Marija prašin kolbezen, peter gabrijelcic:kakoVost podeŽelskega prostora QUALITY OF RURAL AREAS 10.15292/iu-cg.2016.04.030-037 udk: 711.3(497.4) 1.02 pregledni znanstveni clanek / review article suBMitted: august 2016 / reVised: september 2016 / puBlished: october 2016 izVleCek Prispevek je povzetek raziskave izvedene v okviru magistrskega dela, ki se uVodnik med drugim ukvarja z iskanjem vzrokov za kriticno stanje podeželskega editorial prostora kot posledici nedorecenega prostorskega nacrtovanja, in hkrati CLANEK ugotavlja, da prevec natancno dolocena merila, zapisana v prostorskih dokumentih, omejujejo oblikovalsko kreativnost. Oblikovalska kreativnost razpraVa in kakovost prostora sta soodvisni, zato so potrebna splošnejša izhodišca za nacrtovanje objektov, ki jih je mogoce smiselno interpretirati ob vsakem discussion posegu za vsak prostor posebej. Da bi se izognili zlorabam zakonodaje, je recenzija za ugotavljanje primernosti predlaganih rešitev potreben inštrument za reVieW preverjanje kakovosti. V ta namen je potrebno prenoviti zakonodajo tako s projekt podrocja urejanja prostora kot na podrocjih vplivnih zakonodaj. O pomenu project kvalitetno oblikovanega prostora je potrebno osvešcati laicno, kakor tudi strokovno javnost. Stopnja ozavešcenosti javnosti o pomenu kvalitetno delaVnica oblikovanega prostora je bila preverjena z anketo, ki je bila sestavni del razi- Workshop skave in ki razkriva dojemanje pomena tradicionalnih in sodobnih objektov, nateCaj razumevanje prostora in istovetenje z njim, pomen oblikovanja objektov in coMpetition njihovega umešcanja v prostor ter pomen oblikovne kontinuitete grajenega prostora. predstaViteV presentation kljuCne Besede diploMa kakovost prostora, prostorsko nacrtovanje, urejanje podeželja, identiteta, Master thesis kontinuiteta, osvešcanje javnosti aBstract This paper summarises a study carried out as part of a master’s thesis that, among other things, tried to identify the reasons for the critical situation in rural areas in Slovenia as the consequence of indeterminate spatial planning, while recognising that too finely detailed measures, as laid down in spatial documents, restrict design creativity. Indeed, design creativity and spatial quality are interdependent and thus more general starting-points for the planning of structures are necessary, which can be appropriately interpreted in each individual development for each area separately. To avoid the misuse of legislation, an instrument for quality checking is required for determining the suitability of the proposed solutions. To this effect it is necessary to revise the applicable legislation related to spatial planning as well as other relevant legislations. Both the general public and the professional community should be made aware of the meaning of a well-designed space. The public aware­ness level regarding the meaning of high-quality space was checked using a survey undertaken in the study, which demonstrated the perception of the meaning of conventional and contemporary buildings, understanding of space and identification with it, the meaning of designing structures and their site selection and placement, and the meaning of design continuity of built-up areas. key-Words quality of space, spatial planning, rural development, identity, continuity, raising public awareness 1. uVod Velik del slovenskih podeželskih naselij ne kaže objektivne podobe sedanjosti, za katero so znacilne visoko razvite tehnologije, napredne komunikacije, dobro oblikovana arhitektura in krajina, usmerjenost v trajnostni razvoj, kot tudi skrb za kontinuiteto podobe grajenega prostora ob razumnem odnosu do preteklosti. V prostorskem, predvsem v oblikov­nem pogledu grajenega prostora je stanje na podeželju izredno perece. S tem izgubljamo Slovenci velik razvojni potencial na podrocju turizma, ki tudi na globalnem nivoju vse bolj temelji na izkorišcanju ohranjenih podeželskih naselij z ohranjeno grajeno kulturno dedišcino ter kvalitetno oblikovanim prostorom. Pomemben vpliv na razvoj in oblikovanje pode­želskega prostora imajo družbene in individualne vrednote prebivalcev. Današnje stanje prostora je odraz nemoci stroke, ki ni v zadostni meri uve­ljavila svojega poslanstva ter ima premajhen vpliv na ozavešcanje ljudi pri vgrajevanju naprednih nacel stroke v širšo družbeno zavest. S problemom kakovosti prostora so se (in se še) ukvarjajo mnogi strokovnjaki: Gabrijel-cic (1985), Drozg (1995), Fister (1993), Deu (2001), Lah (1994), Fikfak (2008) in mnogi drugi, ki so dali stroki in politiki pomembna izhodišca, vendar v praksi ni zaznati posebnega napredka, še vec, stanje prostora podeželja se celo slabša. Krivdo lahko išcemo tudi v neprimerni zakonodaji s podrocja urejanja prostora, ki omogoca neprimerne posege v prostor in jih ne sankcionira. Obcinski prostorski nacrti so zaradi nedorecene zakono­daje le zbirka podrobnih, pogosto neživljenjskih navodil, ki jih ob izdaji gradbenih dovoljenj tolmacijo strokovno neprimerno izobraženi uradniki upravnih enot in jih želijo spretni nacrtovalci zato pogosto zaobiti. Teo­reticnih opredelitev o tem, kaj je kakovost grajenega prostora naselij, je razmeroma malo in še te se nanašajo vecinoma na ocenjevanje posame­znih elementov kakovosti bivanja v prostoru in manj na prostor kot tak. V osnutku Arhitekturne politike Slovenije (2016, str. 9) je kakovostno grajen prostor opredeljen kot »urejen ekonomicen, zdrav, varen in do okolja prijazen«. V tej opredelitvi manjka ena kljucnih sestavin arhitekture, to je estetika ali lepota. Kajti arhitektura združuje nacela trdnosti, uporabnosti in lepote, kar ugotavlja že Vitruvij (2009, str. 28), zato je vizualno-likovna vrednost prostora pri ocenjevanju njegove kvalitete nepogrešljiva. 2. Vzroki degradacije podeŽelskih naselij Raziskava obravnava problematiko urejanja prostora podeželja na primeru Bele krajine. Nekakovostno oblikovan prostor je kompleksen problem in je prisoten na obmocju celotne države. Je posledica slabosti na mnogih podro-cjih, ki zadevajo urejanja prostora, predvsem pri urbanisticnem nacrtovanju naselij, arhitekturnih in gradbenih posegih in tudi pri urejanju odprtega prostora. Prostor, ki je predmet naše raziskave, smo obravnavali v smislu sistemske in problemske analize, s katero smo raziskali njegov zgodovinski razvoj, njegove prostorske znacilnosti in oblike stavbarstva, zakonodajo s tega podrocja ter teoreticne osnove, da bi razumeli kontinuiteto, identiteto in tipologijo urejanja podeželskih naselij in podeželskih objektov. Grajeni prostor sooblikuje poleg naravnih danosti in inženirskih elementov tudi arhitektura, ki prostor zaznamuje in mu da prepoznavni znacaj in pecat. Kakovost prostora je odvisna od mnogih dejavnikov, kljucni so vsaj trije, od katerih je odvisna kakovost prostora in ki oblikujejo družbeno in posamicno zavedanje o prostoru: ¦ zakonodaja, ki s pravili uravnava nivo kakovosti prostora, ¦ usposobljenost, nadarjenost ter zavzetost za razumevanje prostora vseh strokovnjakov, od katerih je odvisno nacrtovanje oz. umešcanje posegov v prostor, ¦ ozavešcen uporabnik prostora. Nacrtno urejanje podeželskega prostora je v Sloveniji prisotno že vec kot pol stoletja. Glede na pretežno neharmonicno ter neestetsko podobo naselij lahko sklepamo, da prostorska zakonodaja s svojimi dolocili ne zagotavlja kvalitetne podobe objektov in naselij ter ne daje usmeritev, ki bi vodile k kvalitetnim rešitvam. V raziskavi smo prepoznali vec dejavnikov, ki poleg nedorecenih usmeritev in zgrešenih normativov pogojujejo koncno podobo podeželja. Pomemben vzrok je slabšalni odnos politike do tega problema, vkljucno z nedoslednim in nezadostnim izvajanjem inšpekcijskega nadzor­stva. V casu dinamicnega povojnega razvoja, v obdobju hitre industrializaci­je in gospodarske obnove se je sprožila v mestih potreba po novi delovni sili, ki je prihajala s podeželja. Ker v mestih ni bilo mogoce zagotoviti zadostnega števila novih stanovanj, je takratna oblast tolerirala iznajdljivost prebivalstva pri lastnem reševanju stanovanjskih problemov in je celo z ugodnimi posojili in ohlapno prostorsko zakonodajo omogocala nelegalno ali »crno« gradnjo v primestnih ter podeželskih obmocjih. Ta proces je še spodbudila vse vecja motorizacija podeželskega prebivalstva, ki je omogocila lahko dostopnost ljudi s podeželja do delovnih mest v mestih. Na ta nacin so se na »crno« gra­dili objekti najslabše kvalitete. Tudi legalna gradnja ni zagotavljala oblikovne kvalitete objektov. Vzrok za to je vsesplošna uporaba tipskih nacrtov, ki so bili v uporabi po vsej državi. Tak nacrt ni upošteval funkcionalnih potreb uporabnika niti danosti prostora, v katerega se je objekt umešcal, zato ga je posameznik prilagajal svojim potrebam. Z leti se je razkorak med tradicio­nalno in tipsko hišo poveceval, s tem pa se je izgubila znacilna identiteta in kvalitetna podoba podeželskih naselij. Sprašujemo se, kaj vse je vzrok za razpad nekoc harmonicne podobe prosto­ra na slovenskem podeželju? Poleg nove tehnološke dobe, ki je spremenila življenjske potrebe prebivalstva, se je po drugi svetovni vojni spremenila tudi družbena ureditev in prinesla nove vrednostne prioritete. Po osamo­svojitveni vojni se je družbena ureditev ponovno spremenila, uveljavljati so se zacele liberalne vrednote, ki so nasprotne tradicionalni skrbi za skupno dobro lokalne skupnosti, kulturno dedišcino in nacionalno identiteto. Mnogi avtorji so mnenja, da leži vzrok za samovoljo v prostoru morda tudi v znacilnem osebnostnem karakterju Slovencev. Tako ugotavlja Japec Jakopin, znani podjetnik slovenskega rodu: »Slovenija je tehnološko vrhunsko razvita država. Na število prebivalcev in površino imamo najvec zelo uporabnega in naprednega znanja. Ni treba dalec po svetu, da dobiš vse znanje, ki ga potrebujemo. Edina napaka je, da nam manjka zaupanja vase, samozavesti in spoznanja, da smo sami sebi edina ovira« (Šuligoj v Barbic, 2010, str. 15). Verena Vidrih Perko, arheologinja in muzeologinja, v intervjuju za Casnik zapiše, da lahko že iz našega odnosa do dedišcine marsikaj razberemo. Pravi tudi, »da smo Slovenci intelektualno zaležani, da v nekdanji socialisticni, balkanski maniri menimo, da bo nekdo drug opravil naloge, ki bi jih morali mi sami.« Meni, da bi preteklost, poleg zgodovinarjev, morali proucevati vsi izobraženci, tako kot skrbeti za dedišcino. To ni obveza zgolj države, »temvec je pravica in dolžnost nas vseh!« Ugotavlja, da se iz odnosa, ki se kaže v videzu hiš brez okusa, razbere naš individualni (ne)odnos do narave in kul- razpraVa discussion recenzija reVieW projekt project delaVnica Workshop nateCaj coMpetition predstaViteV presentation diploMa Master thesis ne mestnega ne vaškega življenja, ampak prisilo, »ki narekuje poseben, do skrajnosti individualiziran nacin življenja in razcloveceno okolje, ki se podreja predvsem goli ekonomiki – komercializaciji urbanizma, s tem pa nujno prihaja do konfliktov« (prav tam). Ugotavlja (prav tam, str. 41), da sta tudi »pomanjkanje vzgoje in neosvešcenost zasebnih graditeljev« dodatna razloga za stanje prostora. »'Svoboden' odnos do stavbne dedišcine je le opravicilo za sebicno unicevanje prihodnosti in skrit izraz za sramovanje, da smo lastniki kulturne dedišcine« (prav tam, str. 39). Prelovšek sicer ugotavlja, da je novejša slovenska arhitektura svetovljansko orientirana in sorazmerno kakovostna (2006, str. 24). Žal pa tej isti stroki zmanjka volje, da bi se ukvarjala tudi s kakovostjo podeželskega prostora, to-rej s prostorom, ki predstavlja vecji del slovenske države. Vendar, kot ugotavlja Ravbar (1980, str. 41), zahteva nacrtovanje podeželske arhitekture posebno nagnjenje in razumevanje nacrtovalca. Tudi Fister (1986, str. 378) pravi, da se je stroka bolj površno ukvarjala z mešcansko in kmecko arhitekturo, ki pred­stavljata vecino stavbarstva in vloženega truda prednikov pri oblikovanju pro-stora. Stroka se je tudi prevec ukvarjala samo s tehnologijo gradnje in funkcijo stavb, a morala bi se posvecati vsem vidikom clovekovih potreb, ki mu dajejo »posebne obcutke varnosti, domacnost, prepoznanosti in notranjega zado­voljstva ob pogledu na lepo oblikovan bivalni prostor ali na njegove sestavne dele« (prav tam, 370). Šele zadnja gospodarska kriza, s katero je bilo skoraj uniceno slovensko gradbeništvo, je nekoliko obrnila interes projektantske stroke v podeželski prostor, v gradnjo anonimne arhitekture. Problem stanja podeželskega prostora je torej posledica stanja zavesti druž-be, ki se noce ali ne zmore sprijazniti z vsemi obdobji svoje preteklost, da bi s tem krepila nacionalno samozavest (Valencic, 2010, str. 64), poleg tega pa se (še vedno) sramuje lastnega podeželja. 3. prostor iz perspektiVe uporaBnika Javnost/uporabnik je poleg stroke, predpisov in inšpekcijskega nadzora kljucni dejavnik pri zagotavljanju kakovosti grajenega prostora. Pod pojmom javnost razumemo v okviru tega prispevka predvsem narocnike – investitor­je, izvajalce posegov v prostor in druge uporabnike prostora. Ti se v sistemu izobraževanja redko seznanijo z razumevanjem vrednot kakovostnega prostora, ceprav so v njem stalno prisotni in ga aktivno soustvarjajo. Pravi­loma ga ne poznajo niti iz vidika stroke in ga zato tudi ne znajo kvalitetno oblikovati in uporabljati. Z raziskavo smo skušali osvetliti odnos prebivalcev Bele krajine do prostora, v smislu vrednotenja njegove identitete in potrebe po prostorski kontinuiteti. 3.1 splošno o anketi Anketa je eno izmed orodij za zaznavanje odnosa javnosti do prostora. Raz­iskovanje je bilo usmerjeno na ugotavljanje odnosa prebivalcev Bele krajine do lastnega prostora, na istovetenja z njim ter na ugotavljanje razumevanja pomena nekaterih dejavnikov prostora. Domneva pred izvedbo ankete je bila, da se odnos Belokranjcev do lastnega prostora verjetno ne razlikuje od odnosa ostalih prebivalcev drugih obmocij Slovenije z enakimi prostorski problemi. Glede na dejstvo, da je v prostoru Bele krajine veliko zidanic in sta­novanjskih hiš, ki so jih prebivalci gradili sami oziroma z družino ter znanci, in je velik del teh objektov zgrajenih nelegalno ali so opredeljene kot neskla­ uVodnik editorial CLANEK turnega okolja. To je vidno tudi v primerjavi blišca prestolnice in kriticnega stanja podeželja, »kjer propadajo cele vasi in se rušijo stare kmecke hiše, se zanemarja in unicuje vse, kar bi lahko bilo kocka v mozaiku našega kolektiv­nega spomina in zlat kamencek v globalizirani Evropi«. To je stanje duha, ki »kaže na psihicno neuravnovešenost in duhovno izpraznjenost slovenskega naroda«. Vzroke za tak odnos vidi v predvojnih, tragicnih medvojnih in še bolj tragicnih povojnih dogodkih, ki so pripeljali do tega, »da smo v skupni državi Jugoslaviji ostali domala brez narodne identitete in se po diktatu marksisticne miselnosti oprijeli internacionalizma.« Kriticna je tudi do tega, da niti »po ustanovitvi lastne države nismo prepoznali pomena dedišcine v državotvornih procesih in predvsem pri oblikovanju kulturne, ce že noce­mo izreci narodne identitete«. Tako stanje zavesti množice je ustrezno za manipulacijo, »saj je brezidentitetna, razkoreninjena družba najlažji plen pogoltnega kapitala. Ob brezbrižni, malodušni masi lahko vse pozidamo, vse porušimo, vse degradirano na denarno vrednost. Nihce se ne bo uprl, nihce protestiral.« Dedišcina v kulturnih okoljih »daje ljudem ponos in zavedanje najglobljih clovecanskih vrednot. Temu je treba takoj dodati, da je danes v svetu dedišcina tudi temelj demokratizacije sodobne družbe.« Za razliko od bogatega in zgledno urejenega severnoevropskega podeželja, ki je sprejelo razvojne pobude novega casa ob socasnem upoštevanju tra­dicije, obvladuje slovensko podeželje v poosamosvojitvenem casu politicna struja, ki ni naklonjena potrebnim spremembam, ker ji konservativnost podeželskega prebivalstva zagotavlja politicno preživetje. To se odraža tudi v razvojni in prostorski politiki, ki je pretirano zašcitniška in nerealna in zato sproža izsiljene, strokovno nekvalitetne rešitve, ki jih zahteva življenje. To je v nasprotju z dejstvom, da se je slovensko podeželje v zgodovini vseskozi uspe­šno prilagajalo novim tehnološkim in razvojnim priložnostim, a je ob tem ohranilo konsistentnost prostorske podobe in arhitekture. Ta preobrazba se je dogajala spontano, brez pritiska politicnih ideologij. Na ta nacin so nastale v prostoru presežne rešitve kot stvaritev anonimnih graditeljev, kar kaže, da imamo Slovenci prirojen posluh za skladno urejen prostor. Zato ni nakljucje, da se Prelovšek (2006, str. 23) sprašuje, »kako je mogoce da ima tako majhen narod takšno koncentracijo genialnih arhitektov«, pri tem ima v mislih Plecnika, Fabianija, Vurnika, Ravnikarja. Del odgovora najde v geografskih in zgodovinskih pogojih, v eticnem ozemlju, ki obsega raznolike pokrajine, v ge­ ografski legi ter v romanskem in germanskem kulturnem vplivu. Prehodnost ozemlja je »omogocala udomacenje razlicnih gradiv, konstrukcij in stavbnih tipov. Jasna mediteranska tektonika je bila na Slovenskem enako prisotna kot želja po iracionalnem in miticnem. Narod, ki je stoletja živel v negotovosti za svojo usodo, si je razvil tudi mocan obrambni mehanizem, ki se še danes kaže v sposobnosti hitrega prilagajanja« (prav tam). Osrednjo Slovenijo vidi kot tisto, ki je imela zelo racionalen odnos do umetnosti in je vzbujala obcutek manjvrednosti daljnovidnim idejam, ta obcutek pa se je s povojnim socializ-mom še stopnjeval, »ceš da se v absolutnem merilu zaradi maloštevilnosti in skromnosti dosežkov ne moremo enakovredno meriti z drugimi evropskimi narodi, in ga z zanikanjem tradicije spravil v slovensko podzavest« (prav tam). Ravbar (1980, str. 40) vidi problem tudi že pri pripravi urbanisticnih gradiv, ko se je v podeželskem prostoru docela uveljavljala zelo toga 'urbanistic­na' smer nacrtovanja, torej že beseda urbanisticen »v sebi skriva priokus splošnega uveljavljanja mestnega modela zazidave prostora – pomešcanja­nje vasi«, s tem pa tudi širjenje suburbanega oblikovanja stavb in odprtega prostora, kar je vneslo 'prvine mestnega nacina življenja'. V tem ne vidi dne gradnje, bi lahko tudi sklepali o individualnem znacaju, ki se ne ozira na skupnost in njena pravila. Ciljna skupina so bili potencialni graditelji oziroma prebivalci z izkušnjo gradnje. Spletno anketo sta izpolnila 102 vprašana, povprecna starost anketiranih je 43,6 let v razponu od 17 do 65 let, okrog 70 % vprašanih ima vec kot srednješolsko izobrazbo, približno 30 % vprašanih pa srednješolsko izobrazbo ali manj. Anketni vprašalnik je bil razdeljen na osem sklopov z 21 vprašanji, ki se nanašajo na gradnjo in izkušnje v zvezi z gradnjo, odražajo poznavanje vloge stroke pri pripravi projektne dokumen­tacije, izražajo pomen hiše ter mnenja vprašanih o pomenu in zavedanju dejavnikov, ki vplivajo na umestitev in oblikovanje objektov, njihov odnos do tradicionalnih in sodobnih objektov, kako razumejo prostor in se z njim istovetijo ter na koncu še sklop s splošnimi vprašanji o spolu, starosti in izobrazbi anketiranega. V anketi so bila uporabljena vprašanja zaprtega tipa z možnostjo izbire. Pri dolocenih vprašanjih je bila poleg izbire ponujenih odgovorov dana možnost odgovora po izbiri, anketo sestavljajo tudi štiri tabelaricna vprašanja z vec podvprašanji, dihotomnih vprašanj anketa ni vsebovala. Anketirani so na vsa vprašanja dosledno odgovarjali in podali odgovore na vsa zastavljena vprašanja. 3.2 analiza rezultatov ankete v luci kakovosti prostora V nadaljevanju izpostavljamo analizo štirih sklopov anketnih vprašanj in odgovorov, ki kažejo odnos anketiranih prebivalcev Bele krajine do prostora. Pomembni so predvsem tisti rezultati ankete, ki odražajo prepoznavanje kakovosti prostora. 3.2.1 o dojemanju tradicionalnih in sodobnih objektov Prvi sklop vprašanj, ki raziskujejo odnos do kontinuitete, je sestavljen iz vec zaprtih vprašanj. Eno izmed vprašanj prikazuje fotografijo tradicionalnega objekta (slika 1), na podlagi katere se je 34,3 % vprašanih opredelilo, da bi stalno živeli v takem objektu, 55,9 % vprašanih pa bi ga uporabljalo le za obcasno bivanje. Iz teh odgovorov sklepamo, da ima velika vecina (skupaj 90,2 %) vprašanih pozitiven odnos do tradicionalnega stavbarstva in si ga na dolocen nacin želi uporabljati. Tisti, ki so se opredeli za to, da ne bi bivali v tradicionalnem objektu, teh je 2,9 % vprašanih, so se enako opredeli tudi pri podobnem vprašanju s fotografijo, ki prikazuje sodoben identitetni tip objekta (slika 2). Sicer bi v takem objektu stalno ali obcasno bivalo 66,7 % vprašanih. Na podlagi odgovorov s tema primeroma sklepamo, da je vecini vprašanih pomemben tudi dejavnik kontinuitete prostora oz. stavbarstva. To še posebej potrjujejo odgovori na vprašanje: »Ali bi si zgradili hišo, ki bi odražala prvine belokranjske hiše, a bi imela vse lastnosti sodobne hiše?« kjer je vecina vprašanih odgovorila enako (66,7 %). Pri odgovorih s sliko, kjer smo z vprašanjem pricakovali prepoznavanje razlike med tradicionalnim in sodobnim identitetnim tipom hiše, odgovori vprašanih kažejo, da polovica vprašanih ne vidi medsebojne podobnosti, 35,3% vprašanih pa podobnost med prikazanima objektoma vidi. Rezultati ankete kažejo tudi na to, da vecina vprašanih Belokranjcev meni, da je potrebno prenavljati stare in prazne stavbe (82,3 %), da je potrebno nove stavbe graditi na sodben nacin, a po vzoru starih (68,6 %) in da je potrebno hiše iz 60-ih in 70-ih let ter druge podobne hiše prenoviti tako, da bodo izražale tradicijo prostora (67,7 %). Zanimivost rezultatov ankete je, da so vprašani v veliki vecini (92,9 %) pre­poznali nekvalitetne dodatke, materiale in uporabljene barve na fotografiji, ki prikazuje tradicionalni objekt z novodobnim prizidkom in prenovo. Poleg tega se je kar tretjina vprašanih opredelila do tega, da bi, ce bi še enkrat gra­dili, zgradili manjšo in nižjo hišo, 25,5 % vprašanih bi si zgradilo enako hišo, vendar z nekaj izboljšavami, 23,5 % pa sodobno, vendar s tradicionalnim pridihom. Na podlagi visokega deleža »pozitivnih« opredelitev vprašanih na odgovore razumemo, da vecina anketiranih ceni in prepozna identiteto prostora, slednje tudi razberemo iz odgovorov na vprašanje »Ali obstaja v Beli krajini vec tipov oblikovanja tradicionalnih hiš?« na katerega je pritrdilno odgovorilo kar 68,6 %, na podlagi cesar sklepamo, da uporabniki razlocijo znacilnosti oblikovanega v prostoru. Vendar bi kljub temu bilo potrebno za­staviti še podrobnejša vprašanja v zvezi z oblikovanjem objektov ter šele na podlagi teh odgovorov narediti dokoncne zakljucke o dojemanju in odnosu do identitetnega stavbarstva. 3.2.4 o kontinuiteti grajenega prostora Z nekaj vprašanji smo skušali dojeti tudi odnos vprašanih do kontinuitete v prostoru. Rezultati predstavljajo skupne odstotke odgovorov, ki se opre­deljujejo z odgovorom obvezno oz. potrebno in jih oznacujemo z izrazom »potrebno«. Tako vecina, 82,3 % vprašanih, meni, da je potrebno ohranjati ter prenavljati stare in prazne stavbe, torej s tem izražajo pozitiven odnos do stavbarstva prednikov, hkrati pa se 78,6 % vprašanim tudi zdi potrebno gra­diti nove stavbe po vzoru starih, vendar na sodoben nacin. 67,7 % vprašanih prepozna tipske in suburbane stavbe za tiste, ki ne nadaljujejo tradicije pro-stora in bi jih bilo zato potrebno v duhu izraza tradicije prenoviti, 53,9 % pa jih meni, da si naj bodo stavbe v naselju podobne. 70,6 % vprašanim se zdi potrebno slediti sodobnim trendom v gradnji hiš in skoraj cetrtina vprašanih bi si zgradila sodobno hišo s tradicionalnim pridihom. Za preverjanje razu­mevanja odnosa do prostora smo zastavili tudi kontrolno vprašanje, in sicer: »Ali se vam zdi potrebno pustiti ljudem možnost, da gradijo objekte, kakor jim ustreza?« 37,3 % vprašanih ni prepricanih, 45,1 % pa se zdi to nepotreb-no. Skrben odnos vprašanih do umešcanja v prostor ima 70,6 % vprašanih, ki menijo, da ni potrebno pustiti ljudem možnosti, da gradijo objekte, kjer koli jim ustreza. Odgovori odražajo zavedanje vprašanih o kvalitetah prostora v smislu ohranjanja tradicionalnih objektov in posodobitve tipske oz. suburba­ne gradnje v duhu kontinuitete prostora na sodoben nacin. Na podlagi odgovorov tudi ugotavljamo, da se vec kot polovica vprašanih Belokranjcev zaveda vizualne podobe in da se s prostorom istoveti, kar izhaja iz vprašanja »Ali obstaja v Beli krajini vec tipov oblikovanja tradicionalnih hiš?« na katere­ga je pritrdilno odgovorilo 68,6 % vprašanih, in iz vprašanja »Ali bi si zgradili hišo, ki odraža prvine belokranjske hiše, a bi imela vse lastnosti sodobne hiše?« na katero je pritrdilno odgovorilo 66,7 %. 3.3 kako uporabniki dojemajo kakovost prostora Kosi (2013, str. 99) ugotavlja, da clovek cuti potrebo po pripadnosti nekomu ali cemu, ta pripadnost pa je še toliko bolj izrazita v odnosu do prostora. Clovek se ne istoveti samo s prostorom kot takim, ampak tudi z njegovim duhovnim aspektom. Da bi prebivalci cutili povezanost s prostorom, je nujno njihovo sodelovanje pri nacrtovanju in sooblikovanju prostora. Zaradi splošnega poznavanja osnovnih pravil oblikovanja so lahko nekoc sodelovali v oceni ali celo pri oblikovanju vsi ljudje (Fister 1986, str. 372). Za raziskavo je kljucna ugotovitev, da je danes prebivalce treba temu spet na novo priuciti. Nujno pa je nauciti tudi strokovnjake, kot ugotavlja Fister (prav tam), »ki so bili doslej vse prevec zagledani v svojo sposobnost ustvarjanja lepega 'po obcutku'. Ta obcutek pa vselej vara, saj je v resnici v celoti odvisen od vzgoje in zgledov.« Kot primer navaja velike mojstre, »ki so ustvarili take umetnine zato, ker so bili sicer po naravi izredno nadarjeni, a so skrivali, da so v svojo nadarjenost vgradili tudi dobršno mero znanj, ki so jih uspeli odkriti iz nek­danjih splošno znanih pravil o gradnji« (prav tam). Glede na pozitivne rezultate v smislu ozavešcene javnosti se pojavlja vpra­šanje, cemu se ozavešcenost ne odraža v kakovostnem prostoru podeželja. »Današnja navidezno 'kaoticna' podoba poselitve v slovenskem primestnem in podeželskem prostoru je deloma odraz politicnih, socialnih in ekonom­skih razmer ter sprememb« (Gabrijelcic in Fikfak, 2002, str. 52). Vse bolj pogoste spremembe zakonodaje, tako prostorske kot gradbene, v stroki od­ražajo nezadovoljstvo in tudi nesoglasja o vlogi in pristojnosti posameznih uVodnik editorial CLANEK razpraVa discussion recenzija reVieW projekt project delaVnica Workshop nateCaj coMpetition predstaViteV presentation diploMa Master thesis vprašanih (53,9 %) vidi potrebo po tem, da so si stavbe v naselju podob­ne. Odnos do identitete je razbrati iz odgovorov na vprašanje o tem, ali je pomembno, da se na podlagi videza hiše razloci, v katerem delu Slovenije se nahajamo. Polovici vprašanim se to zdi pomembno, petini vprašanim pa to ni pomembno. Zanimivo je dojemanje identitete prostora tistih vprašanih, ki ne bi živeli ne v tradicionalnem ne v sodobnem identitetnem objektu. Taki so trije vprašani in enemu od njih se ne zdi prepoznavnost prostora pomembna, enemu je vseeno, eden pa ni preprican, ali je to pomembno. Po-drobnejši profil vprašanih je naslednji: spol - ženski, izobrazba - ena srednja (56 let) in dve bolonjska magistrska (40 in 41 let). Odklonilen odnos do tradi­cionalnih in sodobnih identitetnih stavb se odraža verjetno iz razloga, ker so vse tri vprašane gradile ali pa obnavljale suburbane objekte in se z njimi isto­vetijo. Ena od vprašanih je prepricana, da ni potrebno graditi novih objektov po vzoru tradicionalnih, ostali dve v to nista prepricani, pa vendar je ena od njiju mnenja, da bi si v primeru ponovne gradnje omislila sodobno hišo s tradicionalnim pridihom, kar si je glede na vprašanje, vezano na bivanje v tradicionalnem objektu, nasprotujoce. Zanimiva je primerjava odgovorov med vprašanji, ali bi živeli v sodobnem identitetnem objektu, z odgovori na vprašanje, ali bi živeli v tradicionalnem objektu, ter z odgovori na vprašanje o pomenu identitete. Pred analizo teh odgovorov smo se najprej vprašali, ali vprašani sploh vidijo podobnost med obema tipoma objektov, pri cemer sklepamo na iskrenost odgovorov tistih vprašanih, ki bi živeli v obeh tipih objektov. Tisti vprašani, ki bi živeli ali v tradicionalni ali sodobni identitetni stavbi in v obeh tipih vidijo podobnost, je 25,49 % vseh anketiranih, od teh pa je 65,38 % vprašanim pomembna identiteta prostora, torej jim je pomembno, da se že na podlagi videza objekta razloci, kje se nahajajo. 3.2.3 o pomenu oblikovanja objektov in njihovega umešcanja v prostor Pomembna dejavnika kakovostnega prostora sta med drugim videz objektov ter njihova umestitev v prostor. O prostoru osvešceni uporabniki se dolocenih zakonitosti kakovostnega prostora zavedajo in jim pripisujejo nek pomen. Z anketnim vprašalnikom smo med vprašanimi s pomocjo tabelaricnih vprašanj preverjali pomen oblik oz. oblikovanja objektov ter s tem pri anketirancih posredno preverjali razumevanje prostora. Pri sklopu vprašanj, ki se nanašajo na dejavnike za dober videz stanovanjske hiše ali domacije, se je velika vecina opredeljevala pozitivno, v korist kvalitete prostora. Rezultate prikazujemo rangirano, in sicer po skupnih odstotkih odgovorov, ki se opredeljujejo kot zelo pomembni in pomembni dejavniki videza objekta oz. domacije: kot najbolj pomemben dejavnik, da se objekti prilagajajo okolici in terenu, kamor bodo postavljeni, opredeljuje 97 % vpra­šanih, sledi usklajenost pomožnih objektov s hišo in umestitev na mesto, kjer ne izstopajo (95,1 %), pravilno razmerje dolžine proti širini in višini (89,8 %), barva fasade (87,2 %), oblika strehe (82,6 %), uporaba naravnih materialov (80,4 %), vrsta in barva strešne kritine (78,7 %), oblika okenskih in vratnih odprtin (71,6 %), naklon strehe (70,5 %) ter balkoni z balkonskimi ograjami (65,7 %). V tem sklopu vprašanj bi bilo potrebno še postaviti vprašanja, ki bi razkrila, kaj od navedenega in v kakšnem oblikovnem smislu ima vprašani za kakovostno oblikovanje oz. postavitev objekta. Zadnje vprašanje tega sklopa je bilo ponazorjeno s fotografijo, ki prikazuje objekt tradicionalne gradnje z neustrezno oblikovanim prizidkom v obliki nadstreška. Vprašani so v veliki vecini (92,9 %) prepoznali nekvalitetne dodatke k osnovnemu objektu, kot so nadstrešek in balkon oz. gank ter materiali in uporabljene barve. strok v prostorskem nacrtovanju, kot tudi pri izvajanju posegov v prostor. Nesistematicnost in želja države, da nadzoruje podrocje dela obcin, in s tem povezani številni problemi ne kažejo, da se bodo stvari spremenile na bolje. Ž. Deu (2004, str. 24-25) je že pred dobrim desetletjem ugotavljala, da je v slovenskem prostoru trajnostno urejanje bivalnega okolja s prenovo v pou­darjeni in vecplastni vlogi zgolj formalno. Osiromašenje in razvrednotenje bivalnega okolja se namrec dnevno stopnjujeta. Opozarja, da vecina tujih zakonodaj že daljše obdobje ureja posege v prostor in gradnjo objektov v sozvocju z novimi usmeritvami trajnostnega razvoja. »Mnoge med njimi ob presojah vplivov na okolje zahtevajo celo ocene, ali posegi in njihovi novi objekti ohranjajo, nadgrajujejo (kontinuiteta identitete) ali siromašijo urbano in krajinsko podobo« (prav tam, str. 15). V predstavljeni raziskavi je bilo ugotovljeno, da lahko delno krivdo kaotic­nega stanja v prostoru išcemo tudi v zakonodaji, predvsem pa v interesih politike oziroma vsakokratne aktualne oblasti. Izobraževalni proces bi moral uporabnike prostora »natancno pouciti o pomenu želenih sprememb in jim nadalje odstreti pozabljene lokalne izku­šnje ter številna vedenja in znanja, povezna s preteklim urejanjem naselij in oblikovanjem stavb« (Deu idr., 2009, str. 15). Poleg tega je potrebno razširiti zavedanje, da dobrobit prebivalstva sloni na razvojnem varovanju »vsega, kar so predniki odlicnega ustvarili ter dobrega in tehtnega domislili v zvezi z oblikovanjem lastnega bivalnega okolja« (prav tam). 4. zakljuCek Rezultati ankete so lahko eno izmed izhodišc za zaznavanje 'razpoloženja' prebivalstva in nadaljnjih usmeritev za delo v prostoru tako na podrocju prostorskega nacrtovanja kot tudi projektiranja, najbolj pa v smeri osvešca­nja. Z vecjim vzorcem in tudi drugacno strukturo vprašanj bi lahko prišli do vecje natancnosti stopnje zaznavanja osvešcenosti prebivalstva o prostoru na naselje natancno, hkrati pa do dobrih izhodišc za nadaljnje delo stroke v aktivnem sodelovanju s prebivalstvom pri prostorskem nacrtovanju. Rezul­tati ankete kažejo, da je osvešcenost vprašanih glede lastnega prostora in pomena identitete ter kontinuitete relativno visoka. Zato glede na odgovore lahko sklepamo, da vprašani niso odgovarjali iskreno, oziroma domnevamo, da imajo mlajše generacije in višje izobraženi drugacen odnos do prostora, glede na dejstvo, da je bil v vzorcu anketiranih relativno visok delež mladih in izobraženih. Za bolj realne rezultate bi morali imeti vecji vzorec in izvajati anketiranje tudi med populacijo, ki ne uporablja interneta. Zakljucne ugotovitve raziskave kot smernice za kvalitetno oblikovanje prostora bo mogoce vgraditi že v postopek priprave izhodišc prostorskega oz. arhitekturnega nacrtovanja (slika 3). Velik poudarek je na ugotovitvi, da poleg zakonodaje vplivajo na oblikovanje prostora tudi narocniki/investitor, projektanti/oblikovalec in upravni organi/administrator, ki izdaja dovoljenja za poseg v prostor. Z analizo prostorskih aktov in prostorske zakonodaje, ki lokalnim skupnostim nalaga pripravo prostorskih aktov, smo ugotovili, da so razpraVa discussion recenzija reVieW projekt project delaVnica Workshop nateCaj coMpetition predstaViteV presentation diploMa Master thesis prostora naselij, kot tudi stavbne tipologije, pri tem pa se je v odvisnosti od stopnje degradiranosti prostora še potrebno opredeliti do ohranjanja ali pa vzpostavitve kontinuitete v dolocenem naselju oziroma delu naselja. Namen raziskave ni bil podati natancnih meril za oblikovanje objektov, saj je bilo z raziskavo ugotovljeno, da natancna merila omejujejo kreativnost. Eden od predlogov, ki jih izpostavljajo rezultati raziskave, je ustanovitev strokov­nih komisij, ki bodo vnaprej preverjale kakovost posegov v prostor v smislu dobrega in hkrati sodobnega oblikovanja. Merila za poseganje v prostor bodo brez ucinka, v kolikor javnost ne bo osvešcena o pomenu kakovostno oblikovanega prostora za celovitost kulture bivanja. Zaradi splošnega stanja družbene zavesti, ki je na prehodu iz enega v drug družbeni sistem, še ni vzpostavljen vrednostni sistem, ki bi podal jasno stališce do spoštovanja tradicije in prostorske kontinuitete. Potrebne spremembe v prostorski zavesti uporabnika prostora, kot tudi politike so tista pot, ki vodi k spremembam v razvoja naselij. Ozavešcanje javnosti in politike, naj si bo to na državnem ali lokalnem nivoju, je naloga stroke. Politika mora dojeti pomen dobrih projektov za uspešne in kvalitetne realizacije v prostoru, kar je izhodišce za oblikovanje novih razvojnih poten­cialov in splošne družbene blaginje. Arhitekt Boris Podrecca pravi, da je mogoce razlikovati med dobrim in sla­bim nacrtom, kjer med njima ni razlike v ceni materiala ali izvedbe, temvec v kvaliteti prostorske rešitve (objekta), ki jo ponujata. Vse je odvisno od zacetnega koncepta, ki omogoca ustvariti novo kvaliteto prostora (Podrecca, 2006, str. 27). V primeru nacrtovanja naselij je kvaliteta nacrtovanih posegov odvisna od tistih, ki izbirajo, narocajo ali odlocajo. Je torej odraz individu­alnih vrednot ali zakonsko postavljenih pravil. In kdo oblikuje vrednote in postavlja pravila? Stroka, politika ali javnost ali vsi skupaj? Odgovor se skriva v zahtevi po osvešcanju javnosti, ki si mora želeti živeti v kakovostno oblikovanem bivalnem prostoru ter se zavedati potrebe po prostorski identiteti slovenskih krajev. Stroka mora oblikovati lestvico vrednot ter o njih ozavešcati javnost ter v okviru svojega poslanstva prevzeti odgovornost za podrocje, ki ga pokriva. literatura in Viri arhitektura za ljudi: osnutek arhitekturne politike slovenije. ljubljana: Ministrstvo za kulturo. 2016. Barbic, a. (2010). slovensko podeželje danes za jutri: v razmislek. V a. zavodnik lamovšek, a. fikfak, a. Barbic, ur. podeželje na preizkušnji: jubilejna monografija ob upokojitvi izrednega profesorja dr. antona prosena. ljubljana: fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: geodetski inštitut slovenije, 2010, str. 14–18. deu, Ž. (2001): stavbarstvo slovenskega podeželja: znacilno oblikovanje stanovanjskih hiš. ljubljana: kmecki glas. deu, Ž. (2004). obnova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju. ljubljana: kmecki glas. deu, Ž., kavcic M., deanovic B., Cakš l. (2009). identiteta hiš na koroškem. slovenj gradec: las Mdd. drozg, V. (1995): Morfologija vaških naselij v sloveniji. ljubljana: inštitut za geografijo, geographica slovenica. fikfak, a. (2008): naselbinska kultura slovenskega podeželja - goriška brda. ljubljana : fakulteta za arhitekturo. fister, p. (1986). umetnost stavbarstva na slovenskem. ljubljana: cankarjeva založba. uVodnik editorial CLANEK imeli ti dokumenti v preteklosti (in imajo še danes) vgrajenih nekaj kljucnih varovalk, sicer ohlapnih, ki bi prostor lahko 'obvarovale' pred izgubo identi­tete in s tem tudi ohranile kakovost prostora. Z raziskavo so bili ugotovljeni dejavniki, ki vplivajo na kakovosten prostor oz. podobo objektov/naselij in jih je mogoce z razlicnimi pristopi uravnavati: ¦ državna zakonodaja, ki regulira pripravo prostorskih aktov in izdajo dovoljenj za poseganje v prostor; ¦ lokalna skupnost kot narocnik in skrbnik kvalitete pripravljenih prostor­skih aktov; ¦ projektant/oblikovalec kot usklajevalec interesov in normativov ter nosilec kreativnosti predvidenih posegov v prostor; ¦ država/lokalna skupnost kot tista, ki odloca o posegih v prostor; ¦ narocnik kot izvajalec posega, ki je o prostoru osvešcen graditelj ali brezkompromisni crnograditelj; ¦ država/lokalna skupnost kot skrbnik/nadzornik izvedenega posega v prostoru. Kakšni morajo biti normativi, ki ne omejujejo kreativnosti, da bomo z njimi varovali kontinuiteto stavbne tipologije podeželskih naselij in hkrati omogo-cali sodobno gradnjo objektov? Odgovor je vecplasten. Potrebna so: 1. jasna izhodišca, ki temeljijo na preteklosti, razumevanju prostora in so naravnana na sodobne rešitve. Razumevanje prostora se lahko doseže s poznavanjem preteklosti pa tudi z analizami in raziskavami prostora; 2. sprememba zakonodaje je kljucnega pomena za možnost priprave bolj ohlapnih, celo enostavnih, nebirokratskih pravil poseganja v prostor. S spremembo zakonodaje se omogoci inštrument v obliki strokovne ko­misije, ta bi v fazi odlocanja o posegu v prostor z diskrecijsko pravico od-locala o primernosti ali neprimernosti kvalitete pripravljenega projekta; 3. osvešcanje javnosti; izhajamo iz predpostavke, da le o prostoru osve-šcen narocnik lahko zahteva in tudi izvede kvalitetne izvedbe nacrtova­nih gradenj in je verjetno najvecji prispevek h kakovostno urejenemu prostoru in poenostavljanju normativov. Izpolnitev navedenih ugotovitev omogoca enostaven in jasen sistem nor- mativov, ki varujejo kontinuiteto in hkrati omogocajo potrebno kreativnost v interpretaciji zakonskih norm. Še vedno smo prica pretežno tehnicnim prostorskim in oblikovalskim rešitvam, ki ne prispevajo h kakovosti bivanja in h kvalitetnemu doživljanju prostora. V stroki, ki se ukvarja s prostorom, je premalo izražena kreativnost, pronicljivost in ambicioznost. Prebivalci vecinoma niso zainteresirani za sodelovanje v urejanju prostora, razen ce gre za njihove lastne interese. Ljudi je potrebno animirati in jim dati priložnost, da sami razmišljajo o svojem prostoru in ga (so)ustvarjajo. Dojeti morajo, da le s kakovostno urejenim naseljem dosežejo spremembo v razvoju kraja ter lastno zadovoljstvo v bivanju. Ob ugotovitvi, da so prostorski akti kljucni dokumenti, ki pogojujejo po­dobo objektov in z njimi podobo naselij, je priprava dobrih izhodišc, torej strokovnih podlag, ki so obvezna sestavina pri pripravi prostorski aktov, zelo pomembna. Analize in usmeritve strokovnih podlag so podlaga za pripravo normativov. Izhodišca morajo biti podana na podlagi poznavanja preteklosti obravnavanega prostora in prostorskih danosti ter analize in valorizacije fister, p. (1993): arhitekturne krajine in regije slovenije. ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor rs, zavod rs za prostorsko planiranje. gabrijelcic, p. (1985): Varstvo in urejanje kulturne krajine. Magistrska naloga. ljubljana: fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. gabrijelcic, p. in fikfak, a. (2002). rurizem in ruralna arhitektura: univerzitetni ucbenik. ljubljana: fakulteta za arhitekturo. kosi, d. (2013). prostorska identiteta v sloveniji. revija za geografijo, [elek. izd.]. 8 (2) (2013). dostopno na: http://www.dlib.si/details/urn:nBn:si:doc-jlls6ngd [6. 4. 2016]. lah, l. (1994). prenova stavbne dedišcine na podeželju – kras. novo mesto: dolenjska založba. podrecca, B. (2006). oblikovanja prostora in nova znanja. 2. konferenca slovenskih arhitektov in gradbenikov iz sveta in slovenije. Maribor, 19.–20. oktober 2006. zbornik, ljubljana 2006, str. 26–28. prelovšek, d. (2006). slovenska arhitektura med tradicijo in moderno. 2. konferenca slovenskih arhitektov in gradbenikov iz sveta in slovenije. Maribor, 19.–20. oktober 2006. zbornik, ljubljana 2006, str. 23–25. prašin kolbezen, M. (2016). Metodologija priprave meril za oblikovanje in umestitev objektov v podeželski prostor – aplikacija na Beli krajini. Magistrsko delo. ljubljana: univerza v ljubljani, fakulteta za arhitekturo. ravbar, M. (1980). ali se sramujemo svojega podeželja? dolenjski razgledi: 1318-0827.- sn. 4, št. 3 (18. Xii. 1980), str. 39–42. Valencic, j. (2010). projekt naglas. Mešcanski interierji in drugi ilegalci slovenske dedišcine. iV. konferenca slovenskih arhitektov in gradbenikov iz sveta in slovenije. Bohinj, 20.–21. oktober 2010. zbornik, ljubljana 2010, str. 62–68. Vitruvius, p. (2009). o arhitekturi/Vitruvij; prevod fedja košir. fakulteta za arhitekturo. ljubljana. http://www. casnik.si/index.php/2015/08/12/verena-v-perko-svetohlinci-in-hinavci-smo [30. 9. 2016].