S POTI PO KOSOVEM
Je to tisto, o čemer sem se hotel prepričati, da ni res, pa je res!
Mesto odhoda. Miklošičeva pred Kompasom. Zbirajo se no-vinarji iz različnih krajev Slove-nije. tudi iz drugih republik in zamejstva. Dnevnikovi karavani se pridružijo tudi nekateri stro-kovnjaki (demograf. sociolog. ckonomist. pravnik) in družbe-nopolitični delavci. Skratka, pi-sana druščina, polna pričako-vanj. vprašanj in »firbca« o de-janskih razmerah in stanju v Po-krajini. Toda že I6-urno potova-nje do Prištine pokaže skozi raz-govore in komentarje dosedanje-ga poznavanja problemov. da bo vsak posameznik na svoj način poskušal čimbolj spoznati dejan-sko sliko razmer. In v tem stilu je karavana tudi operativno oprav-Ijala svojo temeljno nalogo vse dni potovanja. Veliko neposred-nih razgovorov z ljudmi v različ-nih mestih. vaseh, različnih na-rodnosti. poklicev, starosti itd. Bilo je sicer tudi nekaj neizbež-nih protokolarnih kontaktov s posameznimi odgovornimi Ijudmi v nekaterih občinah, kar pa ni bistveno vplivalo na zastav-Ijen program.
Že takoj prvi dan po prihodu v Prištino se nas je nekaj strpalo v kombi in krenilo v 17. krajevno skupnost na Kosovem Polju, kjer smo v majhni gostilni imeli razgovor z enim od članov širše-ga odbora za pripravo protestnih mitingov Srbov in Črnogorcev. Sogovornik je nanizal veliko stvari, ki so delovale precej pre-pričljivo, vendar je v njih le pre-vladovala velika mera obtoževa-nja, nezaupanja in pritiska, ki lahko le dopušča stopnjevanje nacionalne nestrpnosti. Stevilna podvprašanja. ki smo mu jih za-stavljali. so ga pripeljala do tega, da nam je ob koncu odgovoril v prispodobi o raku, ki se prav hitro lahko razširi v Slovenijo. Ob odhodu se nam je pred go-stilno pridružil še občan alban-ske narodnosti. zdravnik, strpen in potrpežljiv. ki pa je doživel pravo ploho obtoževalnih besed iz ust številnih. v trenutku zbra-nih ljudi. Ker se ni bilo mogoče racionalno pogovarjati. smo se odpravili.
Še isti večer bi naj imeli razgo-vor s tov. Šolovičem in nekateri-mi drugimi člani odbora za pri-pravo mitingov. vendar do tega sreča-nja ni prišlo iz nam nezna-nih razlogov. Zato smo se ob večernih urah odpravili na ulice Prištine in v nekatere lokale. da bi preverili nekatera »dobrona-merna« opozorila o nevarnostih. ki bi naj tam pretile. Toda zgodi-lo se ni prav ničesar, nič nismo slišali. nič videli. Le veliko pri-jaznost in pozornost tako Srbov, Črnogorcev kot Albancev. Na-slednji dan smo se v popoldan-skih urah udeležili protestnega mitinga v Vučitrnu. Ceprav smo
prišli v času, ko je protestno zbo-rovanje že potekalo, je govornik za mikrofonom prekinil svoj go-vor in napovedal naš prihod z besedami: »Slovenci, to so na-ša brača.«, ki je sprožil buren aplavz. Na samem zborovanju je bilo okoli 2000 Ijudi (čeprav smo naslednje dni v Jedinstvu, Politi-ki in Ekspres politiki prebrali občutno večje številke, tudi čez 10 tisoč), ki pa so bili razdeljeni v dve skupini. Ena, ki je bila zbrana okrog govorniškega odra in druga (albanske narodnosti), ločena s številnimi miličniki ne-kaj metrov v ozadju prve. Nekaj več kot enourna predstava z vna-prej pripravljenimi govori in si-stematičnimi seznami »proziva-nih«, ki morajo odstopiti ali biti javno obsojeni. Veliko transpa-rentov. parol, kot npr.: Narod je jedinstven; Ustala je Srbija; Ni-kad nije kasno; Srbija se budi; Narod, da se pita; Vojvodina, Srbija; itd. ter bučno skandiranje in vpitje, kateremu intonacijo so dajali mladi fantje. Po končanem »prozivanju« vse do funkcionar-jev CK ZKJ,bučno in dolgo skandiranje »Živel CK ZKJ«. V vsem tem času so občani al-banske narodnosti v ozadju le mirno poslušali in opazovali, kaj se dogaja ter se tik pred koncem tudi hitro porazgubili po mestu. Ko sem odhajal proti avtobu-su, pristopi mlad fant in me vpraša, če sem iz Slovenije. Na moj pritrdilen odgovor mi pove, da je pri nas služil vojsko in na-daljuje, da naj le vsemu, kar sem slišal, ne verjamem. »Veš, veči-na teh, ki je bila danes tukaj, ni iz našega kraja, temveč so se pri-peljali od drugod. To so ljudje, ki hočejo razbiti, Jugoslavijo, so protisocialistično usmerjepi in nas Albancev ne marajo. Še sva kramljala o marsičem. O njegovi zaposlitvi, o tem, da tudi njegovi otroci ne gredo v šolo, ker se bojijo šikaniranja, itd. Ker je bi-lo še nekaj časa od odhoda avto-busa, sem hotel zaviti v eno od slaščičarn. ki pa je bila zaprta. Poškilinn skozi napol prozorno steklo in opazim, da se v lokalu nekaj ljudi stiska za majhno mi-zico in pogovarja, nemeneč se za moje trkanje. Pred avtobusom me obstopijo otroci, prosijo za Jupi, ki so ga opazili v avtobusu. Vendar še preden jim uspem ustreči, sta jih dva miličnika z vzkliki v albanščini odstranila. Nič ne rečem, ne reagiram, tem-več se zavalim v svoj sedež in zatopim v globoko razmišljanje. Miting, skandiranje, prozivanje, klici k orožju, otroci, miličniki. Kje sem? Kaj počnem tukaj? Kdo so vsi ti ljudje okoli mene, ki se ne marajo, se mrzijo, si ne zaupajo? Je to tisto, o čemer sem se hotel prepričati, da ni res? Pa je res! . ... .             ¦•¦        Dušan Kumer