moramo vsekakor upoštevati, da pred vojno, med vojno in tudi takoj po njej nismo imeli niti za metkov organizirane zobozdravstvene službe, ki so jo tedaj predstavljale edino posamezne privatne ordinacije in oseb no prizadevanje nekaterih, med katerimi je posebno prednjačil ravno prof. dr. Jo že Rant. Z jasnim, zdravim razumom je dojel potrebo po organiziranju zobozdrav stvene službe in je zato že med NOB z drugimi strokovnjaki postavit zametke te medicinske panoge, potem ko se je vklju čil aktivno v ta boj in pri tem pomagal s svojim velikim strokovnim znanjem. Takoj po vojni je z enostavnim, zdravim razumom postavil temelje in začrtal smeri strokovnega in organizacijskega zobozdravstva na Slovenskem. Ravno v tej enostavni in razumljivi premočrtno- sti se skriva veličina in genij profesorja Ranta. Ravno zaradi takega pristopa in iz njega izhajajoče vizije, je dosegel razvoj zobozdravstva v Sloveniji neslutene raz sežnosti in današnjo stopnjo. Ze tedaj, ko je prof. dr. Jože Rant v slovenski javnosti pred dobrimi štiridesetimi leti predstavil doktrinarno-strokovni in or ganizacijski koncept razvoja zobozdrav stva na Slovenskem, je upošteval trojni pristop: preventivni, kurativni in social- no-medicinski, kar edinole skupaj lahko zagotovi najboljše zdravstveno in zobo zdravstveno varstvo prebivalstva. Danes, 190 po štiridesetih letih se morda manj uče nim Rantov koncept dozdeva nov in po skušajo predstavljati te pomembne stro kovne resnice kot nove. Zal pa Rantova bistroumnost ni predvidevala možnosti, da se enostavne in premočrtne vizije za radi določene družbene nuje lahko obre menijo tudi z neželenimi sopotniki, ka kor na primer pretirane participacije, ne potrebno administriranje, kompliciranje sicer enostavnih stvari in drug balast, ki poskuša pod raznimi pretvezami prika zati komplicirane in nesprejemljive ob like kot pravilne. Zaradi tega naj ne bo odveč, da danes, ko odkrivamo vašemu slavnemu rojaku in pionirju zobozdrav stvene službe prof. dr. Jožetu Rantu spo menik, ponovno opozorimo na njegov genijalni koncepti ko je v najtežjem času naše zgodovine postavil nadvse soliden temelj razvoju zobozdravstva. Ob upo števanju vsakršnega razvoja, ki ga se veda ne more nič zaustaviti, pa bi bilo kljub vsemu morda prav, da se do do ločene mere vrnemo k zdravim in rea lističnim Rantovim stališčem. Hvala lepa! Sledila je pesem pevskega zbora Trenti.« »V Nato je Marko Bogataj z Godešiča s krepkim poudarkom Rantovega sloga re citiral pesem, ki jo je kot čestitko dr. Rantu ob 70-letnici poslal njegov prija telj dr. Polde Brenčič in se glasi: Sedemdeset let. Nič, bi rekel hudič. za hrepenenjem in pota skoz gozd za divjadjo? Nič, bi rekel hudič. Nič, da sem iz nič gradil in ustvarjal? Veš, moj dragi hudič, takrat, ko so mi rekli, naj zidam, priznam, takrat sem jim bleknil: s čim — s kvanto zabeljeno, z rokami brez d'narja?! Veš, moj dragi hudičt povem ti s skromnim ponosom, da sem zavihal možgane in vzgajal meščane, da sem zavihal rokave in sekal platane in zidal kamen na kamen. Hudič, amen! To je moj obelisk, ki živi in stoji — in ki bo ostal za opombo! In to: ni nič, moj dragi hudič! Nič, da sem bil rojent da sem drsal po loških ozarah, da sem sanjal po loških gozdeh, da se mi je v raztrgane hlače na mojih poteh — kot se veter znajde v laseh — obesil življenjski moj lov: šolske klopi, fantovske šale, tihi večeri pod oknom in mladi šepet; in pota čez svet EPILOG In potem ostaneš sam in ves odvečen, ves skrhan in ožvečen ob strani, ob poti — še tu v napoti. In gledajo nate brezosebno kot na arhiv. 191 In prah pada vate in čas se ruši nad teboj in ti se vtapljaš v pozabo. In če ti je sreča dobrotna, se ne zrušiš in ne padeš; ostaneš sam s svojimi spomini, sam z izpolnjenimi željami. Sam se odmikaš pozabi. Spet je zadonela pesem pevskega zbo ra, to pot »Polje, kdo bo tebe ljubil«. Ob njej smo se spominjali velike Rantove ljubezni do narave in Sorskega polja. Pristopil je najstarejši Godešan Vin- cenc Hafner, brat vodje judenburškega upora Toneta Hafnerja, in po domače nagovoril pokojnega slavljenca, kakor tedaj v mladih letih, ko sta se srečala: Tovariš Jože! 2e iz mladih let sva bila prijatelja. Bila sva večkrat skupaj. Bil je tudi tri leta mlajši od mene. In potem, ko je še nekaj študiral, hodil v Kranj, sem mu jaz takrat velikrat posodil kolo, ker sva bila prijatelja, na Godešiču pa takrat še ni bilo koles. Takrat sem imel samo jaz šele kolo. No in potem je tudi Jože meni naredil uslugo. Enkrat mi je rekel. Bil sem v bolnici, že drugič, da bi bil operiran, pa nisem bil sprejet. Bilo mi je težko. Pa sva šla z Jožetom skupaj in potem sem mu še enkrat potožil, ker nisem bil spre jet. Bil je za primarija takrat v bolnici na kirurškem oddelku dr. Guzelj iz Loke Jožetu sem potem še enkrat potožil, za kaj me niso sprejeli. No in Jože je potem uredil tako, da sem bil potem drugi dan takoj sprejet v bolnico in operiran. Jože se je imel še vedno malo za Go- dešana. Rad je bil bolj v preprosti vaški družbi. Bil je tudi podporni član Gasil skega društva na Godešiču. Jože je bil tudi pobudnik za odkritje spominske plošče mojemu bratu Tonetu, ki je bil vodja judenburškega upora in ustreljen. Ob 50-letnici je bil odkrit spomenik. Za to sta se zavzela Jože Rant in proj. France Planina iz Loke. Ko sva bila zadnjikrat z Jožetom skupaj, sem ga vprašal: »Jože, ali še kaj hodiš v gmaj no nad medveda?« Je pa rekel: »Sedaj pa ne morem več, ker imam preveč sa pe.« Jože je bil moder mož, socialist in vre den spomina. S temi besedami je najstarejši vaščan kip in ploščo odkril. V imenu Muzejskega društva v Skof- ji Loki sta njegov predsednik prof. dr. Branko Berčič in prof. Andrej Pavlovec položila k spomeniku častnemu članu in prijatelju društva venec cvetja. Udeležencem so bile na voljo fotogra fije spomenika in kuverte s poštnim ži gom, ki ga je poštna uprava po posre dovanju tov. Ivana Jenka z Bleda pri pravila s slavljenčevo sliko in datumom odkritja. Uredništvo 192