Č_~^ Zavetišče nravno zanemarjenim otrokom. (Konferenčno poročilo.) I. aloga ljudske šole je dvojna: ona mora mladino 1. vzrejati, 2. poučevati ali izobraževati za potrebe v življenji. (§ 1. drž. š. z.) Šoli je pa le mogoče svoj namen doseči, ako se vzgoja in pouk ined saboj vjemata in podpirata tako, da jedno ne zaostaja za drugira. Z vpeljavo splošne šolske dolžnosti je šola prevzela nalogo, tudi tak rnaterijal obdelovati, katerega pred tem ni bilo v šoli, namreč otroke, katerih domaca, predšolska vzgoja je zanemarjena, ki prineso v šolo vsakovrstne nečednosti in razvade. Takih otrok pred noviin šolskim zakonom sploh ni bilo v šolo, ker jih nikdo k terau ni mogel siliti. Jedino to je vzrok, da se nahajajo v šoli tudi nravno zanemarjeni in izprijeni otroci in čim strožje se izvajajo zakonita določila u šolskeui obiskovanji, tem več pride tudi takih otrok v šolo. Ker si je učiteljstvo v svesti svoje težavne naloge glede vzgoje otrok, zaradi tega se tudi ravno iz učiteljstva vedno bolj naglaša potreba zavoda, v kterem bi se nravno zanemarjeni otroci, ločeni od nesprijenih, vzgajali in poučevali ter se tako odstranil škodljiv vpliv teh otrok na druge in na šolsko disciplino. Koliko sklepov o tej stvari se bere po raznih pedagogiških listih zlasti iz večjih mest z razvito obrtnostjo! Dasi število takih otrok v Ljubljani hvala Bogu ni veliko, vender je vsaka učna moč, ki že dalj časa službuje v Ljubljani, prepričana o veliki koristi takega zavoda. Praktične skušnje so tudi niene dovedle do tega, da sem pri raznih prilikah naglašal potrebo takega zavetišča, naj je že tako ali tako urejeno in to je tudi povod, da sern za denašnjo konferencijo prevzel o tej stvari poročilo. Mnogo mnogo se da o tem govoriti in dokazovati, a ker stvar še ni tako daleč dognana, da bi že danes inogli o tem predrnetu nadrobno in natančno sklepati, hooem razpravo omejiti le na najvažnejše moraente. II. Dokazati mi je najprej potrebo zavetišča. Pri tem bodi rai dovoljeno, da nekoliko sežem v zgodovino zavetišč in s tem v zgodovino pedagogije sploh. Ta zgodovina nam pove, da so bila zavetišča že pred vpeljavo splošne šolske dolžnosti potrebna, bodisi pri nas ali v inozemstvu. Ze pred kakimi 350 leti so se vstanovili vzgojevalni zavodi za zanemarjene otroke v Italiji, vender to podjetje ni našlo zadostnega zanimanja \n posneraanja in je ostalo brez posebnega uspeha. Sele Pestalozzi je 1775. 1. na svojem posestvu Neuhof otvoril tak zavod, v katerega je sprejel kakih 50 beraških otrok in jih je bavil s kmetijskim delom, jih vzgajal in poučeval. Ker pa Pestalozzi ni dobival nikake gmotne podpore, bil je v 5 letih uničen in zavod je prenebal. Še dvakrat se je potem prizadeval osnovati tak zavod, a ves njegov trud je bil zastonj. Jedno zaslugo pa vender ima, da je namrec s svojim prizadevanjem vzbudil zanimanje za vzgojo zanemarjenih otrok. Kajti v tem zmislu so za njim delovali v. Fellenberg, Falk in Wehrli v Svici, ki so osnovali več takih zavodov, imenovane ,,Wehrli-jeve šole". Za gmotno podporo se je tam osnovalo društvo ,,Verein der Freunde in der Noth" (1813). Otroci v teh zavodih so se bavili s kmetijstvom in rokodelstvom. — Na Prancoskem je leta 1817. otvoril prvo zavetišče (maison du refuge) opat Arnoux, za katerim jih je nastalo še več. — V Harnburgu je 1833. 1. v isti namen utemeljil sodni svetnik De Metz ustanovo ,,Rauhes Haus", po kateri so se osnovali zavodi, v kojih so bili otroci razdeljeni po družinskih skupinah (Knabenfamilien) pod nadzorstvom ,,bratov". Taka osnova je prešla tudi na Prancosko (Freres agronomes de St. Vencent de Paul, freres de S. Joseph, Societe pour la patronage des jeunes liberes). Tam je sprejem v zavetišče že od 1850. 1. zakonitim potem določen. — V Berlinu je leta 1825. nastalo društvo wVerein zur Erziehung sittlich verwahrloster Kinder" in 1844. 1. na Dunaji wSchutzverein zur Rettung verwahrloster Kinder". V St. Hipolitu na Nižje Avstrijskem je nastal zavod ,,Erziehungsanstalt flir schutzbediirftige Knabenu in v Loosdorfu blizu tam zavod ,,Oharitas" za deklice. — V Belgiji je po zakonu od 1848. 1. določeno, da rnora država ustanavljati zavode za zanemarjence in mladostne hudodelnike do 18. leta. — Na 1* Angleškem je v tem oziru posebno zanimivo delovanjo dr. Barnardota, kateri je ustanovil množico zavetišč, takozvanih ,,Homes". Njegovo načelo je, da raore le delo in vera rešiti in zboljšati zaneraarjene otroke. Njegovi zavodi iraajo razen natnen in razna iraena, šole za potepuhe, industrijalne šole, rešilnice za mladostne zločince, mornarske šole, brigada za snaženje obutal, brigada nabiratelje cunj, brigada nosaoev, brigada drvarjev, brigada peric i. dr. A vse to je osnoval z nabranimi darovi. Njegovo opohalno 261etno delovanje je prav dobro opisala v brošuri wDr. Barnardo's Homes" Katarina Migerka na Dunaji. Vse to, kar sein doslej naštel, nastalo je le potorn privatne dobrodeljnosti, torej so to le privatni zavodi. So pa tudi že javna zavetišča, katera vzdržuje država, dežela ali občina. Nižje-avstiijski deželni odbor je 1887. 1. osnoval v Eggenburgu ,,Besserungsanstalt", mesto Dunaj pa 1882. 1. v Weinzierlu ,,Pranz Josefs Jugendasvl", šleski deželni zbor 1887. 1. wFranz Josefs Rettungshaus", ogerska država 1874. 1. zavetišče v Balaton-Fiired. Poleg teh so še javni zavodi v Gradci, v Brnu, v Celovei (2), Gospej Sveti, Gorici in Trstu. Iz tega se razvidi, kako se je ta vzgojna stroka razvijala najpopred po privatni dobrodeljnosti; ker se je pa končno pokazala potreba zavetišč tolika, da se njih ustanovitev ni mogla prepuščati sarno zasobni dobrodeljnosti, osnovala so se zavetišča na javne stroške. Tako inia skoraj vsaka dežela avstrijska po jedno ali več zavetišč, Kranjska oziroma Ljubljana ga še nima. Ua je zavetiščo tudi za Ljubljano potrebno, hočem dokazati z nekoliko slučaji, ki so se pripetili s šolskimi otroci na raznih ljubljanskih šolah. Nek star gospod jo vabil male šolske deklice k sebi, ter z njimi delal nenravne čine. To se je godilo dalj časa, tako, da je pri več deklicah uničil srainožljivost. Ali je varno, take deklice puščati med druge nepokvarjene deklice v šoli? Ce se pa izključijo iz šole, kaj bode z njih vzgojo, ker so navadno ubogih roditeljev ? — Dva šolska dečka sta posilila devet-letno že izprijeno šolsko deklico. Vsi trije so se izključili iz šole, ali kaj je z njihovo vzgojo? V šoli sicer ni zaradi njih nikake nevarnosti več, ker so pa prosti, je nevarnost zunaj šole. — Pri deklicah kakor pri deckih se nahajajo slučaji samoskrumbe, in so drugi otroci v nevarnosti. Tudi tatovi se nahajajo med šolskimi otroki in sicer celo taki, da je imela sodnija ž njirai opraviti. Nekaj jih je bilo popolnoma organiziranih, jeden je bil celo tak, da je kradel ali škodo delal na tujetn blagu že iz zgol škodoželjnosti. Dva učenca je morala sodnija kaznovati, ker sta drugega ucenca brez vsakega vzroka na cesti napadla in telesno poškodovala. Nekateri izmed teh so se iz šole izpustili, drugi so se izključili, a ti poslednji sedaj svoje delo nadaljujejo še bolj brezskrbno. Dva sta pač prišla v posilno delalnico, a t.am nimajo takega učitelja, da bi znal tako mladino vzgajati in tako veeinoma ostanejo kandidatje za kaznilnice. Naj ti slučaji zadostujejo v dokaz potrebe zavetišca. III. Vprašati pa se mora, kaka zakonita določila so glede oskrbovanja vzgoje zanemarjenih otrok in ali se roditelji takili otrok morejo siliti, da puste svoje otroke v zavetišča. § 59, 62 m 63 drž. šolskega zakona z dne 2 vel. travna 1883 dolocujejo, da je naloga deželnih zastopov skrbeti za pouk, vzgojo in odločitev "zanemarjenih otrok v šolski dobi, ti itnajo torej tudi skrbeti za pokritev troškov. Državni zakon z dne 24. vel. travna 1885 št. 89 dolocuje v § 8, da ima sodišče pravico zahtevati, da se maloletni zločinci (pod 14. letom) oddajajo v zavetišča, če se je kaznjivo dejanje le zaradi maloletnosti kaznovalo kot prestopek namestu kot zločin. § 13. istega zakona zahteva, da se morajo za osobe pod 18. letora, ako se dolooijo za prisiljence, osnovati posebne popravnice (Besserungsanstalt) za njih nravno in versko vzgojo. § 16. pa dovoljuje, da se morejo mladostne osobe sploh siliti v take zavode. Da se prirede taki zavodi na deželne troške, izdalo je naučno ministerstvo razpis na deželne šolske svete z dnem 8. svečana 1878 št. 8506, naj v tern zmislu vplivajo pri deželnih zborih. Deželni zbor kranjski je tudi v tej stvari obravnaval in sicer v seji od 13. nial. srpana 1880. 1. Po stenografičnem zapisniku se dotični sklep glasi: Die Antvvort auf die Regierung sei ablehnend zu richten, da der Landtag auf Landeskosten die Activierung solcher Anstalten vorzubereiten nicht angemessen erachten kč3nne, indem die vollstandige Einrichtung des Schulwesens noch lange nicht beendet ist, die hiefiir anzuwendenden Mittel ohnehin die Leistungsfahigkeit der Bevolkerung nahezu bis zur Erschopfung in Anspruch nehme, solche Rettungshauser iibrigens am besten allenfalls durch Subventionen unterstlitzt, in die Hande privater Wohlthatigkeit zu legen waren, wahrend sie als Landesanstalten init finanziellen nicht nur, sondern auch mit organisatorischen Schwierigkeiten guten Gedeihens zu kampfen hatten. IV. Kako je torej osnovati zavetišoe? Mogoče, da je danes mnenje visokega deželnega zbora drugačno ali pa tudi ne, in vendor mora učiteljstvo ljubljansko zahtevati ustanovitev zavetišča. Kakor so sploh javni zavodi boljši, kakor privatni, bi bilo tudi o tej stvari želeti, da bi se ustanovilo javno zavetišče, če bi pa to ne bilo rnogoče, pričelo naj bi se vsaj s privatnim, katero bi dobivalo javne podpore. Da se sploh stvar spravi v pravi tek, stavi podpisani slavni konferenciji nastopne resolucije v sprejetev: 1. Dasi ni še statistično dokazano število nravno zanemarjenih otrok v Ljubljani, priznava mestno učiteljstvo osobito javnih šol z ozirom na svoje sknšnje zadnjih let potrebo zavoda, v katerem bi se nravno zanemarjeni otroci za-se vzgajali in poučevali. 2. C. kr. mestni šolski svet se naprosi, da prirnernim potem sestavi statistiko takih otrok od treh let sem. 3. Mestni šolski nadzorniki prof. Fr. Levec, prof. J. Wallner in kanonik A. Zamejic naj na podstavi te statistike stavijo svoje predloge, kako naj se osnuje tak zavod in nadaljne ukrepe stori c. kr. mestni šolski svet. (Predlogi so bili soglasno sprejeti. Ured.) A. Žumer, poročevalec