v
Časopis
| • ar	|	• • •
za slovenski jezik, književnost in zgodovino.
II. letnik.
Urejajo:
•j* A. Kaspret, Fr. Kidrič, R. Nahtigal, Fr. Ramovš.
cTjj/rnrp
V Ljubljani 1920.
Izdaja „Matica Slovenska" v Ljubljani. *
Natisnila Delniška tiskarna, d. d.
k_A
Vsebina II. letnika.
• f Prof. Anton Kaspret. . - - - - v -- '	/
Razprave:
Stran
Weber Fr.: O fenomenologiji jezika. . . . . .......1, 137
Kidrič Fr.: Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem.
I. Ivan Ungnad v pregnanstvu............. 47, 188
Ramovš Fr.: Sorodstvo staroindijskega sämä „Halbjahr"............63
Dolenc Met.: Pravni izrazi v prevodih vinogorskega zakona.....72
Kos Milko: Srbski Brankoviči in goriški grofje .........92
Hauptmann Lj.: Postanek in razvoj frankovskih mark ob srednji Donavi	210
Kidrič Fr.: Trobarji na Raščici. ..............251
Ocene:
Ramovš Fr.: Donesek k slovenskim starožitnostim........98
Kidrič Fr.: Josip Jurčič, Zbrani spisi. Uredil dr. Ivan Prijatelj ....	109
Kidrič Fr.: Stritarjeva antologija...............112
Prijatelj Iv.: Slavica. Herausgegeben von M. Murko. I. Franc Kidrič: Die
protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert	114
Kidrič Fr.: Georg Loesche: Truberiana, für die Wirksamkeit in Kempten	114
Kos Milko: Novi doneski k zgodovini turških bojev na Slovenskem . .	117 Hauptman Ljudmil: Anton Melik, Zgodovina Srbov, Hrvatov, Slovencev.
I. del......................120
Male vesti:
Nahtigal R.: Koren vend-/vond-. . ................123
Košlial Iv.: Etimologije..................127
Ramovš Fr.: K zgodovini slovanske konjugacije........ .	128
Ramovš Fr.: Zanimiv primer razvoja prehodnega y v slovenščini . . .	130
Kidrič Fr.: Bibliografski inštitut...............132
Kos Milko: K. Kadlec, Moščenick^ statut.............134
Kos Milko: Dr. A. Gnirs, Das Görzer Statutbuch.........134
Ramovš Fr.: Opazke k slovanskim tvorbam pronominalnega debla *q^o-.	274
— Kidrič Fr.: Jurij Kobila...................276
Ramovš Fr.: Zanimiv koroško-slovenski rokopis ..........
Kidrič Fr.: Slovenci v Küttnerjevem potopisu iz 1799. leta.....295
Kos M.: Julius Strnadt o slovenskih in bavarskih naselbinah Zgornje
Avstrije............!.........297
Bibliografski pregled.
Šlebinger J.: bibliografija.................299
Kos M.: Slovenska historična bibliografija...........309
Kazalo........................315
• /
O fenomenologiji jezika.
Spisal dr. Franc Weber.
Uvod.*
I. O splošnem razmerju fenomenologije jezika z drugimi jezikoslovnimi panogami.
Kaj razumevam pod fenomenologijo jezika, morejo z neko jasnostjo pokazati šele mnogo poznejša izvajanja; končni odločitvi tega vprašanja velja na zadnje sploh ves ta spis. Tu bodi le omenjeno, da sem od najraznejših strani začutil jasno potrebo nove samolastne jezikoslovne vede, ki šele more v organski zvezi z vsemi drugimi znanimi jezikoslovnimi disciplinami (glasoslovje, oblikoslovje, skladnja, primerjalno jezikoslovje, slovanska, germanska, romanska . . . filologija itd.) dopolniti oni veliki sestav znanosti,
* Hermann Paul piše v začetku svojega dela „Prinzipien der "Sprachgeschichte, 4. izd.: Die Sprache ist wie jedes Erzeugnis menschlicher Kultur ein Gegenstand der geschichtlichen Betrachtung; aber wie jedem Zweige der Geschichtswissenschaft, so muß auch der Sprachgeschichte eine Wissenschaft zur Seite stehen, welche sich mit den allgemeinen Lebensbedingungen des geschichtlich sich entwickelnden Objektes beschäftigt, welche die in altem Wechsel gleichmäßig vorhandenen Faktoren nach ihrer Natur und Wirksamkeit untersucht".
Kakor sem na eni strani prepričan, da zahteva dandanašnje jezikoslovje v resnici neko tako splošno jezikoslovno vedo, menim na drugi strani vendar, da se je H. Paulu podrobnejši oris te vede v najvažnejših ozirih ponesrečil. Moja fenomcnologija jezika, o kateri govorim v tem spisu, hoče biti torej le neka nadomestitev te Paul-ove jezikoslovne načelne vede (Prinzipienwissenschaft), ob enetn nadomestitev, ki ne sloni samo na ravno tukaj v premnogih ozirih že davno zastarelem Herbartu. V tem poslednjem zmislu se more smatrati ta spis ob enem kot neke vrste monografična kritika Paul-ovih „Prinzipien".
Da se upam kot Meinong-ov učenec, torej kot takozvani „čisti filozof",spuščati na jezikoslovno polje, mi daje pogum dvoje: H. Paul ni mogel v zadostni meri rešiti svoje naloge ravno radi pomanjkanja temeljite, na dandanašnjem
ki mu je ime jezikoslovje sploh.1 To novo jezikoslovno panogo, katere bistvo, potrebo in korist za jezikoslovje sploh hočem na kratko orisati v tem spisu, imenujem fenomenologijo jezika. Da me pa kdo že v začetku krivo ne razume, je treba pred vsem pojasnila, v katerem zmislu smatram in morem le smatrati fenomenologijo jezika za „novo in samostojno" jezikoslovno panogo. Nobena znanost ni nastala nekako črez noč, to je brez vsakega stika bodisi z vsakdanjim mišljenjem, bodisi z drugimi že obstoječimi znanostmi. Nastanek in nadaljnji razvoj znanosti je narobe dvojen, sloneč v prvi vrsti ali na dotičnem vsakdanjem mišljenju in razsojanju ali pa na obstoju in napredku drugih znanosti. Tudi pred obstojem matematike ni manjkalo „matematičnih" misli in spoznavanj, tudi pred matematiko je človek pri najraznejših prilikah „računal", „meril" telesa in dohajal mimogrede do raznih aritmetičnih in geometričnih spoznanj; ravno-tako je človek že pred naravoslovjem opazoval „naravoslovne" pojave in n. pr. vedel, da pade krogla, ki jo izpusti, na tla, da skopni sneg :ia solncu...; že pred etiko je imel človek razne „etične" nazore in pojme, s pomočjo katerih je ločil zločinca od poštenjaka itd. Razvidno je tudi, da tvore ravno ta in slična vsakdanja razsojanja in spoznavanja prvi in glavni predpogoj za nastanek dotičnih znanosti. In vendar ne bo nihče dvomil, da so te znanosti napram onim vsakdanjim mislim nekaj čisto drugega, novega: dočim se omenjene vsak-
vrhuucu stoječe znanstvene filozofske naobrazbe; na drugi strani pa sem imel srečo, da sem se mogel o vseh potrebnih jezikoslovnih vprašanjih poučiti pri R. Nahtigalu in Fr. Ramovšu ter mogel vedno globlje upoznati prave težnje in potrebe dandanašnjega eksaktnega jezikoslovja. Tako upam, da v tem spisu ne padem v dvoje značilnih napak, izmed katerih se je pripetila ena ravno H. Paulu, druga ps IV. Wundtu, t. j. da ne uganjam filozofije jezika brez znanja filozofije in da ne „modrujem" o jeziku brez upoštevanja temeljnih jezikoslovnih dejstev.
Prosim še, da se smatra ta spis za to, kar je, namreč za prvi poskus lenomenologije jezika, ki očituje torej čisto naravno vse hibe in nepopolnosti • takih poskusov.
1 Pod jezikoslovjem razumevam tukaj jezikoslovje v najširšem pomenu besede, torej oni veliki sestav znanosti, v katerem se neposredno ali posredno govori sploh o „jeziku" ali vsaj tudi o jeziku (jezikih). V ta sestav ne spada samo glasoslovje,oblikoslovje,lingvistika,indogermanistika..., temveč tudi n.pr. literarna zgodovina, filolog& zanimajoča etnologija, psihologija itd. Formalni oris „ideje" tega jezikoslovja sledi na koncu IV. odstavka v tem uvodu. Le iz tega jezikoslovja se more razvideti, ali se dandanes še sme govoriti o neki novi in samostojni jezikoslovni panogi.
danje misli vrše le nekako slučajno, t. j. nemetodično in pod vidikom vsakdanjih potreb, se iste misli goje v dotični znanosti metodično jn — kar je glavno — izključno le pod vidikom spoznavanja dotičnih predmetov. Istega procesa od slučajnosti do metodike, od vsakdanje potrebe do zavestne koncentracije pa v okviru mišljenja ne nahajamo samo tam, kjer nastajajo znanosti neposredno iz obnebja vsakdanjih razmotrivanj, ta proces se ponavlja tudi pri razvoju kake vede iz drugih znanosti. Čim bolj je razvita kaka znanost, tem večja je verjetnost, da vsebuje mimo misli, ki so ji „obligatorično" lastne, t. j. ki se tičejo neposredno njenega predmeta, celo vrsto drugih misli, ki kot take pravzaprav ne spadajo v to znanost in se neposredno tudi ne tičejo predmeta te znanosti, temveč predmetov, stoječih s predmetom te znanosti v tem razmerju, da spoznavanja teh predmetov pospešujejo spoznavanje predmeta te znanosti: semkaj spadajo vse „pomožne" misli kake znanosti. Tudi vse pomožne misli kake znanosti se goje v tej znanosti le več ali manj slučajno, t. j. z ozirom na trenotne potrebe te znanosti in ne pod vidikom spoznavanja neposrednih predmetov teh.misli: astronom sledi tudi matematičnim, zgodovinar viroslovnim, etnološkim, filološkim, biolog tudi n. pr. kemičnim spoznavanjem itd., vendar v vsakem slučaju le toliko, v kolikor smatra ta spoznavanja kot potrebna za specifično svoje — astronomske, zgodovinske, biološke... misli. Le en korak pa vede od takih in sličnih pomožnih misli do dotične samostojne znanosti: ta korak stori, kdor prvi opazi neposredno znanstveno vrednost teh pomožnih misli, oziroma kdor spozna, da morejo tvoriti neposredni predmeti teh misli tudi na sebi, t. j. brez ozira na njih razmerje k predmetu kake že obstoječe znanosti, predmetno podlago lastne in nove znanosti: tudi ta znanost ima svoj vir v že obstoječih mišljenjskih skupinah, v drugi znanosti; tudi.tukaj pa ne bo nihče dvomil, da je ta znanost napram dotični „izvirni" znanosti nekaj docela drugega in novega. Misli, ki so se gojile (in se še goje) v oni prvotni znanosti le slučajno, t. j. z ozirom na trenotne potrebe te znanosti, se vrše v dotični novi znanosti kot take, torej metodično in izrecno pod vidikom spoznavanja njih neposrednih predmetov.2 Pri tem mi
2 S tein pa z ozirom na zgorajšnje primere seveda nočem in ne mislim trditi, da se je razvila n. pr. matematika iz astronomije, etnologija in filologija iz zgodovine, kemija iz biologije itd. Ti primeri so le primeri za taktično nahajanje „pomožnih" misli v raznih znanostih, iz teh pomožnih misli kot takih se pa more razviti neka nova in samostojna znanost seveda samo tam in tedaj, kjer in kadar še te znanosti kot take ni.
l*
ni treba segati daleč po kakem primeru, jezikoslovje samo jih nudi v obilici. Nikdo ne bo dvomil, da je Fr. Bopp, ustvarivši primerjalno jezikoslovje, ustvaril s tem do tedaj nepoznano novo in samostojno jezikoslovno panogo. A tudi Bopp ni ustvaril svoje vede nekako črez noč in brez vsakega stika z drugimi jezikoslovnimi disciplinami. Ravno tako jasno je tudi, da so že starejši jezikoslovci, osobito tisti, ki so se pečali z več jeziki ali vsaj z več vrstami enega jezika, došli do misli in spoznavanj, ki spadajo dandanes obligatorično v primerjalno jezikoslovje, in se posluževali teh misli pri razkladanju specifično svojih, le posameznih jezikov ali posameznih vrst enega jezika tičočih se problemov. Glavna Boppova zasluga obstoji pa ravno v tem, da je spoznal neposredno vrednost jezikoslovnega primerjanja in uvidel, da more tozadevno razmerje med jeziki tudi kot tako tvoriti predmet lastne znanosti. Slični razvoj očitujejo tudi razne druge jezikoslovne panoge. (V najnovejšem času n. pr. fonetika, ki postaja dandanes, kakor ini je pričal o tem tudi R. Nahtigal, v obliki moderne ..eksperimentalne fonetike" že docela samostojna disciplina.)
Iz teh izvajanj se da posneti, da ima vsaka še tako nova in samostojna znanost svojo „tradicijo", ki temelji ali v vsakdanjem mišljenju in razsojanju ali v raznolikem poslovanju drugih že obstoječih znanosti. Kinalu bom imel priliko, da govorim tudi nekaj o teoretičnem razlogu za to vedoslovno dejstvo." Zgorajšnja razmotrivanja pa že zadoščajo, da more vsakdo umeti, v katerem zmislu smatram in morem le smatrati fenomenologi j o jezika za samostojno 111 novo jezikoslovno disciplino. Tudi fenomenologija jezika ima svojo tradicijo. Z ozirom na dandanašnji razvoj jezikoslovja, ki obsega že celo vrsto posebnih panog, je tudi verjetnost velika, da „tradicija" ie postulirane fenomenologije kot nove jezikoslovne panoge ne leži neposredno v dotičnem vsakdanjem življenju in mišljenju, temveč v različnih potrebah in „pomožnih mislih" drugih že podrobno razvitih jezikoslovnih disciplin. In v resnici se bo nam fenomenologija jezika, če vidim prav, tekom tega spisa izkazala kot posebna jezikoslovna veda, katere samostojnost in novost obstaja osobito v tem, da spaja v sebi različne misli, katerih so se posluževale in se še poslužujejo razne druge jezikoslovne podvede le z ozirom na svoje trenotne potrebe, kot take in le pod vidikom spoznavanja njih neposrednih predmetov.
^ Na koncu odstavka III. s pomočjo treh ves razvoj raznih znanosti po-jasnjujočih vedoslovnih načel.
Razmerje fenoinenologije jezika z drugimi jezikoslovnimi panogami bo v marsikaterem oziru slično razmerju matematike z astronomijo, rizike s kemijo, kemije z biologijo itd.
[asno pa je, da se mora oklepati tudi fenomenologi]a jezika, če naj ostane poleg svojega zgoraj orisanega razmerja z drugimi jezikoslovnimi panogami tudi sama — jezikoslovna veda, kot svojega v gotovem zmislu glavnega predmeta — jezika, predmeta torej, ki ga raziskujejo od nekdaj že razne druge jezikoslovne panoge. Iz tega pa sledi, da mora vladati, če se naj izkaže fenomenologija jezika v resnici obenem kot jezikoslovna veda, med to fenomenologijo in jezikom kot skupnim predmetom vseh (znanih in še neznanih) jezikoslovnih ved vsaj v formalnem oziru isto razmerje, kakor ga očitujejo vse druge, splošno priznane jezikoslovne discipline. Vidi se ob enem, da smo došli s tem do prvega glavnega vprašanja, katerega pomen presega daleko meje jezikoslovja, katerega rešitev pa nam šele odpre vidike za podrobnejšo označitev stališča, ki ga naj zavzema fenomenologija jezika v okviru jezikoslovja. Vse med seboj še tako različne jezikoslovne panoge raziskujejo, razpravljajo, govore nekaj o jeziku, jezik je in ostane njih skupni predmet, z ozirom na ta predmet ni med njimi razlike. Samo ob sebi se vsiljuje vprašanje, odkod tedaj ta bujnopestra različnost med jezikoslovnimi panogami, če je vendar jezik en in isti predmet vsem tem panogam? Imamo sicer razlike med znanostmi, ki niso odvisne od razlik v predmetu teh znanosti: to so razlike med takozvanimi teoretičnimi in praktičnimi znanostmi, ki se med seboj ne razlikujejo po svojem predmetu, temveč v prvi vrsti po svojem — smotru. Medicinec proučava n. pr. isto, kar fiziolog, tehnik n.pr. isto, kar matematik, pedagog n.pr. isto, kar psiholog, toda z bistveno drugim smotrom; dočim sledi fiziolog, matematik, psiholog itd. dotičnim spoznavanjem kot takim brez vsakih posebnih praktičnih ciljev, se zanima medicinec, tehnik, pedagog itd. za dotična spoznavanja le, da n. pr. zdravi, zida, vzgaja itd. Na prvi pogled pa je obenem razvidno, da ne igra ta vedoslovna razlika v sestavu jezikoslovnih ved skoraj nobene vloge, jezikoslovje očituje bore malo pojavov, ki bi odgovarjali takozvanim praktičnim vedam v sestavu vseh znanosti; semkaj spadajo k večjemu z ozirom na celoto jezikoslovja pač malenkostna ustvarjanja takozvanih praktičnih slovnic, „ročnih" slovarjev itd. Sicer pa je jezikoslovje sestav vseskozi teoretičnih ved, torej ved, ki imajo kakor matematika, naravoslovje, psihologija itd. svoj glavni
smoter neposredno v sebi in ne v kakih drugih „praktičnih" pojavih. Seveda more imeti in ima napredek raznih jezikoslovnih disciplin tudi razne praktične posledice (ti. pr. narodno prebujenje, ljubezen do materinskega jezika itd.), a vse te posledice in vsi tozadevni smotri ne tvore življenskega pogoja za jezikoslovje: pravi jezikoslovec se bo zanimal za svoje probleme brez ozira na vse praktične posledice, dočim bo „medicino", ki nima smotra n. pr. profilakse, zdravljenja. .., „tehniko", ki nima smotra n. pr. zidanja stavb, strojev . itd., smatral vsakdo za neko contradictio in adjecto. Če pa je temu tako, t. j. če spadajo jezikoslovne discipline med teoretične, samo-smotrene znanosti, ki se določajo v prvi vrsti ravno po svojem predmetu, se vsiljuje s tem večjo močjo iznova vprašanje, odkod tedaj toliko različnih jezikoslovnih ved, če je vsem predmet — jezik? Le eno razliko ined znanostmi še imamo, ki je — z gotovimi pridržki — tudi neodvisna od razlike v predmetu dotičnih znanosti: Ta razlika se tiče znanstvene metode. Moremo pa reči, da se n. pr. glasoslovje loči od debloslovja —, oblikoslovje od skladnje —, slovanska filolo-gija od indogermanistike — itd. le v metodi izsledovanja sicer v vsakem oziru le enega in istega predmeta? Nasprotno pač vsakdo brez posebnega jezikoslovnega znanja kmalu uvidi, da je razlika med posameznimi jezikoslovnimi disciplinami v prvi vrsti predmetno utemeljena, da n. pr. indogermanist nazadnje vendar nekaj drugega raziskuje nego slavist, slovničar nekaj drugega nego literarni histo-rik itd. Napram tem dejstvom ne preostane nič drugega, nego da se obrnemo neposredno k našemu zgorajšnjemu vprašanju, ki se v obliki enega vedoslovno-jezikoslovnega problema glasi zdaj takole: Predmet jezikoslovju je jezik, vendar se razne jezikoslovne vede med seboj razlikujejo v prvi vrsti ravno po svojih predmetih. Kakšni pa so ti med seboj različni predmeti napram jeziku kot enemu in skupnemu predmetu vseh jezikoslovnih ved?4
< Tradicijsko vedoslovje seveda sploh ne vidi v tem vprašanju kakega ..problema", rešujoč ga 11. pr. na ta enostavni način: ta jezikoslovna panoga govori o tem, ona o onem jeziku itd., torej govori vsaka jezikoslovna veda o specifično svojem, vse jezikoslovje pa ravno zato zopet o enem in istem predmetu „jezik". Kako nezadostna in plitva je ta rešitev našega vprašanja, kaže n. pr. že sledeča misel: sličnost (sorodnost) med jeziki je gotovo nekaj drugega nego ti jeziki, če govori kdo o tej sličnosti, ne govori torej pravzaprav o dotičnih jezikih, še manje o „jeziku" sploh. In če govori, v katerem zmisln so tedaj dotični jeziki obenem predmet njegovega spoznavanja? Ali, da se izrazim
povoljna rešitev tega vprašanja bo nas gotovo privedla za; bistven korak naprej v našem prizadevanju, da določimo podrobneje mesto fenomenologije jezika v okviru jezikoslovja: če se nam posreči, najti splošne predmetne zakone, na katerih temelje predmetne .razlike med posameznimi jezikoslovnimi vedami kljub njih omenjenemu „enemu skupnemu predmetu", tedaj se nam morajo tudi kmalu pojaviti vidiki za koncepcijo fenomenologije jezika kot nove jezikoslovne vede, ako dandanašnje jezikoslovje tako koncepcijo sploh še dopušča.
II. O predmetu znanosti sploh in jezikoslovja posebej.
Jasno pa je, da očituje naš zgorajšnji problem le en poseben slučaj nekega splošno vedoslovnega zakona; poleg jezikoslovja se nahaja cela kopica drugih znanosti, o katerih je tudi reči, da imajo na eni strani vse neki skupni predmet, da pa se na drugi strani vendar razlikujejo med seboj v prvi vrsti v predmetu in ne le v metodičnem ali smotrenem oziru: treba le misliti na vse naravoslovne, vse prirodopisne, vse psihološke panoge itd. Vidi se, da je eksaktna rešitev zgorajšnjega jezikoslovnega problema možna le na temelju splošnega vedoslovja in da zahteva ta rešitev v prvi vrsti rešitev tega splošno vedoslovnega vprašanja: odkod izhajajo „predmetne" razlike znanosti, ki govore na drugi strani o enem in istem „predmetu"? Da odgovorimo na to vprašanje, pa moramo najprej odgovoriti na vprašanji, kaj je znanost sploh in kaj smatramo in moremo le smatrati za predmet znanosti sploh.
Kdor nekaj znanstveno raziskuje, ta vsekako nekaj spoznava ali vsaj skuša spoznavati; brez spoznavanja si ne moremo misliti znanosti: kjer znanost, tam spoznavanje. Da je spoznavanje najbistvenejši moment v znanosti, kažejo tudi najbolje vse znanosti par excellence, t. j. vse zgoraj omenjene teoretične ali samosmotrene znanosti. O znanostih te vrste, n. pr. o naravoslovju, jezikoslovju, psihologiji itd. velja, da imajo svoj smoter same v sebi; kaj pa se pravi to drugega, nego da leži smoter teh znanosti neposredno n. pr. v dotičnem „naravoslovnem", „jezikoslovnem", „psihološkem" spoznavanju itd.? Iz tega sledi neposredno, da velja vsaj z gotovimi pri-
brez ovinkov: tradicijska rešitev našega problema ne odgovarja na vprašanje, kaj je — kakor sploh tako v vsakem posebnem slučaju — pravi in zadnji predmet dotičnega „jezikoslovnega" spoznavanja. Le eksaktna določitev tega pred meta pa omogoča eksaktno razpredelitev vseh jezikoslovnih panog.
— & —
držki enačba. znanost = spoznavanje. Ti pridržki se tičejo dejstva, da moremo v pravem pomenu besede spoznavati tudi že tam, kjer se še ne more govoriti o znanosti, namreč v vsakdanjem življenju. Da tudi v vsakdanjem življenju spoznavamo, ni dvoma: šetaje se po cesti, spoznavam, da je pokrajina pred menoj gorata, spoznavam, da se tam daleč na zahodu nahaja neko jezero, spoznavam, da je nebo nad menoj brez vsakega oblačka itd. O vseh teh spoznavanjih, ki in v kolikor se vrše v vsakdanjem življenju, pa velja vseskozi, da se vrše prvič le pod najraznejšimi trenotnimi pogoji (šetanje po cesti, gledanje v to stran, sestanek s to osebo, trenotno „vreme" itd.), torej brez metode in drugič ne pod vidikom spoznavanja nekega več ali manj ostro določenega predmeta. Šele v znanosti se goje ta spoznavanja neodvisno od takih trenotnih vsakdanjih pogojev, torej metodično in z izrecnim ozirom na ta in ta več ali manj določen predmet teh spoznavanj. Iz tega sledi, da tvore v znanosti nakopičena spoznavanja en organičen sestav, ki mu kot takemu odgovarja na predmetni strani znanosti več ali manj ostro določen predmet teh spoznavanj. Naša zgorajšnja enačba velja torej tudi napram vsakdanjemu spoznavanju vsaj v tej obliki: znanost = organičen sestav spoznavanj.5
Če je vsaka znanost v bistvu nazadnje neki sestav spoznavanj, tedaj je tudi predmet znanosti istoveten s predmetom teh spoznavanj. Naše zgorajšnje vprašanje, kaj je predmet znanosti, je torej v gotovem zmislu isto z vprašanjem, kaj je predmet spoznavanja, in zahteva v prvi vrsti podrobnejšo določitev spoznavanja samega. Kaj je spoznavanje, bom z večjo jasnostjo mogel določiti šele tekom
5 Vse drugo je za bistvo znanosti kot tako v resnici le postranskega pomena. Semkaj spadajo n. pr. vsi spisi, v katerih se dotična znanost „nahaja". Znanost kot taka ne obstoji v teh spisih, temveč le v metodičnem nepretrganem znanstvenem mišljenju dotičnih znanstvenikov kakor se tudi taktično nahajajo dobe, katerih znanosti stoje z istočasno literarno plodovitostjo docela v obratnem razmerju. Znanstvena „literatura" je le zunanje, fizično — in v tem zmislu seveda velevažno — sredstvo n. pr. za ohranjenje znanstvene kontinuitete znanstvenikov iz raznih časov. — Ravnotako ne pozabljam z zgornjo definicijo znanosti dejstva, da so seveda tudi „znanstveniki" kot taki podvrženi raznim z/notam. Te zmote se ne tičejo dotične znanosti, temveč le dotičnih človeških oseb in na sebi tudi ne spadajo v dotične znanosti, čeprav jih človek, dokler jih kot takih (kot „zmote") ne spozna, prišteva dotičnim znanostim; sicer pa dokazuje posredno to tudi okoliščina, da izgine vsaka „zmota" takoj iz „znanosti", kakor hitro jo kdo kot tako dokaže.
izvajanj v prvem delu tega spisa. Za zdaj zadošča misel, da je vsako spoznavanje psihičen predmet, psihičen akt, poseben doživljaj, katerega mesto med drugimi doživljaji morem s pomočjo psihološke terminologije določiti najbolje in najtočneje z enačbo: spoznavanje je razvidna trditev.0 Trditev je doživljaj, ki se da psihološko ostro določiti in omejiti napram drugim doživljajem. Tudi o tem morem govoriti podrobno šele tekom prvega dela; v tem stiku pa zadoščajo gotovo te misli. Trditev je doživljaj prvinskega značaja, neka psihična prvina, ki je v toku doživljanja sicer spojena z marsikaterimi drugimi doživljaji, ki pa se v svojem zadnjem bistvu nikakor ne da reducirati na te druge doživljaje. Ta absolutno prvinski element vsake trditve pa vključuje v sebi najmanje dvoje momentov: 1.) psihični moment prepričanja in 2.) psihični moment afirmacije (v afir-mativni trditvi, n. pr. človek je umrjoč) ali zanikanja (v nikalni trditvi, n. pr. zmajev ni). O prvem momentu vsake trditve (o prepričanju) je dalje reči, da ima stopnje, limitujoč navzdol do 0; temu odgovarjajo že v vsakdanjem govoru izrazi kakor: trdno, slabo, manjše... prepričanje. Da se mora pri trditvi poleg afirmacije ali zanikanja govoriti še o posebnem momentu prepričanja, sledi iz tega, ker imamo glasom samoopazovanja poleg trditev druge doživljaje, ki so tudi v vsakem slučaju ali afirmativni ali nikalni, toda načeloma brez (bodisi „velikega" ali „majhnega") prepričanja; semkaj spadajo doživljaji, ki jih že vsakdanji človek naziva „same" ali „čiste" misli, n.pr. moja misel: jaz sem milijonar, ali obratno milijonarjeva misel: jaz (= ta milijonar) nisem milijonar itd. Te „čiste" misli, ki jih v zmislu poznejših izvajanj imenujem dopustitve (Annahmen7), pa kot take še niso trditve. Zgoraj orisana trditev (prepričanje r afirmacija, oziroma zanikanje) pa se kot taka še ne more imenovati spoznavanje; trditve morejo biti n. pr. tudi „napačne" ali „neresnične", v katerem slučaju jih ne bo nikdo istovetil s spoznavanjem. Da postane trditev spoznavanje, mora k zgoraj omenjenemu, za vsako trditev obligatoričnemu kompleksu: prepričanje + afirmacija ali zanikanje pristopiti še tretji psihični moment, namreč evidenca, oziroma razvidnost. Šele doživljaj razvidne trditve
" Isto uče A. Meinong, A. Hofler, St. Witasek, tudi Fr. Brentano i. dr. Izraz trditev mi služi torej odslej kot terminus technicus za doživljaje, ki jih naziva n. pr. Latinec „iudicia", Nemec „Urteile" itd.
7 Izraz A. Meinonga, ki je bil prvi opozoril na samolastno strukturo teh doživljajev (primerjaj A. M.: Cber Annahmen, 2. izd. 1910.).
(razvidnost + prepričanje + afirmacija ali zanikanje) tvori psihološko jedro vsakega spoznavanja. Kdor nekaj v omenjenem zmislu razvidno trdi, ta nekaj spoznava in narobe: spoznavanje in razvidna trditev je torej eno in isto. Tudi razvidnost ima stopnje in limituje navzdol do 0; treba je ločiti „razvidnost izvestnosti" (n.pr. v trditvi: 2 X 2 = 4) in „razvidnost večje ali manjše verjetnosti" (n.pr. v trditvi meteorologa: jutri ne bo dežja),s
Ta določitev spoznavanja pa nas vede tudi za bistven korak naprej z ozirom na naše vprašanje po predmetu spoznavanja, ki je zdaj istovetno z vprašanjem, kaj je predmet razvidne trditve. Na prvi pogled bi človek seveda mislil, da v tem oziru sploh ni nobenih mej in da more biti predmet spoznavanja sploh vse, „kar je in kar ni". Če je ločiti med razvidno afirmacijo in razvidnim zanikanjem, tedaj se zdi pač nemožno misliti, kateri predmet sploh iz vesoljstva predmetov bi naj ne mogel biti, oziroma ne mogel postati predmet spoznavanja. In vendar se pri natančnejšem pogledu na naš slučaj vsili kmalu markantna tozadevna razlika, ki je obenem fundamental-nega pomena za vse vedoslovje. Ta razlika se ne tiče samo spoznavanja, temveč trditve sploh. Kaj je predmet trditvam, n. pr. ta miza je zelena, ta gora ni visoka, Triglav je (biva), Martina Krpana ni itd.? Zastopnik tradicijske logike bo na to odgovoril: ta miza, ta gora, Martin Krpan, Triglav itd. Ni pa težko pokazati, da je ta odgovor vsaj skrajno nejasen in nenatančen. Ali sploh morem trditi predmete kakor miza, gora, Triglav... ? Seveda trdim z vsako trditvijo nekaj, vsaka trditev ima svoj predmet, ta predmet pa ni ne miza in ne barva, ne gora in ne oblika, nikdar ne morem trditi teh in sličniih predmetov: vselej trdim in morem trditi le nekaj o teh predmetih. Vidi se, da se le-ta „nekaj o" (teh predmetih) more
s Le zaradi večjega pojasnila teh psiholoških razlik omenim, da moj učitelj A.Meinong v doživljaju trditve ne loči omenjenega,,prepričanja"kot posebnega psihičnega momenta od afirmacije in zanikanja, temveč da mu je trditev istovetna z afirmativnim ali nikalnim prepričanjem. Temu mnenju ne morem slediti: „prepričanje" je isto v afirmativni in nikalni trditvi in stoji kot tako torej sploh izven tega nasprotja. Kdor trdi enkrat, da A je, drugič da A ni, ni v prvem slučaju ,,afirmativno" prepričan, da A je, in ne v drugem „nikalno", da A ni, temveč njegovo prepričanje je v obeh slučajih eno in isto enostavno, vsako pozitivnost ali negativnost izključujoče „prepričanje", da A je, oziroma da A ni. Torej pa je afirmacija, oziroma zanikanje poseben moment v trditvi, ki ni morda le neka lastnost prepričanja in narobe. Natančneje govorim o tem šele v prvem delu.
nazivati pravi in neposredni predmet vsake trditve. V čem ta „nekaj o" (nečem) nazadnje obstoji, je jasno iz zgorajšnjih primerov. S trditvijo, 11. pr. ta miza je zelena, ne trdim ne te mize in ne barve zelen, temveč le: miza je zelena, oziroma zelenost te mize; podobno trdim v drugih slučajih, n. pr. le: ta gora ni visoka, oziroma ne visokost te gore; le: Triglav je, oziroma bivanje (eksistenco) Triglava; le: Martina Krpana ni, oziroma ne-bi vanje (ne-eksistenco) Martina Krpana itd. Pri vsaki trditvi moramo torej ločiti najmanje po dvoje med seboj se bistveno razlikujočih predmetov, izmed katerih spada prvi med predmete kakor: miza, gora, človek, barva, število, trikot..., drugi pa med predmete kakor: — je —, — ni —, — je zelen, — ni zelen..., nadalje seveda tudi med predmete kakor: — živ/ (— — je + — je tak in tak), — ne živ/ (= — ni + — ni tak in tak), — leti (= — je H- — je tak in tak), — ne let« (= — ni i- — ni tak in tak) itd. Za te gori omenjene druge predmete rabim izraz dejstvo, ki mi v zmislu zgorajšnjih izvajanj služi odslej kot „terminus technicus" za pravkar splošno orisane prave in neposredne predmete trditev.'1
Za prave in neposredne predmete trditev. Vidi se namreč kmalu, da ima v gotovem zmislu prav tudi tradicijska logika, ki šteje med predmete trditev n. pr. mizo, kamen, trikot, barvo itd. Če trdim n. pr., da je ta miza zelena, trdim seveda neposredno le nekaj o mizi, torej dejstvo: miza je zelena; toda v kolikor se ta nekaj ali to dejstvo tiče ravno te mize in ne kakega drugega predmeta, oziroma v kolikor trdim ravno nekaj o tej mizi in ne n. pr. nekaj o rastlini, morju itd., se določa v predmetnem oziru ta trditev vendar vsaj tudi po predmetu: „ta miza" kakor tudi po predmetu: „barva" (te mize), tako da moramo v nekem zmislu tudi predmet: „ta miza" smatrati za „predmet" te trditve. V katerem zmislu pa to velja, kaže nekaj natančnejši pogled na trditev sploh in na njen
9 A. Meinong naziva te predmete „Objektive"; primerjaj osobito: Ober Annahmen, 2. izd. 1910. in Uber Moglichkeit und Wahrscheinlichkeit, 1915. Meinongov „Objektiv" odgovarja približno nemškemu „Sachverhalt", za kar služi meni izraz „dejstvo". Z ozirom na to pa, da sem, razvijajoč naprej misli svojega učitelja, trčil na razne sporne točke, je za razumevanje vseh sledečih izvajanj merodajen le zgorajšnji splošni in sledeči podrobnejši oris „dejstva". To velja podobno še v večji meri za ves psihološko-spoznavnoteoretični pod-stav fenomenologi je jezika v prvem delu. — Podrobno hočem o teh mislih razmotrivati v bodočih razpravah.
neposredni predmet. Kdor trdi n. pr., da je ta miza zelena, doživi neobhodne mimo te trditve najmanj še predstavo te mize. Ta predstava je bistveno drug doživljaj nego dotična trditev: dočim je vsaka trditev (kakor smo videli) afirmativna ali nikalna, stoji vsaka predstava izven tega nasprotja; predstavo te mize... morem nadalje doživeti brez vsake trditve o tej mizi... Kar velja o trditvi, da je ta miza zelena, pa velja mutatis mutandis tudi o vsaki drugi trditvi. Kakor ne morem ničesar trditi o tej mizi brez predstave te mize, tako zahteva tudi trditev nečesa o gori predstavo gore, nečesa o 1 riglavu predstavo Triglava, nečesa o Martinu Krpanu predstavo Martina Krpana itd. Vsaka trditev (sploh vsaka misel) zahteva še drug doživljaj kot svojo neobhodno „psihološko podlago" (psychologische Voraussetzung). Če sem zgoraj rekel, da je neposredni predmet trditve n. pr.: ta miza je zelena, dejstvo: ta miza je zelena, morem zdaj reči, da je v tem dejstvu tudi „ta miza" neposredni predmet, a ne naše trditve, temveč neobhodne psihološke podlage te trditve, torej predstave te mize; kakor trdim z omenjeno trditvijo neposredno le dejstvo: miza je zelena, tako neposredno si z omenjeno psihološko podlago te trditve, s predstavo te mize predstavljani predmet: ta miza. Ker velja to podobno za vse druge slučaje te vrste, sledi: predmeti, ki jih smatra tradicijska logika za obliga-torične predmete trditev in misli sploh, so pravzaprav le predmeti psiholoških podlag teh trditev, oziroma misli in le potom teh podlag (predstav), torej posredno nekako obenem predmeti dotičnih trditev in misli sploh, še v jasnejši luči pa nam pokaže ta zaključek kratek pogled na neposredni predmet trditev, na dejstvo. Kakor je vsaka trditev nečesa obenem trditev o nečem, tako je tudi vsako dejstvo po svoji naravi obenem dejstvo o nečem, česar se „tiče", na čemur „visi", „sloni" ali „temelji". Dejstvo: miza je zelena — „sloni" po svoji notranji naravi na predmetih „miza" in „zelena barva", istotako dejstvo: miza ni zelena; dejstvo: Triglav je — na predmetu „Triglav", dejstvo: Martina Krpana ni — na predmetu „Martin Krpan" itd. Da pa predmetov, kakor miza, barva, Triglav, človek, kamen... ne smemo istovetiti s katerimikoli dotičnimi dejstvi, dokazujejo tudi te misli. Kakor je vsaka trditev (itn misel sploh) ali afirmativna ali nikalna, tako je tudi vsako dejstvo (= predmet trditve) ali pozitivno ali negativno (— je ali — ni, — je tak ali — rii tak): naši predmetni temelji dejstev (miza, človek, barva...) stoje po
svoji naravi izven tega nasprotja. Kakor bomo kmalu videli, je nadalje le o dejstvu reči, da je istinito ali neistinito: omenjeni predmetni temelji dejstev stoje izven tega nasprotja. Te predmete, ki niso dejstva, temveč kvečjemu 1& „temelji" dejstev, bom v teku mnogo poznejših izvajanj, da jih zunanje ločim od dejstev, imenoval osnove ali vsaj osnovne predmete. Vsako dejstvo sloni po svoji naravi nazadnje na enem ali več takih osnovnih predmetih. V tem intuitivno razvidnem predmetnem zakonu tiči tudi zadnji razlog za zgoraj omenjeno psihološko zakonitost, da zahteva vsaka misel druge doživljaje kot svojo psihološko podlago: če sloni vsako dejstvo po svoji naravi najmanj na enem osnovnem predmetu kot na svojem temelju, tedaj mora tudi vsaka misel, t. j. vsaki doživljaj, ki mu je dejstvo neposredni predmet, sloneti najmanj na enem drugem doživljaju (predstavi), ki mu je neposredni predmet dotični temelj (osnova) tega dejstva. S tem zakonom pa je obenem izluščen edinomožni pravi zmisel vsakdanjega in tradicijskega pojmovanja „miselskega predmeta": pravi, neposredni in v tem zmislu edini predmeti trditev in misli sploh so le dejstva; kar smatra tradicija za predmete trditev, so osnovni predmeti in le kot neobhodni temelji dotičnih dejstev posredno obenem „predmeti" dotičnih trditev, neposredno in v pravem zmislu besede pa le predmeti „psiholoških podlag" teh trditev.
III. Nadaljevanje.
Od predmeta trditve in misli sploh pa vede le en korak do predmeta spoznavanja. Tudi spoznavanje je v svojem psihološkem jedru trditev, ki se razlikuje od trditve sploh le v tem, da ji v zmislu izvajanj v prejšnjem odstavku pripada še moment razvidnosti. Kar velja torej o trditvi sploh, velja tudi o spoznavanju kot posebnem slučaju trditve. V soglasju s tem zaključkom je takoj razvidno, da moremo vselej tudi le nekaj o predmetih kakor miza, gora, človek, število, trikot itd. spoznavati; kakor pri trditvi sploh, tako ne morejo tudi tukaj zgoraj orisani osnovni predmeti nikdar nastopati kot neposredni predmeti spoznavanja. Če spoznam (= razvidno trdim) n. pr., da je ta miza lesena, da sestaja ta gora iz granita, da Triglav je, da Martina Krpana ni, 2 X 2 = 4, da ima trikot 180° itd., tedaj si moram tudi tukaj v vsakem slučaju v prvi vrsti predstavljati dotične osnovne predmete: miza in les, gora in granit, Triglav, Martin Krpan, 2 in 4, trikot in stopinja; tudi tukaj je reči, da so
omenjene osnove pravi in neposredni predmeti le dotičnih predstav, t. j. psiholoških podlag dotičnih spoznavanj (= razvidnih trditev). In čeprav tradicija nekako neprisiljeno meni, da so ti osnovni predmeti obenem „predmeti" spoznavanja, moremo z oziroin na nam dozdaj že znane psihološke in predmetne razlike vendar kmalu uvideti, da v eksaktnem pomenu besede nima zmisla govoriti o spoznavanju predmetov kakor: miza, gora, Triglav, Martin Krpan itd. (te predmete si le predstavljamo), temveč da v vsakem slučaju spoznavamo in spoznamo neposredno zopet le dejstva kakor: miza je lesena, gora je iz granita, Triglav je, Martina Krpana ni itd.
Do sern torej ni razlike med trditvijo sploh in spoznavanjem; dejstva so tudi edini pravi predmeti spoznavanja, dočim služijo tradicijski „predmeti" spoznavanja le kot predmetni temelji teh dejstev. Spoznavanje pa ni trditev sploh, temveč le razvidna trditev, iz česar sledi, da se mora tudi dejstvo kot predmet spoznavanja nazadnje v isti meri razlikovati od dejstev kot predmetov katerekoli trditve. To razliko najdemo kmalu, če pomislimo, da tvori spoznavanje vsekako v „logičnem" zmislu najvišjo in najboljšo stopnjo trditev. Vpraša se, če. očitujejo to razliko tudi dejstva, t. j. če nahajamo tudi dejstva, ki tvore kot taka „najvišjo in najboljšo" stopnjo dejstev sploh. Vsakdo uvidi, da spadajo semkaj dejstva kakor: 2 X 2 = 4, trikot ima 180°, zemlja se vrti okrog solnca, Sokrat je bil filozof, Martina Krpana ni itd. in da so ta dejstva „dejstva xax ¿^oxrjvu vsled one svoje posebne lastnosti, po kateri se tako „ugodno" razlikujejo od drugih dejstev (predmetov drugih eventualnih trditev) kakor: 2X2 = 5, trikot ima 100°, sobice se vrti okrog zemlje, Sokrat je bil tepec, Martin Krpan je „zgodovinska" oseba itd. Istinitost je torej ona predmetna lastnost, ki dviga — pripadajoč gotovim dejstvom — ta dejstva podobno nad vsa druga dejstva kakor na psihiški strani razvidnost gotove trditve (spoznavanja) nad vse druge trditve. Vsa dejstva se torej dele v istinita dejstva in neistinita dejstva. Razmerje istinitega dejstva k spoznavanju je pri tem to, da ima vsako spoznavanje (= razvidna trditev) kot svoj predmet izključno le istinito dejstvo, dočim more biti dejstvo, ki je predmet nerazvidni trditvi, kot tako na sebi istinito ali neistinito. Kdor je n. pr. tekoni te vojske le iz raznih osebnih razlogov, torej nazadnje nerazvidno trdil, da bo zmagala ententa, ta je kljub tej nerazvidnosti trdil že tedaj (istinitost ni vezana na las!) istinito dejstvo, a ni ga spoznal. Ker moremo trditve, ki so jim predmeti
istinita dejstva, imenovati resnične trditve, je glede spoznavanja tudi reči: vsako spoznavanje je že po svoji notranji (psihiški) naravi, torej „notranje" resnično, dočim so nerazvidne trditve v najboljšem slučaju le „zunanje" resnične, t. j. ne vključujejo kot take istinitosti dotičnih dejstev. Glede spoznavanja in njegovega predmeta morem potemtakem sklepno ugotoviti tole1: spoznavanje je svojevrstni doživljaj, namreč razvidna trditev, ki zahteva v vsakem slučaju eden ali več drugih doživljajev (n. pr. predstav) kot svojo „psihološko podlago"; pravi predmeti spoznavanja so le „istinita dejstva", dočim so predmeti spoznavanja v zmislu tradicije, torej „osnovni predmeti", le pravi predmeti psiholoških podlag spoznavanja na eni in le predmetni temelji „spoznavnih predmetov", t. j. istinitih dejstev na drugi strani.10
Iz vseh teh izvajanj je posneti, da je treba bistvene korekture vsakdanjega in tradicijskega pojmovanja predmeta: to pojmovanje je vseskozi nejasno in preozko. Že zdaj vemo, da je ločiti med osnovnimi predmeti in dejstvi, med dejstvi pa istinita in neistinita dejstva in da brez vpoštevanja teh predmetnih razlik ni možno doznati zadnjega bistva trditev sploh in spoznavanja posebej, torej pa tudi ne zadnjega bistva znanosti, ki se nam je bila že v prejšnjem odstavku izkazala kot organicen sestav spoznavanj. To bistvo znanosti se tiče zdaj njenega predmeta, ki dopušča v zmislu zgorajšnjih izvajanj strogo in nepremakljivo definicijo. Če je namreč pravi predmet spoznavanja le istinito dejstvo, tedaj je tudi pravi predmet znanosti kot organičnega sestava spoznavanj le organicen sestav istinitih dejstev. Moja definicija znanosti se torej glasi: znanost je organicen sestav spoznavanj, ki mu odgovarja na predmetni strani te znanosti organicen sestav istinitih dejstev kot predmetov teh spoznavanj. Da postane ta definicija docela jasna, je treba le še natančneje določiti' zmisel izraza: „organicen" sestav istinitih dejstev. Zgoraj smo videli, * da sloni vsako dejstvo, torej tudi vsako istinito dejstvo najmanj na enem „osnovnem" predmetu kot na svojem temelju. V tem stiku pa
10 Natančnejši oris za vse znanosti velevažnega predmeta: „istinito" dejstvo sledi šele v prvem delu. Tu opozarjam le še enkrat na zgoraj omenjeno „brezčasnost" istinitih dejstev. Euklidovi aksiomi, Keplerjevi zakoni itd. ostanejo (kot dejstva!) istiniti, če jih tudi nihče ne pozna. Istinito dejstvo ni danes, jutri... jstinito, temveč absolutno, brez ozira na čas; časovna določila pripadajo le dotičnim temeljem istinitih dejstev (n. pr. solncu, zemlji, človeku...). O tem zanimivem pojavu bom razpravljal še v drugih spisih.
je važno obratno in tudi aksiomatično razvidno razmerje, namreč, da sloni, na vsakem osnovnem predmetu neskončna obilica istinitih dejstev. Na predmetu „trikot" sloni n. pr. dejstvo: trikot ima 180°, dejstvo: trikot je enako- ali različnostranski, dejstvo: trikot ni fizičen predmet itd in infinitum; na predmetu „človek" sloni n. pr. dejstvo: človek je psihofizisko bitje, dejstvo: človek misli in čustvuje, dejstvo: človek ni neumrjoč itd. in infinitum, na predmetu „barva" sloni n. pr. dejstvo: barva je fizična kakovost, dejstvo: barva tvori v vseh svojih varijantah trodimenzijski „barven prostor", dejstvo: barva ni stvar itd. in infinitum. Na vsakem osnovnem predmetu (kakor bomo videli pozneje, na vsakem predmetu sploh) ne sloni torej samo neskončna obilica dejstev sploh, temveč tudi neskončna obilica istinitih dejstev posebej. Skupine medsebojno različnih istinitih dejstev tvore potemtakem v toliko organične sestave, v kolikor slone na enem in istem osnovnem predmetu, oziroma v kolikor očitujejo en in isti skupni predmetni temelj. Skupino spoznavanj takih, en skupni temelj očitu-jočih dejstev moremo nazivati znanost teh dejstev (ali sestava teh dejstev), oziroma znanost o njih skupnem temelju. Iz tega pa neposredno sledi, da so znanosti v predmetnem oziru v prvi vrsti tedaj med seboj različne, če in v kolikor odgovarjajo sestavom istinitih dejstev teh znanosti tudi različni predmetni temelji teh istinitih dejstev.
Šele ta določitev zgorajšnje definicije znanosti nas vede zopet nazaj k našemu splošno vedoslovnemu vprašanju v začetku drugega odstavka, kako si naj razlagamo predmetno razliko dveh ali več znanosti z enim in istim „predmetom". To vprašanje se glasi zdaj pravzaprav takole- kako si moremo misliti sestave istinitih dejstev, katerim odgovarja na eni strani en in isti skupni temelj vseh tozadevnih istinitih dejstev t, izmed katerih pa očituje na drugi strani vendar zopet vsak sestav za se po en poseben, vsem istinitim dejstvom tega sestava skupen predmetni temelj t,, t2, t., itd.? V zmislu naših dosedanjih izvajanj o dejstvu pa moremo govoriti o takih sestavih istinitih dejstev le tedaj, če ne vključuje nobenega nasprotja, da slone vsa istinita dejstva, ki slone zase na osnovnem predmetu tu ravno-tako vsa istinita dejstva, ki slone zase na osnovnem predmetu t2, dalje vsa istinita dejstva, ki slone zase na osnovnem predmetu t3 itd., kot taka obenem na enem in istem osnovnem predmetu t- Tako razmerje med % na eni in t,, t2, t3... na drugi strani pa'je osobito od štirih vidikov možno in tudi neštetokrat uresničeno.
Prvič spadajo semkaj vsi slučaji, v katerih tvore omenjeni posebni osnovni predmeti tj, t2, t3... posameznike, varijante ali individué splošnega osnovnega predmeta t. Kakor je tu reči, da spoznava vsakdo, kdor spozna nekaj o takem tj, t2, t3..ipso facto tudi nekaj o odgovarjajočem t, tako sloni tukaj tudi vsako zase na tj ali t2 ali t3... sloneče istinito dejstvo ob enem na splošnem t. Tedaj pa spadajo po tem, kar vemo dozdaj o bistvu znanosti, vse znanosti o tj, t2, t3... predmetno skupaj, v kolikor slone vsa istinita dejstva teh znanosti na enem in istem osnovnem predmetu t, na drugi strani pa v istem zmislu predmetno narazen, v kolikor slone istinita dejstva znanosti o tj zase na t,, istinita dejstva znanosti o t2 zase na t2, istinita dejstva znanosti o t.¡ zase na t3 itd. Vsakdo uvidi, da spada iz teh razlogov nujno predmetno narazen in vendar zopet skupaj vsa obilica n. pr. „prirodopisnih", „psiholoških", „jezikoslovnih" ved itd., v kolikor se tičejo istinita dejstva teh ved n. pr. različnih posebnih „fiziških predmetov" (cvetka, kamen, zemlja...), a s tem ob enem „fiziškega predmeta" (zunanje narave) sploh, n. pr. različnih posebnih doživljajev (predstava, misel, čustvo...; odraslega človeka, otroka...), a s tem ob enem duševnosti sploh, n. pr. raznih jezikov (slovanski, romanski, germanski...; to, ono, prejšnje, sedanje narečje...), a s tem obenem jezika sploh itd.
Drugič spadajo semkaj vsi slučaji, v katerih tvore osnovni predmeti tj, t2, t3... lastnosti, splošno momente na osnovnem predmetu ■t. Tudi kdor govori nekaj o lastnosti x nekega predmeta O kot taki, govori s tem vsaj posredno nekaj o tem predmetu O; istinita dejstva, sloneča na tej lastnosti x kot taki, slone torej tudi na predmetu O kot „nositelju" te lastnosti. Tedaj pa spadajo ravno vsled nam znanega bistva znanosti vse znanosti o takih tj, t2, t3... predmetno skupaj, v kolikor so tudi tukaj vse te znanosti znanosti o enem in istem r, in iz istih razlogov predmetno narazen, v kolikor je vsaka teh znanosti zase znanost o tj ali o t2 ali o t3 itd. Moderna „geometrija barv", „geometrija prostora", foronomija so samostojne in medsebojno različne panoge, v kolikor govore zase o barvi (t¡), o prostoru (t2) in gibanju (t3); v kolikor pa so vsi ti osnovni predmeti lastnosti ali momenti ene in iste „zunanje narave" (x), spadajo tudi te vede skupaj v velik sestav znanosti o zunanji naravi.11 Na nekih doživljajih nahajamo lastnost ali moment „resničnosti"; veda o tej last-
" Kol apriorni pendant naravoslovja v navadnem pomenu besede.
nosti je posebna veda, v kolikor slone njena istinita dejstva ravno na tej lastnosti (t), obenem pa tudi neka „psihološka" veda (psihološka spoznavna teorija), v kolikor se njena istinita dejstva tičejo tudi duševnosti (t) kot nositeljice one lastnosti. Večja ali manjša sličnost med jeziki je lastnost teh jezikov, splošno moment na „jeziku"; veda o tej lastnosti je posebna disciplina, obenem pa, v kolikor slone njena istinita dejstva tudi na „jeziku" kot nositelju te lastnosti, „jezikoslovna" veda (primerjalno jezikoslovje) itd.
Tretjič pa spadajo semkaj vsi oni slučaji, v katerih so osnovni predmeti t1( t2, t3 itd. deli, splošno komponente omenjenega osnovnega predmeta t. Ta slučaj je slučaj svoje vrste in se ne sme istovetiti s pravkar orisanim drugim slučajem, v katerem so t,, t,, t. itd. lastnosti predmeta t. Del nečesa ni lastnost tega nekaj in narobe: barva je n. pr. lastnost inize, ne pa del mize; noga, plošča, miznica... so deli mize, a ne njene lastnosti itd. Natančneje bom govoril o tem v prvem delu tega spisa; za zdaj zadošča očividna razlika med delom in lastnostjo, da morem govoriti tukaj o nekem posebnem, torej tretjem razmerju med t0 t2, t;i... in r, ki je razmerje delov k celoti. Na drugi strani pa velja mutatis mutandis tudi tukaj vse, kar sem bil že omenil v prejšnjih dveh slučajih: spoznavanje nečesa o „delu" celote je tudi obenem spoznavanje nečesa o celoti, na delu celote kot takem sloneča istinita dejstva slone tudi obenem na dotični celoti. Tedaj je tudi tukaj reči, da spadajo vse znanosti o takih t1( t2, t3... z ozirom na te osnovne predmete predmetno narazen, z ozirom na t kot en in isti vsem istinitkn dejstvom teh znanosti skupni predmetni temelj pa v nekem višjem zmislu ravnotako predmetno zopet skupaj. Geografija Evrope, Azije, Am&-rike... (= znanosti o delih površja zemlje) so vse „geografične" —, somatologija na eni in psihologija na drugi strani ste (kot znanosti o delih „človeka") n. pr. „antropološki" —, moderna fonetika, oblikoslovje, skladnja... (kot vede o „delih" jezika ali govora) nazadnje vse „jezikoslovne" discipline itd.
četrtič pa spadajo končno semkaj vsi taki slučaji, v katerih osnovni predmeti t1( t2, t3... niso ne posamezniki (varijante itd.) ne lastnosti in ne deli predmeta r, a stoje s tem-le vendar v takem razmerju, da sloni cela vrsta na tj, t2, t3... slonečih istinitih dejstev obenem na predmetu t in narobe. Kaj tu natančneje mislim, naj pokaže nekaj primerov. „Zgodovinski" dogodki (vojske, nastanek — razvoj — razpad držav, selitve narodov...) se vrše vedno na nekem mestu zemlje, izvirajo iz posebnosti tega in tega naroda, se zrcalijo
v teh in teh proizvodih jezika itd. Dotične pokrajine, narodi, proizvodi jezika... niso ne posamezniki (individui itd.), ne lastnosti in ne deli teh zgodovinskih dogodkov; vendar je jasno, da sloni v teh in sličnih slučajih cela vrsta na dotičnih zgodovinskih dogodkih (t) slonečih istinitih dejstev obenem na dotični zemeljski pokrajini (tj, na dotičnem narodu (t2), na dotičnih proizvodih jezika (t3) itd. in narobe, kakor vključuje tudi vsako natančnejše spoznavanje nečesa o teh dogodkih spoznavanje nečesa o dotičnih pokrajinah, narodih, proizvodih jezika itd. Iz tega je razvidno, zakaj spadajo v zgodovino vsaj kot pomožne panoge po svojem predmetu bistveno druge vede, kakor n. pr. geografija, etnologija, filologija itd.: Ker in v kolikor služijo predmetni temelji dotičnih „geografskih", „etnoloških", „filo-loških" dejstev obenem kot predmetni temelji dotičnih „zgodovinskih" dejstev. Psihični predmeti, t. j. doživljaji so v najraznejših ozirih odvisni od fizioloških procesov; vsakemu doživljaju odgovarja dalje nekaj docela nepsihičnega kot „predmet" tega doživljaja, različni doživljaji imajo razne predmete, raznim psihološkim zakonom odgovarjajo na predmetni strani razni predmetni zakoni itd. Tudi tukaj niso „telesa" (= nositelji fizioloških procesov), „predmeti" doživljajev kakor barve, nam že znana „dejstva", „vrednote" itd. kot taki ne posamezniki (individui), ne lastnosti in ne deli doživljajev in vendar sloni v teh in sličnih slučajih zopet cela vrsta na doživljajih (t) slonečih istinitih dejstev („psiholoških" dejstev) obenem na „telesu" (tj), na „predmetih" doživljajev (t2, t,...) itd., kakor zahteva tudi natančnejše spoznavanje nečesa o doživljajih natančnejše spoznavanje nečesa o „telesu", o „predmetih" doživljajev, o „predmetnih" zakonih itd. Zopet se vidi, da spadajo od psihologije docela različne vede kakor anatomija, fiziologija, moderna „predmetna teorija" itd. vsaj kot pomožne vede tudi v psihologijo, ker in v kolikor slone njih istinita dejstva obenem tudi na doživljajih kot na svojih temeljih. Marsikatere posebnosti jezika izvirajo iz posebnosti dotičnega naroda, njegove zgodovine, iz splošnih družabnih razmer itd. Na jeziku (t) sloneča istinita dejstva slone torej v marsikaterem oziru obenem na narodu (tx), na zgodovinskih dogodkih (t2), na družabnih oblikah (t3) itd., vsled česar spadajo iz istega razloga kakor zgoraj v jezikoslovje v marsikaterem oziru tudi etnologija, zgodovina, sociologija, psihologija itd. — Iz navedenih primerov je posneti, da morejo sloneti istinita dejstva (= pravi, neposredni predmeti spoznavanja in znanosti) obenem
na najraznejših osnovnih predmetih, ki niso medseboj ne posamezniki (varijante itd.) kake vrste, ne lastnosti in ne deli: tudi vsa taka istinita dejstva slone torej na enem in istem predmetu r, mimo tega t pa še na raznih drugih osnovnih predmetih tlf t2, t3 itd., ki niso ne individui, ne lastnosti in ne deli predmeta r. Kakor se torej znanosti takih istinitih dejstev, t. j. znanosti o takih tt, t2, t3 itd. z ozirom na te temelje med seboj razlikujejo, tako spadajo te znanosti tudi tukaj po svojem predmetu zopet skupaj v eno višjo celoto — kot znanosti o enem in istem r.
S tem so našteti vsi slučaji,12 v katerih se more govoriti o različnih sestavih istinitih dejstev, ki jim odgovarjajo na eni strani tudi različni, na drugi strani pa en in isti temelj teh istinitih dejstev. Kakor kažejo navedeni primeri, je s tem tudi eksaktno utemeljena neovrgljiva resnica, da spadajo večkrat „predmetno" različne, nazadnje sploh vse znanosti „po predmetu" v eno večjo celoto, nazadnje v organičen sestav vseh znanosti. Ta rešitev našega izhodnega problema skupnosti predmetno različnih znanosti pa nas vede še za bistven korak naprej, ker nam omogoča precej natančno določitev kriterijev za večjo ali manjšo popolnost kake faktično obstoječe skupine različnih, ved. Če spadajo namreč predmetno različne znanosti skupaj, v kolikor slone istinita dejstva teh znanosti obenem na enem in istem osnovnem predmetu t, in če obsegajo vse take skupine znanosti o t zgoraj navedeni četveri slučaji, tedaj moremo nazivati skupino znanosti o r, t. j. znanost o t sploh kot tako le tedaj popolno, v kolikor faktično razpada: 1.) v znanosti o vseh posameznikih (varijantah, individuih itd.) tega t, 2.) v znanosti o vseh lastnostih ali momentih tega t, 3.) v znanosti o vseh delih ali komponentah tega i in 4.) v znanosti o vseh predmetih, ki niso ne posamezniki, ne lastnosti in ne deli predmeta t, a stoje z njim vendar v tem razmerju, da se tičejo na njih sloneča istinita dejstva obenem
12 Seveda le v najsplošnejšem zmislu besede. Kakor skušam tukaj nekako prvič eksaktno določiti zadnji razlog takozvane klasifikacije in organizacije ves ved, tako sem si tudi svest tega, da vsebuje vsaki omenjenih četverih slučajev (osobito pa zadnji) razne, se ostro ena od druge ločeče podvrste. Le taka, vse te podvrste upoštevajoča analiza naših četverih slučajev bo mogla razkriti zadnje bistvo takozvanega sestava vseh znanosti.Taka sistematična analiza pa je delo zase, dočim sem se bil zgoraj tozadevno moral omejiti na neposredne potrebe tega spisa. Isto velja podobno za sledečo ločitev med „temeljsko" in „dejstveno" popolnostjo znanosti.
predmeta r. Da me kdo krivo ne razume, je treba še kratkega pojasnila- Popolnost znanosti, o kateri govorimo zdaj, se ne tiče ene posamezne znanosti („panoge"), torej tudi ne tega, kakim in koli-kerim istinitim dejstvom naj sledi ta posamezna znanost, ta popolnost se tiče le skupine znanosti, torej tega, kake in kolikere predmetne temelje naj vsebujejo istinita dejstva znanosti o nečem sploh. Zato imenujem to popolnost znanosti (popolnost znanosti o nečem sploh) temelisko ali osnovno popolnost znanosti.
Poleg temeljske pa je ločiti še drugo popolnost znanosti, ki se tiče vsake posamezne znanosti kot take, oziroma njenega neposrednega predmeta, t. j. istinitih dejstev kot takih. Ta popolnost, ki jo imenujem dejstveno popolnost znanosti, stoji torej v najtesnejši zvezi z vprašanjem, kaka in kolikera istinita dejstva naj zasleduje vsaka posamezna znanost na nekem ji od temeljske popolnosti dotične skupine znanosti predpisanem osnovnem predmetu. Rešitev tega vprašanja pa zahteva v prvi vrsti odgovor na vprašanje, ali razpada tudi v teku dosedanjih izvajanj orisana predmetna vrsta dejstev v več podvrst in kake so te podvrste. Eno tozadevno razliko najdemo kmalu, če si ogledamo nekaj podrobneje zmisel vsake trditve (misli) sploh. Z vsako trditvijo o predmetu p trdimo ali: da p je, oziroma ni, ali: da je p tak in tak, oziroma da p ni tak in tak; ni trditve, ki bi ne spadala v prvo ali drugo teh dveh kategorij ali v obedve skupaj. V prvo kategorijo spadajo oči-vidno trditve kakor: Bog je, Slovani so, Kentaura ni, Pesoglavcev ni itd., v drugo trditve, kakor: ta miza je zelena, — ni bela; trikot ima 180°, — nima 300"; Zupančič je slovenski pesnik, — ni vojskovodja; jaz sem Slovenec, — nisem Turek itd., dočim spajajo v sebi obe kategoriji trditve kakor; on živi (on je + n. pr. on je psihofizično bitje), tam leti ptica (ptica je r n. pr. — ima razprostrte peroti, to in to krajevno določilo...), solnce sija (solnce je 4 n.pr. solnce je svetlo, vroče...) itd. Ker vključujejo torej trditve zadnje vrste vselej po dvoje zmislov, ki odgovarjajo zase zgorajšnjima dvema kategorijama enostavnih trditev, in so torej pravzaprav že sestavljene trditve, razpadajo v elementarnem zmislu besede vse trditve in s tem tudi vsi neposredni predmeti trditev, t. j. dejstva v dvoje skupin. O dejstvih prve skupine (= neposrednih predmetih trditev prve skupine ) je reči, da so istovetna z enostavnim nahajanjem ali ne-nahajanjem nečesa (Bog je, Kentaura ni...); zato se naj zovejo nahajalna dejstva. Ena posebnost teh dejstev leži v tem, da so po
svoji naravi enoilenska, oziroma da slone le na enem „členu" svojega bistva kot na svojem temelju (Bog, Kentaur... Ugovor, da je n pr. dejstvo: Kentaurov in zmajev ni, tudi nahajalno in vendar dvočlensko, ne velja; ta primer ne izraža enega, temveč dvoje dejstev, namreč dejstvo: Kentaurov ni, in dejstvo: zmajev ni, torej zopet le enočlenska dejstva.) Dejstva druge skupine (= neposredni predmeti trditev druge skupine) so pa istovetna z nekim tako-vostnitn nahajanjem ali ne-nahajanjem nečesa (miza je zelena, miza ni bela...); zato naj se zovejo takovostna dejstva. Ta dejstva so pa po svoji naravi najmanj dvollenska, t. j. slone kot na svojih temeljih najmanj na dvojih „členih" svojega bistva (miza — zeleno, miza — belo...). Dasi so vsa dejstva ali naha-jalna ali takovostna, moremo izločiti med njimi vendar še eno tretjo skupino, v kolikor ne motrimo dotičnih dejstev kot takih, temveč le z ozirom na njih razmerje z drugimi dejstvi. To razmerje je v najznačilnejšem slučaju razmerje vključevanja ali takozvane implikacije. To razmerje najdemo prvič povsod tam, kjer govori že tradicija o vzroku (causa) in učinku (effectus). Če trdi seljak: pšenica dobro rase, ker je bilo lepo vreme, — trdi pravzaprav dvoje dejstev, dejstvo: vreme je bilo lepo in dejstvo: pšenica dobro rase, obenem pa še tretje dejstvo (ki ga izraža jezik n. pr. z veznikom „ker"), namreč dejstvo: prvo dejstvo (vreme je bilo lepo) „vključuje" drugo dejstvo (pšenica dobro rase). Če imenujem prvo dejstvo D,, drugo dejstvo Dw tedaj je reči: neposredno predmetno jedro „vzročne" trditve našega seljaka obstoji v tem, da trdi ta seljak dejstvo Do kot „vključevanca" (implicatum) dejstva D1( oziroma dejstvo D, kot „vključevalca" (implicans) dejstva D2. Če smatra torej v našem slučaju tradicija (osnovni) predmet „lepo vreme" kot vzrok (osnovnega) predmeta n.pr. „bujna pšenica" in ta zadnji predmet kot učinek prvega, je vse v redu — a le s to korekturo: predmet „lepo vreme" in s tem vsak osnovni predmet sploh more v našem in v vsakem drugem slučaju nastopati kot „vzrok" le, v kolikor sloni na njem neko „vključevalno" dejstvo, torej le kot predmetni temelj „vključevalnih" —, predmet „bujna pšenica" in ž njim vsak osnovni predmet sploh more v našem in v vsakem drugem slučaju nastopati kot „učinek" le, v kolikor sloni na njem neko „vključevano" dejstvo, torej le kot predmetni temelj „vključevanih" dejstev \ Isto razmerje pa najdemo tudi povsod tam, kjer govori že tradicija o razlogu (ratio) in posledici (consequentia). Če kdo n. pr. „sklepa":
fiziški predmeti so prostorno raztežni, ta predmet je prostorno raz-težen, „torej" je ta predmet fiziški predmet, ta doživi pravzaprav najmanj troje trditev, ki jim v zmislu dosedanjih izvajanj odgovarja tudi troje neposrednih predmetov, troje dejstev, in sicer dejstvo Dt: fiziški predmeti so prostorno raztežni, dejstvo D2: ta predmet je prostorno raztezen in dejstvo D3: ta predmet je fiziški predmet; tudi tukaj se vidi, da obstoji predmetno jedro psihične nijanse omenjenih treh trditev, ki ga izraža jezik n. pr. z veznikom „torej", le v vključe-valnem razmerju omenjenih treh dejstev, oziroma v tem, da trdi tako sklepajoča oseba dejstvi in D2 kot „vključevalca" dejstva D:, ali dejstvo Ds kot „vključevanca" dejstev D, in D2. Ta primer, ki velja za vse slučaje „sklepanja" sploh, jasno kaže, da tradicijska logika krivo tolmači dotične misli kot medsebojne „razloge" in „posledice": v tem in v vseh drugih slučajih ne „sledi" misel (trditev) iz misli, temveč le doticno dejstvo (dotična dejstva) iz drugega dejstva (drugih dejstev), torej le neposredni predmet misli /Wa iz neposrednega predmeta misli Mb. v kolikor vlada rned temi predmeti (dejstvi) razmerje vključevanja. Da, pri natančnejšem pogledu morem po tem enem in istem vidiku vse semkaj spadajoče slučaje strniti z zgoraj omenjenimi, kjer govori tradicija posebej o vzroku in učinku. Tudi tam, kjer moremo osnovni predmet P kot temelj vklju-čevalnega dejstva D imenovati „vzrok", osnovni predmet Pt kot temelj dotičnega vključevanega dejstva Dj pa „učinek", sledi dejstvo D, iz dejstva D, oziroma je dejstvo D razlog dejstva D, in dejstvo D, posledica dejstva D. (Vreme in pšenica sta v zgorajšnjem primeru vzrok in učinek; dejstvo: bilo je lepo vreme, je pa tudi tukaj „razlog" za dejstvo: pšenica dobro rase, zadnje dejstvo tudi tukaj „posledica" prvega itd.). Kjer je vzrok in učinek, tam je tudi razlog in posledica, a ne narobe; dočim so „vzrok" in „učinek" le neki (realni!) osnovni predmeti kot temelji nekih vključevalnih in vključevanih dejstev (bivanja = eksistence), se striktna definicija razloga in posledice zdaj glasi: razlog je vsako vključevalno dejstvo kot tako, posledica vsako vključevano dejstvo kot tako; razlog = im-plicans, posledica = implicatum.18
13 Gori orisani pojem implikacije se toda v bistveno ožjem zmis"lu besede - najde prvič pri matematikih kakor Russell, Schröder i. dr. Meni pa
služi ta pojem za razlog in posledico sploh. Primerjaj s tem A. Meinong: Zum Erweise des allgemeinen Kausalgesetzes, Dunaj 1Q18. Mimogrede omenim tukaj, da me v tem spisu (str. 100 si.) nahajajoča se polemika mojega
Če so nam torej razpadla zgoraj vsa dejstva na sebi in kot taka v nahajalna in takovostna dejstva in če je med njimi, kakor vidimo zdaj, z ozirom na njih najznačilnejše medsebojno razmerje še ločiti vkljuievalna in vključevana dejstva, oziroma implikatorje in implikaie (ki so tudi na sebi ali nahajalni ali takovostni), tedaj se dado deliti pod enim širšim vidikom vsa dejstva zopet v dve veliki vrsti: 1.) v vrsto nahajalnih in takovostnih dejstev, v kolikor se oziramo le na dejstva kot taka in ne upoštevamo njih medsebojnega razmerja, 2.) v vrsto implikatorjev in implikatov, v kolikor upoštevamo njih najznačilnejše medsebojno razmerje. Ta razdelitev dejstev ima še poseben pomen; ž njo je namreč obenem odkrito predmetno jedro onih psihičnih činov, ki jih nazivlje vsakdanje življenje in znanstvo opisovanje, oziroma razlaganje. Kdor nekaj, n. pr. to mizo, „opisuje", izreka sledeče: ta miza je zelena, ta miza ni železna, ta miza ima štiri noge... in k vsemu temu v najboljšem slučaju še: ta miza je (biva), oziroma te mize ni. Predmet P „opisovati" se torej nič drugega ne pravi, nego trditi na tem predmetu sloneča nahajalna in takovostna dejstva kot taka, predmet Pt „razlagati" v zmislu zgorajšnje razdelitve dejstev potemtakem nič drugega, nego trditi na tem predmetu sloneča (nahajalna in takovostna) dejstva kot vkljulevance (implikate) drugih (na drugih predmetih slonečih) dejstev (implikatorjev). Psihično jedro opisovanja in razlaganja so nam že znane trditve; bistvena razlika med opisovanjem in razlaganjem je ta, da so neposredni predmeti teh trditev v slučaju opisovanja pred vsem nahajalna in takovostna dejstva kot taka, v slučaju razlaganja pa v prvi vrsti zgoraj omenjeni implikati in implikatorji kot taki. To opisovanje, oziroma razlaganje je znanstveno, v kolikor se vrše dotične trditve le pod vidikom njih „razvidnosti" ali — kar je predmetno temu ekvivalentno — le pod vidikom istinitosti dotičnih nahajalnih in takovostnih, oziroma vključe-valnih in vključevanih dejstev kot takih.
Šele te misli mi omogočajo, da določim natančneje bistvo zgoraj (str. 21) omenjene druge popolnosti znanosti, njene dejstvene popolnosti. Ta popolnost se, kakor sem svoj čas rekel, ne tiče tega, o čem vse se naj govori v sestavu znanosti (to je zadeva temeljske popolnosti dotičnega sestava), temveč tega, kaj vse naj govori vsaka
učitelja napram mojemu ugovoru, ki se tiče razmerja med kavzalnostjo ia časom, še iti prepričala in da stojim danes na istem stališču kakor tedaj. Natančneje o tem na drugem mestu.
posamezna znanost tega sestava o nekem ji naprej določenem predmetu, t. j. kaka in kolikera dejstva naj zasleduje na tem predmetu. Zgorajšnja razdelitev vseh dejstev in njen neposreden stik s fenomenom opisovanja in razlaganja zahteva zdaj sledečo rešitev tega vprašanja: vsaka posamezna znanost v nekem sestavu znanosti mora, da je „dejstveno" popolna, svoj določen (osnovni) predmet opisovati in razlagati, t. j. slediti vsem na tem predmetu slonečim istinitim nahajalnim, oziroma takovostnim dejstvom in vsem na tem predmetu slonečim istinitim implikatom, oziroma njih implikatorjem kot takim. Vsaka posamezna znanost mora torej v zmislu te popolnosti razpadati v dva dela, v opisujoči in razlagajoči, ki se strinjata v enem in istem osnovnem, posrednem predmetu te znanosti („o" katerem ta znanost govori), a bistveno razlikujeta v svojih neposrednih predmetih, v istinitih dejstvih („katere" ta znanost govori): opi-sujočemu delu odgovarja na neposredni predmetni strani te znanosti sestav nahajalnih in takovostnih istinitih dejstev —, raz-lagajočemu delu pa sestav istinitih implikatov (in njih implikator-jev), slonečih na enem in istem posrednem, osnovnem predmetu te posamezne znanosti; zato je ta za vsako znanost potrebna popolnost (ker je vsak predmet nositelj nahajalnih, oziroma takovostnih dejstev in implikatov, oziroma implikatorjev) v resnici dejstvena, ki se bistveno razlikuje od svoj čas (str. 20/21) orisane temcljske ali osnovne popolnosti znanosti. Da streme tudi faktično vse vede po tej popolnosti, kaže obstoj raznih „prirodopisnih" (zunanjo naravo opisujočih) mimo „naravoslovnih" (zunanjo naravo razlagajočih) ved, opisujoče psihologije mimo razlagajoče, opisujočih partij jezikoslovja mimo razlagajočih itd.: in v vseh teh slučajih so neposredni predmeti dotičnih opisujočih ved (na zunanji naravi, doživljajih, jeziku... sloneča) istinita nahajalna in takovostna dejstva, neposredni predmeti odnosnih razlagajočih ved pa zgoraj definirani (na zunanji naravi, doživljajih, jeziku ... sloneči) istiniti predmetni „razlogi" in „posledice" (implikatorji in implikati).
Tu pa mi je še na kratko pojasniti eno posebno razmerje med temeljsko in dejstveno popolnostjo znanosti, ki nas pelje na eni strani do nekega viška vseh teh splošno vedoslovnih razmotrivanj, na drugi strani pa obenem neposredno k našemu izhodnemu vprašanju, k fenomenologiji jezika kot samostojni jezikoslovni panogi, postulirani v prvem odstavku. Z ozirom na temeljsko ali osnovno popolnost mora,
kakor sem bil svoj čas rekel, obsegati vsak sestav znanosti kot predmetne temelje svojih istinitih dejstev: 1.) vse posameznike, varijante itd. —, 2.) vse lastnosti ali momente —, 3.) vse dele ali komponente enega in istega osnovnega predmeta t in 4.) vse druge osnovne predmete, ki niso ne posamezniki, ne lastnosti in ne deli tega t, a stoje ž njim vendar v tem razmerju, da slone na njih sloneča istinita dejstva obenem na tem predmetu t; vzporedno s tem mora torej v zmislu te popolnosti razpadati vsak sestav znanosti, znanost o nečem (%J sploh, v štiri posamezne znanosti (oziroma skupine takih), namreč v znanost o posameznikih, o lastnostih tega i itd. Pri natančnejšem pogledu pa se vsiljuje tu sam ob sebi tale ugovor, ki je naperjen nazadnje proti naši ločitvi med temeljsko in dejstveno popolnostjo znanosti sploh. Če vzamemo kot tak en in isti % n. pr. osnovni predmet : „človek", moremo iz vseh istinitih dejstev, ki slone na tem predmetu, izločiti zase n.pr. sledeče vrste: 1.) človek je (biva), človek je ali Slovan, Roman, German ..., ali Evropejec, Amerikanec, Azi-jat..., ali belokožec, črnokožec, rumenokožec... itd.; 2.) človek je misleče, čustvujoče, govoreče, psihofizično, realno... bitje; 3.) človek sestaja iz „telesa" in „duše", t. j. človek ima kot svoje „dele" fizične in psihične predmete... in 4.) človek ne more živeti brez ozračja, živi na zemlji, v teh in teh pokrajinah, rabi te in te hrane itd. Vsa ta in slična dejstva tvore sestav, ki je kot tak neposredni predmet ene znanosti, znanosti o „človeku"; vsa ta in slična dejstva slone na človeku, povrh tega pa še v vsakem posameznem slučaju ali a) na posameznikih (varijantah) človeka (n.pr. Slovan, German..., Evropejec, Azijat..., belokožec, črnokožec... itd.); b) na lastnostih, oziroma momentih človeka (mišljenje, čustvovanje, govorjenje, fizičnost, psihičnost, realnost...); c) na „delih" človeka (telo, „duša"...) ali d) na predmetih, ki niso ne posamezniki, ne lastnosti in ne deli človeka (ozračje, zemlja, pokrajina, hrana...); vsa ta in slična dejstva pa so na človeku sloneča „nahajalna" in „takovostna" istinita dejstva, t. j. skupina vseh na človeku slonečih istinitih nabajalnih, ozir. takovostnih in (kar bi lahko tudi pokazal posebej na primerih) „razložnih", ozir. „posledičnih" dejstev i-s«-buje v sebi kot taka tudi ona istinita dejstva, ki slone na človeku, a mimo človeka še na njegovih posameznikih, lastnostih, oziroma momentih, delih, sploh na predmetih, ki jih mimo „človeka" (t) zahteva zgoraj orisana temeljska popolnost znanosti kot predmetne temelje vseh „antropoloških" dejstev! Ali pa ne sledi iz tega, da je
naša temeljska popolnost neke znanosti istovetna z njeno dejstveno popolnostjo (ki obstoji, kakor smo videli, v tem, da sledi ta znanost vsem na nekem osnovnem predmetu, n. pr. človeku, slonečim istinitim nahajalnim, oziroma takovostnim dejstvom in implikatorjem, oziroma implikatom) in da torej nima zmisla, govoriti poleg dejstvene še o temeljski kot posebni popolnosti znanosti? Da temu ni tako, pa kaže, mislim, dovolj jasno sledeči preudarek. Če reče kdo: „človek" je Slovan ali German ali Roman..ali govori ta o „Slovanu", „Germanu", „Romanu"...? Ne, temveč v prvi in zadnji vrsti ravno o „človeku", kakor sloni tudi dotično takovostno dejstvo (človek je a, b, c...) v prvi vrsti na predmetu človek in potom tega predmeta šele na predmetih Slovan, German, Roman itd. Isto velja mutatii mutandis za vse zgoraj navedene slučaje; kdor reče: človek je Evropejec ali Amerikanec ali Azijat..., govori o človeku in ne o Evropejcu, Amerikancu, Azijatu...; kdor reče: človek je misleče, čustvujoče, govoreče bitje..govori o človeku in ne o mislih, čustvih, govoru...; podobno govori ta v vseh naslednjih primerih o človeka in ne o telesu ali „duši", o človeku in ne o ozračju, zemlji, pokrajinah, hrani itd., kakor slone tudi vsa ta dejstva v prvi vrsti na „človeku" in le nekako skozi ta predmet obenem (rekel bi „sekundarno") na predmetih: Evropejec, Amerikanec....'misel, čustvo, govor..., telo, duša..., ozračje, zemlja, hrana itd. Iz tega se vidi, da ostane znanost, ki ji je neposredni predmet sestav vseh teh in sličnih dejstev, torej v svojem okviru dejstveno kakorkoli popolna znanost — znanost o „človeku", splošno znanost o t kot takem. Naša temeljska ali osnovna popolnost znanosti pa zahteva od znanosti mnogo več. V zmislu te popolnosti se morajo poleg znanosti o t kot takem nahajati tudi znanosti o posameznikih tega t, •j lastnostih, oziroma momentih tega r, o delih ali komponentah tega t itd. Da je vse to zase mogoče, kažejo zopet zgorajšnji primeri. Če reče kdo n. pr. človek je ali Slovan ali German ali Roman ..., govori o „človeku"; ta pa more drugič govoriti tudi o „Slovanu", „Germanu", „Romanu"... in stori to, izrekajoč 11. pr. tale dejstva: Slovani (Germani, Romani...) obsegajo ta in ona plemena, žive v teh in onih krajih stopajo v zgodovino v tem in onem stoletju itd., sploh vsa „etnološka" dejstva. Če reče kdo n. pr.: človek je misleče, čustvujoče, govoreče... bitje, govori o „človeku"; govoriti pa more tudi o „mislih", „čustvih", „govoru", izrekajoč n.pr. dejstva: misel iii čustvo sta dva doživljaja posebne vrste, očitujeta te in one lastnosti,
razpadata v te in one podvrste..., govor sestaja iz nekih glasov, razpada v razne skupine glasov, ima „pomen"... itd., sploh „psihološka", „jezikoslovna" ... dejstva. Ravnotako „neposredno" pa moremo govoriti dalje o delih človeka, torej n. pr. o telesu in „duši" („jaz"-u), izrekajoč n. pr. „anatomska", „fiziološka" in zopet „psihološka" dejstva, in slednjič o vseh semkaj spadajočih osnovnih predmetih, ki niso ne posamezniki, ne momenti in ne deli človeka, torej n. pr. o za človeka potrebnem ozračju, o človeških pokrajinah, o človeški hrani itd., izrekajoč dotična „fizikalna", „geografska", „kemiško-higijenska" dejstva itd. In vsa ta dejstva slone zdaj istotako v prvi vrsti na dotičnih posameznikih, lastnostih, oziroma momentih, delih, oziroma komponentah človeka itd. m le nekako skozi te predmete obenem na „človeku" in drugih predmetih, kakor je bilo to narobe reči o zgoraj omenjenih dejstvih z oziroin na predmet „človek". Zato pa tvore sestavi teh dejstev neposredne predmete posebnih, se od znanosti o človeku (tj kot takem razlikujočih znanosti (n. pr. etnologije, jezikoslovja, psihologije, anatomije, delov fizike, kemije, geografije, higijene itd.), ki jih vse zahteva naša temeljska popolnost znanosti o človeku, t. j. onega sestava znanosti, ki naj zasluži ime človeko-slovje sploh. Vidi se, da je temeljska popolnost znanosti vendar nekaj bistveno drugega nego njena dejstvena popolnost: dejstvena popolnost se tiče n. pr. v našem slučaju vsake posamezne znanosti (panoge) v sestavu človekoslovja kot take, temeljska popolnost pa neposredno tega sestava, t. i. človekoslovja sploh kot takega; dejstvena popolnost pove, kakim istinitim dejstvom naj sledi n. pr. veda o človeku kot takem (splošna antropologija), kakim etnologija, kakim anatomija itd., dočim je iz temeljske popolnosti povzeti, da mora sestav 11. pr. človekoslovnih ved obsegati sploh v sebi: a) vedo o človeku (x) kot takem, b) vedo, oziroma vede o posameznikih „človeka", c) vedo, oziroma vede o lastnostih ali momentih „človeka" itd. Ta bistvena razlika tiči nazadnje že v bistveni razliki po „dvojnih" predmetov vsakega spoznavanja in vsake trditve sploh. Vsaki trditvi (spoznavanju) odgovarja, kakor smo videli, kot njen pravi in neposredni predmet neko dejstvo (istinito dejstvo), kot nekako le posredni predmet pa predmetni temelj tega dejstva, t. j. dotični osnovni predmet („o" katerem se trdi ono dejstvo); isto velja za znanost kot neki sestav spoznavanj. Neposredni predmeti vseh znanosti so le sestavi istinitih dejstev, dočim nastopajo predmetni temelji teh dejstev obenem kot posredni predmeti teh znanosti: in aaša
temeljska popolnost znanosti odgovarja na vprašanje, kateri in koli-keri osnovni predmeti naj nastopajo kot temelji istinitih dejstev nekega sestava znanosti, dejstvena popolnost pa na vprašanje, katera in kolikera dejstva naj vpošteva vsaka znanost tega sestava na dotičnem ji kot „posrednem" predmetu določenem osnovnem predmetu!
če naj je torej v prvem odstavku zahtevana fenomenologija jezika neka posebna samostojna veda v sestavu jezikoslovja, tedaj je že zdaj razvidno, da stoji naš zahtevek po tej fenomenologiji v najtesnejši zvezi z vprašanjem, na kateri stopnji stoji dandanašnje jezikoslovje glede svoje tcmeljske popolnosti; in če smo dosedaj dognali najsplošnejše kriterije temeljsko popolnih znanosti, tedaj bo relativno lahka tudi odločitev vprašanja, ali dandanašnji sestav jezikoslovnih ved še sploh dopušča koncepcijo nove posebne jezikoslovne panoge. Predno pa se obrnemo neposredno k temu vprašanju, hočem opozoriti še na eno zanimivo razmerje med dejstveno in temeljsko popolnostjo znanosti, ki vsebuje edino jedrce resnice zgoraj (str. 26/27) omenjenega ugovora in je na drugi strani obenem fundamentalnega pomena za ves mogoči in faktično zgodovinski razvoj vseh znanosti. Da se razvije neki sestav znanosti, morajo obstajati časovno prej že vsaj nekatere posamezne znanosti tega sestava; faktičen obstoj takih posameznih znanosti je conditio sine qua non zato, da se te posamezne znanosti strnejo sčasoma v višji sestav. Ker pa velja, kakor smo videli, dejstvena popolnost znanosti ravno za vsako posamezno znanost kot tako, sledi iz tega ves razvoj znanosti pojasnjujoče načelo neke prioritete dejstvene napram, temeljski popolnosti znanosti, ki ga eksplikativno izreka ta-le vedoslovni zakon: temeljska popolnost znanosti predpostavlja že neko dejstveno in izvira v tem zmislu iz zadnje. Ta izvor je mogoč na najrazličnejših točkah. Kdor razpravlja nekaj n. pr. o človeku kot takem, bo prišel kmalu do tega, da govori tudi o momentih, ozir. lastnostih, delih, individuih človeka in raznih drugih predmetih kot takih, ki niso ne individui, ne lastnosti in ne deli človeka; in sicer se bo zgodilo to tem sigurneje, čim natančneje hoče govoriti ta oseba o človeku kot takem. Ravno tako možna je pa tudi obratna pot tozadevnega razvoja. Kdor govori n. pr. o delih človeka kot takih (o telesu, o „duši"), ta mora kmalu razpravljati tudi n. pr. o lastnostih, posameznikih človeka kot takih itd., nazadnje tudi o človeku kot takem in tudi tukaj je to tem verjetneje in potreb-neje, čim natančneje govori dotičnik n. pr. o človeškem telesu, „duši"
itd. Iz tega pa sledi tale drug splošno vedosloven zakon, ki zgoraj omenjeno načelo o prioriteti dejstvene popolnosti znanosti le natančneje pojasnjuje: večji ali manjši dejstveni popolnosti posameznih znanosti (znanosti o t kot takem, o posamnikih tega t, o njegovih delih ...) odgovarja večja ali manjša verjetnost in potrebnost temelj-ske popolnosti sestava teh znanosti. Prvi korak takega prehoda od ene posamezne znanosti na eno ali več drugih je storjen, kadar mora ta posamezna znanost vsled svoje dejstvene popolnosti vpoštevati že celo vrsto istinitih dejstev, ki pravzaprav ne spadajo neposredno v njeno področje in slone le tudi („sekundarno") obenem na predmetnem temelju specifično njenih istinitih dejstev. Tem potem vzraste mimo te posamezne znanosti ena ali več drugih znanosti kot „pomožnih ved" te posamezne znanosti. To izločenje „pomožnih ved" poleg ene ali več na sebi obstoječih posameznih znanosti je zopet možno na dva tipična načina: če je taka na sebi obstoječa posamezna znanost — znanost o našem t kot takem („človeku"...), se izločijo iz nje kmalu vede o posameznikih, lastnostih, delih tega t itd., a šele kot „pomožne vede" te posamezne znanosti; če pa je taka na sebi obstoječa znanost — znanost o predmetih, ki so n. pr. posamezniki tega z, se izločijo iz nje kmalu vede tudi o delih, lastnostih... tega t, nazadnje tudi veda o t kot takem, a zopet šele kot „pomožne vede" te posamezne znanosti, n. pr. o posameznikih našega %. šele, kadar dejstvena popolnost teh „pomožnih ved11 doseže gotovo stopnjo, preneha njih odvisno razmerje napram prvotni znanosti (prvotnim znanostim), te „pomožne vede" postanejo samostojne, oni prvotni znanosti (prvotnim znanostim) enakopravne vede in se združijo zdaj v zmislu naše temeljske ali osnovne popolnosti znanosti s to (temi) prvotno znanostjo v sestav znanosti o t, v znanost o t sploh (n. pr. antropologijo sploh). Iz tega pa sledi ta-le tretji, zopet zgoraj omenjeni dve vedoslovni načeli natančneje pojasnjujoči splošno vedo-slovni zakon: temeljska popolnost sestava enakopravnih: ved izvira iz dejstvene popolnosti posameznih samostojnih in njih pomožnih ved. Le na podlagi omenjenih treh vedoslovnih zakonov je razumeti tudi zgodovinski razvoj vseh znanosti, ki je v najsplošnejših potezah tudi dvojen: ali so se izločile iz znanosti o nekih predmetih kot takih — iz takozvanih splošnih znanosti — znanosti o posameznikih, lastnostih, delih teh predmetov itd. — takozvane specialne („pozitivne") znanosti (najprej kot „pomožne", pozneje kot samostojne) —, ali pa
so nastale iz teh specialnih dotične splošne vede (zopet najprej kot pomožne, pozneje kot samostojne discipline). Iz starogrške filozofije, ki je v svojem jedru istovetna z grško znanostjo in nazadnje z znanostjo o predmetih kot takih (o „naravi", „svetu", „človeku" itd.) sploh, so se razvile tekom stoletij vse takozvane „pozitivne" vede. Kakor iiitro pa so dosegle te specialne vede gotovo stopnjo svoje dejstvene popolnosti, so zahtevale povratek k odnosnim splošnim disciplinam: najmarkantneje označujejo take povratke dosedaj n.pr. 1.) srednjeveška školastika (J. Scotus Erigena, Anzelm, Albert Veliki, Tomaž Akvinski, Duns Scotus), 2.) veliki sistemi sedemnajstega stoletja (Francis Bacon, Descartes, Hobbes, Spinoza, Leibniz) in 3.) Kant in znanstvena romantika druge polovice osemnajstega in prve polovice devetnajstega stoletja (Fichte,Schelling, Hegel, Schleier-macher, Herbart, Schopenhauer). Vsi ti poskusi pa niso mogli zadostiti zahtevku specialnih ved po dotičnih splošnih disciplinah; to velja tudi o novejših pojavih (druga polovica devetnajstega stoletja), n. pr. o „naravoslovnem idealizmu" (Fechner, Lotze, Hartmann, Wundt), o kriticizmu (F. A. Lange, Cohen, Natorp) itd. Tako je pač razumljivo, da je nastalo v najnovejšem času med specialnimi vedami na eni in njih splošnimi korelati na drugi strani neko ločeno, skoraj „sovražno" razmerje. A ravno dandanes se čuti zopet tudi v okviru najspecialnejših panog jasno neobhodna potreba po splošnih in najsplošnejših disciplinah, po zopetni „sintezi" dosedanjega znanstvenega mišljenja; dejstvena popolnost specialnih ved je dosegla to stopnjo, da postaja taka sinteza vedno bolj conditio sine qua non za nadaljnji razvoj teli specialnih ved.14
Seveda pa veljajo naša tri vedoslovna načela tudi za vsaki posamezni sestav znanosti, kar more zaslediti vsak historik takih sestavov; ta načela veljajo tudi za notranji razvoj jezikoslovja. In zopet se vidi, da nas vedejo tudi ta izvajanja nazaj k našemu izhodnemu vprašanju, k fenomenologi j i jezika kot samostojni jezikoslovni panogi. Zgoraj (str. 29) sem rekel, da stoji to vprašanje v najtesnejši zvezi z vprašanjem, katero stopnjo očituje temeljska popolnost dandanašnjega jezikoslovja, dočim so nam zdaj znani splošni pogoji, pod katerimi izvira večja ali manjša temeljska popolnost nekega sestava znanosti iz večje ali manjše dejstvene popolnosti že obstoječih
11 Pri jezikoslovju kaže to že zunanje n. pr. veliki literarni uspeh Paul-ovih Prinzipien; da pa velja to tudi v stvarnem oziru nekako osobito za dandanašnje jezikoslovje, hoče dokazati ta spis.
\
členov (posameznih ved) tega sestava. Če naj torej fenomenologija jezika temeljski izpopolnjuje dandanašnje jezikoslovje, se mora to razvideti nekako že iz faktično obstoječih jezikoslovnih ved: v kolikor morajo namreč morda že te vede vpoštevati celo vrsto dejstev, ki ne tvore njih neposrednega poprišča in se izkažejo na drugi strani vredna, da postanejo predmet lastne in v tem zmislu samostojne jezikoslovne panoge.
IV. Prenos na jezikoslovno vedoslovje in naše glavno vprašanje.
V prvi vrsti pa se mi zdi tu potrebno, da prenesem vsa zgo-rajšnja splošno vedoslovna izvajanja podrobneje na nas v največji meri zaniinajoči posebni sestav znanosti, na jezikoslovje. Ta prenos bo, mislim, odstranil marsikatere nejasnosti, ki jih očituje glede najelementarnejših vprašanj dandanašnja jezikoslovno-vedoslovna literatura, in naaže v zmislu prejšnjih odstavkov tem hitreje dovedel do tega, da upoznamo končno natančneje razmerje iskane fenomeno-logije jezika z drugimi jezikoslovnimi panogami. Ta prenos naj slednjič že tu prepriča „jezikoslovca", kateremu je v prvi vrsti namenjen ta spis, o vporabnosti teh in sledečih izvajanj za specifično njegova razmotrivanja in naj v tem zmislu obenem odvrne morebitno očitanje (ki si ga je v marsikaterem oziru zaslužil n. pr. Wundt), da vsiljujem v tem spisu na dogmatičen način jezikoslovju le eno vrsto „čisto filozofičnih", nobenega jezikoslovca zanimajočih teoremov.
Vsaka jezikoslovna panoga je — znanost, torej v zmislu svoje-časnih izvajanj sestav nekih spoznavanj. Gotovo pa mora zanimati vsakega jezikoslovca vprašanje, kaj pravzaprav spoznava, goječ neko jezikoslovno panogo. Že v pričetku prejšnjega odstavka (str. 13—15) smo videli, da je, kakor pri trditvah sploh, tako tudi pri vsakem spoznavanju ločiti vselej po dvoje predmetov: neki osnovni predmet P, „o katerem" se spoznava, in neko (v slučaju spoznavanja vselej) istinito dejstvo D, ki sloni na P kot na svojem temelju in „ki" se ravno pri tem spoznava o predmetu P; to istinito dejstvo je ali nahajalno, oziroma takovostno ali istiniti implikat, oziroma impli-kator (str. 21—25). Ni pa težko pokazati, da velja vse to tudi o vsakem „jezikoslovnem spoznavanju". Če spoznava n. pr. slovenski fonetik (glasoslovec), da je glas 1 trojen: 1.) srednji 1, 2.) topljeni ali mehki lj in 3.) trdi 1 (1), ne spoznava (= trdi) glasu 1 (lj, 1),
temveč le nekaj o predmetu 1, namreč istinita takovostna dejstva: glas 1 je srednji (1), — je topljeni ali mehki (lj), — je trdi (1) 1. Vsa ta dejstva slone na glasu l kot na svojem temelju, vsled česar je spoznavanje teh dejstev obenem spoznavanje nečesa o glasu 1, glasoslovno" spoznavanje. To velja vseskozi za vsak drug slučaj te vrste. Tudi spoznavanje n. pr.: naglas (poudarek) je po kolikosti dolg ali kratek, po kakovosti potisnjen (fallend) ali potegnjen (steigend), ni spoznavanje (trditev) naglasa, dolžine itd., temveč zopet le spoznavanje na predmetu naglas... slonečih istinitih takovostnih dejstev: naglas je dolg,—je kratek; naglas je potisnjen, — je potegnjen, torej spoznavanje nečesa o naglasu in v tem zmislu „glasoslovno" spoznavanje itd. In če na drugi strani spoznava slovenski glasoslovec n. pr., da ima slovenščina glasove a, b, c, č, d..., da se nahaja v slovenščini četveren naglas: dolg potisnjen ("), dolg potegnjen ('), kratek potisnjen (") in kratek potegnjen O itd., tudi ne spoznava (trdi) teh glasov, naglasov..., temveč zopet le nekaj o teh glasovih, naglasih ..., namreč njih enostavno nahajanje (Existenz) v slovenskem jeziku, torej na teh glasovih, naglasih ... kot na svojih temeljih sloneča istinita nahajalna dejstva: glas a, b, c, č, d... je (biva); naglas naglas '... je (biva) itd. V kolikor se tudi ta dejstva, sloneča na glasovih, naglasih ..., tičejo glasov, je tudi njih spoznavanje v tem zmislu „glasoslovno" spoznavanje. Neposredni in pravi predmet vsega opisujoiega glasoslovja niso torej glasovi, naglasi itd., temveč izključno le na teh „osnovnih predmetih" sloneča istinita nahajalna in takovostna dejstva, oziroma sestav teh dejstev (str. 15, 21). Mutatis mutandis pa velja isto tudi za vse razlagajoče partije glasoslovja. Če spoznava naš glasoslovec, da nastane n. pr. srednji 1, če se glasotvoniice ne napno in se torej raza glasilka ne zoži, tako da gre zračni tok skozi priprta usta, in če se med tem zračnim tokom pritisne sprednji del jezika na notranjo stran gorenje čeljusti, zopet ne spoznava (= trdi) ne glaso-tvornic (Stimmbänder), ne raze glasilke, ne zračnega toka in ne predmeta srednji 1, temveč tudi tukaj izključno le nekaj o teh predmetih, v prvi vrsti pa nekaj o predmetu: srednji l. Ta „nekaj" o srednjem 1 je v našem slučaju dejstvo: srednji 1 nastane (je, biva), torej na tem glasu sloneče nahajalno dejstvo, a ne kot tako, temveč kot vkljucevanec, oziroma implikat drugih dejstev, namreč dejstev: a) glasotvornice se ne napno (g. so + — niso take in take), b) raza glasilka se ne zoži (r. g. je + — ni taka in taka), c) zračni tok
gre skozi priprta usta (z. t. je + je tako in tako krajevno določen) in d) sprednji del jezika se pritisne na notranjo stran gorenje čeljusti (s. d. j. je + — je tako in tako krajevno določen). Neposredni in pravi predmet tega spoznavanja našega glasoslovca torej ni glas 1, ni glasotvornica, ni raza glasilka itd., temveč zopet izključno le na teh predmetih sloneča istinita dejstva, a zdaj kot implikati ali impli-katorji, in sicer istinito dejstvo : srednji 1 nastane — kot implikat istinitih dejstev a, b, c, d..., istinita dejstva a, b, c, d... pa kot implikatorji istinitega dejstva: srednji 1 nastane. Ali če spoznava isti glasoslovec, da je n. pr. oblika „tržaški" izpeljana iz prvotne besede: „T^ržist", ker se je polglasnik dobivši dolg naglas, izpre-menil v a, tudi ne spoznava (= trdi) ne te oblike, ne Trsta, ne polglasnika, ne naglasa, temveč izključno le nekaj o teh predmetih, v prvi vrsti nekaj o tej obliki. Ta zadnji „nekaj" je zopet le dejstvo: beseda „tržaški" je nastala (je, se nahaja), in sicer zopet kot vklja-čevancc ali implikat drugih, n. pr. teh dejstev: a) polglasnik z dolgim naglasom postane a, b) poleg samostalnika T-trži.st je postajal tudi pridevnik (je postajal, bil tak in tak) in c) ta pridevnik je dobil dolgi naglas na dragem polglasniku (je postal, bil tak in tak). Pravi in neposredni predmet tudi tega spoznavanja so le istinita dejstva: istinita dejstva a, b, c kot implikatorji istinitega dejstva, da obstoji oblika „tržaški", to dejstvo pa kot implikat dejstev a,b,c itd. In tako bi mogel navesti nešteto primerov, ki vsi kažejo, da tudi tam, kjer glasoslovec nekaj razlaga, neposredni in pravi predmet njegovega dotičnega spoznavanja niso ne glasovi in ne naglasi, ne grlo in ne jezik (Zunge), ne kraj in ne čas itd., temveč izključno le na teh in takih predmetih sloneča istinita (nahajalna in takovostna) dejstva, in sicer zdaj kot medsebojni implikati in implikatorji: v kolikor slone tudi ta dejstva v prvi vrsti na glasovih kot na svojih temeljih, je tudi njih spoznavanje v prvi vrsti spoznavanje nečesa o glasovih, „glasoslovno" spoznavanje. V~ zmislu svoječasnih izvajanj drugega (str. 10 si.) in tretjega odstavka morem torej splošno reči: Nikoli ne moremo trditi, torej tudi ne spoznavati predmetov, kakor glas, naglas, dolžina, grlo, jezik (Zunge), kraj, čas itd., temveč vselej trdimo in spoznavamo le nekaj o teh predmetih. Glasove (naglase, dolžine, grlo, jezik, krajevna in časovna določila itd.) si le predstavljamo, ti predmeti so le neposredni in pravi predmeti do-tičnih predstav {— psiholoških podlag dotičnih, n.pr. „glasoslov-nih" spoznavanj), torej „osnovni predmeti" v najožjem pomenu
besede, dočim so neposredni in pravi predmeti naših se glasov (in potom teh tudi n. pr. naglasov, dolžin, grla, kraja, časa itd.) tičočih spoznavanj izključno le na glasovih (naglasih, dolžinah...) sloneča istinita dejstva; le v kolikor slone ta istinita dejstva v prvi vrsti n. pr. na glasovih, je spoznavanje teh dejstev spoznavanje nečesa o glasovih, se glasov „tičoče" ali „glasoslovno" spoznavanje, se morejo v tem posrednem zmislu tudi n. pr. ti glasovi nazivati predmet spoznavanja teh dejstev. Glasoslovje ali fonetika kot samostojna jezikoslovna disciplina ima torej dvojni predmet; pravi in neposredni predmet glasoslovja so na glasovih kot na svojih poglavitnih temeljih sloneča istinita dejstva, oziroma sestav teh dejstev (glasoslovje je znanost teh dejstev). Glasovi sami so pa le posredno, t. j. kot temelji omenjenih dejstev tudi predmet glasoslovja (glasoslovje je znanost o teh glasovih). V kolikor sledi glasoslovje le nahajalnim in tako-rostnim na glasovih slonečim istinitim dejstvom kot takim, je opisujoča, v kolikor pa dotičnim implikatom in implikatorjem, je razlagajoča glasoslovna disciplina.
Te misli pa nas vedejo neposredno do istega zaključka pri vseh drugih jezikoslovnih vedah, kakor pri oblikoslovju, debloslovju in skladnji (Syntax), tako pri indogermanistiki, pri vseh „filologijah" v ožjem pomenu besede, pri stihoslovju, literarni zgodovini itd. Tudi vse te panoge so — znanosti, torej sestavi spoznavanj nečesa o nečem; spoznavanja, ki bi mu na predmetni strani ne odgovarjala taka dva „nečesa" in „nečem", ni! Oblikoslovec n.pr. ne spoznava (trdi) „besed", t. j. posameznih delov našega govora, temveč izključno le nekaj o teh besedah. Besede ali govorni razpoli so kot taki zopet le n. pr. skupine glasov (č-l-o-v-e-k, v-i-s-o-k, m-o-j, d-e-1-a-m itd.), katere si kot take le predstavljamo in le o katerih moremo nekaj trditi sploh in spoznavati posebej, n. pr. te oblike so, se dele v devet vrst (so take in take), so nastale tem in tem potom „ena iz druge" (nahajanje oblike A s časovnim določilom tx vključuje nahajanje oblike B s časovnim določilom t2; oblika A s časovnim določilom tj je taka in taka, vključuje: oblika B s časovnim določilom t2 je taka in taka) itd. Tudi oblikoslovec spoznava neposredno le na „osnovnih predmetih": besede sloneča istinita dejstva, bodisi na-hajalna, oziroma takovostna, bodisi implikate, oziroma implikatorje; tudi oblikoslovje je znanost teh, na besednih oblikah slonečih („ob-likoslovnih") dejstev in znanost o teh oblikah samih. Da velja mutatis mutandis isto tudi n. pr. o debloslovju in skladnji, mi pač ni treba
natančneje razvijati. I predmeti, kakor: vreten-, drag- itd. („imenska debla");, vrte-, vrni-, vrača- itd. („glagolska debla"); -en, -ne-, -ni-itd. („pripone", formantia); življenje-ni-igia, peč-je-topla, ne-kadi itd. (kot „stavki" nastopajoče „besede", oziroma skupine besed) so „osnovni predmeti" v najožjem pomenu besede, katere si kot take le predstavljamo in le o katerih moremo nekaj trditi in spoznavati, n. pr. da so, da so taki in taki, da tako in tako nastajajo itd. Tudi debloslovje je znanost istinitih dejstev, slonečih na „deblih" (priponah, korenih ...), in znanost o teh deblih (priponah, korenih...), tudi skladnja znanost istinitih dejstev, slonečih na „stavkih" („osebkih", „povedkih"...), in znanost o stavkih (osebkih, povedkih ...). Razume se pa, da moremo vse to, kar smo zasledili pri fonetiki, oblikoslovju, debloslovju, skladnji (in kar velja tudi n. pr. o stiho-slovju), prenesti takoj tudi na vse „filologije" v ožjem pomenu besede, torej n. pr. na slovansko, germansko, romansko filologijo itd. Te filologije vsebujejo vendar vse zgoraj orisane jezikoslovne pa- : noge pod posebnim in vodilnim vidikom dotične narodnosti: tudi slovanski, germanski, romanski... filolog ne more spoznavati (trditi) i dotičnih „slovanskih", „germanskih", „romanskih" ... glasov, oblik, j debel in pripon, stavkov, stihov itd., temveč izključno le nekaj o teh predmetih, n. pr. da so, da so taki in taki, da tako in tako nasta- j jajo itd., torej zopet le na teh predmetih (slovanski, germanski, ro- i manski... jezik) sloneča istinita dejstva. Tako je 11. pr. tudi slovanska biologija znanost na slovanskem jeziku slonečih istinitih dejstev ' in le znanost o slovanskem jeziku itd.
Zaradi nekih posebnosti še bodi na kratko orisano to razmerje j posebej pri primerjalnem jezikoslovju, pomenoslovju (semazijologiji) j in literarni zgodovini. Z ozirom na primerjalno jezikoslovje se more v zmislu tradicije reči, da je metodološko in stvarno poglaviten predmet te vede večja ali manjša sorodnost med raznimi jeziki, ki se kaže zunanje v večji ali manjši slicnosti dotičnih glasov, oblik itd., vsaj v kolikor pripadajo tem predmetom gotova starejša časovna določila. Ker torej primerjalni jezikoslovec ne govori o posameznih glasovih, oblikah... kakor n. pr. slavist, germanist itd., temveč v prvi vrsti „<?" tej slicnosti med posameznimi jezikovnimi pojavi, se zdi, v kolikor ta jezikoslovec „to" sliinost vendar obenem spoznava (trdi), da vsaj tukaj ne moremo ločiti med našim „nečesa" in „o nečem" spoznavanja: ena in ista sličnost med jeziki je, „o" kateri indogermanist govori in „katero" spoznava. Da temu ni tako, kaže natančnejše
pojmovanje predmeta: sličnost. „Sličnost" je ali isto kar „sličen" (ähnlich!) ali pa kar n. pr. nemški: Ähnlichkeit (= ähnlich sein!); v prvem slučaju je sličnost lastnost, kakor bel, lep, okrogel..., v drugem slučaju pa — takovostno dejstvo: sličen biti. V prvem slučaju je sličnost (= sličen) neposredni in pravi predmet dotične predstave te sličnosti, v drugem slučaju (sličnost = sličen biti) pa neposredni in pravi predmet dotične misli (trditve, spoznavanja), n. pr. O je (ni) sličen predmetu O', O je zelo (malo) sličen predmetu O' itd. Če spoznava torej primerjalni jezikoslovec „sličnost" n. pr. med oblikami: miš — Maus — mus — ,uvg; brat — brothar — frater — ygarriQ; pluti — flut — pluvia — nXeco itd., se godi v njegovi notranjosti pravzaprav dvoje; na eni strani doživi predstave teh oblik in njih sličnosti (v prvem, „osnovnem" zmislu besede), na drugi strani pa na podlagi teh predstav razvidno trdi, t. j. spoznava, da so te oblike medseboj slicne, da ima ta sličnost to in to stopnjo itd. Tudi o našem indogermamstu je reči, da ne spoznava (= trdi) in ne more spoznavati ne teh oblik, ne njih „sličnosti", temveč izključno le nekaj o teh oblikah in tej sličnosti, namreč na teh „osnovnih predmetih" sloneča istinita (takovostna in nahajalna) dejstva: te oblike so slične (sorodne), sličnost teh oblik je velika (majhna) itd. Tudi tam torej, kjer razpravlja indogermanistika v resnici le o sličnosti (sorodnosti) raznih jezikov kot takih, je le znanost o tej „sličnosti", neposredno pa znanost na tej sličnosti slonečih istinitih dejstev. Naloga primerjalnega jezikoslovja je poleg orisane, kakor znano, še osobito dvojna. Primerjalni jezikoslovec še skuša, da — korakaje časovno nazaj — določi na podlagi spoznane sorodnosti med raznimi jeziki bistvo nekega prajezika15 in da — korakaje časovno naprej — razlaga od svoje strani, t. j. na podlagi tega, kar je spoznal glede sorodnosti jezikov in glede prajezika, razne jezikovne pojave, s katerimi se pečajo tudi druge jezikoslovne panoge, n. pr. razne „filologije". Kar se tiče prve naloge, stoji primerjalno jezikoslovje z ozirom na naše vprašanje na isti stopnji kakor druge že orisane jezikoslovne panoge. Tudi n. pr. praidg. glasovi, oblike,
15 Pod prajezikom ne razumevam samo „prajezika" prejšnjih primerjalnih jezikoslovcev, t. j. v empiriško-časovneni zmislu besede „prvi" faktični jezik, temveč tudi „jezik" modernega indogermanista. Na ta napredek me je opozoril f'r. Ramovš. V prihodnjem odstavku sledi teoretičen oris teh dvojih bistveno različnih zmislov „prajezika".
stavki so kot taki le neposredni predmeti predstav, „osnovni predmeti" v najožjem pomenu besede, „o" katerih le more indogermanist „nekaj" trditi in spoznavati, n. pr. da so, da so taki in taki itd. Pri indogermanistični razlagi n. pr. tudi dandanašnjih jezikovnih pojavov pa se primerjalno jezikoslovje v svojem neposrednem predmetu tudi stvarno krije z drugimi jezikoslovnimi panogami, spoznavajoč ista n. pr. na dandanašnjih jezikih sloneča istinita dejstva, a kot implikate ali vkljucevance „svojih" drugih na prajeziku, oziroma na sorodnosti (sličnosti) raznih jezikov slonečih istinitih dejstev. Tudi indogermanistika je torej le znanost „o" prajeziku „,o" sorodnosti raznih jezikov in „o" raznih jezikih samih, neposredno pa znanost istinitih dejstev, slonečih 1.) na sorodnosti raznih jezikov, 2.) na prajeziku in 3.) na raznih jezikih kot takih, zanimaje se pa v zadnjem slučaju za ta dejstva osobito le kot implikate specifično svojih dejstev prve in druge vrste. — Da omenjam tukaj še posebej pomenoslovje, ima ta razlog. Če dožene slovenski pomenoslovec, da je prvotni pomen n pr. besede „ulica" neka ozka pot v soteski, spoznava tudi le (istinito) dejstvo: prvotni pomen „u-l-i-c-e" je pot r soteski („u-l-i-c-a" s tem in tem časovnim določilom je taka in taka itd.), a dejstvo, ki očividno ne sloni samo na predmetu (skupini glasov) „u-l-i-c-a", temveč obenem na od tega predmeta in jezika sploh daleko različnem predmetu „pot v soteski". Neposredni predmet vsega semazi otoškega spoznavanja so taka na jeziku in drugih predmetih sloneča istinita dejstva. Slično razmerje moremo najti tudi pri zgoraj omenjenih jezikoslovnih panogah (n. pr. pri oblikoslovju in skladnji) povsod tam, kjer govore te panoge tudi o drugih, absolutno nejezikovnih pojavih, n. pr. če spoznava sintaktik, da izraža vsak „stavek" neko misel („stavek" je z ozirom na to razmerje tak in tak itd.): v vseh teh slučajih je neposredni predmet dotičnega „jezikoslovnega" spoznavanja zopet istinito dejstvo, a sloneče na jeziku in drugih predmetih. V navedenih slučajih slone istinita dejstva vsaj v prvi vrsti na jeziku in le nekako skozi ta predmet tudi na drugih predmetih (naš semazijolog govori v prvi vrsti n.pr. o „u-l-i-c-i" in ne o potih v soteskah, naš sintaktik v prvi vrsti o „stavku" in ne o mislih itd.). Mogoča so pa tudi istinita dejstva, ki slone v prvi vrsti ravno na drugih predmetih in le potom teh tudi na „jeziku" v strogem pomenu besede. Za ta slučaj naj služi kot primer literarna zgodovina. Literarni historik govori v prvi vrsti o predmetih kakor:
ta in ta roman, ta novela, ta pesnitev, ti „avtorji", „pesniki" itd., t. j. spoznava istinita dejstva, ki slone v prvi vrsti na teh predmetih (n. pr. ta roman je nastal v tem in tem času, je tak in tak; ta „pesnik" je živel od tega do tega časa, je bil tega in tega mišljenja itd.). Da pa slone tudi ta dejstva obenem na „jeziku", kaže že to, da je njih istinitost v marsikaterem oziru odvisna od istinitosti dejstev, slonečih le na „jeziku": da ni n. pr. „slovanskega jezika", tudi ni „slovanskih" romanov, pesnitev, „pesnikov" itd.
Ta kratki pregled večine jezikoslovnih panog pač jasno uči, da je kakor pri vseh znanostih tako tudi z ozirom na jezikoslovje potrebna bistvena korektura tradicijskega pojmovanja predmeta.znanosti. Tudi jezikoslovec kot „znanstvenik" v prvi vrsti nekaj „razvidno trdi" (v najslabšem slučaju vsaj „razvidno domneva"), t. j. spoznava in ta neposredni nekaj te trditve tudi tukaj ne more biti nič drugega nego predmetni — je ali — ni, — je tak in tak ali — ni tak in tak; — je „zategadelj" ali — ni „zategadelj1', — je tak ui tak „zategadelj" ali — ni tak in tak „zategadelj" („zategadelj" znači ta dejstva kot implikate drugih — je ali — ni itd.), torej nič drugega nego naše v prejšnjih odstavkih orisano (pozitivno ali negativno) nahajalno, oziroma takovostno dejstvo, implikat, oziroma implikator. Predmeti, ki jih smatra vsa tradicija za predmete jezikoslovja, torej n. pr. glasovi, besede, stavki... sploh „jezik", nastopajo le kot predmetni „fundamenti" ali „temelji" pravih, neposrednih predmetov jezikoslovnega spoznavanja, predmetov mnogo „višjega reda", t. j. na teh temeljih slonečih istinitih dejstev: ta dejstva so „predmeti" jezikoslovnega „spoznavanja", dočim so tradicijski predmeti jezikoslovja le „predmeti" n. pr. dotičnih „predstav", splošno „psiholoških podlag" tega spoznavanja. Komur vse to ni le prazna formula, temveč kdor v resnici uvidi, da sledi jezikoslovje kakor vse druge vede le „istinitim dejstvom", ta začuti v tem pač obenem najglobljo legitimacijo jezikoslovja kot znanosti! Vsa razlika med jezikoslovjem in drugimi vedami obstoji le v tem, da slone „jezikoslovna" dejstva sploh ali vsaj v prvi vrsti („primarno") na drugih temeljih nego n. pr. „naravoslovna", „psihološka" itd. Ta zaključek pa nas vede neposredno do ene tudi za poznejša izvajanja važne definicije, do definicije jezikoslovnega dejstva, torej dejstva, ki naj je predmet jezikoslovnega spoznavanja. Ker je predmet spoznavanja le istinito dejstvo, se ta definicija zdaj glasi: jezikoslovno dejstvo je na jeziku
ali vsaj obenem na jeziku kot na svojem temelju sloneče istinito dejstvo. Ta splošna definicija pa dopušča dvojno dopolnitev. Ker že vemo, da so dejstva nahajalna ali takovostna, implikati ali impli-katorji, moremo zdaj reči, da je jezikoslovno dejstvo vsako na jeziku ali vsaj obenem na jeziku sloneče istinito nahajalno, oziroma tako-vostno dejstvo in vsaki na jeziku ali vsaj obenem na jeziku sloneči istiniti implikat, oziroma implikator. Ta dopolnitev se tiče notranjega bistva jezikoslovnega „dejstva" kot takega (str. 21). Da upoznamo drugo dopolnitev te definicije, tičočo se temeljev jezikoslovnega dejstva, moram spomniti na dotična izvajanja v prejšnjem odstavku, kjer sem bil določil vse najsplošnejše pogoje, pod katerimi more sloneti neko dejstvo na enem in istem in raznih temeljih (str. 16—20). Tam smo videli, da more sloneti neko istinito dejstvo na enem in istem osnovnem predmetu r, če še upoštevamo poznejši, se predmeta t kot takega tičoči dodatek (str. 28, glej tudi str. 26 si.), na peteri način, namreč v kolikor sloni: 1.) na predmetu t kot takem, 2.) na posameznikih (varijantah, individuih...) predmeta t kot takih, 3.) na delih predmeta t kot takih, 4.) na lastnostih, oziroma momentih predmeta % kot takih in 5.) na drugih predmetih kot takih, ki niso ne t, ne posamezniki, deli in lastnosti tega t, temveč stoje ž njim le v tem razmerju, da slone na njih sloneča dejstva obenem na predmetu r. če zamenimo zdaj ta r z našim osnovnim predmetom „jezik", sledi ta druga dopolnitev zgorajšnje definicije jezikoslovnega dejstva, ki se tiče temeljev tega dejstva: jezikoslovno dejstvo je vsako istinito dejstvo, ki sloni neposredno (v prvi vrsti, „primarno") ali 1.) na jeziku kot takem, 2.) na posameznikih jezika kot takih, 3.) na delih, oziroma komponentah jezika kot takih, 4.) na lastnostih, oziroma momentih jezika kot takih in 5.) na drugih predmetih kot takih, ki niso ne jezik, ne posamezniki, deli in lastnosti jezika, temveč stoje z jezikom le v tem razmerju, da slone na njih kot takih sloneča istinita dejstva obenem na jeziku (ali na posameznikih, delih jezika itd.). Če strnem ti obe dopolnitvi zgorajšnje splošne definicije v eno celoto, se moja definicija jezikoslovnega dejstva končno glasi: Jezikoslovno dejstvo je vsako istinito nahajalno, oziroma takovostno dejstvo in vsaki istiniti implikat, oziroma implikator, ki sloni ali na jeziku kot takem ali na posameznikih jezika kot takih ali na delih, oziroma komponentah jezika kot takih ali na lastnostih, oziroma momentih jezika kot takih ali slednjič na drugih, od jezika, njegovih posameznikov, delov in lastnosti različnih predmetih kot
takih in le potom teh obenem na jeziku, njegovih posameznikih, delih itd. (To definicijo je dobro pomniti, ker bo iz nje tudi sledilo, da je naša iskana fenomenologi j a jezika prava „jezikoslovna" veda.)
Kakor se vidi, ima ta definicija dvoje strani; prva—„dejstvena" — stran te definicije sega do „—, ki" in se tiče notranje kakovosti jezikoslovnega dejstva, druga — „temeljska" — stran te definicije pa obsega njeno drugo polovico in se tiče vseh mogočih temeljev tega dejstva. Vsled te svoje temeljske in dejstvene popolnosti pa se izkaže ta definicija fundamentalnega pomena za eksaktno določitev onih dvoje popolnosti jezikoslovja, ki sem ji brez ozira na to znanost imenoval v prejšnjem odstavku temeljsko in dejstveno popolnost znanosti (str. 20/21 in str. 26 si.). Vsaka posamezna znanost je neki sestav spoznavanj, ki mu odgovarja na predmetni strani te znanosti (teh spoznavanj) sestav istinitih, na nekem določenem predmetu P slonečih dejstev (str. 7 si. in str. 15 16); da velja to iudi za vsako jezikoslovno panogo, nam je pokazal k temu še „analitično" naš kratek pregled večine teh panog. Zdaj vemo, kako mora biti v temeljskem in dejstvenem oziru vsako „jezikoslovno" dejstvo, t. j. dejstvo, ki je naj predmet kake „jezikoslovne" panoge, oziroma jezikoslovja sploh. Iz tega pa sledi, da moremo zdaj iz zgoraj definiranega predmeta jezikoslovja neposredno, torej „sintetično" izvajati vse lastnosti jezikoslovja, t. j. sestava jezikoslovnih ved, ki je naj kot tak temeljsko —, katerega vsaki člen (posamezna jezikoslovna panoga) pa dejstveno popolen. Če sloni vsako istinito dejstvo, ki se naj naziva „jezikoslovno", v zmislu zgorajšnje definicije ali na jeziku kot takem, ali na posameznikih, delih jezika kot takih itd., tedaj mora v temeljskem zmislu besede popolno „jezikoslovje(znanost o jeziku sploh) razpadati v sledeče znanosti:
1.)	v znanost „o" jeziku kot takem, t. j. znanost vseh1'1 na jeziku kot takem slonečih istinitih dejstev. Ta znanost ostane le ena, ker se nahaja le en osnovni predmet: „jezik kot tak".
2.)	v znanosti „o" vseh10 posameznikih (individuih itd.) jezika, t. j. znanosti vseh na posameznikih jezika kot takih slonečih istinitih dejstev. Kolikor takih posameznikov, toliko teh znanosti.17
111 Z ozirom na vsako jaktično (sedanje in bodoče) jezikoslovje seveda le v aproksimativnem zmislu besede. V strogem pomenu velja ta „vseh" le '.a ..idejo" jezikoslovja; primerjaj str. 44 si.
17 Pri tem pride še v poštev. da morejo biti kaki jeziki posamezniki .jezika" večje ali manjše stopnje, t. j. se več ali manje oddaljevati od „jezika" kot takega: tudi koliko takih stopenj, toliko dotičnih znanosti.
3.)	v znanosti „o" vseh18 delih (komponentah itd.) jezika, t. j. znanosti vseh na delih jezika kot takih slonečih istinitih dejstev. Teh znanosti je zopet toliko, kolikor takih delov ali komponent jezika.
4.)	v znanosti „o" vseh16 lastnostih, oziroma momentih jezika, t. j. znanosti vseh na lastnostih jezika kot takih slonečih istinitih dejstev. Zopet toliko teh znanosti, kolikor takih lastnosti in
5.)	v znanosti „o" vseh16 drugih, od jezika, njegovih posameznikov, delov in lastnosti poljubno razlikujočih se predmetih, t. j. znanosti vseh na teh drugih predmetih kot takih slonečih istinitih dejstev, v kolikor le slone ta dejstva obenem na jeziku, njegovih posameznikih, delih ali lastnostih. Tudi tukaj toliko teh znanosti, kolikor takih „drugih" predmetov.
S tem je orisano seveda le najsplošnejše ogrodje „temeljsko idealnega jezikoslovja", ker zahteva v njem razven omenjene ?rve točke vsaka sledeča zopet isto razdelitev v petero podtočk itd. Tako spada n. pr. slavistika kot znanost o „slovanskem jeziku", torej „o" enem posamezniku jezika sploh kot taka gotovo v zgoraj omenjeno drugo točko. A slavistika je zase zopet znanost o slovanskem jeziku sploh, torej sestav raznih posameznih panog, ki mora, da je naj zase temeljsko popolen, razpadati zopet v sledeče znanosti: 1.) znanost „o" slovanskem jeziku kot takem, 2.) znanosti „o" posameznikih slovanskega jezika kot takih (n. pr. „o" slovenskem, hrvaškem, srbskem,ruskem jeziku itd.), 3.) znanosti „o" delih,oziroma komponentah slovanskega jezika kot takih (n.pr. „o" slovanskih glasovih, oblikah itd.), 4.) znanosti „o" lastnostih, oziroma momentih slovanskega jezika kot takih (n. pr. „o" slovanskem akcentu, besednem redu, „o" sličnosti slovanskega jezika z drugimi jeziki itd.) in 5.) znanosti „o" drugih, od slovanskega jezika, njegovih posameznikov, delov... poljubno razlikujočih se predmetih kot takih, v kolikor slone na teh predmetih sloneča istinita dejstva skozi te obenem na slovanskem jeziku, njegovih posameznikih, delih ali lastnostih (n. pr. znanost „o" slovanskem slovstvu, tozadevne partije znanosti „o" slovanskem narodu, slovanskih šegah, krajih itd.). Isto razdelitev pa zahteva zopet razen prve vsaka podtočka te „temeljsko idealne" slavistike (v drugo točko temeljsko idealnega jezikoslovja sploh spadajoče znanosti) itd., dokler ne pridemo na „tem potu navzdol" k slavističnim znanostim istinitih dejstev, slonečih na absolutno enostavnih osnovnih
16 Glej opombo na strani 41.
predmetih, ki ne dopuščajo nobenih nadaljnjih znanosti „o" posameznikih, delih teh predmetov itd. Kar velja o slavistiki, velja tudi n. pr. o germanistiki, romanistiki itd., sploh o vseh v drugo točko idealno temeljsko popolnega „jezikoslovja sploh" spadajočih znanostih, ravnotako pa za vse znanosti, ki spadajo v tretjo, četrto in peto točko tega jezikoslovja sploh in zopet za vse podvede teh znanosti, za podvede teh podved itd. in infinitum (za naše „človeško" spoznavanje!).
Iz naše definicije, jezikoslovnega dejstva (str. 40) pa slede obenem kriteriji dejstveno popolnega jezikoslovja. Ta definicija ne pove samo, na čem vse more in mora sloneti jezikoslovno dejstvo, temveč tudi, kako je samo na sebi, namreč, da je v vsakem slučaju ali nahajalno, oziroma takovostno ali implikat, oziroma implikator. Zgoraj orisano v temeljskem zmislu „idealno" jezikoslovje je obenem „dejstveno popolno", se torej pravi, da so vse omenjanih petero točk tega jezikoslovja tvoreče vede, dalje vse zopet petero podtočk teh točk tvoreče podvede teh ved, v istem zmislu vse podvede teh podved itd. — znanosti vs€/z1s na dotičnem osnovnem predmetu slonečih istinitih nahajalnih, oziroma iakovostnih dejstev in vseh18 na tem osnovnem predmetu slonečih istinitih implikatov in implikator j ev. V temeljsko in dejstveno popolnem jezikoslovju je torej: 1.) znanost o jeziku kot takem, znanost vseh na jeziku kot takem slonečih nahajalnih in takovostnih istinitih dejstev, vseh istinitih implikatov in implikator j ev, 2.) znanost o posameznikih jezika kot takih znanostih vseh na posameznikih jezika kot takih slonečih nahajalnih in takovostnih istinitih dejstev, vseh istinitih implikatov in implikatorjev; isto velja 3.) za znanosti o delih jezika kot takih, 4.) za znanosti o lastnostih jezika kot takih in 5.) za znanosti o vseh semkaj spadajočih „drugih" predmetih kot takih. Če pa grem v tej vrsti istim potom navzdol in vzamem za primer zopet slavistiko, torej znanost iz druge točke temeljsko popolnega jezikoslovja sploh, mi je reči: v temeljsko in dejstveno popolni slavistiki je: 1.) znanost o slovanskem jeziku kot takem znanost vseh na slovanskem jeziku kot takem slonečih nahajalnih in takovostnih istinitih dejstev, vseh istinitih implikatov in implikator jev, 2.) znanosti o posameznikih slovanskega
JS Za vsako empirično, taktično jezikoslovje zopet le v aproksimativnern zmislu besede; primerjaj op. 16.
jezika znanosti vseh na teh posameznikih kot takih (n.pr. slovenskem, hrvaškem, srbskem, ruskem jeziku itd.) slonečih nahajalnih in takovostnih istinitih dejstev, vseh dotičnih istinitih implikatorjev in implikatov; isto velja zopet 3.) za znanosti o delih slovanskega jezika (n.pr. o slovanskih glasovih, oblikah itd.), 4.) za znanosti o lastnostih slovanskega jezika (n. pr. o slovanskem akcentu, besednem redu itd.) in 5.) za znanosti o vseh „drugih" semkaj spadajočih predmetih, pri čemur so te znanosti seveda znanosti le vseh onih istinitih na teh „drugih" predmetih (n.pr. slovanskem slovstvu, slovanskem narodu, slovanskih pokrajinah itd.) slonečih nahajalnih in takovostnih dejstev, implikatov in implikatorjev, ki slone skozi te predmete obenem na slovanskem jeziku, njegovih posameznikih, delih itd. Isto velja za vsako nadaljnjo peterno razdelitev teh podtočk slavistike itd., kar velja za slavistiko, velja tudi n. pr. za germanistiko, romanistiko itd., sploh za vse znanosti druge točke temelj-sko in dejstveho popolnega jezikoslovja sploh, velja pa v istem zmislu za vse znanosti tretje, četrte in pete točke tega jezikoslovja, za vse njih podvede, podvede teh podved itd. zopet „in infinitum" (za naše ograničeno spoznavanje).
Jezikoslovje, ki. sem ga formalno orisal kot temeljsko in dejstveno popolni sestav jezikoslovnih ved, je seveda le „ideja" faktično obstoječega jezikoslovja, ki pa ostane kot tako, t. j. kot „taktična" človeška znanost nujno vedno le več ali manj nepopolni odsev te „ideje". Upam, da me tukaj nihče krivo ne razume. To ne velja samo za jezikoslovje, temveč tudi za vsako drugo znanost. Vsaki znanosti (tudi n. pr. toliko posnemani „matematiki") odgovarja taka „ideja" te znanosti, kateri se ta znanost more vedno bolj bližati, ki pa je faktuno nikoli ne doseže. Kakor nam kaže naš formalni oris „ideje" jezikoslovja, ki velja mutatis mutandis za vsako drugo znanost, je vendar število temeljev, o katerih vse naj bi govorila kaka znanost, da se krije s svojo „idejo", neskončno (infinitum), še neskončne je pa število vseh na teh temeljih slonečih istinitih dejstev; ta neskončnost „ideje" vsake znanosti je pri tem še dvojna, javljajoč se a) v neskončnosti temeljev in istinitih dejstev, ki spadajo predmetno v vsakih petero točk te „ideje", b) v neskončnosti temeljev in istinitih dejstev, ki odgovarjajo predmetno „in infinitum"- 'idoči peterni razdelitvi vsakih naslednjih štirih točk te „ideje" (zgoraj kratko orisana „pot navzdol"!). Neskončnost se doseže tudi šele v — neskončnosti, torej nikdar v empiriškem zmislu besede. Še tako
T
mogočen razvoj kake znanosti pomeni torej izključno le bližanje te znanosti k njeni „ideji", doseg te ideje je faktično (za človeka) nemogoč in izraža le v neskončnosti ležeči cilj te znanosti. (Sicer pa leži le ravno v tej neobhodni oddaljenosti vsake faktične znanosti od njene „ideje" možnost in dolžnost znanstveno produktivnega dela. Neko znanost produktivno gojiti, se vendar ne pravi nič drugega, nego najti dosedaj neznana istinita dejstva in dosedaj neznane temelje teh dejstev, t. j. „dohajati" en korak bližje k „ideji" dotične znanosti: večni nedosežnosti te „ideje" odgovarja torej ravno „večnost" znanstvenega dela.) V tem in le v tem zmislu morem torej pač reči, da je tudi dandanašnje faktično jezikoslovje še prav daleč oddaljeno od svoje „ideje", t. j. od zgoraj formalno orisanega temeljsko in dejstveno popolnega jezikoslovja in da služi tudi njemu to jezikoslovje le kot cilj v neskončnosti. Naš oris „ideje" jezikoslovja pa more potemtakem služiti kot jasen kažipot tudi nam, ki vendar iščemo fenomenologijo jezika kot posebno, dandanašnje jezikoslovje izpopolnjujočo jezikoslovno panogo.
In v resnici nas pelje ta oris neposredno nazaj k mislim v prvem odstavku (str. 5 si.), kjer sem, skušajoč določiti najsplošnejše razmerje fenomenologije jezika z drugimi jezikoslovnimi panogami, trčil kmalu na vprašanje, v katerem razmerju stoje vse bujnopestre in se tudi po svojem predmetu med seboj razlikujoče jezikoslovne panoge napram svojemu enemu in istemu „predmetu": jezik. To vprašanje je zdaj razrešeno. Vse — vse faktično obstoječe in sploh vse mogoče — jezikoslovne vede so vede jezikoslovnih dejstev, ki slone kot taka na jeziku ali vsaj obenem na jeziku. Vse jezikoslovne vede spadajo torej v resnici po svojem predmetu skupaj v eno višjo celoto. Na drugi strani pa so vse posamezne jezikoslovne vede tudi po svojem predmetu med seboj nujno različne in sicer v dvojnem oziru: v kolikor so vsa jezikoslovna dejstva ali istinita nahajalna in takovostna dejstva ali istiniti implikatorji in implikati in v kolikor slone ta dejstva ali na jeziku kot takem ali na posameznikih, delih, lastnostih jezika in „drugih" predmetih kot takih ali („pot navzdol") na posameznikih, delih, lastnostih teh posameznikov, delov, lastnosti, „drugih" predmetov in zopet na odnosnih „drugih" predmetih itd. in infinitum. Vsi ti predmeti (dejstva in osnovni predmeti) so med seboj različni in torej tudi vse znanosti teh (nahajalnih, takovostnih — implikatov, implikatorjev) dejstev in o teh osnovnih predmetih (jezik, posameznik, del, lastnost jezika, „drug" predmet; dalje
posameznik, del, lastnost tega posameznika, dela, lastnosti „jezika", „drugega" predmeta, zopet „drug" predmet itd.). Ravno to zakonito razmerje vseh faktičnih in vseh mogočih jezikoslovnih ved z enim in istim predmetom: jezik na eni in jezikoslovno dejstvo na drugi strani pa nas je dovedlo do formalnega orisa „ideje" jezikoslovja, t. j. temeljsko in dejstveno popolnega sestava vseh jezikoslovnih ved, s tem pa zdaj obenem k našemu glavnemu izhodnemu vprašanju v prvem odstavku: kaj je fenomenologija jezika kot nova in samostojna jezikoslovna panoga, oziroma ali še dopušča sploh dandanašnje jezikoslovje koncepcijo take panoge? To vprašanje bo rešeno, če primerjamo natančneje dandanašnje jezikoslovje z „idejo" jezikoslovja in skušamo določiti one točke te „ideje", ki se v dandanašnjem jezikoslovju še ali sploh ne nahajajo, ali vsaj le v docela nezadostni in nepopolni meri. Z odkritjem tudi najmanjše take točke je v zmislu zgorajšnjih izvajanj neposredno zvezano odkritje novih, v dotično točko spadajočih znanosti.
(Dalje prihodnjič).
\
Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem.
Dr. Fr. Kidrič.
I. Ivan Ungnad v prognanstvu.
3.*
Problem ureditve novega življenja ter odvračanja eventualnih pravnih posledic izselitve je bila težka skrb, ki je spremljala Un-gnada na potu iz domovine.
Kmalu po prihodu na Nemško se je zaljubil 601etni vdovec1 v 221etno grofico Barbv, bivšo nuno2. Ungnadov pot v Mansfeld dne 20. marca 1556. je najbrž že v zvezi z ženitvijo: še istega leta je sledila dne 13. aprila zaroka, 1. julija pa na gradu Barby poroka-.
Živel je Ungnad tudi po poroki večinoma v Wittenbergu, deloma pa tudi v Eislebnu in pri grofu Barby\ Zemlje saške pa so mu začele kmalu presedati: saškega piva se ni mogel navaditi5; saško draginjo je čutil6; predvsem pa so mu bili zoperni verski prepiri nove okolice7.
Vsaj že spomladi 1557. so se obračali njegovi pogledi zopets na Wirttemberško. I<o se je sestal v Lipsiji s svetovalcem wirttember-
*	Dosedanje izsledke k temu poglavju prim. v uvodu (I. letnik CJKZ.) 67 (2, ženitev) — 69 (4).
1 Iz * Ungnadovega pisma Ferdinandu z dne 9. XI. 1555, gornjeavstr. dež. arhiv v Linzu, Museum, WeiBenwolf, zv. 51 ./56., foI.21b, sledi, da je Un-gnadova prva žena Ana grofica Thurn 24. III. 1553 še živela in kmalu potem umrla. — Izpopolni spredaj letnik L, str. 171!
- Dresser 95.
3 Spangenberg, Mansf. chron. I, 474 a.
♦	Ungnad-Krištofu 29. III. 1557, B."iefw. IV, 287.
•	Ep. cit. 289.
" Ep. cit. 288; Zasius-Ferd. 1. IX. 1558, o. c. 549.
1 Ungnad-Albrehtu 25.111.1560, Briefw. 225.
" Prim. 2. pogl. 172.
škega vojvode Vergerijem, bivšim koperskim škofom, je napisal dne 29.marca 1557. vojvodi Krištofu prvo pismo0: opisuje svojo usodo, opozarja, da „ima do Krištofa iz avstrijskih dednih dežel priporočila10, ki jih hoče sam izročiti" ter izraža upanje, da „mu Krištof, ko pride k njemu, kot revnemu romarju ne odreče podpore". V istem zmislu naznanja Krištofu tudi v jeseni istega leta, da bo jahal od kolokvija v Wormsu k njemu11. Pod konec leta je prišel res h Krištofu12, ki ga je imenoval 28. decembra 1557. za svojega svetovalca z letno plačo 500 gld.13. O preselitvi takrat po vsej priliki še ni bilo govora. Šele za drugo polovico junija 1558. je znova ugotovljena Ungnadova namera, da „se nastani z ženo in otroki na Wirttem-berškem". Ungnad je takrat osebno prosil Filipa hessenskega, naj ga priporoči Krištofu in Filip je prošnji ugodil14. V prihodnjih tednih je Ungnad svoj načrt zopet izpremenil in ko je prišel julija ali avgusta 1558. z družino h Krištofu, je hotel potovati dalje ter se nastaniti .v Straßburgu. Krištof ga je pred Straßburgom svaril. Nato je Ungnad vojvodo prosil, naj mu pomore kako drugače do stalnega bivališča. Krištof begunca ni hotel ostaviti na cedilu13 ter mu je dal na izbero pet bivališč16. Ungnad se je odločil za Amanden-hof v Urachu, kjer se je nastanil tik pred 12. septembrom 1558.17.
S pridobitvijo stalnega, mirnega in udobnega doma se je rešil Ungnad proti koncu tretjega leta svojega prognanstva znatnega dela skrbi. Nekdanje bivališče korarjev v Urachu, znano pod imenom Amandenhof ali Mönchshof18, resna zgradba na severni strani bahate prestolne cerkve sv. Amanda, obstoječa iz treh kril, ki obkrožajo podolgovato dvorišče z vrtom in studencem, je po razsežnosti in številu prostorov moglo Ungnadu v neki meri nadomestiti deželni dvorec v Gradcu ali grad Waldenstein na Koroškem.
9 Ungnad-Krištofu 29. III. 1557, Briefw. IV, 286—280.
«• Pritn. 2. pogl. 167.
" Ungnad-Krištofu 27. IX. 1557, Briefw. IV, 421.
<" Krištof-Fil. hess. 28. XII. 1557, o.e. 462.
13 Elze, Trubers Briefe 36 n. 3 (brez navedbe vira).
"> Filip Krištofu 24. VI. 1558, Briefw. Christoph IV, 527.
« Zasius-Ferd. 1. IX. 1559, Briefw. Christoph IV, 549.
Flze, Trubers Briefe 36 n. 3 (brez navedbe vira).
>; Zasius-Ferd. 12. IX. 1558, Briefe und Akten V, 129.
la Slika: Bučar, Pov. 111. — Opis: Beschreibung des Oberamts Urach. Herausgegeben vom K. Statistischen Landesamt2. Stuttgart 1009, 530—531.
Rodbinsko življenje je teklo beguncu brez silnih sunkov, iz-vzemši smrt brata Andreja, ki je umrl sredi 1557. L19. Mlada žena mu je bila iskreno vdana2" ter mu porodila dva sina: Wolfa 1557.21, Ivana Jurija 1562. L22. Mlajši otroci prvega zakona23 so se preselili pač takoj po očetovi poroki od tete k očetu in mačehi. Ehrenreich in Simon24 sta se šolala menda deloma doma25, deloma v Bakni na Wirttemberškem2fl. Za vzgojo sina Karla je prejel Ungnad od rein-skega opata Duelacherja še 1557.1. 100 tol. beličev27. Dne 1. julija 1556. se je vpisal Karel na wittenberškem vseučilišču28, kjer je študiral istodobno tudi njegov bratranec, Andrejev sin David, ki je bil od maja do 28. julija 1557. vseučiliški rektor29. V jeseni 1561.1. je poslal Ungnad Karla na dvor vojvode pruskega30. Starejša dva sina sta ostala v domovini. Krištof je služil ves ta čas na graniti31. Ludvik je stopil 1558.1. znova v vojaško službo ter ostal v njej štirinajst mesecev. Leta 1562. je spremljal kralja Maksimilijana v dostojanstvu dvornega maršala h kronanju v Frankfurt ter postal 8. oktobra 1563. Maksimilijanov najvišji dvorni maršal32.
Izguba nekaterih dostojanstev je bila avtomatična posledica Ungnadove izselitve.
V regestah „deželnozborskih obravnav in stanovskih listin" štajerskih se pri svojem „nasvetu in pozivu" z dne 6. januarja 1556. poslednjič omenja33. Dne 23. oktobra 1556. je že podpisal novi
19	Melanchthon Ph., Orationes V, Wittenberg 1572, 48—50; Dresser 109.
20	Dresser 95.
Dresser 107; prini.: U.ignad-Krištofu 27. IX. 1557, Brieiw. IV, 421.
22	Dresser 107, 95.
23	Prim. 2. pogl. 171, 174.
2> Dresser 101, 106.
» Ungnad-Albrehtu 20. X. 1561, Briefw. 245.
Freiberg-Ortenburgu 18.11.1562, Beiträge zur Geschichte Herzog Albrechts V. und der sogenannten Adelsverschwörung von 1563, bearbeitet von W. Goetz und L. Teobald, Briefe und Akten VI, Leipzig 1913, 61.
27	Gasparitz 123.
28	Album acad. vitenb. 319.
29	o. c. 327; Melanchthon, Orationes V, 17—50.
a» Ungnad-Albrehtu 20. X. 1561, Briefw. 245; * Ernest Juri Henneb.-Albrehtu „v sredo po Martinovem" 1561, skupni henneb. arhiv v Meiningenu.
31 Dresser 98.
12 Dresser 97.
»3 Prim. uvod 73.
deželni glavar štajerski svoj revers34. Po 7. marcu 1557. je zasedel tudi stolico velikega župana varaždinskega nov mož35. V kaki zvezi je nehal biti Ungnad Ferdinandov predrezec36, iz listin ni razvidno.
Ker je bil prevzel Ungnad vrhovno poveljstvo na graniti le do zadnjega februarja 1555.37, značaj Ferdinandovega svetovalca ter naslov in dohodke glavarja in vicdoma celjskega pa tudi v eksilu obdržal!S, hodi na račun verskega momenta in izselitve le izguba dveh, kvečjemu treh dostojanstev: deželnega glavarja, velikega župana in predrezca, torej dveh takih, katerih izguba je morala begu avtomatično slediti.
Ungnadova posestva sta upravljala sinova Krištof in Ludvik®9 v očetovem imenu.
Za prepis je vložil oče v tej dobi samo eno prošnjo: maja 1556. se beleži „latinska obveza, da hoče prepustiti po smrti Varaždin sinu"40. Ko je šlo 1558.1. za to, da preide Hirschegg in tistih 80 <0., ki so jih imeli Ungnadi reinskemu samostanu41 še vrniti, za 3000 gld. v popolno last Ungnadov42, se dovoljenje Ferdinandovo ni glasilo na ime sinov, ampak Ivana Ungnada in dedičev.
Ungnad je ostal torej tudi po odhodu iz domovine pravi posestnik svojih posestev v Ferdinandovih deželah. On je ponujal Ferdinandu Toblbad43, v njegovem imenu je bil prodan zlati in srebrni rudnik44. Pojavili so se sicer radi posestev razni spori: Ungnadovi železni trgovini so se delale neke zapreke4"1; dovoljenje za prodajo Laboda in Loschentala10 se je zavlačevalo47; meščani Krškega so
■"> Muchar VIII, 552.
'•■> Hrv. sabor-Ferd. 7. III. 1557, Monumenta XXXIX, Zagreb 1916, 10.
»« Prim. i. pogl. 75.
Prim. 2. pogl. 163.
38	Ferd.-Ungnadu 4. IX. 57, Dressei 59—60: ... uiiserem Raht Haupt-maim unnd Vitzdomb zu Cilli.
39	Prim. 2. pogl. 172.
'Arhiv skupn. fin. min. E 224, fol. 99 b.
Prim. I. pogl. 76, 2. pogl. 163.
42 Oasparitz 124.
<3 * Ferd.-Ungnadu 16. V. 59, skupni fin. arhiv.
« Ungnad-Albrehtu 12. IX. 1561, Briefw. 231.
« Prim.: 'skupni fin. arhiv, R 234, 12 a, 22.1.1558: Hansen-Ungnad, Bescheid liber Eisenbergvverk, Geschiitz und Munition und Herschaft Laff-mund; * Ferd.-Ungnadu 16. V. 1559, skupni fin. arhiv.
Prim. 2. pogl. 165.
» Skupni fin. arhiv, R228, 163 b, 29. VIII. 1557.
se branili storiti obljubo48. Toda ti slučaji bi se bili mogli tudi pripetiti, če bi bil ostal Ungnad v domovini. Na splošno velja, da je svoja posestva Ungnad tudi po izselitvi nemoteno užival.
Ungnadove gmotne razmere v eksilu osvetljuje precej jarko dvoje momentov: tistih 5146gld., ki jih je mogel v teku štirih let založiti za jugoslovanski tisk10, in pa številno osebje njegovega dvora"'0, kjer najdeš vse stopnje od dvorskega plemiča ali domačega učitelja do soproginih „poštenih žensk in služabnic"51. Konj je vzel s seboj na Nemško 2052. K dohodkom iz posestev ter letnim 500 gld. iz glavarstva in vicedomata celjskega se je pridružilo z letom 1558. še drugih 500 gld. na leto, ki so bili v zvezi z dostojanstvom Krištofovega svetovalca33, obenem pa tudi letnih 600 gld. provizije"4, ki se mu je vsaj 1557. 1. začela redno izplačevati55. Grofica Barby, svakinja kneza Anhaltskega50, je imela gotovo precejšno doto, stanovanje pa je imel Ungnad vsaj od srede septembra 1558. zastonj. Vsaj od jeseni 1558.1. sem je razpolagal približno z istimi dohodki kakor prej v domovini.
Na odplačilo starih dolgov57 seveda tudi v novih razmerah ni bilo mogoče misliti. Predvsem pač ti dolgovi so povzročili tudi razne prodajne načrte. Prišle so celo okoliščine, da je moral delati nove dolgove. Tako prosi v jeseni 1561.1. pruskega vojvodo za leto dni na posodo 600 ali 700 gld., da mu sluga oskrbi na Pruskem neke stvari, ki so se mu zdele na Wirttemberškem predrage: krzno, konje, jantar itd.BS. Da je pa šlo tudi v tem slučaju bolj za trenotno zadrego nego faktično pomanjkanje, dokazuje dejstvo, da je Ungnad po poteku roka dolg tudi plačal5?.
Najresnejši problem, ki ga je naprtila Ungnadu izselitev, je bila ureditev odnošajev z vladarjem.
»s * Ferd.-Ungnadu 16. V. 1559, skupni tin. arhiv.
,0 Vseuč. tubinško 14. VI. 1564; Kostrenčič 227.
5U Prim. Bučar, Pov. 57—58.
si Ungnad-Albrehtu 20. X. 1561, Briefw. 245.
Ungnad-Albrehtu 12. IX. 1561, Briefw. 233.
33 F.lze, 1 rubers Briefe 36, n. 3. (brez navedbe vira).
™ 'Prim. 2. pogl. 164.
™ "Skupni fin. arhiv, R 228, 163 b, l.X. 1557.
30 Dresser 107.
« Prim, l.pogl. 77, 2. pogl. 165, 166.
ss Ungnad-Albrechtu 12. IX. 61, Briefw. 232.
••» Ungnad-Albrehtu 11. VI. 1562, Briefw. 276.
Kralju Ferdinandu je pisal dne 19. novembra 1555. iz Prage dolgo pismo150: poudarja, kako upravičeno se je branil prevzeti 1553. 1. vrhovno poveljstvo; podčrtuje svoje opazovanje, da se je Ferdinand „na nekaterih državnih zborih, pri zborovanjih dežel in posebno še v teku zadnjih dveh deželnih zborov v Gradcu 1551. in 1553.1. proti svojemu ubogemu služabniku zelo nemilostljivo vedel"; obširno popisuje svoj usodepolni razgovor s Ferdinandom tik pred svojim odhodom na granico dne 24. marca 1553. ob 12. uri dopoldne, na koncu katerega je Ungnad izjavil: „Bogu bodi potoženo, da sem doživel to uro; to leto hočem, kakor sem obljubil Vašemu Veličanstvu, zvesto služiti in (v boju) proti sovražniku ne štediti ne telesa, ne življenja in premoženja, toda po njega poteku se odrečem * vsemu", Ferdinand pa zažugal: „Zapomnite si ta dan in to uro"61. Na koncu pisma izjavlja Ungnad nekako mimogrede, da se odreka službe: „Želja, da Vašemu Veličanstvu ne bi dal vzroka k nadalj-nemu pomnoževanju nemilosti do mene, me je naklonila, da se odrekam vseh služb in stvari. Da ne bi moji nasprotniki proti meni še naprej izmišljevali krivih nasvetov ter me spravljali še globlje v nemilost, se hočem zadrževati medtem, dokler ne razkrije -Vsega-mogočni moje nedolžnosti, kjer bode mogoče."
Ko se je zaročil, je Ferdinandu to „večkrat pisal in javil" ter ga prosil, naj pošlje na gostijo svoje odposlance02, toda upanje ga je varalo03. Med 1. julijem 1556.64 ter 27. aprilom 15 5 7.65 je pisal Ferdinandu novih dvoje pisem66, eno iz Wittenberga, drugo iz Spremberga07, v katerih se je pritoževal zlasti proti bagateliziranju o priliki porokees ter se ponudil, da hoče v svrho rešitve svojih stvari potovati v Regensburg na državni zbor ali v Prage. Šlo mu je gotovo zlasti za izplačilo provizije in miloščine09, radi katerega
«o » Ungnad-Ferd. 19. XI. 1555, gornjeavstr. dež. arhiv.
61	Izpopolni s temi novimi podrobnostmi 2. pogl. 162, 175—176.
fl2 Pisma se še niso našla.
™	* Ungnad-Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv, Misc. 735, fol. 2 b.
"	Datum poroke!
1)5	Datum prihodnjega ohranjenega pisma!
86	Pisma se še nišo našla.
07	* Ungnad-Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv, Misc. 735, fol. la.
'•s	* Ep. cit. 2 b.
69	Prim. 2. pogl. 164, 166.
so sledili njegovi sinovi in sluga 1555. in 1556.1. Ferdinandu in komori v Augsburg, Inomost, Linz in na Dunaj, z Dunaja v Prago in zopet nazaj70.
V drugi polovici 1556.1. je krenil v Brüssel, kjer je bival pri sinu Filipu istega leta do 29. junija in pa od 25. julija dalje cesar Karel71. Na pot se je podal najbrž po svoji poroki, torej po 1. juliju 1556., ter prispel v Brüssel nekako istodobno s kraljem Maksimilijanom, ki je zapustil Dunaj 31. maja ter 17. julija prišel v prestolico Nizozemske72. Ungnadov namen je bil, da izroči cesarju „prošnjo73, kjer je govoril o sebi kot starem izurjenem služabniku in vrhovnem poveljniku Nj.Kr. Vel. (= Ferdinanda) proti Turkom" ter omenjal tudi neke „vzroke"74, kar kaže na akcijo za podporo in na obraz-ložbo vzrokov izselitve. Svoj prihod je javil takoj drugi dan Ferdinandu75, mu poslal prepis70 svoje prošnje do cesarja ter sporočil vse tudi Ferdinandovemu oratorju licencijatu Gomezu77, ki je prišel v Brüssel po 29. juniju 1556.78. Gomez je obljubil Ungnadu vsakršno pomoč pri cesarju in Granvelli, h kateremu ga je vedel drugi dan tudi na obed. Ungnad je že menil: „kakršni obeti, takršna dela", kar so mu naznanile „visoke in ugledne osebe", da stoje stvari precej drugače in da je poslal Ferdinand baje bratu pismo, v katerem je cesarja na Ungnadovo versko stališče zelo nemilostljivo opozoril. Nato mu je priznal tudi Gomez, da ima ukaz, ga radi vere pri Karlu in Filipu „težko in škodljivo obdolžiti". Ungnad se je zbal „nizozemskih škofov in popov" ter pobegnil iz Brüsslja70.
Najbolj je Ungnada grizlo, da vkljub poldrugoletnemu naporu ni mogel izsiliti Ferdinandu pismenega odgovora. Ko je prišel kralj 22. marca 1557. zopet v Prago, je govoril Ungnadov sluga Krištof Raidt z njim samim ter ga prosil v imenu svojega gospoda pismenega odloka. Pismen odgovor pa se tudi sedaj ni dal doseči. Ferdinand je pač obljubil, da bo zapovedal predložitev Ungnadovih
70	Ungnad-Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv.
71	Holtzmann, Max. 277.
7- o. c. 271, 277.
73 Prošnja se še ni našla.
7\ * Ungnad-Ferd. 19. IV. 57, inom. drž. arhiv.
75	Pismo se še ni našlo.
76	Prepis Ungnadove prošnje ces. se še ni našel.
77	* Ungnad-Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv.
7» Ferd.-Karlu V. 29. VI. 1556, Correspondenz des K.Karl V., Bd. III, Leipzig 1846, 704.
7» * Ungnad-Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv.
stvari, „ki so pri komori še nerešene", ter jih „milostljivo rešil", o drugih točkah Ungnadovih pisem pa je menil, da „niso take, na kakršne bi se moralo odgovarjati"80.
Do srede aprila 1557. se je torej Ungnad lahko prepričal, da si s svojo trdoglavo naivnostjo ne pripravi znova vladarjeve milosti, še manj pa skloni Ferdinanda do izjave, da je v verskem oziru pravda na strani bivšega glavarja štajerskega; tem intenzivnejše je začel delati na to, da uveljavi pri Ferdinandu svoje gmotne in častne terjatve.
Jedro pritožb in terjatev, ki jih je nanizal sedaj Ungnad za Ferdinanda, so tvorile stvari, ki so bile vsaj deloma že pred izbruhom krize akutne81: posebni službeni izdatki: „nekoliko tisoč" « izza dvorne službe, „mnogo tisoč" izza državnih zborov, „mnogo tisoč" izza vojaških služb82; odškodnina za „štiri ogrske gradove"; izguba Kočevja s pritiklinami. Pravico do odškodnine radi odstopa „štirih ogrskih", to je hrvaških gradov: grada in mesta Varaždina, grada in mesta Rakovca, Medvedgrada in Taborja ali Lorkovica, ki jih je bil dobil sam od kralja Ludvika in kraljice Marije za 12.000 goldinarjev zakupnine8*, utemeljuje s tem, da je Ferdinand rabil njih odstop za pridobitev naklonjenosti mogočnih ogrskih velika-sev84. Na sličen način podpira tudi zahteve radi izgube Kočevja, češ, da je odstopil od svojih jasnih in priznanih pravic le vsled intenzivnega prigovarjanja in zagotavljanja odškodnine^3.
K tem se je pridružila še vrsta novih momentov: tisto povelje radi financ86; afera v Briisslju87; zavlačevanje izplačila miloščine in provizije88; zaostala plača iz deželnega glavarstva89; neporavnani računi za nabavo topov in smodnika v Celju in Varaždinu3 ',
*> * Ep. rit. fol. la.
S1 Prim. i. pogl. 77.
32 * Ungnadov seznamek služb (19. IV. 1557), gorujeavstr. dež. arhiv v Liuzu, Museum, Weißenwolf, zv. 51 ./56., fol.2, 5, 8 a, 15a, 17b.
*3 Izpopolni in popravi z novimi podrobnostmi 1. pogl., str. 77.
S4 * Ungnadov seznamek služb (19. IV. 1557), gornjeavstr. dež. arhiv, zv. 51./56., fol. 16 a.
sr' * Ep. cit. 16 b.
M1 Priin. 2. pogl. 168.
87 Spredaj op. 79.
Spredaj op. 70.
SB * Skupni fin. arhiv, R 228, 103 b, 27. VIII. 1557: Mit Hansen Ungnaden oder den Seinigen seiner ausständigen Landeshauptmannschaftsbesoldung wegen abraten und den Ausstand vergüten zu lassen.
"" Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 357.
izvirajoči pač iz Ungnadove skrbi za granico; zapreke pri železni trgovini, v Krškem in pri prodaji Laboda in Loschentala91; neki „članek" njegovega bivšega gradnika varaždinskega92. Končno se je Ungnad sedaj celo spomnil, da bi se dalo morebiti še kaj iztisniti iz dediščine Reichenberžanov, češ, njegov oče ni nikdar ničesar dobil za varuštvo nad reichenberškimi gradovi in posestvi93.
Upravičenost Ungnadovih gmotnih zahtev ni vedno evidentna ; begunec je moral od početka računati s tem, da z vsemi ne prodere.
Dne 17. aprila 15J>7. je pisal Ferdinandu iz Wittenberga obširno pismo, ki operira z nekaterimi označenih momentov94: bridko se pritožuje radi preziranja o ženitvi, radi afere v Briisslju, radi zavlačevanja odloka na prošnje in pritožbe in čudnega postopanja komornih svetovalcev glede miloščine in provizije, ter poudarja dolgoletno in zvesto službovanje in dolgove, napravljene v službi Ferdinandovi. Dva dni pozneje95 je sledila zopet nova Ungnadova vloga96. Tema dvema vlogama je priložil priporočilo štajerskih, koroških in kranjskih deželnih stanov iz 1555.1.87, nova priporočila knezov volilnikov saškega in brandenburškega ter seznamek svojih služb in uslug9S. Seznamek99 omenja splošno tudi nepovrnjene službene izdatke, briisseljsko afero ter izgubo „ogrskih" (= hrvaških) mest in gradov in izgubo Kočevja. V istem zmislu je nameraval zainteresirati dne 3. majnika 1557. tudi kralja Maksimilijana100, samo dve točki je nekoliko izraziteje oblikoval: naj Ferdinand nekaj njegovih dolgov prevzame nase, provizijo pa poveča, vsaj podvoji.
« Spredaj op. 45, 47.
92 * Ferd.-Ungnadu 16. V. 59, skupni fin. arhiv.
Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb.
*	Ungnad-Ferd. 17. IV. 1557: inom. drž. arhiv in gornjeavstr. dež. arhiv (kopija).
03 * Ferd.-Ungnadu 31. V. 1557, gornjeavstr. dež. arhiv v Linzu, Museum, WeiBenwolf, Bd. 51/56, fol. 31 a.
»« Vloga z dne 19. IV. 1557 se še ni našla.
« Prim. 2. pogl. 167.
*	Ferd.-Ungnadu 31. V. 1557, gornjeavstr. dež. arhiv.
9n » Verzaichnus was der vnderthenig her hans Ungnadt der Ro. Kunig. Mt. sein allergnadigsten herrn mit Darstreckung leibes, guts u. bluts gehor-samlich on Ruem zu ineiden vonn Jugent auff treulich vnd nutzlich gedient, gornjeavstr. dež. arhiv, zv. 51 ./56., fol. 1—20.
«o Ungnad-Maks. 3. V. 1557, Sitzungsb. 1849/11, 338—347; Loserth, Rei. 375-381.
Dne 31. maja 1557. je končno Ferdinand prvič pismeno odgovoril101 : potrjuje prejem vseh Ungnadovih vlog, a meni, da se na Ungnadova vprašanja pismen odgovor zato ni dal, ker je „jih nekoliko menilo, da zadostuje ustmen odgovor in da pismenega treba ni"; Ungnadove zasluge na vojnem in upravnem polju priznava, „iz-vzemši to, kar je storil v verskih stvareh brez njegove volje ali proti njej", meni pa, da „se ne more spominjati, da se njegove zasluge ne bi bile poplačale", češ, „razen svoje izdatne plače v vojski je upravljal vedno dobre urade, kjer drugi pred njim niso bili oškodovani, ampak so svoje stališče zboljšali"; opravičuje zakasnelo izplačilo provizije in miloščine, ki se sedaj takoj nakaže; ne more uvideti, da bi se bilo Ungnadu „zopet vzelo, kar se mu je prej dalo", ter ga poziva, naj to podrobno obrazloži.
Poziv na „nekoliko svetnikov" je mogel Ungnada opozoriti, da Ferdinand njegovih vlog najbrž ni osebno prečital. Začetek pa je bil vendar storjen.
Proti koncu avgusta 1557. je imela dvorna komora že nalog, naj poravna zaostanek Ungnadove plače izza deželnega glavarstva'02 ter odstrani ovire pri prodaji Laboda in Loschentalalos. V začetku prihodnjega meseca je podpisal Ferdinand za Ungnada tudi dvoje listin: izpričevalo, da je službo vrhovnega poveljnika na vojaški granici vršil „zvesto in pošteno"104 in pa formalni dekret o 8000 gld. miloščine105; obenem se je dovolilo 4000 gld. miloščine tudi Ungnadovemu sinu Ludviku ter se določilo, da si izplačata oče in sin miloščino in oče tudi provizijo iz urbarske davščine v Celju100.
Radi ostalih točk je Ungnad najbrž zopet dregal. Dne 20. januarja 1558. beleži dvorna komora: „O pritožbah Ivana Ungnada se naj posvetuje"107 in zopet: „O Ivanu Ungnadu radi topov in municije se naj poroča"108. Dva dni pozneje je izšel „odlok o
101	* Ferd.-Ungnadu 31. V. 1557, gornjeavstr. dež. arhiv v Liuzu, Museuin, WeiBenwolf, zv. 51 ./56., fol. 31- 32.
102	Spredaj op. 89.
i"3 * Skupni fin. arhiv, R228, fol. 163 b, 29. Vili. 1557.
Ferd.-Ungnadu 1. IX. 1557, Loserth, Ref. 110.
i»» Ferdinand-Ungnadu 4. IX. 1557, Dresser 59- 60.
"o »Skupni fin. arhiv, R 228, 163b, l.X. 1557.
107 * Skupni fin. arhiv. R 234, fol. 11 b.
los * o. c. 12 a.
železnem rudniku, topovih in municiji ter gospoščini Labodu"1»«. Zadovoljive končne rešitve pa odlok ni prinesel: glede rudnika je „naložil in zapovedal Ferdinand nižjeavstrijski vladi in komori pravičnost", radi topov in municije je pa naročil Maksimilijanu šele 20. maja 1558., naj „poizveduje in preiskuje"110.
Ko se je stvar zopet zavlačevala, je začel Ungnad iznova iskati priprošnjikov111. Albreht, vojvoda bavarski mu je sedaj res izpo-sloval dva odloka112: prvi z dne 15.majnika 1559.113 se je tikal „odstopa ogrskih mest in gradov, gospoščine Kočevja in zahtev do Reichenburžanov"114, drugi z dne 16. majnika istega leta115 je dirigiral Ungnada glede Krškega in varaždinskega gradnika na dvorno pisarno, glede železnega rudnika zopet na dolnjeavstrijsko deželno vlado, glede odškodnine za topove in streljivo pa na preiskovanje Maksimilijana.
Ungnad je bil prejkoslej odvisen od svojih verskih protivnikov ua dvoru, pri katerih sta njegova sinova in sluga brez uspeha „drezala in opominjala"110. Uspeh si je obetal Ungnad menda samo v slučaju, če bi Ferdinand njegove vloge sam prečital in jih osebno rešil. V dosego tega namena se je obrnil sredi 1559.1. do Ferdinandovih otrok in zeta Albrehta117. Istodobno je poslal prepis obfeh svojih vlog iz 1557.1. sinovoma Ludviku in Krištofu z naročilom, „da jih predasta o priliki" Ferdinandu118. Ker je bil najbrž izvedel, da se zdijo njegove prejšnje vloge Ferdinandu predolge119, napisal je dne 22. avgusta zanj novo vlogo120, kateri je priložil tudi nov in krajši seznamek svojih služb121. Iz gmotnih zahtev precizira le nekatere: dolgove, škodo radi izgube „ogrskih gradov" in Kočevja,
10,1 Spredaj op. 45. — Odlok sam se doslej nI našel.
no « Ferd.-Ungnadu 16. V. 59, skupni fin. arhiv.
111 Maks.-Krištofu 3. III. 59, Briefvv. IV, 615.
Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 347.
1 Odlok sam se doslej ni našel.
»"> * Skupni fin. arhiv, R 241, fol. 97 a.
115 Ferd.-Ungnadu 16. V. 1559, skupni fin. arhiv, I. O. Hfts. Acta lit. 9, Fasc. 4, Nr. 2.
Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 347.
«- Ungnad: Ferd. 22. VIII. 1559, o. c. 347; Ferd. hčeri 22. VIII. 1559. o. e. 362—363.
Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, o. c. 348.
Prim. Ep. cit. 348, 351, 353.
Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, o. c. 347-353.
i « o. c. 353—363.
posebne izdatke v dostojanstvu deželnega glavarja in lastne prispevke za topove in streljivo na granici. Za Kočevje predlaga, naj mu ga prepusti Ferdinand v dedno last kakor je bilo prej, češ, „odkupnino 13.000 gld. povrne ob svojem času ali sam ali pa otroci", svojo zahtevo iz reichenburške dediščine je pripravljen umakniti.
Tudi še po tej ponesrečeni akciji je skušal priti do cilja s pomočjo priprošnjikov: vojvode wirttemberškega, izbornika palatin-skega, deželnega grofa hessenskega122, vojvode bavarskega123 in kralja Maksimilijana124. Ko se je Ferdinand proti koncu septembra
1561.	zopet nastanil v Pragi125, je naprosil Ungnad Maksimilijana, naj ga za odlok ustno ali pismeno priporoči cesarju120. Junija
1562.	je nameraval iti celo v Worms k državnemu zboru ter govoriti s Ferdinandom osebno127, a načrt se ni uresničil.
O tistem povelju radi financ na granici, ki je bilo najbrž neposredni vzrok Ungnadove izselitve128, je govoril Ungnad najbrž v eni svojih prvih vlog129.
Ferdinandov odlok z dne 16.majnika 1559. tako Ungnadovo omenitev suponira. S pojasnilom, ki ga daje ta odlok, bi bil mogel biti Ungnad zadovoljen: „da se to ni zgodilo Ungnadu v sramoto ali ponižanje, ampak zato, da se dosežeta večja pravilnost in večji red in da bi vodil Žiga Galler kot vojni blagajnik svoje račune tem vestneje in pravilneje"130. Vkljub temu pa je naročal Ungnad kmalu potem zopet sinovoma Krištofu in Ludviku, „naj ne pozabita poleg drugih pritožb zlasti ukaza, poslanega trem deželam, ki se naj razveljavi". Ungnadovo pismo Ferdinandu z dne 22. avgusta 1559. priča jasno, kako ga je ukaz grizel: opozarja na svoje naročilo sinovoma ter zatrjuje, da je prišel radi tistega povelja po nedolžnem v sramoto131.
»" Krištof-izborniku palat. in grofu hess. 1. X. 1559, Briefw. IV, 196.
"a Zasius-Ferd. 14. VII. 1561, Briefe und Akten V, 221—222; Freiberg-Ortenburgu 17.1.1562, Briefe und Akten VI, 50.
Ungnad-Maks. 20. XI. 1561, Sitzungsb. 1849/11, 364.
lis Gevay, Itinerar.
Ungnad-Maks. 20. XI. 1561, Sitzungsb. 1849/11, 363—366; Maks,-Ungnadu 13.1.1562, o. c. 366.
Ungnad-Albrehtu 15. III. 1562, Briefw. 201.
J2» Prim. 2. pogl. 168, 176.
i2!l Prim, vloge, ki se še niso našle: spredaj op. 62, 66, 75, 96.
i3(. * Ferdinand-Ungnadu 16. V. 1559, skupni fin. arhiv.
Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 351.
O pravem motivu izselitve132 Ungnad tudi v pismih Ferdinandu ni govoril razločno.
V	prvem pismu po begu navaja za motiv svojega koraka bojazen, da ne bi njegovi nasprotniki „še naprej izmišljali proti njemu krivih nasvetov ter ga spravljali še globlje v nemilost1 »¿V prihodnjih vlogah je „nekoliko na dolgo" razlagal, „po kom se je izvršil njegov odpad" in kateri so tisti „utemeljeni krščanski, častni in resnični vzroki, h katerim ga je prisilila njegova vest in dolžnost"184. V pismu z dne 17. aprila 1557. govori o „zapovedi najvišje vesti", o „visokem vzroku"136.
Tudi proti Ferdinandu podčrtuje torej predvsem verski motiv izselitve, ne pove pa, ah mu je šlo za nevarnost radi vere ali za izpremembo verskega miljeja. Ferdinand je računal z drugo even-tualnostjo. Dne 31. maja 1557. piše Ungnadu: „Radi vere ni hotel ostati dalje v službi in deželah N. V., ampak se je službam odrekel in odšel drugam. N. V. je milostno dopustilo, da se to zgodi, ter se radi tega z njim ni pogajalo, zato tudi ni potreba, da se poziva na Augsburški verski mir ah na kaj drugega, kar je N.V. poleg tega še govorilo, ker ga vendar N. V. ni v tem niti najmanj oviralo"136.
Ungnadovi vrnitvi v domovino je pretila iz verske politike Ferdinandove tem manj kaka nevarnost, ker je Ferdinand svoj komentar augsburškega verskega miru že par mesecev po Ungna-dovem odhodu naravnost revociral137.
V	prvi dobi svojega begunstva se je hotel vrniti v domovino le pod gotovimi pogoji.
Še spomladi 1557. nastopa proti somišljenikom zelo radikalno. Krištofu piše, da odpove Ferdinandu pokorščino, „ako se ne izpre-obrne"13S, to je ako se ne pridruži novovercem. Ferdinandu samemu piše istodobno ravno nasprotno: da se noče „v ničesar takega spuščati ali se tako vezati, da bi N.V. ne mogel služiti, ako bi hotel".
»3- Prim. 2. pogl. 174.
13:! Spredaj op. 60.
J» Ungnad: Maks. 3. V. 1557, Sitzungsb. 1849/11, 338; * Ferd. 17. IV 1557, inom. drž. arhiv; Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 348.
13E * Ungnad-Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv.
lae • Ferd.-Ungnadu 31. V. 1557, gornjeavstr. dež. arhiv.
Prim. 2. pogl. 176.
Ungnad-Krištofu 29. III. 1557, Briefw. IV, 288.

Vendar izjavlja v istem pismu tudi vladarju, naj „ima radi vere ž njim potrpljenje, dokler se ne doseže verska poravnava": šele za dobo, ko „se sveta vera poravna", se daje Ferdinandu proti Turkom na razpolago1"0. Slične misli javlja v tem času tudi kralju Maksimilijanu : da „se dvigne tisto uro z ženo in otroki, da Ferdinandu pred vso drugo gospodo zvesto in odkritosrčno služi, ko se uvede (v avstrijskih deželah) prava urejena cerkev, kjer pridigajo krščanski pridigarji čisti božji nauk in delijo najsvetejši zakrament kakor je Bog zapovedal, malikovalstvo in kriva služba božja pa ne bode več trpela"140.
Po Ferdinandovem odgovoru z dne 31. maja 1557. je Ungnad svoj radikalizem ohladil in taktiko izpremenil. Vzrok je nedvomno omenjeno pismo, kjer mu Ferdinand ni le odrekel pravice poziva na Augsburški verski mir141, ampak še dostavil: „kar je pa pisal Ungnad N. V., podanikom in drugim visokim osebam radi vere, tega se mora pač še sam dobro spominjati in pomisliti, ali in kako mu je to pristojalo".
Sedaj je Ungnad nehal pisati vladarju o pogojih za zopetni vstop v službo: splošno izjavlja, da se hoče izkazati vrednega ugodne rešitve svojih gmotnih zahtev in da je „njegova srčna želja in molitev k Bogu", da bi mogel Ferdinandu „do groba služiti"112; obenem prosi, naj mu blagovoli cesar dati „izkaznico in varstveno pismo, da sme v (nemški) državi, kjer se mu zljubi, za svoj denar nemoteno in brez škode živeti in stanovati, iti v svojo domovino ter brez ovire priti in oditi, ako bi se mu zahotelo143.
Po drugi poti pa je skušal doseči več, nego je povedal v pismih: da ga Ferdinand pozove formalno nazaj, s čimer bi se bila namah izpodbila podlaga različnim sumničenjem.
Ko je bil 1558.1. Ferdinandov svetovalec Zasius na Wirttem-berškeni, je posredoval pri njem za Ungnada vojvoda Krištof in Zasius „se ni mogel braniti" ter je sporočil 12. septembra 1558. vladarju, da bi Ungnad „rad stopil zopet v službo" in da ga Krištof
i»» * Unguad-Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv.
Ungnad-Maks. 3. V. 1557, Sitzungsb. 1849/11, 343.
141	Spredaj op. 136.
142	Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 352, 353, 362.
i" Ep. cit. 350.
priporoča144. Slično se je še „nekolikokrat iskala sprava" med Un-gnadom in Ferdinandom143. Proti koncu leta 1563. se je v Ljubljani splošno govorilo, da „stojijo Ungnadove stvari ugodno", da ga je „Ferdinand že imenoval za svojega tajnega svetovalca in poveljnika in da se njegov prihod na Dunaju vsak dan pričakuje"148. Toda to so bile zgolj želje protestantov. Ungnad ni dobil niti poziva niti zaprošene izkaznice. Ferdinand je stereotipno odgovarjal: „Nisem mu rekel, naj gre, ne maram ga pozvati, naj se vrne"147.
V Ungnadovem slikanju motiva k izselitvi in navajanju pogojev za vrnitev se že zrcali načelno stališče, kako izpoveduj svojo vero tudi v slučaju, ko prihajaš k verskemu nasprotniku s prošnjo.
Leta 1556. je pisal ljubljanskemu škofu Textorju, ki ga je imel po vsej priliki za glavnega protivnika na dvoru, izzivajoče pismo145: pravdo „cerkve božje" reklamira za svojo augsburško veroizpoved; Textorju in „njegovi trumi in njegovim svetovalcem" očita, da so pravo cerkev „razbili, razdejali, zapustili"; zahteva protidokaze iz svetega pisma; oponaša, da je katoliška „navada", tistega, „ki išče cerkev božjo, se o njej posvetuje ali (o njej) čita", proglašati za blaznega149.
Slične misli razvija tudi še prihodnje leto v pismu Ferdinandu130: z mladeniškim reformatorskim ognjem vzklika: „kaj bi bilo pomagano s tem N. V., či bi se jaz s svojo dušo večno pogubil"; iz določil passovske pogodbe in augsburškega miru sklepa, „da se v takih vzvišenih stvareh ne sme delati nobenemu kristjanu niti najmanjša ovira, škoda ali kvar"; odkrito priznava, da ni nobene druge vere kakor augsburške konfesije, v kateri je utemeljeno resnično pravo spoznanje in izpovedanje, prava molitev in zahvala k Bogu, Večnemu očetu in našemu spasitelju Jezusu Kristusu, odpravljeno pa vsako malikovanje, kriva služba božja in bogoskrunstvo"; nasprotnikom kliče, da se ne bode sramoval delati javno pokoro, ako mu pokažejo iz božjega povelja in svetega pisma drugo pot", imenuje jih „brezbožne pope, ki so vladali cerkev bolj iz napuha in radi
Zasius-Ferd. 12. IX. 1558, Briefe und Akten V, 129.
Strein, Aufzeichenbuch, Osterr. Zeitschrift 1837, 256.
Trubar-Uugnadu 9. XII. 1563, Briefe 374.
"<7 Spredaj op. 145.
148 Pismo samo se doslej ni našlo.
»o Ungnad-Maks. 3. V. 1557, Sitzungsb. 1849/11, 340, 343.
130 * Ungnad-Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv.

lastne skoposti, kakor pa po božji zapovedi in k božji slavi"; Ferdinanda opozarja naravnost na svojo molitev, da bi „Bog obvaroval N. V. pred krivimi sektami in babilonskimi popi".
Po strogi Ferdinandovi zavrnitvi z dne 31. maja 1557.151 je tako ostentativno podčrtavanje svoje vere sicer opustil, zakrival pa svoje vere v prošnjah do Ferdinanda tudi odslej ni; priznati se mu mora, da je svoje prepričanje vedno pogumno kazal, tudi tam, kjer mu je taka odkritost mogla škodovati.
Iz dolge vrste računov, katere je razgrnil Ungnad pred svojim vladarjem, se jih je zanj ugodno rešilo samo nekoliko: miloščina se mu je izplačala; provizija se mu je začela izplačevati; zaostalo plačo deželnega glavarja je dobil; žaljivo povelje radi financ na granici se je omililo; dovoljenje za prodajo Laboda in Loschentala se je dalo. — Vse drugo se je ali položilo ad acta, ali zavlačevalo.
Četudi del ostalih terjatev ni bil dobro fundiran, odseva iz načina njih obravnave vendar vladarjeva nemilost do Ungnada.
Skrb za vzpostavitev prijaznih odnošajev z vladarjem je mučila Ungnada do konca dni, dočim mu rešitev ostalih problemov, ki so ga ob odhodu iz domovine silili najbrž k razmišljanju, ni nudila vzroka za upravičene pritožbe. Da bi bil trpel Ungnad radi vere nameravano krivico, se vkljub vsemu splošno ne more reči.
"i Spredaj op. 136, 141.
Sorodstvo staroindijskega sämä „Halbjahr".
Spisal Franc Ramovš. (V pojasnitev briž.-slov. v uzniazi.)
R. Nachtigall je objavil v Časopisu za zgodovino in narodopisje, XII., 1—12, novo razlago slovenske besede prešuštvo in s pomočjo te pojasnil tudi sorodstvo briž.-slov. v uzmazi — v uzrnaztue. Prvo je izpeljano iz slovanskega korena suh-, drugo iz korena stnag-. Le deloma se krijejo pomeni teh dveh korenov, tako da paralela ni čisto popolna. Pri korenu smag- najdemo še v vseh slovanskih jezikih prvotni pomen „peči, žgati" poleg mlajšega, ki se že krije s pomeni besed korena suh-. Ako pogledamo današnje slovensko sušiti z vsemi pomeni „trocknen, dörren, räuchern, mager machen", tedaj ni težko določiti, kateri pomen je prvoten; v dörren—sušiti imamo sicer pojem „peči, žgati", vendar je očividno, da se je ta pojem še le pozneje mogel pridružiti pojmu „sušiti", ki je prvotno zaznamoval le „suho storiti" (faktitivum), ne glede na to, kako (ali z žganjem, ali na zraku itd.) se je to doseglo. Slovansko suhi. nam pa še ne poda pojma „peči, žgati", ki ga tudi nimajo istokorenske besede drugih indoevropskih jezikov, prim. Vit.sausas „trocken", gr. atiog „trocken, verdorrt", sti. ctiska, zend. huska, stperz. uska „trocken", alb. #an' (iz *saus-niö) „trockne", lat. südus (iz *susodos) „trocken" i. dr. Ako bi imela Torp-Falk pri Ficku, Vgl. Wrtb. d. idg. Spr.4, III., 446, prav, da stavita naše besede v zvezo z lit. susü, susti, „räudig werden", potem bi še mogli slutiti v tem nekdanji pomen „peči", prim. lai.urigo = „Brennen" in „eine Art Ausschlag oder Krätze". Vendar ta vzporedba ni nesporna in je po vseh nedvomljivih izpeljankah iz korena *saus- verjetneje, da je naš koren v zvezi s korenom sava- v sti. sunduti „stiska, ožema", sävayati (causativum) „er lässt keltern". V prešuštvo moremo po tem imeti le pojem sušenja (mager werden, schwinden, abwelken, absterben; prim. Nachtigall, I.e. str. 7 in še posebno vsuštvo pri Trubarju, gl. Ramovš, Lj. Zvon 1019.1., str. 502), ne pa tudi pojma „peči, žgati".
Drugače je pri besedi smaga, ki jo poznajo skoro vsi slovanski jeziki, gl. navedbe pri Miklošiču, Etym. Wrtb. s. v. smag-1.) str. 309, in pri Nachtigallu, 1. c. 7 si. Prvotni pomen korena smag- je „ogenj, goreti, peči". Iz tega prvotnega pomena nam je lahko pojmiti vse nadaljne pomenske prehode: I. suho storiti — sušiti, suh — žeja; II. poželeti — nesramen — futuere; in poželeti — lakomen, lačen — beda, stiska — slab, zmučen — mreti; III. peči — zagoreti od solnca — rjav, temne barve biti. K tem pomenskim prehodom gl. pregled na koncu razprave in v podkrepitev dodam še paralele pri korenih iste vsebine: koren *kse- „goreti": sti. ksiird „goreč", gr. ci^og „suh", lat.seresco „suh postati"; koren *äs- „goreti": lat.areo „suh biti"; k lat. ardeo, -ere „goreti" spada latinska dialektična oblika arfet „siccum est". Suša v ustih in grlu (prim, smaga = suchošč w ustach, Kariowicz, Slow, gwar polskich), to je žeja je lahko izpeljanka iz takih korenov: *ters- „suh", ir.tir „suh", gr. t¿Qaofiai „suh postati", got. gathairsan „vsušiti se" in *tarsto- v ir. tart „žeja" ter še stvn. durst „Durst". Tako pomen, ki živi v današnjem „suh = mager, posušen" kot tudi „žeja" sta mogla dovesti do pomena „pomanjkanje, beda", ki ga moremo videti še v pomenih „lakota, slaboten, zmučen, opešan, majhen" in slednjič „hirati, umreti", za kar najdemo paralele tudi pri drugih korenih: *svelt- „goreti": svn. swelzen „goreti", ags. sweeltry, sültry „zelo vroč, soparen", stnord. sultr „lakota", arm. k'alc „lakota", srdniz. zweiten „verschmachten, ermatten, sterben", ags. in sts.sweltan „umreti", ags. swylt „smrt"; koren *dü- (dav-): sti.dunoti „gori, žge", gr. övy „nesreča, beda"; koren *(s)kel- „verdorren": let.kalst „trocknen", sxn. hei „ermüdet, matt", srdniz. heilich „durstig, lechzend, ermattet", in prim, še Walde, LEW.2 s. v. sitis, situs. Mogoče in celo zelo verjetno pa je, da se je pomen „lakota" in istotako „žeja" izločil iz pomena „poželeti", za kar govore paralele kakor sti. grdhyati „poželi", gardha „poželenje", stvn. grätag, crätag „poželjiv" in got. gre-dus „Begierde, Hunger", gred ags „hungrig"; prim, še n. Oier (koren *g'hei-) s pomenom „poželenje" in „lakota", slov. lakomen — gierig, geizig (oba pomena nam kaže tudi svn. gitec), ki ima v arm. atkalk zopet pomen „beden, reven, majhen". V prenesenem pomenu zaznamuje „goreti" še gotove fiziološke pojave pri človeku, kakor še danes rabimo n.pr. goreti za kaj = für etwas begeistert sein; goreti za drugega — für einen anderen in Liebe entbrannt sein; razvrieti se, vnet, gorec itd. Tudi drugi koreni iste vsebine so razvili ta prehod,

prim. lat. uro „goreti", gr. svoj „paliti", sti. ošati „gori" in stvn. ustar „poželjiv"; si. kypeti „vred" in lat. cupere „želeti, poželeti"; lat. ardere „goreti" in „poželeti" itd. Seksualno poželenje je še dalje povzročilo pomene „ljubezen, razuzdan, pojav = brünstig, nesramen in futuere, fornicari", prim. Šved. yster, „zelo živahen, razuzdan" (koren *us-, lat. uro) ali srednjebret. serch „concubinare" (koren *serko- „ljubezen"), bret. oaz „ljubosumnost" (koren *idh- „goreti") ali got. hors „Hurer" (koren *kam- „ljubiti"); stnord. breyma „brünstig", šved. bry „brünstig", ki spadata k stnord. brime „Feuer", koren *bher-, ki je še v n. brennen, Brand in brünstig, Brunst. Za gori na-značeni prehod III. naj služijo v podkrepitev paralele: koren *bhrü-, ki je tudi v brennen, najdeš v n. braun; rus. maritb „brennen" ima isti koren kot rus. mora „Dunkelheit", ukr. marevo „Halbdunkel", pa prim. k temu še Solmsen, Jagič-Festschrift, 579 si.
K pomenom si. smaga, ki jih navajata Miklošič in Nachtigall, moramo dodati še dva zanimiva slučaja. V maloruščini pomeni sma/ia tudi „bedo", gl. Šuchevič, Huculščina V., str. 293. Dalje rabijo Huculi izraz smaha popolnoma v istem pomenu kot izposojeni šljak (n. Schlag) za „kap, apoplexia" (Schlagiluß), n. pr. ('Mara ro BTaJia (kap ga je zadela), «Mara on ro Bra.ia (kap naj ga zadene; isto rečenico imajo Albanci: te räft pika). Pomen „apoplexia" je mogoče razlagati na ta način, da so Huculi s „smago" imenovali sprva omedlevico, povzročeno po hudi solnčni vročini (solnčarica), za kar nam nudi lepo paralelo koren *svelt- „goreti"; v srednji angleščini pomeni swelten, „schwach werden, in Ohnmacht fallen", v angleščini pa swelter „vor Hitze niedersinken"; slednji primer tvori prehod k današnjemu huculskemu pomenu. O važnosti zunanjih simptomov za imenovanje različnih bolezni gl. Lessiak, Zeitschr. f. deutsches Altertum, 53, 106.
Etimologija si. smaga dosedaj ni znana. Miklošič, Etym.Wrtb. pusti besedo nepojasnjeno. Že Levstik pri Erjavcu, Let. Mat. Slov. 1.1880., str. 188, in po njem Nachtigall, ČZN., XII., 9, sta slutila v nemškem schmachten isti prvotni koren kot v si. smaga. Nemški etimološki slovarji si pri razlagi n. schmachten niso na jasnem. Tako vidi Kluge, Etym. Wrtb.6,344, v Schrnacht isti koren kot v Schmach, kar popravlja Weigand-Hirt, Etym.Wrtb.5, stolp. 741, ki pravi k schmachten le „kaum zu Schmach, eher zu schmecken". Še večjo zmedenost najdemo pri Torp-Falku v Fickovem slovarju III., 526, s.v.smeha, kjer stavita v medsebojno zvezo Schrnacht, Schmach in schmecken. Jaz
stavim si. sinaga k n. Schmacht (srdniz. srnacht, svn. smäht, stvn. gis-mähteön, svn. versmähten, nvn. verschmachten,schmächtig).Schmacht je prvotno deblo na -ti; indoevropska praoblika sedanjega Schmacht je *smeg-ti-s (k naglaševanju debel na -ti gl. Brugmann, Grdr.2 II., § 318 si., str. 428 si.), kar je dalo že v prajeziku *smektis, v pra-germanščini *sme%tiz, iz česar je nastalo v visoki nemščini pravilno smäht. Njegov denominativum pa je gismähteön—verschmachten. Pomen nemškega Schmacht je bil torej „ogenj, peči", ki je prešel v „poželeti" in dalje v „Hunger, hungern, schwach werden", prim. zlasti pri M.Opitzu schmächtig = von Hunger abgezehrt, pozneje sploh „schwach". Menim, da je podana etimologija, ki jo podkrepu-jejo glasoslovni germanski zakoni in navedene paralele s svojimi pomenskimi prehodi, nesporna in se ji ni treba boriti z nikakršno nejasnostjo.
Od naših besed pa tudi ne moremo ločiti sledečih: rus. smuglyj „schwärzlich", ukr. smuhlyj, smuMavyj, osmuhlyty — bräunen. Miklošič, Etym. Wrtb., 311, pravi sicer „vergl. smag- 1.", ne pove pa ničesar o razmerju teh besed do korena smag-. O korenu smug-se malo jasneje izražata Torp-Falk, 1. c. 531, ki stavita navedene slovanske besede v zvezo z germanskim * sme ukan (prim. ags .smeocan = rauchen); izhajata iz prvotnega korena *smu- „in feine Teilchen auflösen", ki je temeljni koren razširjenega *smug(h)-; pripišeta pa v oklepaju zopet, ne da bi se natančneje izrazila, „Vgl. v. sme-g(h) asi. smagl-h fuscus, čech. smažiti dörren, rösten". Podrobnejše rekonštruk-cije korenov smewek-, smeweth- je podal še Schröder, Ablautstudien, 90 si. Koren smu-, smu-g(h)- je v germanščini vstvaril vse one pomene, ki nam jih kaže v slovanščini že prej omenjeni rus. marith. Jasno pa se kaže še njegov prvotni pomen „ogenj—goreti". Tako spadajo med daljne sorodnike si. srnaga vse besede, navedene pri Torp-Falku pod gesli: smu- 1., smuk-, smeha in tudi smel 2, tako * smola. ki živi v flamskem smoel „schwül" kakor tudi ukr. prismaiyty „anbrennen", gsorb. smalic „sengen", slov. smohti „sengen" iz *smol-itd. K drugemu korenu (idg. *smugh-) pa spada pol. stnuga „ein langer, schmaler Streifen, die Enge" in ukr. smuha (n. pr. "icpitima cjivra coiimiii „Strahlenband der Sonne", üi.l 3i.ifi3.iu thxuocji neu h cjiyni „Kometenschweif"), slov. smuga „Strich" itd., ki spadajo k n. schmiegen, gr.[iv*/6c, stcsl. smykati s§, gl. Torp-Falk, I.e.s.v. smug.
Tako smo doznali trojno obliko korena: smeg-, smag- in smug-; oblika smag-, ki je podlaga slovanskim besedam, je torej le o-jeva
prevojna stopnja (*smóg-). Te tri oblike je možno združiti le pod navadno č-jevo prevojno stopnjo *smeug-. Vendar je že ta enotna oblika le navidezen koren, kakor nas uči smoliti in n. schmoren, prvotno *smol- in *smur-. Kakor sta tu -l- in -r- determinativna elementa, tako je tudi v smaga -g- determinativ. S tem pa tudi odpade zasilna združitev vseh treh korenskih oblik in zato smatram tudi -e- v *sme- in -u- v *smu- za determinativa, ter se nam s tem odkrije doslej neznan indoevropski koren *sem- s prvotnim pomenom „goreti, žgati, peči".
Ta abstrakcija pa more dobiti podporo in utemeljitev le tedaj, če nam gotove indoevropske besede pokažejo direktne izpeljanke iz korena *sem-. V sledečem hočem to dokazati. V staroindijščini imamo besedo samädhana neutr. (gl. Böhtlingk-Roth, Wrtb. VII. 701), ki pomeni: 1.) das Anlegen des Feuers; 2.) in der Dramatik: das Stecken des Keimes, 3.) das Beilegén, in-Ordnung-bringen; Gutmachen; 4.) Ver-, Aussöhnen; 5.) Rechtfertigung einer Behauptung, Beweisführung; 6.) Aufmerken, Aufmerksamkeit. Ako natanko pre-motrimo vse navedene pomene, takoj zapazimo, da se oni pod točko 1.) povsem loči od ostalih, ki imajo čisto naravno, pojmljivo medsebojno zvezo. V naši besedi sta očividno združeni dve prvotno različni besedi in sicer za pomene pod točko 2—6.) imamo zloženko z običajnim staroindijskim prefikson. sam- (prim. sam-idh „das Anzünden", sam-sthitis „das Zusammenstehen" i. dr.), torej sam + á-dhana, kar pomeni dobesedno „mit + anlegen" (koren *dhe-„legen" in glagolski prefiks ä „an"), torej „Beilegen" itd. Za pomen pod točko 1.) nam seveda ta zloženka še ne pojasni, kako da naenkrat pride govor na „ogenj" —Anlegen „des Feuers1'; imamo tu očividno nominalno kompozicijo: sama (nominativ bi se glasil sama) t ádhana, kar je dalo čisto pravilno samädhana	preide v
-a-); ádhana pomeni „das Anlegen", torej mora sama pomeniti „ogenj". Staroindijščina je torej v naši besedi pod temnim plaščem, ki ga je razgrnila zloženka sam + ádhana, ohranila prvotni nomen samä = ogenj, ki ga sicer ne pozna več. Pa še v neki drugi besedi ga je ohranila; imenovani Böhtlingk-Rothov slovar ima v VII. delu, str. 711. besedo samáváp mase. „das Vermengen der Feuer, ein Opfer, wobei dieses stattfindet". Pomen „Vermengen"' izraža stí. koren vap- „werfen, zusammenwerfen" in ravno tako jasno kot gori more pomen „ogenj" izražati le samä. Iz tega razvidimo, da je nekoč v staroindijskem jeziku eksistiral samostalnik samci = ogenj,
ki se nam je ohranil le še v dveh sestavljenkah, ki se jih je doslej napačno tolmačilo, meneč, da imamo i tu opraviti s prefiksom sam-. S to našo odkritvijo pa se nam odpre širok razgled.
V staroindijščini pomeni sama f. 1.) ursprg. wohl Sommer (vgl. im Zend hama), Halbjahr; 2.) Jahreszeit überhaupt; Wetter; 3.) Jahr (gl. Böhtlingh-Roth, VII, 697). Etimologija te besede je zanimala celo vrsto učenjakov, vendar ni nihče mogel podati zadovoljive rešitve. Dočim so se nekateri zadovoljili z nastavkom korena *somo- „Sommer" (n.pr. Fick, Vgl.Wrtb.4, I., 141, 564; Stokes pri Ficku, II., 290; Uhlenbpck, Ai. Wrtb., 329) ter navedli nesporne sorodnike: avest. hämo (gen. sg.) „Sommer", srd per z. hamin „Sommer", arm. am „Jahr", aniagn „Sommer", germansko * sumara (prim. stnord. sumar, ags. sumor, mn. Sommer), ir. sam „Sommer", kimr. häf, korn. haf, srdbret.hafj (hanv) „Sommer", so drugi spravljali v to zvezo še gr. f¡t¿aQ in f¡uéqa (prim. Falk-Torp, Norw.-dän.' Wrtb., 1107; Uhlenbeck, I.e., Fick, I.e., Hirt, Die Indogermanen^ II., 619) in videli v vseh navedenih besedah isti koren, ki ga imamo v *semi „halb": sti. sämi-, gr. ¡¡/a-, lat. sé mi-, stvn. sämi-, ags. sts. sam ter podali sledeče razlage: „Danach wird also die Grundbedeutung von sommer „halbjahr" (wie im skr. sämä aus *sdmä), woraus „Sommerhalbjahr" (Falk-Torp, 1. c.); „Vielleicht ursprünglich „Halbjahr", ablautend zu sémi „halb" (Torp-Falk pri Ficku, I.e.); „Die Grundbedeutung der ganzen Sippe ist Halbjahr (ai. sämä), die einerseits zu „Sommer", andererseits zu „Jahr" führte" (Schräder, Reallexikon, 390); Schräder, Reallexikon, str. 782, je še primerjal sti. samas, gr. ó/iog „gleich", čemur je ugovarjal Hirt, Indogerma-nen, 1. c., dasi tu brez utemeljevanja in podlage ter vzroka trdi, da ima deblo *sam- „Sommer" povsod a-vokalizem.
Prvič je treba poudariti, da gr. ?¡(iaQ in f¡i¿Éoa nikakor ne moreta biti sorodna s sti. sämä. Postanek grških besed najdeš pri Meillet, IF., V., 331. Dialektične grške oblike, prim. dor.beot.ark. á/iéga poleg áfiÉQa, eol. d/iéga, lokr. áfiáQct, lak. a/ie^ag (gen. sg.) pričajo, da je spiritus asper v f¡fiÉqa sekundarnega postanka (ana-logično po éanÉQa iz * pesquera), da torej grških besedi ne moremo izvajati iz korena "sem- (gl. še Boisacq, Diet. etym., str. 322), čeprav bi v semasiološkem pogledu spričo paralele got.dags „Tag": lit. dägas „Ernte", stprusko dagis „Sommer" (koren *degh- „brennen", prim. sti. dáhati „gori", si. žeg- iz *geg- (n. pr. iz-gaga „Sodbrennen"), *deg- „žgati") to ne bilo nič čudnega.
Kar pa se tiče razlage iz korena *sêini, moremo reči, da je bila to le pomoč v sili. 2e „Halbjahr" kot prvotni pomen dela težave, tembolj pa dejstvo, da se je to imenovanje povsod uporabilo le za poletni, vroči čas. Prehod, ki ga nam kaže n. pr. si. leto „Jahr" v ukr. lïto „Sommer" ali tudi v slov. po-leti „im Sommer", avest. sardôô „jahr" in oset. sard, sarda „Sommer" je čisto drugačen. Ravno dejstvo, da znači sámá pri vseh Indoevropejcih poletje, je znak, da mora ta koren zaznamovati nekaj takega, kar tvori bistveno lastnost poletnega časa in to je le „vročina, pripekanje", za kar smo že zgoraj našli sti. sama- ter dalje n. Schmacht in si. smaga. Sti. samci, n. Sommer itd. pomenijo torej dobesedno „vroči letni čas", kakor tudi druge paralele, n. pr. že omenjeni stprus. dagis, lat. aestas „Sommer" (koren *aidh- „goreti", prim. gr. al&oc „Brand, Feuer").
Še v fonetičnem oziru moramo pojasniti naše besede: sti.sámá, arm. am in amaqn, pragerm. * sumara in prakeltsko "samo-, V sti. imamo deblo na -a, tako tudi v arm. am, v prakeltščini deblo na -o, v germanščini in v arm. amaçn pa nevtralno deblo na -r, v menjavi z deblom na-«-, k čemur prim. gr. f¡naQ, ¡¡naxoc, iz *y'eqwrt, *yequ'ntos ali stvn. wazzar in got. watô, watins i. dr. Najjasnejši sta prager-manska in prakeltska oblika, prva iz *smmor-, druga iz *smmo- (k refleksom zlogotvornega -m- v keltščini gl. Thurneysen, Hdb. des Altirischen, S. 126 ff, § 212.); prav tako kaže skrčeno prevojno stopnjo arm. amaçn iz prvotnega *smmr-ro-m. Zato smatram za najverjetnejše, da je tudi sti. sámá iz prvotnega *smm-â (prim. še Falk-Torp, 1. c.) in mogoče je, da je tudi to deblo na -a bilo prvotno deblo na -r. *smmô(r), kar bi bila popolnoma enaka tvorba kot si. voda iz *\vodô(r), prim. Schmidt, Pluralbild., str. 212 si.
Primerjana imena za letni čas nam kažejo le skrčeno prevojno stopnjo *sm-, že v začetku imenovana Schmacht in smaga pa determinirani *sm-. Oglejmo si še, nimamo-li kje še ohranjene druge pre-vojne stopnje. K našemu korenu spada brezdvomno tudi prager-mansko *sêma, ki živi v šved.samre „geringer", ags.saemra „ge-ringer", norv.saam „matt, stumpf" in stnord. súmr „dunkelgrau", kar se je doslej spajalo z indoevr. korenom *ksê, (gl.gori), vendar je bilo to spajanje le zasilno in se je označevalo z vprašajem (prim. Fick, 1. c. III., 434). Glede pomenskega prehoda gl. navedene paralele in izvajanja v začetku tega članka. V teh besedah imamo že
podaljšano prevojno stopnjo, dočim nam stnord. sirnull „einjähriger Ochs", norv. sinila „Rentierkuh" in ir. seamar „Klee" (ags. syrne-ringwyrt je tudi sorodnik naših besedi, pomeni „Klee"), ki jih že Torp-Falk, 1. c. III., 445, omenjata v zvezi z našimi besedami, kažejo navadno prevojno stopnjo *scm-; glede pomenov gl. n. /ährling „einjähriger Bock": Jahr; ir.samaisc „telica, junica" (prakeltsko *sa-inaski, naš koren *sm-), bret. hanvesk (iz *samaski-) „vache qui passe une année sans iaire de veau, ou qui avorte"; lat.vitulus „tele", umbr. acc. plur. vitlu) spadata kakor še koijsko ezeâov „Jährling", eol. '¿rakov idem, k grš. ¿'zog „leto" in pa slov. j ari ca „der erste junge Klee" : ¡aro „Jahr, Frühjahr".
Naša razprava nam je pokazala, da imamo praindoevropski koren *sem- „ogenj, goreti, žgati", ohranjen še potem v skrčeni (*sm-) in podaljšani (*sêm-) prevojni stopnji ter v determiniranem *sm-ê-, *sm-ô-, *sm-o-, *sm-eü-. Semkaj prištevam še slovansko smoditi iz *sm-o-n-d- „sengen", gl. najvažnejše besedno gradivo pri Miklošiču, Etym. Wrtb. s. v.
Na koncu podam še vsestranski pregled semasiološkega razvoja našega korena in primerjaj k temu še paralele v začetku razprave. Debeli tisk znači pomenske tipe:

Pravni izrazi v prevodih vinogorskega zakona.
Dr. Metod Dolenc.
Uradna slovenska pravna terminologija se je pričela še le z izdajo državnega zakonika v slovenskem jeziku. Slovenski jezik pa niti tukaj ni bil avtentično besedilo zakona, ampak le „oficijelni prevod avtentičnega teksta" (ces. pat. z dne 4. marca 1849, št. 143 drž. zak.; § 2. zak. z dne 10. junija 1869, št. 113 drž.zak.).
Prvo slovensko pravno terminologijo za tem patentom so sestavili dr. Matija Dolenc, Matevž Cigale in Janez Navratil. Črpali so — kakor izvaja predgovor oficijelne izdaje „Juridisch-politische Terminologie für die slavischen Sprachen Österreichs" iz leta 1853 — iz žive ljudske govorice, deloma pa so se naslonili tudi na terminologijo drugih Slovanov, osobito Hrvatov in Srbov. Ne more pa biti dvoma, da niso izkoristili nobenih virov, tičočih se pravnih snovi iz starejše dobe; naravno, ker jih pač niso poznali.
Da je bil slovenski jezik že prej pri uradih, osobito pa pri sodiščih v rabi, je gotovo. Saj je celo Jožefov obč. sod. red z dne 1. maja 1781 dovolil strankam in njihovim zastopnikom, da se smejo posluževati „v deželi navadnega jezika". Raba slovenskega jezika pa seveda ni datirala še le iz dne tega zakona! Brez dvoma se je rabil slovenski jezik že stoletja preje, samo ob sebi umevno vsaj tam, kjer stranke niso znale drugače govoriti kakor v svojem jeziku, to je osobito pri ljudskih sodiščih. Kaspret (O večah, str. 6) je to nepo-bitno dokazal za tržke veče. Ako se raba slovenskega jezika v raznih uradnih, v nemškem jeziku pisanih zapisnikih o gorskih pravdah ni posebej zabeležila (prim. moj spis: Pravosodje kostanjeviške opatije v letih 1631 do 1655, str. 32), onda gre to pač na rovaš dejstva, da takrat narodnostnega vprašanja še sploh ni bilo in da o rabi razpravnega jezika, namreč ljudskega, nihče ni dvomil.
Glede kakovosti pravnega jezika pri teh razpravah ljudskih sodišč pa velja, da je pač tičal v sponah nemškega jezika vsaj v toliko, v kolikor je trebalo izrazov za od Nemcev importirane pravne inštitute in pojme. Inače pa se je jezik krepko gibal na lastnih nogah.
To nam kažejo slovenski prevodi onih zakonitih določil, ki so veljala za „gorske pravde", — doslej edini vir za spoznavanje starih slovenskih pravnih izrazov.
Pomen „gorskih pravd" za slovensko pravno zgodovino se je doslej veliko premalo uvaževal. Inštitut gorskih pravd moramo šteti med najstarejše inštitute pravnega življenja Slovencev. Vinogradništvo se je pričelo po naših krajih gotovo že v zgodnjem srednjem veku. Vinogradi pa so bili last veljakov, bodisi samostanov, bodisi graščakov. Le-ti so vinogradno zemljo oddajali svojim tlačanom-nevoljnikom v dedni zakup in izvrševali nad njimi tudi malo pravosodstveno oblast. Ali ta oblast je bila z ozirom na čisto posebno kakovost pravnega razmerja med tlačani in vinogorskim gospodom na eni strani, med tlačani, obdelovalci vinogradov, med seboj na drugi strani taka, da je kar silila h gotovim oblikam udej-stvovanja, ki so bile pač podobne oblikam drugih gosposkinih sodišč, pa vendar le tako različne od njih, da so ubrale — svojo pot, pot h gorskim pravdam. Kako globoko ukoreninjen je bil ta inštitut gorskih pravd1, more se sklepati iz dejstva, da se je ohranil v naših slovenskih deželah prav do francoske revolucije in Ilirije, v sosednih severnih deželah pa še nekaj desetletij dalje (n. pr. v Semriach nad Gradcem; prim. moj članek: Von der Strafgerichtsbarkeit innerost. Taidinge im 17. Jahrhundert, Gross-ov arhiv, zv. 60., str. 351.).
Gorske pravde pa so bile v ljudskem življenju vinogradnikov v resnici nekak stožer, okrog katerega se je vse sukalo, kar je količkaj cikalo na pravno stran. Vsako leto po enkrat, pozneje po dvakrat, spomladi in v jeseni, so se zbrali po starih šegah in navadah na gotovem prostoru, navadno pri cerkvi na vinski gorici pod lipo vsi vinogradniki. Vsakdo je moral priti, to je vsak moški, ki je imel vinograd, pa najsi je bil prost posestnik ali nevoljnik. Prišli so pa tudi drugi, še ženske, ako so imeli kaj posebnega posla na pravdi. Obiskal je to pravdo v starih časih skoro vedno tudi gorski gospod. Začetek pravde se je ozvanjal (beleuten). Razun gorskega gospoda pa ni smel priti nihče oborožen. Le s posebnim dovoljenjem gorskega gospoda se je smelo orožje obdržati. Gornik, najveljavnejša oseba v gorici in desna roka gorskega gospoda, je najprej prečital ali dal prečitati po grajskem pisarju v kolu vseh zborovalcev gorske
1 Istega izvora utegne biti sorodni inštitut javnega prava na dravskem polju, „Sosečka", kjer gre za podobno upravo skupnega imetja gotovega del» \aščanov (gl. dr. Pivko, Sosečka, Čas. za zg. in nar. VIII., str. 11).
člene in jih je razložil, to je tiste zakonite določbe, katere so veljale za oporo vsega pravnega poslovanja v gorski pravdi. (Rokopis boštanjski [glej zdolaj št. V] pravi vsaj na naslovni strani: „Gorske Regelze al' Artikelni, kateri Per gorski Praudi vsselei morejo naprei brani inu isloseni Biti".) Potem je nagovoril gorski gospod ali v njegovem imenu gornik navzočne in otvoril pogovor o splošnih administrativnih potrebah in zadevah gorice, o potih, katere je popraviti, o plotih, o gorski davščini, na jesen tudi o času, kdaj se bo pričelo trgati i. si. Če je trebalo, so sklepali o teh vprašanjih vsi v kolu (,Rink') navzočni. Novi člani so se sprejemali v kolo. Potem pa je vprašal gornik, ali ima kdo kakšno tožbo ali pritožbo. In sedaj so se oglašale zapored stranke s svojimi spori in ovadbami. Lahko si mislimo, kako se je vse dejanje in nehanje vinogradnikov osredo-točalo na to gorsko pravdo. Soseda, ki sta se n. pr. o Božiču sprla radi zemlje, radi trt itd., dedič, ki se je čutil prikrajšanega, ženice, ki so obkladale jezikavo s psovkami svoje nasprotnice pozimi ali poleti, vse je imelo ta dan — po preteku morebiti že pol leta — svoj obračun na gorski pravdi! Gornik je skušal stranke poravnati; velikokrat je to šlo, včasih pa tudi ne, ker se je pravdarska strast preveč razpasla. Tedaj pa je zavzel svoj prostor kakor sodnik in velel takisto svojim dvanajsterim ali enajsterim prisednikom, najvplivnejšim tovarišem iz gorice, da naj sedejo; — pravcata ,pravda' se prične. S sodniško palico v roki je zaslišaval najprej stranke. Stvar je morala biti včasih precej kočljiva. Marsikdo ni znal prav govoriti na pravdi, ali smel je zahtevati, da se mu postavi ,besednik', da opravi stvar zanj z besedo. Zaslišavale so se priče, če je bilo treba. Koncem koncev pa je gornik vprašal svoje prisednike, kaj je ukreniti, kaj odgovarja po starih šegah in navadah v takem primeru pravici. Ko se je to ugotovilo, izrekla se je sodba — stoje, da je bila stvar tem slovesnejša.
Ta sličica gorskih pravd pa ne bi bila popolna, ako se ne bi omenilo, da se je ob tej priliki praznoval sestanek prijateljev in znancev na vinogradniški način — pri kupici vina, seveda po končanem ,uradnem' poslovanju. To moramo pač sklepati iz dejstva, da so slovenski prevodi gorskih členov smatrali za primemo, posebej zabičiti, da se „imaio ti Segorniki silu treisni derzati inu obeniga likofa napustiti gor nositi, tamuzh tuistu dokler Vse opraulenu na bode odlozhiti". Menda se je v tem oziru rado grešilo tudi že pred ali med — pravdo!
Iz poudarjenega dejstva, da se je ves pravni in socijalni pokret vinogradniškega prebivalstva osredotočil na te gorske pravde, moremo pa tudi sklepati na važnost onih predpisov, ki so veljali za gorske pravde. Ferdinand I. je potrdil že prej veljajoče gorske člene (Bergartikel) za svoje dedne dežele in jih izdal na Dunaju dne 9. marca 1543. Za Štajersko imamo te člene izdane v posebnem Bergrechtsbüchel iz leta 1639. Prvi znani slovenski prevod (rokopis) pa datira že izza leta 1582.1 in se naslanja tesno na gorske člene, kakor so natisnjeni v ravnokar navedeni knjižici iz leta 1639. Ali iz tega dejstva se pa nikakor ne sme sklepati na to, da je besedilo ostalo povsem enako za vse „dedne dežele" in za vse čase do ukina veljave gorskih členov.
Dokaz za to nam je predvsem rokopis v kranjski Landhandfeste v graškem Joaneju, ki se glasi „Beradschlagte Perktaidungsordnung für Crain" in se razlikuje v mnogem od izvirnika, to je od gorskih členov Ferdinanda I. Seveda gre ta rokopis samo do 18. člena, je torej le nekaka priprava za izpremembo gorskih členov legalnim potom. Pa do legalne izpremembe ni prišlo, vsaj doslej se ni posrečilo iztakniti kakšnega oficijelnega izdanja novih, predelanih gorskih členov, pa bodisi za Štajersko, bodisi za Kranjsko.
Pač pa imamo dokazov dovolj za to, da se je pravo gorskih členov prilagodilo sčasoma novim razmeram in potrebam in da se je vsebina gorskih členov izpreminjala kar tako brez legalne odobritve, dasi gorski členi Ferdinanda I. v svojih zadnjih pripombaU vsako svojelastno izpremembo ali dopolnitev strogo prepovedujejo. Ti dokazi so nam podani v dejstvu, da prinaša hoff v svojem „Gemähide vom Herzogtume Krain", II., str. 17—32, gorske člene v obliki, ki se dokaj razlikuje od prvotne oficijelne izdaje, namenjene za Štajersko samo. In vendar so veljali za — Kranjsko, vsaj ti off sam pravi, da je člene našel v arhivih (seveda Kranjske).
Kakor že rečeno, je najstarejši slovenski prevod gorskih členov iz leta 1582. Zanimivo je, da se nahaja v kodeksu, kateremu je naslov „Landesgerichts Zehendh vnnd Perkhrechtsordnung dieses Fürstenthumb Crains". Kajti slovenski tekst prevaja prosto — gorske člene za Štajersko in pravi uvodoma celo: „Spofnamo,... de fo naf
1 /. Vrhovec (Gorski zakon in gorske pravde, Izv. muz. dr. za Kranjsko, VII., str. 37nasl.) izvaja, da je bil nemara ta prevod podlaga za izdajo kranjskega vinogorskega zakona in da ga je graška vlada naročila. Dokazov za to pa ne navaja nikakršnih. Oficijelne izdaje zakona za Kranjsko sploh ni.
ti Vredni N: ena poihtena nafsa Landtschafft // nafsiga Firstou-ítva / Shtayeria... profili, de bi mi nim tih gornih praud Buque / tam istu Vftaieryh... priftali", v členu 52. pa tudi določa cene delavcem za kraje nižje in višje Cmureka! Ta sam ob sebi čuden pojav si moramo tolmačiti tako, da posebnih oficijelnih gorskih členov za Kranjsko sploh ni bilo, da pa je veljalo še vedno staro, že od cesarja Friderika IV. potrjeno določilo o kranjskih deželnih prostostih in pravicah, ki je izreklo v svojem 8. členu, da se je ravnati „in alien anderen Sachen, die hier nicht verschriebeii sind, richten nach den Rechten als unseren Herrn und Edelleuten in un-seren Landen zu Steyr"! (Tako je bilo tudi z ,Landgerichtsord-nung', glej Iioegel, Geschichte des ósterr. Strafrechtes, I., str. 34.)
Iz tega pojava pa moramo tudi sklepati, da so prevajalci gorskih členov smatrali za več ali manj dovoljeno, prikrajati slovensko besedilo, namenjeno za prečitanje na gorsld pravdi, po — svoje, in pa, da se pri tem niti niso mnogo obotavljali, avtentični tekst prenarediti tako, da je prijal gorskemu gospodu. Saj je imel vsakočasni gorski gospod največji vpliv na svoje ljudi in tako je ostalo pač pri svojevoljnem prenarejanju besedila od roda do roda... To presnav-ljanje pa je moralo seveda vsaj po bistvu odgovarjati starim navadam in šegam, to je vsakočasnemu ljudskemu pravnemu pojmovanju, inače bi se pač gorski vinogradniki ne pokorili novotarijamr Na ta način pa pridemo do zaključka, da odgovarjajo ohranjeni slovenski prevodi, ki so med seboj zelo različni, po svoji vsebini ljudskemu pravu, kakor je baš veljalo ob času prevoda v tisti vinski gorici, za katero se je prevod napravil. Ali pokret ljudskega pravnega naziranja bodi pridržan poznejši razpravi. (Morebiti se najde še več prevodov vinogorskih členov.) Tu naj se le pokaže — pravno besedišče v teh prevodih, o katerem velja, da je pač tem zanimivejše, ker prevodov po vsej priliki niso oskrbeli — pravniki, vsaj učeni ne, da pa je moral pravni jezik prevodov vendar le dobro odgovarjati ljudskemu mišljenju in njegovi govorici, inače bi ga ljudstvo ne razumelo in — odklonilo! Ni, da bi še posebej omenjal, kako zanimivo je tudi primerjanje besedišča raznih prevodov med seboj!
2al, da mi je doslej znanih še le sestero prevodov, dasi moramo misliti, da jih je bilo tekom stoletij po naših vinskih goricah morebiti stotero v rabi. Ti prevodi so:
I. „Gornih Buqui: od krailoue Suetlojti Offen innu poterien general inu Priuilegiurn", avtor Andrej Rezi, župnik na Raki. Roko-
pis je shranjen v ljubljanskem muzeju in nosi letnico 1582. Besedilo je tiskano v Let. Mat. Slov. 1889., str. 180—191.
II.	„Nasiga Suetliga Cassaria Gorskih Praud Vstaierske V koroške inu Vkranski Deselle Resnizho Poterienie." Avtor ni znan. Rokopis se nahaja v študijski knjižnici ljubljanski. Ker stoji poleg napisa na platnicah „Bergkh-Rechtsordnung" letnica 1644, smatramo to leto za leto prevoda. Tiskan je ta prevod v Let. Mat. Slov. 1887, str. 298—305.
III.	Rokopis brez naslova z dne 17. oktobra 1683., avtor /. Kapsch-Reittenburgi, se nahaja v ljubljanskem muzeju. Odlomki besedila, in sicer členi 25. do 34., so natisnjeni v Let. Mat. Slov. 1889, str. 200, 201.
IV.	„Gorske artikelni" neznanega avtorja iz 18. stoletja, in sicer iz časov pred odpravo tlačanstva. Rokopis nosi št. 3312, je shranjen v ljubljanskem muzeju, pa še ni obelodanjen. (Dr. V. Oblak ga že omenja v Let. Mat. Slov. 1887., str. 290, opazka 2.)
V.	„Gorske Regelze al Artikelni11, neznanega avtorja iz 18. stoletja, iz prilično istega časa kakor IV. Rokopis se nahaja v ljubljanskem muzeju; izročil ga je morebiti Costa muzeju, ker se čita njegovo ime na rokopisu. Ker je v tesni zvezi z zapisniki o gorskih pravdah v Boštanju ob Savi, smemo misliti, da je veljal ta prevod vinogorskega zakona za boštanjsko graščino.
VI.	„Cesarske Gorske Prauize", rokopis, ki se je našel v Soteski, mi je dal na razpolago prof. A.Kaspret. Avtor ni znan. Čas prevoda stavim iz stvarnih razlogov v pozno 18. stoletje, kajti razločka med nevoljniki in prostimi posestniki ni več v prevodu, torej je bila odprava tlačanstva že izvedena; iz 19. stoletja pa prevod ni, ker po ustanovitvi Ilirije prevoda ni bilo več treba.
Prevoda V. in VI. se doslej še nista v nobeni razpravi omenjala. V sledečem besedišču navajam v citatih prevode z dotično rimsko številko, pristavljena arabska številka pa pomenja člen tistega prevoda. Pod citatom VII. umevam nemški tekst gorskih členov, tiskan v Gradcu 1639, pod VIII. Hoff-ovo „Gemähide vom Herzogtume Krain".
Naj slede posamezni pravni izrazi (v najširšem pomenu besede mišljeno) z razlago ali navedbo pravnikom obče razumljivega izraza. Pravopis sem na čelu vsake besede rabil v knjižni slovenščini, inače pa po viru samem. Nisem pa privzel takih besedi, ki so kar iz nemščine prevzete v prevod; n. pr. straffenga (kazen), schafft (= Geschäft), regelce (Regeln), šacilo (= Schätzung), dinganje
(dingen), loternija (Allotria), frešt (Frist), baisicar (Beisitzer), por-gari (Bürger), Erb, pa tudi Erbič in Erbščina (Erbe, Erbschaft), frauel (Frevel), stiftanje (Stiftung), širmati (schirmen) itd. itd.
Baratanje, n., v zvezi „sezer tokove Barataine nima obene Muzhi" (VI. 18), tujka za „dvostransko pravno opravilo" (negotium bilaterale) splošno, ne pa samo za „trgovanje" (ital. barattare = izmenjavati, slepariti);
kesednik, m., 1.) nekdo, ki beseduje ali govori za tožnika ali toženca (I., 30 in v drugih prevodih; „Redner" v VII., 30). Ako tožnik ali toženec ni znal sam govoriti, si ni smel najeti poljubnega zastopnika, ampak zahtevati ga je moral iz kola (Ring) izmed mejašev ali sogornikov, dobil ga je pa le, če je sodnik spoznal, da mu ga je treba Štajerska Landt- und peinliche Gerichtsordnung iz 1. 1573 je določila v 2S. čl. drugega dela, da se tak besednik ne sme več vsesti v isti pravdi (im selben Recht) za sodnika in da se mora vzdržati razsoje. Vendar je ista določba priznavala, da pač tudi taki besedniki niso kos nalogi in zatorej dovolila, da se imenujeta dva zagovornika „Fürsprecher", eden za Gornje, drugi za Spodnje Štajersko. Cel inštitut besednikov pa se menda ni Bog ve kako dosledno vpošteval. Na eni strani stoji, da so navzlic prepovedi besednikov izven kola mejašev nastopali „pravdači" (glej moj članek: Pravosodje kostanj, opatije v letih 1631. do 1655.: Časopis za zgodovino in narodopisje 1914, I), na drugi strani pa se je sploh „besednike" počelo istovetiti z „odvetniki", vsaj po prevodu Hoffo-vem (VIII., 30) je tako soditi, ki se gotovo naslanja na kakšen nemški v rabi stoječ prepis gorskih členov („keinen ..., der in der ßerg-klage klagt oder Antwort zu geben hat, soll zugetragen werden, daß er sich einem Advokaten überlassen");
2.) „pravdni besednik" v I., 28 je prevod nemškega izraza „Rechtsprecher" (VIL, 28) in nima z inštitutom „besednikov", kakor je pod 1) obrazložen, ničesar opraviti. Tam stoji, da naj se tisti, ki se hoče pritožiti, „der mag dafs von 'dem ersten vnnd letzten Rechtsprecher das Haupt Vrti gleich wol dingen". I., 28 pravi: „ta ¡¡ti more tu od tiga peruiga, inu pojledniga spraudnim Besednikom ta poglauni Vrti gti/i dobru vdinati". „Vdinati" = „dingen" (od Ding, Thing) pa se pravi, na slovesen način s predpisanimi besedami javiti, da se pritoži. (Isto mesto prevede II., 27: „ta ima per ta perui inu posledni praudi retshe, iest leta Vrti pred deshel-skiga Fyrshta ... naprei pernesti meldam, alli Appclliram") Recht-sprecher je torej v I., 28 judex, ne pa „besednik". (V IV., 27 se imenuje „paisizar".) klago, n., posestvo, Gut (I., 22; III., 16), prim. „Zhinshnu Blagu" (IV., 20) = Zinsgut;
blagastvo, n., v zvezi „inu najhiga Blagajtua tiga Rimjkiga"• (I., dodat.)
= „Vnserer Reiche des Römischen" (VIL, dodat.) = imperium. Uažce, n., = malo „blago", posestvice (L, 12) = „Gütl" (VII., 12);
breg, m., = Rain (I., 47; II., 46);
celina, /., = plast zemlje (III., 29), „Erdtrich" (VII., 38);
celovno, adv., = povsem, prim. „Gorne Búqúe ... Zilounu taku dcrfha/ie"
(I., dodat.), „gäntzlich" (VII., dodat.); čveterica, /., = dvakratna dvojna količina (V., 16: „je on drugo jesjeit topelt plazhat dousan, aku bi pa drugo jesjen na plazhou, toku je drugu Leitu fupet zveterizo dousan plazhati"); davanje, n., = legatum (IV., 49);
desetina, /., = Zehend (II., 14, pozneje od druge roke dostavljeno!); desetnik, m., tisti, ki je upravičen pobirati desetino zase (I., 51) =
Zehendtherr (VII., 51); v III., 40: „desetni gospud"; deželjan, m., deželjani = višji in nižji deželni plemenitniki (I., 6; II., 6); deželski, adj., v zvezi „deshelski fyrst" = Landesfürst (I., II.), tudi „po deselski ordingi" (II., 19); „jcedelskimi Ludi" (VI., 6) je očividno pismena pomota za „fdeshelskimi Ludi"; dognanje, n., v zvezi „kader kaku dougnaine alti tosba pred niega pride" (V, 6) = končna ureditev pravne zadeve; misliti je — po mestu sodeč — na nekako odpomoč zoper zavlačevanje tožba v prvi instanci ;
dolganje, v., v zvezi „alti sa kaki drugi Andou alli dougainie veji" (V, 7) = plačilna dolžnost, kar stoji bržčas za — „denarna globa" (Buße, VII, 7);
dolgovanje, n., v zvezi „Vsi Safti, kupi, sastave aLi drugo dovgovaine,...
se imajo baratad" (VI, 18) = obligationes; dopolnjenje, n., v zvezi „taku more on Suoie dopolneine na tem Vinogradu ... imeiti (III, 19) = to, kar gre gornemu gospodu, „sein fölligkeit" (VII, 13); dopuščenje, n., — dovolitev; „kateri Most pres dopushena is Gore vosio" (III, 10);
dosediti, v., v zvezi „taisti ie juoio guernigo, kokur ie sagorske pravde prauiza dojedil" (I, 45) = usucapere libertatem (prosto prevedeno: ersitzen, VII, 47); danes — priposestovati; dovoščiti, v., v zvezi „ima tiga... kellermasira neniú takou Erb na negouo
prauizo douojhiti" (I, 44) = podeliti v dedni najem, verleihen; držati, v., v zvezi „se imaio te gorsske praude dershati" (II, 1) = imeti,
razpravljati, obdržavati; tako tudi V, 1; glas, m., 1.) v zvezi „obeniga Erba, kir bi Se satu na glajs dau inu meldau" V, 43 = dedna prijava;
2.) glas biti = glasiti se, v zvezi „Inu leieh gornik Bakui glas ie od bejsede do bejsede letaku (II, uvod); Goren, gorski, adj., v zvezi „gorne bukve" (I, glava), „gorska pravda", to je vse to, kar se tiče vinogorskili zadev; rabi se pa tudi „zagorska pravda" (I, 3); „gorni gospod" = Bergherr (I, 1). gornik, m., = organ gorskega gospoda, ki ima važne funkcije v gorski pravdi, njegov namestnik in sodnik pri pravdnem postopanju, ravno tako pa tudi njegov izvršilni organ (I, 25; II, 27 itd.) = „Berg-meister". V VI, 16nasl. se ga pa imenuje „gorshek".
gorščina, /, 1.) dedno-najemna pravica do zemlje v vinski gorici (I., 6) = Bergrecht;
2.)	zemlja v vinski gorici sama (I., 13: „kateri vinú, Mojt nli ¡hitti ... i\ Gor/sine ... Vun pela"; ali: „kir so Sla/tnim Hrbtam Vgors/ini sidez/i", I., 20. Ravno tako II., 11);
3.)	naturalni davek od vinograda, ki gre gorskemu gospodu (III., 12): „aku pak on V tim Vinogradu nima, da bi to Oor-shino dal";
4.)	naturalni ali denarni davek — kakor ad 3) — IV., 17; V, 16 pravi, da je plačati gorščino ali v jeseni z moštom, ali pa spomladi v denarju;
gospodar, m., = lastnik vinograda (I., 51) = „Bawman" (VII., 51);
imenuje jih pa isto mesto tudi „vino grad arye" = „Bawleut"; gospoščina, /., 1.) = gosposka, višja oblast, Obrigkeit (I., 12);
2.) okraj gosposke (I., 49); grajenje, n., v zvezi „od grajeinia Terieinia tih Mey" (III., 7) = naprava
mej, osobifo zagraditev, gruntnik, m., = Grundherr (II., 48, s popolnoma potvorjenim besedilom); imenje, n., = posestvo, Gut (I., 20); „pravdno imenje" = Zinsgut (1,20);
izgovorjen, ad]., v zvezi „inu tega ven isgavorieniga termina aly frista
nedrshi" (VI, 34) .--= pogojen, s pogodbo določen, stipulatus; izkazati, v., v zvezi „ima ta kellermaister vfso pravico v' takih rezheh iskasati inu striti" (V, 5) =-- celo sodno poslovanje izvesti, osobito pravo sodbo izreči (VIL, 5: die Billigkeit darin handeln); izgubijenje, n., v zvezi „pri Sgubleina 4. Markh" (III, 20) = globa;, izprašati, v., — zaslišati, n. pr. v zvezi „de se ima tiga (sc. ki se je pritožil na višjo inštanco) praú ijuprajhati" (I, 5); „ima še tega ispra-shati(111,3); nemški tekst: „soll sich deß erkundigen" (VII, 5) prevede II, 5: „poprei praui periht noter vzeti"; izpraviti, v., v zvezi Joku jih jmajo (sc. prepirajoča se soseda) ti drugi Mejashi ispraviti" (V, 44) = poravnati, med njima napraviti spravo;
izročiti, v., 1.) v zvezi „noter ijrozhiti" (1,41) = „noter antuertat" (II, 40) = „wieder einantworten" (VII, 41), v V, 37 pa prosto „supet temu isrozhiti"; tu ni misliti na Einantwortung = prireka, prisodba v tehničnem zmislu besede, ampak na nekakšno patrimonijalno restitutio in integrum, da se oprosti poroke, obrani prodajalca škode in kaznuje neopravičenega kupca; gl. „poroke vzeti";
2.) „Erbshino izrozhi" (V, 41) = dedščino prisoditi; (kazen, /.), na mestu sedajšnjega pojma kazen rabi I.: poena, straiffinga; II.: strafinga; III.: kastiga, strafinga; IV.: strafenga; V.: poene ali straffinge; VI.: kastiga. „Kazen" se torej ne rabi v nobenem prevodu ;
koren (les), ad]., ta izraz se rabi v I, 34 za „Hayholtz", v I, 42 pa za „Gehäger ob Hayholtz". IV, 3.4 rabi na vzporednem mestu „rejen
Leifs", III. pravi saino „les", V., 39: „v terbesih ali Lasih", II., 41: „alli senu alli leis", VI.: „roien les". Misliti je najbrže na les, ki se pusti in neguje za gotove svrhe, n. pr. za sekanje trtnih kolov (prim. Adelungov besednjak: Der Hay: in einigen Gegenden eingehegter Wald, ein Hag). To bi najbolj odgovarjalo „rejenemu lesu";
kriv, ad\., = nepravilen, nepravičen, samolasten, v zvezi „od teh kriuih
Poiou (III., 5); II. rabi „nepraui potie"; glej tudi „nespodoben kup, m., = emptio venditio, Kauf (II., 20); v I., 49: „kupilo", V., 21: ,JiUpzjie";
lastina, /., = posedovana zemlja, očetova zemlja, Gütl (III., 9); list, m., v zvezi „richtni list" = Gerichtsbrief (L, 27); meja, f., živa meja, I., 47, = „Gehäger" (VII., 47); mejaš, m., 1.) sosedni posestnik vinograda (I., 47) = „Anrainer" (VII., 47); v prevodu V. se imenujejo taki sosedje — „omejashi";
2.) član vinogorske občine, posestnik vinograda v vinski gorici. Iz prevodov vinogorskega zakona samega ni razbrati določne razlike med „mejaši" in „sogorniki". Najstarejša spomenika (I. in II.) sploh rabita „mejaš" le v pomenu ad 1). N. pr. II., 46 pravi: „kader meiashi v me i vinogradi grabne inu Wrigouue imaio / tysti moreio vkapai treibiti..., kader bi se pak / tysti namogli sglichat, taku moreio ih ti sagorniki sglihat", tako tudi še III., 36. Šele v 18. stoletju stoje poleg „sogornikov" — mejaši. Po zapisnikih kostanjeviške opatije (gl. Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631. do 1655., Časopis za zgodovino in narodopisje 1914, I.) je razumevati pod sogorniki — nevoljnike, tla'cane gorskega gospoda, mejaši pa so bili le vinogradniki-posestniki, ki so spadali samo glede vinogradov v podsodnost gorskega gospoda. Posebne važnosti je, da najmlajši prevod „sogornikov" sploh več ne pozna. (Slovensko cesarsko odločilo iz 1. 1675. jih imenuje „Gormone"; prim. Štrekelj, (5ZN. I., str. 25.)
mejnik, m., mejni kamen: „meienik" I., 39; „minik" II., 38 (Pigmarckt VII., 39); ,,melnik" (IV., 39); „melnike ven kopati" ali izkopati = termini motio;
mena, /., = permutatio, Tauschvertrag (II., 19); v I., 49 pa „memba"; v II., 48: „meina", III., 38: „skusi menio", V., 47: „kateri greent... preminiVI., 41: „grunt v gori praemenj"; miza, /., = sodni zbor. V., 1 pravi: „oku bi pak taistih (sc. sogornikov ali mejašev) premallu blu, toku on more is drusih gor mejashe naprossiti, inu to miso Sa dosti k eni praudi nameistiti inu obsediti ali obsesti", to je: polno število je po tem istem členu 12, ako gorski gospod (bostánjski ob Savi) nima 12 sodnikov, naj si izprosi od sosednega gorskega gospoda sodnike na posodo, samo da bo vseh 12 mest ob sodni mizi zasedenih. (Piipomni se, da je bilo za druge kazenske sodbe po štajerskem zakonu iz 1.1573. [popravljena C. G C.]
13 prisednikov zahtevanih.) Ob času prevoda V. so se vršile gorske pravde bržčas že v gradu ali hiši namesto na prostem, odtod raba — „mize";
nalašč, adv., v zvezi „na Lash, ali is frej volle" (V., 40) = z namenom,
dolus; nemški „mit Frävel" (VII., 43); naložek, m., v zvezi „grunti..., od katerich bi se stibra aly Naloshek
daie" = zemljiščni davek (VI., 17); nameriti, -im, v., v zvezi „negouo prauizo, kir ie nema nemerla" (I., 44) = appertinere;
namestiti, v., 1.) = vrniti škodo (damnum iniuria datum) z nadomestilom tega, kar je oškodovancu odišlo (I., 34; II., 30; III.,27);
2.) nadomestiti: vino se nadomesti z enakovrstnim vinom (IV., 15), surrogare, supplere; namestnik, m., = varstveni zastopnik, II., 44 rabi kumulativno za „Vormünder oder Gerhaben" (VII., 45); naplatiti se. v., — vzeti toliko, da je poplačan (VI., 16); naskakanje, n., = napad (III., 28);
navršiti, v., v zvezi „dokler se te praude naverschein'' (III., 2) = obravnavati, izvrševati, pertractare; neizročen, adj., v zvezi „maihini na isrozheni otrozi" (V., 43) = sirote, ki nimajo ne varuha ne skrbnika; „vnvogtbare Kinder" (VII., 45). V VI., 38 pa je prevajalec prenaredil te otroke v „mailieni ncsrestheni otroziky";
nemarna navada, /., = zloraba (I., 51), Mißbrauch (VII., 51); nepokorna voljä, /., = Mutwille (III., 20);
nespodoben, adj., = neprav, nepravičen, n. pr. „vsi nespodobni poite" =
AU vnrecht Weg (I., 8); nezagovorjen, adj., v zvezi „kateri vinograd ... ie leitu no dan nesagouor-ien per enim.'1 (L, 45) = brez ugovora (Jar vnd Tag vnversproclien, VII., 47);
nezapopadeno = brez škode za ... = unbeschadet (I., 44);
nič v sebi imeti, v zvezi „taka Baratie nema nitsch usebe1' (VI., 34) =
tako pravno opravilo je nično, nullitas; oblastnik, m., = uradnik, nemški „Amptleute" (I., dodat.; VII., dodat.); obiskanje, n., 1.) v zvezi „Umu rejhalenimu negoua /koda mu obyskaine nopre ohranenu" = iskanje zahtevkov (I., 3); „timu rashallenemu ... pak negouo škodo inu obiskhaine naprei stoy (III., 2);
2.) primeri tudi: „taku ima ta Erb tiga kellermastra saine obiskati" (I., 44) = der Erb... darumben besuchen (VIL, 44).
„Obiskanje" ad 1) utegne biti izraz za predpisano uvodno obliko pravnega uveljavljenja vsakega zahtevka, da tožitelj ni smel tožiti, predno ni toženca vprašal, če hoče dobrovoljno (guetlich) zahtevku ugoditi (Gerichtsordnung für Steyer iz leta 1618., čl. 23.). Pa tudi podložnik, ki išče svojo pravico, „obišče" svojega gospoda: V., 44: „Erbu, kedar on gorskiga gospuda objishe, v treh Vrah telku isrozhiti";
obsediti, -exn, v., v zvezi „sagorsko praudo obsedeti" = Bergthaiding bt -setzen (I., 1). Enako II., 6: jnore on... sdeshelani... to praudo obsedit inu dershat"; V., 1: „ima (sc. gospod) praudo is Suoimi dvanaistimi Sagorniki ali Mejashi obsedeti"; na koncu pa rabi „na-meistiti inu obsediti ali obsesti". Predpisov za to „obsedenje" v gorskih členih ni, ampak predstavljati si moramo to slično. kakor je bilo pri drugih navadnih sodnih razpravah. Po členu XIII. and. Theil, štajer. Landt- und peinl. Gerichtsordnung (1573), se je sodnik usedel prvi in ukazal svojim trinajsterim prisednikom usesti se, pri tem je imel sodno palico v rokah; pri obsodbah v krvnih slučajih jo je nad obsojencem zlomil (čl. XXVII.); obsekani,. osckani, adj., = tisti, kateri je bil udarjen (sic!) (II., 3 in 35); obsoditi, v., 1.) v zvezi „ni dol/snu nobene praude obsoditi" (I., 11) = „nicht schuldig Recht dariiber besitzen" (VII.), to je sodni zbor sestaviti, sodbeno postopanje izvesti in razsodbo izreči. Prim. še: I., 14: „jagorsku raunaine je obfodi"; III., 1; IV., 1: „vse gorskih' Praude imaio obsoiene biti"; IV., 11: „szer Se mu nobena Prauda na objodi";
2.) v zvezi „ima praudo suoimi meiashi obsoditi" (III., 1) sc rabi „obsoditi" v zmislu „obsediti" (glej to besedo), drugič pa „ob-saditi", ki utegne biti le lapsus calami; odgovornik, m., — nasprotnik tožnika v pravdnem postopanju, dandanes
„toženec" (I., 30); odlašek, m., = mora, Verzug (II., 2); „odlashaine" (V., 2); odreči, -čem, v., v zvezi „zhe Slahta odrezhe" (V.,46) = izjavi, da noče; odreti, v., v zvezi „odere on ta pezhat" (III., 14), pečat strgati, odpraviti; odrezati, v., v zvezi „ta ima taistiga Erba odrezan biti" (IV., 12) = ne more dedovati (prim. VII., 12 „der solt.. . desselben Erbthail ver-zigen sein); V., 12 pravi: „taisti je od Soje Erbshine odversen", enako VI., 11 „odvrshen"; odvzetje, n., v zvezi „od odusetia ali prozh odiemaina teh gruntou" (III..
17) == odtegnitev ; zemljišče zapade v prosto last gorskemu gospodu; oglasiti se, v. ref., v zvezi „taisti Se more pred gorsko Praudo oglassiti" (V., 11) = „der soli das melden in den Perckthading" (VII., 11). „Oglasiti" pomenja pač več kakor samo „zglasiti se"; misliti je na oglas na slovesni poziv od strani gornika kakor sodnika; saj je bil vsakdo dolžan priti k gorski pravdi, tudi če ni imel nobene tožbe ali pritožbe;
oglašanje, n., v zvezi „kateri bres oglashania is deshelle gredo" (III., 9) = priglasitev; enako VI., 20: „kateri kai grunta bres oglashaina ... dau;
opravdan, adj. — opravičen, gerechtfertigt (I., 13: „Vfaj de taijta pre-
puuid... bode opraudana"); opraviti, v., v zvezi „inu temu, komer ie škoda Sturiena, oprauit" (II., 9) = tisti, kateri je nekoga drugega v škodo pripravil, ima pričakovati, da ga bo oškodovani obiskal in zahteval od njega povračilo, tedaj
dobi ž njim opravila in če ne bi škode povrnil, tudi tožbo na vrat (prim, besedo „obiskanje"). V., 3 pravi v istem slučaju „inu pojsebei s taistem ... Se more Sglihati" = transigere. VI., 9 ima: „inu kateri skodu stori, snini opraviti11; esobenjek, m., = vsobenjkar, kočar brez zemlje, „želar" (od „Keusch-ler"?), izraz se rabi le v VI., 17, na mestu, kjer stoji v nemškem besedilu VII., 20: „alle die mit eygnem Rucken in Perckrechten gesessen". I., 20 prevaja to mesto dobesedno „vsi ti kir so slajtnim Hrbtam V gor j sini sidez/i"; II., 19: „Vsakateri, kateri Vgorsjinah prebivaio" (III. izpušča ta člen); IV., 20: „kateri So Sedejozhi u te Gorshene"; V., 20: „kir v' gorah, ali v' gorshini So sedeozhi"; VI., 17 pa pristavlja„Osabeniki ker perWinogrodech prebivaio1'. Mišljeni so taki posestniki koč brez vinogradov, ki imajo izven vinske gorice svojo zemljo. (O razmerju vseh posestnikov v gorici v prihodnjem članku več.) VIII., 20 pa sploh ni več tega mesta razumel; tu stoji prosto: „Alle diejenigen, welche in dem Weingebirge ansässig sind,...";
otožno, adv., v zvezi „inu bi se tu gorskhimu gospudu otoshnu Vidita" (III., 14) =žal biti, občutiti pri drugem za krivico; prim. VIL, 18: „vnd wann das den Perckherrn verdreufst". V IV., 19: „kedar letu temu G or s. O os p. S hon dene"; padec, m., v zvezi „od u/aziga padza aLi po ene" (I., 48) = zapad globe ali druge kazni;
pasti domov, v., — zemlja v dednem najemu (patrimonijalna emphyteusis) postane prosta ter jo dobi gorski gospod nazaj, „toku je ta Nograd temu gorskimu gospudu damu padov (V., 22). VIL, 22 pravi: „mit recht ledig worden", pa v danem primeru V., 22 se že pozna izraz „heimiallen". VI., 15 pravi: „gorski gospud... more negou nograd sa last noter potegniti"; pečat, m., = tisto pečatno znamenje, katero prinese gosposkin bi.rič v dokaz, da ga gosposka kliče k sebi; na Dolenjskem še v navadi „vabiti na pečat". (II., 26: „enu pismu alii pezhat pegeruie"); prim. III., 21 : „en Pezhat ali napreiklizaine"; pismo, n., v zvezi „spismam... nasnaie dati" = pismeno naznaniti (II.,
2); „jes Pijsmam ... klizajne naprei Stert" (IV., 2); poboj, m., Aufruhr (I.,3), danes — pobuna;
podložen, adj., zavezan, v zvezi „podlojhen inü doljhan petati (I., 18)
= pflichtig und schuldig zu führen (VII., 17); poglaven, adj., v zvezi „pogtaiini Vtrlne" = končna razsodba, Haupt-urteil (I., 27) v nasprotju z „Beyurtheil", nekako vmesno sodbo, ki je imela pomen dandanašnje obtožnice. V bistvu je „poglavna sodba" odgovor prisednikov na vprašanja, stavljena na nje od sodnika-voditelja razprave; enoglasno, včasih večinsko mnenje je odločevalo in se je javno razglasilo. Pritožba zoper tako razglašeno razsodbo je bilo dvigniti („dingati", „vdinati") pri vsakem prisedniku posebej, bržčas na gorski pravdi še v kolu;
pogoditi, v., 1.) v zvezi „negovo pravizo pogodi" (IV., 44) = vgoditi njegovi zahtevi po pravici;
2.) v zvezi „ako se ne morete samo sglichati, tako iih itnaio Meiashi pogadit" (VI., 39) = pripraviti do poravnave ali sprave; pogorščina, f., davek od vživanja gorskih pravic; prim, „na Vseh...
Pogorshinach, koker poprei ie nasnanie danu"; pokoj, m., v zvezi „inu napreie per pokoi ostati" (I., 45) == v mirni posesti ostati; prim. VII., 47: „vnd soll fiiran vngerugt bleiben"; gre namreč za nemškopravno priposestovanje vsled opustitve zahtevka (praescriptio); II., 44 pravi na tem mestu „on ima per teim Smi-ram ostati";
poklicanje, n., = vabilo, poziv; „kada ta gorskhi gospud . eniga napr"i
jordra ali klize"; „od naprei Poklizaina" (III., 19); pokora, /., = denarna globa, Buße (III., 14): „inu takouu pretomlenie ali pokuro sposnati"; „sa volle te gore dano pokuro" (IV., 19); pozneje pa „pokorshena" (IV., 29); ponujen biti, v. pass., v zvezi „taku ima ta Gorni Gospud mimu ufeh kupzüu ¡tem kupo ponuien biti" (I., 50); enako „toku more gor. gospud pred ufern drugem Stem kupam ponujan biti" (IV., 50) = predkupna pravica gre gorskemu gospodu (ius protimiseos). Drugi prevodi konstruirajo stavek v aktivni obliki, prodajalec mora ponuditi vinograd gorskemu gospodu najprej v nakup;
porede, adv., = zaporedoma; „treih leit/i porede... nikar Plazhal (III., 13); I., 17: „poredii";
poreden, adj., v zvezi poredna Ry/itai: = redno (to je normalno) sodišče (l-,4);
poročiti, -im, v., = naukazati; prim, „ta ima pijati Gornimu Gospudi. inu porozhiti" (I., 44) = „der soll dem Perckherrn schreiben vnd befehlen" (VII., 46); enako „komer bi ie on porozhel" (I., 49) = „dem ers befilcht (VII., 49); novejši tekst V., 41: „ta bode temu gorskimu gospodu Skus pifsma nalosov"; poroke vzeti, v., = pogoditi se z nekom, da prevzame za dolg poroštvo, to je intercessio cumulativa (I., 41; II., 40 itd.). Pripomniti pa je, da je še v nemškem tekstu VII., 41: „Item / wann einer ein Weingarten verkaufft / vnnd nimbt umb die schuld Bürgen / er helt jhm die Frist nicht / vnd gehet hin / vnd vnderwind sich ohn sein vnd defs Perckmaisters willen / den Weingarten mit Frävel / so soll der Perckmaister dem der den Weingarten verkaufft hat / wider ein-andtworten ..." v prvem stavku „er" tisti, ki je vinograd kupil in da se nanaša rok Cfrist) pač na kupca in na poroka. To netočno prvotno izražanje je sprejeto v I., 41; II., 40; IV., 41. V III., 32; V., 37 je pa prevajalec že popravil nejasnost v nemškem izvirniku. Takisto VI., 34, ki rabi izraz „ino taisti Vinograd kparoke postavi"; posaditi, v., = povzročiti, da sogorniki kakor sodniki pridejo skupaj, sedejo in oddajo v stvari svoje mnenje ali razsodilo. ,Jma ... te
Sagornike doli pojaditi inu spojnati pujtiti (I.,44), enako III., 14; V., 19 pa rabi „doli posfediti", IV., 44 pa „taku ima on Sai uteh 14 dneveh te Sagorneke dalei pojsodet" (prim. besedo „obsediti"); posodilo, n., v zvezi „pojsodilla alli douguvaine" (V., 21) = dolžni, posojeni znesek, mutuum; posoditi, v., v zvezi „... ima en gors. gosp. enumu ujsakumu Erbu negovo pravizo, kier nemu u gorshini je, poj soditi" (IV., 44). Tu je misliti na nekakšno patrimonijalno investituro, ki se mora izvršiti v treh urah vpričo dveh sogornikov, potem ko dedič obišče gorskega gospoda. Izraz je moral biti splošno znan; tudi feudi so se „posodili" (glej mojo lazpravo: Dvoje slovenskih fevdskih priseg, Časopis za zgodovino in narodopisje 1911, str. 36.). Prim. še besedo „voščiti"; postavljen, adj., v zvezi „na postauleni dan" = določen dan, narok, ter-
minus fixus (III., 2); poterjenje deželsko, n., = Landhandvest (IV., 20); V., 20 pa opiše ta
pojem: „koker desevska navada ali praviza premore"; „povzdig lisi', m., = behobniis = appellatio (I.,27), priziv; sledil je po kranjski Landschrannenordnung iz dne 15. I. 1561. v šestih tednih, ako je bil deželni knez v deželi, sicer v 18 tednih. V koliko je bila pri gorskih pravdah Landschrannenordnung vsaj subsidijarno , merodajna, ne vemo; požiganje, n., vničenje z ognjem (I., 42; II., 41) = absengen (VIL, 42); III., 33 rabi „Od sposhariea"; V., 39: „spos'sigainam"; VI., 35: „Sposgainam";
pravda, /., 1.) processus, to je pravda v dandanašnjem zmislu besede kakor pojem za pravdno postopanje (L, 1);
2.)	iudicium = sodni zbor vseh udeležencev na pravdnem dnevu, das Gericht (L, 1);
3.)	iustitia, „pravdo pustiti komu" = Recht ergehen lassen (I., 2), „pravdo dati" (II., 2);
4.)	v zvezi „praudo rezhi" = sententia (L, 11), „li praude spo-snati" (I., 29);
5.)	„takou pravde Iskati" (I., 19) = ius, to je subjektivno pravo, svojo pravico iskati;
6.)	de iure = v zvezi „spraudo ledig postal" = po pravici, to je objektivni pravici, mit Recht (I., 22);
7.)	davščina: ,,k' enima gruntu (de Se Stivra inu praude od tega jstega dajalla)" (V., 20); zemljišče pa se imenuje tam „pravdni grunt" (= Zinsgut, VIL, 20);
pravica, /., 1.) v zvezi „fa Erbino prauizo" — subjektivna pravica (do dedščine) (I.,ll);
2.) v zvezi „na tuistu more on prauizho handlati" (II., 5) = „die Billigkeit darinn handeln (VIL, 5) = pravičnost, primerjenost (ars aequi et boni);
3.) v zvezi „ako taka Samuda... V gorskhi pravizi lesezh pride" (III., 20) = na zborovanju gorskih sodnikov;
pravičen, ad j., v zvezi „kar ie prauitznih Dolgou" (III., 16) = dolgovi, ki so nastali po pravici in še obstojajo; „rechtliche Schulden" (VII, 22);
predaja, f., ■= prodaja (I., 50); „na predaye postaulen" = „fail gesetzt" (VII., 50); pogodnika sta „prodiauiz" in pa „kupez" (11,49: „ie naprodaio); IV, 50: „kepez"; pregrešiti se, v., v zvezi „kateri pak zhejs ta praegershi" IV., 3 = contraven i re ;
prejeti, v., 1.) v zvezi „Škodo preime" (IV, 37) = napraviti (transit.); nemški „zeucht ihm schaden zu im Berckrecht" (VII, 37);
2.) v zvezi „kateri en Nograd... od gorskiga gospuda naprime inu tega na p ustji... naj se prepis jat i" (V, 47) = sprejeti v' dedni najem od gorskega gospoda osebno ali njegovega namestnika po določeni pravni obliki (nekakšna investitura). Pripomni se, da o kakšnem prepisu niti nemški niti starejši slovenski teksti ne vedo ničesar. Tu se pozna že vpliv tabulamega prava; prelaz, m., = vhod v vinograd (111,14); 1,19: „pretas ali Verjel"; II, 18: „noter hod"; III., 14 = „pralas"; IV, 19: „pretas"; V., 19: „prela/s"; VI, 16: „prelos"; VII, 19: „Stigl oder eingang"; prelomljenje, n., = prestopek prepovedi (III, 14; IV., 19); premenenje, n., = izprememba (III., 15); = Veränderung (VII., 21);
„premneine" (IV, 21); prepisovanje, n., v zvezi „ima... dati, kir ga kupi (sc. vinograd) dva
repariov Sa prepisvaine" (VI, 44) = manipulacije v urbarju; preteči, -čem, v., = na tla vreči koga, povzročiti, da pade, I, 37 („vber-laufft", VII, 37); III, 28 pa ima: „Vdari ali natezhe eden tiga drusiga";
prevzetje, n., v zvezi „is preusetia" (III., 32) = objestno; prim. „mit
Frävel" (VII, 41); prilastiti, v., = v last izročiti, „oder ihm selbst aigendt zusagt vnd gibt" (VII., 23): Oblak je čital „plastiti", mogoče tudi „plartiti" (glej Let. Slov. A4at. 1887, str. 303, op. 1.), ali v izvirniku ima p začetkom nekako zvito črto pod črko, ki more pač značiti, da je beseda okrajšano zapisana; nemški tekst ne daje dvoma, da gre za besedo „prilastiti", kvečjemu „polastiti", dočim „plartiti" ne da nobenega zmisla;
pristati, v, v zvezi „kokur regirni Oospúd Hconjirmainu inu Hpoterieniu Gnadliúú p ti jt ali" (II., uvod) --— blagovoliti, geruhen („zu con-firmiern vnnd bestetten gnediglich geruchten" (VII, uvod); ravnanje, zagorsko, n., = Perckthäding (I, 14); prim. „praudo raunati ■ ima" (III, 3) = naj vodi pravdno postopanje. IV, 1 rabi: „Sagorske Praude. .. nekier dergei Se nejmajo vadet"; ročin, m., v zvezi „Vdejhelskim rozhinu" = Landhandvest (prim. Let. Slov. Mat. 1889, str. 179, kjer sodi Oblak, da je beseda skovanka, ne pa star izraz);
rubežen, /., = pignorum captio, pa tudi sequestratio (I., 19; IV., 19);
III., 9 rabi za isti izraz „rubesh"; rubiti se (si?), v., 1.) si pridobiti z izvršbo to, kar gre; vstvariti pignus iudiciale ali legale; „kaku Se (sie!) more gorskhi Oospud ali Gor-nigk r ubiti" (III., 14 večkrat; V., 19);
2.) = biti rubljen: „kadar bi se eden nepustil Rabiti" (III., 24); samovolja, /, == Frevel (IL, 6);
sedeč biti, v., — imeti v dejanski posesti (II., 45), prim. nemško besedilo „in Nutz vnnd Gwer gesessen ist" (VII., 47); V., 20: „ali v gor-shini So sede.ozhi"; sedeti, v., v zvezi „taku nei ta prauda doljhna nemu ta praudo Sedeti" = sodni zbor ni dolžan izvesti v stvari sodno postopanje (II., 10); prim. Jako neiso dolshni ti Segorniki doli sesti" (III., 8) (prim. še „obsediti"); sila, /., = Frevel (III., 4);
slišati, -im, v., v zvezi „sposnaine sturiti pustiti, oku niemu pravizha Shlishi ali nikar11 (V., 41) = ali ima pravico ali ne; pa prim. tudi I., 43; „ta Erb, kir nemu po prauici shlishi"; slobodni gospodje, pl., m., = baroni (I., dodat.), „Freyen" (VII., dodat.); služiti, v., v zvezi „is tiga Vinograda od kateriga on slufhi" = biti gorski podanik v pogledu vinograda (I., 15; III., 12). Izraz spominja rahlo na prvotno fevdsko razmerje, kjer je investitura združena z obljubo „služenja";
soditi, v., v zvezi „Sleherne gorske Oespud (ima) j es negoveme Sagorneke to praudo dershat, jenu Sodet" (IV., 1) = sodbe izrekati pustiti po svojem gorniku;
sodnik, m., iudex; IV., 19 ga imenuje v zvezi: ,Jieder temu Oors.Oosp. Shou dene, toku ima eniga Sodnika ali Rihtaria ali pa Soje Sagor-nike doli pojsadet"; drugi prevodi ne poznajo „sodnika"; spodoben, adi., 1.) — prav, pravičen, n. pr.: „prej. spodobnih Vrsakou" (I., 9; 111,21);
2.) = precejšen — „zimblich" (I., 20; VII., 20); spodobščino, adv., v zvezi „spodobzhino notri raunati" = nach Billigkeit
handeln (I., 5); spominja zmiselno na ars aequi et boni; spoznanje, n., = razsodilo (I, 17: „spojnainem tih Sagornikou" — „mit erkandtnuss der Berckgenossen", VII., 17), glej tudi 11,33; 111,8 rabi: „ina nobeni ga sposnaina zhes ta istu Sposnati"; VI, 10 ima: „semo nima obeno sposnaine kar negovo tosbo (? nekaj manjka) rezhi";
spoznati, v., v zvezi „de se taista prepuued ... potler Spraudo Spozna" (111,10) = izreči za opravičeno; „doch dafs dasselb verbot... darnach gerechtfertigt werde" (VII, 13); sramota, /., Unzucht (I, 3); „Einleuff" (III, 4); stanoviten, ad j., v zvezi „is dobrih stanovitih Vrschou" (III, S) = »temeljen; I, il rabi „Sdobrimi guijhnimi Vrfhahi";
f
starši, /;/., m., v zvezi „od starijsih jem perjsla" = von Altersherkommen (I, 1 i. dr.); rabi pa isti vir tudi „kokur od stariga jim prijlou (I, 18); prim.: „koker ie od stariga ñauada Willa (II, 4); „koker je stara navada" (V, 1); strata, /., = izguba (III, 40);
svetnik, m., v zvezi „dejbeljkim suetnikom" (I, dodat.) = „Landtrichter" (VII, dodat.);
teči, -čem, v., v zvezi „pravda tezhe", pravdno postopanje se izvršuje (I-,2);
tožnina, /, denar, katerega položi tožnik za tožbo pred sodni zbor, „aku nikar, toku se mu nima obenu Sposnaine na niegovo tosbo rezhi" (V, 11); predhodnik naših kolkov („tožba na štempeljne" pravi priprosto ljudstvo tožbam v civilnih zadevah v primeri s tožbami v kazenskih zadevah, katere so bile do svetovne vojske kolkov proste). — VI, 10 pa ima „ino to Navadno tosbo doli polofeti"; uganiti, •>., v zvezi „jenu letu So Sami Sagorniki toku ugenili jenu Spo-snali (IV., 29) == dejati, reči; nemški VII, 29: „auch die Berck-genosseu selbst gesagt vnnd zurecht gesprochen haben"; upeljati se, v., v zvezi „inu eniga drugega ali samiga sebe ... noter upe-
luie" (III, 17) = posest si prilastiti; uplatek, m., = denarna globa (III, 37); v istem členu pa stoji „od Sled-niga V plata kar ie temu Oorskhimu Oospudu Sapadenu" = vplačila („Faal oder Puefs", VII, 48); prim. še IV, 48: „od u/seb u piatkeh";
užitek, m., v zvezi „unuzhu jenu uzhitku je Sedou" (IV, 45) = gewere (pojem iz nemškega zasebnega prava, označujoč posestno stanje, nastalo po sodnem činu „traditio per festucam, per ramum, per andelangum");	i
varuh, m., = tutor; „kateri nekar varhou jenu gierobu nimajo" (IV, 45); razloček med varhi in jerobi (Vormünder oder Gerhaben) prevajalcem ni bil jasen; 1,45 pravi „gerbu alli dobreh nameistnikuu, II, 44: „gerobou inu sogornikou", drugi prevodi izpuščajo to mesto; vdariti doli, v., v zvezi „temu se niema dolli udariti" (V, 28) = dovoliti, pripustiti; misliti je na sodnikovo palico, s katero je dal sodnik znamenje dovolitve s tem, da jo je povesil ali slično; vedeče, adv., v zvezi „inu kader ie vedezhe" (11,43) = notorično, to je
tako splošno znano in priznano, da ni treba dokazov; vesten, adj., v zvezi „de be ueistnu bilu" — wissentlich (I, 5); vestnost, /., v zvezi „juejtnuftio letih Oornicb Buquiz" (I, dodat.) = ,,'vVit
Vrkundt difs Libells" (VII, dodat.); vnanji, adj., tisti, ki prebiva izven dežele (ali vinske gorice?): 1 „sa meiasham aioreio vnany kup piti'' (II, 49); prim. pa nemško besedilo „vnd defs ehe ausser Landts verkauften mög" (VII, 51); voščiti, v., v zvezi „gor ni qospud ima enimu ujakaterimu Erbu negouo prauizo. kir ie nemu nemerla Vofhiti, kar on nemu jprauizo Vofhiti
ima1' (I, 44) = leihen („was er im von Recht daran zuverleyhen hat") (VII, 44) = dati v dedno posest (Erblehen); enako: „na negouo prauizo douojhiti (ibid.) = auf sein Gerechtigkeit verleihen (VII, 44). (Glej tudi „posoditi".); vpričo biti, v., — biti osebno prisoten (III, 11); zadoseči, -žem, v., v zvezi „kulker tu blagu Sadojheshe" (IV, 22), to je plačati je s tistim blagom, kolikor njegova vrednost vrže; kar je premalo, ostane na dolgu. VI, 19 pravi: „istega Winogroda, kar delelsch dosezlie plazhati"; radosti storiti (si), v., = pridobiti si to, kar mu gre do polnega plačila. „Sa Suoje prepoudi inu Sapoudi rubiti inu Si Sadosti Striti" (V, 19); „sa negoue strafinge po gorski praudi sadosti sturiti (II, 18); zagornik, m., se rabi največkrat v obliki „Sagornik", vendar tudi v obliki „Sogornik" in ,Segornik"; etimologično pravilno je pač sogomik.
1.)	= tisti posestnik vinograda v vinski gorici, ki ga ima v dednem najemu in je nevoljnik, tlačan gorskega gospoda (glaebae adscriptus, Berghold); poznejši prevodi izraza več ne poznajo in postavljajo namesto sogornikov — mejaše;
2.)	V I, 45 stoji „ne odrasteni otroci kateri Oerobou inu sogor-nikou nimaio". Tu pomenja sogornik varuha; bržčas se je imenoval -vedno kateri izmed sogornikov za varuha nedoletnim otrokom zamrlega vinogradnika-nevoljnika;
zagorski, adj., v zvezi „pravda" = Bergtaiding (I, 1); inače „Gorska
prauda" (VI, 4, 10 i. dr.); zaloga, v zvezi „Ujse salluge inu graje" (V., 10) = živa meja; prim.
„gemein Zeun vnd Frieden" (VII, 10); založiti, v., = denar se mora izročiti v svrho, da se pravdno postopanje prične (I, 11), ravno tako II, 10; v III, 8: „naprei poloshiti"; glej „tožnina";
zamujenje, v., — Versäumnis, mora (II., 25), sicer „zamuda" (1,26, pa
tudi v II, 25 pozneje); zapadanje (zapadenje), n., = ono, kar je gorskemu gospodu kakor kazen
ali globa zapalo, Fälligkeit (I, 13); zapasti, v., — verfallen = Strafe erleiden; n. pr. „on je Umu gornimu gospodu ja padel LXXII: denarieu" (I, 7); „ta ie ta Erb zapadel" (II, 11);
zapopasti, v., zagrabiti, dobiti v svojo pest, apprehendere (I, 14; II, 12; III., 10; V, 13);
zapričati, -am, v., = dare testimonium (I, 45); drugje (IV, 45) stoji
„Spriz/iaf" v dandanašnjem pomenu besede; zaročenje, n., = legatum (I, 49), po nemškem „vermocht" (VII, 49); toda v obeh primerih se sme misliti tudi na successio in universum jus defuneti extranei; zastava, /., 1.) = pignus voluntarium (I, 21); 2.) = legatum (II, 48 in V, 21);
- ^
•
zašentati, v., =•= blasphemiani dicere (V., 48);
zatirati, v., v zvezi „keteri... ta navadni pod Satira jenu k nezhemer naredi" (IV., 39) = kvariti; nemški „den gemeinen Weg zu nahend haut oder vernicht (VII., 39); založiti, v., v zvezi „kir v' gorski praudi je satosen alti pak, keder Oh ima eniga drusiga tositi" (V., 27) = tožiti, vložiti tožbo zoper nekoga, pa tudi — ovaditi; zavleči, -čem, v. per j., v zvezi „pravdo zavleii", ovirati redni potek pravdnega postopanja; isti tekst rabi tudi „odulezheine" (I., 2), III., 3 pa pravi „prando Sadershi"; IV., 2: „obeniga Pozhakania naterpe". Isti pojem opiše V., 5: „Oku bi pak gorski gospud enimu praudo dolli udarou inu na dopustiv"; sodim, da je tu „dolli udariti" prosti prevod za „unterschlagen"; zdeti se pretežko, v zvezi „ako mo se pred niegovim sposnainm pretesko
zdi" (VI., 24) = ako se mu zdi sodba pretrda, nepravična; zemlja, /., Hube (I., 20);
zvanje, /?., v zvezi „kai Se more Sa... naprei Suainie dati" (III., 21)
= poziv, citatio, Fürbot (VII., 27);	»
život, m., 1.) v zvezi „jam juoim /hiutam" (I., 14) = osebno, persönlich; 2.) v zvezi Ja ima na Shivoto inu na Blagu Strafjan bitti" V,, 33 = „an Laib vnd Gut" VII., 36; župan, gorni, m., I., 48 ga istoveti z gornikom; prim. nemško besedilo Berg Suppan oder Perckmaister (VII., 48).
Srbski Brankoviči in goriški grofje.
Dr. Milko Kos.
V ozkih sorodstvenih zvezah so stale v 15. stoletju vladarske hiše jugovzhodne Evrope, od čeških in poljskih dežel pa tja do Carigrada. V te zveze, ki so obsegale češke Luksenburžane, avstrijske Habsburžane, celjske grofe, na Ogrskem rodbini Oorjanskih in Ujlakyje, na Poljskem Jagiellone, na Balkanu pa predvsem rodbino srbskih Brankovičev z energičnim predstaviteljem tega plemena, despotom Djurdjem (Jurijem) Brankovičem (umrlim leta 1456.) na čelu, potem Kotromaniče v Bosni in poleg zadnjih Palajologov y. Carigradu tudi osmanskega sultana, je bila vpletena tudi rodovina goriških grofov.1
S tem, da se je leta 1407. goriški grof Henrik IV. v prvem zakonu oženil z Elizabeto, hčerjo celjskega grofa Hermana II., prišel je v sorodstvene zveze z bosenskimi Kotromaniči; kajti stara mati Elizabete celjske je bila Katarina Kotromaničeva, soproga celjskega grofa Hermana I. (umrlega leta 1385.). Pa tudi žena drugega zakona grofa Henrika IV., Katarina, hči ogrskega palatina Nikolaja Gorjanskega, s katero se je poročil po letu 1426., je bila po svoji materi Ani iz rodovine celjskih grofov, sestri prve soproge Henrika IV. Elizabeti in vnukinji že imenovane Katarine Kotromaničeve, v sorodu s to bosensko rodbino.2
Iz zakona goriškega grofa Henrika IV. in Katarine Gorjan-ske so izšli trije sinovi: Ivan, Ludovik in Leonhart. Po zgodnji smrti obeh prvih je prevzel Leonhart, zadnji izmed goriških
! Lj. Thallöczy, Priloži k objašnjenju izvora bosanske historije, Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini, 5, 1893, str. 191. (nemško pod naslovom Bruchstücke aus der Geschichte der nordwestlichen Balkanländer. Wissenschaftliche Mittheilungen aus Bosnien und der Hercegovina, 3, 1895, str. 335.).
- Thallöczy, I.e., 192—194 (nemški prevod. I.e., 336—338).
grofov, vlado goriške grofije. Njegova prva soproga je bila od leta 1475. dalje fiieromma, hči iNikolaja Ujlakyja, titularnega bosenskega kralja.3
Ozemlje goriške grofije je za vlade zadnjega goriškega grofa propadalo vedno bolj in bolj. Od nekdaj tako obsežnih goriških posestev v Furlaniji je- trgala beneška republika kos za kosom, od druge strani je pa goriška zemlja trpela v drugi polovici 15. stoletja radi vedno ponavljajočih se turških navalov. Gospodarsko stanje goriške groiije je postajalo vedno brezupneje. Grof Leonhart je bival večinoma v tirolskem Lienzu in puščal svoja furlanska in primorska posestva v nemar. Z ozirom na slabo gospodarsko stanje goriških posestev je zato pisal bosenski kralj Ujlaky dne ^.junija 1475. svojemu zetu, grofu Leonhartu, naj zapusti, ko itak nima otrok, goriška posestva in se preseli na Ogrsko. Toda grof se ni dal pregovoriti in je ostal na svoji dedni zemlji.4
Poleg goriških grofov je proti koncu takoimenovanega srednjega veka propadla še neka druga rodbina, katere člani so ravno v tej dobi prišli s prvimi v ozke stike. Bila je to rodbina srbskih Brankovicev. Katarina, ena izmed hčera despota Djurdja Brankoviča, omožena z zadnjim celjskim grofom Ulrikom II., je _>o umoru svojega moža živela v nesrečnih razmerah. Njenega premoženja in imetja njenega moža so se začeli v trdovratnih bojih lastiti tujci, pred vsemi znani češki plemič Jan Vitovec. Katarina se je končno preselila v Dubrovnik. Tu se je sešla s svojim bratom Štefanom, čigar žena je bila grškega rodu in se zvala Angelina.5
V kratkih besedah smo se tako dotaknili rodbinskih zvez cele vrste rodbin Evrope 15. stoletja in imenovali razna imena. A ravno ta imena, pomnožena še z nekaterimi, nam stopijo nenadno pred oči \ korespondenci radi nakupa goriškega gradu Belgrada ob Tilmentu (Tagliamento) v Furlaniji. Sultan Muhamed II., zadnji goriški grof
3 Thallöczy, 196—198 (ozir. 340). — Mavro Wertner, Beiträge zur bosnischen Genealogie, Vjesnik kr. hrv.-slav.-dalm. zemaljskoga arkiva, 8, 1906, 261.
1 Thallöczy, 198 (341), po listini v Državnem arhivu na Dunaju. — V repertoriju arhiva goriških grofov iz 16. stoletja (kodeks B 534 v Državnem arhivu na Dunaju, fol. 175) je omenjeno to pisanje z besedami: „Ain Aui-czaichnus des Kunigs von Wossen Dieners Werbung, darinn vnnder anuderni gemelt wirdet, das bemelts Kunigs Ayden Graf Leonhardten Erbguet im Hungern innhab, auf ain kunigelich Credencz s dabei ligt".
•> Thallöczy, 1. c., 201 (344).
Leouhart, Katarina Celjska-Brankovičeva in Angelina, soproga despota Štefana Brankoviča, so poleg Benečanov in raznih posredovalcev izmenjali v letih 1480 in 1481 radi nakupa drugače ne bogve kako pomembnega Belgrada ob Tilmentu vrsto danes v Državnem arhivu na Dunaju shranjenih listin in pisem. Ni naš namen zasledovati tozadevna pogajanja v vseh stopinjah, zgodilo se je to že na drugem mestu.6 Le z nekaterimi doneski hočemo izpopolniti dosedanja že znana dejstva.
Grad Belgrad leži v Furlaniji blizu reke Tilmenta (Tagliamento), jugozapadno od Vidma (Udine). Središče slovenskega naselbinskega otoka v Furlaniji, je bil grad že od početka 12. stoletja v posesti goriških grofov. Ni naša naloga zasledovati njegovo zgodovino tekom stoletij, le toliko naj omenimo, da sta ga okoli leta 1465. od goriškega grofa Leonharta kupila grofica Katarina Celjska-Brankovičeva in nje brat despot Štefan, a ga že leta 1472. radi slabih materialnih razmer dala zopet goriškemu grofu tako, da ga jima je ta zastavil proti kupni vsoti v užitek. Po smrti despota Štefana (leta 1477.)^je bivala v gradu v veliki revščini njegova žena, vdovela despotinja Angelina. Istotako ni živela v sijajnih razmerah njena svakinja, celjska grofica-vdova Katarina Brankovičeva, ki se je med tem iz Belgrada preselila k svoji sestri Mari, vdovi po turškemu sultanu Muradu II., v Ježevo v Macedoniji. Zato se je odločila povrniti Belgrad goriškemu grofu za 5400 beneških zlatih cekinov. O prodajnih pogajanjih, katera sta med drugimi posredovala, oziroma priporočala turški sultan Muhamed II., čigar v nemškem jeziku spisano pismo goriškemu grofu z dne 5. februarja 1480. je Thalloczy priobčil v posnetku, in beneška republika, se nam je ohranila v Državnem arhivu na Dunaju obširna korespondenca. Med Benetkami, Carigradom in goriškim grofom je mešetaril žid Simon. Goriški grof Leonhart pa ni bil, bržkone radi pomanjkanja denarja, posebno pri volji kupiti Belgrad, kljub temu, da mu je turški sultan prigovarjal, naj vendar že enkrat sklene kupčijo in priporočal isto z ozirom na revščino despotinje Angeline rimsko-nemški cesar Friderik III. Leonhart se je končno odločil, kakor piše sultanu, plačati kot kupno vsoto 2400 cekinov.7 Bilo je to poleti leta 1480.
« Thalloczy, 1. c., 202 si. (344—352).
7 Tudi koncept tega pisma v Carigrad se nam je ohranil v Državnem arhivu na Dunaju (Gorzer Akten, fasc. 25, 12, VI, št. 2).
Kakor je med sultanom in grofom posredoval Žid Simon, tako je mešetaril med grofico Katarino Celjsko-Branko vičevo in njeno svakinjo, despotinjo Angelino, ter grofom kaludjer Marko, „Marcus kaloier", kakor ga imenuje nemška listina. Tega Marka, reciovnika iz reda bazilitov, je pošiljala grofica Katarina, bivajoča takrat v Macedoniji, h goriškemu grofu v Lienz, ne pa njena svakinja Angelina, katera se je takrat mudila na Dunaju. Značilno je, da je grofica Katarina dopisovala z goriškim grofom v slovanskem jeziku. Ohranilo se nam je tako pismo z dne 30. junija 1480., katerega je dala kaludjeru Marku, da ga ponese v Lienz in izroči goriškemu grofu.s V pismu naznanja grofica grofu, da mu pošilja svojega duhovnika, popa Marka, in da so to, kar mu bo ta dejal, njene besede ter ga prosi, naj mu veruje tako, kakor bi ona sama z njim govorila. Pop Marko je s slugo grofice Katarine Jurijem Šerifom (Syriff) res prišel v Lienz in tu dne 28. avgusta 1480. izdal spodaj priobčeno pobotnico za 28 goldinarjev in enega konja, kar je od goriškega grofa dobil na račun odkupnine Belgrada (priloga št. 1).
Isti redovnik Marko je bil, ki je 23. novembra 1480. prinesel iz Lienza od goriškega grofa v Belgrad 240 ogrskih cekinov in jih izročil tamešnjemu glavarju in namestniku despotinje Angeline in grofice Katarine Celjske-Brankovičeve, Juriju Grebeljanu, za kar je ta zastavil goriškemu grofu mlin v Belgradu, ki naj ostane, v slučaju, da ga do 24. junija 1481. zopet ne odkupi, tako dolgo v užitku Goričana, dokler ta ne odkupi ves grad, a v tem slučaju doda k prejšnjim 240 cekinom še 25 cekinov (priloga št. 2). Omenjenih 240 cekinov je pop Marko nato ponesel grofici Katarini v Mace-donijo.
Nadaljnja pogajanja radi Belgrada so se vlekla še par mesecev; tja do srede leta 1481. sega tozadevno gradivo v Državnem arhivu na Dunaju. Grad je zadnja leta 15. stoletja mnogokrat menjal svoje lastnike.9 Ko je leta 1497. goriški grof predal svoja furlanska posestva cesarju Maksimilijanu L, je prišel tudi Belgrad pod Habs-buržane.
8	Z ozirom na spodaj priobčeno listino je letnica 1480 pravilna, ne pa 1481, kakor domneva Thallöczy v izdaji te listine dunajskega državnega arhiv* (Studien zur Geschichte Bosniens und Serbiens im Mittelalter, übersetzt von Dr. Franz Eckhart, München-Leipzig 1914, str. 125).
9	Czoernig, Qörz und Qradisca, I, 565; Thallöczy, I.e., 210 (ozir. 35t id 352).	^
Št. 1.
1480, avgust 28, Lienz.
Kaplan celjske grofice Katarine Brankovičeve, Marko, in nje „služabnik" Jurij Syriff izdata pobotnico za 28 zlatih in enega konja, kar sta prejela od goriškega grofa Leonharta na račun odkupnine Belgrada.
Ich Marka meiner gnadign frawn frawn Katherina von Cilli ec. capplann vnd ich Jorig Syriff meiner obgenanten gnadigen frawn dvnner, beckennen offennlich mit dem brief, das wir von dem hoch-gebornn fürsten vnnd herrn Leonharten phallennezgraue in Kernn-den, graue zu Gorcz vnd zu Tirol ec. vnnsern gnadigen herrn berait eingenomen vnnd emphangen haben benantlich acht vnd zwainczigk gülden vnger vnd ducaten vnnd ain pharde; vnnd die obgenant summa gülden vnd phard sullen vnnsern obgenannten gnadigen herm an der losung gegen vnnser obgemelten gnadigen frawn von wegen des gsloss Velgerädt gerait vnd in der nagstkomenden losung gelegt vnd abgeczogen werdenn vnnd sagen darauf vnnsern obgenanten gnadigen herrn vnd seiner gnaden erben an statt vnnser obgenanten gnadigen frawn der obgemelten summa gülden vnd phard ganncz quit, ledig vnd loss wissentlich vnnd in kraft dicz briefs. Vnnd des zu vrckundt so geben wir vnnsern obgenanten gnadigen herren vnnd seiner fürstlichen gnaden erben disen offenn brief verpetschafü mit meins obgemelten Jorgen Siriffen aigen auf-gedrukchten petschaflt. Geben zu Luencz nach Cristy gepurdt vier-czehenhundert vnd im achczigistenn iare an sannd Augustins tag des heiilligen lore.
Originalna listina na papirju (24X21 cm) z enim na hrbtu vtisnjenim pečatom v Državnem arhivu na Dunaju (Görzer Akten, fascikelj 25, 4, VI, št, 15).
Št. 2. 1480, november 23.
Jurij Grebeljan, glavar in poverjenik srbske despotinje Angeline v Belgradu, zastavi pod navedenimi pogoji goriškemu grofu Leonhartu za 240 zlatih mlin v Belgradu.
Ich Jorg Grebelian, die zeit hawbtman zu Velgradt vnnd als ain volmachtiger gewalthaber vnnd procurator meiner gnädigen frawen, frawen Angelinen, despotin in der Syrfey ec., bekenn vnnd
r
tun kundt offennlich mit dem briefe, das der hochgeborn fürst vnd herr, herr Leonnhart, phallenntzgraf in Kernnden, graue zu Görtz vnnd zü Tirol ec, mein gnadiger herr, an hewtigem tag datums des briefs der hochgebornnen fiirstin vnd frawen frawen Katlierinen grafin zü Czilli ec., auch meiner gnadigen frawen, bey herrn Marcu sen kaloier, irer gnaden capplann, in guetem, beraitem gol de geantwurt vnnd gesanndt hat nämlich in summa zway hundert vnd viertzigk gülden ducaten vnnd vngrisch. Darumben ich an statt auch volmachtiger vnnd krefftiger gewaltsam meiner obgenanten gnadigen frawen der despotin ec. meinem obgenannten gnadigen herrn von Görtz ec. als ir volmachtiger gewalthaber vnnd procurator wissentlichen vnnd in krafft des brieues zu einem satz eingeantwurt hab irer gnaden miill mit aller zugehorung daselben zü Velgrat in der bürgen gelegen, innzehaben, bis auf sannd Johanns tag zu sunbenten nachstkünftig. Zu derselben zeit sol die berurte müll vmb die obgeschriben summa guidein von sein gnaden widerumben abgelost werden, vnnd ob das nicht beschach, sodann sol vnnd mag sein gnad die furpasser innhaben, die nütz vnnd zinss jarlich dauon einnemmen vnnd solich obberurt ablosung guetlich ruen vnd ansteen so lanng, bis das der obgenant mein gnadiger herr von Görtz ec. von meiner obgenanten gnadigen frawn von Cili ec. oder wem sy das beuilhet, das abergenannt sloss Velgrat mit seiner zugehorung widerumben loset vnd in sein gewaltsam bringet angeuarde. Alsdann sol sein gnad irnn gnaden vber die obgeschriben summa guidein hinaus geben fünff vnnd zwainzigk ducaten, sodann ist die bemelte müll seiner gnaden richtiges vnnd gechaufftes guet vnd sol darumben sein gnad mit ainem lanndlewffigenn kaufbrief nach nadturfften versorgt vnnd gegeben werdenn alles getrewlich, vngeuarlich vnd an alle arigeliste. Zu warer vrckundt des briefs versigelt mit der offtgenannten meiner gnadigen frawen der despotin aigen anhann-genten insigel, das ich an irer statt, als ein volmachtiger procurator vrmd gewalthaber an disen brief gehenngt hab. Beschehen nach Cristy geburd vnnsers lieben herrn, als man zallt viertzehen hundert vnnd im achtzigsten jare an phintztag vor sannd Kathrein tag der heilligen jwnckfrawen.
Originalna listina na pergamentu (28 X 36 cm) z enim visečim pečatom v Državnem arhivu na Dunaju (repertorij 1).
Ocene.
Donesek k slovenskim starožitnostim. Leta'1910. je izdal profesor češke univerze v Pragi, dr. Lubor Niederle, drugi zvezek II. dela svojih slovanskih starožitnosti, ki ima naslov „Puvod a počatky Slovanu jižnich". Na str. 338. do 372. govori podrobno o Slovencih; to poglavje si hočemo tu natančneje ogledati ter podati svoje pomiselke k izvajanjem Niederleja.
Niederle je mnenja (g.l. str. 338. in 353.), da so prišli alpski Slovani s severa (iz svoje zakarpatske pradomovine) preko Moravskega in zapadnega Slovaškega, da so prekoračili Donavo in poplavili deloma panonsko nižino, deloma pa so se začeli vsled pritiska drugih plemen naseljevati ob Savi, Dravi, Muri in Murici ter ob Donavi navzgor. Donavo pa so prekoračili že zgodaj, ker moramo že v I. stol. po Kr. računati s Slovani na desnem bregu Donave, ob Blatnem jezeru, ki ga imenuje Plinij lacus Pelso (spačeno namesto Pelso, kakor pričajo Aure-lius Victor: Pelso in poznejše oblike: Pelsois, Pelsodis, Pelissa); v tem imenu pa imamo isti slovanski koren kot v slov. plešo, češ. plešo, ras .plešo. Sem mnenja, da je ta Niederlejev nazor napačen, pa hočem v sledečem pojasniti njegove napake ter s tem podpreti in razbistriti dosedanje splošno mnenje, ki ga podaja n. pr. Fr. Kos, Gradivo I., XXXIII, s sledečimi besedami: „Večina nekdanjega Norika je nagnjena proti vzhodu. Od te strani so po 1. 568. začeli Slovenci prodirati na noriška tla ter so svoje delo ponavljali tako dolgo, dokler si niso osvojili zemlje ob Savi, Dravi in Muri".
Staro navedeno ime Blatnega jezera nikakor ne moremo spajati z imenovanimi slovanskimi besedami, kakor je radi rus. plešo namesto * plešo dvomil že Murko, ČZN. III. 219. To ime ni slovansko, marveč iz jezika predslovanskih prebivalcev. Že večkrat so znanstveniki opozorili na dejstvo, da imajo etnika na ilirskem in makedonskem ozemlju zelo„ pogosto sufiks -on-, prim. Ilirt, Indogermanen II. 610, Kretschmer, Ein-'1 leitung 256. Skok, Glasnik zein. muz. XXIX, 131sl, je dodal še dokaj novih primerov ter pokazal, da so krajevna imena na -ona razširjena tudi na karnijskem ozemlju in po celem apeninskem poluotoku, kar pa ni tako težko si. razlagati, ako pomislimo, da govore gotovi glasoslovni pojavi za to, da so govorili Veneti jezik, ki je nekako prehodno indoevropsko narečje med ilirskim in italskim. Ako pa vidimo, da obstoja zveza med imenom reke Naro in imenom mesta Narona in i ko imamo isto razmerje tudi v severni Panoniji pri Arrabo: Arrabona, prim. Pauly-Wissowa, Real-Enz. III. s. v., tedaj moramo reči, da spada k Pelso tudi Pelsonia.
Corp. inscrip. lat. Iii. 6415, v Burnumu (Libumija), pa je že Kretsch-mer, o m. 253, op. 4., trdil: „Der Name Pelso ist illyrisch". Menim celo, da je venetsko Plesontei, C J L. III. 3042, istega izvora.
Nieclerle se sklicuje še na slovansköst imena civitas Pistrensis (iz IV. stol.) in omeniti bi mogel ponovno (gl. Slov. Star. II/l, str. 148. si.) še ime reke Vuke med Dravo in Savo (Dio Cassius [II.— III.stol.]: Oiio/.xaioiQ e/.£oi). Tudi ti dve imeni ne moreta služiti kot dokaz za imenovano trditev; glede Pistrensis je že Murko o.m. pravilno menil, da pričakujemo b- in za y gotovo drug samoglasnik kot i, in ako Jagič, A. i. si. Ph. XXIII. 614, vidi v tem imenu Bystruo, za kar močno govori oblika pri anonimnem ravennskem kozmografu (VII. stol.), ki je zajemal iz starejših virov, gl. Kos, Grad. I. 221, op. 3, in ki piše Basiricius, moramo vendar pomisliti: 1.) da je to mesto ležalo 38 kilometrov od Sirmija m 2.) da je prvič omenjeno šele v IV. stol., ko je v resnici že tu, na jugu, mogel bivati kak odlomek Slovanov. Poudariti pa moram, da to ime pri teh okoliščinah ne govori za Niederlejevo mnenje, da so prišli Slovenci preko Moravskega in da bi ga on ne smel spraviti v zvezo z alpskimi Slovani. — Ime reke Vuka ni treba izvajati iz slovanščine; imam ga za keltsko ime in v keltščini najdemo ir. Olcdn in starobrit. Ul-cagnus iz prakelt. *Ulkä-gnos, iz česar moremo sklepati na eksistenco prakeltskega *ulka, ki živi še v današnjih kimbrijskih krajevnih imenih Llech-ylched, Amm-wlch, prim. Stokes pri Ficku4, II. 55.
Iz vsega tega pa sledi, da nimamo niti najmanjše opore za trditev, da so bivali Slovenci že v I. stol. po Kr. ob Blatnem jezeru ali v Pano-niji. Ravnotako pa moremo indirektno dokazati ali vsaj za najverjetnejše smatrati, da alpski Slovani niso prišli s severa preko Donave po nazna-čeni poti. Ako si natanko ogledamo zemljepisno lego severne Panonije in ako postavimo, da so alpski Slovani res prišli po poti, po kateri jili vidi iti Niederle, tedaj pričakujemo, da je bila severna Panonija s Slovani prav gosto naseljena ali vsaj, da so bili Slovani v tej pokrajini najmočnejše pleme in to že v dobi od I. do IV. stol. pc Kr. O vsem tem pa nam doslej ni ohranjeno nobeno zgodovinsko znamenje in do 1. 568. ne vemo o Slovanih v teh predelih prav nič Vsled tega moramo reči, da jih v teh krajih takrat tudi bilo ni. Drugič: ako bi na Slovane, bivajoče ob Blatnem jezeru in v severni Panoniji, pritiskali novi valovi drugih narodov, ki so tudi bili na preseljevanju, tedaj pričakujemo, z ozirom na zemljepisno lego, da bo najgostejša masa Slovanov krenila ob Donavi navzgor, dalje ob Rabi, Labnici, Pinki, Rabnici proti zapadu. V tem slučaju bi pričakovali najbogatejšo slovansko nomenklaturo v gornji in spodnji Avstriji, na gornjem Štajerskem in v zapadni Ogrski; a ravno tukaj so slovanska krajevna imena redka, tako da imamo z ozirom na druge pokrajine tukaj najmanjši odstotek slovanskih imen, gl. Kämmel, Anfänge, 154, 170. Niederle sicer pravi, da se semkaj Slovani zato niso umeknili, ker so te pokrajine preveč odprte in sovražniku lahko dostopne. Gotovo moramo tudi s tem faktorjem računati pri naselitvah narodov; a Slovani so po Niederleju bivali tukaj že cela stoletja dolgo in ravno vadi tega pričakujemo slovanskih krajevnih imen; saj so se ohranila tudi
v — 100 —
imena V i/? do bo na, Carnuntum, Arribo, Pelso, Sabaria i. dr. in naj bi se ne ohranilo prav nobeno slovansko ime, celo še, ako je bilo to pleme najštevilnejše?
Radi vsega tega smatram Niederlejevo mnenje o poti in času prihoda alpskih Slovanov za popolnoma neutemeljeno. Sedanja bivališča slovenskega naroda, zgodovinski podatki ter slovenska krajevna imena v Alpah, ki nam osvetljujejo naseljevanje, govore povsem trdno za to, da si moramo misliti potek naselitve tako-le: jedro plemena je prišlo od vzhoda, od Donave ob Savi in Dravi navzgor ter ubralo različna pota: 1.) ob gorenji Savi in njenih pritokih; 2.) ob srednji in gorenji Dravi in njenih pritokih; 3.) ob Muri in njenih pritokih; 4.) ob Aniži, štiri, Tiauni, Ybbsu, Erlafu, Pielachu in Traisni. Brezdvomno je tudi, da so pri tem dobro služile rimske ceste, tako posebno za Notranjsko in Primorsko cesta Poetovio—Celeia—Atrans—Emona—Nauportus—Aqui-leia in za Dolenjsko cesta Emona—municipium Latovicorum. Ker so dalje ob rekah v gornji Avstriji slovanske naselbine tem redkejše, čimbolj gremo na sever, smemo iz tega sklepati, da imamo opraviti tu s poslednjimi, najzunanjejšimi valovi naseljujočega se naroda, pri katerih so bili udeleženi le posamezni, manj številni oddelki. Pa tudi tu kaže slovanska nomenklatura zelo jasno, da so v teh severnih krajih služile Slovencem za pohod na sever predvsem rimske ceste, tako testa Noreia—Stiriatis—Gabromagus—Ovilavis (ob Windisch-Garstenu imamo močno slovansko kolonijo), po cesti Ovilavis—Juvavum so prišli Slovenci v Hausruck, po oni iz Ovilavis v Lentio in Joviacum pa v Oberes Miihlviertel na levem bregu Donave (gl. Ramovš, Ljub. Zvon, 1919, 124si.); cesta Lacus Felicis—Vindobona pa jim je odprla pot v spodnjeavstrijske doline. V vzhodni del spodnje Avstrije pa so prišli od reke Mure in Murice sem.
Sem torej mnenja, da so alpski Slovani po odhodu Langobardov iz Panonije preko njenega južnega dela prišli iz ozemlja, ki se nahaja na vzhodu onih zemelj, v katerih najdemo v VI. stol. Slovence v kompaktni masi (to je predvsem ozemlje, ki je še danes slovensko); iz tega središča so šla nekatera plemena še bolj proti severu, bila pa niso več tako močna in od njih zasedene pokrajine ne tako gosto naseljene, da bi mogle kljubovati germanizaciji. Vzhodno ozemlje, iz katerega so Slovenci prišli, je nekako rimska Dioklecijanova Pannonia secunda in Savensis.
Pri določevanju severne meje nekdanje slovenske zemlje se je lotil Niederle težkega vprašanja, ki ga moremo skratka imenovati češko-slovenski problem, ki obstoji v sledečem: ali so alpski Slovani neposredno mejili na zapadne Slovane in kje je bila meja med obemi? Kateri so jezikovni stiki slovenščine z zapadno slovanščino, kaj pomenijo in kako si jih moramo razlagati? O tem hočem tu obširneje govoriti, deloma pa sem že pisal v Ljubljanskem Zvonu, o. m. Niederle meni (str. 354 si. in že prej ČČH. XV. [1909], 72 si.), da so tudi Čehi prekoračili Donavo in da so manjše češke kolonije prišle prav do Drave ter smatra dosedanjo splošno trditev, da so vse slovanske naselbine južno
F
od Donave le slovenske, za napačno, ako se opira na to, da znači ime Vinidi le Slovence. Svojo trditev pa opira na sledeče točke: 1.) ime Vinidi znači tudi Čehe; 2.) del Karlove vojske se je 1.791. vračal iz Panonije ob Donavi per Beehainws; 3.) češka nomenklatura in zgodovinski podatki o Čehih na južnem bregu Donave; 4.) krajevna imena, izpeljana iz apelativov chl-hmi, in jed\a. K tem točkam podam sledeče opazke.
M. Pajk, Izv. muz. dr. VII, in po njem Fr. Kos imata Vinide za Slovence. Slovence imenujejo zgodovinarji in listine navadno Sclavi, Sclauani, Sclauanii, redkeje Winidi. Za Čehe navaja Niederle sledeče nazove, ki vsebujejo poslednji izraz: Boiowinidi, Beowinidi, Beu-W inides Cichu-Windones, Beuwinitha in Fredegar pravi Sclavi coinomento Winedi. Tu moramo poudariti, da rabi Winidi samo Fredegar, vsi drugi nazivi so sestavljeni, česar pri Slovencih ne najdemo nikoli, to je, že v nazivih samih obstoji vendarle neka razlika. Ta sestavljena imena pa niso nič takega, kar bi kazalo na to, da so iz ust preprostega ljudstva; njih postanek si razlagam takole: ime Boiohaemi je podedovano ime in nas spominja na bizantinske kroniste in zgodovinarje, ki so z imenom Oetae označevali tudi poznejše Gole, Sarmate in Slovane. Nemški anna-list je živel zunaj slovanskega ozemlja; vedel je, da imenujejo Bavarci, mejaši Karantancev, slednje z imenom Winidi, Čehe pa še s starim imenom Boiohaemi (le to ime je rabil Bavarec, kakor priča dejstvo, da se Celii imenujejo v Nemcih Böhme, Böhmen, böhmisch in nikdar drugače!). Ravnotako pa je annalist tudi vedel, da ta rod niso več stari Boiohaemi, marveč Slovani kakor Karantanci in tako je umetno skoval novo ime zanj: Boio -j- Winidi in pozneje, ko so tudi Nemci doznali, da Slovani na ozemiju nekdanjih Boiohaemov sebe imenujejo za Čehe, je na isti umetni način nastalo ime: Cichu-\-Windones. Posebno to ime kaže, da preprosto nemško ljudstvo takih sestavljenih nazivov ni nikdar rabilo, marveč da so le učenjaške tvorbe kronistov. — Na celem češkem ozemlju dalje ne najdemo nobenega kraja z imenom kakor Windischdorf in podobno. To dognanje je napotilo E. Muka, da je v A. f. si. Ph., XXVI., 545, rekel: ,.Ein weiteres Kriterium (za določitev jezikovne meje med luži-škimi Srbi na eni, Čehi in Poljaki na drugi strani) bietet wenigstens an den Grenzen des sorbischen und polnisch-čechischen Sprachgebietes im Osten und Süden die Bezeichnung Wendisch (Windisch), durch die nicht selten sorbische von den benachbarten gleichnamigen polnischen und čechischen (böhmischen) Grenzorten unterschieden werden; denn nur die Polaben (Obodriten und Wilzen-Lutitzen), Sorben und S love neu wurden und werden von den Deutschen Wenden, bzw. Winden, genannt, nie aber Polen und Čechen (Böhmen)". Kdor trdi kaj drugega, se pregreši proti zgodovinskim dejstvom. Tako imamo na lužiško-srbskem ozemlju mnogo krajevnih imen, kakor Wünschendorf, Wendische Miihle itd. Enako med Slovenci. Za edini dve imeni te vrste na češkem ozemlju, Neu-Windisch-grätz in Windisch-Kamnitz, je Muka, o. m. 556, dokazal, da je pivi kraj imenovan po svojem ustanovitelju Windischgrätzu (rodbina je doma

iz Windischgrätza na slovenskem Štajerskem), drugi pa jc sorbska kolonija iz XI. do XII. stol. ter ga Čehi še danes imenujejo Kamenue Srbska. Vse to govori dovolj jasno za to, da smemo brez pridržka vse kraje, imenovane z Windisch-, na jugu Donave in ob Donavi smatrati za slovenske naselbine, tako tudi slovanske kolonije v Oberes Mühlviertel, za kar sem se že izrekel v Ljub. Zvonu, o. m.
Pa tudi Fredegarjevi Winedi niso nikakršen dokaz za to, da znači to ime tudi Čehe. Dokler ne bo vsestransko pojasnjen nastop in delovanje kralja Sama, dotlej ne moremo v Fredegarjevih Winedih videti Čehov, ampak le lužiške Srbe in prav dvomljivo je, ali tudi Slovence. Boji, ki jim je sledila zmaga pri neznanem in nedoločenem Wogastis-burcu, so se na vsak način vršili nekje na severu, ker poročilo pravi, cia so Slovani nato vdrli v Turingijo. Tudi vest, da se je Samovi vojski pridružil Dervanus dux genie Surbiorum, nas vede na sever. Čehi niso omenjeni nikjer, na Slovence pa kaže poročilo, da so se na strani Frankov proti Slovanom bojevali še Alamanni in Langobardi; slednji se pač niso mogli bojevati proti kakemu drugemu slovanskemu rodu kot proti svojim mejašem Slovencem. Na Slovence se nanaša še Conv. Bag. et Car. c. 4, „Samo nomine quidam Scia v us manens in Quarantanis fuit dux gentis illias". V tem času je vladal v Karantaniji vojvoda Valuk in za njega ne moremo s Kosom, Grad. 1. 208, op. 4, trditi, da je bil kakor Drvan odvisen od Sama, ker to ni nikjer omenjeno. Čudno je, da v tem boju, ki po poročilih 111 bil majhen — saj je divjal takorekoč na celi zapadni meji Slovanstva — ne najdemo na frankovski strani Bavarcev in zato se je že večkrat domnevalo, da so Fredegarjevi Langobardi = Bagovarii, kar ni malo verjetno. Dokazano je tudi, da imajo Fredegarjevi annali kronološke napake, kar stori pravkar imenovano domnevo še verjetnejšo. Z druge strani pa zopet vemo, da je Conversio tendenčen spis in da je marsikaj nalašč potvorjeno (prim, že Sarno-Sclavus). Vsa ta, do danes še nerešena in komplicirana vprašanja pa v splošnem dovoljujejo mnenje, da Samovo kraljestvo ni bilo nič drugega kot močno lužiško-srbsko vojvodstvo ob turingiški meji in njegovi Winedi so pač ie lužiški Srbi. (K Samovemu vprašanju gl. Kos, Grad. I., XXXVIII si. in 195 si. [premalo kritično]; Wattenbach, Deutschlands Geschichtsquel. im Mittelalter, I, 291; Schnürer, Über die Verf. der sog. Fredegar-chronik; Zeuß, Die Deutschen, 637; Nèmecek, 23. izvestje nemške realke v Moravski Ostravi, 1905/06).
Niederle meni, da so 1.791. ob Donavi bivali Čehi in to v zelo velikem številu, ker sicer bi ne bilo umljivo, da bi kronist nazval pokrajino „per Beeliaimos". Da v tem času ob Donavi ni bilo Čehov, tega ne morem dokazati, pač pa to, da je Niederle tozadevno mesto, ki mu služi v dokaz eksistence Čehov ob Donavi, v Einhardovih annalih napačno razumel. Pri Einhardu (gl. Kos, Grad. I. št. 280) beremo, da je prišel Karel Veliki iz Wonnsa na Bavarsko „ea meditatione, ut Hunis j actor um suorum vicem redderel et eis, quanto celerius posset, bellum in] err 11. Comparatis igitur ad hoc ex omni regno suo quam validissimis copiis et Lonuneatibus congre g at is bipertito exercitu iter a g ere coepit. Cuius
partem Theoderico comiti et Meginfrido camerario suo commiftens eos per aquilonalem Danubii ripani iter agere iussit. Ipse cum alia parte, quam secum retinuit, australem eiusdem fluminis ripam Pannoniani peti-furus occupavit...". Avari so bili premagani ; Karel je prodrl do izliva reke Rabe v Donavo „ibique per aliquot dies stativis habitis per Sabariam reverti iussit. Alias vero copias, quibus Theodericum et Meginjridum praefecerat, per Beehaimos via, qua vénérant reverti praecepit". Niederle pravi k temu, da je ta del vojske šel po levem bregu Donave nazaj v Rezno na Bavarsko in ker je rečeno, da je ta pot šla per Beehaimos, so torej ob Donavi (na severnem bregu) prebivali Čehi. To pa ni res, ker ta del vojske se ni vrnil v Rezno, saj pravi Einhardovo poročilo dalje: „Sic peragrata ac devastata magna parte Pannoniae cum incolomi exer-citu Francorum in Baioariam se (to je Karel) recepit. Saxones autem et Frisiones cum Theoderico et Meginfrido per Beehaimos, ut iussum erat, domum regressi sunt.... Ipse autem cum dimissis copiis Reginum civita-tem, quae nunc Reganesburg vocatur, venisset". Kako naj razumemo besede „per Beehaimos via, qua vénérant"? Karel sam se je s Franki preko Sabarije vrnil v Rezno. Kot nasprotje k temu („alias vero copias"; „Saxones autem ..."; „Ipse autem...") pa se poroča, da Saksi in Frizi niso odšli po isti poti nazaj v Rezno; „via, qua vénérant" znači le, da se niso vračali preko Sabarije. Ti tudi niso šli nazaj na Bavarsko, marveč „domum", torej domov na sever; „via, qua vénérant" ne znači torej poti, ki so jo storili na svojem pohodu proti Avarom po severnem bregu Donave, marveč pot, ki so jo storili, ko so prišli iz svojih severnih bivališč h Karlovi vojski na jug k Donavi. Ta pot z njihovega doma, oziroma na njihov dom, pa je šla obakrat „per Beehaimos", preko ali ob češki zemlji.
To poročilo nas torej nikakor ne upravičuje, da bi smeli trditi, da so bivali koncem Vili. stol. ob Donavi Čehi. Imamo jih tu pač '200 let pozneje in zgodovina jih prvič tudi že na južnem bregu omenja v 1. 987. Majhne naselbine so pač nastale na desnem bregu Donave, a pomniti moramo, da njih postanek ni v nikakršni zvezi s slovanskim preseljevanjem in tudi ne s češko naselitvijo. Mogoče je celo, da so to bili češki delavci, ki so jih njihovi gospodje preselili iz svojih zemljišč na Češkem semkaj, da so tu trebili (prim. n. pr. ime Böheimschlag) in obdelovali zemljo. Radi tega je bilo število kolonistov majhno, vendar je dotlej neobljudenemu kraju moglo dati ime.
Po Niederleju so vsi kraji v Alpah, ki imajo svoje ime po apelativih chbhtrrb in jedla, pa imajo -dl- in -al-, dočim ima slovenščina -t- in -ol-, češke naselbine. Tako kažejo n. pr. Kulm, Kutlmitz na češke kolonije, na Slovence pa le Kolrn, Kollmitz, Kom in podobno. V tem se Niederle temeljito moti; predslovenski zlogotvorni velami / je prešel v slovenščini v -dt- in ta se je šele v XVI. stol. pričel razvijati v -ol-, kar dokazuje jezik naših protestantskih pisateljev; Trubar ima še vse polno primerov z -et-, -al- za -at-. V dobi, ki pride za nas v poštev, to je v prvem tisočletju, so govorili Slovenci še htm in hfmàc. Zlogotvorni t so Nemci na
različne načine pisali; najpogosteje najdemo pisavo -ol- in -al-, kar je popolnoma v skladu, ker je bil polglasnik pred velarnim l temne barve, vsled česar te je pozneje tudi razvil v -o-, za labiali celo v -a-. Tako beremo: Cholm (v Istri; 1.1102.); Chulm (1.1252 ), Chvlrn (1.1252, 1261.), gl. Schumi, UB. Današnji kraj Kolnitz pri Št. Pavlu na Koroškem se piše: Cholnicz (1.1255.),Chvlniz (1.1238.),Culmecz{\. 1256.); prim.še: Tulmino (1. 1233.). tulminum (1. 1244, 1251, 1267.), Tuimine (1. 1063. do 1068.), Tulminum (1.1086.); Pvezzemzach — plžnicah (1.1300.), Pol-sciienicz (1480.): Polžnica pri Laškem trgu; Pulstraw (1305.): Središče pri Ptuju; Puesowetz (1. 1448.): Polzovec; Pulzcau (1207.), Polczkaw (1463.): še danes nemški Pulskau; za današnje Polžje-Schneckendorf (severozahodno od Celja) je pisano Pulsach (1361.) in Polsach (1500.). Pisci, ki jim je bil glas t tuj in kompliciran, so si pomagali na različne načine (ol, ul, ue). Oblak, LMS. 1889, 142, se je celo čudil, kako je mogoče, da imamo že v tako zgodnji dobi -ol-, ki je vendar nastal iz -at-šele v XVI. stoletju, ter je najbrž pričakoval samo ul, el, al. Mislil je pač, da se je -o- tu že polnoglasno izgovarjal, kar ne more biti res; -o- je zaznamenoval kakor -u- le polglasnik temne barve. Poleg tega moram opozoriti na to, da se ie glas { skoro pri vseh gori navedenih primerih nahajal za labialom, pa nas to spominja na dejstvo, da je še v XVI. stol. Trubarjevo narečje za labiali namesto -at- govorilo močno velarno -ul- (-«- je tu polglasnik «-baze); takih primerov najdemo pri Trubarju dokaj: vulkuui T. 57:17; R. 58: L 4 a, b; Q 4 b, R 1 a; CO.: 76 a,b; C. II: 57, 204; T. 82: 25, 571; vulzhizha C. II: 273; mulzhe T. 57: 101; jamulzhim Ps. 78 a; dopulnuiem Pav. 36 b; napulnili Pav. 242, itd.
Iz tega vidimo, da je oblika kulm- celo bolj opravičena in bolj umljiva kot kolm-. Obe pa sta skušali kolikor mogoče natanko podati govorjeno h{tn. Iz tega je razvidno, kako majhno in ničevno pravico imajo Čehi do krajev Kulm-, Niederle pa je vsled svojega nazora pripravljen priznati kraj Kollnitz, jugovzhodno od Raabsa na levem bregu Donave, ravno radi -oll-, za slovensko kolonijo. Tega seveda ne morem smatrati za pravo, ker so mogli Nemci slednjič tudi prvotni češki -f-premeniti v -ol-. Vendar sem mnenja, da so v teh krajih prebivali Slovenci, to pa ne radi -oll- v Kollnitz, ker ti Slovenci so bili zgodaj germa-nzirani, tako da -t- ni imel časa, da bi se razvil. V 1. 1135. gotovo tu že ni bilo več Slovencev in v tem letu beremo Cbalmunze (torej -ai-), 1. 1291. pa že Cholmunz. Izpreinemba sprejetega slovenskega t v ot-ol-ol se je izvršila že v nemških ustih; ravnotako je nastal -ol- v Kolm, Kolm-klause, Kollnitzberg, Cholniberg na južnem bregu Donave v Nižji Avstriji. Pač pa imam ozemlje ob Raabsu iz drugih vzrokov za ozemlje slovenskih kolonij. Ob rečici Kamp imamo krajevna imena Winden Windorf, Windischendorf, Windischsteig, in težko je misliti, da bi to bile lužiško-srbske kolonije. Seveda je bilo število tu bivajočih Slovencev majhno; najbrž so to bili le od gosposke deportirani delavci in poljedelci (kakor Čehi na jugu Donave) in zdi se, da sledeče razmerje to moje mnenje določno potrjuje: pri Zistersdorfu ob reki Zaya, nedaleč od reke
Morave, je kraj Windisch-Baumgarten in v bližini kraj Herren-Baum-garten. Mar ne govori to razmerje za to, da je Win disc h -Ban ni ga r ten = S/Waiwz-Baumgarten? K slovanskim krajevnim imenom v tej pokrajini gl. Kammel, A.i.sl. Ph. VII. 256 si.
Znano je, da imamo glasovno skupino -dl- danes še ohranjeno v ziljskem narečju in v besedi modliti tudi še v štajerskih govorih. Oblak, A. f. si. Ph. XIX. 321sl, je opozoril tudi na starejše oblike krajevnih imen, v katerih imamo -dl- še ohranjen. Važno pa je za nas, da moremo pri teh krajevnih imenih zasledovati razvoj dl > /. Tako imamo za Jedlonek (severo-zahodno od Maribora), ki ga navaja tudi Niederle, v 1.1289. Jelonich, 1. 1372. Jelonik; iz tega sledi, da so nemški kolonisti v dobi pred XIII. stol. sprejeli od Slovencev to ime še v obliki z -dl-, ki so jo ohranili še do danes; slovensko ljudstvo pa je v tem imenu pozneje (kakor tudi v vseh drugih v poštev prihajajočih besedah) asimiliralo dl > l in nova oblika je že eksistirala 1.1289, ko jo je pisec zapisal.. Isto nas uči ime Dadleipa: Dudleipin (1. 840.—859.), Tudleipin (860.), Dudleipa (891.) Tudleipin (890., 977., 982.), Tudeleipin (984.); vsi Slovenci nekdanje grofije Dudleipa niso bili germanizirani in ti, ki so se ohranili do danes, poznajo asimilacijo dl > /, ki se je zvršila torej po X. stol. To omenja že Oblak, o. m, in tu dodam še nekaj primerov. V 1.1060. do 1070. se na severozapadu Spittala na Koroškem omenja kraj Dulieb (Kos, Grad. III, št. 211), drugi kraji v bližini pa imajo še danes -dl-, n. pr. Zedlilz, Nadling. To si tolmačim takole: imena Zedlitz, Nadling so sprejeli nemški kolonisti še v času pred asimilacijo dl > L dočim se je gennanizacija v Duliebu pričela po tej asimilaciji. K navedenemu primerjaj še kraj Dulleben na severozapadu Brucka ob Muri (gl. Zahn, OB., 153). — V dolini Murice imamo kraj Jellach, ki ga omenjajo listine s sledečimi oblikami: in der Ilawn (1. 1354.), die Ger-iaw (1430.) Yerlaw (okoli 1430.), in der Yelawn (1430.), in der Gerlaw (1433.), kar nas uči, da se je kraj zval slovenski Jedlovo in pozneje (dl > l) Jelovo; zadnjo obliko nam podaja Ilawn, Yelawn (-n je že nemška dativno-lokativna končnica). Prvi semkaj došli nemški kolonisti pa so kraj imenovali tako, kakor so ga slišali zvati od Slovencev: Jedlovo — * Jedlou — (dl > rl, prim. k temu prehodu Ramovš, A. f. si. Ph. 36, 456) —; Yerlaw, Gerlaw. Ko so že pozneje tukajšnji Slovenci asimilirali dl > /, so Nemci k stari obliki Yerlaw privzeli še novo *Jelaw. ki je slednjič zmagala in privzela še tako običajno končnico -ach (danes: Jellach). Ako bi n. pr. ta kraj smatrali za češko kolonijo, tedaj bi morali imeti samo obliko z -dl-, ker so Čehi še do danes ohranili -dl-. Ime je slovensko in zato moramo kljub -dl- smatrati za slovenska sela kraje Edlach v Alpah. Na pragu drugega tisočletja so Slovenci teh krajev govorili še -dl-, ki pa se je nato asimiliral v -/-, kar beremo tudi že pogosto: Ilnitz (severozahodno od Weitza; v listini še: Yelnicz); Elz (vzhodno od Weitza; v listinah še: Edlncz [1318.]), Elncz (1381.), Edlicz (1387.); Selzlal (v listinah: Ediltscach [1080.], Cedelse [1100],
Zedelic [1185.], Zedlz [1288.], Czelncz [1376.], Celcztal [1423.] < * sedite, sedi lah); Selsnitz (v dolini Murice; Selsniz [1150.], S elniz [1185.]).
Niederle trdi, da krajevnih imen z glasovno skupino -dl- na Koroškem in Kranjskem ni, kar ne odgovarja resnici, ker imamo: Nadling (<C ndjedlnik) severovzhodno od osojskega jezera; Zedl (trikrat: severozahodno od Meiseldinga; jugozahodno od Wietinga; severovzhodno od Kraiga); Zealitzer (severno od Huttenberga); Zedlitzdorj (severozahodno od Gnesau); Zcdlitzberg (severozahodno od Feldkirchen) i. dr. Najbrž tudi vsi mnogoštevilni Edling-i niso prevodi turkotatarsko-sloven-skega Koseze (gl. Lessiak, Carinthia, I, 1. 103, 87 si.), marveč se skriva pod njimi tudi tupatam slovenski jedlnik (prim. Jelnik na Kranjskem). Obliko z -dl- imamo tudi v izpremenjenem -rl-, n. pr. Erlach (severozahodno od Grebinja), kar nam za današnji Erlach na vzhodu Salden-hofena na Štajerskem spričujejo tudi listine: Edla, Edlach in Erlinger. prim. Zahn, OB. 170. Tudi v severni Furlaniji imamo še -dl- v današnjem Adegliacco (v 1. 1043.: Edilach).
Vse to pa nas uči, da so alpski Slovani ob svoji naselitvi v Alpah govorili še -dl-, ki se je pozneje asimiliral v -1-; ta asimilacija se je godila ob različnih časih, tu preje, tam pozneje, v ziljskem narečju pa sploh ni nastopila. Zelo verjetno je, da je v gotovih besedah -dl- it zgodaj prešel v -l- (zavisnost od sosednih glasov, množica soglasnikov) radi olajšave izgovora, kar imamo tudi v češčini: šel, tkalce, selskv, Selce itd. Verjetno je tudi, da so n. pr. današnje Zeltschach (pri Brežah). ki je 1. 898. pisano Zedelsach, nemški kolonisti sprejeli kot *Zedltschach. iz česar je že v nemških ustih, povsem neodvisno od slovenskega glaso-slovnega prehoda -dl- > -/-, ravno radi olajšave izgovora, nastalo Zeltschach. Kakor vidimo, ne moremo krajev Edlach smatrati za češke naselbine.
Slednjič moram še odgovoriti na Niederlejevo začudenje, da na Kranjskem nikdar in nikjer ne najdemo oblik z -dl-. Po mojem mnenju je ta stvar dokaj enostavna; ako beremo že 1.973. Celsah (pri Škofji Loki) in 1. 1160. Seltschach, si moremo to takole tolmačiti: 1.) južna slovenska narečja so mogla asimilacijo dl > / proizvesti že mnogo prej kot severna; 2.) v imenovanem najstarejšem primeru je -dl- prešel v -/-lahko radi istega vzroka kot v posameznih čeških besedah; 3.) listine za Kranjsko so nam v bogatejši meri ohranjene šele od XI. stol. dalje, pa nam ni ohranjenih oblik z -dl-, z drugo besedo: nemška kolonizacija se je na jugu pričela pozneje in v tem času je mogel že splošno biti v rabi -l- < -dl-.
Pri tej priliki naj omenim še druge jezikovne pojave, ki naj tvorijo nekak most med južno in zapadno slovanščino. Navadno se naštevajo: ziljski -dl-, zahodnoslovenski in čakavski vy-, severnoslovenski -e- za pol-glasnik, otrditev samoglasnikov e in i (dočim imata v slovaških narečjih ta dva glasova še moč mehčanja, sta v češčini že trda), enotni srednji l za prvotne /'-/-/ ter z ozirom na slovaški govor še končnica instr. sing. mase. neutr. -om (češ. -eni), r < r' (češ. r) ter končnica I. os. sing. praes.
-m pri vseh glagolih (v češčini samo pri glagolih na -ati, -iti, -eti). Samo o nekaterih točkah hočem tu govoriti, ker je druge že dodobra pojasnil Pastrnek, Vestnik Češke Akad. III. 14 si.
Kar se tiče slovaških narečij, si nekatere teh stikov razlaga Nie-derle, str. 358., tako, da meni, da so drobci Jugoslovanov na svojem potovanju na jug ostali na slovaškem ozemlju, kjer so potem vplivali na jezik Slovakov. (Drugi stiki pa so — kar je prav — posebne slovaške novosti, ki jih češčina ni razvila.) Kateri pojavi bi se dali na ta način razložiti, tega ne pove; meni se zdi ta razlaga nemogoča: 1.) bi bilo treba šele dokazati, da so šli Jugoslovani preko Slovaškega na jug in 2.) so vsi ti slični pojavi iz poznejše dobe in jih tudi jugoslovanska skupina narečij še ni imela v dobi, o kateri bi se moglo reči, da so jugoslovanski drobci ostali na Slovaškem (nekako II.—IV. stol.). Oblak, A. i. si. Ph. XIX. 328, si je to stvar tolmačil takole: „Wer sich nicht zu den gläubigen Bekennem eines solchen blinden Zufalles (pri tem misli na sklad glede -dl-, vy- in e < a) zählen will, wird sich zu der Annahme bequemen müssen, daß zwischen der Einwanderung der Slovenen und der übrigen südslavischen Stämme in die Alpen- und Adrialänder und der Okkupation der von den Böhmen und Slovaken bewohnten Gebiete ein Zusammenhang besteht. Dieser Zusammenhang wäre so aufzufassen, daß die Vorfahren der Böhmen und Slovaken sich in der hinterkarpathi-schen Urheimat mit den Slovenen berührten und gleichzeitig und parallel mit den Slovenen gegen Westen vordrangen. Die Einwanderung der Böhmen und Slovaken wäre demnach nicht bloß aus dem Nordosten, sondern wenigstens für die südlichen Gebiete aus dem Osten über das nördliche Theißgebiet und die mittleren Karpathen erfolgt. Wenn in der Tat die Böhmen und Slovaken die noch heute von ihnen bewohnten Wohnsitze früher okkupierten als die Slovenen die Alpenländer, so liegt der Grund dafür darin, daß den Südslaven der Weg von Dacien nacii dem Westen durch andere versperrt war, wodurch sie auf ihrem Zuge durch längere Zeit hier festgehalten wurden, während sich ihre nördlichen Nachbarn, die Böhmen und Slovaken, ungehindert nach Westen und Nordwesten weiter bewegen konnten." Oblak smatra torej te stike za posledico soseščine Slovencev in čehoslovakov v praslovanski domovini; njegova nadaljnja razmotrivanja pa niso tako lahko dokazljiva, pa tudi ne potrebna. Oglejmo si, ali ni pametneje, da se prištevamo „zu den gläubigen Bekennern eines solchen blinden Zufalles".
Kar se tiče glasovne skupine -dl-, smo že zgoraj videli, da nam v listinah ohranjena krajevna imena dokazujejo, da je to skupino nekdaj govoril cel slovenski sever; dalje smo tudi videli, da je asimilacija dt > / že pojav slovenščine kot jezika zase. Ali nas opravičuje oblika modliti, ki se govori danes še severno od iMarberga, pri Šoštanju,Velenju, v zgornji savinjski dolini in pri Konjicah, da smemo sklepati, da so vsi Slovenci ob prihodu v Alpe še govorili -dl-, je težko reči, dasi je to verjetno. Kakor hitro pa smo dognali, da je prehod -dl- > -l- popolnoma slovenski pojav, nimamo nobenega povoda več za to, da bi ohranitev te glasovne skupine v nekem slovenskem narečju smatrali za jezikoven stik
z zapadno slovanščino. Izjema, ki jo v tem ozira kaže ziljsko narečje, je le znak konservativnosti tega narečja; to njegovo lastnost vidimo še v ohranitvi pogojnika be ter starega nosnega -e- kot -en-. Ta pojav je popolnoma iste vrste kot n. pr. ohranitev starih nosnih -e- in -o- v pod-junskem narečju ali dvojine v slovenščini in litavščini. Ni izključeno, da je ta konservativnost odvisna od kulturne stopnje (tako je grška dvojina najprvo izginila v maloazijskih narečjih in pozneje šele na grškem poluotoku), ki je pa zopet v zvezi z zemljepisno izoliranostjo (gorate, na prometnih zvezah revne pokrajine).
Isto velja za predpono vy-. Že iz stare dobe sem je moglo učinkovati križanje predpon vy- in iz-, ki sta imeli isti pomen, tako da je slednjič zmagal iz-, ki je bil mnogo v rabi tudi kot predlog. Zanimive produkte tega križanja nam kažejo hrvatska primorska narečja, n. pr. zi < vi + iz, prim. Belič, Južnoslov. fil. I. 110 si. Poleg narečij, ki jih je naštel Oblak, o. m., moramo pri govoru o ohranitvi predpone vy-cmeniti še narečje ogrskih Slovencev. Kot glagolsko predpono rabi to narečje vô-. Asbôth je v svoji oceni Pâvelove študije o tem narečju, Rocz. slaw. III. 196 si., zbral vse glagole s predpono vb-, ki jo razlaga iz vy- > vi, vii, vô; ta glasoslovni pojav je v tem narečju zelo običajen in z glasoslovnega stališča Asbothovi razlagi ni mogoče ugovarjati. Murko pa je v oceni omenjenega Rocz. slaw, v Ljub. Zvonu, 1912, str. 217., to razlago odklonil ter opozoril na pleonazme v Kiizmičevem Novem Zakonu, n. pr. vôzébro (— ven izbral) in podobno in si razlagal vô < vhnt.. Ni pa pri tej priliki razložil edinega samostalnika, ki ima v tem narečju še predpoiio vy-, namreč vumati = Spreu, kar smatra Asboth za *vymeti, kar se mi ne zdi verjetno; razlagam si vûmâti iz uméti (k umeti, umatiem), ker imamo tudi na slovenskem zapadu ométi (k ometi, om.atiem; koren men-2, str. 183. Miklošičevega EW. in ne met-2, kakor je menil Štrekelj, LMS. 1892, 23). Da pa je ogrsko-slovenski vô < vy, za to spričuje dejstvo, da v tem narečju končni -n ni nikdar odpadel. Popolnoma razumljivo je tudi, da je križanje obeh predpon rodilo predpone kot vôz-dàblena, vôz-e-bro. Mogoče, da so te oblike nastale vsled istega vzroka kot podvojeni sas, zaz, izaz. Ravno tako je umevno, da je vô- slednjič prevzel tudi mesto nekdanjega vhirb, to še tembolj, ker je bil začetek obeh besedi isti: vô in vôm, — Kakor rečeno, je ohranitev predpone vy- v nekaterih slovenskih (in tudi hrvatskih) narečjih znak konservativnosti.
V7 praslovanščini so imeli palatalni samoglasniki moč mehčanja. Te moči v južnih slovanskih narečjih nimamo več, pač pa jo je imela še prvotna iužnoslovanščina, kakor nam te dokazuje starocerkveno-slovanski jezik z eksistenco glasov l, in t ter y in i. Iz tega sledi, da so južnoslovanski jeziki to mehčalno moč izgubili že v dobi, ko je živel vsak svoje lastno življenje. Isto vemo pa tudi za češčino, ker stara češčina ni poznala trdih e in i, kakor jih še danes ne pozna njeno slovaško pod-narečje. Na jugu in severu je torej pojav otrditve glasov e in / nastopil v dobi, ko že davno ni bilo več stika med severom in jugom, zato pa tudi
F
v tem pojavu ne moremo videti mostu med češčino in slovenščino, kajti z isto pravico bi smeli potem trditi, da imamo jezikovne stike tudi med ukrajinščino in slovenščino (t > w).
Zgodovina slovenskega polglasnika je v kratkem sledeča: prvotna t in b sta v zelo zgodnji dobi slovenskega jezika prešla v reducirani samoglasnik srednjega reda a, in sicer le v krepki poziciji, v šibki pa sta onemela. To stanje je še predzgodovinsko. Analogija in deloma olajšava izgovora pa sta rodili sekundarni polglasnik istega reda; tudi ta pojav je že zelo star (imajo ga že brižinski spomeniki) in je iz dobe, ko se je pričel polglasnik v šibki poziciji izgubljati; oba pojava sta med seboj v vzročni zvezi. Z nastopom novih dolžin se je sekundarno podaljšani polglasnik pričel razvijati v poln samoglasnik, ki je v različnih narečjih različen, tako da imamo danes: dolgi a (po celem slovenskem zapadu in jugu), dolgi ozki (deloma tudi široki) e (na severu), dolgi ozki e (na vzhodu). V nenaglašenih zlogih (in kratko naglašenih) je polglasnik ostal neizpremenjen, le na vzhodu se je razvil v kratki široki e. Razmerje d : 3 imajo že najstarejši slovenski rokopisi, n. pr. stiski rokopis, prisege kranjskega mesta. — Iz tega vidimo, da je e nastopil za polglasnik že dokaj pozno (v srbohrvaščini nam spomeniki jasno kažejo, da se je iz polglasnika začel razvijati a šele od XIII. stol. dalje). Ravnotako pa je prehod prvotnih polglasnikov v e v češčini pojav tega jezika zase, tako da ni mogoče najti med obema sicer stičnima pojavoma na severu in jugu nikakršne druge zveze kot to, ki je slednjič pri vseh slovanskih jezikih, namreč: ista podlaga, podedovana iz pra-slovanščine.
Moje mnenje je, da med južno in zapadno slovanščino ni drugih jezikovnih stikov kot trat, tret, ttat, tlet iz tort itd., ki priča na soseščino Jugoslovanov in zapadnih Slovanov v pradomovini. Vse druge imenovane sličnosti pa so produkti posameznih jezikov zase in njih končna oblika, ista na severu in jugu, le slučaj, ki pa nam je docela razumljiv, ker so tu in tam bile podedovane iste razmere in s tem isti pogoji ter dana možnost enakega nadaljnjega razvoja.
Fr. Ramovš.
Josip Jurčič, Zbrani spisi. Uredil dr. Ivan Prijatelj. V Ljubljani 1919. Izdala in založila Tiskovna zadruga. 1. zvezek. XXIV + 305 str. 12 kron.
Ker je začel izdajati pred dvema letoma v založbi takratne Katoliške bukvarne Jurčiča tudi dr. Oraienauer, gre tukaj pač že za tretjo, ne več za drugo izdajo Jurčičevih Zbranih spisov.
Svoje misli o izdaji slovenskih klasikov je povedal dr. Prijatelj že meseca septembra 1917.1. v Naši knjigi, prilogi Ljubljanskega Zvona. Prva knjiga njegove redakcije Jurčičevih Spisov je tem pomembnejša, ker se nam predstavlja z njo vzorec kolikor mogoče popolne zbirke naših klasikov.
Dr. Prijatelj „hoče podati občinstvu vse Jurčičeve leposlovne izvirne in preložene, dovršene in nedovršene spise, njegove kritične in biografske eseje, publicistične podlistke, najvažnejše politične članke, pisateljev življenjepis in njegovo korespondenco" (464). Prijateljeva izdaja obeta biti torej popolna, kar Levčeva, ki obsega samo pripovedne in dramatične spise, ni bila. Da bi bilo med Slovenci mnogo Jurčičevih čestilcev, ki ne bi hoteli prečitati tudi Jurčičevih pesniških poizkusov, se mi ne zdi verjetno. Občinstvu, ki more uživati pisatelja „samo na ves dušek", taka popolna izdaja ne more škodovati, njim, ki ga uživajo „takorekoč po posameznih kapljicah", prinaša obilno korist. O splošni potrebi sprejema prozajičnih spisov, ki jih je Jurčič preložil, pa dvomim, ako ni napravil Jurčič iz spisa morebiti več nego prevod.
Za razporedbo gradiva ima dr. Prijatelj jasno načelo, ki mu sledi tudi v Stritarjevi antologiji: določitev skupin, v okviru skupin hronološka zapovrstnost, gotova logika tudi v zaporednosti skupin. Ta razporedba bo omogočila tudi površnemu čitatelju v veliko višji meri vpogled v razvoj Jurčičevega talenta nego Levčeva, ki sili z vidnimi deli v ospredje, ali Grafenauerjeva, ki menda sploh ne sloni na kakem literarnem principu. Na tej osnovi je dobil dr. Prijatelj za prvi zvezek pet skupin: pesmi, narodne pravljice in pripovedke, ki jih je izmed enajstih sedaj šest prvič tiskanih, sestavke, ki so v zvezi z zanimanjem za narodno blago, povesti, ki se naslanjajo bolj ali manj tesno na narodne predloge, ter prve izvirne povesti. Določitev in zaporednost skupin se je po moji sodbi prireditelju posrečila.
Ze v razgovoru o naših klasikih je dr. Prijatelj priporočal: „Naši klasiki se naj izdajo za široke sloje čitajočega občinstva"; tudi sedaj poudarja: „Pričujoča izdaja spisov je namenjena ljudstvu in razum-ništvu" (4o3). O enem kriteriju ljudske izdaje, ki je za slovenske klasike danes še edina umestna, je v zadnjem času svojo sodbo na videz izpre-menil O Levstikovi izdaji Prešerna je sodil 1907.1.: „Za uredbo teksta se je pobrinil Levstik na ta način, da ga je, čisto v duhu kr^pvne perijodc Stritarjeve, ki je nastala, — po obliki moderniziral, po* jeziku ogladil z opasnostjo, da oslabi izraz" (Let. Mat. Srp. 246,62). Danes meni drugače: „Ocl Bleiweisovih časov do danes se vzdržuje obsodba Levstika, da je v ljudski izdaji moderniziral Prešernov jezik; jaz mislim, da pač pc krivici in pod prevelikim vplivom nemške filologije. Slovenci še danes ne znajo ločiti kritične izdaje od poljudne" (Strit. Antol. 26). Ta Prijateljeva sodba o Levstikovi izdaji Prešerna po mojih mislih ni pravilna: Levstik je zagrešil tudi stvari, ki ne spadajo več pod firmo modernizacije jezika in ki jih vkljub ločitvi med kritično in poljudno izdajo ne morem odobriti. Ali mu je sledil dr. Prijatelj tudi v praksi?
„Pri določitvi teksta se je naslanjal urednik v prvi vrsti na pisateljeve ohranjene rokopise. A njih število je skrajno pičlo. Zato so se morali pri večini spisov vzeti za podlago Jurčičevi prvotiski" (464). Ker vpošteva Grafenauer samo prvotne izdaje in ne tudi rokopisov, bo imela Prijateljeva izdaja Jurčiča pred Grafenauerjevo tudi v tem oziru tem Večjo prednost, čim več Jurčičevih rokopisov se mu posreči iztakniti. Zelo je verjetno, da je zabrisal n. pr. Janežič pri Jurčičevih
mladostnih spisih tnaisikaj proti pisateljevi volji. Prijateljevi zaščiti Jurčičevega „dolenjskega značaja pred primesmi Levca-Gorenjca" morem samo pritrditi.
Pravopis, besedno obliko in deloma tudi ločila šteje dr. Prijatelj po pravici med stvari, ki se v ljudski izdaji ne le smejo, ampak morajo modernizirati. Dr. Grafenauer je ostal v tem oziru nekako na pol pota. česar ne morem priporočati. Besedilo, ki je pri Grafenauerju vseskozi neizpremenjeno, respektira v glavnem tudi dr. Prijatelj; njegove izpre-membe niso niti pri verzih niti drugod take, da bi preinačile pisateljev ton ter intencijo. Tem doslednejše pa modernizira Jurčičev, oziroma njegovih urednikov besedni red. Po moji sodbi je pokazal tukaj pravo smer dr. Prijatelj in ne dr. Grafenauer; besedni red Jurčičevih prvih tiskanih stvari je danes v ljudski izdaji nemogoč.
Prijateljeva praksa uredniškega levstikovanja torej po mojem mnenju ne zasluži graje.
Znanstveni aparat svoje izdaje je razdelil dr. Prijatelj na dva dela: urednikov uvod pred (I—XXIV) ter urednikove opombe za tekstom (464—503). Oba je opredelil tudi teoretično: uvod in opazke bi naj podajale „v jedru in poljudni obliki vse to, kar more zanimati današnje občinstvo in mu bližje primakniti pred dušni pogled postavo odličnega slovenskega človeka, kako je moral in delal" (Naša knjiga); specijalno bi se naj v uvodih označevalo „delo, obseženo v dotičnem zvezku", v opombah pa bi se naj pridružil „stvarni tolmač, opremljen s splošno zanimivimi literarnimi beležkami in dopolnjujočimi podatki iz ostaline" (464).
Da vidimo, kako je prestavil dr. Prijatelj teorijo v prakso.
Uvod obravnava v poljudni obliki sledeče teme: Levstikov program 7n literarni jezik in leposlovje (I—VII), Jurčičevo realizacijo Levstikovega programa (I, II, VII—X), ekskurz o nabirateljih slovenskega narodnega blaga (XI—XIV) ter razbor in oceno spisov pričujočega zvezka (X—XXIV). V urednikovih opombah se nahajajo poleg kazala prvo-tiskov, dokazov za Jurčičevo avtorstvo anonimnih spisov, inačic iz ostaline, realnega ozadja za Jurčičeve povesti itd. zlasti še: Jurčičevi doslej nenatisnjeni stihotvori (46b—485), vesten ekskurz o elementih Jurčičevih narodnih pravljic in pripovedk ter njih razširjenosti doma in drugod (486—490), opis Jurčičeve zbirke narodnih pesmi (493—494), poizkus, določiti časovno zapovrstnost Jurčičeve proze, obsežene v prvem zvezku (503).
Ene misli se ob urednikovem uvodu pač ne morem iznebiti: da je pisan preveč za uživanje posameznih zvezkov v dobi, ko zvezka z biografijo še ni, dočim bi morala biti cela izdaja ekonomsko zaokrožena organska celota. O razmerju med Levstikovim ter Jurčičevim delom, o zgradbi in vrednosti Jurčičevih povesti bo moral dr. Prijatelj govoriti seveda tudi v „obširnem ter temeljito osnovanem življenjepisu, vloženem v okvir dcbe in njenih duševnih struj". Sorazmerje med uvodi k posameznim zvezkom in biografijo bi se dalo morebiti doseči, ko bi imel urednik v svoji miznici — biografijo že napisano.
Radi stvari, ki se natisnejo, oziroma ugotovijo za Jurčičevo lastnino tukaj prvič in pa zaradi njenega znanstvenega aparata bo moral seči po tej izdaji tudi vsak znanstvenik, ki bo študiral Jurčiča. Znanstveni aparat dviga Prijateljevo izdajo visoko nad Levčevo, ki se je omejil na navedbo datuma prvotiskov v kazalu, in nad Grafenauerjevo, ki je opremil peti zvezek z nekoliko medlimi opazkami. Prijateljev ekskurz o narodnem blagu, pri katerem je sodeloval tudi prof. Polivka, meje Zbranih spisov romanopisca morebiti celo presega, a bodoči razbirate^ slovenskih pravljic in pripovedk ga gotovo prisrčno pozdravi.
Slovenci si bomo smeli čestitati, ako izide popolna zbirka slovenskih klasikov po vzorcu, ki ga je določil dr. Prijatelj.	kd"
Stritarjeva antologija. Uredil in uvod napisal dr. Ivan Prijatelj. V Ljubljani 1919. Izdala in založila Tiskovna zadruga. (4) + 247 — -t- (1) str. 8".
Prijateljeva izbera iz Stritarja vpošteva 54 pesmi, oziroma ciklov, približno tretjino tega, kar je zbral rimanega pesnik sam v I. in VII. zvezku Zbranih spisov, in pičel del verzov, ki še čakajo prve objave v novi redakciji Zbranih spisov.
Čitatelj, ki bo iskal v antologiji sami potrdila za izvajanja urednikovega uvoda, bo pogrešal v kazalu označbe prvih natiskov. Za pisatelja, ki dela verze še vedno, je veleznačilno, da je izšlo skoro tri četrtine njegove antologije prvič v dobi, ki leži 50 do 40 let za nami. Izmed stvari, ki so se zdele Prijatelju vredne za sprejem v antologijo, se jih je namreč tiskalo prvič: 3 v Glasniku 1868.1. (Solncu in mesecu, Solncu, Mesecu), 7 istega leta v Mladiki (Pri oknu, Popotne pesmi 1—8, Hrepenenje po pomladi, Svet mladeniču, Jesenska sreča, Izgubljeni sin. Orest), 25 prihodnjega leta v Pesmih (Ant. 89—92, 94, 106—108, 109—117), 1 v Dunajskem Zvonu 1870. 1. (Na Jenkovem grobu), 2 v prihodnjih dveh letih separatno (Preširnova pisma iz Elizije, Dunajski soneti), v obnovljenem Zvonu 6 (Slovo, Prijatelju, Prešernova oporoka. Dunajske elegije, Raja, Pesem brez imena) 1876.1., 3 (Samotar, Sreča, poezija in Prešeren, Delavcu) 1877.1. in 1 (Postopačeva modrovanja) 1880.1., v Ljubljanskem Zvonu 1 (Drobiž št. 1) 1882.1., 1 (Nosan) 1884. 1., 1 (Pisarjev sin) 1S85. L, 1 (Glavan) 1894. L, 1 (Drobiž št. 2—18) 1891.1. separatno, 5 jih še ni bilo natisnjenih (Dodatek iz poslednjih pesmi).
Že ta hronologija namiguje, da je določal izbero predvsem ozir na estetiko. Pač zato jih je sprejetih iz Pesmi 1869.1. tudi šest takih, ki jim v Zbranih spisih Stritar ni dal prostora (Pred tabo na kolenih. Srca sem tebe, draga, prosil, Vse to, kar si mi zdaj naštela, Kaj bi neki ž njim začela, Čuj, v vrtni seči prepeva kos, Nočna sodba). Izbera se je Prijatelju nedvomno sijajno posrečila: antologija vsebuje res cvet Stritarjeve poezije, obenem pa vpošteva tudi specijalne potrebe, ki se morejo pojaviti med čitanjem uvoda; le „Rejenko", ki se v uvodu omenja na vidnem mestu (4), bo pogrešal morebiti ta ali oni pazljivi čitatelj.
Za razporedbo si je določil Prijatelj pravilno načelo vsebinskih skupin, v okviru katerih sledi hronološkemu red* Ker se je ravnal po istem načelu večinoma tudi Stritar sam, Prijatelju Stritarjeve razpo-redbe Pesmi, oziroma I. zvezka Zbranih spisov, ki razporedbo Pesmi vseskozi respektira, ni bilo treba prepogosto razdirati. A kjer je to vendarle storil, je odkazal proizvodom nov prostor vedno vsled načela in celoti v prid: trem sonetom na Blehveisa namesto pred Bravcem v skupini satir; elegiji Na Jenkovem grobu iz hronoloških ozirov pred pesmima v spomin Prešernu namesto za njima; Dunajskim elegijam na čelu politične skupine „raja" namesto v skupini socijalnih pesmi pred Postopačevimi modrovanji; Rojakom namesto pred Samotarjem prehodno vlogo k skupini razgovorov z domovino in preteklostjo. Škoda je samo, da moti v zadnjem slučaju vtis celotnega organizma nepotrebno podčrtavanje zareze med ponatisi in novostmi.-
Prijateljevo načelo za tekstovno redakcijo antologij je v glavnem priporočljivo: jezik moderniziraj, ako imaš na razpolago več avtorizi-ranih izdaj, drži se poslednje.
Izven tega pravila bi postavil jaz dvoje skupin: satire, ako je pesnik pozneje iz neumetniških ozirov prvotne pointe zabrisal; slučaje, kjer gre naravnost za ponesrečene izpremembe-. Slučajev prve vrste v izbranem gradivu ni, ker je izpremenil Stritar tudi v tretji izdaji Dunajskih sonetov lc tuintam kako besedo ali besedni red in niti vseh tistih izpre-memb ni sprejel, ki si jih je v lastnem primerku drugega natisa že zabeležil. Kvečjemu bi spadala v to kategorijo 1. vrsta XVII. soneta: „Jezvitarstvo, hinavstvo, lumparija", kar je pozneje predrugačil v: „Hinavstvo, zavijanje, lumparija". V drugo skupino bi štel jaz n. pr. 6. vrsto 2. kitice „Mojemu narodu", ki se nam je ohranila v treh avto-iiziranih varijantah: „Ki spone nosiš zdaj oblasti tuje" (Pesmi 1860), „Ki tuj gospod sedaj Ti gospoduje" (Zvon 1879,78), „Kdaj pride doba, da Slovan kraljuje" (Spisi, I., 53, V, 289). Dr. Prijatelj je obdržal tudi tukaj besedilo Spisov. Pesem pa ima pointo samo tako dolgo, dokler je naslovljena na resnični „Stritarjev narod": Slovence; vprašanje do Slovanov: „... Kjer sodijo usode narodov se, tam glas se tvoj ne čuje; trobojna tvoja kdaj zastava bode vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje?" je v dobi mogočne Rusije — lapsus!
Tretjino Stritarjeve antologije zavzema Prijateljev uvod: Stritar „v življenju-boju" (1—63), „v pesmi" (64—85). Prijateljev esej je res „uvod" v Stritarjevo Antologijo; s stališča mlajšega povprečnega čita-telja Antologije pogrešam v uvodu le vsaj toliko komentarja k Dunajskim sonetom, kolikor ga je objavil dr. Prijatelj v Kersniku (I, 217—21).
Študije o Stritarju, ki jih je napisal dr. Prijatelj doslej, so po mojih mislih za smer njegovega iskanja, za podlago njegovih formul in način njegovega dela tako značilne, da se mi zdi potrebno, izpregovoriti besedico o vseh skupaj.
Kidrič.
Slavica. Herausgegeben von A1. Murko. I. Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert. Eine literarisch-kulturhistorisch-philologische Untersuchung von Fr. Kidrič. Heidelberg 1919. Carl Winters Universitatsbuchhandlung.
2e doslej smo poznali drja. Kidriča kot preiskovatelja, ki nam je v številnih obravnavah in razpravicah nekatero ohlapno sodbo naše književne in kulturne zgodovine tesneje opredelil, marsikateri razblinjeni pojem zgostil in napolnil z dognano vsebino. Karakteristično je bilo dosedaj zanj ono preganjanje po diletantih v našo znanost zanesenih „pomot in potvar", pri katerem je pokazal veliko vztrajnost, pronicavost in eksaktnost, združeno z izredno, živo ljubeznijo do predmeta in znanstvene resnice.
Pričujoča monografija predstavlja prvi njegov večji koncept, s katerim je dokazal, da zna nad skrbno analitično urejenimi, pretehtanimi in razvrščenimi podrobnostmi razpeti s krepko roko vzbočeno sintetično streho.
Moderno in za naše kraje dokaj novo se mi zdi pri drju. Kidriču zlasti to, kako on gleda na knjigo (tukaj na Trubarjevo najzanimivejše delo „Cerkovno ordningo") kot na živ stvor, kako išče v preteklosti pota do njega, kako ga najde in ga kakor dramatik svojega junaka opazuje pri njega porajanju iz okoliščin časa in kraja, kako se vglablja vanj, motreč z na vse strani uprtim očesom, kako iz najrazličnejših snovi in sokov dobiva ogrodje, meso in kri — kot živo dete živega individualnega človeka, člana žive človeške družbe. Kar je prejšnji zgodovinar opisoval konstruiral, to moderni historik poustvarja in podoživlja.
Značilno za drja. Kidriča pri tem početju je naivestnejše tehtanje vseh podatkov, prodiranje do dna vsem, tudi stranskim vidikom, odpira-jočim se mu tekom izsledovanja, a zraven odklanjanje vsakih zastranitev z glavne poti in pa skopost ter natrpanost forme, ki dela Kidriča v slovenski besedi, navajeni bolj na ekstenzivnost, težje čitljivega nego v nemškem jeziku, lazpolagajočem z znanstveno tesneje očrtanimi izrazi.
Pri tem dejanju in nehanju se v Kidriču čuti bibliotekar velike knjižnice, kateremu je na razpolago ogromno knjižno bogastvo in ki ljubi knjigo liki svojo deco, med katero živi.
Teh par besed v splošno karakteristiko moža mladega našega znan-stva in v oznako njegove pomembne zadnje publikacije, ki bo zlasti metodološko utrdila.docela nova pota starejši književno-zgodovinski vedi pri Slovencih, ki smo jo poznali dosedaj iz golih biografij in bibliografij.
Ivan Prijatelj.
V Beiträge zur bayer. Kirchengeschichie, XXVI. zv., l .seš, pri-občuje Oeorg Loesche, upokojeni profesor evang. teol. fakultete na dunajski univerzi, iz draždanskega glavnega državnega arhiva (Hauptstaatsarchiv Loc. 8763) zelo dobrodošla: Truberiana, für die Wirksamkeit in Kempten (str. 17—25).
Gospod profesor je odobril svoj članek prej, nego je čital mojo cerkveno naredbo. Na separatnem odtisku pa mi ie pripomnil: „Mit Beziehung auf S. 33 der ,Protestantischen Kirchenordnung'". Objavlja namreč: 1.) pismo Mihaela Gretterja, župnika v Schwabisch-Hall, županu in svetovalstvu kemptenskemu z dne 26. maja 1551 (str. 19); 2.) Trubarjevo pismo Holdenrietu, učitelju v Schwabisch-Hall, z dne 20. julija 1551 (19—21); 3.) „Herrn Primus Trubers Pastors und Kuerchendieners zu Kempten einern ersamen Rat daselbsten iibergebene Kuerchenordniing ..." (21—24 ); 4.) obnovitev pogodbe med Trubarjem in svetovalstvom kemptenskim z dne 23. februarja 1554 (24); 5.) pismo Vergerijevo svetovalstvu kemptenskemu z dne 13. decembra 1557 zaradi Trubarjeve odsotnosti (25).
Loesche me je hotel predvsem opozoriti, da se mu je posrečilo najti tisto Trubarjevo cerkveno naredbo za Kempten, ki sem jo jaz pač supo-niral, a zaman iskal. Važnost njegovih Truberian pa sega še preko te najdbe, ker omogočujejo korekturo dosedanjih mnenj o važni postojanki Trubarjevega življenja.
Doslej se je navadno mislilo, da je deloval Trubar v Kemptenu od 1553.1. naprej. V „Protestantisclie Kirchenordnung", str. 33, sem sprejel to letnico, ker sledi iz Trubarjevega lastnega računa (Briefe 24). Gradivo Loeschejevih Truberian dokazuje neovrgljivo, da je deloval Trubar 1553.1. v Kemptenu že — drugo leto!
S pomočjo tega novega gradiva se da sploh ugotoviti mnogo okoliščin in podrobnosti Trubarjevih prvih kemptenskih let.
Tik pred 26. majem 1551.1. (kurzlich) sta si „vzela dopust" v Rotenburgu ob Tauberi dva pridigarja, eden izmed njiju je bil Primož Trubar (št. 1). Trubar je krenil po vsej priliki v Schvvabisch-Hall. Hall-ski župnik Mihael Gretter ga imenuje svojega „sorodnika" (1), kar govori morebiti za možnost sorodstva med Gretterjem in Trubarjevo ženo. Gretter je bil poučen o izvestju „nekega ljubljanskega meščana, da je Trubarjev natik čist, njegovo življenje nekaznjivo in nepohujšljivo, njegova pridiga možata". In ko sta mu neki Ansčhrifter (?) in pa hallski učitelj Bartoiomej Holdenriet naznanila, da iščejo v Kemptenu pridigarja, je opozoril kranjskega begunca na priložnost. Trubar je bil koj pripravljen, da pojde v Kempten. Dne 26. majnika 1551 ga je priporočil županu in svetovalstvu kemptenskemu Gretter (1), pozneje pa „gospo dom kemptenskim in svojim prijateljem" tudi Holdenriet, čigar oče in bratranec I lans sta živela v Kemptenu. Razen z Gretterjem in njegovo ženo ter Holdenrietom je bi i znan v Hallu Trubar tudi s fizikom Ivanom Regulom (2).
Priporočila so imela uspeh. Med 26. mejnikom (1) ter 20. julijem 1551. i. (2) je postal Trubar pastor kemptenski. Ker je bila njegova pozicija v Kemptenu 20. julija 1551 že vsestransko utrjena (2), se sme sklepati, da je nastopil službo v Kemptenu pač še junija ali prve dni
8*
julija 1551. Služba ni bila slaba: stanoval je v župnišču sam, bil prost gotovih dajatev (Umgdd) „in vseh meščanskih nadlog" ter dobival štiri meli (Malter) pšenice in rži, drva po potrebi in na teden štiri lolarje (približno 15 mark današnje vrednosti pred vojno). Občeval je vsaj prve dni mnogo s lloldenrietovim očetom in bratrancem; zlasti ta mu je izkazoval mnogo ljubeznjivosti. Svetovalstvo in cerkvena občina je bila koj od početka z njegovo pridigo zadovoljna (2). Ob obnovi pogodbe dne 23. februarja 1554 za nadaljna tri leta od 12. junija 1554 naprej, torej do 12. junija 1557, se je zadovoljnost občine s Trubarjem očitno pokazala: „za slučaj prognanstva, ječe ali smrti zaradi sv. vere, nauka in izpovedi ali tudi za slučaj drugačne smrti v tej službi (alhie) mu obljubljajo, da bodo stali njemu, ženi in otrokom s svetom, pomočjo in popotnico (Zarung) krščanski, očetovski in vzpodbudljivo ob strani, da se vrnejo ali v domovino ali kamor jih je volja". Zanimiva je motivacija te obljube: „ker ga obiskuje mnogo tujcev in drugih oseb" (4).
Samo z eno okoliščino ni bil Trubar v Kemptenu niti najmanj zadovoljen: Cerkveni red, ki je vladal tam doslej, zlasti pa administracija sv. zakramentov, mu ni niti najmanj ugajala. Še pred 20. julijem 1551. 1. je sestavil nov cerkveni red, ter ga priporočil svetovalstvu. Dne 20. julija 1551 je poslal kopijo tudi Holdenrietu. Prihodnji teden je bil določen za nadaljne obravnave med Trubarjem in svetovalstvom zaradi cerkvenega reda (2).
Zelo je verjetno, da je uveljavil Trubar v Kemptenu nov cerkveni red v drugi polovici 1551.1. Toda za kemptenski cerkveni red, ki ga priobčuje Loc-sche (3), se da dokazati, da ne sega nazaj preko 1553.1.: razporedba ceremonij dokazuje jasno, da je imel sestavitelj pred očmi wirtemberški cerkveni red iz 1553.1. (cfr. Ae. L. Richter, Die evang. Kirchencrdnungen, II. Bd., št. XCV.), ne iz 1536.1. (ibid. št. LIV.). Proti istovetnosti tega cerkvenega reda s kopijo tistega, ki jo je poslal Trubar dne 20. julija 1551.1. Holdenrietu, govori sicer tudi še poziv zaradi nauka „na augsburško, saško in vvirtemberško konfesijo": poslednjo so predložili Krištofovi odposlanci v Tridentu šele 24. januarja 1552. in tudi v tisku je izšla šele v začetku istega leta (Stalin Chr. Frd.. Wirtemb. Gesch., IV, 504). Zanimivo je dejstvo, da so izšle vse tri omenjene konfesije 1553.1. v Frankfurtu skupno v eni knjigi: Confes-siones fidei christiariae tres, diversis quidem temporibus editae (Dunaj-dvorna, sign. 77 Dd, 104). Kdor bo razbiral kdaj zanimive Trubarjeve Articule, ne sme pozabiti, da je Trubar po vzgledu wirteniberških in saških teologov že v cerkveni naredbi za Kempten spajal omenjene tri konfesije in vprašati se bo tudi moral, ali se ni rodila v Trubarju misel na to spajanje ob frankfurtskih Confessiones tres.
Ob teh in sličnih podrobnostih in korekturah, ki izvirajo iz novega gradiva, se Loesche ni ustavil, čeravno bi človek mislil, da bi moral ta ali oni iz omenjenih problemčkov mikati protestantskega teološkega
učenjaka. Trubarjeva biografija, ki uvaja gradivo (17 — 19), se naslanja tesno na Elzeja ter ponavlja verzije, ki kritike ne vzdrže. Celo Trubarjevo delovanje v Kemptenu stavlja Loesche pod pritiskom tradicije v 1. 1553—01, čeravno sledi iz njegovega lastnega gradiva letnica 1551. Toda glavni poudarek gre gradivu: in za novo gradivo je vsaj iskalec kamenčkov za kritičen in izčrpljiv življenjepis očeta slovenske knjige, katerega nedostatek podčrtuje tudi Loesche (17), gospodu profesorju iz srca hvaležen.
Kidrič.
Novi doneski k zgodovini turških bojev na Slovenskem.
Notes et extraits pour servir à f histoire des croisades au XV' siècle, poubliés par N. Jorg a, professeur à F université de Bucarest. Quatrième série (1453—1476). Edition de l'académie roumaine (fonds Alina Stir-bev). Bucarest 1915. 8'>. VI + (2) + 378 + (2). — Cinquième série (147b-1500). Bucarest 1915. 8". (2) + 349 + (3).
Opozarjam na tem mestu na to v Bukarestu izšlo zbirko gradiva ta zgodovino turških bojev v srednjem veku, posebno pa na nje četrti in peti zvezek. V obeli bo našel oni, ki se zanima za zgodovino turških navalov v jugoslovanskih in še posebej v slovenskih pokrajinali tekom druge polovice 15. stoletja, marsikak važen in dosedanje vire (posebno Chronicon Austriacum in koroškega župnika Jakoba Unresta) izpopolnjujoč prispevek.1 Ker delo mogoče ne bo prišlo vsakemu raziskovalcu naše domače zgodovine tako lahko v roke, hočem spregovoriti o njem nekoliko obširneje.
Gradivo o turških vojskah, katero prihaja za slovenske pokrajine posebno v poštev, je črpal Jorga iz bogatih zakladnic Državnega arhiva in Kraljeve biblioteke v Monakovem, Mestne biblioteke v Lipskem tei arhivov v Innsbrucku in Niirnbergu. Žalibog ni edicija tekstov povsod taka, kakor bi si jo želeli, posebno nemški tekst je poln napak in o mno gih osebnih in krajevnih imenih sumim, da bi se v originalu dala vse
1 O teh turških navalili so pisali posebno Fr. Ilwof, Die Einfälle der Osnianen in die Steiermark, Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark, 9 (1859), 10 (1861), 11 ; Parapat, Turški boji v XV. in XVI. veku s posebnim ozirom na Slovence, Letopis Matice Slovenske za leto 1871., 3—159); Fr. Leveč, Die Einfälle der Türken in Krain und Istrien, šolsko poročilo ljubljanske realke za leto 1891; Gius. Loschi, Le incursioni dei Turchi nella Carniola e nelPIstria, Archeografo Triestino, 18, 1892, 487 si. (na podlagi Fr. Levčeve razprave), VI. Leveč, Die ersten Türkeneinfälle in Krain, Mitteilungen des Musealvereines für Krain, 16, 1903, 169 sl.; J.Grudep, Zgodovina slovenskega naroda, 338 sl.
drugače citati, nego jih je citai Jorga „Episcopus pataviensis" (Notes et extraits, 5, str. 176.) ni ptujski škof nego pasavski.
Prvi turški naval na Kranjsko, o katerem ima Jorgova zbirka poročilo, je oni iz leta 1471.1 Kartuzijanski samostan v Pleterjah so Turki takrat požgali in oropali, samostana v Jurjevem in Zatičini opustosili, oplenili samostana in odvedli nune v Mekinjah in Velesovem, na Kranjskem po enem poročilu porušili 40 župnih cerkva, po drugem pa samo v Savski dolini 24 (Jorga, Notes et extraits, 4, št. 204, 213).'-
Prihodnje leto (1472) poleti so slovenske dežele zopet občutile turško silo; Turki so topot pridrli tudi na Koroško, kjer so zavzeli Pli-berk, in jeseni v Furlanijo tja do Ogleja (Jorga, 4, št. 230).3
Tudi leta 1473. niso turške tolpe prizanašale slovenskim pokrajinam, preko Kranjske so septembra meseca vdrle skozi Kokrsko dolino na Koroško, kjer so vse vprek pustošile in povzročile v deželi veliko pomanjkanje. Poročilo v Mestni knjižnici v Lipskem nam riše položaj v deželi v obupnih barvah: otroci so brez staršev, revščina ljudstva je velikanska, ubiti ljudje leže po poljih in cestah od Trga do Slovenjega Gradca, ozračje je nasičeno z vonjem požganih vasi in hiš (Jorga, 4, št. 230).*
Posebno silovit je bil turški napad v Slovenijo leta 1478. Že leta 1476. in 1477. slišimo o turških navalih na Koroško in Štajersko (Jorga, 5, št. 15, 16, 19).B Tja so pridrli Turki 12. oktobra 14766 tu so pustošili tja do Dravskega polja in Varaždina, prestopivši sredi julija 1477. Savo pri Krškem.
Toda vse prejšnje je presegal po silovitosti turški naval na Koroško leta 1478. Utrdbe, katere so bile zgrajene ob koroško-kranjski meji od Kranjske gore ob Karavankah pa tja do štajerske meje (Jorga, 5. št. 18), niso mogle odvrniti silovitega sunka. Turki so to črto obšli in udarili
1 O njem nam vesta poročati tudi Dlugosz (Historia Polonica. ed. Huys-sen, Lipsiae 1712, II, 476) in Unrest (Chronicon Austriacum, ed. Hahn, Col-lectio liionurnentomm, Brunsvigae 1724, I, 574). Poročilo v Kraljevi biblioteki v Monakovem sta uporabljala pred Jorgo že Parapat (I.e., 41) in Fr. Leveč (I.e., 21).
- Parapat, I.e., 39 si.; Fr. Leveč, I.e., 19.
Poročilo o tem napadu ima tudi Dlugoszeva poljska zgodovina (I.e., II, 487); prini. tudi Ilwofa, I.e., 10, 227, in Fr. Levca, I.e., 21.
4 Tudi Unrest (I.e., 57Ssl.) in drugi pri Ilwofu (I.e., 10, 227, op. 4, 229, op. 1 ) in Parapatu (I.e., 48, op. 3) navedeni viri govore o tem navalu.
"> O posameznostih in drugih virih prim, Ilwofa (I.e., 10, 243- 245) in Parapata (I.e., 60si.).
* Na dan sv. Kolomana, kakor piše tudi Unrest (Cholmastig), ne pa na dan sv. Kozme (27. septembra) kot pravita Ilwof (I.e., 10, 244) in Parapat (I.e., 60) in za njima tudi Gruden (I.e., 346). Ilwofa je popravil že Ali. Huber (Geschichte Österreichs, 3, 234).
skozi bovške soteske na Koroško, kjer so se še povrhu takrat upirali kmetje proti stanovom, češ da jih ti ne branijo proti Turkom in novim davkom. Do šmohorja in Sachsenburga ter Št. Vida so Turki opustošili deželo in odvedli nebroj ljudstva (8000 ljudi pravi eden naših virov) s seboj v suženjstvo. Istočasni viri cenijo turško moč na 15.000 do 24.000 mož. Velik strah je povzročil ta turški naval po vzhodnih alpskih deželah, po Tirolskem, Bavarskem in Solnograškem, toda v obrambo teh dežel se je storilo bore malo (Jorga, 5, št. 22, 29, 31, 32, 33, 34, 36, 37, 38, 40, 43, 44, 49).>
Prihodnje leto (1479) so se že od februarja dalje širile trdovratne vesti o nameravanih novih turških navalih proti evropskemu zapadu (Jorga, 5, št. 50, 53, 54, 56, 57). In res, 14. maja (po nekem drugem poročilu 16. maja) je prestopil 3000 mož broječ turški oddelek Kolpo in vdrl na Kranjsko v smeri proti Kočevju. Tudi v Furlaniji pri Čedadu in Vidmu ter na Dolenjskem in skoraj pred vrati ljubljanskega mesta so se pojavile to leto turške tolpe (Jorga, 5, št. 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 67).
Silovit je bil tudi turški naval leta 1480. (Jorga ga stavi pomotoma v leto 1490.). Turki so pridrli skozi Kokrsko dolino na Koroško, prestopili pri Mohličah in Velikovcu Dravo, stali 5. avgusta pred Celovcem ter plenili to pot po Krški in Labodski dolini in po Gornjem Štajerskem (Jorga, 5, št. 192, 193).*
Manjši turški oddelki so pridrli leta 1481. na Koroško, kjer so koncem julija taborili ob Dravi pri Mohličah, koncem julija 1482. se pa pojavili pri Metliki (Jorga, 5, št. 114, 115, 117, 118, 125, 126).
Večji napad je izvedla turška vojska pod poveljstvom Skanderbega, obstoječa iz S000 konjenikov, v drugi polovici oktobra 1483. na Koroško, Kranjsko in Spodnje Štajersko.3 2e so Turki ujeli 8000 do 9000 kristjanov in skozi 14 dni pustošili posebno po Kranjskem ter v Junski in Ziljski dolini, ko se jim postavi 4000 konjenikov in 8000 pešcev broječa krščanska vojska pod poveljstvom hrvatskega bana v bran ter jih potolče koncem oktobra v velikem številu (Jorga, 5, št. 134, 135, 136).
Zadnji turški naval v slovenske dežele v 15. stoletju, o katerem nam nudi gradiva Jorgova zbirka, je oni iz leta 1491.* Koncem septembra
1	Pri Jorgu pod št. 22 priobčeno poročilo iz Monakovega je uporabljal deloma že Parapat (I.e., 69);. pod št. 49 priobčeno pa je natisnjeno že v Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wissenschaften, Wien, phil.-hist. Klasse, 1850, 647.
2	Prim. Iiwofa, i.e., 10, 253, Parapata, I.e., 80, in Fr. Levca, I.e., 47.
® O tem navalu ima Unrest (1. c., 660) jako pičlo poročilo.
4 O napadu piše obširneje Parapat, 1. c., 92, in uporablja pismo Viljema Turjaškega iz monakovske Kraljeve knjižnice, katero je priobčil Jorga pod št. 201, a sta ga že preje natisnila P. v. Radics, Herbard VIII. Freih. v. Auer-sperg, 38--40 in Streufflerjeva Österreichische Militärische Zeitschrift, 5, 1864, 90—91.

so vdrli Turki nepričakovano na Dolenjsko, 28. septembra so prišli do Novega mesta, naslednjega dne že do izvira Krke. Hitrejše prodiranje turških tolp proti Celju in Gorenjskem sta topot zadrževali narastli reki Krka in Sava. Vendar je to leto Dolenjsko silno trpelo. V prvi polovici oktobra so Turki pustošili deželo tja do Kranja in taborili pred Ljubljano, pri Devici Mariji v Polju in pri Vrhniki, 15. oktobra jih najdemo že z bogatim plenom obložene na potu domov pri Krškem (Jorga, 5, št. 200—204).
Dr. Milko Kos.
Anton Melik, Zgodovina Srbov, Hrvatov, Slovencev, I. del. (Pota in cilji, Zbirka poljudno-znanstvenih spisov, 1. zvezek. Tiskovna zadruga, Ljubljana 1910.)
Knjiga je prvi poizkus, sestaviti nekoliko obširnejši pregled jugoslovanske zgodovine. Pisatelj je zasnoval svoje delo tako, da govori po zemljepisnem uvodu najprej o predslovanski dobi balkanskega polotoka, potem o skupni jugoslovanski zgodovini do devetega stoletja, ostalo tva-nno do začetka šestnajstega stoletja pa obravnava ločeno po plemenih. Ker deli pri tem zgodovino vsakega plemena zopet na tri ali štiri manjša razdobja, mu je mogoče, zvrstiti poglavja tako, da dobi za vsako razdobje skupino kolikortoliko vzporednih sličic iz slovenske, hrvatske in srbske preteklosti. Žalibog knjiga, ki hoče biti poljudno-znanstvena, ne ustreza svojemu namenu. Prvič zato ne, ker jo kazi preveč napak. Ne da bi hotel biti količkaj popoln, omenjam samo sledeče:
Rimski kmet se ni rešil davčnih bremen „na ta način, da se je kot najemnik' (colonus) prepustil veleposestniku v varstvo". Narobe, zaradi naraščajočih bremen mu je hotel ravno uiti, a država, ki se je bala za svoje dohodke, ga je šiloma priklenila h grudi kot dednega najemnika, to je kot kolona (str. 19.). — Teodorik s svojimi Goti pred odhodom v Itaiijo ni sedel v Panoniji, ampak v Dolenji Meziji (str. 21.). — Prebivalci staroslovanske vasi vobče niso bili člani ene zadruge, temveč so pripadali skupini sorodnih zadrug, katere so tvorile bratstvo (str 25.) — Braničcvci se niso udeležili Ljudevitovega upora (str. 55.). — Noben vir ne imenuje panonskega Ratimira, Ljudevitovega sina (str. 59.). — Da so postajali „vojvode posameznih nemških plemen" že po verdunski pogodbi „vedno močnejši proti kraljevski oblasti" je izključeno, ker takrat vojvod še sploh ni bilo (str. 60.). — Domagoju je sledil na hrvatskem prestolu lljko, ne Zdeslav, in bolgarskemu Borisu Vladimir, ne Simeon (str. 68., 71.). — Rusov proti Bolgarom ni poklical šele Ivan Cimisk na pomoč, ampak že Nikeior II. Foka (str. 72.). — Pogresno je, če se trdi, da je obsegala spljetska nadškofija že od početka vso Hrvatsko, in da se je ustanovila šele pozneje škofija v Ninu (str. 102.). Res je nasprotno, da je spadala Hrvatska izprva pod ninsko škofijo, in da se je šele začetkom desetega stoletja raztegnila oblast spljetskih nadškofov na vso
Hrvatsko. V tein slučaju se da celo zaslediti, kako je nastala pomota. Kajti Šišič piše v svojem „Pregledu povijesti iirvatskoga naroda" (str. 67.), da so se ustanovile v enajstem stoletju na ozemlju spljetske nadškofije nove škofovske stolice v Nina, Belgradu, Trogiru in Kninu. a Melik je, prepisujoč to trditev, prezrl, da stoji pri šišiču le za nekaj, vrstic više: „Tek onda, kad su i dalmatinski biskupi došli u zajednictt s papom (923), protegía se njihova jurisdikcija, a naročito nadbiskupa spljetskoga i na teritorij hrvatski, dok je ninska biskupija tada dokinuta". Slična pomota se je Meliku pripetila na str. 205., kjer piše o Sigmundu Luksembuiskem: „V zadnji dobi, ko se je Sigmund napram Turkom omejii na obrambo, je v deželi-organiziral proti njim vojaška taborišča iz domače vojske, ki so v gotovi meri piedhodnik poznejše vojne krajine" Vsak, kdor to čita, si mora misliti, da je zgradil Sigmund nekake utrdbe. A če pogleda zopet šišičevo povijest (str. 131.), iz katere je ta vest posneta, se kmalu 'iveri, da tu ne gre za nobena taborišča, ampak za tri obrambna okrožja, katera je ustvaril Sigmund na Hrvaškem, kajti šišič piše. „hrvatska bucle razdijeljena na tri vojnička tabora: prvi je hrvatski prema Jadranskomu moru i Dalmaciji, .. drugi je slavonski prema rijeci Lni .. , treči je usorski s velikašima i plemičima donje Slavonije i južne Ugarske. Po ovoj osnovi ne samo, da je odsad udešena obrana Hrvatske, nego je ona v neku ruku i zametak docnije vojne krajine." Taki primeri, mislim, dovolj glasno izpričujejo, da je pisatelju nedostajalc č:rsa. da bi bil mirno predelal svoje gradivo.
Na isti rovai gredo v njegovem delu tudi razne nejasnosti, katere motijo bralca. Tako je zagonetno, kakšno je neki tisto „splošno politično in civilizacijsko stanje", iz katerega bi smeli sklepati, da §o bili Slovenci Obrom bolj zavezniki nego li sužnji (str. 29.). Ali kaj naj se reče o tajin-stvenem stavku na str. 215., da „nosijo vse notranje razmere slovenskih dežel te <¡obe (14. in ¡5. stol.) iste znake kakor doslej"? Kajti kakšne so bile doslej? Nestrpno listaš po knjigi, a naposled ne najdeš drugega kakor: „V socialnem in gospodarskem ozira je seveda tudi v naših pokrajinah zavladal fevdalni sistem, kakor je gospodoval po Nemčiji in zapadni Evropi". Torej zopet le meglena primera, dasi vemo vendar danes že toliko o družabnih razmerah slovenskega srednjega veka, da bi jih lahko opisali z živo besedo.
Mestoma si pisatelj v naglici celo sam oporeka. Na strani 22. trdi n. pr., da so Slovani v prvič napadli Bizantince za cesarja Justiniana. pet strani dalje pa pravi, da se je to zgodilo že za Justina I. Klene besede Jirečkove „Geschichte der Serben", II, str. 3, je zmesil do čudne trditve, da je bila „srednjeveška Srbija v glavnem podobna državam zapadne Evrope", a da se je uveljavljal v njej predvsem vpliv grškega vzhoda (str 188.). Posebno mučna pa je ta zmedenost tam, kjer bi najprej pričakovali zbranega duha, to je v zaključnih besedah, ki se glase: „Turška doba je prekinila naš narod nepolitični razvoj, prekinila je iudi narodno naslajanje ter ga zavlekla do srede devetnajstega stoletja. Nasilno nedovršeni razvoji pa so ustvarili narodnostne probleme naše dobe
ter pogoje za težke razpore polpreteklega časa. T ako kaže tucii južno-slovanska zgodovina popolno kontinuiteto socialnih razvojev, katerih najzanimivejši in najvažnejši je razvoj nastajanja narodov." Prekinjen naroden razvoj kot dokaz za kontinuiteto narodnega razvoja, za tak ne-zmisel v resni knjigi ne bi smelo biti prostora.
Vzlic vsem tem nedostatkom bi se pa v današnjih razmerah vendar še za silo sprijaznili z Alelikovim delom, če bi skušalo razločno risati vsaj glavne črte našega razvoja. Toda tudi tega ne stori. Premalo se je za to pisatelj vglobil v mogočne zunanjepolitične sile, ki so določale našo usodo. Da si je bil v svesti odločilnega pomena, ki ga je imel za nas v srednjem veku obrskc-bizantinski, frankovsko-bizantinski, ogrsko-bizan-tinski in ogrsko-turški pritisk, bi se mu bilo gradivo samo od sebe razvrstilo v poglavja in vsako poglavje bi jasno kazalo novo stopnjo našega razvoja. Tako pa Melik vobče sploh ne razvija, ampak kakor kronist samo kopiči ali drobi dogodke po letnicah in plemenih. Posledica je, da tudi kdor se vestno prerije skozi njegovo knjigo, na koncu še vedno nima pregleda o naši zgodovini in samo bridko čuti, da pisatelj ni znal izpolniti, kar obeta na naslovnem listu slikar. A to nam je odkritosrčno žal; žal zaradi stvari in žal zaradi avtorja, ki je ob drugih prilikah dokazal svojo sposobnost. Zato se pa tudi za trdno nadejamo, da drugi zvezek prvemu nikakor ne bo podoben.
Hauptrnann.
Male vesti.
Koren vend- —- vond-. Po g. drju. N. Županiču sem izvedel, da pravijo v Beli Krajini v Gribljaii na Kolpi (v Podzemeljski iari v sodnijskaii okraju Črnomaljskem) za prekajeno svinjsko meso („šunko") vud. To me je napotilo, da z ene strani opozorim na lep primer samoglasniške vrstitve e—► o. z druge pa podam nov pretres nekih tega primera dotikajočih se vprašani. Ne more biti nobenega dvoma, da je omenjeno vud isto kar vod „die Räuclie-ri.ng, das Selchen", kar navaja Pleteršnik v slovarju iz Valjavčevega Prinosa k naglasu u (novo)slovenskom jeziku. Fonetična oblika vud je seveda srpsko-hrvaškega izvora. Miklošič ie že v „Die Wurzeln des Altsiovenischen" (1857) in v „Lexicon palaeosloveuico-graeco-latinum'' (1862) spravil koren vond- v zvezo z vend-. V Lex. palaeoslov. navaja pod v(jd : v^nijti voditi, povoditi. vaditi (iz Valjavčevih Narodnih pripovedk u i oko Varaždina 1858) iuino siccare, vojenik, češ. uditi „räuchern''. V etimološkem slovarju (1886) navaja še povojeno meso, češ. uzenina, polj. windle mitjso, wi^dzina, w^dzic „räuchern", br. vjanhlina (polj. *wi<jdlina) „Schinken", mr. vudyty, vudženina, a k temu primerja končno tudi rus. vjatčina, vetčina. Samostavnika vod ne pozna. Ne poznajo ga tudi sestavitelji starejših srpsko-hrvaških slovarjev, kakor Belostenec, Jambresie (vud mu je membrani), Voltiggi, Micalia, della Bella, Stulli. Po Pleteršniku se k slovenskim primerom pridodajo lahko še vojenina, povejenina m razne izpeljanke iz imer.ovžlnih besed, a glagol voditi „räuchern, selchen" je pc njem široko znan po Slovenskem, ne le po Štajerskem, temveč tudi Koroškem. Na vzhodnem Štajerskem govore po drju. I. Glo-narju vojiti. Rus. vetčina, ki po pomenu odgovarja slov. vod, je že Lindejev Slownik jez)ka polskiego (1814) omenjal pod wjedn^c—wiedly, vendar mu ni bila etimologija besede povsem jasna, ker pravi „eccl. nadurna. bctmhha, BeTuiHHa, skynka, cf. wiotchy". Primerjanje z „wiotchy" poteka pač iz prvega ruskega akademičnega slovarja (1789—1794), kjer se BeTiHuu izvaja iz Bcvrxiif. Reiff je v „Rusko-francoskem slovarju ali etimološkem leksikonu ruskega jezika" (1836) postavil BeTimra- Ba.ynnia že pod iuiiV^hjti. ter zvezal oboje z bujihtl, kar objašnjuje novi ruski akademični slovar z ..^¡iba-n. npo-
BHHyTfc, BLlB'hchb'b Ha CO.IHf^li H.iit Ha BliT6prb. UajIHTB phloy". Podobno Stoji
v Daljevem ruskem slovarju: ..cyimiTi.. npoBkTpmiaTi. sto cthcTHoe impoKi. na ao3,iyxii. Ha cojuin't. na B-ivrpy. a oTiarru h bi. irenn. Ba.uCHaa pfcioa. Bjuieiioe
Maco". Reiffu je sledil Šimkevič v „Korneslovu" ruskega jezika (1841), le da izvaja Be-ruma iz ^bh^hti.. Grot je v drugi izdaji „Filologičeskih razyskanij" (1876, H, 426) po A. Preobraženskega etimološkem slovarju ruskega jezika (Moskva 1910) ta izdaja Grotovega dela mi ni pri roki — smatral izraz vetčina za izposojeno iz poljščine. Pri preosnovi ruskega pravopisa pa-
»e je odločil za izpeljavo iz vjadčina, dasi pripušča stari pravopis BeTiana. ker je prišel že v navado (prim. Trudy I. K. Grota 1899, Il 895 — 6 in njegov pravopisni slovar „Russkoje pravopisanije", ki je izšlo v mnogih izdajah). O vprašanju „Bei-iana ali Bii.vuma" je napisal Grot celo razpravico za Jagičev Archiv f. slav. Philologie (1886, IX, 310 do 313). Tu izvaja bctmhhA iz Bulimia, kar je pri-velo vsled znanih zakonov velikoruskega izgovora'in narodno-etirnološke naslonitve na berxia do pisave ne-ruma. Po Grotu je prevzel razlago besede novi ruski akademični slovar: „besana on. Kopn-.i b:i,h. jabinaro cjioba bhhvti,. bjijihti,". Tudi omenjeni etimološki slovar Preobraženskega navaja na prvem mestu isto razlago, io pa po Miklošiču, ki je, kakor smo videli, pridodal v etimološkem slovarju pod vend še vjatčina vetčina. Poleg te razlage pa se vleče že od prvega ruskega akademičnega slovarja (1794) preko Lindeja in Daljevega Tolkovago slovarja do današnjih dni razlaga iz b6txîh. V tretji izdaji Daljevega slovarja (1903), ki je izšla pod uredništvom Baudouina de Courte-nayja, se pojašnjuje m'T'imia iz BeTumna, on, botxîh. iipTBn. cbliacbha -. Za te vrste razlago se je najbolj potegnil Jagič v oceni Miklošičevega „Dictionnaire abrégé de six langues slaves" (1885) v Archivu VIII, 591, v odgovoru Grotu v Archivu, IX, 313—315, ter v „Kritičeskija zametki po istoriji russkago jazyka" (1889, 65). Jagič se sklicuje predvsem -,a zgo dcvino pisave, da se namreč \ važnem spomeniku za zgodovino ruskega jezika — v Domostroju iz XVI. stol. — nahaja napisano Be-mmna: vendar je poleg tega že tam tudi bitmuhu (prim. Sobolevskij, Lekciji po istoriji russkago jazyka, 2. izd., 1891, 99). V tekstih XVII. in XVIII. stol. se bere samo betmhha. bet'ihhit je po Jagiču in Sobolevskem iz starejšega bcttithhä, torej iz BeTxiii. Razen omenjenega sta se Jagič in Sobolevskij izpodtikala še na tem, da ni zaslediti nikakega pridevnika "ved-i.ki,. To zadnje je poleg pomena BCTMHHa za svinjsko prekajeno meso privedlo Sobolevskega celo do nove tretje razlage. V oceni Grotovega ruskega pravopisa (Russkij filolog. vëstnik 1885, XIV, 157) izvaja Sobolevskij BeTHnna iz letske besede weksis „Halbschwein". ki jo je v tem nemško-dialektičnem pomenu našel v Ulmannovem ietskeni slovarju (Riga 1872). „Weksis" primerja z lat. vacca in sanskr. ukshan. Obenem je Sobolevskij tu odklonil trditev, da bi wçdzic — uditi - voditi imelo kaj skupnega z vend ; po njem ie v navedenih besedah iskati koren ond kakor v âviïpcig oglje.1 Proti etimologiji iz let. weksis sta se soglasno obrnila Gret in Jagič v Archivu iX, 312 in 315. Ne glede že na to, da sam sebe pobija, ko nastavlja se bolj problematično izhodno besedo *veči.ka ali *večbca nego bi bila 'ved'hki., je skrajno neverjetno, d.i bi imela malo razširjena ¡etska beseda s prav posebnim pomenom, katera je vrlin tega po Grotu v zvezi s klicem vjaksa, vabilom za pujske, svoj odmev v rus. Berimra. Pa tudi s tftreiiom ond v wedzié -uditi—vodili se ne moremo spoprijazniti. Res je.
1 Prellwitz, Etym. Wtb. der griech. Sprache, 1892, misli pri àVt na *bendliro—„Schlacke'', si vu. Sinter „Metallschlacke", csl. sedra „geronnene Flüssigkeit", češ. sadra ,,Gyps". Isto podava Fick, Vergi. Wtb. I., 4. izd., str 562.
da v češčini lie nahajamo na početku besede v- in da refleksi za prvotno slovanske nosnike v raznih slovanskih narečjih rado privzemajo soglasniške nastavke; res pa je tudi, da nahajamo tudi slučaje z odpadom prvotno po-četnih soglasnikov in da v poljščini (navajam po F. Booch-Ärkossyja poljsko-iiemškem Slowriiku) ne more biti nikakega dvoma o ,,wiednač... räuchern (Fleisch); \vip£diy geräuchert (Fleisch); windle mi<jso Rauchfleisch, geräuchertes Fleisch" ter „wi^dzina getrocknetes, gedörrtes, geräuchertes Fleisch, Rauchfleisch". S tem pa je gotovo neoporečno v zvezi „wejdzic Fleisch räuchern, im Rauche dörren, in den Rauch hängen" ter razne izpeljanke iz tega kakor w^dzonka, w^dzarz, wedzarnia i. dr. Prvo je vend-, drugo vond-. Če je pa tu tako, nimamo nobenega povoda, da ne bi predpolagali tega istega tudi za druge slovanske jezike. Kako bo izgledala stvar, ako se še dalje razvije nauk o korenskih determinativih, je seveda drugo vprašanje. Toda v to se tukaj ne morem podrobnejše vpuščati. Kakor nismo mogli pritrditi Sobolevskega razlagi ruske besede Bp/r<nma, ne moremo tudi Jaglčevi iz pe-rxiä. Že z ozirom na pomen je ne gre izvajati iz BeTxi«. Akademični slovar pravi: ..EeTxiä 1. n<vi. b8,iaun;i oymecTByionpii. ^pcBBiii. OTapuii. '2. ;i,pa k.ii.ih. is. p aapyjn a to ii^iäcji ort CTapOCTH, H8HomeHBh1H". a Jio Dalju je ..BCTxiir — hckohhbih, ^okodhmh , .ipeiiHiii. ,i,aBiiiii. .laBjniniiiin. CTapi.iii. cTapoflaBHiti". Pavlovskega rusko-nemški slpvar prevaja to: „alt, baufällig, hinfällig". Tudi iz BeTxiii izpeljani pridevnik Benm&ahä pomeni po Dalju ..Berxiii ocoo. ofa, oflpMpfc, it,hoii, ^hphbbih". Za to pravi Grot, ki je bil izboren poznavalec Tuskega jezika (Trudy 11, 896): .noHüTie bctxocth hp HM'ien, Hniero o6n;aro ca. lionaTieMt o Kon'iemionru ir.iH BajieiioMi, Mach, a CBhHiHHa oanaMaeTt npoCTO Heco.ieHoe muco h noHafie cB'hacecTH b'l cMKMWii iic^aHnocTM -ryacflo aToiuy HaaBamiio". Na tem ničesar ne izpremeni tudi BeTuianoii aajiaci, v Domostroju (prim. Archiv IX, 315). Pa ne le pomen pridevnika neTxiii se protivi taki razlagi, v poštev prihaja zlasti to, na kar sta se ozirala že Grot in v izvestni meri tudi Jagič, da imamo,
kolikor moremo sedaj reči, splošno slovansko rabo korena vend---- vond- v
pomenu za prekajeno svinjsko meso, kar dokazuje nje visoko starost. Zelo zanimivo je pri tem to, da imamo ravno v poljščini, ki se je po teritoriju tako malo premeknila od prvotnejše skupne slovanske domovine, obe korensko-samoglasniški vrsti za to v rabi. Sploh teče vporaba tega korena tam naj-obilnejše, a poljščini ob strani stoji maloruščina (prim. Zelehovskyj, mr.-nem. slovar: poleg vudyty, vudženina tudi vjalyj „getrocknet, gedörrt"*). Ni Ii po tem pomembno, da nahajamo ravno v poljskem sosedstvu, v ruščini, poljskemu windle mi^so, wi^dlina (po Grotu, prim. br. vjanhlina pri Miklošiču), wicjdzina odgovarjajoče bji.ihti, iz *vjadl-it- (prim, že v Miklošičevem Lex. palaeoslov. valiti), Ba^eiioe «aco, Ba.inna (po Sobolevskem) in BeTimia (Bafl>iHHa)-KeTHHiia ni sicer jednako wiqdzina, kakor sovpada Bajnim z wi^dlina. Vendar bi bilo morda ravno radi tega mogoče, najti pot, po kateri bi se z jedne strani
* V maloruščini se po Želehovskem govori mesto v- tudi b- : budyty, budženyna. To spominja na bolg. in srb. but „Oberschenkel". Vendar nima to zadnje nič opraviti s slov. vud. Po Bernekerju, ki v tem sledi Matzenauerju, je srb.-bolg. but iz osm. but „Schenkel".
ognili pridevniku *v$di,ks ki sta ga odklanjala Jagič in Sobolevskij, po kateri bi pa tudi vpoštevali Jagičevo poudarjanje starejše pisave BeTimtmi. Glede pridevnika '^v^di.ki. bi se sicer lahko opozorilo na tvorbo kakor yBM^iuBWH, vendar nas uče izpeljave s sufiksom -ina iz pridevnikov na in -okt, da se -ina praviloma pritika kakor v komparativu brezsufiksno naravnost h korenu (prim. gladina, nižina, ožina, težina, globina, širina, višina itd.; sičnik je deloma izprernenjen v šumevec kakor pri komparativu). Slučaji kakor rus. piflHHHa proti p-b/tura, prvo v pomenu „grobe Leinwand, Sack-, Packleinwand", drugo „das Lose, Undichte, der Fadenbruch im Gewebe", so silno redki in se razlagajo predvsem vsled diferenciacije v pomenu; pa tudi tu imamo v našem slučaju pikrimi „loses Gewebe" z diferenciacijo v naglasu. Da, meni se zdi, kar si pa moram prihraniti za drugi pot, da i naglas mtmhiiü ugovarja izpeljavi iz pridevnika na — 'j.kt. Če pa pustimo tak pridevnik na strani in če z Jagičem, a tudi Sobolevskim pristanemo na uvaževanje fonetične oblike v Domostroju Be-ranma (obžalujem, da mi Sreznjevskega Materiaty k slovarju drevnerusskago jazyka niso pri roki), iz katere se je zakonitim potom razvila oblika Be-riima, tedaj bi morali predpolagati neko tvorbo z -dš-, a to bi bila, kakor se tudi nenavadno sliši, participialna oblika vjadšij (prim. yBaflniiii. ki se po Dalju pojasnjuje vice versa z bujiuh. ybujiuii). K tej domnevi vodi tudi analogija poljskih tvorb wi?d-l- z -1- tudi perfektne participialne oblike ter wi(>dz-ina. V nekem pogledu bi bilo razmerje med wi^dzina in seT-mna približno tako kakor med cTapmiä in CTapuimiä. Pogosto se gotovo ne nahajajo izpeljanke iz participa na -T>s-j-, vsekako so pa mnogi taki participi postali pridevniki z izrazitim svojim pomenom, n. pr. 6wBmie ¿no^n. npouamiii •le.noB-iiK-t (prim. Sobolevskij, Lekcija 99: tih je dalo mi. „oTKy,n,a nHor^a tj. mi, m") i. pod., a iz takih pridevnikov so mogle nastati i nadaljnje besedne tvorbe. Tako se po Dalju govori v Novgorodu in Kostromi glagol 0E.iBmnTi.cji. n<>-OMBurHTi.ca v pomenu „vMiipaTt. Kon-iaTi.cji. OT^aBaTL 6ory fljmy"- Kakor je v Vjatki 6i.ibi.ih mesto fiMBmm, tako pomeni 6i.iBa v Arhangeljsku „oSwiaii. o6t,iKiroBenie. o6pji;rf>", a tudi „noporc-i.. /fe^ocraTOKT,; xy^rje cjiyxa o He.ioBiK-l;'1. Take navedbe bi se dale seveda precej pomnožiti. Navedem naj le še besedo-tvoritev rus. mecTBie. npmnecTBie, po Miklošičevem Lex. palaeoslov. upHuii./j-bCTBHe, njinuu.CTBiie poleg npHini,.!itCTBiie. Slov. prišestje, prišesten, prišestek i. dr. (prim. Pleteršnika) se morajo deloma drugače razlagati (s pomočjo sufiksa -t- po -d-). Tvorba, kakor je polj. wi^dzina bi bila rus. npona^una „na^ajii.. CTepBa •, „das Aas, Luder". Zdi se mi tedaj, da smo sicer upravičeni postavljati v paralelo wiijdlina k sajmua in wiQdzina k BeTinna, da pa je zadnje izvajati iz pridevniško-participialne oblike na -dš-, s čimer se ognemo raznim podanim ugovorom, a smo ravno njim sledeč nekako primorani, iskati rešitev uganke na ta način. Kakor je pridevniško rabljena participialna oblika yBii;yiim jednaka yBHjitiä, tako bi se nahajalo Bi^uma poleg Bji.inna. Manj bi se hotelo predpolagati kak pridevnik *vsd-tln> kakor vet-'bhi>. Vsekako pa ni še izrečena v tem spornem vprašanju zadnja beseda. O razvitku izgovora in pisave besede ■ieT-iHiia ni treba po gori rečenem nobenega posebnega pojasnila.
Ljubljana 8. jan. 1920.	R• Nahtigal
Etimologije. Žula „Granit-' pri Cigaletu, D.-slov. Wörterb., s. v. granit je češka beseda, ki jo je Matzenauer, Ciz. slova, 381, napačno razlagal iz n. Sohle „Boden der Erzgrube", kar je po pomenu in glasoslovju (nemški dolgi d ne more dati kratkega it) nemogoče. Besedo izvajam iz svn.sül = steber; glede glasoslovja (s > ž, u > u) in pristavka ženske končnice -a gl. Schneeweis, Lautlehre der deutsch. Lehnw. im Cech. (Programm der Oberrealschule Svitava 1912), 13 sl. in 34; pomensko bi se dalo našo besedo razlagati tako, da so stebri, rezani iz granita, dali ime tvarini, iz katere so bili izdelani.
Rula „Gneis" pri Cigaletu, o. m., in po njem pri Erjavcu, Mineralogija 1.1S67., in Orožnu, Zemljepis avstr.-ogr. mon. 1.1907., je češka izposojenka iz n. Gerölle; glede glasoslovnih prehodov (odpad predpone ge-, o > u, -e > -a) gl. Schneeweis, o. m., 40, in Hausenblasove oponmje o severnih nemško-čeških narečjih (progr. gitnu. v Miesu 1.1906. ter progr. I. drž. gimn. Il.okr. na Dunaju 1.1898).
Porčehne f. pl. in pörteh»n, -Ima, m. ,,kor v cerkvi", gl. Pleteršnik, s.v. je Miklošič, EW. s. v. (in po njem Pleteršnik, o. m.), izvajal iz rx. Emporkirche ali Vorkirche. Za določitev izvora je potrebno, da vemo, kako imenuje nemško preprosto ljudstvo cerkveni kor. Na Predarlskem setn si notiral iz ust alemau-skih kmetov: föartsoa/a (v Schlinsu), förtse ya (v Tschaggunsu), förtseyya (v Blonsu). Po nemških besednjakih Grimma, Lexerja, Schmcellerja in Klugeja sem izsledil, da je latinska beseda porticus prišla že v V,—VI. stol. hkrati z južnimi kamenitimi stavbami na Nemško, tako da imamo stvn. svn. pforzih ..Portal; Vorhaus einer Kirche". Po ljudski etimologiji je ta beseda že v svn. se pretvorila v Vorzeichen, alem. danes jortseya, bav. jörisayßn; iz te bavarske besede je koroško-sloveusko porčehan. vsled česar odpade Miklošičeva razlaga.
Pašenog, pašdnec „mož sestre moje žene" je v rabi pri Srbih in Hrvatih, dalje pa tudi pri Slovencih na Dolenjskem, v Beli Krajini in na Tolminskem, gl. Pleteršnik s. v. Miklošič, Vgl. Gr. II. 283, 360, omenja to besedo, pa ji ne ve izvora. Daničič, Korijeni 128, jo izvaja iz korena pas „coire, coituin appe-tere", iz katerega so izpeljane po njem tudi pasma, pastah, pasti = coitum appelere in še celo pastorak, kar je iz pomeno- in debloslovnih ozirov nesprejemljivo. Pozneje je Miklošič, EW. 233, zagonetno zapisal „pašenog vielleicht pa-šenogi.?", ne da bi povedai, kaj naj znači šenogi.; v delu Die türk. Elem. naših dveh besed ne omenja, kar z ozirom na omenjeno mesto v EW. potrjuje, da je imel bestdi za pristno slovanski prav tako, kakor Vukov in Broz-Ivekovi-čev slovar, ki naših besed nista označila z zvezdico, znakom turških izposojenk. Ti dve besedi sta po mojem mnenju iz turškega badianak „der Schwager, der die Schwester meiner Frau zum Weibe hat" (gl. n. pr. Fleischer-jevo turško slovnico, str. 111), ki živi v bolgarščini v skoro neizpremenjeni obliki kot haaienak, plur. baianaci (zapadna Bolgarija), badianak (na Ogrskem) in v srbohrv. badienak, kakor je to že pojasnil Miklošič, Türk. Elem. 253, ne da hi to turško besedo smatral tudi za izvor naših dveh. Glede glasoslovnih prehodov pri izposojenju pašenog < badianak podam nekaj primerov; turški b preide v slovanski p: sabun > sapun, bazar > pazar, ubar > bolg. vi.pir; le končni turški -dž preide v -š, tako da je -i- v naših besedah nenavaden pojav, n. pr. saladž > salaš, maharidž > mogoiiš, sev.-turš. ardadi > rus. artys; turški -k da v slovanščini -g: čardak > crtog, bilegiiik > biling, biočug, ja/uk > jaruga, biib-
rek > bubreg. Kako je nastalo pašanac, je težko reči; možno je, da je tu delovala ljudska etimologija ali pa zamena obrazil ali pa nekaka nova tvorba na podlagi plur., prim. bolg. pl. bažanaci. — Srbohrv. besedi pašenog in pašanac so prinesli v Belokrajino Uskoki; na Tolminsko pa nista mogli zaiti drugače kot po srbohrvaških naseljencih. Da so bile take naselbine nekdaj na Tolminskem, nam kažejo priimki Drekonja, Velikonja, Kravonja poleg Kravanja, Lapanja, Šuli-goj in Zlatoper, ki so v veliki rabi pri Srbih in Hrvatih, dočiin slovenščina občnih imen na -onja sploh ne pozna, onih na -arija pa ima samo kakih desel, prim. Miklošič, Vgl. Gr. II. 141. Da so bili nekdaj Srbi ali Hrvati naseljeni na Tolminskem, nam pričajo nekatere besede, znane le Srbohrvatom in hrv,-slov. mejnim narečjem, ki pa jih imamo tudi na Tolminskem, 11. pr. motnja, nedelja ----- teden, mlaja, zatik, ijeden, kure!j, zazobica ali tvorba, futura z glagolom boleti v Kobariškem kotu, prim. Erjavec, Iz potne torbe (LMS.).
Iv. Kostmi.
K zgodovini slovanske konjugacije. Končnica II. os. edn. sed. v slovanščini je po svojem izvoru zagonetna stvar, vendar je njeno jedro že dokaj izluščeno; nazadnje je o tem pisal Wijk, A. f. si. Ph. 36, 111 si. Kakor nam kažejo drugi indoevropski jeziki, je bila prvotna končnica tematičnih glagolov *-ei: lit. neszi < *nesze, gr. (pepei-g < *bherei + s, staroirsko (do-)bir in beri < *bherei + s(i), dočim je bila končnica ateinatičnih glagolov *-si. Ako bi to razmerje v slovanščino bilo prešlo neizpremenjeno, tedaj bi imeli v stcsl. "beri namesto bereši in *jesi. namesto jesi (enako jest-, *včs\., *dasu). Splošno menijo, da je končnica -si atematičnih glagolov nastala po analogiji tematičnih: jesi po "beri. Ohranile pa so se nam še stare oblike na -si.: podasi. (kij. listi), stč. ys, s (Gebauer, H. ml. I. 229), dol.-luž. jes, ves (poleg ješ, i/£š) in slovensko ves (briž. sponi. 1. 20: vuez, gl. Škrabec, Jzk. sp. I. 244; Vondrak, Fris. pam. 38). Oblika tematičnih glagolov *beri nam ni ohranjena in njena nekdanja eksistenca je opravičena le radi analogije, po kateri so nastale oblike dasi, iesi itd. Zdi pa se, da se je vendarle ohranila oblika *beri v slov. bol, ki se še danes govori — kolikor mi je znano — na Gorenjskem kot wac in na Vipavskem de. Nekdaj pa je morala biti še bolj razširjena in imela jo je tudi dolenjščina; danes nisem več mnenja, ki sem ga imel v A. i. si. Ph. 37, 125, da namreč Trubarjev govor oblike hoč ni poznal, marveč da je to vpliv gorenjščine pri Trubarju, to pa zato, ker sem uvidel, da ima Trubar preveč oblik, ki jim je podlaga hoč (prim. Oblak, A. f. si. Ph. 15, 469); tu navedem starejše primere; pri Trubarju: hozh Art. 66 a (2X); hozhua P 57: 130; T 81 : 368; hozhta P 57:130; Art.lOb; C 11:341; hozhmo C50:AVb; P 57: 34, 46, 49, 89, 92, 106 itd.; hozh te P57:17, 30, 71, 80, 87 itd.; C 11:41, 245 itd.; potem še iz Trubarjevih pesmi v Kat. 95: hozh 308 in nozh 347, nezh 310 (2x) in v njegovi postili: hozh 24, 44 (2X), 45 (2X), 68, 82, 138, 145, 146, 148, 149 (2X), 164, 200, 202 itd.; nozh 196 (2x), 197 (2x), 209, 211; Znojilšek: hozh 182, 184; Juričič: hozh 144, 146, 196; ozh 45, 171, 182; Krelj: dzh 2 b, 15 a, 51 a, 71 a, 72 b, 83 a, 113 b; Hren: hozh I. 41 a; Stapleton. hozh 10; Skalar: hozh 252 a, 274 b; ozh 289 b, 384 b; Evang. in L. 1715: hozh 359;

itd. itd. Obliko hoc v 11. os. edn. praes. ind. pa imajo tudi drugi slovanski jeziki: malorus. choč, velikorus. chočv. (zgodaj že premenjeno v choši.), staro-srbsko hoč in stcsl. chošti v supraselskem rokopisu (izdanje S. Severjanova, str. 65., vrsta 21.); ta oblika je torej po vsej priliki praslovanska. Stcsl. primer pa nam kaže, da imamo opraviti z dvema oblikama: chošti in *choštl.
Oblak, A.f.sl. Ph., l.c., Yondrâk, Vgl. Gr. II. 143, Leskien, Hdb. 149, in drugi so smatrali to obliko za stari optativ *choty-oi-s, ki ga imamo pač da v slovanskem enako se glasečem imperativu; Fortunatov (in po njem Porže-zinskij) pa jo je razlagal iz *choty-ei, ozirajoč se le na stcsl. chošti. Tej razlagi se je ugovarjalo, gl. Berneker, A. f. si. Ph. 25, 479 si., o čemer govorim pozneje; glede stcsl. možh gl. Vondrâk, Vgl. Gr. II. 142.
Naše glagolsko deblo se končuje na -ê; te vrste debla so znana v balto-slovanščini, germanščini, latinščini in grščini. V slovanščini je to deblo aorista in infinitivnih tvorb, sedanjikovo deblo pa se končuje običajno na -i, tako tudi pri chotèti, praes. prvotno *choty-ô-m, *choty-ei (na korenski samoglasnik se tu ne oziram), kar je dalo v stcsl. pravilno (choštg) chošti, v rus.-srb.-slov. pa *choči. Na podlagi oblike chošti je stvorjeno analogično choštiši, to je chošti ši v Nik. evang. Rus.-srb.-slov. *choči pa je radi svoje osamljenosti, ker se je ohranilo preko dobe, v kateri je po analogiji nastopila končnica -ši (gl. von Wijk, l.c, 112 in tam označeno literaturo), pod vplivom atematičnih glagolov prešlo v *choH.
Na že omenjeni ugovor moremo odgovoriti sledeče: jasno je, da je optativ mogel preiti v indikativ, kar nam neovrgljivo dokazuje gotski ind. wiijau, po obliki stari optativ. Kljub temu izvajam chošti < *chotyei; pomisliti moramo, da je bil glagol chotèti prvotno atematičen kot vsi glagoli III. vrste, 2. razr. in deblo se je končevalo sprva najbrž celo na konzonant, kakor nam priča imp. chošth, ki je enak kakor daždi., in za kar govore še vizdt, in lit. pawelmi, veizdmi. Prvotni sedanjik *chot-mi, *chot-si, 'chot-ti je pozneje prevzel tema-tične končnice in istočasno je postalo sedanjikovo deblo na -i. Doba tega prehoda iz vrste atematičnih glagolov v vrsto tematičnih je rodila tudi nedoloč-nikovo deblo vêdè-. V tej dobi se je glasil sedanjik: 'choti-ô-n, *choti-ei, *chotî-t-, *chotl-m-, *chotî-te, *chotî-nt-. Dočim so drugi glagoli III. vrste, 2. razr. ohranili to spregatev (izvzemši II. os. edn, ki je pozneje dobila končnico -ši), je naš glagol prešel v spregatev glagolov V. vrste 2. razr. Nastane vprašanje, zakaj ta prehod, ki ga kaže le še dovhlêti (kjer so vplivali steljg itd. ter meljg, koljg), ki pa ima poleg tega tudi še sedanjik po V. vrsti 4. razr, pa je iz tega lahko razvidno, da je tu učinkovalo razmerje -êti/-jg : -âti/-jg in -ajg. Za chotèti pa ne najdemo podobnih vplivnih oblik, razen če vzamemo *klevetyôn, *trepelyôn, kar je pa izključeno, ker redko rabljeni omenjeni glagoli niso mogli vplivati na tako često rabljeni chotèti. Umljiv pa nam je ta navidezni prehod v V. vrsto 2. razr. le tedaj, ako vemo, da je -y- iz *chotyg, *chotyi, kjer se je zakonito razvil, prišel tudi v *chotylt-. Ta analogija ni splošno praslovanska, marveč že dialektična in so jo razni slovanski jeziki v zelo zgodnji dobi razvili vsak zase, kakor nam kaže ruska množina chotimi., chotite. Tako je n. pr. stcsl. razvila sprva: choštg, chošti, *chotiti>, *chotim-h, *chotite, clwtçi'b in po tem, naslanjaje se na I. in II. os, 'choštiti. itd. ter

slednjič po veliki večini drugih glagolov chošteU, choštem-t. ... in tudi chošt.eši in ravno zato, ker so te analogije pozne in se cela sedanjikova sprega ni premenila istočasno in naenkrat, se je ohranil še chot(H, ki je pa pozneje deloma tudi podlegel: shrv. hoče, slo\. hočejo, pol. chcg. Ako si torej hočemo pojasniti sedanjik glagola choteti, je potrebno, da smatramo za II. os. edn. obliko *chotyi (ki je v zvezi s *chotyg vplivala), ker bi sicer pri vseh glagolih III. vrste 2. razr. pričakovali sprego -jg, *-ješi in ne bi imeli -jg, -iši.
Slovenščina pa ima v II. os. edn. poleg starega hoč in analogičnega hočeš tudi še hočeš. Pri študiranju naših protestantovskih tiskov sem večkrat bral iwzh.es, pa sem sprva mislil, da je to tiskovna napaka, kakor jih imamo v tehle primerih: (pri Trubarju) klizhes B 7 b, slashis D 6 a, imas F 6 a, dershis L 3 b, L 4 b, derjhis L la, leshes L 2 a (vse v C 55); C 50: ¡anajhas 75, ijkajhes 76; jtares P57:mla, shtraifas P57:aalb, pokashes T 57: 260, lashes T 57: 343, moreš Art. 54 b in obyjzhes T 81:270. Misliti tu na disimilacijo šumevcev (č-š > č-s; ž-š > ž-s in pod.) radi imas, jtares, moreš ni mogoče, torej so to le tiskovne napake. Vse kaj drugega pa vidimo pri hočeš, kjer govori veliko število primerov za to, da se je v resnici hočeš tudi govorilo; pripomnim pa. da sledeči primeri niso vsi, ker sprva tej obliki nisem pripisoval večje važnosti ter jo imel tudi za tiskovno napako, pa si nisem vseh primerov notiral. Primeri so: hozhes (pri Trubarju) C 50: 86, A 50: 25, 26; C 55: C 1 a, L 3 b; P 57: p3a, z 3a, ee 4a; T 57:174,196, 229, 240, 243, 269, 294, 305, 351, 414, 416; R58: CIVb (2X), N I a (2x), Tla (2x), a III b; Art. 34 a, 49 a, 53 a, 66 b; Ps. 31 b, 145 b; CO:48b (2X), 49 a (4X), 49 b, 50 a, 76 b (2x), 77 a (2X), 77 b, 91 b, 92 a, 97 a, 120a (2X), 124b, 127 b, 128 a, 134 a, 151d; Cll:454, 456. 484,485 (2X); T 82: 85; Post. 1.156,157,177,144; (pri Dalmatinu) Mos.l23b, 128 b (2X), 160 b; (pri Juričiču) 178; (pri Hrenu) II. 5 b; vsega skupaj torej pri Trubarju 65, Dalmatinu 4, Juričiču in Hrenu po 1 = 71 primerov notiranih.
Postanek oblike hočeš si tolmačim tako, da je jezik v času, ko se je poleg starega hoč pričela pojavljati analogična oblika, stvoril poleg hočeš (po bereš) tudi hočeš po ves, das, j ¿i, ki so sčasoma tudi prevzeli -š, ter se je -s atema-tičnih glagolov le v hočeš ohranil do XVI. stol. Tej ohranitvi se ne čudimo preveč, ako pomislimo, da je tudi I. os. edn. našega glagola najdalje ohranila svojo staro končnico -o, ki še danes živi pri Belokranjcih in beneških Slovencih v terskem okraju.
Fr. Ramovš.
Zanimiv primer razvoja prehodnega v slovenščini. Znano je, da je v
slovenskih narečjih za dolgimi samoglasniki večkrat nastopil -y-; o tem pojavu sta govorila Ilešič, A. f. si. Ph. XXII. 490, ki pojava ni razložil, in Štrekelj, ČZN. I. 33 si.; prvemu je ta -y- epenthetičen, drugemu parasitičen. štrekelj je za nastop našega -v- določil pogoje, namreč neposredno lego dolgega samoglasnika s padajočim poudarkom pred spiranti. Kar se tiče spirantov, je menil prav; napačno pa je, da je govoril o vzročni zvezi med -y- in dolgim padajočim poudarkom in zato je popolnoma napačna tudi njegova razlaga, ki jo
1 v znači soglasniški i.
zavračajo že primeri, ki jih on sam navaja, n. pr. oystar. goyzd, koyzji, ki imajo dolgi rastoči poudarek; tudi ni najti nobenega povoda, zakaj naj bi se padajoče poudarjeni dolgi samoglasnik pred spirantom diitongiral (Štrekelj si misli razvoj nekako tako: na > ay, zato šteje k svojim navedenim primerom tudi -najsi v ednajst itd.). Poudarek tu nima nikakršnega pomena za pojav, kar nam potrjuje tudi dejstvo, da imamo prav isti razvoj prehodnega -j-(Gleiilaut) tudi v čeških narečjih pred (, d, n', gl. Gebauer, H. ml. I. 534. Tu ne nameravam podrobno zavračati Štrekljeve razlage, ker nas zanima pojav prehodnega -v- pred vokalom in ne za vokalom, pa bo podana razlaga v svoji odnosiiosti veljavna tudi za slučaje oystar in podobne.
Stari, etimologični dolgi -u- je v narečju ribniške doline prešel v -Ü-: kupu, osniitak, siihe.tildn, tiikey; zadnji dve besedi pa se glasita v Sodražici tudi že tyiidd, lyiikey. Kolikor sem mogel dognati, sta edino ti dve besedi doslej razvili prehodni -v-.
Za razlago pojava ni neumestno, ako vemo, da ta pojav v razvoju jezikov ni osamljen, pa hočem navesti nekaj primerov. V oskijskem narečju imamo za glasovi t, d, n in s namesto -//- pisavo -iu-: tiurri, Dumi pais. Niumsieis, Siuttiis, gl. Buck, Elb. d. osk.-umbr. Spr., 29, in v. Planta, Vok. d. osk.-umbr. Dial., 124. Dočim se Brugmann, Grd. I. 43, izogne določitvi glasu -iu- s tem, da ta prehod samo konštatira („Im Oskischen erlitt u nach d, t, n, s eine Modifikation, die durch iu dargestellt wurde"), so se Buck, I.e., Mommsen, U. D. 213, Corssen, KZ. XVIII. 208 sl., Gröber, Grd. 1. 348, Meyer, Gr. Gr.-108, izrekli za -yu- ter vidijo v tem znak za izgovor, ki ga ima angleški tube t-yu-), drugi pa so videli v -iu glas -«-, kar ima tudi Planta radi sim, manirn, peliropert za najverjetnejše. Te tri oblike pa so lahko analogične (prim, k zadnji Walde, LEW., s. v. quattuor), ali pa imajo pozneje nastale asimilirane glasove. Kakor bomo še videli, moremo tudi za oskijsko narečje sprejeti razvoj u > yu, ki je potem asimilacije mogel preiti še v yii, ii in celo i, ki ga najdemo \ začetku besed v umbrijskein iveka.
V böotskem govoru stare grščine je prešel ov za c, &, S, v, A v wv: nočya; -u- v iov je bil pač precej širok glas, ker se piše tudi AiovuXei^ f,tov za ioJ. gl. Thumb, Gr. Dial. 222; v edinem, do danes živečem starogrškem narečju, v tsakonskem imamo -yu- namesto -u- za t, dh, th, n, s, z, l, r, n. pr. njutha -vi'Kta, psjüha = xpvx)'h gl. Thumb, I.e., 91, in Hatzidakis, KZ. 34, 91 sl.
Slične pojave nam kažejo pri istih pogojih tudi današnja italijanska narečja na južnovzhodni obali Italife; za -u- imamo -yu- (sentyute, venyute) v Ruvo, nadaljnje asimilirane glasove tii, oe, eu, au pa v Matera, Trani. Molfetta, gl. Meyer-Lübke, Gr. d. rom. Spr. I. 75.
Dejstvo, da imamo isti prehod u > yu pri istih pogojih, namreč za dentali in spiranti, v povsem različnih jezikih, nam priča, da se je -v- v tyüda razvil popolnoma fiziologično, in sicer takole: ko se odpre zapor, ki je bil stvorjen za postdentalni -t-, se dvigne doslej mirujoča jezikova ploskev (srednji njen del), da stvori za izgovor -ii- potrebno odprtino med jezikom in nebom; istočasno pa se prično zaokroževati ustnice, ki so pri izgovoru glasu -t- v naravni legi in druga od druge skoro v isti daljavi (o 4) kot pri izgovoru odprtega -i-. Ti dve deli: 1.) dvignenje jezika in 2.) zaokrožitev ustnic, morajo storiti
organi v času med odporo (Losung des Verschlusses) glasu -t- in prihodom zračnega toka za glas -u-. V našem slučaju (tyuds. tyiikey) pa se je zaokro-ženje ustnic malo zakesnilo in tudi jezik še ni bil popolnoma dosegel najvišje potrebne stopnje, zračni tok pa je že stvoril glas in to je mogel biti le glas., ki ga imamo pri legi jezika, malo bolj oddaljeni od neba kot pri glasu -¿i-, in pri legi ustnic za glas -t-, to je široki -i-, ki pa je vsled takoj sledečega za-okroženja ustnic in popolnega dvignenja jezika ter s tem nastalega glasu -ii-postal soglasen, to je -y-. Analfabetično nam predstavljata naš pojav in potrjujeta našo razlago sledeči formuli: y — a 4C /i« y 4s; ii a ?>ba pe y 3e (debeli tisk kaže na omenjeno zakesnitev).
Fr. Ramovš.
Bibliografski inštitut. Lcid. j. Zivny je predaval na anketi Svaza Osveto-vega v Pragi dne 6. januarja 1917. stvar, ki si jo smejo slovenski bibliografije-mržci ogledati: Bibliografie cizi i čcska. (Prispevek k otazce ceskeho ustava kniho pisne ho.) Objavo članka je slavna avstrijska cenzura takrat — zadržala; izšel je v 7., 8. in 9. številki (marec, april, maj) pražke „Naše doba" 1.1919.
Članek obravnava dvanajst točk: historični načrt (503—505), vrste bibliografije (505—506), pregled narodnih bibliografij evropskih in izvenevropskih (506—507), narodno bibliografijo slovansko (507—511), bibliografična društva (511, 612), mednarodni bibliografski inštitut bruseljski (612-616), bibliografijo v službah narodne prosvete (616, 617, 672), pregled češke bibliografije (672—675), specialno bibliografijo (675- 677), oceno češkega bibliografskega dela (677—680), načrt bodoče organizacije (680-683), up (683, 684).
Živny hoče po vsej priliki: dokazati važnost dobrih bibliografij iz znanstvenih, znanstveno-ekonomičnih in praktično-prosvetnih ozirov; opozoriti na nedostatke na polju češke bibliografije; buditi zrnisel za ustanovitev češkega bibliografičnega zavoda po vzoru bruseljskega ter utirati pot v smeri, da postane Praga središče vseslovanskih bibliografičnih stremljenj v isti meri kakor je Bruselj središče mednarodnih.
Znanstvenik ali smotreni praktično-prosvetni delavec dokaza o važnosti bibliografije seveda ne potrebuje. Ker pa odločajo o materialni strani takih podjetij ali pa delajo javno mnenje o vrednosti bibliografij pogosto ljudje, ki jim bibliografij res ni treba, zato so zlasti pri kulturnomladih narodih taki dokazi še vedno zasluga. Živny sodi čisto pravilno: ,,Ta žalostni pojav ( = ne-dostatki češke bibliografije) si je mogoče pojasniti samo tako, da so morali naši znanstveni delavci, da bi odvračali to zlo, hočeš nočeš vsak za sebe, ne-odvislo in za vsako stroko zopet in zopet vso češki publicirano literaturo svoje stroke z muko in nenavadno izgubo časa pregledati, da izsledijo ter si zberejo predhodno gradivo ter si tako pripravijo potrebni predpogoj za svoje študijsko in raziskovalno delo. Kako slabo gospodarstvo trpimo med sabo, ko dopuščamo, da naš znanstveni kolegij sile, ki bi jih mogel z uspehom uporabiti za produktivno delo. tako potratno zapravlja za posel, ki je v bistvu podrejen!" (673.)
m
Nedostatke češke bibliografije je Živriy dobro razbral; res je: obremenjena s presledki celih let, katerih knjigotisk ni zabeležen; nepopolna, ker se omejuje večinoma na zunanje popise knjig in časopisov, a se ne dotika njih vsebine; raztresena. Res je tudi, da kaže polje specialne' češke bibliografije velike vrzeli. Toda v celoti je nedvomno stvoritev, ki zaslužuje respekt.
„Česky bibliograficky ustav" je stopil v življenje pred objavo članka Živnega ter začel delovati 1. novembra 1917. Program, ki ga je imel zanj Živny, se mi zdi vreden uvaževanja: 1.) izdelava popolnega popisa vse češke literature v dveh paralelnih oblikah, sistemni in abecedni; 2.) ugotovitev, kako je ta ali druga literarna stroka zastopana v posameznih velikih čeških bibliotekah in izdelava skupnega generalnega kataloga znanstvenih bibliotek;
3.)	obdelava vsega zbranega gradiva v obliki abecednega stvarnega repertoara;
4.)	publikacije, katerih podlago bi tvoril češki listkovni bibliografični katalog. Češki bibliografični zavod izdaja res tak katalog, obenem ekscerpuje glavne deske periodične publikacije ter ureja rokopis v avtorski in sistematski katalog.
Živny ie hotel objaviti „kolikor mogoče popolni pregled slovanskih bibliografij" (508), vendar je ušlo njegovi pozornosti marsikaj. Med drugim pogrešam n. pr. pri Poljakih Przewodnik bibliograficznv in Finkieljevo Bibliografijo historji polskiej, pri Rusih vse časopise z bibliografično vsebino in celo vrsto znamenitih bibliografov (Ponomarev, Ikonnikov, Simoni itd.). Jugoslavija nastopa dvakrat. Hrvatska, Srbska in Črna Gora skupno (508), Slovenci posebej (511). Jagičevi bibliografski prinosi so citirani napačno (išči jih v Anzeiger der phil.-hist. KI. 1890, Nr. XXI; 1895, Nr. VII; 1895, Nr. X; 1896. Nr. VI; 1899, Nr. XX). Omeniti bi se moralo vsaj še: N.S.Petrovič, Ogled francuske bibliografije o Srbima i Hrvatima, B. 1900 (Akad., posebna izdanja). Za Črno goro je izdal prof. Marko Dragovič 1892.1. na Cetinju v Državni stampariji: Pokušaj za Bibliografiju Črne Gore. Delo je nadaljeval. V „Glasu Črnogorca", broj 46, od 5. oktobra 1913 javlja, da je nabral za ..Bibliografski zbornik Črne Gore" že 1200 številk. Odlomke tega Zbornika je tiskal kot rokopis ter mi 1916.1. na Cetinju pet takih pol poklonil. Pri Slovencih je prezrl Zivny vse, s čimer se morejo na tem polju postavljati: Šlebingerjeve bibliografije za I. 1902. do 1906. v Matičnem Zborniku V—IX i« njegovo Slovensko bibliografijo za 1.1907. do 1912., drobce v Carnioli 1914., 1915., 1917. seveda tudi.
Misel Živnega, da bi se koncentrirala v Pragi bibliografska stremljenja vseh Slovanov, seimi ne zdi neizvedljiva. Vkljub temu in zaradi tega pa se bo moralo tudi na našem jugu razmišljati o potrebi organizacije naših bibliografskih stremljenj ter si odgovoriti na vprašanje, ali ne bi kazalo ustanoviti jugoslovanskega bibhograiskega zavoda. Da bi našel na našem jugu posnemovalca tisti Čeh, ki je z darom 5000 kron omogočil ustanovitev češkega bibliografskega zavoda. V zgodovini slovenske filologije je pisal Jagič pred osmimi leti: .....sedaj se čuti (pri Srbih in Hrvatih) potreba dobre bibliografske publikacije, ki bi vsebovala celo literaturo v polnem objemu, brez razlike, ali je knjiga tiskana v cirilici ali latinici. To bi bilo eno iz podjetij take
vrste, kjer bi mogli prijateljski sodelovati Zagreb, Belgrad in Novi Sad" (891). Razmere so se odtakrat preokrenile tako, da pri tem podjetju ne le more, ampak mora sodelovati tudi — Ljubljana.
Vse, kar očita Živny češki bibliografiji, velja v veliko obilnejši meri za jugoslovansko. „Književnemu Vjesniku", ki ga je začel po daljšem presledku dr. Vladimir Prestini v Zagrebu zopet izdajati, iskren, prisrčen pozdrav: znanstveni jugoslovanski bibliografiji more neizmerno koristiti, nadomestiti pa je v svoji sedanji obliki ne more!
Tudi bibliografiji Slovencev, ki so edini med Jugoslovani vsaj od 1902.1. sem dajali o svojem tisku tak račun, ki odgovarja modernim zahtev.am, grozijo opasni presledki in ncve vrzeli. In bibliografija člankov za dobo do 1901.1.? in kronološki repertoar? In stvarni indeks?
Kidrič.
Radi svojih pravnih institucij, ki nas v marsičem spominjajo na podobne pojave med beneškimi Slovenci, je za nas še posebno zanimiv statut istrske občine Moščeriice, katerega je po redakciji iz leta 1627. v današnjem pravopisu izdal in z obširnim uvodom opremil profesor češkega vseučilišča v Pragi Karel Kadlec: Moščmickf statut. Prispevek k seznani pravnich čadu chorvat-ske obce v Istrii ve stol. XV. XVII!, Rozpravy češke akademie cisare Františka Josefa pro vedy, slovesnost a umeni, trida 1, čislo 53, v Praze 1914. — 59 str. V uvodu govori Kadlec o jeziku statuta, o zgodovini hrvatskih občin Moščenic, Kastva in Veprinca, redakcijah in rokopisu statuta ter o njegovi vsebini. Javno pravo v Moščenicah kaže mnogo tujega vpliva. Prebivalci so svobodni kmetje z županom na čelu. Občinska organizacija je po Kadlecu podobna oni slovenskih sosedenj na Beneškem, beneško-slovenskim županom in dvanajstiji odgovarjajo moščeniški komun ali puk z županom, občinskimi svetniki, starci ali stareji (starešinami), sudcem, satnikom, komunščakom, pisarjem in plova-nom. Pri volitvah so v Moščenicah šteli glasove na rovaš, kakor n. pr. v beneški Sloveniji ali srednjeveški Srbiji. Sodna obravnava se zove pravda. — Pod veliko manjšim vplivom tujega, posebno italijanskega prava stoji v Moščenicah kazensko in civilno pravo. Med kazenskimi sredstvi je omenjena v statutu tudi klada, neke vrste „pranger" ki je po Kadlecu znan tudi beneškim Slovencem. Omenim naj še, da je že pred Kadlecem izdal statut v pravopisu originala profesor N. Žic v 9. izvestju pazinske gimnazije za leto 1911.—1912.
Milko Kos.
V mestni knjižnici v Gorici je našel Anton Gnirs rokopis nemškega teksta goriških mestnih pravic, ki so ga zgodovinarji Goriške opetovano omenjali, ne da bi vedeli, kje da se nahaja. A. Gnirs je ta rokopis izdal pod naslovom: „Das Görzer Statutbuch". Eine deutsche Ausgabe der Friauler Constitutiones des Patriarchen Marquard als Görzer Stadtrecht seit dem 15. Jahrhundert. Herausgegeben von Dr. Anton Gnirs. Alit 4 Tafeln. Wien 1916. Alfred Holder. VIII,
]27 sir. Tekst, v redakciji iz 16. stoletja, ni le dobesedna prestava od oglejskega patriarha Markvarda iz Randecka leta 1366. za Furlanijo izdane pravne knjige (Constitutiones Patriae Foriiulii), temveč za nekdanje ozemlje goriških grofov prilagodena in na novo predelana izdaja. Latinski pravni izrazi furlanskih konstitucij so prirejeni za deloma drugačne upravne in pravne razmere goriške grofije. Latinski „manupastus" (prim. V. Joppi-jevo izdajo Constitutiones Patriae Forijulii, Udine 1900) je ponemčen v „verkhauffter diener", „decanus ville" je slovenski „župan", iz „curia" in „vicarius" oglejskega patriarha sta nastala izraza ,herrschaft" in „richter", oziroma „haubtman" itd. Seznam pravnih izrazov, ki govore jasno o križanju treh pravnih območij, romanskega, slovanskega in germanskega na goriških tleh, je izdajatelj dodal svoji knjigi. — Vsebinsko se nemška izdaja z izjemo malih izpreniemb povsem naslanja na latinski tekst. Vsebuje kot ta natančna določila o sodnem postopanju, stroga določila o zastavah, o varstvu in upravi premoženja sirot, urnobolnih in zapravljivcev, o doti, o prizivih, dedščinah in inventarjih itd. Posebni paragrafi govore o delu ob praznikih, o sodstvu ob tem času ter za časa žetve in trgatve. Poseben odstavek določa pravice kmetskih občin, drugi zopet govore o dolžnostih kmetov in pravicah gospodov nad temi, paragrafi, ki nam nudijo bogato gradivo za spoznavanje gospodarskih in socialnih razmer goriške dežele v poznem srednjem veku.
Milko Kos.
Ob sklepu zadnje številke „Časopisa"	je došla
uredništvu žalostna vest, da je umrl daleč od	znanstva
in javnega življenja v zatišju koroških Alp	zaslužni sourednik tega lista,
profesor Anton Kaspret.
Ne-le dolžnost, ampak tudi iskreni lastni nagib nas sili, da posvetimo umrlemu drugu naslednje besede v slovo.
Profesor Kaspret, dvema rodovoma znan kot izvrsten učitelj zgodovine in kot pisatelj šolskih knjig, se je začel baviti z znanstvenimiraziskovanji v osemdesetih letih preteklega stoletja. Že spis, ki ga je objavil leta 1889. v Mitteilungen des Musealvereines für Krain: „Über die Lage der oberkrainischen Bauernschaft beim Ausgange des 15. und am Anfange des 16. Jahrhunderts" kaže razločno smer in metodo njegovega dela: smer drži h kulturni zgodovini, metoda je arhivalna. Le enkrat je ostavil arhivalna tla in priobčil kritično študijo „Valvasor als Historiker" (MMV. 1890); kmalu pa se je vrnil zopet na staro priljubljeno polje in objavil na podlagi arhivalij cel niz zgodovinskih člankov in razprav. Ne da bi hoteli podati podroben seznam njegovih spisov, navajamo sledeče: Schloß und Herrschaft Ainödt nebst. Urkunden-Regesten (MMV. 1893); Aus dem Tagebuche eines krainischen Edelmannes (ibid. 1895); Die landesfürstlichen Forste und Jagdgebiete in Krain (ponatis iz „Laibacher Zeitung" 1900); Die Obersteiner Almen und deren Bewirtschaftung im XVI. Jahrhunderte (v samozaložbi Maribor 1901); Die Instruktion Erzherzog Karls II für die landesfürstlichen Reformierungs-Kommissäre in Steiermark aus dem Jahre 1572 (Izvestje I. drž. gimn. v Gradcu 1903). Z letom 1904. je našel svojemu delu slovensko glasilo v mariborskem „Časopisu za zgodovino in narodopisje", kjer so izšli po vrsti članki: O podelitvi deželnega maršalstva na Štajerskem 1. 1560. (I. zv.); Letina — „die landgerichtliche Gebühr" (II. zv.); O večah. Donesek o uredbi kmetskih in trških sodnih zborov okoli 1. 1500. (III. zv.); Slovarske drobtinice, nabrane iz starih aktov in listin, I. in II. kupek (IV. in VI. zv.); Navodilo kranjskima poslancema
škofu T. Hrenu in Herbartu Turjaškemu za obči deželni zbor v Lincu (V, zv.); Tiranstvo graščaka Frana Taha in njegovega sina Gabriela (VI. zv.); Oplenitev kunšperških in podsredskih podložnikov 1. 1573. (VIII. zv); Juri Dalmatin kot zagovornik škocjanskega župljana (XI. zv.). Zadnji njegov spis je izšel v našem „Časopisu": Prispevek k rodovniku Franceta Prešerna (I. letnik).
Nobeden teh člankov ni posebno obsežen - a vsakemu se enako pozna po vsebini in po obliki, da ga je spisal mož, kateremu sta vodili pero ljubezen in spoštovanje do vede, tako da spada to, kar je pisal o slovenskem kmetu, njegovih križih in težavah, med najlepše v naši skromni zgodovinski literaturi.
Posebno zaslugo pa si je stekel- rajnik s svojim delom za veliko podjetje dunajske akademije znanosti, ki izhaja pod naslovom „Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer" in za katerega je obdelal Kranjsko s staroavstrijskim deloj». Istre. Z neumorno marljivostjo je zbiral v ta namen skozi dolga leta gradivo po najrazličnejših javnih in zasebnih arhivih od Istre do Nižjeavstrijškega in tako ustvaril naposled delo, na katerega se bo moral opirati vsakdo, kdor bo hotel odslej obravnavati teritorialni razvoj, zgodovino državne in cerkvene uprave naših dežel. Toda slika Kaspretove osebnosti bi pogrešala najblažje poteze, če ne bi naglasih na koncu še s posebnim poudarkom tudi njegovega nesebičnega truda za organizacijo znanstvenega dela pri nas. Kajti bjl je eden izmed glavnih ustanoviteljev mariborskega „Časopisa", katerem j je branil kot dolgoletni urednik z moško odločnostjo resni znanstveni značaj, in prav tako je sprejel in izvedel z mladeniškim ognjem 1. 1917., sredi občnega duševnega mrtvila, misel, da bi se osnovalo slovenskemu, znanstvu dostojno osrednje glasilo, naš pričujoči „Časopis". Tiho je dal na razpolago v imenu skrivnostnega mecena glavnico, ki je omogočila izdajo novega lista, in niti mi, ki smo mu bili takrat najbližji, nismo vedeli, da je bil ta dobrotnik — on sam.
Miren, a čist plamen je dogorel, zato ostane za njim prijazen in topel spomin.
Uredništvo.
O fenomenologiji jezika.
Dr. Franc Weber.
(Konec uvoda.)
V. O mejah, ki jih pripušča že dandanašnje jezikoslovje.
Da pa ostane to naše primerjanje metodično, moram kratko omeniti še sledeče: Kakor sem bil že svoj čas ugotovil, se tiče naše zgorajšnje glavno vprašanje v prvi vrsti temeljske popolnosti dandanašnjega jezikoslovja. Če naj je namreč fenomenologija jezika neka „nova in samostojna" jezikoslovna panoga, tedaj je v zmislu vseh dosedanjih vedoslovnih izvajanj najprej pokazati, da dandanašnje jezikoslovje ne vpošteva v zadostni meri nekega osnovnega predmeta, na katerem sloni tudi sestav jezikoslovnih dejstev: zahtevek po fenomenologiji jezika kot izrecni znanosti „o" tem osnovnem predmetu, oziroma znanosti istinitih dejstev, slonečih na tem predmetu kot na svojem temelju, je torej enak zahtevku po zvišanju temeljske popolnosti dandanašnjega jezikoslovja. Na drugi strani pa sem mogel že v prvem odstavku omeniti, da ne nastane nobena znanost nekako črez noč ali „iz ničesa", temveč da ima vsaka veda svoj zadnji izvor ali v vsakdanjem mišljenju ah pa v drugih, že obstoječih znanostih. Ker se dandanes nahaja že cela vrsta jezikoslovnih ved, se bo potreba naše fenomenologije jezika kot samostojne jezikoslovne panoge morala razvideti iz marsikaterih nedostatkov faktično obstoječih jezikoslovnih ved, oziroma iz marsikaterih „pomožnih" misli, ki se jih poslužujejo morda že dandanašnje jezikoslovne vede, čeprav te misli niso specifično „njihove" misli; v zmislu nam že znanih trojih, medsebojni razvoj vseh znanosti pojasnjujočih vedoslovnih načel bo ravno fenomenologija jezika v sebi morala družiti take „pomožne" misli raznih dandanašnjih jezikoslovnih ved kot specifično „svoje" misli: če naj fenomenologija jezika v resnici zviša temeljsko popolnost dandanašnjega jezikoslovja, mora vendar njena večja ali manjša potreba slediti že iz večje ali manjše dejslvene popolnosti faktično obstoječih jezikoslovnih ved. Da nas torej dovede primerjanje dandanašnjega jeziko-
10
slovja z njegovo „idejo" v najkrajšem času do fenomenologi]e jezika, se ne smemo ozirati samo na one točke te „ideje", ki jih morda pušča v temeljskem zmislu dandanašnje jezikoslovje prazne, temveč v prvi vrsti moramo odgovoriti tudi na vprašanje, v koliki meri silijo že dandanašnje posamezne jezikoslovne vede pri svojem opisovanju in razlaganju preko onih mej, za katerimi še tiči v glavnem dandanašnji sestav jezikoslovnih ved.
Če vidim prav, razpada dandanašnje jezikoslovje kot sestav v resnici že eksaktnih jezikoslovnih ved v troje velikih skupin, izmed katerih obsega prva vse razne „biologije" v ožjem pomenu besede, druga takozvano „primerjalno jezikoslovje" (indogermanistiko), tretja pa literarno zgodovino. Vsaka „filologija" (n. pr. slovanska, romanska, germanska itd.) razpada zopet v celo vrsto podznanosti, n. pr. v dotično (slovansko, romansko, germansko...) glasoslovje, oblikoslovje, akcentologijo itd.; ravno tako je v primerjalnem jezikoslovju ločiti n. pr. indogermansko glasoslovje, oblikoslovje, akcentologijo, skladnjo itd.; in tudi literarna zgodovina slednjič je ali slovanska, romanska, germanska itd, je zgodovina dotičnega (slovanskega, romanskega, germanskega...) „romana", „drame", „literarne" struje itd. Če primerjamo vse to z našim svoječasnim orisom temeljski popolnega jezikoslovja sploh, se vidi, da polni vse dandanašnje jezikoslovje v prvi vrsti le drugo točko tega orisa. Slavist kot tak ne govori o jeziku kot takem, ne o delih in ne o lastnostih „jezika" in tudi ne o „drugih", z jezikom kot takim v tem in tem razmerju stoječih predmetih, temveč le o enem posamezniku „jezika", o slovanskem jeziku, romanist le o romanskem, germanist o germanskem jeziku itd. Iz tega sledi, da ne spada tudi nobena vseh še tako bujnopestrih podved kake „filologije" n. pr. v prvo, tretja, četrto ali peto točko temeljski popolnega jezikoslovja sploh, temveč da pomenijo vse te podvede le svoj čas kratko orisano „pot navzdol", ki jo je dosegla dotična biologija v okviru druge točke temeljski popolnega jezikoslovja sploh: slovanski fonetik, oblikoslovec, akcentolog, semazijolog... razpravlja o glasovih m oblikah (= „delih") slovanskega jezika, o naglasu, pomenu (= „momentih") slovanskega in ne jezika sploh, slovanski literarni historik — tudi literarna zgodovina spada torej na prvi pogled semkaj — o „slovanskih" pesnitvah, pesnikih.., torej o „drugih" predmetih, ki stoje s slovanskim jezikom v tem in tem razmerju itd. In če gremo po tej poti navzdol, je reči, da govori n. pr. slovenski filolog o slovenskem jeziku,
o „delih" in „momentih" slovenskega jezika, „slovenski" literarni historik o „drugih" predmetih, ki stoje v tem in tem razmerju s slovenskim in ne jezikom sploh itd.; isto posameznost in isto le vedno večjo posameznost kažejo v predmetnem oziru mutatis mutan-dis seveda tudi vse druge „filologije" in literarne zgodoyine, tako da spadata gori omenjeni veliki skupini dandanašnjega jezikoslovja, ki obsegata ravno vse „filologije" in literarne zgodovine, v resnici le v drugo točko temeljski popolnega jezikoslovja sploh, oziroma v najboljšem slučaju v vse nadaljnje peterne podtočke, ki jih na „potu navzdol" zahteva ta druga točka. Vsaj do neke mere pa velja isto tudi o gori omenjeni drugi skupini dandanašnjega jezikoslovja, o indogermanistiki. V kolikor govori primerjalno jezikoslovje o sorodnosti med raznimi jeziki, spada kot znanost o neki lastnosti (slič-nosti) raznih posameznikov jezika zopet v drugo točko temeljski popolnega jezikoslovja sploh (spadajoč med znanosti „o" lastnostih, oziroma momentih posameznikov „jezika"). Indogermanistika pa spada v drugo točko naše „ideje" jezikoslovja tudi tedaj, kadar govori o nekem „historičnem" prajeziku in kadar razlaga po svoje razne jezikoslovne pojave, s katerimi se prvotno pečajo druge jezikoslovne vede. Tudi „prajezik", ki ga indogermanistika skuša, oziroma vsaj je skušala izpeljati, je neki posamezen jezik, neki posameznik jezika sploh s svojimi posebnimi glasovi, oblikami, stavki itd. Primerjalno jezikoslovje kot znanost o tem jeziku je torej kakor vsaka „filologija" znanost o nekem posamezniku „jezika" in se kakor ta-le deli v razne podvede, v vedo „o" tem posamezniku („prajeziku") kot takem, v vede „o" delih, oziroma komponentah (n. pr. „indo-germanskih" glasovih, oblikah...) tega posameznika, „o" njegovih lastnostih, oziroma momentih (n. pr. „indogermanskem" akcentu, besednem redu ...) in „o" drugih predmetih, ki stoje s tem posameznikom „jezika" le v tem in tem razmerju (n. pr. človeštvu, ki je morda govorilo približno ta jezik, njegovih odnošajih, event. fak-tičnih sledovih tega jezika...) Tudi kot veda o tem prajeziku (pra-jezikih) spada torej indogermanistika kakor vsaka „filologija" le v drugo točko temeljski popolnega jezikoslovja sploh, oziroma v razne peterne podtočke te druge točke: ta indogermanistika se razlikuje z ozirom na svoj predmet od vsake „filologije" sploh le v tem, da ni slovanska, romanska, germanska..., temveč ravno indogerinan-ska (praindogermanska itd.) „filologija". Da velja o primerjalnem jezikoslovju isto, tudi v kolikor razlaga ta veda jezikovne pojave,
ki spadajo prvotno k poprišču raznih „filologij", sledi že iz tega,, ker se tukaj, kakor smo to mogli ugotoviti že v prejšnjem odstavku, primerjalno jezikoslovje s temi „filologijami" v svojem predmetu krije.
S tem pa seveda nikakor ne mislim trditi, da manjka dandanašnjemu jezikoslovju sploh vsaka tendenca, prekoračiti te meje, oziroma prehajati iz druge tudi v vse ostale točke naše „ideje" jezikoslovja. Da se take tendence, in sicer zelo močne tendence, ravno dandanes nahajajo, o tem bom govoril sam dalje spodaj: vendar mi bo pa vsak jezikoslovec priznal, da vse te tendence dandanašnjemu jezikoslovju kot sestavu eksaktnih jezikoslovnih ved še ne dajejo značilne poteze in da tiči to jezikoslovje, torej jezikoslovje, ki zasluži v resnici ime čisto eksaktne znanosti, še vedno za orisanimi mejami. Ker se te meje tičejo torej tega, da'se tudi dandanašnje jezikoslovje omejuje le na eno točko „ideje" jezikoslovja in vsaj v celoti še ne prehaja na ostale točke te „ideje", jih imenujem skupno ekstenzivno mejo dandanašnjega jezikoslovja.
Poleg te ekstenzivne pa se mora govoriti, če se ne motim, še tudi o neki intenzivni meji dandanašnjega jezikoslovja. Če se tudi razširi jezikoslovje ekstenzivne» na vse točke „ideje" jezikoslovja, ostane vendar še odprto vprašanje, kako daleč se spušča pri tem jezikoslovec v vsaki teh točk, oziroma s koliko intenzivnostjo zasleduje dotičen jezikovni pojav, čigar raziskovanje spada formalno v to ali ono točko „ideje" jezikoslovja. V tem stiku pa zasluži največjo pozornost to-le zanimivo dejstvo, ki se tiče ravno tega jezikoslovnega vprašanja in je tem jasnejše, čim eksaktnejša skupina dandanašnjega jezikoslovja se pri tem vpošteva, dejstvo namreč, da je še dandanašnjemu jezikoslovcu jezik — vsaj kot objekt eksaktnega. razmotrivanja — istoveten le z ono stranjo jezika, ki se izkaže kmalu le kot njegova zunanja, oziroma fizična stran: Že kjer sem v teku dosedanjih izvajanj govoril o jeziku kot predmetu raznih taktičnih jezikoslovnih ved, sem mogel govoriti pravzaprav le o „glasovih", o „oblikah" in „stavkih", v kolikor so ti pojavi tudi le neke skupine „glasov", sploh le o oni strani jezika, ki jo bomo kmalu spoznali kot njegovo neposredno „fizično" stran. In v resnici se bavi še dandanašnji filolog in indogermanist v prvi vrsti s to stranjo jezika in vpošteva vse drugo le v toliko, v kolikor mu to morda služi za natančnejše spoznavanje te fizične jezikovne strani. In ker se pri tem še navadno dogaja, da postajajo razmotrivanja tudi dan-
današnjega jezikoslovca, čigar eksaktnost je na polju fizične strani jezika vedno večja in čudovitejša, vedno neeksaktnejša in nenatanč-nejša, čim bolj se — gnan od svojih lastnih, prvotnih problemov ^ oddaljuje od te strani jezika in peča tudi z drugimi (n. pr. psihičnimi, logičnimi, spoznavnoteoretičnimi...), z jezikom spojenimi pojavi, je pač zelo razumljivo, da je še dandanašnji filolog in indo-germanist ponosen na svoje delo, le v kolikor se tiče to delo fizične, • t. j. glasovne strani jezika, da se še dandanašnji jezikoslovec boji, da zameni „eksaktno" razmotrivanje o jeziku s „praznim modrovanjem", če prične nekako ex professo govoriti tudi o drugih, ne-fizičnih straneh jezika. To dejstvo je ravno vsakemu pravemu jezikoslovcu gotovo tako dobro znano, da mi je pač komaj treba, navajati zanj iznova še izrecnih primerov. Eksaktni slavist raziskuje še dandanes le slovanske glasove, slovanske oblike in stavke le kot skupine nekih glasov, slovanska debla, korene, pripone... zopet le kot skupine nekih glasov, v kolikor so te skupine več ali manj prvotne ali stalne, oziroma več ali manj drugotne ali nestalne, slovansko morfologijo sploh nazadnje le kot morfologijo slovanskih glasov in njihovih skupin itd., pri čemer je vsak ta „glas" — glas v navadnem, fizičnem zmislu besede, torej glas, ki se v vsakdanjem, najnavadnejšem pomenu besede „sliši", je „slišal", bo „slišal", oziroma se vsaj more „slišati". Le ti fizični glasovi so zadnji in naj-odličnejši predmet dandanašnje slavistike in njenih podved, mutatis mutandis seveda tudi vseh drugih filologij in njihovih podved, vsaj v kolikor se te filologije (tudi po naziranju jezikoslovcev samih!) morajo smatrati za v vsakem oziru eksaktne znanosti. Seveda je tudi že dandanašnji filolog primoran, da vpošteva tudi druge, ne samo glasovno fizične pojave, kar kaže osobito n. pr. oblikoslovje in skladnja. Bistvo raznih oblik je že za dandanašnjega jezikoslovca nerazdružno zvezano z gotovimi pomeni teh oblik, iz česar pa sledi, da bi n. pr. teorijo splošnih glasovnih oblik mogla dopolniti šele teorija splošnih pomenov; o taki teoriji pa v okviru dandanašnjega eksaktnega jezikoslovja še ni ne duha ne sluha, nadomešča pa jo — kar kaže prvi pogled n. pr. na razne, sicer še tako znanstvene slovnice — oni znani repertoir popularno-neeksaktnih izrazov, kakor: stvar, lastnost, dogodek, dejanje, stanje, dovršenost — nedovršenost, polpreteklost, last itd. brez vsake metodike v popolnosti naštevanja in brez vsake globlje diferenciacije. Od neke druge strani nam kaže isto skladnja. Dandanes je pač vsak filolog pre-
pričan o tem, da more zadnje bistvo n. pr. „stavka" pojasniti le odgovor na vprašanje, kaj stavek v nasprotju z drugimi, prostimi oblikami „izraža", t. j. kateri doživljaj mora biti zvezan z neko skupino glasov, da zasluži ta skupina ime „stavka"; kajti zunanja ali fizična, t. j. glasovna struktura more biti popolnoma enaka pri prosti „besedi" in „stavku", kar kaže že znani primer: Ogenj! Tatovi! Pon}oč! itd., kjer nastopajo proste besede očividno kot „stavki"; kar velja za stavek, pa velja seveda tudi za zadnje bistvo, n. pr. „oseb-ka", „povedka",- „dopolnila", „priredja", „podredja", „besednega reda" itd., sploh vseh sintaktičnih kategorij in vseh podvrst teh kategorij. Iz tega pa zopet neposredno sledi, da bi teorijo vseh teh sintaktičnih kategorij mogla dopolniti šele popolna teorija doživljajev, t. j. eksaktna, s posebnim ozirom na jezikovne pojave izvedena deskriptivna psihologija. Vsak jezikoslovec ve sam najbolje, da v okviru eksaktnega jezikoslovja o taki psihologiji dandanes še ni nobenega govora, temveč da jo tukaj nadomeščajo le neki poljudni in maloštevilni izrazi, kakor: življenje, misel, želja, povelje itd., pri čemer se rabijo vsi ti in slični izrazi tukaj do pičice tako, kakor nam jih nese na roko n. pr. že vsakdanje občevanje, torej zopet brez vsake metodike in eksaktne diferencijacije. Dejstvo, da govori dandanašnji jezikoslovec tudi tam, kjer je naravnost pri-moran, razpravljati tudi o drugi, nefizični strani jezika, o' tej strani le nekako en passant, pa kaže morda najbolje, da je glavno težišče še dandanašnje filologije iskati v resnici le na omenjeni fizični strani jezika. To stanje dandanašnjega eksaktnega oblikoslovja in skladnje pa mora gotovo najneugodneje vplivati tudi na druge filološke discipline, n. pr. na debloslovje in nazadnje tudi na glasoslovje, pri katerih se obravnava še dandanes sploh le fizična stran jezika. Dandanes je pač že splošno priznano, da se vsak jezik faktično razvija le v stavkih, oziroma da nastopajo v vsakem „živem" govoru dotični glasovi in njih skupine le kot „sintaktične" oblike, iz česar pa sledi, da je ves taktični razvoj teh čistih glasov in glasovnih skupin (= prostih besed) neposredno odvisen od njih razvoja kot sintaktičnih kategorij: potemtakem pa je ravno nefizična stran jezika, če je ta stran važna za razvoj sintaktičnih oblik, v istem zmislu važna za razvoj in bistvo jezika sploh (torej tudi n. pr. korenov, pripon, gotovih glasov itd.). Sicer pa govorim o vsem tem ex professo pozneje; zdaj ponovim le, da se peča ona velika skupina jezikoslovnih ved, ki obsega vse filologije v ožjem pomenu besede, — kot
sestav eksaktnih jezikoslovnih ved — tudi dandanes le s fizično stranjo jezika in da morem torej v zmislu svoječasnih definitoričnih določitev govoriti o neki intenzivni meji te skupine. Da velja isto tudi za drugo skupino jezikoslovnih ved, za indogermani&tiko, mi je pač komaj treba posebej razvijati. Tu se mutatis mutandis ponavlja vse to, kar smo mogli ugotoviti pri prvi skupini. Tudi dandanašnji indogermanist se — kot eksakten jezikoslovec — v svojem glaso-, obliko-, debloslovju, sklacinji itd. ozira le na zunanjo, glasovno-fizično stran jezika, oziroma raziskuje v zadnji vrsti le zakone te strani jezika; tudi indogermanist, ki je kakor „filolog" osobito v oblikoslovju in skladnji primoran, vpoštev&ti tudi nefizično stran jezika, vpošteva to stran a) le z ozirom na fizično stran jezika, b) le s pomočjo nekaterih vsakdanjih ali v istodobni „filozofiji" morda pravkar modernih terminov, dočim je vendar jasno, da morajo samolast-nim zakonom fizične strani jezika, ki jih raziskuje n. pr. ravno dandanašnja indogermanistika, odgovarjati tudi samolastni zakoni ne-fizične strani jezika (zakoni „pomena" ali „zmisla", zakoni „iz-raževanja" ali „razumevanja"), ki se ne dajo osvetliti le z nekimi termini. Faktum je, da se tudi dandanes v strokovno znanstveni indogermanistični literaturi o notranji nefizični strani jezika sploh ne govori ali le z bore malo besedami, še manj pa seveda o kakih posebnih zakonih te strani, ker ravno leži vse težišče tudi dandanašnje indogermanistike le na glasovih, oziroma na glasovnih skupinah jezika. Proti temu tudi ne govori dejstvo, da se je n. pr. B. Delbrück gotovo iz lastnih jezikoslovnih interesov tako intenzivno pečal s Herbartovo in Wundtovo psihologijo. Tudi Delbrück te psihologije ni prenesel in ne prenaša tja, kjer se čuti kot eksakt-nega indogermanista, temveč se je poslužuje le pri nekaterih, že na sebi med jezikoslovjem in „filozofijo" ležečih problemih in k temu še tako, da išče v Wundtovi filozofiji neko le v graduelnem zmislu večjo pojasnitev gotovih vprašanj, ki jih pa v glavnem more rešiti edinole dandanašnje, v metodičnem in stvarnem oziru le zunanjo, fizično stran jezika zasledujoče jezikoslovje: tudi v svojem jezikoslovno-filozofskem spisu „Grundfragen der Sprachforschung" ne govori Delbrück nikjer o kaki samosvoji notranji strani jezika, še manj o kakih samolastnih zakonih te strani, ki bi šele omogočali neko razumevanje onih pojavov, ki jih na glasovno-fizični strani jezika dandanašnjemu jezikoslovcu njegova naravoslovno-induktivna metoda le vsiljuje. Neko izjemno stališče zavzema tozadevno v dan-

današnjem jezikoslovju le dandanašnja literarna zgodovina. Vsaj nekoliko razumljivo postane to, če se domislimo, da smo literarno zgodovino svoj čas spoznali kot eno iz onih jezikoslovnih ved, katerih „osnovni predmet" sploh ni „jezik", temveč „drug" predmet, ki stoji z jezikom le v tem razmerju, da slone na njem sloneča istinita dejstva obenem na jeziku. Osnovni predmet literarne zgodovine ni „jezik", temveč n. pr. pesnik, romanopisec, pisatelj sploh, pesnitev, roman itd. Markantna stran dandanašnje literarne zgodovine pa je ta, da se ravno pri teh svojih osnovnih predmetih nikakor ne omejuje na njih zunanjo, fizično stran, temveč namenoma in izrecno zasleduje najmanj v isti meri absolutno nefizične pojave, kakor: „duševnost" pesnika, pisatelja..., „zmisel" ali „vsebino" pesnitve, romana..., v literaturi javljajočo se „kulturo" naroda itd. Temu dejstvu zahvaljuje moderna literarna zgodovina, kakor znano, celo svojo tako mlado samostojnost napram ostalemu jezikoslovju, ki se je sredi prejšnjega stoletja oklenilo čisto naravoslovno-induktivne metode in torej vse omenjene nefizične pojave, ki so za bistvo jezika najmanj iste važnosti kakor zunanja, fizična stran jezika, ki pa jim čista naravoslovna metoda nikdar ne more priti do živega, moralo polagoma docela prepustiti novi, samostojni disciplini, moderni literarni zgodovini. In če se najdejo že dandanes nekateri „filologi" in primerjalni jezikoslovci, ki iščejo vsaj tudi stike n. pr. s sodobno filozofijo, je pa o dandanašnji literarni zgodovini kot samostojni disciplini reči, da je ta naravnost kot taka navezana na filozofijo in da mora kot taka ostajati v nepretrgani zvezi z vsakim, še tako majhnim napredkom n. pr. dandanašnje psihologije, estetike (!), tudi etike in metafizike, če noče, da kot „samostojna" disciplina zopet ravno tako hitro in — brez sledu izgine, kakor se je bila pojavila; to ve najbolje vsak pravi moderni literarni historik sam, ki mu je postala jasna bistvena razlika med njegovo mlado vedo in ono staro, popolnoma v področju filologije (osobito klasične) stoječo literarno zgodovino n. pr. Aleksandrinske dobe. In vendar velja vse to tudi za literarno zgodovino naših dni le cum grano salis, t. j. se tiče le njene tendence, malone v nobenem oziru pa njenih faktičnih rezultatov. Kajti tam, kjer more dandanašnja literarna zgodovina nastopati v resnici že kot vseskozi eksaktna disciplina, se po svojem predmetu vsaj v principu še malo loči od starejše literarne zgodovine: tudi dandanašnja literarna zgodovina je v resnici eksaktna (obenem seveda še mnogo eksaktnejša nego njena starejša sestra)

pravzaprav edinole tam, kjer razpravlja n. pr. o pravilnosti kakega „teksta", o „času" postanka kake pesnitve, o „zunanjih biografičnih" podatkih kakega pisatelja itd. (semkaj spadajo morda tudi še n. pr. „socijološki" in „etnografski" vidiki moderne literarne zgodovine), dočim se poslužuje tudi dandanašnji literarni historik tam, kjer govori o nefizičnih, notranjih straneh literature in avtorjev, navadno le takozvane „psihologije vsakdanjega življenja", zavzemajoč napram svojemu materijalu prej stališče sočustvujočega umetnika nego hladnokrvno-indiferentnega anatoma. Odtod le izhaja gotovo tudi dejstvo, da smatrajo zastopniki ostalega jezikoslovja dandanašnje literarne historike večkrat prej za neke „literate" nego hladne znanstvenike. To stališče je vsaj v principu gotovo popolnoma neopravičeno: kajti če se mora govoriti tudi o nefizičnih činiteljih jezika in literature, tedaj ti činitelji vsaj dopuščajo in zahtevajo isto eksaktno razmotrivanje kakor njihovi zunanji, fizični korelati, tako da tvori n. pr. vprašanje dandanašnje literarne zgodovine kot samostojne „vede" le neko „quaestio facti", a nobeno „quaestio iuris". Ne literarna zgodovina, temveč raztrgano lice moderne psihologije je krivo, da literarni zgodovinar na specifično svojem polju še ne more biti tako „eksakten" kakor je n. pr. lingvist na svojem. O tem govorim še na koncu naslednjega odstavka. Le zato torej, . ker dandanašnja literarna zgodovina ravno na tistem polju, na katerem le se je mogla docela „emancipirati" od ostalega jezikoslovja, de facto ne kaže in nekako ne more kazati one eksakt-nosti, ki tako zelo diči ostalo jezikoslovje z ozirom na zunanjo stran jezika, govorim v zmislu prejšnjih definicij tudi o neki intenzivni meji dandanašnje literarne zgodovine.
Z vsem tem pa zopet ne mislim trditi, da manjka dandanašnjemu jezikoslovju sploh vsaka tendenca, prekoračiti v eksaktnem zmislu tudi to mejo in obravnavati naposredno tudi o nefizičnih straneh jezika. Tudi o takih tendencah dandanašnjega jezikoslovja bom kmalu izrecno govoril. Ravno tako ne vključujejo vsa ta izvajanja seveda tudi nobenega očitanja proti dandanašnjemu jezikoslovju; tako očitanje bi bilo z ozirom na dandanašnji razvitek jezikoslovja naravnost bedasto. Vendar pa se ta razvitek in tudi dandanašnja, iz naravoslovja povzeta jezikoslovna metoda tiče le zunanje strani jezika; tudi ni dvoma, da bo z ozirom na to stran jezika jezikoslovju nudilo vedno plodovitejše vidike ravno naravoslovje in — fiziologija. Kar trdim, je le, da se mimo te zunanje strani nahaja še tudi neka
nič manj važna notranja stran jezika (in literature) in da je ravno dandanašnje jezikoslovje z ozirom na to stran v najboljšem slučaju najmanj tako neeksaktno in nemetodično, kakor je eksaktno in metodično tam, kjer to stran sploh docela zanemarja, n. pr. v lingvistiki. in vendar omenjena fizična stran jezika ni niti njegova najglav-nejša stran; ta stran je le najočividnejša, t. j že prvemu, površnemu pogledu dostopna stran jezika. Misliti si pa moremo katerikoli jezik tudi brez te fizične, zunanje strani: dotični jezik ostane tudi v tem slučaju pravi, n. pr. slovenski, francoski jezik itd. O tem se že prepričamo, če si le nekaj natančneje ogledamo to, kar se dogaja neštetokrat v, vsakdanjem življenju pri takozvanem „tihem, govoru". Če Slovenec, Francoz, Anglež... o nečem zase premišljuje, vselej obenem „slovenski", „francoski", „angleški" ... govori; tega govora ne „sliši" nihče, niti ta Slovenec, Francoz, Anglež... sam: da pa se v tem Slovencu, Francozu, Angležu... poleg omenjenega premišljevanja, ki more biti pri vseh teh osebah eno in isto, še vrši nekaj drugega, neki „notranji govor", ki je tudi tukaj pri Slovencu drugačen nego pri Francozu itd., o tem dejstvu priča najvsak-danjejša izkušnja. Ni normalno razvitega človeka, ki bi, kadar o nečem nekaj razmišljuje, teh misli istočasno ne „izrekal", vsaj „zase" ali „tiho" ne izrekal. Ker se v zadnjem slučaju seveda ne more govoriti o kakih (.od druge ali te „tiho" govoreče osebe same) „slišanih" glasovih, torej sploh ne o glasovih v navadnem, fizičnem zmislu besede in nobenih drugih „zunanjih" pojavih, tudi ni ves omenjeni „tihi govor" sploh noben zunanji, fizičen pojav, temveč obenem z razmišljanjem naše tiho govoreče osebe neki notranji, t. j. psihičen predmet, ki pa se vendar razlikuje od tega razmišljanja v toliko, v kolikor je ta notranji govor drugačen pri Slovencu nego pri Francozu, drugačen pri Franzocu nego pri Angležu itd., in sicer tudi tedaj, kadar te osebe morda sicer povse isto mislijo. Natančnejša analiza tega pojava kaže, če vidim prav, sledeče: „Zase", oziroma „tiho" govoreča oseba doživi kot taka poleg svojih dotičnih misli istočasno vselej tudi proste predstave nekih „glasov", „oblik" (skupin glasov), „stavkov" (zopet skupin glasov)..., poleg tega pa vselej tudi še predstave (najenostavnejše vrste, t. j. občutke —) teh in teh „premikov" jezika (Zunge), „dotikov" na tem in tem mestu neba, čeljusti ..., in sicer predstave vseh onih glasov oblik, stavkov..., prer mikov, dotikov..ki v živem, „glasnem" govoru naše osebe x „izražajo" dotične misli te osebe, oziroma „pomenijo" predmete teh
misli (= dotična „izgovorjena" dejstva). Ker doživlja pri tem n. pr. Slovenec, Francoz, Anglež... pri sicer enem in istem razmišljanju predstave dotičnih „slovenskih", „francoskih", „angleških" ... glasov, glasovnih skupin itd., ki vse „izražajo" to eno in isto razmišljanje, je razumljivo, da je tudi pri enem in istem razmišljanju naš „tihi govor", dasi na sebi tudi le psihičnega značaja, drugačen pri Slovencu nego pri Francozu,, drugačen pri Francozu nego pri Angležu itd. Ker se nadalje tudi v tihem govoru javlja vsak jezik v vseh svojih individualnih in najindividualnejših potezah in odtenkih, je reči, da se tudi v „tihem govoru" vrše vsi razni posamezni in najposameznejši faktični jeziki na eni in „jezik" sploh na drugi strani. In vendar se ti „jeziki" in ta „jezik sploh" bistveno razlikujejo od „jezikov" in „jezika", s katerim se nekako izključno pečajo še n. pr. vsi dandanašnji slovničarji: dočim obsega jezik naj-abstraktnejše in najnazornejše dandanašnje slovnice le zunanjo, t. j. fizično stran jezika, je ravno v „tihem govoru" javljajoč se jezik kot tak istoveten z notranjo, t. j. psihično stranjo jezika, oziroma s predstavami onega „slovniškega, lingvističnega" jezika, pravzaprav z nekim sestavom teh predstav. Lahko je tudi pokazati, da tvori le-ta notranji, oziroma psihični jezik prvo najglobljo stran jezika, ki ne sme nikdar manjkati, ako naj pojav „jezika" sploh ne izgine: tudi kdor „glasno" govori, mora v prvi vrsti doživljati predstave svojih glasov, glasovnih skupin, premikov in dotikov svojega jezika (Zunge)...: brez takih predstav (v najenostavnejših slučajih: občutkov) dotična oseba sploh ne „govori", temveč iz raznih drugih razlogov (n. pr. v spanju, agoniji, mrzlici...) svoj govorilni organ le mehanično in nezavestno tako premika, da nastajajo po sebi do-tični glasovi, glasovne skupine itd. Ravnotako pa mora seveda tudi tisti, ki naj neki „glasni" govor „sliši", doživeti v prvi vrsti predstavo tega govora, t. j. predstave (občutke) dotičnih glasov, glasovnih skupin itd.; da, „slišanje" nekega govora je kratkomalo istovetno s predstavi j en jem posebne vrste, s takozvanim „zaznavnim predstavljanjem" (Wahmehmungsvorstellen) dotičnih posameznih glasov, glasovnih skupin (besed, stavkov itd.). Iz tega pa sledi, da tvori ravno gori orisani notranji ali psihični jezik, ki sestoji le iz predstav, eno iz najprvotnejših in najvažnejših strani jezika, njegovo neposredno psihično stran, ki mora biti v vsakem slučaju in vselej realizirana, kjer in kadar se naj sploh projavlja neki „jezik". Od te neposredne psihične strani jezika pa dospemo kmalu še do
druge, nič manj važne in tudi čisto psihične strani jezika, če se domislimo, da vsak „stavek", vsaka „beseda", sploh vsak element jezika nekaj „izraža" in nekaj „pomeni". To pokaže še tako površna analiza n. pr. vsakega najprostejšega stavka. Če reče kdo n. pr.: ta miza je zelena, je na jezikovni strani tudi tukaj v prvi vrsti najstrožje ločiti med glasovi t-a-m-i-z-a-j-e-z-e-l-e-n-a, oziroma skupino teh glasov in med predstavami (občutki) teh glasov, oziroma teh glasovnih skupin. Kmalu pa se vidi, da tudi predstave teh glasov, torej gori orisana neposredno psihična stran jezika nikakor ne zadošča, da nastopa skupina teh glasov kot „stavek", posamezni deli te skupine pa kot „besede". Kdor hoče skupino teh glasov kot „stavek" izgovoriti, torej v „jezikovnem" zmislu sploh nekaj „reči" (dicere), mora brezpogojno poleg predstave glasov: t-a-m-i-z-a doživeti še predstavo predmeta: ta miza (haec mensa), poleg predstave glasov: z-e-l-e-n-a še predstavo predmeta: zelena barva (viri-de), poleg predstave glasov: j-e še misel (event.trditev) dejstva: ta miza je zelena (haec mensa est viridis); šele kadar je s predstavami nekih glasov, torej z neposredno psihično stranjo jezika zakonito zvezana druga vrsta doživljajev (v našem slučaju predstava predmeta: miza, predstava predmeta: zelena barva, misel dejstva: miza je zelena), torej neka druga, zopet čisto psihična stran jezika, šele tedaj nastopajo in morejo le nastopati dotični glasovi in njih skupine, torej ona zunanja, fizična stran jezika kot sestav „stavkov", „besed", „glagolov", „substantivov", „adjekti-vov", „korenov", „sufiksov", „determinativov" itd., sploh kot, neka stran „jezika", ker se šele tedaj vsi ti glasovi in njih skupine ločijo od drugih sorodnih fizičnih pojavov (n. pr. šumenja v zunanji naravi, glasov piščalke, žvižganja itd.) bistveno v tem, da obenem nekaj „izražajo" in nekaj „pomenijo" (tako „izraža" le na podlagi te druge, tudi čisto psihične strani jezika v našem primeru glasovna skupina: t-a-m-i-z-a predstavo predmeta: ta miza in „pomeni" predmet: ta miza, „izraža" glasovna skupina: z-e-l-e-n-a predstavo predmeta: zelena barva in „pomeni" predmet: ta barva, „izraža" glasovna skupina: j-e, v zvezi z ostalimi skupinami, misel-, event. trditev dejstva: ta miza je zelena in „pomeni" dejstvo: ta miza je zelena). In kakor gori glede neposredne psihične strani jezika, tako je tudi glede te druge psihične strani — še v bistveno večji meri — reči, da mora biti realizirana vselej in povsod, kadar in kjer se naj govori o „jeziku": tudi tisti, kdor neki „stavek", „besedo", „sub-
stantiv". itd. „sliši", mora, če naj bo to slišanje v resnici slišanje „stavka", „besede", „substantiva" itd. in ne le slišanje nekih „glasov", istočasno poleg predstav teh glasov brezpogojno doživeti še vse one doživljaje, ki jih ravno dotičen „stavek", „beseda", „Substantiv" itd. „izraža", oziroma kojih predmete ravno dotičen „stavek", „beseda", „substantiv" itd. „pomeni". (Kdor naj n.pr. naš. stavek: ta miza je zelena — kot tak sliši, mora tudi poleg predstav vseh teh glasov: t-a-m-i-z-a-j-e... brezpogojno doživeti še predstavo predmeta: ta miza, predstavo predmeta: zelena barva in misel dej-stva: ta miza je zelena: brez teh in podobnih doživljajev bi tukaj kakor v vsakem drugem'slučaju ne slišal „stavka", „besed", „substantiva", „glagola" itd., temveč le neke prazne glasove, neki pravcati „abracadabra"!) Iz tega že sledi, da leži ravno v tej drugi, recimo posredni psihični strani jezika najgloblje jedro „jezika" in da se morajo izkazati samolastni zakoni te jezikovne strani največje važnosti kakor za razumevanje jezika sploh tako tudi za razumevanje one jezikovne strani, ki jo še dandanašnje jezikoslovje nekako izključno vpošteva in raziskuje, t. j. zunanje, glasovno-fizične strani jezika. —
Morda pa kdo oporeče, da se ravno vsako eksaktno jezikoslovje za kako prekoračenje gori orisane ekstenzivne in intenzivne meje sploh prav nič ne zanima, ker spada vsako tako prekoračenje pravzaprav v „filozofijo" jezika in se ravno zato tem bolj loči od dandanašnjega kakor sploh od vsakega eksaktnega jezikoslovja. Ta ugovor pa sloni prvič na napačnem in — krivičnem pojmovanju moderne filozofije. Seveda so bili že davno prošli oni časi, ko so klečale vse znanosti pred vzvišenim prestolom filozofije in hlastno pobirale drobtine, ki jih jim je milostno nudila ta „regina scientia-rum"; take dobe tvori n. pr. grška filozofija od Talesa do Platona, malone vsa srednjeveška školastika in filozofska romantika v prvi polovici prejšnjega stoletja (Hegeli). Vendar se pa posamezne znanosti od filozofije niso „emancipirale" samo na svojo korist; ta emancipacija je najmanj v isti meri koristila tudi filozofiji. Posamezne znanosti ne morejo več pehati filozofije iz nekega prestola, in sicer enostavno zato ne, ker moderna filozofija sama ne sili več na ta prestol, temveč se vedno intenzivneje zaveda specifično svojega, izven drugih znanosti stoječega lastnega delokroga in vedno bolj postaja znanost poleg drugih znanosti. Če pa je temu tako — česar tukaj ne morem natančneje razvijati —, tedaj izgubi zgorajšnji ugovor
seveda vsako upravičenost. Če se namreč more modema filozofija v glavnem smatrati za znanost kakor vsaka druga znanost, tedaj je tudi jezikoslovec, kadar dožene ta znanost nekaj novega glede jezika ali morda celo glede zunanje, fizične strani jezika, kot znanstvenik primoran, da vpošteva te „filozofske" rezultate, in sicer javno tako primoran, kakor je primoran n. pr. astronom, da vpošteva tudi izsledke matematike, fiziolog kemije, kemik fizike itd. Sploh je vseeno, pod katerim praporom se neko vprašanje raziskuje: glavno je le, da je to raziskovanje znanstveno; in če se dajo marsikatera splošna in posamezna jezikoslovna vprašanja znanstveno osvetliti le s pomočjo nekih, sicer morda izven „jezikoslovja" stoječih metod, tedaj mora ravno vsako eksaktno jezikoslovje iz lastnega interesa stremeti po tem, da si osvoji tudi te metode. Zgoraj šn j i ugovor pa ne zamenjava samo znanstvene filozofije s tem, kar nastopa sicer še dandanes pod imenom „filozofije", a spada pravzaprav v — beletristiko, temveč sploh ne velja, ker je, mislim, prav lahko pokazati, da ravno dandanašnje eksaktno jezikoslovje že nekako instinktivno skuša, da prekorači gori orisano ekstenzivno in intenzivno mejo svojega dosedanjega delokroga. To dejstvo pa je za nas posebne važnosti, ker iščemo neko fenomenologi j o jezika kot samostojno jezikoslovno disciplino, katere upravičenost in potrebnost morejo v zmislu svoječasnih izvajanj pokazati najuspešneje eventualne tozadevne tendence že dandanašnjega jezikoslovja. Kakor sem bil torej gori tu pa tam morda z neko pretiranostjo orisal dvojno markantno mejo dandanašnjega jezikoslovja, da postane tem bolj očito, kjer se bo v prvi vrsti gibala fenomenologija jezika, tako hočem v naslednjem posebej še na kratko omeniti nekaj točk, na katerih se že dandanašnje jezikoslovje pošteno trudi, da prestopi tudi te meje, čeprav brez pravega uspeha, ker vse one „pomožne misli", ki se jih to jezikoslovje mora pri tem posluževati, še niso zbrane kot specifično „samolastne" misli neke posebne jezikoslovne discipline.
A. Dandanašnje jezikoslovje in njegova ekstenzivna meja.
Da se prekoračenje ekstenzivne meje vsaj v prvi vrsti ne bo kazalo v oni prvi skupini jezikoslovja, ki obsega razne posamezne „filologije", je na sebi umevno; te vede so vendar že ex definitione vede le o nekem posameznem, n. pr. slovanskem, francoskem, angle-
škem, nemškem itd-, jeziku. Tem bolj pa se bo tako prekoračenje moralo morda že danes videti pri oni skupini jezikoslovja, ki se kot taka ne omejuje le na en posamezni jezik, temveč razprostira svoj delokrog tudi že ex definitione ravno na vse posamezne jezike; torej v indogermanistiki. V kolikor govori indogermanistika le o sorodnosti raznih posameznih jezikov ali le o nekem posameznem, t. j. „zgodovinskem" prajeziku, govori — v prvem slučaju vsaj posredno, v drugem pa neposredno — nazadnje seveda le o posameznikih „jezika" in spada torej kot taka zopet v drugo točko naše „ideje" jezikoslovja sploh. A ravno ta dvojna naloga more dovesti indogermanistiko kmalu iz druge točke te „ideje" tudi v njeno prvo, tretjo, četrto in peto točko. Če je namreč primerjalni jezikoslovec določil podrobneje sličnost (sorodnost), ki vlada med vsemi taktičnimi posameznimi jeziki, tedaj more tudi razbrati vse to, kar je vsem (prejšnjim, sedanjim, bodočim) posameznim jezikom skupno, t. j. določiti „jezik", ki je v zmislu posameznega slučaja realiziran v vsakem posameznem (n. pr. slovanskem, romanskem, germanskem...; slovenskem, hrvaškem, srbskem...; francoskem, španskem, italijanskem...; angleškem, nemškem, danskem..,) jeziku in ki stoji torej 7. vsemi temi jeziki v razmerju splošnega jezika par excellence k posameznim, oziroma le več ali manj splošnim — posameznim jezikom. Pri tem bi bil indogermanistov posel vseskozi podoben poslu onega, ki skuša določiti bistvo.n. pr. „barve", „človeka", „trikota" ... s tem, da razbere in dožene to, kar je vsem posameznim barvam (belo, črno, zeleno...), ljudem (jaz, ti, on; slovan, german...), trikotom (enakostranski, različnostranski, pravokotni trikot...) itd. kot takim skupno. Kakor hitro bi pa prišel primerjalni jezikoslovec iz svojega ožjega delokroga tako daleč, da bi začel risati jezik, ki je vsem absolutno posameznim in tudi vsem le več ali inanj splošnim jezikom skupen, torej „jezik sploh", bi se ne nahajal več v drugi, temveč že v prvi točki naše „ideje" jezikoslovja sploh. Nadalje je razvidno, da sestoji tudi ta „jezik sploh" n. pr. iz glasov, oblik, stavkov sploh, da očituje tudi ta. „jezik" razne lastnosti in momente, n. pr. neke akcente sploh, neki besedni red sploh, neki pomen sploh... in da se nahajajo tudi taki „drugi" predmeti sploh, ki niso ne jezik, ne njegovi deli in momenti in nastopajo vendar kot predmetni temelji obenem na „jeziku sploh", oziroma njegovih delih in momentih slone-čih istinitih dejstev. Naš iz svojega ožjega polja do „jezika sploh" došli primerjalni jezikoslovec pa more potemtakem govoriti tudi:
a) o „jeziku sploh" kot takem, b) o delih, oziroma komponentah jezika sploh kot takih, c) o lastnostih, oziroma momentih jezika sploh kot takih in d) o „drugih" predmetih kot takih, ki stoje z jezikom sploh ali njegovimi lastnostmi in komponentami le v tem in tem razmerju, t. j. — če se poslužujem nam zdaj že znane eksaktnejše terminologije — naš do „jezika sploh" došli primerjalni jezikoslovec more metodično in smotreno slediti tudi vsem onim istinitim dejstvom, ki slone v prvi vrsti (primarno): a) na „jeziku sploh" kot takem, b) na delih, oziroma komponentah „jezika sploh" kot takih, c) na lastnostih, oziroma momentih jezika sploh kot takih in d) na „drugih" predmetih kot takih in šele potom teh obenem na „jeziku sploh", oziroma komponentah ali momentih „jezika sploh". Če si predočimo zdaj naš formalni oris temeljski popolnega jezikoslovja v prejšnjem odstavku, se pa to ne pravi nič drugega, nego da more ravno primerjalni jezikoslovec iz svojega najožjega delokroga, torej iz neke znanosti, ki spada kot taka tudi le v drugo točko „ideje" jezikoslovja, preiti neposredno in kmalu tudi v prvo (a), tretjo (.b), četrto (c) in peto točko (d) te „ideje". Če ostane ta jezikoslovec pri tem prehodu še „indogermanigt" (v navadnem pomenu besede), je drugo vprašanje, ki nas v trenutku prav nič ne zanima. Za nas je v tem stiku glavno le spoznanje, da omogoča že dandanašnje jezikoslovje vsaj v svoji drugi skupini, v indogermanistiki, neko naravno in neposredno pot iz druge k ostalim točkam temeljski popolnega jezikoslovja. Vse razne „filologije" so in ostanejo kot take le vede o posameznikih „jezika" in ves njihov razvoj kaže le faktično doseženo (na sebi in infinitum idočo) „pot 'navzdol" v obsegu druge točke temeljski popolnega jezikoslovja. Tudi indogermanistika spada kot taka, t. j. z ozirom na svoj ožji tradicijski in svoj čas orisani trojni delokrog le v drugo točko tega jezikoslovja in tudi njen razvoj kaže le faktično doseženo tozadevno (na sebi zopet in infinitum idočo) „pot navzdol" v obsegu te druge točke. Toda indogermanistika se more obenem povzpeti bistveno više in si ravno na podlagi svojega Omenjenega trojnega delokroga izbrati še četrti delokrog, ki vede to znanost iz druge točke „ideje" jezikoslovja neposredno v prvo, tretjo, četrto in peto točko te „ideje" („pot navzgor!") in omogoča, kakor zdaj lahko pristavim, dosedanjemu razvoju paralelni nadaljnji razvoj indoger mani stike zopet v zmislu tozadevne (na sebi tudi in infinitum idoče) „poti navzdol", a zdaj v obsegu tretje, četrte in pete točke temeljski popolnega jezikoslovja sploh.
Da pa ta prehod indogermanistike k „jeziku sploh", h komponentam, momentom „jezika sploh" itd. tudi dandanašnji indogerma-nistiki ni popolnoma tuj in da leži zadnji in najgloblji cilj indogermanistike morda ravno v eksaktno-znanstvenem izvedenju tega prehoda, kaže, če se ne motim, s posebno jasnostjo že dandanašnje indogermanistično pojmovanje „prajezika". Za prajezik se smatra navadno neki „zgodovinski" jezik, ki ga je faktiino govoril n. pr. „pračlovek" ali vsaj v prvih zgodovinskih (event. tudi predzgodo-vinskih) dobah živeči človek. Ta jezik je seveda tudi neki faktičen, empiričen, posamezen jezik kakor vsi drugi faktični, n. pr. dandanašnji jeziki, razlikujoč se od teh jezikov le z ozirom na svoje časovno določilo; razmerje tega prajezika (prajezikov) k drugim, poznejšim jezikom je v prvi vrsti pač le tole, da so vsi poznejši jeziki v časovno-kavzalnem zmislu izšli iz tega prajezika (prajezikov). Za „prajezik" pa moremo smatrati tudi jezik, ki nima kot tak sploh nobenega časovnega določila, ki ni kot tak v nobenem zmislu faktičen, empiričen, posamezen jezik, ki ga kot takega nikdo nikdar ni govoril, ne govori in ne bo govoril, temveč ki se v istem zmislu in v isti meri le nahaja v vsakem posameznem faktičnem jeziku, kakor se n. pr. „trikot" nahaja v vsakem posameznem trikotu, jezik torej, ki je kot tak vsem posameznim jezikom („zgodovinskemu" prajeziku in vsem „poznejšim" jezikom) skupen, t. j. „jezik sploh'1. Tudi ta „jezik" je „pra-jezik" (Ur-sprache), seveda ne v empirično-časovnem, temveč brezčasno-idejnem zmislu besede, v kolikor se ta „jezik" nahaja v vsakem posameznem jeziku s katerimkoli časovnim -določilom, oziroma v kolikor so vsi posamezni, empirični jeziki (inkl. „zgodovinski" prajezik!) v isti meri deležni tega „jezika", in sicer tako nujno deležni, da bi brez te „deležnosti" tudi kot taki, t. j. kot posamezni jeziki ne bili mogoči. (Ker bi brez te deležnosti takoj sploh prenehali biti — jeziki.) Torej „izhajajo" tudi iz tega „jezika" vsi posamezni jeziki (inkl. „zgodovinski" prajezik), a ne v časovno-kavzalnem, temveč ravno brezčasno-idejnem zmislu, t. j. kot posamezniki (varijante, individui...) tega „jezika". Ostra in še eksaktnejša ločitev teh dvojih bistveno različnih pomenov besede prajezik (Ursprache) pa mora zanimati tudi indogermanista, oso-bito pa dandanašnjega indogermanista. Bila je doba, ko se je naslanjala indogermanistika nekako izrecno le na prvi pojem „prajezika" in ko so marsikateri indogermanisti bili mnenja, da obstoji glavni smoter njihove vede ravno v končnem orisu jezika, ki in kakor

ga je faktično govoril človek teh in teh najstarejših časov, torej „prajezika" v zgodovinsko-empiričnem zmislu besede. O tem pra-jeziku more govoriti indogermanistika seveda tudi še dandanes: semkaj spada tozadevno n. pr. dandanašnja ločitev med idg. in praidg., med idg. in ide. jezikom (glasovi, oblikami...), ki pomeni za dandanašnjega indogermanista gotovo tudi neko empirično-časovno razdaljo. Toda ravno dandanes se vrši, če razumevam prav tozadevno literaturo, v indogermanistiki tudi z ozirom na to vprašanje skoraj instinktivno neka kretnja v nasprotno stran. Dandanašnji indogermanist ve, da njegov prajezik ni v strogem pomenu besede neki posamezen empiričen zgodovinski jezik, ki in kakor ga je faktično govoril človek iz dotične pradobe, temveč da je ta jezik nazadnje le idejna konstrukcija, pridobljena na podlagi primerjanja raznih faktičnih posameznih, t. j. zgodovinskih jezikov. Prajezik (prajeziki) primerjalnega jezikoslovja kot tak ni in ne more biti empirično najden faktičen jezik tega ali tega časa kakor velja to vseskozi za jezike, s katerimi se pečajo najraznejše „filologije", indo-germanističen „prajezik" (prajeziki) je narobe le na podlagi naj-podrobnejšega primerjanja teh faktičnih posameznih jezikov (med katere bi spadal, da je znan, kakor drugi „poznejši" jeziki v principu tudi „zgodovinski" prajezik!) namenoma in v najvažnejših ozirih a priori konstruiran „jezik" (jeziki), v katerem se zrcalijo vsi posamezni faktični jeziki (inkl. „zgodovinski" prajezik [prajeziki] !) kot v svojem idejnem prototipu (prototipih). Neprecenljiva znanstvena vrednost te konstrukcije obstoji pa ravno v tem, da veljajo zakoni tega jezikovnega prototipa za vse dotične faktične posamezne jezike in so torej z ozirom na te jezike iste splošne veljavnosti kakor n. pr. logični, matematični, dalje tudi naravoslovni, psihološki zakoni itd. za vse posamezne slučaje v faktičnem mišljenju, računanju in merjenju, zunanji naravi, faktičnem notranjem življenju itd. Da pa je ta indogermanističen prototip (prototipi) jezikov, če se le dosledno izvede, nazadnje istoveten z „jezikom sploh" (jeziki sploh), t. j. z našim prajezikom (prajeziki) v brezčasno idejnem zmislu besede, mi ni treba natančneje razvijati; sicer pa dokažem to zdaj enostavno takole: Indogermanistična metoda je primerjalna; potom še tako natančnega primerjanja raznih posameznih faktičnih predmetov A s časovnim določilom x, B s časovnim do-.ločilom j, C s časovnim določilom z itd. pa se dožene in more dognati le to, kar je vsem tem posameznim predmetom skupno, torej
neki predmet O brez vsakega časovnega določila, ki stoji s posameznimi predmeti A, B, C... le v razmerju njih brezčasno-idejnega prototipa, t. j. njih brezčasno-idejnega (ne časovno-kavzalnega!) „pra- (n. pr. -človeka", če so A, B, C... faktični posamezni ljudje, „-naroda", če so A, B, č... faktični posamezni narodi, „-prava", če so A, B, C... faktična posamezna prava itd.). Torej pa more biti tudi od indogermanistike izpeljan jezik (jeziki) nazadnje le naš brezčasno idejni prajezik (prajeziki). — Mislim, da sem s tem le izrecno in kolikor toliko eksaktno formuliral to, k čemur se instinktivno nagiba že dandanašnja indogermanistika. Če se indogermanist le tudi enkrat izrecno zaveda orisane razlike med zgodovinsko-empiričnim in brezčasno-idejnim „pra-" n. pr. kake jezikovne oblike, stavka.. , bo pač kmalu videl, da ga vede ravno specifično njegovo, t. j. primerjalno razmišljanje v prvi vrsti k „brezčasnemu" -pra-dotične oblike, stavka, pregibanja itd. Indogermanistovo delo je le v toliko zgodovinsko in empirično, v kolikor si mora poiskati indogermanist neki empirično-zgodovinski material, ki obstoji ravno v raznih faktičnih jezikih vseh časov. Ta material pa zajema indogermanistika vsaj v principu le iz orisane prve skupine jezikoslovja, t. j. iz vseh najrazličnejših „filologij"; indogermanistu pove vsaj v principu le grška filologija faktično nahajanje oblike „gocpeoj", le latinska to nahajanje oblike „sorbeo", le slovanska ono oblike „srebam", dalje zopet le grška filologija faktično nahajanje oblike „y.a.Qdiaa, le latinska oblike „cor" (cordis), le slovanska oblike •„srce" (srdce), le germanska oblike „Herz" itd. Te in slične oblike (glasovi, stavki itd.) so oblike (glasovi, stavki itd.) faktičnih zgodovinskih posameznih jezikov, katerih proučavanje spada kot tako tudi le v dotične filologije, torej v prvo skupino dandanašnjega jezikoslovja. V kolikor zbira indogermanist taki in slični material, se poslužuje raznih „filologij" pravzaprav le kot svojih „pomožnih ved"; indogermanistovo delo kot tako pa se prične šele s „primerjalno-jezikoslovnim" obdelovanjem tega materiala, torej z medsebojnim primerjanjem teh že od raznih filologij ugotovljenih empirično-zgodo-vinskih glasov, oblik, stavkov..., z določevanjem njih večje ali manjše sorodnosti in nazadnje s konstrukcijo „novih" glasov, oblik, „debel", „korenov", „determinativov" itd, slonečo na tem primerjanju in tej sorodnosti, s konstrukcijo nekega „jezika", ki vsebuje v sebi nekaj od vsakega dotičnih faktičnih zgodovinskih jezikov, ki pa se sam v strogem pomenu besede ne more nazivati noben empirično-
11*
zgodovinski jezik. Ker je vsako primerjanje (comparatio, Vergleichen) kot tako in vsako, neposredno na tem primerjanju sloneče spoznavanje neki „apriorni", ne-empiričen čin „razuma", morem, če vidim prav, zadnje bistvo indogermanistike označiti takole: v kolikor išče indogermanistika empirični jezikovni material kot svoje izhodišče, je tudi ta veda pred vsem empirično-zgodovinskega značaja, obenem pa tudi nobena lastna samostojna znanost, temveč le neki konglomerat raznih „filologij"; kot lastna, se od raznih filologij tudi IX) metodi bistveno razlikujoča veda je pa „primerjalno" jezikoslovje pred vsem apriorna jezikoslovna znanost, neke vrste matematika jezikov, torej, v kolikor se dosledno razvija, obenem neki univerzalni pendant k raznim „filologijam" kot le več ali manj individualnim in najindividualnejšim jezikoslovnim disciplinam. Zopet je, mislim, jasno, da mora ravno indogermanista kot „univerzalnega jezikoslovca" zanimati v prvi vrsti brezčasno-idejni „pra"-jezika (glasov, tvorb, stavkov...) in da torej prehod indogermanistike iz druge v prvo, tretjo, četrto in peto točko „ideje" jezikoslovja niti ne pomeni prehoda k neki bistveno drugi znanosti, temveč le notranji razvoj indogermanistike same, ki ga ta veda kot taka („sub specie aeterni-tatis") zahteva in v mnogih ozirih že dandanes faktično kaže.
Preostane še torej vprašanje, kako stališče zavzema napram svoj čas orisani ekstenzivni meji dandanašnja literarna zgodovina. Da ne delamo tej vedi tozadevno kake krivice, je treba vpoštevati najmanj troje: 1.) moderna literarna zgodovina je, kakor sem že rekel, mlada, še zelo mlada disciplina, ki ji še dandanes celö neka--teri, in sicer ne najslabši jezikoslovci odrekajo pravico „samostojnosti", 2.) moderna literarna zgodovina je tudi — zgodovina in se mora torej pokoriti vsem tistim vidikom in načelom, ki so značilni za vsako „zgodovino" in ločijo to vedo od drugih, nezgodovinskih znanosti in 3.) moderna literarna zgodovina mora, kakor sem bil to tudi že rekel, še v neki posebni meri vpoštevati tudi psihične momente svojega celokupnega materiala. Prva točka zase bi ne igrala tolike vloge; tudi indogermanistika je pravzaprav zelo mlada veda in kaže vendar že tako velik „ekstenzivni" razvoj. Tem tehtnejša pa postane ta točka v zvezi z drugo in .zadnjo. Iz raznih drugih razlogov, ki jih tukaj ne morem natančneje razvijati, sicer ne morem v polni meri priznavati znani ločitvi „Badenske šole" (Windelband-Rickert) med takozvanimi „nomotetičnimi" in „idiografičnimi" znanostmi, izmed katerih se pečajo prve le s splošnimi zakoni, druge pa
baje le z izven splošne zakonitosti stoječimi individualnostmi in izmed katerih obsegajo prve n. pr. naravoslovje, druge pa baje n. pr. ravno zgodovino. Zdravo jedro tega razlikovanja leži, kakor se mi zdi, le v tem, da predmet zgodovine — razvijajoč se vedno v nove smeri — ni nikdar „gotov" (fertig) in da zato zgodovina ne izhaja samo, kakor vse druge znanosti, iz individualnih pojavov, temveč mora neprestano pri (vedno na novo javljajočih se) individualnostih ostajati, namreč vsaj tudi ostajati, dočim gleda n. pr. naravoslovec na svoj predmet (naravo) kot na nekaj v svojem bistvu gotovega in neizpremenljivega, čigar enkrat ugotovljeni zakoni veljajo — za vse čase. Ta razlika n. pr. med naravoslovjem in zgodovino pa ni (kakor si misli to Badenska šola) absolutna, temveč le relativna. Zgodovinar mora v nasprotju (in tudi tukaj le v relativnem zmislu besede) z naravoslovcem nekako vsak hip pričakovati nastop novih silnih individualnosti, ki so mu še docela neznane. Tudi zgodovinar pa ne sme tam, kjer je celo vrsto individualnih pojavov enkrat ugotovil, pri teh pojavih ostajati, temveč mora skušati in faktično skuša, da dožene splošne, za te (in v zmislu neke verjetnosti tudi za sledeče) pojave veljajoče zakone. Eksaktno ugotavljanje takih pa še otežuje tukaj dejstvo, da mora tudi zgodovina v nasprotju z naravoslovjem operirati v prvi vrsti s psihičnimi pojavi („sklepi", „nameni", „strastmi", „željami" itd.), katerih „zakonitost" ni daleko tako očita kakor ona zunanjih, n. pr. prostomehanskih dogodkov. Vse to so pa le praktične težkoče, ki nikakor ne dopuščajo neke tozadevne absolutne in principialne ločitve med n. pr. naravoslovjem in zgodovino : v principu je tudi zgodovina „nomotetična" znanost. Na drugi strani pa pojasnjujejo te težkoče popolnoma tudi tozadevno stanje moderne literarne zgodovine. Tudi literarno zgodovino čakajo, kakor vsako drugo zgodovino, tam, kjer hoče prehajati od trenotne individualnosti do trajnejše ali morda sploh brezčasne splošnosti, največje praktične težkoče, še mnogo večje kakor n. pr. pri splošni zgodovini, ker ima ravno literarna zgodovina še v bistveno večji meri opraviti s psihičnimi „inponderabilijami". Če še k temu pomislimo, da spada dandanašnja literarna zgodovina še med najmlajše „zgodovine", se pač ni čuditi, če ravno v dandanašnji liL-rarni zgodovini še morda ne nahajamo eksaktnih vidikov tudi za prekoračenje orisane ekstenzivne meje dandanašnjega jezikoslovja, oziroma za prehajanje te zgodovine iz druge v ostale točke „ideje" jezikoslovja. Literarno zgodovino naših dni čaka v tej drugi točki še
toliko podrobnega dela, da bo ta veda le sebi koristila, če še dokaj časa v glavnem tudi ostaja v tej točki. Zato niti ne omenjam podrobneje raznih že dandanašnjih poizkusov takozvane „splošne literarne zgodovine", „primerjalne literarne zgodovine", „teorije literature" itd., ki jih tudi vsi resni literarni historiki morajo smatrati še za jako „nezrele". Zgorajšnja izvajanja pa1 kažejo obenem, da so tudi tukaj vse te težkoče le praktičnega, a nobenega principijalnega značaja, in da mora torej tudi literarna zgodovina kot taka, t. j. „sub specie aeternitatis" stremeti po tem, da se po vzorcu ostalega jezikoslovja razcepi polagoma v dvoje enakopravnih polovic: v skupino naj-raznejših posameznih literarnih zgodovin (= zgodovin najraznej-ših posameznih literatur etc.), ki jo označuje le vedno intenzivnejša „pot navzdol" v okviru druge točke „ideje" jezikoslovja, na eni in neko „zgodovino literature etc. sploh", ki bi v literarni zgodovini z ozirom na prvo skupino pomenila mutatis mutandis isto „pot navzgor", katero pomeni v ostalem jezikoslovju deloma že dandanašnja indogermanistika z ozirom na razne „filologije", na drugi strani. In če nam donese torej fenomenologija jezika vidike, ki vržejo neko novo luč na „jezik", tedaj se morajo izkazati ti vidiki vsaj neke relativne važnosti tudi za tozadevno ozmislenje literarne zgodovine, ki se sicer ne peča z „jezikom", a vendar z „drugimi" predmeti, ki stoje z jezikom v nekem bistvenem razmerju: zdaj je pač že jasno, da bo fenomenologiji jezika, če se izkaže koncepcija te vede opravičena, morala odgovarjati tudi fenomenologija „literature".
B. Dandanašnje jezikoslovje in njegova intenzivna meja. Končne misli.
Intenzivna meja dandanašnjega jezikoslovja se tiče v zmislu zgorajšnjih izvajanj dejstva, da se peča dandanašnje eksaktno jezikoslovje v vsakem oziru v prvi vrsti z zunanjo, fizično-glasovno stranjo jezika. Ravno tako sem bil že zgoraj omenil, da se že v dandanašnjem celokupnem jezikoslovju kažejo jasne tendence nekega prehajanja tudi preko te meje. In če sem bil god rekel, da te tendence še ne kažejo nobene eksaktnosti in nobenega pravega organičnega stika z ostalim eksaktno-jezikoslovnim delom, tedaj nas zanima zdaj v prvi vrsti to, da se take tendence že dandanes sploh nahajajo in zakaj se ravno v dandanašnjem jezikoslovju že morajo nahajati.
Seveda je razmerje dandanašnjega jezikoslovja k intenzivni meji skoraj dijametralno nasprotno svojemu, gori orisanemu raz-
merju k ekstenzivni meji: doom zavzema glede prehajanja preko ekstenzivne meje dandanašnja indogermanistika nekako prvo, literarna zgodovina pa zadnje mesto, stoji tozadevno glede intenzivne meje ravno moderna literarna zgodovina gotovo na prvem mestu. To je umljivo že na podlagi zgoraj orisanega bistva te vede. Moderna literarna zgodovina mora vsak trenotek jemati v poštev v prvi vrsti ravno nefizične, psihične strani jezika (literature, avtorjev) : kdor zanika take strani, ta zanika ipso fakto eksistenčno pravico moderne literarne zgodovine; kakor hitro bi ta zgodovina zanemarjala ravno to stran in se po vzorcu ostalega jezikoslovja oklepala le fizične strani jezika, bi padla takoj spet nazaj v področje filologije. Dejstvo, da se je moderna literarna zgodovina sploh mogla emancipirati od ostalega jezikoslovja in da kot taka vedno bolj prospeva, je obenem jasen jezikoslovno-imanenten argument za fak-tično nahajanje tudi drugih, nefizičnih strani „jezika". Seveda obdeluje ta veda ravno te strani še na dokaj neeksakten in večkrat le popularen način. Jasno' pa je, da omogočajo in zahtevajo, če se sploh nahajajo, tudi te jezikovne strani (kakor vsak predmet sploh!) eksaktno znanstveno raziskovanje in da je torej tudi to vprašanje literarne zgodovine istovetno le z nadaljnjim razvojem te vede. Iz vsega tega le sledi, da se bo moderna literarna zgodovina v bodoče morala še tesneje nego dosedaj oktepati ne kake „modne" kričeče, temveč le poštene, čeprav sicer morda tako tihe in „neživljenjske" filozofije, osobito pa modeme eksaktne psihologije: le tisti moderni literarni historik, ki zasleduje z odprtimi očmi vsak korak modeme znanstvene filozofije in prenaša z razumevanjem odtod pridobljene vidike na svoje polje, je v prvi vrsti poklican, da pribori svoji vedi tudi glede eksaktnosti ono samostojnost, ki si jo je z ozirom na zunanjo stran jezika izvojevalo že davno ostalo jezikoslovje.
Že zgoraj sem bil tudi omenil, da silita in morata siliti preko orisane intenzivne meje vsaj v neki meri tudi že dandanašnja filo-logija in indogermanistika; da je temu tako, pričajo že imena, kakor: W.v.Humboldt, H.Steinthal, B.Delbrück, H.Paul, V.Porzezinski, Fr. Miklošič, tudi Meringer i. dr. S tem se strinja tudi dejstvo, da se dandanes od jezikoslovcev samih vedno bolj pri poznava velika važnost osobito moderne psihologije za filologijo in indogermani-stiko, in da se zato v taboru dandanašnjih filologov in indogermani-stov pridno proučavajo dela filozofov in psihologov, kakor: Fr. Brentano, A. Meinong, A.Marty, Herbart, W.Wundt, W.James, F. J odi
i. dr. Seveda manjka dandanes še vsake tozadevne enotnosti, osobito pa vsake sence nekih poizkusov, spraviti vsa ta filozofsko-psihološka razmotrivanja z ostalim eksaktnim jezikoslovjem v eno, organično celoto: glavni razlog za to dejstvo leži, če se ne motim, ravno v tem, da se tudi dandanašnji jezikoslovec zanima nazadnje vendar edinole za zunanjo, glasovno-fizično stran jezika in jemlje od sodobne ah nesodobne filozofije le to, kar se mu zdi v trenotku za specifično njegova vprašanja še najbolj pripravno, torej brez metode in brez vsakega pravega samodela na tem polju. Zato se tudi oni dandanašnji jezikoslovci, ki so sicer vsi povprek globoko prepričani o pomenu n. pr. psihologije za svoja vprašanja, vendar med seboj bistveno razlikujejo z ozirom na vprašanje, katere psihologije se naj oklepa jezikoslovec; jasno pa je, da ta razdvojenost dandanašnjih jezikoslovcev v naprej onemogoča ono skupnost jezikoslovnega dela na * • tem polju, ki edino vede do celokupnega uspeha in ki tako lepo diči dandanašnje jezikoslovje z ozirom na zunanjo stran jezika. Ta ne-dostatek bo po mojem mnenju izginil šele tedaj, kadar se bodo pričeli jezikoslovci pečati z notranjo, nefizično stranjo jezika ravno tako samostojno, kakor se pečajo dandanes n. pr. s fizičnimi jezikovnimi glasovi, in naslanjati se na n. pr. sodobno filozofijo le v toliko, v kolikor najdejo v tej-le samo metode, potrebne za raziskovanje takih pojavov, torej nekaj, v čemer je tudi dandanašnja filozofija dosegla že dokaj veliko složnost. Ne filozof, temveč le jezikoslovec, ki se je skozi stoletja pošteno boril za samostojnost svoje vede in ki so mu zato edinemu znani vsi razni še temni kotički jezika, je poklican, da razkrije nazadnje sam zakonitost notranje strani jezika kakor je razkril sam in še razkriva to zakonitost njegove zunanje strani. Za to delo, ki ga še čaka, mu najboljša filozofija more nuditi le metodo, ne pa problemov samih, kakor mu je tudi v prejšnjem stoletju za raziskovanje fizično-glasovne strani jezika dalo naravoslovje le metodo. Vzporedno s tem smatram tudi glavni namen vsega tega spisa za dosežen, če se mi posreči, nekako ad oculos pokazati bistveno, čeprav absolutno nefizično stran jezika in dokazati vsaj možnost eksaktnega raziskovanja tudi te strani.
Na tem mestu pa ne smem pozabiti na eno vedo, nahajajočo se v okviru biologije in indogermanistike, ki kaže že od nekdaj neki prehod teh ved preko orisane intenzivne meje, obenem pa tudi v svoji dandanašnji obliki bistven nedostatek, kateremu je nazadnje pač pripisovati, da se v jezikoslovju še danes ni izvršila tako po-
trebna sinteza čisto naravoslovne s filozofsko-psihološko metodo. Ko sem zgoraj provizorično razpravljal o nefizičnih straneh jezika, sem trčil tudi na pojava „pomen" in „izraževanje". Tu pa more kdo reči, da vsaj z ozirom na prvi pojav že imamo čisto eksaktno znanost, pomenOslovje ali semazijologijo namreč. Toda tudi dandanašnja semazijologija je pravzaprav le po svojem imenu veda o ne-fizični strani jezika, kakor kažejo to te-le misli: 1.) Tudi moderna semazijologija govori, v kolikor je eksaktna veda, in more govoriti le o določenih, konkretnih pomenih, oziroma o faktičnem, zgodovinskem razvoju teh pomenov; zato našteva ta veda kot „pomene" glasov, glasovnih skupin itd. tudi le konkretne, navadno fizične predmete, kakor: ulica, suša, stena itd. in mora po vsem svojem dandanašnjem ustroju ostati skrajno neeksaktna že tam, kjer trči sicer tudi na določene in konkretne, a ne fizične, temveč n. pr. psihične „pomene". In vendar tvorijo vsi faktični, od nas v vsakdanjem življenju zaznani predmeti le neskončno majhen odsek iz neskončnega vesoljstva vseh predmetov sploh in morajo torej posameznim (kavzalnim) zakonom tega odseka odgovarjati mnogo višji zakoni vseh predmetov sploh, ki veljajo kot taki tudi za ta odsek, ki pa jih ne moremo spoznati, dokler gledamo le na ta odsek. Če je temu tako, tedaj pa mora tudi vsem posameznim, taktičnim in konkretnim „pomenom" odgovarjati neko vesoljstvo „pomenov" sploh, čigar zakoni veljajo tudi za vse te posamezne konkretne pomene, ki pa jih ne more zaslediti dandanašnja semazijologija, ki se bavi le s temi pomeni. Jasno pa je, da bi bili ti splošno-pomenski zakoni, ki bi v svoji celoti dali podlago neki teoriji pomenov sploh, za dandanašnjo semazijologijo slične važnosti, ki jo ima brez dvoma n. pr. matematika (teorija števil in teles sploh) za astronomijo, za vedo torej, ki se na sebi tudi peča le n. pr. s premikanjem nekih faktičnih in konkretnih teles. O taki teoriji pomenov, ki bi mogla zavzemati napram semazijologiji isto mesto, kakor ga zavzema n. pr. matematika napram astronomiji, pa v okviru dandanašnje semazijologije še ne more biti nobenega govora, in sicer enostavno zato ne, ker se tudi ta veda zanima na jeziku v prvi vrsti le za njegovo fizično glasovno stran, ne pa za one notranje, nefizične pojave, iz katerih le izvira nazadnje dejstvo, da glasovi... jezika sploh nekaj „pomenijo". 2.) Tudi dandanašnja semazijologija govori nadalje sploh le o „pomenih", ne spravlja pa teh pomenov v nobeno stiko s tem, kar smo že dosedaj bili mogli označiti kot „izraževanje" jezika. Vsak glas,
vsaka skupina glasov, ki v sestavu jezika nekaj „pomeni", obenem nekaj „izraža", in sicer tako nujno, da izgine z dotičnim „izraže-vanjem" v vsakem slučaju takoj tudi „pomen" dotičnega glasu ali skupine glasov. Pomen n. pr. besede: m-i-z-a je predmet: miza, toda le tako dolgo in v toliko, dokler in v kolikor doživi tisti, ki to besedo izgovori ali sliši, obenem predstavo predmeta: miza, oziroma dokler in v kolikor je s predstavo glasov: m-i-z-a na neki tajni način, ki ga je treba še osvetliti, nerazdružno zvezana obenem predstava medmeta: miza, ki jo v tem slučaju beseda: m-i-z-a ravno „izraža'1. Kakor hitro se ta zveza prekine, t. j. kakor hitro beseda: m-i-z-a ne vzbuja več obenem predstave predmeta: miza, v tem trenotku tega predmeta tudi več ne „pomeni", v tem trenotku sploh preneha biti element (n. pr. slovenskega) „jezika", ker se tozadevno v ničemur več ne razlikuje od nekega abracadabra brez vsakega „zmisla". Ker je na prvi pogled razvidno, da velja to mutatis mutandis v istem zmislu in v isti meri tudi za vsako drugo besedo, stavek, koren, sufiks, determinativ, sploh za vse jezike vseh časov in za vse elemente teh jezikov, morem že zdaj — čeprav šele provizorno — izreči tale splošen zakon: Vsaka beseda, stavek... nekaj „pomeni" in nekaj „izraža", in sicer nekaj drugega pomeni, v kolikor nekaj drugega izraža, pri čemer je to, da in kaj dotična beseda, stavek... „pomeni", absolutno odvisno od tega, da in kaj dotična beseda, stavek... „izraža", in ne narobe. (Tako pomeni n. pr. v našem slučaju beseda: m-i-z-a predmet: mizo, ker izraža ta beseda obenem predstavo predmeta: miza; brez te predstave bi takoj izginil ta pomen te besede. Slično pomeni n. pr. beseda: k-l-o-b-u-k predmet: klobuk, ker izraža predstavo predmeta: klobuk, stavek: m-i-z-a-j-e-z-e-l-e-n-a predmet [dejstvo]: miza je zelena, ker izraža misel tega dejstva itd.) S tem zakonom je pa obenem izluščena dalekosežnost gori omenjenega drugega nedostatka dandanašnje semazijologije, ki se ne peča samo le s konkretnimi, faktičnimi pomeni, temveč tudi sploh le s pomeni besed, korenov, sufiksov itd. Če odgovarja namreč brez izjeme vsakemu pomenu nekaj izraženega, in sicer vsakemu določenemu pomenu tudi le izraževanje tega in tega določenega predmeta (doživljaja) in če še vlada pri vsem tem zakonita odvisnost pomena sploh, oziroma tega in tega pomena od izraževanja sploh, oziroma tega in tega izraževanja, tedaj je jasno, da mora ravno v naj principi j al* nejših ozirih ostajati na nejasnem semazijologija, ki se, kakor dandanašnja, peča le s pomeni in k temu le s posameznimi, zgodovin-
sko-empirični pomeni. In če sem gori na podlagi semazijologije same mogel zahtevati neko teorijo pomenov sploh, morem zdaj v istem zmislu kot zadnjo dopolnitev dandanašnje semazijologije postulirati neko teorijo izraževanja sploh, t. j., ker se „izražajo" le — doživljaji, neko teorijo doživljajev, ki sploh nastopajo kot „izraženi" in pomen jezika določujoči predmeti: zaradi nam zdaj znanega razmerja med pomenom in izraževanjem predpostavlja gori postulirana teorija pomenov sploh brezpogojno tako teorijo izraževanja sploh, brez katere torej tudi ni mogoče dospeti do onega univerzalnega pendanta k dandanašnji semaziologiji, ki bi stal s tole v istem razmerju kakor n. pr. matematika z astronomijo. Zopet se še jasnejše kaže, zakaj se semazijologija sama ne more povzpeti do tega zase tako potrebnega pendanta: ker jo njena tradicijska metoda vede vednole do zunanje, fizične strani jezika, dočim je za ta pen-dant potrebna teorija izraževanja sploh — teorija doživljajev, torej nefizičnih, in le na podlagi te metode absolutno nedojmljivih predmetov. Da pa obstoji možnost, strniti to metodo z neko bistveno drugo metodo, ki omogoča eksaktno raziskovanje tudi pomena in izraževanja sploh, sledi posredno že iz dandanašnje semazijologije same, ki kot taka, t. j. sub specie aeternitatis, kakor smo videli, sama zahteva nadaljnji razvoj tudi v tej smeri. Na nevtralnem polju pa kaže to najbolje zopet n. pr. dandanašnja astronomija, ki druži v sebi tudi dvoje tako bistveno različnih metod, kakor je naravoslovno-
induktivna na eni in matematično-deduktivna na drugi strani.
* *
S tem je naše imanentno primerjanje dandanašnjega celokupnega jezikoslovja s svoj čas orisano „idejo" jezikoslovja v glavnih ozirih končano. Za končni rezultat tega primerjanja moremo navesti dejstvo, da stoji dandanašnje jezikoslovje tej „ideji" za korak bliže v dveh ozirih: a) to jezikoslovje prehaja z ozirom na zunanjo, fizično stran jezika nekako instinktivno iz druge tudi že v prvo, tretjo, četrto in peto točko „ideje" jezikoslovja, t. j. kaže z ozirom na to stran jezika že jasno neko „pot navzgor" iz druge točke te „ideje" (indogermanistika), b) to jezikoslovje pričenja vpoštevati tudi že drugo, absolutno nefizično in notranjo stran jezika, čeprav še na dokaj nezadovoljiv način in šele v okviru druge točke „ideje" jezikoslovja, t. j. pri posameznih jezikih (literarna zgodovina, filologija).
Z ozirom na to, da se dandanašnje jezikoslovje — raziskujoč zunanjo, fizično stran jezika — v okviru druge točke „ideje" jezikoslovja samo po sebi dovolj močno razvija tudi v zmislu svoj čas orisane „poti navzdol" (tu treba le misliti na najraznejše in najpodrobnejše „dijalektologije" naših dni), kaže dandanašnje jezikoslovje samo jasno potrebo še po neki posebni vedi, katere glavni namen morem orisati v obliki tega-le postulata: na eni strani je treba prileti z izrecnim, znanstveno-metodičnim raziskovanjem nefizičnih strani jezika in jezikov, na drugi strani pa strniti rezultate tega raziskovanja z ono univerzalnostjo, ki jo kaže n.pr. dandanašnja indogermani-stika z ozirom na fizično stran jezika, v neko organično celoto. V kolikor ima torej naša fenomenologija jezika ta namen — in le ta namen ima —, morem reči, da zahteva čisto v zmislu svoj čas orisanih trojih vedoslovnih načel dandanašnje jezikoslovje samo neko tako, v svojem delokrogu samostojno panogo; dejstvena popolnost tega jezikoslovja je dosegla to stopnjo, da postaja ustvaritev take panoge vedno bolj conditio sine qua non za uspešni nadaljnji razvoj tudi drugih že obstoječih jezikoslovnih disciplin. Zgorajšnja izvajanja, tičoča se dandanašnje semazijologije, pa kažejo obenem jasno, kje moramo globoko in brez odlašanja zasaditi nož, da do-spemo faktično najkrajšim potom do te fenomenologi je jezika; nikjer drugod nego pri gori orisanem zakonitem razmerju med „pomenom" (jezika, jezikov) na eni in „izraževanjem" (jezika, jezikov) na drugi strani. Le eksaktna podrobna in končna analiza tega razmerja more v polni meri zadostiti gori omenjenemu postulatu, prvič ker stoji to razmerje v najožji zvezi z notranjo, psihično stranjo jezika, tako da je analiza tega razmerja nazadnje istovetna z analizo te psihične strani jezika in jezikov, drugič pa, ker velja to razmerje, kakor smo videli, za vse individualne in najindividualnejše jezike, tako da je s pomočjo analize tega razmerja tudi na tem polju dosegljiva najmanj ona univerzalnost, ki jo kaže n.pr. dandanašnja indogermani-stika z ozirom na fizično stran jezika. Vsi podrobni zakoni tega razmerja pa se morajo izkazati obenem fundamentalnega pomena kakor za spoznavanje bistva jezika sploh tako za najraznejše probleme drugih jezikoslovnih disciplin, ker je, kakor smo mogli to že zgoraj opaziti, principijalno le od tega razmerja odvisno, da spadajo neki glasovi, skupine glasov..., torej zunanja fizična stran jezika sploh k — „jeziku", da se razvijajo kot elementi „jezika", „govore", „poslušajo" itd. Izraževalna in pomenska funkcija jezika je torej oni
,<osnovni predmet", ki ga še dandanašnje jezikoslovje vpošteva v docela nezadostni meri, t. j. v zmislu nekih „pomožnih misli", ki pa je na sebi in z ozirom na to jezikoslovje vreden, da se raziskuje izrecno tudi kot tak: potemtakem morem našo jenomenologijo jezika že zdaj določiti kot izrecno znanost „o" tej funkciji, oziroma kot znanost istinitih dejstev, slonecih na tej funkciji. Da se tudi ta veda mora smatrati za „jezikoslovno", t. j. v sestav ostalih že obstoječih jezikoslovnih ved spadaj očo disciplino, o tem, menim, že zdaj ni dvoma; izrecno hočem to pokazati poznej, kjer bom tudi določil mesto, ki ga zavzema ta veda v naši, svoj čas orisani „ideji" temelj-sko in dejstveno popolnega jezikoslovja sploh.
VI. O nekih drugotnih sodobnih vplivih na metodo dandanašnjega
jezikoslovja.
Razvoj neke znanosti ne odvisi samo nekako od te same, t. j. od raznih samosvojih in eminentnih potreb te znanosti, temveč večkrat tudi od razvoja drugih znanosti, ki morejo tej znanosti iz najraz-nejših stvarnih in metodičnih ozirov služiti za posnemanja vreden zgled. Zato pa more biti razumevanje razvoja neke znanosti le tedaj kolikor toliko popolno, če se poleg vseh tozadevnih v tej znanosti ležečih kriterijev vpoštevajo še drugi, na sebi izven te znanosti stoječi sodobni kulturni pojavi, ki so od svoje strani tudi več ali manj vplivali na ta njen razvoj. Tako sem z ozirom na jezikoslovje že zgoraj mogel ugotoviti, da zahvaljuje ta veda svoje velike uspehe glede zunanje, fizične strani jezika nazadnje le — naravoslovju, oziroma od tega povzeti naravoslovno-induktivni metodi. In v resnici, da niso možje kakor Galilei, Kepler, Newton i. dr. ustvarili modernega naravoslovja, bi brezdvomno tudi jezikoslovje nikakor ne dospelo do svoje dandanašnje višine. Potemtakem pa se vsiljuje samo na sebi vprašanje, ali velja ta misel z ozirom na jezikoslovje tudi obratno, t. j. ali se nahajajo tudi taki drugotni vplivi, ki razlagajo, zakaj se tudi dandanašnje jezikoslovje še vedno oklepa le te metode, oziroma zakaj še dandanašnje jezikoslovje ni doseglo sence svoje siceršnje eksjktnosti in višine tudi z ozirom na absolutno nefižične strani jezika. Da se tudi taki, izven jezikoslovja stoječi činitelji faktično nahajajo, je že na sebi zelo verjetno, če pomislimo, s kako silo je jezikoslovje v prejšnjem stoletju vrglo raz sebe zadnje sledove srednjeveškega logizma, le s tem namenom, da more tudi
vedno eksaktnejše proučavati bistvo jezika: to bi se bilo zgodilo gotovo tudi z ozirom na nefizično stran jezika, da se niso proti temu protivili močnejši in zopet drugotni vplivi, ki so jezikoslovje le vedno bolj oddaljevali od druge metode, neobhodno potrebne za znanstveno raziskovanje te druge, nefizične strani jezika. Kdor si le nekaj natančneje ogleda ozko vez jezikoslovja z drugimi kulturnimi pojavi, bo v resnici kmalu trčil osobito na troje sodobnih kulturnih činiteljev, ki so deloma sicer ugodno, ravno z ozirom na naše vprašanje pa obenem najneugodnje vplivali tudi na razvoj modernega jezikoslovja; ti troji činitelji so, če se ne motim, a) moderni evolucijonizem, b) s tem evolucijonizmom vzporedno idoči pozitivizem in c) razvoj moderne psihologije kot samostojne, eksaktne znanosti. Da orišem na kratko svoje stališče napram tem trojim činiteljem, značilnim ne samo za jezikoslovje, temveč tudi malone za vso takozvano moderno mišljenje, bo imelo gotovo tudi to korist, da pade s tem tudi neka posredna luč na temeljna načela tega spisa.
A. Moderni evolucijonizem.
Pojem evolucije sicer ni izključna last modernih mislecev; neki evolucijonizem uče že starogrški filozofi Anaksimander, Heraklit, Empedokles, Aristoteles in rimski pisatelj Lukrec. V novejši dobi se je pa poleg Leibniza poslužil evolucijske misli prvič Montesquieu (1689—1755), osobito v svojem glavnem delu: De l'esprit des lois (1748). Večji pomen pa je dosegel evolucijonizem šele koncem 18ega in pričetkom lQega stoletja, ko so prenesli to misel na filozofijo zgodovine Lessing, Herder in Kant, na geofiziko in astronomijo Laplace in Kant, na duševnost s pomočjo načela „asocijacije" n. pr. Herbart, na geologijo Lyell itd. Na evolucijskem načelu sloni dalje tudi ves Hegelov sistem, dočim so vse naravoslovje sploh v 19. stoletju bili postavili na to načelo že Jean Lamarck, Geoffroy St. Hilaire, Oken i. dr. Vendar sta pa ono veljavo, ki jo uživa evolucijonizem še dandanes pri večini omikancev, priborila tej teoriji šele v drugi polovici 19ega stoletja dva moža: Charles Darwin (1809 do 1882) in Herbert Spencer (1820—1903). Dočim je Darwin s svojima spisoma „Nastanek vrst potom naravne selekcije" (1859) in „Izvor človeka in spolna selekcija" (1871) z veliko silo prenesel svoje evolucijsko načelo na vso biologijo v najširšem pomenu besede, je Spencer v svojem velikanskem, 11 velikih snopičev obsegajočem
„Sintetičnem modroslovju" pomen razvojne misli osvetlil kakor na splošno filozofskem, — tako v zmislu nadaljnje specijalizacije tudi na polju anorganske — (astronomija, geologija) in organske narave (biologija, psihologija, socijologija, etika). Teh dveh mož se je oklenilo kmalu veliko učencev — med Darwiniste spadajo osobito Wallace (ki pa je bil trčil neodvisno od Darwina istočasno na njegovo teorijo), Huxley, Vogt in Ernst Haeckel —, ki so misel evoluci-jonizma donesli v kratkem času med najširši svet. Če še omenim od navedenih dvoje mož neodvisnega angleškega evolucijonista John Tyndall (1820—1893) in francoske"evolucijoniste (in obenem metafizike) Durand, Guyau in Fuillée, so naštete vse najvažnejše osebe, ki so v prošlem stoletju v najraznejših oblikah razširile idejo evoluci-jonizma in katerih delu je pripisovati, da je prešla ta ideja tekom zadnjih desetletij več ali manj sploh v vse znanosti, seveda tudi v jezikoslovje.
Evolucijonizem pomeni gotovo velik napredek v znanstvenem mišljenju in življenju naše dobe napram onemu prejšnjih stoletij; evolucijska misel je prinesla, kakor znano, v znanost novo, mlado življenje in rešila nekako sploh vse znanosti njih srednjeveške omrt-velosti. A skoro se ne more veseliti človek teh dobičkov, če si le kolikor toliko ogleda tudi drugo nasprotno stran evolucijonizma, ki je sicer ni zakrivila evolucijska misel kot taka, pač pa — osobito poznejši — najstrastnejši zastopniki evolucijonizma, pretiravajoč to misel. Kdor raziskuje le razvoj nekega predmeta x in sledi le zakonom tega razvoja, si dobavlja brez dvoma velike zasluge za natančnejše spoznavanje tudi predmeta x samega: nazadnje pa je vendar reči, da razvoj predmeta x ni ta x sam in da je torej spoznavanje tega razvoja — spoznavanje tega razvoja, ne pa predmeta x samega (ki se tako in tako razvija). „Evolucijonistu" preti zato velika nevarnost, da zamenja, ozirajoč se nekako izključno le na razvoj dotičnega predmeta, ta razvoj s tem predmetom, oziroma zakone tega razvoja z onimi zakoni, ki se tičejo tega predmeta kot takega. In evolucijonizem je v resnici kmalu zabredel v tej smeri in popačil od te strani malone vsako znanost, ki se je bila oklenila le evolucijsko-genetične metode. To se jasno kaže že pri modernem pojmovanju zakonitosti, pojava torej, ki je naravnost življenske važnosti za vsako znanost. Prišlo je tako daleč, da je modernemu človeku zakonitost sploh le — zakonitost razvoja, t. j. neka pod gotovimi pogoji dana enakomernost razvijanja in ničesar več. In vendar se izkaže tako pojmovanje že
pri prvem pogledu kot notranje protislovno! Vsak razvoj, vsak proces je vendar po svoji naravi razvoj in proces nečesa, kar na noben način ne more biti istovetno s tem razvojem in procesom, temveč kar ves ta razvoj in proces — kot njegov nositelj — sploh šele omogoča, stoječ kot tako in na sebi popolnoma izven tega razvoja in procesa. Razvoj, ki bi ne bil nazadnje razvoj nekega, na sebi izven „razvojnosti" stoječega predmeta (predmetov), si je ravno tako absolutno neinožno misliti kakor neko objektivno razmerje, ki bi ne bilo razmerje nečesa z nečim, kar mora stati nazadnje — drugače imamo pred seboj že logično nedovoljeni regressus in in-finitum — na sebi popolnoma izven vsake „razmernosti", tvorec neobhodno podlago za to razmemost. Ravnotako absolutno nemogoč je tudi proces, ki bi ne bil proces ali razvoj nečesa, kar nazadnje — drugače imamo tudi tukaj nedovoljen regressus in infinitum — ni ta in sploh noben „proces", tudi taki proces ali razvoj bi na isti način „visel v zraku" kakor neko razmerje brez dotičnih „razmernih temeljev". Že iz tega jasno sledi napačnost modernega istovetenja zakonitosti razvoja z zakonitostjo sploh: zakonitemu razvoju odgovarja v vsakem slučaju nujno zakonita narava nositelja (nosite-ljev) tega razvoja, v kateri le je tudi iskati zadnji razlog za to, da je razvoj tega nositelja ravno tak in tak in ne drugačen. Poleg zakonitosti razvojev in procesov moramo, če hočemo tudi le te zakonitosti sploh razumevati, še v vsakem slučaju vpoštevati zakonitosti predmetov, ki niso noben „razvoj" in noben „proces", temveč ki ves ta razvoj in proces kot njegovi nositelj i sploh šele omogočajo in njegovo zakonitost v vsakem slučaju ravno v najvažnejših ozirih tudi določajo. (Tudi pod istimi zunanjimi pogoji bi se n. pr. kamen drugače razvijal nego n. pr. rastlina, ta drugače nego n. pr. srna, ia drugače nego n. pr. kak navaden človek, ta drugače nego kak „genij" itd.) Le skrajnemu pretiravanju evolucijske misli je pripisovati, da se te druge, nerazvojne zakonitosti v najširših znanstvenih krogih še dandanes sploh ne poznajo, le na račun tega evolu-cijonizma je dejati torej tudi vse one žalostne posledice, ki jih je rodilo malone pri vseh znanostih to preenostransko in nazadnje protislovno pojmovanje narave in življenja.
Ker kaže n. pr. človeško etično in esteticno čustvovanje in mišljenje neki določen razvoj in ker se moderna etika in estetika ozira nekako le na ta razvoj, ni čuda, da se je modernemu etiku in estetiku razblinil tudi pojem „dobrega" in „zla", oziroma „lepega"
in „grdega" kot takega le v neko „etično" in „estetično" se razvijanje (človeka), ki je kot tako seveda le relativno in ki mu ne odgovarja nobena trdna in nepremakljiva točka n. pr. kake objektivne „dobrote", oziroma „lepote". In vendar se to pojmovanje izkaže že na prvi pogled naravnost nezmiselno: če hočemo sploh označiti neki razvoj kot „estetičen" ali „etičen" in ga torej principijelno ločiti od drugih, n. pr. vremenskih, spolnih, jezikovnih razvojev itd., potrebujemo neobhodno drugih in izven vsakega razvoja stoječih kriterijev in vidikov, na podlagi katerih se neki razvoj v vsej svoji celo-kupnosti mora imenovati ravno „estetičen" ali „etičen" in ne kak drug razvoj. K temu še pride, da pripoznava tudi najekstremnejši evolucijonist — ker zahteva to že najvsakdanjejša izkušnja — napredovanje in nazadovanje kakor pri vsakem tako tudi pri este-tičnem, oziroma etičnem razvoju: potom same, čiste evolucijske misli se pa ne more nikdar priti niti do pojma kakega „napredka" ali „nazadovanja", ker vključuje pojem „razvoja" sam le elemente, kakor „prej", „poznej", „zato".. , a nobenega „bolje" in „slabše". Da moremo torej sploh govoriti o (izkušenjski neovrgljivem) „napredovanju" ali „nazadovanju" kakega n. pr. estetičnega in etičnega razvoja, rabimo zopet iste druge, nerazvojne kriterije in vidike, ki jih moderni evolucijonizem hoče tako temeljito izbrisati. Tudi n. pr. človeško spoznavanje je podvrženo nekemu določenemu razvoju; ker pa vpošteva moderna spoznavna teorija v prvi vrsti tudi le ta raz-vojj zopet ni čuda, da moderni spoznavni teoretik v svojem zadnjem bistvu nepremakljivega spoznavanja, t. j. „spoznavanja" v pravem zmislu besede, oziroma „objektivnega" spoznavanja sploh ne pozna, temveč da mu služi ta pojem le kot neka in kot taka v vsakem oziru le „relativna" stopnja „psihično-miselskega razvoja", ki je na sebi kvečjemu „praktično-biološkega" pomena. Razven tega, da govore proti temu naziranju isti argumenti kakor zgoraj, pa velja tukaj še sledeči, čeprav že stari preudarek. Če pravega ali objektivnega spoznavanja ni, tedaj tudi ni nobenega pravega ali objektivnega dokazovanja, tako se je naravnost čuditi tem modernim spoznavnim teoretikom, ki smatrajo vsaj svoje stališče za „objektivno", potem ko so pravkar bili proglasili nemožnost vsake objektivnosti. Tudi ta tragikomika ima svoj razlog le v tem, da pozna moderna spoznavna teorija pač dobro razvoj spoznavanja, jako malo pa spoznavanje samo, torej oni pojav, ki služi temu razvoju kot njegov ne-razvojni substrat. Tako bi mogel tudi še z drugimi primeri pokazati,
da je le pretiravanje in preenostransko vpoštevanje evolucijske misli povzročilo oni docela neopravičeni in obenem nevarni „relativizem" in „subjektivizem", ki ga v toliki meri kaže ravno dandanašnja
filozofija.
Da pa velja to tudi za druge znanosti, o tem pričajo na za nas nevtralnem polju že neka načela dandanašnjega naravoslovja, ki se zlivajo vsa v le eno veliko, od dandanašnjih naravoslovcev toliko odobravano „načelo relativnosti" (Relativitatsprinzip) in ki pomenijo torej celo neki višek onih tozadevnih nazorov, ki jih je bil ravno pred 60 leti že razvil prvi sistematičen evolucij onist, gori imenovani Spencer. (First Principles 1860.) Tudi Spencer ne taji neke absolutne realnosti, ki jo naziva „moč", temveč le to, da se ta realnost kot nekaj zadnjega da spoznati (agnosticizem). Predmet spoznavanja ni nobeno bivanje, temveč le postajanje, ki ima vedno dvojno stran: ali pomeni, ker sledi vsakemu vzroku cela množica učinkov, prehajanje neke enostavnosti v raznoličnost, v kateri se prva diferencira in individualizira, ali pa zopetno povračanje teh ločenih posameznih pojavov k nekim funkcijonalnim sistemom, torej k enotam višje vrste; taka enota višje vrste je n. pr. živalski organizem napram stanici, družba napram poedincu itd. Razvoj je le vedno ponavljanje tega dvojnega prehajanja iz enotnosti v raznoličnost in iz raznoličnosti v višjo enotnost, t. j. „diferenciacije" na eni in „integracije" na drugi strani; neki pojav razložiti, se le pravi, ga spoznati kot del tega procesa. Znano je, da zavzema glede svojih temeljnih načel v bistvu isto stališče še n. pr. dandanašnje naravoslovje: le besede so postale druge. Na mesto „moči" je stopil izraz „energija", na mesto Spencerjeve diferencijacije (desintegra-cije) in integracije pa splošno „načelo relativnosti". Tudi modernemu naravoslovcu so vsi pojavi kakor prostor, čas, gibanje itd. le relativne prikazni, izmed katerih velja vsaka le z ozirom na drugo, n. pr. „tukaj" le z ozirom na „tamkaj", „gori", „spodaj" ..'., „zdaj" le z ozirom na „prej", „včeraj", „poznej"... itd. in infinitum. pojem nekega absolutnega časa, prostora in s tem seveda tudi nekega absolutnega gibanja je iz dandanašnjega naravoslovja skoro izbrisan, vse, kar naravoslovje zasledi, je le „relativno" in se more smatrati k večjemu za manifestiranje neke ali nekih skrivnostnih „energij" (moči). In vendar se izkaže tudi tukaj tako pojmovanje zunanje narave že pri prvem pogledu naravnost protislovno, vsaj v kolikor se tiče zunanje narave, ki naj kot taka tudi faktično je. Tudi
tukaj je reči, da zahteva vsaka „relacija" nazadnje neke nerelativne, absolutne predmete, katerih se kot taka tiče: „relacije" brez takih absolutnih temeljev tvore — ker se nazadnje ničesar ne tičejo — notranje protislovje. Že iz tega nujno sledi, da zunanja narava — naj bo sicer kakršnakoli — ni na noben način le sestav nekih na sebi relativnih pojavov (ker je tak sestav že „a priori", t. j. notranje nemogoč!) in da mora torej ravno tisti, ki govori o faktičnem relativnem času, prostoru, gibanju itd., tem bolj pripoznavati tudi neki absolutni čas, prostor, gibanje itd., ki šele vse odnosne relativnosti sploh omogoča. Da se kljub temu dandanašnje naravoslovje tako trdno oklepa omenjenega načela, je zopet krivo neko izključno vpoštevanje momenta „naravoslovne" evolucije in zanemarjanje onih činiteljev, ki kot na sebi nujno nerelativni substrati (temelji) te evolucije to šele omogočajo (kot evolucijo nečesa!) in tvore v svoji skupini tudi „zunanjo naravo", a brez primesi kake „relativnosti". Da se govori dandanes še o nekih absolutnih „močeh" ali „energijah", je brez pomena — prvič zaradi brezbarvnosti teh izrazov, drugič pa zaradi tega, ker je tudi že pojem „moči" ali „energije", ki bi ne bila moč ali energija nečesa (kar na sebi ne more biti zopet moč ali energija), notranje protisloven. Ravno tako se pa tudi „energiji" v modernoekstaktnem zmislu ne more pripisovati edina realnost. Ta energija je, kakor kažejo to njene moderne formule, v svojem bistvu neka posebna „kvantiteta", torej splošno zopet le lastnost-: ni pa lastnosti brez tega, čemur ta lastnost pripada in kar ne more biti zopet ta lastnost. Podrobno morem o tem govoriti seveda šele izven tega spisa. Ta vpliv evolucij onizma pa sega, kakor znano, še mnogo dalje: saj se njegova tako zmagoslavna pot tiče v prvi vrsti one vede, ki se peča z „notranjo" stranjo narave, oziroma z življenjem, namreč moderne biologije. Že Schellingov učenec Oken je pričel poudarjati časovni razvoj organskega življenja in postavil načelo, da so vsi organizmi le na najraznejše načine oblikovani „prasluzi", oziroma da so vsi višji organizmi izšli iz nižjih le potom vedno bogatejšega nakopičenja takih prasluzov. Neko znanstveno podlago sta pa dala tej teoriji šele Lamarck in gori omenjeni Danvin. Lamarck je v svoji „Philosophie zoologique" (1809) orisal prvič na sistematičen način „descendenčno teorijo": vsi organizmi so med seboj sorodni, ker izhajajo vsi iz nekega skupnega organskega pralika, dočim so vse razlike med organizmi le posledice tega, da se ti orga-
12*
nizmi zaradi svoje trenotne okolice več ali manj poslužujejo ravno teh ali teh svojih udov. Le prilagoditev in podedovanje razlagata torej Lamarcku vse stabilne razlike n. pr. dandanašnjih živalskih vrst. Darwin je donesel k temu še načelo „naravne selekcije", ki ga pozna dandanes vsak pod imenom „boj za obstanek" in ki naj čisto mehanskim potom razlaga neprestano izločevanje vseh slabih in bolnih — in neprestano jačenje vseh močnih in zdravih organsko-živ-ljenskih elementov. Kaj čuda, če se je na podlagi tega evolucijonizma dolgo časa mislilo in še se misli, da je mogoče ustvariti poleg „mehanike" zunanje narave tudi „mehaniko organskega življenja", ki se loči od prve le v tem, da nastopajo tukaj namesto „gravitacije" tudi enostavni pojavi kakor „prilagoditev", „podedovanje", „boj za obstanek" itd. Zdelo se je, da je s tem tudi iz organskega življenja za vedno odpravljena tista stara, zakleta nemehanična „duševnost" ! Podrobna kritika tega naziranja bi presegala meje našega spisa; zato omenim le — kar je na sebi morda najboljši argument —, da se vrši, kakor znano, pravkar danes v biologiji sami (in sicer ne sama od takozvane neovitalistične strani) odločna kretnja v nasprotno smer : ves zgorajšnji evolucijonizem ravno to, kar hoče po svoje razlagati, predpostavlja, namreč ono psihičnost, ki pripada vsakemu, enostavnemu in neenostavnemu organizmu — kažoč se ravno v pojavih kakor „prilagoditev", neprestano „presnavljanje", „obrambni ustroj" tega organizma itd. — in ki loči organizem bistveno od vsega, kar ni „organizem". Ta evolucijonizem seveda ni mogel pojmiti te organske psihičnosti, ker stoji ta-le kot taka izven vsakega mehanskega razvoja, določujoč ta razvoj kot „organski" razvoj in ga bistveno razlikujoč od drugih razvojev. Slične metodične nedostatke kakor načela modernega naravoslovja in moderne biologije očitujejo seveda tudi druge vede, n. pr. dandanašnja socijologija, zgodovina..., sploh vse znanosti, ki se pečajo z empiričnimi, časovno določenimi in zato tudi razvoju podvrženimi predmeti, tako da zdaj pač ni čuda, če se najdejo tudi pri dandanašnjem jezikoslovju strani in vidiki, ki stoje v najtesnejši zvezi z gori orisanim pretiravanjem evolucijskih misli.
Tudi jezik je seveda nekaj, kar postaja, izginja, se izpreminja, sploh se razvija, in evolucijonizem, ki je tako globoko zasidran v mišljenju modernega človeka, kaže tudi tukaj svoje sledove: tudi moderno jezikoslovje se bavi nekako izključno z razvojem jezika in sledi le zakonom tega razvoja, zanemarjajoč to, kar se ravno pri
iem razvija, namreč „jezik1' in njegove zakone. To se jasno vidi ravno tam, kjer se moderno jezikoslovje že bori za neki principijalni podstav vsega jezikoslovja sploh; ta podstav je ekstremno evolurijo-nističnega značaja, kar uči že prvi pogled na spise najvplivnejših tozadevnih avtorjev kakor H. Paul, W. Wundt, B. Delbrück i. dr. Za Paula je značilen že naslov njegovega tozadevnega dela: Prinzipien der Sprachgeschichte; njegova „načelna veda" je nazadnje le neka splošna (in seveda vseskozi empirična) zgodovina jezika. Za Paula „je jezik kakor vsak produkt človeške kulture le predmet zgodovinskega gledanja" in njegova načelna jezikoslovna veda se peča le „s splošnimi življenjskimi pogoji zgodovinski razvijajočega se pred-meta". Paul celö izrecno loči „načelne vede" od onih ved, ki se pečajo z nekim predmetom brez ozira na njegov razvoj in ki jih naziva „zakonske znanosti" (Gesetzeswissenschaiten). Vsako načelno vedo pa čaka v nasprotju z zakonskimi znanostmi ta „težki problem: kako je pri danih konstantnih močeh in razmerjih vendar mogoč zgodovinski razvoj, neki napredek od najenostavnejših in najprimi-tivnejših do najbolj kompliciranih likov?" Zato se pa razlikuje tudi njena metoda od one zakonskih znanosti: „Dočim skušajo te naravno izločiti učinek vsake posamezne moči iz splošnega ustroja, da ga spoznajo zase v njegovi čisti naravi, in zidajo potem potom urejenega kopičenja istovrstnih pojavov neki sistem, mora nasprotno zgodovinska načelna veda svojo pozornost obrniti ravno na medsebojno prošinjanje posameznih moči in raziskovati, kako morejo tudi najrazličnejše moči, katerih medsebojno razmerje zakonske znanosti prav malo zanima, potom neprestanega medsebojnega učinkovanja služiti nekemu skupnemu cilju." Torej je pa čisto evo-lucijonistično mišljeno, če je za Paula, ki je tudi prepričan, da je pri vsakem kulturnem pojavu treba vpoštevati poleg fizičnih tudi psihične činitelje, glavna naloga načelne vede kulturne znanosti, da določi splošne pogoje, pod katerimi pridejo psihični in p žični faktorji do tega, da skupno sodelujejo, sledeči svojim svojevrstnim zakonom, v zmislu nekega skupnega cilja." Kakor gori orisai m biologom samolastno bistvo življenja, na isti način se je razbli;' 1 tukaj Paulu samolasten pojav jezika v — neki zgodovinski razvoj, ki mu manjka vsakega lastnega substrata. Vendar pa je tudi Paul v nasprotju z raznimi n. pr. še dandanašnjimi filozofi, naravoslovci in biologi globoko prepričan o tem, da vsaka „načelna", le evolucijo vpoštevajoča veda odnosno „zakonsko znanost" neobhodno pred-
postavlja. „Seveda moramo, če hočemo razumeti medsebojno pro-šinjanje raznoternih pojavov, biti kolikor mogoče na jasnem glede tega, katere posamezne moči pri tem delujejo in kake narave so njih učinki. Pred zbiranjem se mora izvršiti izolacija. Kajti dokler računamo še z nerazločenimi komplikacijami, še nismo prodrli do znanstvenega obdelanja tvarine. Zato je jasno, da sloni načelna veda v našem zmislu pač na podlagi eksperimentalne zakonske znanosti (kateri prištevam seveda tudi psihologijo)..." Vsaj psihologija je ona „zakonska" znanost, na kateri hoče sloneti tudi Paulova „načelna" jezikoslovna veda; ravno tukaj se pa Paulov ekstremni evolucijonizem kaže morda v najjasnejši luči. Paul se je bil namreč oklenil stare Herbartove psihologije, psihologije torej, ki pomeni ravno neki zgodovinski višek evolucijonizma v okviru psihologije sploh, in tako zašel, hoteč se izogniti neljubim konsekvencam svoje lastne načelne vede, skoro dobesedno iz dežja j>od kap! Herbart („Lehrbuch zur Psychologie", 1816!) je razblinil vso duševnost v „predstaveki so mu obenem „samoohranjevanja" (Selbsterhaltungen) neke zadnje realnosti, „duše". Vendar pa nima psihologija z „dušo" ničesar drugega opraviti, nego da jo smatra za neki „prostor", v katerem nastopajo in se gnetejo predstave; psihologija se zanima le za medsebojno razmerje in nastopanje predstav. Predstava, ki se je enkrat projavila, se ne more več izgubiti, temveč ostane večno v duši. Zato se pa posamezne predstave v duši medsebojno ovirajo, izgubljajoč v tem boju več ali manj na svoji intenzivnosti. Ko postane izguba te intenzivnosti relativno velika, padejo dotične predstave pod „nižino zavesti" (Bewußtseinsschwelle), tako da razpadajo vse predstave (in s tem vsa duševnost) v zavestne in nezavestne predstave. Ker se na drugi strani mnogo predstav po zakonu „asocijacije" medsebojno podpira, tvori vsa duševnost nazadnje le neki mehanizem medsebojno ovirajocih in podpirajočih se predstav: psihologija je za Herbarta le statika in mehanika predstav, ki naj na matematičen (!) način razvija in določa ves duševni proces. To krivo naziranje sloni seveda na Herbartovem mnenju, da je vsa duševnost le skupina predstav (Vorstellungen), določujoča se le po večji ali manjši intenzivnosti teh predstav na eni in zakonu asocijacije na drugi strani. Herbart je postal s tem zastopnik one mrtve „asocijacijske psihologije", ki se je bila projavila prvič na Angleškem že v 17. stoletju. Kako konsekventno je razvil Herbart temeljna načela te psihologije, kaže n. pr. to, da mu tudi
tako samonikli doživljaji kakor čustvo in volja niso sploh nobeni doživljaji, temveč le neka razmerja med ovirajočimi in podpirajočimi se predstavami. Na tej evolucijsko-asotijarijski psihologiji pa sloni tudi Paulova jezikoslovna „načelna veda": tudi tale pozna med doživljaji le predstave in med psihološkimi zakoni le zakon asocijacije; potemtakem pa ni čuda, da Paul popolnoma krivo tolmači najenostavnejše pojave, n. pr. bistvo stavka, in na docela ne-dopustljiv način odreka vsako bistveno samoniklost tako markant-ndm govornim razpolom, kakor n. pr. adjektivu napram substantivu, substantivu napram glagolu itd., da je njegova ločitev med psihološkimi in gramatičnimi kategorijami popolnoma nezadostna, njegova psihološka analiza impersonalnih in negativnih stavkov kakor temeljnih sintaktičnih razmerij sploh, analogije itd. naravnost klavrna, vsaj v kolikor bi naj dotični Paulovi rezultati sledili iz njegove psihologije. Glavna hiba omenjenega Paulovega dela — ta vtis mora kmalu dobiti pač vsak pazni bralec njegovega spisa — obstoji namreč ravno v tem, da ne kažejo njegovi najmarkantnejši čisto „jezikoslovni" rezultati nobenega organskega stika z njegovimi psihološkimi izvajanji, oziroma z njegovo „načelno vedo". S tem mu pa kot znanstveniku seveda ničesar ne očitam: človek, ki je v isti meri originalen jezikoslovec kakor neoriginalen psiholog, ni mogel ravnati drugače, nego da je vsaj pri svojih čisto, „jezikoslovnih" izvajanjih nekako tihoma opustil svoja od Herbarta povzeta psihološka načela. Obžalovanja vredno je pri vsem tem le dejstvo, da je ta spis moral ravno na nepazne (vsaj in psihologicis) čitatelje storiti vtis, kakor da se je tukaj v resnici s pomočjo neke psihološko utemeljene načelne vede posrečila rešitev temeljnih jezikoslovnih vprašanj. Zaradi omenjenega prostora morem šele tekom prvega in drugega dela tega spisa doprinesti vse podrobne argumente za' to mojo kvalifikacijo Paulovih „Prinzipien". — Evolucijonist je tudi Wundt, ki vidi najmarkantnejšo stran vsake realftosti le — v razvoju ali procesu. K temu še pride, da je njegova psihologija razen tega aktualistično-evolucijskega značaja, kakor znano, v glavnem voluntarističnega tipa. Vsak duševni pojav je le neki proces, neko dogajanje, določeno potom neprestanega učinkovanja po prejšnjih procesih; „duša" ni nobena „substanca", temveč le čista dejalnosf ali aktivnost, katere zadnje bistvo leži v nepretrganosti vseh duševnih procesov. Z ozirom na to, da se duševna aktivnost (v nasprotju s pasivnostjo) glasom izkušnje kaže najbolje ravno v stremljenju,
postaja za aktualista Wundta le-to stremljenje vedno bolj centralni duševni proces, duševni proces xai' g£oxr;r, po čigar vzorcu se morajo interpretirati tudi vsi drugi duševni pojavi kakor predstavljanje, mišljenje, čustvovanje, da celö takozvana prosta asocijacija. V tem je iskati bistvo tolikrat krivo umevane Wundtove „apercep'-cije" (Apperzeption) in obenem „voluntarizma" njegove aktuali-stično-evolucijske psihologije. Vsa ostala Wundtova psihološka načela, n. pr. načelo „ustvarjajoče sinteze" (Prinzip schöpferischer Synthese), načelo „psihičnih kontrastov", zakon „heterogonije smotrov", zakon „razvoja v nasprotjih" itd., le natančneje določajo skrajni evolucijonizem njegove psihologije. Potemtakem se pa ni čuditi, da vidi Wundt, ki se mu je bila vsa naša duševnost razblinila v čiste procese, tudi v jeziku le razvoj, oziroma le zakone tega razvoja, a popolnoma zanemarja in mora zanemarjati to, kar se pri tem razvija, torej jezik sam in zakone jezika samega. To kaže že prvi pogled na njegovo tozadevno glavno delo: Völkerpsychologie, Bd. I, Die Sprache, kakor tudi na tozadevne partije njegovih krajših: Elemente der Völkerpsychologie, Grundriß der Psychologie i. dr., kjer govori Wundt vsepovsod le o razvoju jezika od najpri-mitivnejših jezikovnih pojavov do dandanašnjih tvorb izhajajoč od „kretenj" (Gebärde) gluhonemcev, ki mu služijo za vzorec govora človeških praslojev, razlikujoč med „kažočimi", „opisujočimi", oziroma „soopisujočimi" kretnjami (hinweisende, zeichnende, darstellende,mitbezeichnende Gebärde) in smatrajoč po načinu tega gluhonemskega govora s kretnjami (Gebärdensprache) tudi prvotni glasovni jezik (Lautsprache) le za neko tretjo vrsto kretenj, glasovnih kretenj (Lautgebärden), dočim mu za razlago tako samoniklih, ves razvoj jezika določujočih pojavov kakor glasovne in pomenske izpremembe (Lautwandel, Bedeutungswandel) služita nazadnje le dva pripomočka, namreč fizijologija na eni in njegova aperceptivna asocijacija na drugi strani. Da so ti temelji Wundtove filozofije jezika, čeprav jih priznavajo tudi nekateri jezikoslovci (n. pr. že omenjeni Delbrück), — vsaj brez bistveno drugih določil — tudi kot taki, t. j. kot le razvoja jezika tičoči se „zakoni" popolnoma napačni, bom mogel tudi šele tekom prvega in drugega dela tega spisa izrecno in podrobno dokazati, kjer se bo obenem videlo, da je Wundt nazadnje le zaradi tega prišel do takih rezultatov, ker mu njegov skrajni psihološki (in naravoslovno-metafizični) evolucijonizem sploh ni dopuščal vprašanja, kaj je torej nerazvojno ali brezčasno
bistvo kakor jezika sploh tako tega in onega jezika, oziroma katera zakonitost pripada jeziku in jezikom kot temeljem jezikovnega razvoja. Dandanes postaja sicer tudi v jezikoslovju, če se ne motim, Wundtov vpliv očividno manjši; njegov lastni izgovor, da ni nameraval s svojimi tozadevnimi spisi obogatiti jezikoslovja, temveč le svojo psihologijo, ne velja prav nič: kako naj obogati psihologijo raziskovanje jezika, katero sloni kakor pri Wundtu že v naprej na tako ostro določenih in pri tem krivih psiholoških premisah ? Sploh pa temelji Wundtov vpliv na njegove sodobnike v prvi vrsti pač na nedoseženi obširnosti njegovih spisov: ti obsegajo dosedaj okoli 40.000 strani! Kdor le kolikor toliko ve, kaj je znanstveno delo, in sicer dandanašnje strokovno znanstveno delo, temu se bo pa ravno ta obširnost morala zdeti skrajno sumljiva. In če ga še dandanes nazivajo nekateri sodobniki „nestorja" ne samo nemške, temveč vse evropske moderne filozofije (in znanosti sploh), tedaj se mi zdi pač upravičeno vprašanje, ali so ti Wundtovi oboževatelji v resnici tudi prečitali vsaj večji del njegovih spisov, v katerih, kakor mu je to bil dokazal tudi Alois Hofler (kar pa vem le na podlagi ustmenega poročila iz Graške šole!), na koncu večkrat ne ve, kaj je bil napisal v začetku. Poleg vse zasluge, ki mu gre kot ustanovitelju velikega eksperimentalno-psihološkega laboratorija v Lipskem in vzgojitelju cele generacije mladih, od njega sicer že precej oddaljujočih se psihologov, veljajo zanj pač v mnogih ozirih te značilne besede nekega sodobnega in znamenitega amerikanskega psihologa (Stanley Hall): „Wundt pravzaprav ni noben eksperimentator, temveč učenjak, mislec, velik urejevalec, sistematik in mnogo večji kritik v svoji panogi nego kdo drugi. Izvanreden sistematik duše je, občudovanja vreden kompilator, registrator itd., knez je med pisatelji tabel in učnih knjig, ni pa noben ustvaritelj originalnih in preobrazujočih misli in vidikov..."
Potemtakem morem zaključiti: sodobnemu pretiravanju modernega evolucijonizma od strani onih mož, od katerih je jezikoslovje pričakovalo novih principijalnih vidikov, je pripisovati, da se do dandanes kljub faktičnim tendencam v tej smeri še ni razvila neka samostojna in v resnici načelna jezikoslovna veda, ki bi stala i ostalim jezikoslovjem v sličnem razmerju, kakor n. pr. matematika z astronomijo, t. j, ki bi raziskovala bistvo jezika in jezikov brez ozira na njih faktičen časovni razvoj in ravno s tem omogočala tem ostrejše gledanje tega razvoja. Ves sodobni evolucijonizem bi pa ne
mogel imeti tega vpliva na jezikoslovje, da nista v tem zmislu kakor na razne druge znanosti tako tudi na jezikoslovje vplivala še dva druga in v marsikaterem oziru vzporedna faktorja, namreč moderni pozitivizem in raztrgano lice modeme psihologije sploh. Če vpošte-vamo na kratko še ta dva faktorja, izmed katerih razlaga prvi tako silen odpor dandanašnjih znanstvenikov proti vsakemu „aprioriz-mu", drugi pa isti odpor teh znanstvenikov proti uporabljanju vsake „psihološke" metode, tedaj nam bo postalo tudi od te strani popolnoma umljivo, zakaj si jezikoslovje do danes ni ustvarilo v prejšnjem odstavku označene fenomenologije jezika.
B. Pozitivizem in moderna psihologija.
Nauk pozitivizma se glasi: vsako spoznavanje, ki naj zasluži to ime, je le izkušenjsko ali aposteriorno spoznavanje; kakih drugih spoznavanj ni. Zato je treba iz znanosti vse izločiti, kar ne izvira iz „čiste" izkušnje in kar se izkaže le kot donesek našega „razuma". Ker določa torej le izkušnja mejo vseh posameznih („pozitivnih") znanosti, vsaj v kolikor niso te znanosti le „formalnega" značaja, kakor n. pr. matematika, je ta meja obenem meja filozofije, v kolikor hoče biti tale sploh neka „znanost"; kot taka pa more zavzemati filozofija k večjemu še mesto „teorije izkušenjske znanosti", t. j. po-zitivističnega vedoslovja.
Tudi pozitivizem je že zelo star nauk. V bistvu ga je učil že Epikur s svojim poudarjanjem absolutne resničnosti in neovrglji-vosti vsake izkušenjske zaznave; edino tej pripada razvidnost (ífÚQyria), le-ta more opravic. i vse naše pojme (nqolí^zis), hipoteze ( i.io/.'¿i/ iz) itd. Isti pozitivizem so razvijali naprej po-^liejši „skeptiki", osobito 4'nestdemos in Sextas Empiricus, grajajoč osobito zastopnike „etioloških" (=--- vzročnih) teorij, da vpoštevajo premalo izkušnjo, in — ker vzročno razmerje sploh ni več predmet čiste izkušnje — prvič jasno poudarjajoč subjektivno relativnost kavzalnega razmerja sploh. Semkaj morem prištevati pač tudi tako-zvani „probabilizem" srednje akademije (Arkesilaos-Karneades), ki se s svojim poudarjanjem le praktične vrednosti spoznavanja že jako bliža pozitivizmu modernih pragmatistov. Vendar pa se za praočeta modernega pozitivizma more smatrati šele Anglež Francis Bacon (1561—1626), prvi sistematik empirizma, ki je napovedal odločilen boj školastičnemu racijonalizmu, priznavajoč le eno, nam-
reč izkušenjsko induktivno metodo, omenjeni racijonalizem (dedukcijo) pa primerjajoč s sicer bogu posvečeno, toda neplodovito devico. V svojem „Novum organon scientiarum" (1620) in „De dignitate et augmentis scientiarum" (1623) je že Bacon skušal orisati popolen sistem posameznih znanosti, v katerem zavzema filozofija le podrejeno mesto; tudi za matematiko ni imel nobenega zmisla. Ta pozitivizem je le še poglobil najgloblji angleški mislec David Hume (1711—1776), ki izhaja tudi od čistih izkušenj (perceptions), na katerih šele slone vsa razmerja (relations). Vse čiste izkušnje razpadejo zopet v neposredne, elementarne zaznave (impressions) in v predstave kot spominske kopije (ideas) teh zaznav. Neposredna intuitivna izvestnost pripada le našim elementarnim impresijam, med katere šteje Hume tudi njih neposredno medsebojno prostorno in časovno razmerje, namreč njih koeksistenco ali sukcesijo, oziroma njih prostorno-časovni „dotik" kot najelementarnejšo obliko tako-zvane asocijacije. Poleg te asocijacije pa navaja Hume še dvoje drugih zakonitosti impresij, namreč njih sličnost, oziroma kontrast na eni in kavzalno razmerje na drugi strani. Spoznavanje prvega razmerja spada tudi med jasne in nedvomne impresije; na tem sloni neposredna izvestnost primerjanja količin in s tem obenem posebna znanost, namreč matematika, ki je k temu sploh edina demonstrativna znanost. O zunanjem svetu že zaradi tega ne moremo ničesar vedeti, ker se izvestnost naših impresij (= občutkov) tiče vendar le taktičnega nahajanja teh impresij (torej doživljajev!), ne pa neke fizične zunanjosti. Tukaj se prične ona Humova kritika, ki mu je donesla toliko slave v zgodovini filozofije. Pojem zunanjega sveta je nerazdružno zvezan s pojmom fizične substance (stvarnosti, Dinglichkeit); ta zadnji pojem je pa prazen, ker se ne najde ne v impresijah ne v njih razmerjih. Le zaradi vedno ponavljajočega se sonastopanja raznih impresij smo se navadili, doživljati tudi nadalje iste predstave, kar nas po zakonu asocijacije idej (neopravičeno) sili k mnenju, da spadajo dotične kvalitete nujno tudi realno skupaj kot kakovosti neke — substance. Isto kritiko pa prenaša Hume mutatis mutandis tudi na gori omenjeno drugo razme> :e med impresijami, na kavzalnost, tudi ta je le posledica naše ldejno-asocijacijske navade, smatrati to, kar nam je po impresijah redno dano le kot neki post hoc, tudi za propter hoc. S tem je Hume vsako pravo realnost razblinil le v subjektiven fenomen, vse zakone te realnosti le v čisto psihološke zakone in postal tako s svojo mržnjo
proti vsemu, kar ni matematika ali pa čista izkušnja, pravcati in do danes nedosežen ustanovitelj modernega antimetafizičnega in antifilozofskega pozitivizma sploh; njegova glavna tozadevna spisa sta „A treatise on human nature..., 1. On understanding" (1738) in „An inquiry concerning human understanding" (spada med petero, 1741. do 1752. izišlih esejev). Da je torej zibelko modernega pozitivizma v stvarnem oziru iskati na Angleškem, ne pa na Francoskem, potrjuje tudi dejstvo, d<i je najeksaktnejši zastopnik tega nauka zopet Anglež, namreč John Stuart Mill (1806—1873), čigar „System of Logic" (1843) je postal nekak evangelij vsega pozitivizma; Mili pri tem opomni, da je nauk „pozitivne filozofije" v vsej splošnosti spoznal prvi ravno Hume. Tudi Mili pripoznava le izkušnjo, oziroma le na izkušnji slonečo induktivno metodo, ki jo je sam bistveno izpopolnil; svoj pozitivizem določa končno sam takole: „Mi ne poznamo ničesar drugega nego le fenomene in naše znanje o fenomenih je relativno, ne absolutno. Mi ne poznamo ne notranjega bistva, ne pravega načina nastajanja neke istinitosti, temveč le njihova razmerja z drugimi istinitostmi v obliki sukcesije in sličnosti. Ta razmerja so konstantna, t. j. ista pod istimi pogoji. Zakone fenomenov imenujemo konstantne sličnosti, ki jih spajajo, in konstantni red, v katerem medsebojno slede kot antecedens in konsekvens. Zakoni fenomenov so vse, kar o njih vemo. Njihovo bistvo in njihovi zadnji razlogi, bodisi kavzalni, bodisi smotreni, so nam neznani in nedostopni." Že tu se vidi, da kaže pozitivizem ozko sorodnost z gori orisanim evolucijonizmom, oziroma da je evolucijonizem le posebna vrsta pozitivizma; in v resnici spadajo med pozitiviste tudi vsi gori omenjeni evolucijonisti, tudi njih prvaka Darwin in Spencer. Vzporedno s tem angleškim pozitivizmom teče vrsta francoskih pozitivistov, ki pa ostajajo glede znanstvene globine znatno za svojimi angleškimi somišljeniki: v poštev pridejo osobito znani matematik in filozof dAlembtrt (f 1783), politik Turgot (f 1781) in Auguste Comte (17Q8-1857). Tudi (fAlembert zametava vsako metafiziko, češ da so nam dostopni le izkušenjski nazorni fakti: tudi filozofija bodi torej le znanost o teh faktih, donašajoča enoto v vse posamezne znanosti. Turgot pa govori že o treh stopnjah v zgodovini človeškega spoznavanja; prvo, najnižjo stopnjo tvori réligija, ki si razlaga spremembe v naravi s pomočjo nadčloveških bogov; drugo metafizika, ki skuša dojeti
naravo z abstraktnimi pojmi bistva, substance...; tretjo in najvišjo
■
pa matematično naravoslovje, ki opisuje le fenomene in razvija le zakone teh fenomenov. Isto misel razvija obširneje naprej Auguste Comte, nominelni oče pozitivizma, v svojem glavnem, šest velikih snopičev obsegajočem delu: „Cours de philosophie positive" (1830 do 1842). Kakor Turgot govori tudi Comte o treh stopnjah človeškega miselskega razvoja, o teološki, metafizični in pozitivni stopnji, v čemur se manifestira „zakon treh stadijev". Tudi tukaj je najvišja zadnja, t. j. pozitivna stopnja, na kateri opušča človek teološko in metafizično razlaganje narave, opisujoč le izkušenjske fenomene in razvijajoč le tozadevne izkušenjske, torej fenomenske zakone. V tem zmislu obstoji glavna naloga znanosti v izpeljavi teh zakonov in v njih redukciji na kolikor mogoče majhno število. Ideal znanosti bi bil dosežen, da se posreči redukcija vseh fenomenskih zakonov le na en zakon, n. pr. na zakon gravitacije. Filozofija pa ima pri tem le to nalogo, da posamezne znanosti pri njih orisanem poslu pospešuje in razširja; v prvem oziru je istovetna s pozitivi-stičnim vedoslovjem, v drugem pa — to je specifično Comtejeva teza — s socijologijo, t. j. z znanostjo o človeški družbi, seveda zopet le v čisto pozitivističnem, izkušenjsko-fenomenskem zmislu besede. Vse naše spoznavanje ostane le relativno, tičoč se le izkušenjske konstance fenomenov, vsako pravo razlaganje, oziroma vsako spoznavanje pravih, stvarnih razlogov in vzrokov je kakor za posamezne znanosti tako tudi za filozofijo izključeno. Poznejših in dandanašnjih pozitivistov mi pa je komaj treba še posebe omenjati: njih nauk ostaja v bistvu isti in v marsikaterem oziru niti daleko ne dosega globine ustanoviteljev pozitivizma. Zanimivo je pa pri tem dejstvo, da se ves pozitivizem prekraja vedno bolj v moderni pragmatizem (James, Vaihinger, Mach i. dr.), ki po vzorcu tudi že zelo starih naukov v zmislu pozitivizma čisto dosledno zanika sploh vsako „resnico" v pravem pomenu besede, smatrajoč ta pojav le za neko našemu organizmu koristno funkcijo: resnica in korist je eno in isto!
Ta pozitivizem je pa imel usodepolne posledice tudi za razvoj moderne psihologije. Ker mi primanjkuje prostora, da govorim natančneje o tem razvoju, hočem omeniti le najvažnejše tipe pozitivi-stičnega pojmovanja duševnosti. Ker so v zmislu pozitivizma vse realnosti kot take našemu razumu sploh nedostopne, mora dosleden pozitivist seveda tudi duševnost smatrati le za neko „prikazen" in tudi zakonom duševnosti pripisovati le vrednost rekih čisto „feno-
menskih" zakonov. Duševnost, kakor nam je neposredno znana, torej nase življenje z vsemi svojimi mislimi in dvomi, čustvi in stremljenji pade tukaj na isti nivo kakor ves ostali, to je zunanji svet, na nivo pozitivistično-izkušenjski fenomenskega značaja. Ker v tem oziru med fizikalnim in duševnim svetom ni razlike in ker je dnigič že fizikalni svet kot „naš fenomen" pravzaprav istoveten z našimi predstavami, tako da so njegovi zakoni itak že zakoni naše dušev-nosti, stoji naša duševnost glede svoje realnosti celo pod fizikalnim svetom, duševni procesi pod fizikalnimi in zaslužijo, če so že ti zadnji le neki subjektivni fenomeni, le ime nekih brezpomembnih „epifenomenov". V tem pozitivističnem pojmovanju duševnosti je iskati zadnji razlog za ono materijalistično naziranje, ki se je bilo pojavilo že kmalu po Baconu (Hobbes!) in doseglo neki vrhunec v drugi polovici prejšnjega stoletja, naziranje, v čigar zmislu bi vsaka psihologija mogla nastopati nazadnje le kot — fizijologija. Neke svojevrstne „duševnosti" pravzaprav ni, kar more znanost — čeprav seveda zopet le v fenomenskem zmislu besede — tozadevnega eksaktno dojeti, so le gotovi — možganski procesi: psihologija je le pozitivističen študij teh možganskih in sploh telesnih procesov,-kdor govori n. pr. o nekih doživljajih, a ne misli pri tem na take telesne procese, izreka le prazne besede. Čeprav dandanašnja psihologija že dolgo ne stoji več na tem stališču, ker si je izvojevala lastno in avtonomno stališče napram fizijologiji, mislim vendar, da se ne motim, če trdim, da se orisanega naziranja drži še dandanes pretežna večina takih znanstvenikov, ki nimajo neposredno s psihologijo ničesar opraviti. Jaz sam sem imel večkrat priliko, govoriti o tem z znanimi naravoslovci, matematiki, biologi, jezikoslovci, ki so me vedno krivo razumevali, ker so tam, kjer sem razpravljal o samoniklih doživljajih, mislili le na neke možganske procese in mi, ko sem jih bil opozoril na to razliko, konstantno odgovorajali, da se jim v zadnjem slučaju dozdeva to le kot prazna beseda. Potemtakem pa je tudi temu pozitivistično-materijalističnemu pojmovanju duševnosti, ki je tako globoko zasidrano v mišljenju modernega človeka, vsaj v veliki meri pripisovati, da se v okvirju eksaktnega jezikoslovja do danes ni mogla razviti neka posebna veda, ki bi sledila zakonom jezika, izvirajočim iz njegove nefizične strani: če je psihologija le — fizijologija, tedaj je seveda tudi vsaka taka posebna jezikoslovna disciplina v naprej izključena.
Ravnotako usodepoln pa se je izkazal drug tip pozitivistiaie „psihologije", ki ga kaže ravno takozvana „asijocijacijska" psihologija. Če je, kakor uči pozitivizem, duševnost tudi le neka naša subjektivna „prikazen" in če obstoji naloga znanosti le v enostavni registraturi vedno se ponavljajočih pojavov in njih redukciji na vedno manjše število, tedaj bi seveda tudi psihologija dosegla svoj znanstven vrhunec, če se ji posreči, tudi zakone duševnosti reducirati na zakone zunanje narave, n. pr. na zakon gravitacije; s tem bi bil tudi brezpomembni „epifenomenski" značaj duševnosti naknadno kot tak iz-nova potrjen. In v resninci so te pozitivistične misli in želje rodile „asi joči j arij sko" psihologijo: očetje pozitizma, kakor Hume, John Stuart Mili, Spencer i. dr. so obenem očetje te psihologije. Vsa duševnost je le mehanika predstav, ki jo prešinjata tudi le dva zakona: zakon vztrajnosti in zakon privlačnosti, kar odgovarja vseskozi splošnemu zakonu gravitacije; gravitacija tam, asocijacija tukaj. Tozadevne podrobnosti sem bil omenil že gori pri Herbartu, čigar psihologija je — če odvzamem njegove metafizične dodatke, ki so pa brez pomena za faktično izpeljatev njegove psihologije — postala pravcati vzorec te pozitivistično-mehanske psihologije. Tudi dandanašnji pozitivisti so asijocijacijski psihologi (Ziehen!). Zopet se pa vidi tudi od te strani vpliv pozitivizma na jezikoslovje; saj sem že gori mogel ugotoviti, da sloni ravno Paulovo delo na Herbartovi psihologiji, delo torej, ki se smatra še dandanes za najvažnejši psihološki podstav jezikoslovja. Da sloni ta podstav na trhlih tleh, bom mogel v vseh podrobnostih pokazati šele izven tega uvoda; za zdaj pripomnim: da se nahajajo mehanske asocijacije predstav, gotovo ni dvoma. Toda kdo si bo upal — če si v resnici ogleda le nekaj podrobneje svoje lastno življenje — celokupno duševnost z vsemi njenimi mislimi in dvomi, radostmi in tugami, hotenji in odpori gledati le pod vidikom asocijacije prostih predstav? Zakone te duševnosti zamenjati z zakonom — gravitacije, oziroma jih vsaj interpretirati po vzorcu tega zakona, se izkaže pač že glasom naj-vsakdanjejše izkušnje kot neki smrtonosen skok. In vendar je to naziranje še dandanes priljubljeno pri pretežni večini zastopnikov raznih posameznih znanosti, vsaj v kolikor trčijo ti zastopniki od svoje strani na kaka psihološka vprašanja: taka vprašanja se tukaj namreč enostavno rešujejo s terminom „asocijacija" in zopet „asocijacija". Tudi tukaj se smatra le za „igranje z besedami", če kdo opozori na komplicirano naravo raznih takih vprašanj, ki se ne da
presekati kakor Gordijski vozel le z nekim pozitivističnim terminom. Za primer vzamem le razmerje med takozvano „besedno predstavo" (Wortvorstellung) in „stvarno predstavo" (SachVorstellung), ki se tudi dandanes vseskozi smatra za enostavno asijocijacijsko razmerje. napram temu bom pa, mislim, v glavnem delu mogel pokazati, da bi nastanek jezika (Sprache) bil naravnost izključen, če bi to razmerje, ki je centralnega pomena za umevanje bistva jezika, bilo prosto asijocijacijsko razmerje. Seveda, če bi zakoni duševnosti bili tudi le prosto mehanski zakoni, kakor uči to skrajni pozitivizem, tedaj bi tudi psihologija poleg naravoslovja in fizijologije jezikoslovju ne mogla nuditi nič novega, in sicer enostavno zato ne, ker bi se tudi vsaka taka psihologija v vsakem o žiru in v celem obsegu morala zase naslanjati le na naravoslovje in fizijologijo; tudi tukaj je torej ta moderni pozitivizem zabranil uspešni razvoj neke discipline, katere naloga bi obstala ravno v tem, da sledi samolastnim zakonom psihične strani jezika in razvija pomen teh (nemehanskih) zakonov za bistvo in razvoj jezika.
Kot tretji tip pozitivističnega pojmovanja duševnosti, ki pa je le v toliko „pozitivističen", v kolikor smatra to pojmovanje za edino možno pojmovanje, pa morem navesti ono naziranje, ki je koncem druge polovice prejšnjega stoletja rodilo takozvano psihofiziko kot „eksaktno vedo o razmerjih med telesom in dušo", če sem gori rekel, da najsurovejši pozitivist psihologijo sploh istoveti s fizijologijo, tedaj velja o psihologiji sedanje vrste vsaj to, da je neposredno iz fizijologije izšla in to zadnjo nujno predpostavlja. To kažejo že imena njenih početnikov, kakor Joh. Müller, E. H. Weber, Brewster, H. Helmholtz in G. Th. Fechner: fizijologi in fiziki so ustvarili to psihološko disciplino, do katere so došli pri raziskovanju samosvojih, to je fizijoško-fizikalnih problemov. Plodovita se je izkazala pri tem osobito fizijologija možgan, živcev in čutil, ker je omenjenim in sledečim znanstvenikom, ki so pri tem svojem delu obračali svojo pozornost tudi na vzporedno idočo duševnost, pokazala, da odgovarjajo tem in onim procesom v možganih, čutilih, živcih ti in oni duševni procesi, tem in onim partijam v možganih ta in ona duševnost, tem in onim defektom, n. pr. v možganih ti in oni duševni defekti itd. S tem pa je bilo vsaj v principu na en mah doseženo dvoje, o čemur vsa dotedanja psihologija ni mogla niti sanjati: prvič je bilo s tem za vedno porušeno tisto staro naziranje, da je sedež „duše" n. pr. neka točka sredi možgan, drugič pa se je
na ta način tudi za psihologijo izkazala uporabna naravoslovna metoda eksaktnih eksperimentov. Že iz teh razlogov pripisujem sam vsej tej psihologiji eminentno važnost; da ima ona tudi za jezikoslovje pomen, je pokazal že Broca s svojo iznajdbo takozvanega jezikovnega središča (Sprachzentrum). Toda pri vsem tem se ne sme pozabljati, da tudi ta psihologija ne more nastopati kot psihologija sploh, in sicer enostavno iz tega razloga ne, ker mora tisti, ki hoče določiti neko razmerje med dražljaji, možgani, čutili, sploh nepsihičnimi pojavi in duševnostjo (doživljaji), že neodvisno od tega vedeti nekaj o prvih pojavih na eni in o duševnosti na drugi strani. O prvih pojavih ga poučuje ravno n. pr. fiziologija, zaradi česar predpostavlja psihologija te vrste, kakor sem že rekel, brezpogojno n. pr. fizijo-logijo; kdo pa pouči te psihologe o duševnosti, o doživljajih samih, za katere iščejo ravno fizijološke korelate? Gotovo spet le psihologija, a psihologija bistveno druge vrste, namreč psihologija, ki se ne bavi z razmerjem med telesom in duševnostjo, temveč s to duševnostjo samo, zasledujoč zakone te duševnosti same. „Psihofizična" psihologija torej sploh ni psihologija v pravem pomenu besede, ker se bavi le z odnošaji med n. pr. možgani in doživljaji in predpostavlja kot tako brezpogojno kakor fizijologijo tako pa tudi psihologijo v ožjem pomenu besede. Za kaka najprimitivnejša tozadevna vprašanja seveda psihofizik ni rabil in ne rabi te druge psihologije, ker ga tozadevno že lastna izkušnja dovolj poučuje o dotični duševnosti; toda tudi v tem slučaju ne izve o tej duševnosti kot taki ničesar n. pr. kot fizijolog (kot takemu so mu dostopni le n. pr. možgani), temveč le kot najprimitivnejši psiholog v ožjem pomenu besede, opazujoč neke pojave sicer na najvsakdanjejši, a nazadnje vendar le mtrospektivni način: kakor hitro pa hoče psihofizika reševati težja vprašanja, ki se tičejo razmerja med telesom in duševnostjo, n. pr. vprašanja, katere vrste duševnosti odgovarjajo tem in onim telesnim procesom, tedaj ji nikakor ne more več zadoščati takozvana psihologija vsakdanjega življenja, temveč psihofizika je v tem slučaju neobhodno vezana poleg fizijologije na psihologijo v ožjem pomenu besede kot vel ali manj razvito znanost. Psihofizik, ki to pozablja, pada nujno v tem večje zmote, čim večjo stopnjo je bila že dosegla njegova znanost : tak psihofizik nam nudi najeksaktnejše „tabele", „protokole" in „račune", ki pa nam vsi ne donašajo nobenega spoznavanja odnošajev med „telesom" in „dušo", ker slone pač na
IS
eksaktni analizi „telesa", nam pa ničesar ne pove (v najboljšem slučaju!), cemu torej odgovarjajo ti fizijološki pojavi v — duševnosti; ker pa navadno ravno tak psihofizik duševnost samo docela krivo tolmači, dohaja z vso svojo „eksaktnostjo" nazadnje vendar do popolnoma krivih rezultatov. Da se to še dandanes tolikrat dogaja, tega je krivo zopet le pozitivistično pojmovanje duševnosti same kot nečesa, česar ali sploh ni ali kar je kvečjemu le nekega „epifenomen-skega" značaja. Da je temu tako, tedaj bi seveda takozvana psiho-fizika ne rabila nobene psihologije v ožjem pomenu besede, ker bi ne bila ničesar drugega nego le del fizijologije. Zopet je umljivo, da taka čisto pozitivistično pojmovana psihofizika ni mogla pospeševati neke jezikoslovne discipline, ki si stavi za nalogo, razvijati pomen zakonov duševnosti same za bistvo in razvoj jezika. Saj je tudi Wundtova „fizijološka psihologija" vsaj v njenih prvih fazah v premnogih ozirih taka pozitivistična psihofizika.
Tako smo dospeli do nekega četrtega pojmovanja duševnosti, ki se izkaže napram vsemu pozitivizmu edino pravilno in na katerem sloni takozvana „čista psihologija", ki jo predpostavljajo vse druge „psihologije". V zmislu tega pojmovanja je duševnost svojevrstna realnost s svojimi lastnimi zakoni: bistven znak vede, ki se peča s to duševnostja samo, je ta, da se poslužuje v nasprotju z vsemi drugimi vedami le „introspektivne" (samozaznavne) metode. Za znanstvenega očeta te psihologije se more smatrati Fr. Brentano s svojim delom: „Psychologie vom empirischen Standpunkt" (1874); njegov« delo so nadaljevali in še nadaljujejo misleci, kakor: Ehrenfels, Höfler, Meinong, Witasek, Kraus, Husserl i. dr. Tudi Francoz Bergson se bliža temu stališču. Primanjkuje mi prostora, da ovržem podrobno načela pozitivizma in vsa tozadevna pojmovanja duševnosti. O pozitivizmu samem bom govoril v drugih spisih, tičočih se moje lastne stroke, o potrebi in o opravičenosti „čiste psihologije" pa nas bo, kakor upam, prepričala v sledečem glavnem delu vsaj v zmislu nekega prvega obrisa faktično izpeljana fenomenologi j a jezika.
V tem odstavku sem orisal le vse sodobne kulturne činitelje, ki so po mojem mnenju ovirali nastanek take fenomenologi je; s tem pa sem vrgel tudi neko posredno luč na principijelne temelje te feno-menologije. Tem ložje me bo vsakdo umel, katero stališče zavzemam v bodočih izvajanjih. Skrbno se bom torej ogibal vsakega pretiranega evolucijonizma, polagal bom važnost na izkušnjo tam, kjer mi
le ona more kaj povedati, jemal bom pa kljub vsemu pozitivizmu v poštev tudi zakone, ki niso kakor matematični nobenega empiričnega značaja, in pojmoval bom duševnost, t. j. doživljaje kot nam neposredno dane in torej brezdvomne realnosti. Ker je „jezik" zasidran v sredini med to duševnostjo in neduševnim svetom, bodo zakoni te duševnosti morali vreči neko luč tudi na zakone jezika.
«s*
Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem.
Dr. Fr. Kidrič.
I. Ivan Ungnad v prognatistvu.
' N 4-
Boj med novoverskimi teologi za Luthrovo duhovno nasledstvo, ki je bil ob Ungnadovem prihodu na Nemško že v polnem tiru,1 je silil tudi Ungnada k formulaciji odgovoiov na vprašanja: ali se pričenja človekovo opravičen je s sodniško izjavo pravičnosti (Luther, Melanchthon, Flacius) ali šele takrat, ko postane človek res pravičen (Ossiander, Brenz); ali napravi človeka pravičnega vera sama (Luther, Flacius, Brenz), ali pa so potrebna k temu tudi dobra dela (Jvlaior, Melanchthon); ali so adiaphora, t, j. stan cerkveni obredi, kakor raba slik, petje, koretelj itd., dovoljena (Melanchthon) ali brezpogojno vredna obsodbe (Flacius); ali se vrši človekovo opravičen je s sodelovanjem svobodne volje (Melanchthon, M a-ior) ali brez njega (Flacius); ali je dedni greh substanca padlega človeka (Flacius, Spangenberg), all agredijenca (Wigand); ali se zavžije s hostijo resnični Kristus (Flacius, Brenz, Andreae) ali ne (Zwingli, Bullinger, Calvin, Melanchthon, Pencer).
Z. nemškimi prvoborci je občeval Ungnad osebno: v Wittem-bergu z Melanchthonom- in Maiorjem3, v Eislebnu s Cirijakom Spangenbergom4, na Wirttemberškem z Brenzem5, stolnim proštom
1 Drovsen G., Geschichte der Gegenreformation. (Allgemeine Geschichte, herausgegeben von W. Oncken, III/3/1.) Berlin 1893, 38—48. — Janssen J., Geschichte des deutschen Volkes, VII, 13—14, Freiberg 1904, 477—481. — Grisar H., Luther, III, Freiberg 1912, 876—885. — Za Brenza in Mar-bacha: Hartmann, Brenz 239—263.
*	Ung.-Albr. 23. III. 1560, 225.
* 3 ?
*	Spredaj uvod 71.
*	Ung.-odb. kranj. 24. XI. 1562, Trubers Briefe 278.
stuttgartskiin in načelnikom deželne cerkve vvirtteinberške0 ter Jakobom Andreae, nasprotnikom Melanchthonovih in Calvinovih posredovalnih teorij, ki je bil ob njegovem prihodu na Wirttemberško župnik v Goppingenu, od 1562.1. pa vseučiliški kancler in prost v Tiibingenu7. Menda v prvi polovici 1559.1. se je seznanil v Strafi-burgu z Ivanom Marbachcms, tamošnjim profesorjem in predstojnikom cerkvenega konventa, ki je bil istotako vnet bojevnik za augs-burško konfesijo in luthrovski katekizem9. Nekako istodobno je bival pri njem mladi Sarcer10.
Citati je utegnil sedaj veliko bolj nego prej11 v domovini. Čital je mnogo, „vsako noč 3—4 ure"12. Domnevati se da, da so tvorile njegovo čtivo predvsem nemške knjige11 Luthrove, Melancnthonove, Brenzeve'"'1 in Andreaejeve. Specijalno ugotoviti se da iz njegovega čtiva le neznatno število knjig: Andreaejeva pridiga o obhajilu1*, kateri je priključena polemika proti Otonu Truchsessu, kardinalu augsburškemu15, nemški prevod Vergerijeve14 polemike proti isti Truchsessovi knjigi10 ter Sylvanova17 izpoved, zakaj je zapustil katoliško vero18.
Pod vplivom osebnega občevanja in čtiva se je definitivnolfl izoblikovala Ungnadova protestantska fiziognomija.
Wirttemberška sredina ga je priklenila na steber pravovernega lutrovstva v zmislu augsburške konfesije. V zwinglijanizmu in kalvi-
B Hartmann, Brenz 221.
7 Wagemann, Andreae, Realencyklopädie I, 502—503.	•)
» Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 92.
51 Hartmann, Brenz 262.	t
1CI Kristof-Brenzu 7. IV. 1559, Briefw. IV, 640.
" Spredaj, 2. pogl. 153.
12 Ung.-Albr. 15. III. 1562, 262.
1:1 Ung.-odb. kranj. 24. XI. 1562, Trubers Briefe 280.
1S Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 93.
15 Andreae I., Ein christentlich Predig vom Nachtmal des Herrn, Tübingen 1559. — Cfr. fol. hia: Verzeichnus aß einem Buch, des Titel: Tractalus de administratione Missae ... Wolches zu Dillingen, Anno etc. 59 getrucki, und durch den Cardinal von Augspurg seinen Pfarrherrn als ein Gottselige Lehr bevolhen worden.
io Verger P. P., Epistola de libro cui titulus" Tractatus de administratione sacramentorum et de celebratione missae Dilingae 1559, s. 1. 1559.
i' Ung.-Marbachu 20.11.1561, Fechtius 126.
Sylvanus J A., Christi. Bekantnus. Tübingen 1560.
19 Spredaj 2. pogl. 153.
nizniu je začel gledati „posvetno modrost, ki se razpasuje poleg čiste (.-= lutrovske) besede božje in ki nas je Bog varuj"2". O StraBburgu, kjer je cvetel kalvinizem, je pisal Marbachu: „Ah, če bi mogli daro-viti, dragi gospodje straBburški pognati iz lepe stolice hudiča z vso univerzo ter dati božji besedi razsvetljenega moža Ivana Marbacha svoboden polet..."21. Flacija bi bil „poslal najrajši bogvekam"--. Objektivnoznanstvenemu razglabljanju teoloških vprašanj je ostal sovražen, zadnjo besedo o teoloških vprašanjih je videl v Luthrovih, Melanchthonovih in Brenčevih spisih, novi nauki so se mu zdel! torej nemogoči, nove knjige z drugačno vsebino nepotrebne: „Novih naukov in novih mojstrov v resnici ni potreba, Bog jih je milostljivo že razkril, če bi jim ljudje le sledili ter se ravnali po knjigah rajnega Luthra, Brenza, Filipa in drugih mož, ki jih je Bog razsvetlil.. ."!:a
Teološki prepiri so bili njegovemu subjektivno-praktičnemu pojmovanju verskih naukov tudi radi pcsledic zoperni, zato je bil vnet pristaš sprave med protestanti.24 Upanje na „poravnavo" obeh verskih strank v zmislu popolne zmage lutrovstva in na izpreobrnitev cesarja Ferdinanda k protestanti/mu--"' se je polagoma talilo. Že od spomladi 1557. 1. pravzaprav ni več „verjel, da zapusti kralj (= Ferdinand) papežko cerkev"20. Odslej je bila njegova deviza: „Vsak krščenik, zlasti pa oblast glej, kaj ima storiti, da ne zapelje sebe in drugih ljudi, kajti... Bogu smo dolžni večjo pokorščino nego ljudem"27. Katoliške akcije za spravo na katoliški podlagi ali za reformo cerkve je spremljal z vedno rastočim nezaupanjem in sumni-čenjem. Izrecno poudarja, da ne namerava skleniti svojega življenja v katoliški cerkvi, ampak da hoče umreti kot njen sovražnik2*. Od verskega razgovora v Wormsu, ki se je sklenil 1556.1.2ft, ni pri-
-'» Ung.-Albr. 15. III. 1562, 259.
-i Ung.-Marbacnu 24. VI. 1559, Fechtius 94.
'-•2 Ung.-Fil. hessen. 29. III. 1560, Heidenhain A., Die Uniouspolitik Landgraf Philipps von Hessen 1557—1562, Halle a. S. 1890, Beilagen 56.
" Ung.-odb. kranj. 24. XI. 1562, Trubers Briefe 280.
" Prim. Ung.-Fil. hessen. 29. III. 1560, Heiderhsin, Beilagen 56.
" Spredaj 2. pogl. 157—159.
Uiig.-krištofu 29. III. 1557, Briefw. IV, 287—288. - Prim. ludi Ung,-Albr. 12. IX. 1561, Briefvv. 234.
2; Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 94.
Ung.-Krištofu 29. III. 1557, Briefw. IV, 288.
-'9 Droysen G., Geschichte der Gegenreformation, Berlin 1893, 50—72; Janssen J., Geschichte des deutschen Volkes IV, 15—16, Freiberg 1896, 1 si. (za zgodovino nemškega protestantizma sploh, v kolikor se vpošteva v tem poglavju).
čakoval a priori ničesar30, udeležil se ga je samo zato, da „vidi tam ljube poslance božje (= protestante) in pa poslanstvo hudičevo (— katolike)"31. Ko je naznanil papež 25. marca 1560 vernikom zopetno otvoritev tridentinskega koncila, se je prijel nervozni strah protestantov pred možnostjo katoliške politične akcije tudi Ungnada. Pismo, ki ga je pisal kralju Maksimilijanu na predvečer otvoritve koncila, je jasen odmev te nervoznosti: „... Vaši kraljevi Častitosti moram naznaniti splošno govorico, da hočejo započeti po sedanjem koncilu papež, kralj španski in njihovi privrženci predrzno ekse-kucijo, zaseči vse ter zahtevati, da pripomore duhovščina k akciji s krvjo in blagom ter obdrži zase le toliko, kolikor potrebuje za živež in obleko. Tudi Nj. Vel. je osumljeno, da ve za te stvari.. ,"32 O kardinalih in škofih koncila, ki se je 18. januarja 1562 res otvoril, meni Ungnad, da „se bavijo bolj z lepimi Lahinjami in hudičem nego pa s svetim pismom"33; seveda odobrava, da se protestanti koncila niso udeležili3^.
Cerkvenopolitično življenje svoje dobe je spremljal Ungnad s paznim očesom ter ga glosiral tuintam z zanimivimi sodbami. O priliki pogajanj med wirttemberškimi bogoslovci s francoskimi protestanti v ElsaB-Zabern februarja 1562.1. je pisal: „Potrebno je res dobro paziti, da ne napadejo Francozi Nemcev"35. O malomarnosti nemških knezov za verske stvari je mogel govoriti zelo pikro. Ko se je zbiral 1559.1. v Augsburgu državni zbor, ga je slikal z vidno dosado: „Moj milostljivi gospod vojvoda Krištof daje spravljati v Augsburg zopet kakih 40 vozov vina. Zdi se mi, da se prihod knezov-volilnikov in knezov zopet zavleče, dokler ne poteče doba lova na jelene, ker je žalibog taka navada in tak običaj, da se misli bolj na posvetne stvari in na veselje z divjimi živalmi, nego pa na Boga, njegovo sveto cerkev, sodbo in pravico.. ,"36
Dostojanstvo Krištofovega svetovalca37 je Ungnad koj od po-četka tudi vršil. Vojvoda se je večkrat z njim zaupno posvetoval3*,
3(1 Ung.-Krištofu 29. III. 1557, Briefw. IV, 288.
« Ung.-Krištofu 27. IX. 1557, Briefw. IV, 421.
32 Ung.-Maks. 16. XII. 1561, Briefw. Ung.-Albr. 263. — Prim. tudi Ung,-Albr. 15. III. 1562, Briefw. 259.
»» Ung.-Albr. 15. III. 1562, Briefw. IV, 259.
=» Ep.cit.261.
Ung.-Albr. 15. III. 1562, Briefw. 260.
•'« Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 93.
:1T Spredaj 3. pogl, opomba.
-s Krištof.-Filipu 28. XII. 1557, Briefw. IV, 462; palatinskemu 1. X. 1559, ib. 696.
ga pošiljal z zaupnimi poročili k protestantskim knezom39 ter mu dajal čitat aktualne stvari, n. pr. takozvano bavarsko inkvizicijo40, ki jo je šele Ungnad izročil Sarcerju41.
Prvo verskopolitično polje, kjer je skušal v tujini protestantom pomagati, je bilo stremljenje za odstranitvijo nesoglasij med protestantskimi teologi.
Zdaj v tej, zdaj v oni sodobni protestantski akciji za dosego edinstva se zasveti ulogica, ki je pripadla Ungnadu: tendenčni spis katolikov o verskem kolokviju v Wormsu42 1557.1, kjer se je očitno pokazal razdor med protestanti, spravi v roke Filipu hessenskemu in Krištofu43; Filipa opozarja na spis flacijancev proti frankfurt-skemu recesu z dne 18. marca 1558, kjer so hoteli knezi sami vzpostaviti edinost44; za sestanek knezov augsburške konfesije pridobiva Filipa45, kneza-volilnika palatinskega40, in zlasti Avgusta, volilnega protivnikov48. Samo telesna slabost je bila kriva, da se Ungnad končno kljub raznim vabilom naumburškega knežjega dneva ni mogel udeležiti49.
Enkrat je bil zapleten tudi v cerkveno-politično zaroto, čeprav menda proti svoji volji.
Vsaj že 1561. 1. se je seznanil na Bavarskem s Pankracem v. Freiberg, ki je sporočil njegovo ime svojemu somišljeniku Joakimu v. Ortenburg50. Ko sta snovala Pankrac in Joakim 1563.1. tako-
3» Krištof-Filipu 28. XII. i 557, Briefw. IV, 462; Ungnadu 1. X. 1559', o. c. 695.
40 Corpus reform. IX, Halis Sax. 1842, 639.
» Krištof-Brenzu 7. IV. 1559, Briefw. IV, 640.
42 Neudecker Chr. O, Neue Beiträge zur Geschichte der Reformation I, Leipzig 1841, 158.
« Krištof-Filipu 28. XII. 1557, Briefw. IV, 462.
44 Fil.-Krišt. 3. VII. 1558, Briefw. IV, 534.
« Krištof-Filipu 28. XII. 1557, Briefw. IV, 462; Filip-Krištofu 15. 1.155S, Briefw. IV, 466.
4« Krištof-Ung. l.X. 1559, o. c. 695. kneza saškega47; v isti namen pošilja Melanchthonu knjige njegovih
Ung.-Aug. 4. XII. 1558, o. c. 696, n. 1,; 9.111,1559, Wolf G, Zur Geschichte des deutschen Protestantismus 1555—1559, Berlin 1888, 133; 3. XI. 1559, Heidenhain, Beilage Nr. XXIII, p. 43. — Prim. tudi Aug.-Ung. XI. 1559, I.e.
Ung.-Filipu 20. III. 1560, o. c. 56, Nr. XXIX.
4» Ung.-Marbachu 20.11.1561, Fechtius 125.
50 Freiberg-Ortenburgu 17.1.1562, Briefe und Akten VI, 50; cfr. tudi
f reiberg-Ortenburgu 16. VII. 1563, o.e. HO. •
zvano ortenburško zaroto, da šiloma uvedeta na Bavarskem augs-burško konfesijo51, sta se spomnila tudi Ungnada: dne 18. novembra 1563.1. je pisal Joakim Ungnadu o nameri zarote ter ga prosil pomoči. Ungnad je obljubil, da zastavi pri Krištofu in drugih knezih za zarotnike svojo besedo, obenem pa je zavračal zarotnike na zakonito pot52. Zato pač ne gre velika vrednost pismu Joakima v. Orten-burg Sebastijanu Rottingerju z dne 19. novembra 1563, ki ne prinaša tajnega imena le za Ungnadovega sina Ludvika, ampak tudi za Ungnada samega".
Na poseben način je menil koristiti Ungnad protestantom z lastno konfesijo.
Načrt lastne konfesije je vznikel najbrž iz njegovega tihega prepričanja, da mora biti njegov beg iz domovine zagoneten tudi prijateljem. Pisati jo je začel vsaj že v prvi polovici 1559.1., ker je bil prvi del54 proti koncu junija 1559.1. že gotov55. Okoli srede 1561.1. je bil spis že tako daleč, da bi bil mogel v kratkem iziti50. V teku prihodnjih 2—3 let ga je Ungnad čisto dogotovil57.
Svojo konfesijo je spisal pač v nemškem jeziku58. Bila je zelo obširna59, imela predgovor«0 in pogovor00 ter vsebovala vsaj: avtorjevo „konfesijo in opravičilo"61, namreč pojasnilo, iz katerega „naj vsakdo zve, zakaj se je ločil od domovine"02; „nekoliko izvestij o papežu, o hudičevem korenu in sploh o odnošajih v katoliški cerkvi"03; opomin, da hoče tiskati ob svojih troških protikatoliške agitacijske brošure, samo naj „kričijo in pišejo vsi ljubi super-intendenti 'in božji služabniki"04; dokaz, da StraBburg ni zvving-
01 Droyseii G., Geschichte der Gegenreformation. Berlin 1893, 245.
Ung.-Ortenburgu 28. XI. 1563, Briefe und Akten VI, 194.
63 Ortenburg-Röttinger ju 19. XI. 1563, o.e. 164: Sälmeier-Hans Ungnad.
5» Ung.-Marbachu 4. XI. 1559, Fechtius 100.
« Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 92.
™ Ung.-Albr. 12. IX. 1561, Briefw. 232.
67 Spangenberg, Mansf. chronica I, 485. 38 Prim. spredaj 1. pogl. 153.
Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 92. 60 Ung.-Marbachu 5. XI. 1559, Fechtius 103. « Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 93. " Ung.-Albr. 12. IX. 1561, Briefw. 232. <>3 Ung-.Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 92.
«« Ep. cit. 94. '	. „ .' j
lijanski05; kcftično še molitev 4 protestantov, ki so bili dolgo časa katoliki06, morebiti Ungnada samega, Trubarja, Konzula in Skaliča.
Stroškov se ni strašil za izdajo svoje konfesije nobenih66. Nameraval je založiti okolu 1000 primerkov67, omisliti nemško in latinsko izdajoBS ter jo opremiti s slikami, katerim je narisal predloge menda sam"9. V prvi polovici 1559.1. se je pogajal radi tiska v StraGburgu ter dal prvi del v presojo in priporočilo Marbachu, kateremu je poslal 24. junija 1559 še „molitev 4 oseb"69. Marbach je vrnil rokopis še junija70, natisk pa po vsej priliki priporočil. Bilo je že določeno, da se začne natisk v StraBburgu o Veliki noči 1562.1.71 Iz neznanih vzrokov se to ni zgodilo. Menda po 1562.1. je poslal Ungnad spis v presojo tudi Spangenbergu in ga mislil izdati najbrž pod njegovim okriljem. Spangenberg je spis vrnil, a ga ni več prejel72. Odslej se Ungnadovi konfesiji sled izgubi.
Ungnadov sklep, podpirati nemški protestantski propagandni tisk73, je bil izformuliran vsaj že sredi 1559.1. Spomladi 1561.1. bi bil rad oskrbel drugo izdajo izpovedi Ivana Sylvana, prej katoliškega duhovnika, takrat župnika v Kalbu. Pogajal se je že z avtorjem ter poslal knjigo74 tudi Marbachu v oceno75. Tudi ta načrt se pozneje ne omenja več, ko je absorbirala vedno bolj vse Ungna-dove sile skrb za lastno jugoslovansko tiskamo.
Vpliv zaželjene verske sredine in zaposlenosti se na Ungnadovo duševno razpoloženje ni izražal v ravni črti.
Misel na neuspeh napora, da uveljavi pri Ferdinandu svoje gmotne zahteve, ga je spravljala zopet in zopet iz ravnovesja. V neuspehu ie videl vedno izraziteje nameravano „silo in krivico",
o - Ung.-Marbachu 5. XI. 1559, Fechtius 100.
«« Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 93.
•>' Ep. cit. 92.
es Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 93; Albrehtu 15. III. 1562, Briefw. 261.
<•« Ung.-Marbachu 24. VI. 1559, Fechtius 92.
-f Ung. Marbachu 4. XI. 1559, Fechtius 100. -i Ung.-Albr. 15. III. 1562, Briefw. 261.
7- Spangenberg, Mansf. chronica I, 485.
73	Spredaj op. 64.
74	Sylvanus J. A., Christliche Bekannt).us... Mit einer vorred Johann.«
Brentzen. Tübingen. Ulr. Mcrhart. 1560.
" Ung.-Marbachu 20.11.1561, Fechtius 126.
„sramoto in psovanje"76. Da se godi to radi njegovega verskega prepričanja, o tem ni dvomil77. Od leta do leta se je bolj vživljal v vlogo verskega mučenika. Z nekim ponosom beleži: „Kdor sproži na cesarskem dvoru govorico o tem, da je Ungnadovo življenje zelo težavno in da dobiva kljub svoji nedolžnosti vedno nepovoljne odloke, dobi odgovor: ako bi se hotel priznati gospod Ivan zopet k Ces. Vel. (= postati katolik) in zopet služiti, bi stale njegove stvari boljše"78. V tej črnogledi nervoznosti se mu je zdel ves gmotni položaj mnogo temnejši, nego je bil v resnici. Opetovano poudarja svojo „ubožnost"70 in opasnost svojih dolgov80, poroča o potrebi prodaje Waldensteina in železnega rudnika81, opisuje, da bi mu bili „žena, hčere in otroci že čisto raztrgani"82.
Vendar je čutil v dnu srca tisto intenzivno zadovoljnost, ki jo čuti globokoveren človek, ako sledi brez ozira na gmotno stran svojemu verskemu kažipotu. Ta osnovni ton njegovega razpoloženja odmeva že iz pisma, ki ga je pisal dne 17. aprila 1557 svojemu kralju: „Daj Bog, da bi mogel doseči na lastno škodo in z izgubo udov lastnega telesa, da bi živelo Vaše Kr. Vel. vsaj pol ali četrt leta brez posvetnih skrbi v deželah, kjer je uvedena čista, božja, pobožna cerkev in kjer velja augsburška konfesija"83. Tri leta pozneje je javil pruskemu vojvodi: „... pod visoko častitim krščanskim dragim knezom vojvodo Krištofom wirttemberškim živim tako dobro in v takem srčnem veselju, da izjavljam kljub svoji ubožnosti ... za najvišjo resnico, da ne bi hotel menjati z nobenim cesarjem, kraljem ali drugim podobnim mogotcem.. "84.
Najsočnejšo hrano je dobivala ta notranja Ungnadova zadovoljnost pač iz dela za jugoslovansko tiskarno.
-<< Ung .Maks. 3. V. 1557, Sitzungsb. 1849/VI, 339.
Prim. Ung.-Albr. 25. III. 1560, Briefw. 226.
™ Ung.-Albr. 12. IX. 1561, Briefw. 232.
Ung.: * Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv; Albr. 25. III. 1560, Briefw. 226.
s° Ung.: Maks. 3. V. 1557, Sitzungsb. 1849/VI, 345; Ferd. 22. VIII. 1559. o. c. 351.
S1 Ung.-Albr. 12. IX. 1561, Briefw. 231.
83 Ep. cit. 232.
* Ung.-Ferd. 17. IV. 1557, inom. drž. arhiv. Ung.-Albr. 25. lil. 1560, Briefvv. 226.
5.1
Jezik svojih slovenskih podložnikov je Ungnad pač razumel in ga za silo ter s tipičnimi posebnostmi rojenega Nemca tudi govoril. Podmena pa ostane tudi ta trditev, ker ohranila se je izpod njegovega peresa samo tista slovenska beseda, ki jo je graščak na slovenski zemlji najčešče čul: gospod1 a. Hrvaščine pred odhodom na granico ni razumel2 in si je po vsej priliki tudi na granici rii v izdatni meri prisvojil3; da glagolice ah cirilice ni znal brati, se sme trditi z vso gotovostjo.
Nazori, ki jih je imel o južnih Slovanih za časa svojega bivanja v domovini, so bili gotovo še zelo temačni. „Cirilica" mu je srbski jezik. Na jugu vidi tri jezike: slovenskega,hrvaškega in „cirilskega"4, „cirilico"5. Da bi bil imel že doma jasne pojme o razprostranitvi jezika in pisma po celi Hrvaški5, Slavoniji6 , Dalmaciji6, Bosni", Srbiji7, Bolgariji7 in Turški8 tja do Carigrada9, bi bilo ob sebi možno, ker so krožile take verzije tudi po sodobnem tisku10, vendar se zdi verjetnejše, da je zaznal te stvari šele pozneje11. O hrvaških misalih in brevirjih12 je mogel pač že na granici kaj slišati. Prosvetne razmere na slovenskem jugu je presojal s stališča verskega fanatika, ki se ne istoveti z narodom: „Hrvati in Slovenci so mu' bili vedno in vsekdar sirovo, brezbožno, papistično ljudstvo, ki so živeli tako, da niso poznali niti Boga in njegovih zapovedi, besede
1 Dosedanje izsledke k temu poglavju prim. v uvodu (I. letnik ČJKZ) 69—71 (5).
ta Ungnad-odboru kr. 24. XI. 1562, Trubers Briefe 282: cospod Ungnad.
Ungnad-Ferd. (1539), Sitzungsb. 1849/II, 333.
s Ungnad-odb. kr. 12. IX. 1562, Trubers Briefe 228: (churfiirst-pfalz-graf) durch seine räthe u. geheimen Sekretäre habe fragen lassen, ... ob er [Ungnad] die spräche verstehe, worauf sein diener der sache zu gut gegeben, er [Ungnad] verstehe die spräche etwas weniger.
« Ungnad-Marbachu 20.11.1561, Fechtius 126.
= Ungnad-Albrehtu 14. IX. 1561, Briefw. 240.
Ungnad: Albrehtu 14. IX. 1561, Briefw. 242; nemškim mestom 4. IV. 1563, Kostr. 175.
» Ungnad-nemškim mestom 4. IV. 1563, Kostr. 175.
- Ungnad: odb. kr. 12. IX. 1562, Trubers Briefe 230 (Syrvey); nemškim mestom 4. IV. 1563, Kostr. 175.
s Ungnad-Albrehtu 14. IX. 1561, Briefw. 240.
9 Ungnad: Albrehtu 14. IX. 1561, Briefw. 242; nemškim mestom 4. IV.
1563, Kostr. 175.
i» Kidrič, Bartholomaeus Gjorgjevic, Wien 1920, 4. pogl., 173. opomba,
""ii Prim. izpričevalo kranj. strokovnjakov z dne 18. VIII. 1559, Kosti". 2.
božje in povelja božjega, niti hudiča, ker niso imeli blizu tisoč let nikogar, ki bi jih bil krščansko poučil"12.
Zveza, v kateri govori Ungnad o „našem ljudstvu"13, kaže, da se je čutil za Nemca. Skrb za slovensko ali hrvaško knjigo bi se bila pri njem brez zunanje pobude iz gole reformatorske gorečnosti jedva kdaj izcimila. Sploh se zdi, da notranjeavstrijsko nemško plemstvo samo na evangeljsko pojmovanje 14. poglavja 1. Pavlovega pisma do Korinčanov, v katerem tiči doginatični pomen reformacije za narodne jezike, ni moglo najti logičnega slovenskega odgovora: še v času, ko je Trubar že tiskal prvo slovensko knjigo, , so imeli Ungnad in somišljeniki v štajersko-koroškem stanovskem odboru na programu samo nemški liturgijski jezik14.
Da se je Ungnad še v dobi svoje katoliške orijentacije površno seznanil s Trubarjem, bivšim imeteljem kaplanije pri sv. Maksimilijanu v Celju15, ali z Vergerijem, bivšim papeževim odposlancem na državnih zborih in na Ferdinandovem dvoru10, ni izključeno', toda nikakor ni upravičeno izvajati iz te eventualnosti dalekosežne zaključke o začetkih njegovega zanimanja za tisk južnih Slovanov. Med tistimi, ki so dobili prvi Trubarjev spis na ogled in v popravo17, Ungnada po vsej priliki ni bilo. Sploh ni nobenega dokaza za domnevo, da bi bil deželni glavar štajerski za prvi slovenski tisk in za postanek literarne zveze med Trubarjem in Vergerijem le količkaj storil. In če je začel v prvih mesecih 1555. leta res že vsaj za nekaj časa koketirati s slovensko literaturo, je mogel provzročiti novo njegovo orijentacijo samo sel, ki ga je odpremil Trubar kmalu po 27. januarju 1555.18 iz Kemptena na Kranjsko, da informira o zvezi z Vergerijem, poprosi literarnih pomočnikov19 ter opozori na Vergerijev program, naj bi imel novi prevod biblije „primešane elegantnejše besede"20 ter bil „narečjem tako prilagojen", da ga
-2 Ungnad: Albrehtu 14. IX. 1561, Briefw. 240; nemškim mestom 4. IV. 1563, Kostr. 176.
13 Ungnad-Frankfurtu 1. IX. 1563; Pivko, Ungnadovi stiki z mestom Frankfurtom, Trub. Zbornik, Ljubljana 1908, 46.
Auf der geistl. Salzb. prov. statuta deren von Steyr antw., Loserth, Provinzialsyn. 278.
15 Trubar, Novi test. I, predgov. fol.alllj; Einkommenbek. vom 12. XI.. 1543, Briefe 17.
i" Sixt Ch. P., P. P. Vergerius, Braunschvveig 1855, 16.
,r Trubar, Novi test. I, predgov. a 11 j b.
13 Verger-Krištofu 27.1.1555, Briefw. 90.
19 Trubar, Novi test., predgov. fol. b a.
5« Verger-Krištofu 13. VII. 1555, Briefw. 110.
nebi razumele „samo Koroška, Kranjska in nekatere sosednje pokrajine", ampak tudi ostali slovanski narodi, vsaj glavni, in zlasti Dalmatinci21.
Nič ne govori za sodbo, da bi bil tudi Ungnad med tistimi, na katere je naslovil Trubar svojega odposlanca, seveda je pa mogel izvedeti od Kranjcev za akcijo tem hitrejše, ker je bil ravno v tej dobi22 radi granice ž njimi vedno v stikih. Verger beleži res, da je prispel 7. julija 1555. k njemu „sel s Kranjske, ki so ga poslali mnogi plemiči, zlasti pa gospod Ivan Ungnad"23. Vesti in naročila, ki jih je prinesel odposlanec, bi se bila izrekla torej tudi v Ungna-dovem imenu: obljuba, da bodo k stroškom „bogato" prispevali, opomin, „da hočejo imeti prevod v svojem lastnem (slovenskem) jeziku in da ni treba skrbeti za primes elegantnejših besed, ki bi bile razumljive vsem Slovanom, ampak zgolj za rabo takih, ki so pri njih v splošni upotrebi, četudi se zdijo drugim neokretne23. V teku prihodnjih mesecev beleži Verger še nekoliko „pisem in odposlancev", ki bi mu jih bili poslali „bratje, ki prebivajo na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem"24, med njimi Ungnad, „najvnetejši izmed vseh"24ki bi bil poslal Vergeriju celo „prevod štirih evangelistov"25.
Ta „prevod štirih evangelistov" pa je obstojal po vsej priliki samo v Vergerijevi domišljiji. Do eventualne srečne najdbe Ungna-dovih pisem Vergeriju, ostane sploh odprto vprašanje, v koliki meri je Verger glede Ungnada proti Krištofu — pretiraval. Dejstvo je, da stoje okoliščine razvoja jugoslovanskega protestantskega tiska v naslednjih štirih letih s tako Ungnadovo vnemo iz 1555. leta — v nasprotju. Dočim je bil po odstranitvi Vergerija gibalo pokreta dlje časa zopet. Trubar, Ungnad vkljub razgovoru z Vergerijem v Lipskem26, obisku v Stuttgartu26, preselitvi v Urah2,i ter pripravljenosti k izdavanju različnih nemških polemičnih spisov27 za jugoslovanski tisk še vedno niti z mezincem ni ganil: ni sodeloval pri
21	Verger, Dialogi quatuor de libro quem St. Orius (etc.) edidit, Tübingen 1559, 63.
22	Prim. 2. pogl. (CJKZ. I) 173.
=3 Verger-Krištofu 13. VII. 1555, Briefw. 110.
24 Verger-Krištofu S. VIII. 1555, o.e. 111.
S4a Verger-Krištofu 8. VIII. 1555, o.e. 112.
a* Verger-Krištofu 12. XI. 1555, o.e. 113. s» Qlej 3. pogl. (ČJKZ. II) 47—48.
27 Glej 4. pogl., opomba 64.
najetju Konzula-8 ali Dalmatina20, ni kumoval pri rojstvu ideje o rezbi in litju glagoljskih30 ter o potrebi nabave cirilskih31 črk, ni odgrnil perspektive za izpreobrnitev Turkov s pomočjo hrvaško-srbskega tiska82 ter tudi ni dajal ali pridobival prvih denarnih prispevkov33. Ta štiriletna pasivnost je vsekakor čudna, ako je obljubil Ungnad res že 1555. leta za slovenski tisk bogate prispevke.
Pod konec 1559. leta se pokaže Ungnad naenkrat v novi osvetljavi.
Nekdo je ovadil Trubarja pri Krištofu „pismeno in ustmeno", da se nahajajo v „njegovih slovenskih prevodih nepravilna tolma-. čenja, velike zmote, napačne razlage, sanjarske in zwinglijanske misli o krstu, večerji Gospodovi in opravičen ju"34. Reformator je iskal po vsej priliki posredovalcev ter se spomnil begunca v Aman-denhofu. Nedvomno je bil Ungnad tisti, s čigar „pomočjo in zvesto podporo" se je Trubarju posrečilo, „četudi s težavo", da je ovadbo „deloma ovrgel"35. Sedaj je bilo Ungnadovo zanimanje res vzbujeno: oba s Krištofom sta Trubarju izjavila, „da ne bodeta svetovala in pomagala le sama, da se prevajanje biblije v slovenski in hrvaški jezik nadaljuje, ampak nagovarjala k temu tudi druge volilnike in kneze, ako dobita verodostojno obvestilo, da so (Trubarjeve) knjige dobre in razumljive"36.
Prvo resno naveščenje literarne zveze med Ungnadom in Trubarjem je izpričano torej za zadnje dni 1559. leta. Okoliščine opra-
ia Strokovnjaki-konzulu 28. VIII. 1559, Kostr. 1; konzul-Ungnadu (XI. 15.61), Trubers Briefe 154; Klombner-Trubarju 24. 11.1560, Kostr. 8; Trubar-odb. kr. X. 1562, Briefe 245.
Klombner Trubarju 24.11.1560, Kostr. 6. 3° Trubar, Novi test. I, predgov. fol. b b; Trubar: Ungnadu 1 .IV. 1560, Briefe 71, 4. XI. 1561, o.e. 150; Maksimilijanu 2.1.1560, o. c. 41 ; Klombner-Trubarju 24.11.1560, Kostr. 4.
•i» Strokovnjaki-Konzulu 18. VIII. 1559, Kostr. 2. Ep. cit. 3.
Verger-Krištofu 6. 1.1555, Briefw.79; 13. VII.1555, o.e. 110; 18. VIII. 1555, o.e. 112, — Trubar, Novi test. I., predgov. fol. a lllj (b), fol. b (b); Maks. 2.1.1560, Briefe 40—41; Ung. 1. IV. 1560, o.e. 71, 4. XI. 1561, o.e. 148; — Klombner: Ungnadu (11.1560), Schnurrer 40; Trubarju 24.11.1560, Kostr. 4; — Ungnad-odb. kr. 12. IX. 1562, Trubers Briefe 230. — Glej še: Bonert G., Liebestät. der evang. Kirche Württembergs für Österreich bis 1650, Jahrbuch der Geschichte der Protestanten in Österreich XXIV (1904),376. »* Trubar-Maks. 2.1.1560, Briefe 36. •i» Ep. cit. 37.
3« Trubar-Lambergu 12.1.1560, o. c. 54.

vičujejo domnevo, da je bil provzročitelj tega naveščenja Trubar, ki je pritegnil v sili Ungnada v svojo interesno sfero.
Šele sedaj so se začeli obračati prijatelji literarnega pokreta v domovini s pismi tudi do Ungnada.
Na Slovensko so prinesla vest o Ungnadovi obljubi najprej pilsma, v katerih je prosil Trubar izpričevala o pravovernosti svojih knjig: pismo deželnemu odboru kranjskemu z dne 12. januarja 156036, kateremu se je pridružilo pač še pismo Klombnerju37 in somišljenikom v Celju38. Isti pot, ki je prinesel Trubarju zaprošeno izpričevalo deželnih stanov z dne 20. februarja 1560.39 in pismo Klombnerjevo z dne 24. februarja 1560.40, je prinesel tudi za Ungnada pismo „mesta Celja in drugih dobrih gospodov in pre-bend ljubljanskih"41, med njimi Klombnerja42.
Šele odslej je čutil tudi Trubar potrebo, da informira o vsem Ungnada.
Čim je prejel Krištofovo pismo z dne 29. februarja 1560., kjer mu na podlagi poročila kralja Maksimilijana z dne 19. februarja 1560.43 nadaljevanje tiska zopet dovoljuje44, je poslal takoj „k gospodu Ungnadu posebnega sla in mu pisal, kaj mu je pisal knez"45. Izpričevalo kranjskih deželnih stanov in ostalo domovinsko pošto je poslal bivšemu deželnemu glavarju s pismom z dne 1. aprila 1560., kjer je rahlo opozoril na dano obljubo ter razgrnil svoje načrte in ukrepe glede hrvaškega tiska: „In Vaša Milost blagovoli vzeti do znanja, da sta dva hrvaška duhovnika vse omenjene moje knjige prevedla v hrvaški jezik in črko in da je te knjige mnogo Hrvatov pregledalo in aprobiralo... Enemu hrvaškemu duhovniku, namreč Stjepanu Konzulu, sem pisal, naj gre v Nürnberg in upam, da je že tam ter da rezati in liti hrvaške črke... Pomoči, to je denarja nam hoče primanjkovati ... Če bi mogel dobiti pri krščanskih volilnikih in gospodih vsaj toliko sveta in pomoči, da bi mogel vzdrževati omenjena dva Hrvata pri tisku v
« Klombner-Trubarju 24.11.1560, Kostr. 4. a» Trubar-Ungnadu 1. IV. 1560, Briefe 70. ™ Kr. stanovi-Trubarju 20.11.1560, o.e. 64—65.
Klombner-Trubarju 24.11.1560, Kostr. 3—8. " Trubar-Ungnadu 1. IV. 1560, Briefe 70. « Prim. uvod (CJKZI) 74.
« Maks.-Krištofu 19.11.1560, Trubers Briefe 56—59. " Krištof-Trubarju 19.11.1560, o.e. 60. « Trubar-Budini 19. III. 1560, o. c. 69.
/
Tubingenu ter imel 500*ali 600 goldinarjev v zalogi za tisk, bi hrvaški tisk v teku 10 ali 12 tednov začeli...4" V pismu Klomb-nerja in tovarišev je čital Ungnad v istem času prošnjo, naj poizkusi doseči pri Krištofu, da „nakloni gospodu Primožu v bližini kake tiskarne prebendo ali župnijo, kjer bi mogel imeti pri sebi gospoda Štefana in še dva hrvaška duhovnika ter izgotavljati prevod"47.
V	sredini aprila 1560. leta je gospodar slovensko-hrvaškega literarnega podjetja sicer še vedno Trubar, a tudi Ungnad ima že priliko, da presoja poleg kope bodril in nasvetov tudi trikratno4* izpolnitev pogojev, pod katerimi je bil obljubil Trubarju podporo in priprošnjo. Da vidimo, v kakem obsegu je izvrševal svojo obljubo v sledečih mesecih.
Za naročbo črk se še ne brine: Konzul je dospel v Niirnberg 23. aprila 15604!) po naročilu Trubarjevem46 ter naročil glagoljske črke.
V	priskrbo novih sredstev se še ne meša. Krištofu namiguje v pismu z dne 13. julija 1560. Trubar, da „za slovenski in hrvaški tisk ne manjka drugega ničesar, kakor založba tiska in vzdrževanje , treh hrvaških oseb"; obenem mu našteva želje, ki bi jih naj vojvoda podpiral pri kralju Maksimilijanu. „Vaša kn. milost... blagovoli kralju Maksimilijanu pisati in ga prositi, naj se pogaja s svojimi zvestimi in pokornimi podložniki peterih dolnjeavstrijskih dežel in z ogrskimi in hrvaškimi grofi, gospodi in deželani in jih nakloni, da nam pomorejo ,hrvaški tisk' začeti in končati"50. Nekoliko pozneje piše Maksimiljanu samemu še razločneje: „Vaše Kraljevo dostojanstvo . .. blagovoli se z gospodi in deželani v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem ... in z ogrskimi in hrvaškimi grofi in gospodi pogajati
m jih nakloniti, da nam pomorejo založiti slovenski in hrvaški tisk in vzdrževati pri tisku tri hrvaške osebe . . Vaše kraljevo Veličanstvo blagovoli to naše delo priporočiti knezu ob Reni in knezu Wirtemberškemu, Njihove Knežje Milosti nam bodo dale nedvomno izdatno podporo in nas preskrbele s kruhom in vinom51.
*« o. c. 71.
' 47 Klombner-Ungnadu okoli 20.11.1560, Schnurrer 42.
4S a) Schriftl. bericht ii. Trub. wind, biicher, Trubers Briefe 57. —
b) Dež. stan. kr.-Trubarju 20.11.1560, o. c. 64—65. — c) Klombner Ungnadu
ok. 20. II. 1560, Schnurrer 40.
40 Konzulov račun o tiskari, Bučar, Pov. 79.
Trubar-Krištofu 13. VII. 1560, Trubers Briefe 80.
« Trubar-Maks. 13,—27. VII. 1560, o. c. 83—84, 91—92.
Iz lastnega žepa za nabavo hrvaških črk še ne prispeva. Trubar je dal Konzulu poleti 1560. leta 40, v jeseni 68 goldinarjev52. Kranjci so „mu poslali obenem z drugim denarjem" prispevke, ki so jih „priskrbeli v Trubarjevem imenu", da nadomestijo lastnih obljubljenih 100 goldinarjev, potrošenih za slovenski tisk: prispevek Nižje Avstrije v znesku. 100 dolarjev, prispevek Gornje Avstrije v znesku 100 goldinarjev53. A tistih 71 goldinarjev, ki so jih prispevali v tej dobi posamezni Nurnberžani04, je nabral pač Konzul. In ako se je nabralo res kaj v Burckhausenu „in drugod" na Bavarskem, je provzročilo to zopet Konzulovo „glasno kričanje, da tiska hrvaško in turško biblijo"55.
O kraju hrvaškega tiska še odločuje Trubar brez sodelovanja Ungnadovega. Ko se je sprijaznil s pozivom kranjskih stanov, naj se vrne na Kranjsko55, se je moralo ob takratni razdelitvi vlog samo ob sebi roditi tudi vprašanje, ali ne bi kazalo prenesti hrvaške tiskarne v Ljubljano >13. julija 1560. je prosil Krištofa58 , 25. julija 1560. pa Kranjske stanove57, naj izposlujejo po kralju Maksimilijanu pri cesarju dovoljenje za tisk slovenske in hrvaške biblije v Ljubljani.
Končno Ungnad še tudi računov ne vodi: Trubar58 in Konzul5® imata vsak svoje račune.
V teku sedmih mesecev ni prevzel Ungnad niti v eni akciji literarnega pokreta vloge, ki bi se mogla označiti za realizacijo obljube izza zadnjih dni 1559. leta! Ali ni to migljaj, da se stvari ni bližal spontano iz notranje potrebe, ampak le takrat, ko ga je izzvala krepkost in vztrajnost zunanje pobude?
Za odločitev Ungnadove vloge v jugoslovanskem literarnem pokretu od jeseni 1560. leta naprej je treba spraviti v sklad več deloma si nasprotujočih poročil: T.) Konzul poroča v svojih računih, da se je odpravil z glagoljskimi črkami iz Niirnberga 20. avgusta 1560.00 — 2.) Ungnad beleži v seznamku svojih posojil za hrvaško
52 * Slav. Bucherdr. Tub., fase. III rač. 42, Bufar Pov. 78. m Trubar-Ungnadu 4. XI. 1561, Briefe 148. 04 Schnurrer 50.
30 Kranjski stanovi-Trubarju 10. VI. 1560, Trubers Briefe 74—76. s« Trubar-Krištofu 13. VII. 1560, o. c. 80. " Trubar-kranjskim stanovom 25. VII. 1560, o. c. 87. «s Slav.Biicherdr.Fase.llI, št. 42, Bučar Pov. 70. o. c. f ase. III, 1/2, št. 352 1. c.
Bučar, Pov. 79. — Prim.: Schnurrer 50; Elze, Trubers Briefe 86.
tiskarno01: „Št. 1: Prvič je posodil... Ungnad 14. novembra 1560. v Blaubeuru... Konzulu... 65 goldinarjev 5 reparjev za popotnico in da more spraviti hrvaške črke iz Niirnberga v Regensburg in od tam v Tiibingo. Istotako voznine za omenjene hrvaške črke iz Ulma do Uracha je plačal 1 goldinar 9 rep. Istotako za konja, ki ga je jahal takrat gospod Štefan iz Ulma v Urach, je plačal 11 rep. 1 kr. Istotako Hansu Fingerlinu, meščanu v Ulmu, je plačal za dolg gospoda Štefana 2 goldinarja". — 3.) Trubar piše pozneje02 Ungnadu: „Konzul me je v začetku tolažil, da uredi celo hrvaško tiskarno s 50 goldinarji, zato V. M. najprvo tudi ničesar drugega za to pod-, jetje nisem prosil, razen da mi pomorete do župnije blizu Tubinge, kjer bi mogel preživljati sebe in Konzula, dočakati izgotovitev slovenskih in hrvaških prevodov in tiskati v Tubingi. Toda, ko je jahal Konzul iz Regensburga k Vaši Milosti v Blaubeurn, ne vem kako se je z V. M. pogodil; nato so nastali ti veliki stroški. — 4.) Trubar javlja deželnim stanovom kranjskim: „Ko sem se s... Konzulom iz tehtnih vzrokov in na prošnjo velikih gospodov odločil, še predno sem dobil (2. decembra 1560.) pismo (da se naj preselim v Ljubljano), da napravim pred odhodom na Kranjsko za Božič (1560) v Tubingi poskus s hrvaškim tiskom . . . sem spravil o . . . Božiču (1560.) Konzula s hrvaško tiskarno vred v Tiibingo. A ko sem prišel (9. januarja 1561.) v Tiibingo, je bil Konzul težko bolan ... Silno me je vznemirjalo, da leži zastonj tukaj hrvaška tiskarna in da ne morem izpolniti svoje obljube: pred nekaj tedni sem pisal namreč knezu Wurtemberškemu, . . . Ungnadu in . . . Ulriku v. Einzig, da začnem po Božiču s hrvaškim tiskom. In ko stm ugibal ter začel medtem tiskati Epistole (Novi test. II b), je prišel k meni v Tiibingo Ungnad. Začel sem govoriti z N. M. ter z drugimi učenimi možmi ter se posvetovati, kaj bi se dalo storiti, da se hrvaški tisk zasnuje in nadaljuje. Nato mi je svetoval gospod Ungnad, nekaj doktorjev in tudi gospod Štefan Konzul sam, naj odpremim takoj posebnega pota do V. M. in do Ljubljančanov, da nam pošljejo obenem s popravljenimi primerki še 3 sposobne Hrvate ... Tukaj v Tubingi bodo dobivali od kneza dobro prehranitev in precejšnjo plačo... O. Štefan nam ne more tokrat pomagati... Čim dotiskamo katekizem, ustrežem takoj Vaši želji ter se odpravim
« Bučar, Ivan Ungnad; jugosl. tiskara, Carniola VI (1915), 232.
•	14*
proti Ljubljani'". — Tubinška univerza svedoči 14. junija 15o4., da „je začel... Ungnad... pospeševati slovensko, hrvaško in ciril-sko prevajanje... na željo..." kralja Maksimilijana pred tremi ieti (1561 .)64.
Med datiranjem Konzulovim in Ungnadovim obstoja nasprotje: ker je odšel Konzul z glagoljskimi črkami iz Nurnberga 20. avgusta, ni šel ponje šele po 14. novembru! Pomota je v Ungnadovem računu.
Gre za ugotovitev zaporednosti in notranje zveze razpleta:
Trubar se je prepričal, da cesarjevega dovoljenja za tiskarno v Ljubljani ne doseže, z realizacijo ljubljanskega poziva pa je moral računati. Sklenil je, da spravi hrvaški tisk pod lastno firmo v Tiibingi pri Morhartu v tir ter natisne za poskušnjo katekizem: tiskarna bi dobila na razpolago samo tuje črke in korektorje ter delala proti obračunu, ki bi se poravnal iz izkupička in eventualnih darov; Konzula bi preživljal ob dohodkih dobre župnije sam, za nabavo glagoljskih črk še računa 50 goldinarjev; od Ungnada želi zgolj protekcije pri iskanju dobre župnije v bližini tiskarne. Svoj sklep je izporočil med 20. avgustom in 14. novembrom 1560. Konzulu in obenem menda tudi tistim trem gospodom, na čijih pomoč je računal: Ungnadu, Krištofu, Einzigu.
Zdi se, da je hotel Konzul sedaj nekaj v Trubarjevih računih prekrižati. Da je dal na svojo roko inicijativo za sestanek z Ungna-dom v Blaubeurnu, je gotovo. Motivi se dajo samo ugibati: izpre-vidnost, da je cenost glagoljskih črk. proti Trubarju pretiraval? želja, da se osvobodi Trubarjevega šefovstva? načrti, da kupi razen črk še tiskalnico?
Ungnad je dal nato 14. novembra 1560. v Blaubeurnu Konzulu v obliki posojila prvi svoj prispevek za jugoslovanski tisk: njegovi odnošaji do Trubarjevega podjetja so dobili brez Trubarjeve vednosti obliko razmerja med verovnikom in dolžnikom. Trubarjevo namiga vanje o pogodbi med Ungnadom in Konzulom, ki bi se bila sklenila v Blaubeurnu, v poznejših dogodkih ne nahaja opore.
Med 14. novembrom in 25. decembrom je krenil Konzul z glagoljskimi črkami iz Regensburga proti Tubingi. Ni izključeno, da je vozil takrat s seboj tudi že tisto tiskalnico, ki se pojavi
«2 Trubar-Ungnadu 28. XI. 1562, Briefe 293.
«3 Trubar-stanovom kranjskim 26.1.1561. Briefe 99—100.
<"> Kostrenčic 225—226.
05 Ungnadov račun ad. 5. IX. 1561, Bučar, Carniola VI, 234.
pozneje65 v posesti podjetja. Trubarjev: „spravil" pomenjapač: „dal spraviti"; osebno se Trubar prevoza ni udeležil. Konzul se je vozil skozi Urah in prišel v denarno stisko, iz katere mu je pomagal zopet Ungnad z majhnimi posojili.
Konzul je deponiral glagoljske črke in eventualno tiskalnico v Morhartovi delavnici in kmalu nato zbolel. Hrvaški tisk bi bil najbrž tudi ob zdravem Konzulu slabo napredoval, da se ni našla nova gmotna zasnova. Dne 9. januarja 1561. je prišel v Tiibingo Trubar, pozneje še Ungnad. Trubar je pravilno presodil položaj ter začel iskati izhoda. Zbrala se je prava konferenca: Trubar, , Konzul, Ungnad in še več učenih mož, doktorjev, pač tubinških teologov. Glavno besedo je imel po vsej priliki Trubar.
Konferenca v Tiibingi se je vršila med 9.- in 26. januarjem 1561. Ker govori Trubar o „dolgem ugibanju", gre pač za čas okoli srede januarja. Rezultata konference pa Trubarjevo poročilo deželnim stanovom ni izčrpalo: po vsej priliki je dobilo na tej konferenci Ungnadovo razmerje do jugoslovanskega protestantovskega tiska tako obliko, da se sme reči: tukaj se je ustanovil Ungnadov biblijski zavod, ali po Ungnadovo: „slovenska,hrvaška in cirilska tiskarna".06 Pri ustanovitvi Ungnadovega biblijskega zavoda je bila v ospredju razdelitev vlog: Ungnad je postal lastnik tiskarskega inventarja ter dobil vlogo oficijalnega zavodovega „pospešitelja, pa-trona in blagajnika"07; Trubarju se je prisodilo dostojanstvo „prin-cipala"08, ravnatelja za notranje poslovanje, razdelitev literarnega dela itd.; Konzul je ostal „hrvaškega jezika tolmač in korektor"89. Za vsebino stvari, ki bi se v zavodu tiskale, ni bil odgovoren Ungnad: gotovo se je določilo, da odgovarja za slovenski tisk Trubar, za hrvaškega Konzul.70
Končni Ungnadov cilj je bil tisk celotne hrvaške in slovenske biblije.71 Sicer je prevzel program, kakor ga je imel že prej Trubar:
66 * Ungnad-Ernestu henneb. 20. IX. 1562, Henneb. Gem. Archiv.
Trubar-Maks. 27. X. 19G1, Briefe 142.
98 Ungnad: Knezom 14. IX. 1561, Kostrenčič 50; Trubarju 12. IX. 1502, Trubers Briefe 216; stanovom kranjskim 12. IX. 1562, o.e. 225; Ernestu henneb. 20. IX. 1562, skupni henneb. arhiv; stanovom 24. XI. 1562, Trubers Briefe 275.
08 Konzjil-Krištofu 19. XI. 1563, Kostrenčič 190 (podpis).
7" Prim. Ungnad: Krištofu XI. 1563, Trubers Briefe 361; Trubarju 20. IX. 1564,o. c. 424.
Ungnad-Marbachu 20.11.1561, Fechtius 126.
novi slovenski tiski; prevodi vseh slovenskih knjig v hrvaščino; hrvaške izdaje z glagolico in cirilico. Tudi Ungnadov slovenski program je bil zelo bogat: cerkvena naredba, Augsburška konfesija, Očenaš „z jako lepo razlago ter jako lepimi in koristnimi pridigami za vsako leto, 18 po številu", Luthrova hišna postila, konec Novega testamenta, Stari testamenti72.
Pravilnost sklepa o ustanovitvi Ungnadovega biblijskega zavoda okolu srede januarja 1561.1. sledi tudi iz dejstva, da se začenja Ungnadovo sodelovanje kazati izrazito šele po tem času: na njegovo „ponižno prošnjo in priporočilo" je definitivno izformuliral vojvoda Krištof neposredno po tej konferenci obljube, ki jih je bil dal Trubarju že konec 1559. 1., ter se zavezal, da bo v Tiibingi „vzdrževal tri osebe, zmožne slovenskega, hrvaškega in cirilskega jezika"73, jim dajal namreč „dobro preskrbo in precejšnjo plačo"74, „da izvršijo tisk biblije v slovenskem in hrvaškem jeziku"73; Uh-gnad pred vsemi je svetoval sedaj Trubarju, naj piše v Ljubljano po „enega ali dva dobra Hrvata"75; šele sedaj je začel radi tiska ^ pisati pisma, v katerih se s podjetjem identificira, govori o svojih korakih v njegov procvit, prosi, agitira: 27. januarja 1561. deželnemu oskrbniku kranjskemu70, 20. februarja Marbachu77, 12. aprila kralju Maksimilijanu78; in šele od 28. februarja naprej se je vodil njegov račun79 tako, kakor ga je moral voditi blagajnik podjetja.
Tudi v zadnji fazi formulacije svojega razmerja do jugoslovanskega tiska ne kaže Ungnad znakov spontanosti bližanja. Odkod je prišla pobuda, da je stopil bivši deželni glavar štajerski na čelo jugoslovanskega tiska? Kralj Maksimilijan ne more priti v poštev, ker je izvedel za Ungnadov angažma iz pisem Trubarjevih in ga bodril k vztrajnosti šele 5. maja 1561.80, torej v času, ko je stal Ungnad že nekaj mesecev na čelu podjetja. Prvi denarni prispevek za jugoslovanski tisk je izvabil Ungnadu Konzul, za definitivno
72	Ungnad-Albrehtu 12. VII. 1562, Briefw. 274.
73	Ungnad-Marbachu 20.11.1561, Fechtius 126.
74	Trubar-stanovom kranjskim 26.1.1561, Briefe 100.
Trubar-stanovom kranjskim 26.1.1561, o. c. 100.v .
70 Gailenberg-Ungnadu 14.11.1561, Kostreneič 12..
77 Fechtius 126.
™ Kostreneič 15.
79 Bučar, Carniola VI, 232.
w Kostreneič 29.	. K.	,	f
■
formulacijo njegovega razmerja do literarnega pokreta pa je bil po vsej priliki odločilen vpliv Trubarjev.
V naslednjih letih je sodeloval Ungnad pri „slovenski, hrvaški in cirilski tiskarni" v celem obsegu svoje vloge.
Najdalekosežnejše je bilo njegovo stremljenje po centralizaciji dela: med 19.marcem in 12.aprilom 1561. je priskrbel Trubarju faro v Urachu81 ter začel istodobno82 smotreno delovati v smeri, da se osvobodi Morhartove tiskarne ter namesti v svojem Amandenhofu tiskarno in osebje: približno od 1.oktobra 1561. se je moglo tiskati v Urachu z glagoljskimi in cirilskimi črkamiss, od 28. avgusta 1563. z antikvo, od 22. septembra 1563. s kurzivo, od 22. januarja 1564. s fr akt uro84, menda spomladi 1564. so prispele v Amandenhof velike inicijalke83, v drugi polovici istega leta drevorezi Hansa Broza-merja30.
Za denarne prispevke se je obračal sam naravnost le do kralja Maksimilijana87, do nemških knezov in do nemških mest88, torej tje, kjer bi bili dosegli njegovi literarni sodelavci jedvali toliko kakor on. Obenem je nosil sam ves denarni riziko in s svojimi posojili delo sploh omogočil: 21.oktobra 1561. so znašala 922 gld, 7 reparjev in 9 fenigovs9, o Jurjevem 1562. že okoli 1100 gld.00, o Jurjevem 1563. celih 3000 gld.61, o Jurjevem 1564. še vedno 2445 gld, 4 rep. in 1 pen.92, ob Ungnadovi smrti dne 27. decembra istega leta pa vsled novih tiskov in nedostatka posebnih prinosov pač ne mnogo
91 Trubar-Kislu 10. III. 1561, Briefe 104; Ungnad-Maks. 12. IV.1561,
Kostrenčič 18.
« Prim. Ungnadov račun 1560—1561 pod 29.111.1561, Bučar, Car-
niola VI, 232.
88 o. c. 232—234.
S4 Ungnadovi računi, Bučar, Pov. 82. ss Kidrič, Kirchenordnung, Heidelberg 1919, 6.
Jagič (Pismo o Prorokih 1564), Vjenac XXXVIII (1896), 60. « Ungnad-Maks* 12. IV. 1561, Kostrenčič 15—19. «s Ungnad: Knezom 14. IX. 1561, Kostrenčič 46—52; 'Juriju Ernestu henneb. 20: ir. 20. X. 1561, skupni henneb. arhiv, Meiningen; * Bopu henneb. 20. IX. 1562, ibid.; mestom in knezom 4. IV. 1563, Kostrenčič 172—179; Frankfurtu I. IX. 1563, Trubarjev zbornik 46—48.
«s Ungnadov račun 1560—1561, Bučar, Carniola VI, 232 si. a<i Ungnadov račun, Schnurrer 60; prim. Ungnad-dež. upravi kranjski 18. IX. 1562, Trubers Briefe 227.
91 Ungnadov račun, Schnurrer 60.
" Tub. univ.-Ungnadu 14. VI. 1564, Kostrenčič 128.
manj od 3500 gld., ki se njegovim potomcem niso nikdar povrnili. Njegovi računi"3 in oficijalni seznamki naklad94 niso sicer prosti znakov zakesnelosti in netočnosti, splošno pa dokazujejo, da se je Ungnad zavedal odgovornosti, ki so mu jo nakladali izprošeni prispevki.
Vloge sodnika pa ni vršil vedno podjetju v prospeh. V prepiru med Trubarjem na eni in Konzulom, Dalmato ter Klombnerjem na drugi strani95 se je pridružil kmalu brez vsake kritike Trubarjevim nasprotnikom; o Trubarju in njegovi vlogi je govoril prej z največjim spoštovanjem90, poslej je rabil ravno nasprotne barve97. Z nepristranostjo bi bil mogel nasprotnike pomiriti in ustvariti predpogoj za obstoj podjetja po svoji smrti.
Pripomnje nekaterih nemških knezov iz druge polovice 1561.1., „naj založijo stvari, ki se tičejo kranjskega jezika, (kranjski) stanovi"98, Ungnad v začetku ni vpošteval. V okviru njegovega zavoda in na njegov račun so se natisnile 3 slovenske knjige: pri Morhartu v Tiibingi med 10. februarjem99 in 21. majem 1562.1PO Trubarjevi Artikuli, med 23. junijem101 in 16. avgustom 1563.102 Juričičeva Pesmarica, v Urachu med novembrom 1563. in junijem 1564. Trubarjeva Cerkvena ordninga103. Toda čim bolj je rastlo strankarstvo proti Trubarju, tem bolj se je slovenski tisk odrival; v septembru 1564. je bil Ungnad sploh odločen, da slovenske knjige nobene več niti ne založi, riiti ne da v svoji tiskarni tiskati.
Na vsebino tiskov svojega zavoda je skušal vplivati v smeri okostenelosti in suženjsko-doslovnega prevajanja104. Za aktivno
»a * Vseuč. knjiž. v Tub. — Prini. Schuurrer 60; Kostrenčič 222; Trubers Briefe 227; Bučar, Pov. 151; Bučar, Carniola VI, 232—236.
Prim. Trubarjev zbornik 50; Bučar, Carniola 1911, 286—289, Carniola 1916, 105... 187.
i» Prim. Elze, Trubers Briefe 191; Bučar, Pov. 182—203. »s Ungnad: Maks. 12. IV. 1561, Kostrenčič 16; Albrehtu 14. IX. 1561. Briefw. 241.
« Ungnad: Trubarju 12. IX. 1562, Briefe 217, 222» dež. upravi kranjski 12. IX. 1562, o. c. 222; Trubarju 30. IX. 1562, o. c. 267; odboru kranjskemu 24. XI. 1562, o. c 282.
as Ungnad-Trubarju 20. IX. 1564, o. c. 425.
Trubar-Gallenbergu 10.11.1562, o. c. 184.
"o Bučar, Račun o slovenskim artikulama, Carniola II (1911), 44—45.
101 Račun, Bučar, Pov. 121.
Gallenberg-Uugiiadu 5. X. 1563, Trubers Briefe 351.
Kidrič, Kirchenordnung 48—58.
i"» Ungnad: Konzulu, Kostrenčič 131; dež. upravi 6. VI. 1564, Trubers Briefe 406.
literarno sodelovanje ni bil sposoben, površno kontrolirati je mogel manjši del svojih tiskov, t. j. one, ki jih je umel citati: nemške predgovore105, eventualno še slovenske tiske in tiste hrvaške, ki so izšli v latinici. Pri iskanju literarnih delavcev je bil čisto odvisen od sodbe svojih svetovalcev.
» • »
Častihlepnost je bila pri Ungnadu nedvomno manjše gibalo nego verska vnema: omislil je tiskarni pač plošče s podobami Trubarja, Konzula in Dalmate106, ne pa tudi s svojo; predgovor, kjer so hvalili njega samega, je dal črtati107; tiski njegove tiskarne sploh niso bili opremljeni z označbo, da so tiskani v Urachu v Ungnadovi tiskarni.
Njegov pomen za jugoslovanski reformacijski literarni pokret se lahko precenjuje. Inicijativ ni dajal, a ko so ga priklenili smotreni delavci v strujo, je vršil prevzeto nalogo po svojih močeh. S to omejitvijo spada v prvo vrsto tistih nemških grajščakov slovenskim kmetom, ki so se v dobi reformacije pod pritiskom dela domačih sinov zaleteli, kakor da bi se bili končno zavedli kakih kulturnih dolžnosti do svojih iienemških podložnikov in njihovega jezika.
Brez Ungnadovega sodelovanja bi se bil pač začel glagoljski protestantski tisk, a da bi se mu bil pridružil tudi cirilski, in da bi se bil celi hrvaški tisk sploh tako razmahnil, kakor se je pod okriljem biblijskega zavoda, je skrajno neverjetno.
Precej neznatnejši je Ungnadov pomen za slovenski protestantski tisk: če bi bil tudi še živel, bi slovenskih stvari po vsej priliki ne bil več tiskal; Trubar, ki je pošiljal med Slovence knjige pred Un-gnadovim angažmajem in po njegovi smrti, bi bil za tisk Artikulov in Cerkvene ordninge najbrž tudi brez Ungnadovega zavoda našel tiskarno in sredstva.
105 Ung-nad-mestom i. IV. 1563, Kostrenčič 175.
Ungnadov račun 1560—1561 pod 21. X. 1560, Carnioia VI, 235.
">•• Ungnad-Maks. 12. IV. 1561, Kostrenčič 18.
Postanek in razvoj frankovskih mark ob srednji Donavi.
Spisal Ljudmil Hauptmann.	i
I. Viri in hipoteze.
V časopisu graškega zgodovinskega društva je objavil Pirch-egger obširno oceno1 o razpravi „Politische Umwälzungen unter den Slowenen vom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten"2. V glavnem se strinja z njenimi izsledki, le izvajanjem o obsegu furlanske marke pred letom 828. noče pritrditi. Odločno vztraja pri tem, da je bila meja med furlansko in obrsko krajino Drava, medtem ko se je trdilo v omenjeni razpravi, da furlanska krajina sploh ni segala na koroška tla, da pa se je raztezala zato na vzhodu še preko Drave na severni del Spodnje Panonije.
Pirchegger ugiblje tako: Gotovo je, pravi, da je padel krajišč-nik furlanski, Erik, v boju proti Hrvatom, a prvi gornjepanonski krajiščniki v boju proti Obrom; Gotram leta 802. celo izrecno pri spodnje panonskem Kiseku.3 To kaže, da je Karel Veliki bojišče na vzhodu razdelil. Hrvatsko je poveril furlanskemu grofu, obrsko njegovemu tovarišu ob Donavi. Ker pa so segala obrska selišča v Panoniji od Donave do Drave, bi res sledilo iz one vojaške uredbe precej jasno, da je vladal Spodnjo Panonijo na levem bregu Drave že na koncu osmega stoletja krajiščnik gw/z/'^panonski, in kar najbolje bi se s tem na videz ujemalo, da je padel baš gornje panonski Gotram pred spodnjepanonskim Kisekom.
Vendar tem sklepom ni mogoče pritegniti, ker so zgrajeni na sipkih temeljih. Kajti saj se Erik ni boril samo proti Hrvatom. Na-
1	Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark (ZHVSt.) 14, 136 sl.
2	Hauptmann, Mitteilungen des Institutes für österreichische Geschichtsforschung (MIÖG.) 36, 229 sl.
- » ZHVSt. 14, 140.
sprotno glasno pričajo viri o velikih in odločilnih zaslugah, ki si jih je stekel v boju proti Obrom. On je osvojil leta 795. kaganovo prestolnico, veliki „okop"4, in on je bil zopet tisti, ki je leta 797. udušil obrski upor5. Delil si je torej s svojim tovarišem na severu boj proti Obrom, zakaj si potem z njim ne bi bil mogel deliti tudi njihove zemlje? Da se Furlansko ne bi bilo razprostiralo v Panoniji preko Drave, tega potemtakem Erikova smrt pred Trsatom nikakor ne dokazuje. Tega pa tudi ne dokazuje Gotramova smrt pred Kisekom.
V sličnem slučaju je Pirchegger nekoč popolnoma pravilno poudaril, da šepajo take vrste dokazi. Takrat je šlo za vprašanje, ali je pripadal okraj današnjega Dunajskega Novega mesta že v frankovski dobi Karantaniji ali ne. Kakor poročajo namreč Fuldski letopisi, se je utaborila Karlmanova vojska leta 863. ob Schwarzi, da bi zabranila Ludoviku Nemškemu prestop na karantanska tla.6 Ker pa je to tista Schwarza, ki se zliva južno od Dunajskega Novega mesta z rečico- Pitten v Litvo, je mislil Felicetti, da so bili ti nižjeavstrijski kraji takrat karantanski.7 Ali Pirchegger je to pobijal. Po njegovem mnenju so lahko bili tudi vojaški razlogi krivi, da sovražnika niso čakali na karantanski meji, ampak da so mu pohiteli naproti v sosednjo deželo; in zelo spretno je pripomnil; če bi obveljalo Felicettijevo mnenje, bi bili morali biti po tej analogiji leta 1809. Regensburg, Landshut itd. avstrijski.s
Enako vprašanje zdaj lahko zastavimo z ozirom na Gotrama tudi Pircheggerju samemu. Kajti ali ni mogoče, da bi bil tudi Gotram, poveljnik v Gornji Panoniji, kdaj zašel na tuja tla, v Spodnjo Panonijo? Morebiti zato, ker je moral zasledovati premagana obrska krdela, ki so hotela uiti čez mejo? Sicer pa še tega ni treba. Nedvomno je namreč, da sta se stikali obe Panoniji nekje ob potoku Zöbernu.9 Kisek pa, kjer je padel Gotram, je stal ravno
4	Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1, št. 293 (Ann. regni Francorum a. 796; Conversio Bagoariorum et Carantanorum cap. 6.).
5	lstotam 1, št. 312 (Ann. Alamannici a. 797).
" lstotam 2, št. 183.
7 Felicetti, Steiermark im Zeitraum vom 8. bis zum 12. Jahrhundert (Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen 9, 11).
s Pirchegger, Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit (MIÖG. 33, 293).
» lstotam 33, 291 sl.
ob tem potoku.10 Iz vesti o Gotramovi smrti zategadelj ni mogoče povzeti več, kakor to, da je poginil v nekem boju na skrajnji meji svojega upravnega okrožja. Ali tostran ali onstran, kdo ve?
Tretji dokaz za dravsko mejo prinaša baje Conversio. Tam se čita, da je povedel leta 799. Gerold, upravitelj Bavarske in vrhovni poveljnik na vzhodu, nekega Ditrika kot pokrajinskega škofa k Slovencem in mu izročil v pastirjevanje „zemljo Karantancev in njihovih sosedov v Spodnji Panoniji severno od Drave".11 Raz-lagatelji so se oklepali stavka o Panoniji severno od Drave in se vpraševali, kako je mogel Gerold tam umestiti pokrajinskega škofa. Najenostavnejše se jim je zdelo reči, da Gerold tam ni nastopil kot „missus dominicus", temveč kot načelnik obrske krajine, in da je torej segala ta celo v Spodnjo Panonijo, preko Rabe do Drave.12 Ali tudi ta sklep se maje. Kajti vzemimo nasprotni slučaj, da je upravljal Spodnjo Panonijo okrog Blatnega jezera Erik furlanski! Ali se potem nemara že samo ob sebi ume, da bi bil vodil Gerold Ditrika le po Karantaniji, na panonski meji pa bi ga bil izročil furlanskemu grofu? Res v tem slučaju ne bi bilo treba Gerolda nalašč napraviti za kraljevega odposlanca. Ampak saj se tega niso bali na frankovskem dvoru. Saj je nastopal kot „missus" tudi drugod.13 Njegovo potovanje v Spodnjo Panonijo torej nikakor ne dokazuje, da je spadala ta leta 799. pod njegovo upravo.
Da se vzlic temu to utemeljevanje trdovratno ponavlja, izvira iz stare navade, v dvomljivih slučajih risati cerkvene meje po poteku političnih mej. Ta navada je provzročila v našem slučaju, da se smatra Drava za mejo med obrsko in furlansko krajino zato, ker je tam mejila solnograška nadškofija z oglejskim patriarhatom/4 Toda že Waitz piše jasno: „Neupravičeno je, če se trdi, da je pri-krajala država svojo ustavo v bistvenih točkah po cerkvenem zgledu. Prej bi se narobe lahko trdilo, da so se prikrajale cerkvene uredbe po obstoječih državnih."15 Ali tudi to ni veljalo kot pravilo. Samo
10 Od Kiseka dalje se imenuje dandanes ta potok Günsbach-Kenyes. V frankovski dobi pa so zvali ves potok do izliva po starem imenu za Sobo-tico Savaria (Gradivo 2, št. 170), Iz tega je nastalo ime Sévira (istotam 2, št. 131), naposled Zobern.
" Gradivo 1, št. 324.
12	Pirchegger n. o. m. 33, 276.
13	Waitz, Deutsche Verfassungsgeschichte 32, 367, 448.
í» Pirchegger n. o. m. 33, 273 si. in ZHVSt. 14, 140.
v Galiji so se navadno ujemale dieceze z okrožji državne uprave: v vzhodnofrankovski državi pa je bila ta zveza cesto pretrgana. V augsburški diecezi se ne ujema ne eno cerkveno okrožje s kako župo (Gau). Še bolj pa kolje oči, da teče celo škofijska meja med Augsburgom in Konstanzem sama „le v severnem delu po župni meji", povsod drugod pa se je očitno stremelo za tem, da bi se ločili škofiji po naravni črti.10 Zabergau, nazvan po pritoku Neckar-ja, je bil razdeljen med Speyer in Worms; prav tako severno od njega Gardachgau. Cerkveno razcepljeni so bili potem Glemsgau, Wormsgau, Rheingau.17 Skratka, že iz tega kratkega seznama se vidi, da sta država in cerkev cesto uredili svoja okrožja, ne da bi se bila ozirala ena na drugo. Iz tega pa sledi dalje tudi za nas, da nikakor ne smemo kratkomalo proglasiti cerkvene meje med Solnogradom-Oglejem za politično mejo med obrsko in furlansko krajino. Le mogoče je, da so potegnili tukaj politično mejo po cer- « kveni, ali nič manj ni mogoče, da je tekla vsaka drugače. In še ta skromna trditev se izkaže kmalu za prenagljeno, če se vprašamo, ali je sploh gotovo, da je ločila Drava že ob koncu osmega stoletja Solnograd in Oglej.
Edina opora za to je Conversio cap. 6.,-kjer stoji, da je poveril Pipin leta 796. „tisti del Spodnje Panonije okrog Blatnega jezera onstran Rabe, ki je segal do Drave in njenega izliva v Donavo", solnograškemu škofu Arnonu, da bi učil in krstil, „kar je tam ostalo Obrov in Slovencev".18 Pircheggerju se zdijo te besede tako tehtne, da piše doslovno: „Če bi hoteli verjeti spisu Conversio Bagoario-rum et Carantanorum, se je določila Drava pač že leta 796. kot meja, takrat ko je izročil kralj Pipin po obrskem porazu zemljo med Rabo in Dravo Sv. Rupertu v oskrbo, kar je potrdil Karel Veliki leta 803. v Solnogradu. Ta reka je bila torej že takrat v Spodnji Panoniji, katero je delila na dvoje, meja med Oglejem in Solno-gradom,"19
" N. o. m. 3*, 438.
>6 Baumann, Die Gaugrafschaften im Wirtenbergischen Schwaben,,
sir. 28.
17 Schultze, Die fränkischen Gaugrafschaften Rheinbayerns, Rhein-hessens, Starkenbergs und des Königreichs Württemberg, str. 138 sl., 279„ 448, 451, 540 sl.
's Gradivo 1, st. 301.
"> MIÖG. 33, 274.
Toda ali vemo to res tako za gotovo? Ali je bila Panonija južno od Drave leta 796. sploh že v fraukovskih rokah? O tem vprašanju se dosledno molči, ker se misli: panonski Hrvati so bili Obrom podložni, zato so prišli z njimi vred pod frankovsko oblast. Vendar je treba proti takim nazorom odločno poudarjati, da iz frankovskih virov ni slišati ne enega glasu, da bi bili vladali Obri panonskim Hrvatom do leta 796. Kolikor moremo sploh soditi o medsebojnem razmerju obeh narodov, je nasprotno zelo verjetno, da so bili panonski Hrvati enako dalmatinskim, že izza prvega razsula obrske moči v sedmem stoletju samostojni.20 Zato vesti o pokorenju Obrov ne dokazujejo za Hrvate ničesar.
Ti se omenjajo v frankovskih21 virih šele leta 797. Takrat se je napotil Erik furlanski proti Obroin, Pipin pa je šel z bavarsko-, langobardsko vojsko „nad Slovane, opustošil njih zemljo in se vrnil kot zmagavec k svojemu očetu."22 Ker so se udeležili tega pohoda Langobardi in se je vrnil Pipin k svojemu očetu preko Italije,2* moramo pritegniti Kosu, ki trdi, da so bili Pipinovi nasprotniki leta 797. Hrvati.24 Res je sicer mogoče, da so jih bili Franki podjarmili že leto poprej, in da je šlo leta 797. le še za upor. Toda ali je to tudi dejstvo, o tem smo tako nepoučeni, da ne moremo izreči ne najtišje domneve, nikar pa, da bi bili upravičeni napresti celo en sklep za drugim, rekoč: ker so bili panonski Hrvati Frankom podložni, jih je izročil Pipin leta 796. Ogleju, in ker je bila potemtakem Drava meja med Oglejem in Solnogradom v Panoniji, jo moramo smatrati za mejo tudi v Karantaniji.
Naše znanje je tako pomanjkljivo, da ne moremo niti tega za trdno reči, da je bila sploh kdaj Panonija južno od Drave oglejska. Verjetno je. Ali noben vir o tem ne črhne niti besede. Edini pa, ki govori o cerkvenih razmerah Spodnje Panonije, t. j. listina iz leta 852. pravi celo, da so spadali kraji do Drave pod — Split.25 Sicer so se te besede šele pozneje vrinile v listino26 ;ali značilno in svarilno
s« Hauptmann n. o. m. 36, 256, 286.
si Gradivo 1, št. 312 (Ann. Alam. in Guelf. a. 797).
22	Istotam 1, št. 312 (Ann. Alam. a. 797).
23	Istotam 1, št. 312 (Ann. Einhardi a. 797). Illuc Pippinum de I tali» ... regressum ad se venire iussit.
2« Gradivo l, št. 312, op. 1.
25 Rački, Documenta historiae Chroaticae periodum antiquam illustr«-Ma, str. 4.
2« šišič, Geschichte der Kroaten 1, 79, op. 1.
je vendar, da o oglejskih pravicah ne priča niti tak klavern vrinek. Neprodirna megla zakriva torej za nas razmerje oglejskega patri-arhata do Spodnje' Panonije. Toda tudi če bi se našel naenkrat nov vir in bi nepobitno dokazal, da je vendar že leta 796. ločila Drava v Spodnji Panoniji Solnograd in Oglej, tudi v tem slučaju še vedno ne bi smeli trditi, da ju je ločila i v Karantaniji. Kajti:
Alpski Slovenci so se delili na dve plemeni, Karantance in Kranjce.27 Ti so sedeli ob Savi na Kranjskem in Spodnještajerskem, oni, kakor kaže ime, na Koroškem, razen tega pa tudi na Gornje-štajerskem, kjer so jih branila proti Obrom gorovja, odkar so se bili za Sama otresli njihovega jarma. Ko pa so podrli okoli leta 743. Bavarci kot pokrovitelji Karantancev obrsko gospostvo tudi pri Slovencih ob srednji Muri, se je razširilo ime Karantancev tako, da je odslej veljalo za vse tri skupine: za Korošce, Gornje- in Srednje-štajerce.
Medtem pa, ko je sprejela28 po bavarski zmagi Karantance solnograška cerkev pod svoje okrilje, so ostali Kranjci še dalje pogani. Zakaj Oglej, kamor so spadali geografsko, je bil zapleten v neskončen prepir z gradeškim patriarhatom29 in zato ni imel ne časa ne volje, da bi se brigal za prepoved med pogani. Tedaj pa je prišla naenkrat Erikova zmaga nad kaganom. Obri, zbegani, so izjavili, da so pripravljeni sprejeti krščanstvo30, in Alkvin je stopil takoj v zvezo z Arnonom solnograškim31 in Pavlinom oglejskim32, da bi ju pridobil za to vzvišeno delo. Arnon se je nemudoma lotil z veliko vnemo nove naloge. Brez odlašanja se je napotil leta 796. s Pipinom med Obre in prevzel v dušno brigo Panonijo med Rabo in Dravo33. Pavlin pa je okleval. Visoko izobraženega moža je dosti bolj mikal duševni boj za zamotane verske resnice34 kakor krščenje na debelo med pogani. Zaman ga je rotil Alkvin. Prvo njegovo pismo na Pavlina je ostalo brez uspeha, drugo ravno tako, šele v
27 Hauptmann n. o. m. 36, 255, 259, 266 si., 273 si.
»s Gradivo 1, št. 220, 223, 225 itd. (Conversio cap. 4 si., 7).
?9 Istotam 1, str. XLIXsl. — Giannoni, Paulinus II., Patriarch vou Aquileia, 16 si.
f» Gradivo 1, št. 291 (Ann. regni Francorum in Einhardi a. 795).
31 Istotam 1, št. 300 (MG. Epp. IV, 153).
" Istotam 1, št. 299 (MG. Epp. IV, 143).
83 Istotam 1, it. 301 (Conversio cap. 6).
34 Giannoni a. o. m. 56 si.
tretjem je ubral pravo struno. Opozarjal ga je, kako blizu so vendar pogani, kateri so namenjeni njemu, opisoval, s kako napetostjo „so vse oči vprte vanj, da bi spoznale, kaj stori on", globoko se je klanjal „njegovi modrosti, njegovemu visokemu ugledu", katerega ne bi mogli pogrešati pri težkem podjetju, spominjal ga je njegove krščanske dolžnosti, da izvije satanu duše nesrečnih poganov35, — skratka, vlekel je vse mehove svoje zgovornosti, da bi omečil patriarha. Naposled mu je uspelo. Pavlin se je pridružil Pipinu in Arnonu na pot v Panonijo30 in prevzel svoj del nekrščene zemlje.
Vprašujemo zdaj: je-li verjetno, da je obsegal ta delež vse ozemlje južno od Drave, od hrvatskih nižin do tirolskih planin? Je-li verjetno, da si naenkrat kar ni mogel nagrabiti dovolj poganov taisti mož, ki se jih je še pravkar otepal za žive in mrtve? Predvsem pa, ali smemo verjeti, da so južno Koroško Arnonu odvzeli in Pavlinu dali, da so torej vzeli delo tistemu, ki je zanj gorel, in naložili onemu, ki se je tako dolgo upiral? Mislim, da ne. Izmed vseh trditev, katere so prehajale doslej iz ene knjige v drugo, je torej utemeljena v virih le ena, t. j. da je dobil Oglej leta 796. Kranjsko.37 Kaj je bilo s Spodnjo Panonijo na desnem bregu Drave, je nejasno, popolnoma neverjetno pa je, da bi bili takrat izročili Ogleju tudi solnograško južno Koroško.
Kdaj se je določila Drava v Karantaniji za mejo med Solno-gradom-Oglejem, to se izve edino iz odloka Karla Velikega z dne 14. junija leta 811. Tam se pripoveduje, da sta prišla nekoč pred Karla Velikega patriarh Urz oglejski in Arnon, nadškof solno-graški, ker sta se srdito prepirala, čigava je Karantanija. Urz je poudarjal, da ima stare pravice do nje še izza časov pred prihodom Langobardov v Italijo, Arnon pa se je skliceval na naredbo papeža Zaharije, Štefana in Pavla, ki da so prisodili Karantanijo solnograškim škofom. Potem nadaljuje listina:38
„Da bi pomirili cerkvena kneza med seboj in vzeli njima samima in njiju naslednikom v bodoče vsak vzrok za prepire, smo blagovolili, temeljito presodivši zadevo, razdeliti med nju omenjeno provinco Karantanijo tako, da bodi Drava, ki teče po sredi, škofijama
^ Gradivo 1, št. 299 (MG. Epp. IV, 143).
Istotam 1, št. 303 (Jaffe, Bibliotheca rerum Germaiiicarum 6, 318).
37 V širšem pomenu (prim. zgoraj str. 215).
a» Gradivo 2, št. 37 (MGDD. Karol. 1, 282, št. 211).
meja... Cerkve pa, ki so se.ustanovile na obrežjih te reke, naj obdržijo pravično jim podeljena posestva, kjerkoli ležijo, — brez zdrahe in ugovora nasprotne stranke —, dasi smo izvedeli, da so zgrajene nekatere cerkve na enem bregu reke, a imajo svoja posestva na drugem.
Na podlagi tega našega odloka39 ukazujemo in velimo torej, da tudi sedaj navzoča prečastita moža, namreč Maksencij, ki je pred kratkim nasledil častitljivega patriarha Urza, in Arnon, pre-častiti nadškof solnograške cerkve, nikdar ne sprožita več nobene tožbe zaradi te zadeve, temveč da bodita zadovoljna z razsodbo, katero smo izrekli med njima po pravici in resnici z namenom, da bi ohranili ljubezen in slogo, ki se spodobi takim možem. Tudi si nismo vedeli pravičnejše rešitve kakor da razdelimo provinco, do katere sta si oba lastila pravico, ker bi nam bilo mučno, proglasiti za krivično in nično, kar je zahteval ta ali oni... Da zadobi ta razsodba za vse čase tem večjo veljavo, smo zapovedali, naj jo po našem običaju podpišejo in opremijo z našim pečatom."
Tako listina iz leta 811. Ako jo izpopolnimo še s prej omenjenimi podatki, ni več treba nobenih meglenih domnev o tem, kako so se razvijale cerkvene razmere ob Dravi, ampak docela jasno se vidi:
Leta 795. je bil Erik furlanski zmagovito prodrl preko Krasa in Save do osrčja obrske države. Pipin, ki je korakal leto pozneje po isti poti, je smatral obrski poraz za tako popoln, da je začel takoj deliti vloge za pokristjanjenje novih dežel. Izročil je torej Ogleju v varstvo Kranjce, Spodnjo Pauonijo severno od Drave pa je dal Solnogradu, ki je že davno deloval med Karantanci.
Če se spominjamo, kako nerad se je bil odločil Pavlin za sodelovanje, si lahko mislimo, da si več zemlje niti ni želel. Toda Pavlin je umrl že leta 802. in njegov naslednik Urz je bil drugih nazorov. Namah se je zbudila težnja, da bi si Oglej priboril zopet tiste meje, katere je imel, predno so vdrli Langobardi v Italijo. Izkopali so iz prahu več ko dvestoletne pravice, s katerimi je bila zgodovina že davno pometla, in z gorečnostjo Ludovika XIV. so zahtevali, da se vrne patriarhatu, kar sta mu baje ugrabila Gradež in Solnograd. Ker se pa solnograška cerkev seveda ni hotela umek-niti iz Karantanije, ampak je pobijala blede pravice oglejske s sve-
30 t. j. nekdanjega odloka.
žimi dokazi stvarnega dela, so se razvneli duhovi tako, da je moral naposled sam Karel Veliki poseči vmes. Da bi enkrat za vselej udušil prepir, je razdelil Karantanijo po Dravi. Kar je bilo južno od nje, je odmeril Ogleju, kar severno, Solnogradu.
Ali svojega namena s tem ni dosegel. Komaj je bil Urz umrl (807.)40, že se je utrnil prepir iznova, bodisi, da je rovaril novi patriarh, Maksencij, ali da je hotel Arnon izrabiti snirt svojega tekmeca, da bi dobil nazaj izgubljeni del Karantanije. Toda to pot je Karel vzrojil. Brez ovinkov je ukazal obema, naj mirujeta, in ju rezko opomnil, da bi se vendar spodobila za može njunega stanu „ljubezen in sloga". To je zaleglo; in zaleglo tem bolj, ker je Karel izdal sedaj — najbrž drugače kakor poprej — odlok in ukor pismeno. Odslej je ostal prepir pokopan.
Kakor se vidi, je le malo vprašanj v frankovski dobi naše zgodovine, o katerih bi tekli viri tako gladko, kot o postanku solno-graško-oglejske meje. Tem bolj se je čuditi, da je zašlo občno mnenje tako daleč vstran. Kajti pravzaprav se ne usoja nič manj kakor očitati Karlu zmoto. On pravi, da je določil Dravo za mejo o priliki spora med Arnonom in Urzom; kritika ga pa oblastno uči, da tega ni storil za Urza (med letom 802. in 807.), ampak že prej, leta 796., ko je vladal v Ogleju še Pavlin. Kateri stranki je verjeti, v takih razmerah pač ni dvomljivo. Zakaj nesporno je zdaj: če eden postavi postanek dravske meje v leto 796., drugi v Urzovo dobo, to nista več dve enakovredni domnevi, temveč položaj je potem tak, da hoče poznorojena domneva veljati več kakor besede vrstnika, od katerega je potekla preporna razsodba, — besede cesarjeve. Pred Urzom, pred letom 802. torej, Drava v Karantaniji ni ločila Solno-grada od Ogleja.
Menda sta čutila to tudi Jaksch in Wutte, ki sta se bavila po Pircheggerju z istim vprašanjem. Najbrž sita neplodnega kockanja o letnici 796, sta se postavila na stališče, da je določil Karel Dravo za cerkveno mejo šele leta 811., in razlagata vsled tega postanek politične meje ob Dravi na popolnoma nov način. Kajti sklicujoč se na nedatiran kapitular Karla Velikega, ki prepoveduje deliti eno
Tomek, Geschichte der DiBzese Seckau 1, 99, stavi njegovo smrt pomotoma v leto 811. Prim. Gradivo 2, št. 9 = Chronicon patr. Aquil. primura (Rubeis, Mon. eccl. Aquil. App. 8).
provinco med dva metropolita,41 trdita, da se je priklopila Karan-tanija južno od Drave leta 828. furlanski mejni grofiji42. Takrat so namreč strmoglavili na frankovskem dvoru Balderika furlanskega, ki je upravljal dotlej baje vso Karantanijo, in razkosali njegovo marko na štiri grofije.43 Ena izmed njih je bila Furlanska v ožjem zmislu in tej se je pridružila, kakor hočeta Jaksch in Wutte, takrat Karantanija do Drave.44 Toda ali je ta razlaga srečnejša od prve?
Kapitular je po Mühlbacherju, najbrž navodilo za kraljeve odposlance.45 Besedilo se glasi tako, kakor da se nanaša odlok na določen slučaj. Ali tudi če bi šlo za trajno veljaven državni zakon, kapitular sam na sebi ničesar ne bi dokazal. Kajti istemu kapitularju vprek na primer Istra, dasi je spadala politično pod Furlansko, od leta 803. do 827. cerkveno ni bila podrejena oglejskemu patriarhu, ampak je imela za dušnega pastirja Bizantinca, Gradeščana.46
Zopet imamo torej pred seboj samo možnost, da je to res, kar pravi razlaga. Ali še ta revna tolažba nam zvodeni, ker je navezana na neizpolnjen pogoj. Kajti kaj pa se je to tikalo Karantanije, ako se je leta 828. razklala furlanska marka na štiri grofije? Saj Karantanija ni bila furlanska. Samo del Karantancev je slušal Furlanca47, karantansko vojvodino pa je vladal mejni grof ob Donavi48. Pogoj, na katerega sta pripela Jaksch in Wutte svoj sklep, torej prav nič ne drži in zato splava z njim tudi vsa njuna razlaga.
Vse, kar se je pisalo doslej o dravski meji, je potemtakem majavo. Ni res, da je postala koroška Drava cerkvena meja leta 796., ni res, da leta 811. Edini porabni vir, razsodba Karla Velikega, nasprotno na glas izpričuje, da se je to zgodilo za Urza, med letom 802. in 807. Še bolj pa se moti, kdor meni, da je postala koroška Drava leta 796. ali 828. severna meja furlanska. Zakaj viri niti tega ne vedo, da bi bila tvorila Drava na Koroškem v frankovski dobi sploh kako politično mejo, kaj še furlansko!
41 MQLL. Sect. II. Cap. reg. Franc. I, 133/3: Ut nequaquam inter duos metropolitanos provincia dividatur.
Erläuterungen zum Historischen Atlas der österr. Alpenländer, I.Abt., 4. Teil: Kärnten str. 52.
« Gradivo-2, št. 96 (Ann. Regni Franc, a. 828).
44 Erläuterungen 1/4, str. 52, 58.
43 Reg. imp. V, št. 486/3.
46 Giannoni n. m. str. 22—27. — Manojlovič, Jadransko pomorje IX. stol ječa u svjetlu istočno-rimske povijesti, Rad 150, str. 23, 72.
« Gradivo 2, št. 57, 62 (Ann. Regni Franc a. 819 in 820).
48 Istotam 1, št. 331 (Converio cap. 10). — Pirchegger n. o. m. 33,
2?7. str.	is*
Vprašanje o postanku in razvoju frankovskih mark je s tem očiščeno zmotnih primesi, naslednje vrste naj odgovorijo zdaj na to vprašanje po svoje.
II. Politične tvorbe Karla Velikega ob srednji Donavi.
Leta 78§. so podpirali Obri bavarskega Tasila proti Frankom. Karel ga je še istega leta uničil, a Obri se niso osvestili, ampak izzivali dalje. Ne da bi se dal slepiti diplomatskim pogajanjem1, je vrgel zato baje že leta 790. močne čete na Bavarsko2 in šel v naslednjem letu nad Obre, brž ko je nastopil ugodni čas, „v katerem hodijo kralji na boj"3. Podjetje se mu je zdelo tako nevarno, da je s bil zbral tri silne vojske, si pridržal sam vrhovno poveljstvo in tri dni z vsemi bojniki goreče delal pokoro, da bi blagoslov božji orosil frankovski meč.4
Res so kosili Franki Obre „ko travo"5 in se smeli na koncu bahati, „da v tej vojni skoro niso prelili ne kapljice svoje krvi"6. Napetost, ki jim je bila izprva nabreknila žile, se je bila kmalu umeknila ravnodušju. Prezirali so, kar je živelo na sovražnih ileh. Bodisi Ober ali Slovan, noben se jim ni zdel več resen nasprotnik in srdito so preklinjali te „žabe", „črvičke", proti katerim ni bilo vredno slediti kralju v boj7. Obri sami pa so skesano priznavali svojo sramoto, tožeč, da so morali poginiti, ker jim je bila iztrebila nesloga baš tiste, kateri so bili pogumni in modri, a druge izpridila trgovina, podkupljivost in vino8.
1	Gradivo 1, st. 278 (Ann. Einh. a. 700, Poeta Saxo 2, v. 478 si.).
2	Istotam t, št. 278 ( Ann. Lauresh., Fragm. Chesnii a. 790). — Prim, pa zraven Reg. imp. I2, št. 316 a.
* Gradivo 1, št. 280 (Ann. Lauresh. a. 791 ).
4 Istotam 1, št. 280 (Ann. regni Franc., Einh., Lauresh., Fuld., Chron. Moissiac. a. 791). — Reg. imp. I2, št. 315.
Monachus Sangallensis de Carolo Magno 2, cap. 12 (Bibl. rer. Germ. 4, 085).
Gradivo 1, št. 326 (Einhardi Vita Karoli Magni cap. 13).
? Glej op. 5.
8 Suidae Lexicon 1017: "On toi-s 'J>:uçig. xatançatos uqôi,v ^cpàviaav ot aèioi Ho-'Âycçot. •]{»' i{<rs Si Koèfi torg t à» 'Jfiâçcov giyjta?..-.' ■ ovç' nû&ev awlert, Sri rnwAtio ô ¡Lo%<ov é/t&» Kal tô tU vos ôÂov; xal ù.icï.qîO ¡/¡oav' o. t i.-iAlftovav ai Kar' ùA/^Aom y.anf/ooiai xal ùiro')Aeoav rovg dvôçcio çovg Kal tpQovipaté-(fovc, aha oi Sôatoi Kal oi nÀi.iitu xoivwvol zolç ttgitatg îytvovto. eha ■>] ,«t&tj. nZij&vv&evtos yàç zov o'ivov navres îytvovto ftid-vooi. eha tj SioyoSoxia, eha ¡i npayfiateia. navies yàç iyévovxo ¡'¡.moQoi Kal âAÀrjAovs âoAtovuevoi y.al f} dïiwÀeia fjfiwv ïjA&ev fx toîrmv.
Kdor se le nekoliko zamisli v duševno razpoloženje naroda, ki je živel še napol v junaški dobi svoje zgodovine, ta bo umel, kako globoko so Obri razočarali Franke. Pričakovali so činov nibelun-škega sloga, dvobojev divjih junakov; namesto tega pa jim je bilo usojeno klati slabiče in se boriti z gozdovi, močvirji in kugo. Le malo pomembnih dogodkov je oživljalo enoličnost teh bojev. Ni torej čudo, da naposled celo možje kakor Einhard niso znali točno povedati, kdaj je bilo te vojne pravzaprav konec. Po Einhardu se je končala z letom 799.° V resnici pa ta letnica ni pomenila ne konca ne viška obrskih bojev10, kajti vojna je trajala dalje in šele „leta 803. se je pokorila Panonija s sosednjimi državami cesarjevi vladi"11.
Karel je dobil poročilo o srečnem zaključku obiske vojne v Reznem, kamor je bil pohitel vračajočim se četam naproti12 Brez odloga „je storil svoje ukrepe glede na usodo obeh Panou.j in se poiem odpravil meseca oktobra v Solnograd, kjer je slovesno potrdil prejšnji Pipinov odlok, da bodi Panonija med Rabo in Dravo solnograška14. Morebiti ob isti priliki, gotovo pa, kakor vemo, pred Urzovo smrtjo (807.) je razsodil tudi solnograško-oglejski spor in vsaj deloma ugodil patriarhatu, dodelivši mu Karantanijo južno od Drave15. Obrsko vprašanje je bilo rešeno, ali kako?
Do leta 803. čitamo v virih samo, da je zahteval Karel od Obrov krst in davek v priznanje svoje nadvlade10. Hotel se je torej na videz zadovoljevati z zelo rahlimi političnimi vezmi. Toda premislil se je. Res da Obri v odkritem boju Frankom nikakor niso bili nevarni. Ali pripraviti jih k odkritemu boju, to je bila umetnost.
0 Gradivo 1, št. 326 (Vita Kar. M. cap. 13). — O Einhardovi kronološki nezanesljivosti prim. Wihel, Beiträge zur Kritik der Annales regni Franco-rum und der Annales q. d. Einhardi str. 192. 212.
« Gradivo 1, št. 332 (MG.Epp. IV, 321). — 2, št. 10 (Ann s Enimer. Ratisp. raai. a. 802): Še 1. 802. pade v boju z njimi mejni grof Gotram.
11	Istotam 2, št. 20 (Ann. Lebiens. a. 803). — Büdinger, Österreichische Geschichte 1, 167. — Diimmler, Über die südöstlichen Marken des fränkischen Reiches (Archiv für österr. Geschichte 10, 8). — KaemmeL, Anfänge deutschen Lebens in Österreich str. 204. — Doeberl, Entwicklungsgeschichte Bayerns 1, 83.
12	Istotam 2, št. 20 (Ann. Lauriss. a. 803).
13	Istotam 2, št. 19 (Ann. Regni Franc, a. 803).
11 Istotam 2, št. 21 (Conversio cap. 6).
13 Prim. zgoraj str. 218.
« Gradivo 1, št. 291, 295, 302 (Ann. regni Franc. a. 795 si., Lauresh. a. 795 itd. — Rhytmus de Pippini regis victoria Avarica).
Kajti priroda sama se je zanje borila: panonske pustinje, reke in -barja. Z njih pomočjo so se Frankom umikali, izmuzali, skrivali in le močnim vojskam je bilo mogoče, sovražnika ustaviti in prijeti.. S tem pa so postali obrski boji v prvi vrsti tehnično vprašanje. Kajti kako v pusti Panoniji premikati, predvsem pa preživljati močne vojske? Treba je bilo za to velikega trena, a ta je zopet oviral gibčnost armade. Najtežja naloga je bila torej v obrskih bojih, zbrati mogočno vojsko a ji ohraniti gibčnost. Iz virov je razvidno, da se je Karel posvečal tej nalogi z veliko vnemo: leta 791. je zbral brodovje na Dravi, da bi razbremenil svojo vojsko na kopnem17, leta 793. pa se je lotil celo inženirstva in ukazal izkopati prekop med dvema pritokoma Donave in Mena, da bi olajšal dovoz na panonsko bojišče18. Ali vzlic vsem naporom so bili vojaški uspehi le hipni. Kajti vpričo frankovske vojske so se Obri potuhnili, a ko je odšla, se iznova uprli19. Trajen mir je bil le mogoč, če se je Karel odrekel kratkim pohodom in postavil Obrom stalne varihe pred vrata. V tem spoznanju je ustanovil leta 803. obrsko in furlansko marko. Podelil je mejnemu grofu ob Donavi starobavarski Traungau in Avarijo, medtem ko je postavil Furlanca nad Kranjce, Hrvate. Kar je bilo še vmes, Karantanijo in Spodnjo Panonijo severno od Drave, pa je razdelil tako, da je severni grof nadziral glavni del Karan-tancev, ostanku pa vladal njegov tovariš na jugu20. Kje je sedel ta ostanek?
Frankovski državni letopisi poročajo k letu 819., da se je Kadaloh furlanski v Panoniji nesrečno boril proti Ljudevitu, vladarju Spodnje Panonije. Ne da bi bil količkaj opravil, „se je vrnil nato iz Panonije" in umrl. Ko je pa vkorakal njegov naslednik Balderik v „karantanski okraj, ki je spadal v njegovo področje", je zadel ob Dravi na Ljudevitovo vojsko in „jo pregnal iz one province" P
Na kaj se nanaša tukaj beseda provinca? Na Panonijo ali na „karantanski okraj", regio Carantanorum ? Določimo, kako sta se rabila izraza provinca in regio!
17 Istotam t, št. 280 (Ann. Einh. a. 791, Lauresh., Chron. Modssiae. a. 791).
1S Istotam 1, št. 283 (Ann. regni Franc., Einh. a. 792).
™ Istotam 1, št. 295 (Ann. Einhardi a. 796); 312 (Ann. Alam. a. 797); 323 (Ann. Alam. a. 798).
20 Glej zgoraj str. 219, op. 47 si.
-1 Gradivo 2, št. 57.
Državni letopisi pišejo — ne vštevši prepornega mesta — vse skupaj štirinajstkrat „provincia"22 in enajstkrat „regio"23. Medtem pa, ko je regio docela brezbarven izraz, ki lahko pomeni pravtako podložno državo, kakor samo del večjega plemenskega ozemlja, okolico kakega mesta, kake kraljevske palače, je provincia takorekoč trden naslov in oznamenuje izključno ali plemensko ozemlje— Fries-landsko, Bretonsko, Vaskonijo, Karantanijo — ali staro zgodovinsko enoto — Mezijo, Dalmacijo, Akvitanijo, Provence. Ne eno ne drugo ni naša regio Carantanorum. Ni pokrajina v zgodovinskem pomenu in celo ne plemensko ozemlje Karantancev. Kajti prava narodna vojvodina karantanska leta 819. ni bila podložna furlanskemu grofu, temveč obrskemu.24 V vsem odstavku o Ljudevitovem uporu ostaja torej le eno geografsko ime, na katerega se lahko nanaša „provincia", in to je Panonija. „Karantanski okraj", ki je spadal pod Balderika, nam je potemtakem na videz iskati v Panoniji.
Najlepše, ker neposredno, potrjuje to Vita Hludovici, cap. 32. Tam stoji:2®
„Po svojem povratku iz Panonije" je umrl Kadaloh. Sledil mu je Balderik. „Ko pa je bil ta vkorakal v provinco in je stopil na karantanska tla," se je nameril ob Dravi na Ljiidevitove čete in jih pognal v beg. Jasno je po teh besedah, da je bila provinca v resnici Panonija, „karantanska tla" le okrožje v njej. Ker pa je bil južni del Spodnje Panonije do Drave hrvatski, bi morali sklepati po dosedanjih geografskih predstavah, da so sedeli Balderikovi Karan-tanci v severnem delu, na levem bregu Drave v zapadni Ogrski. Toda te geografske predstave, vsaj v kolikor se tičejo stare Panonije, nikakor niso pravilne; zato je tudi oni sklep jalov. Kajti kakor se je raztegnilo zgodovinsko ime „Panonija" za obrske vlade na staro-noriška tla, tako da se je zvala zemlja do Aniže še v devetem sto-
33 Ann. regni Franc., ed. Kurze, Script, rer. Germ. 43. zv., str. 20 (761), 80 (788), 108 (799), 132 (810), 136 (812), 139 (813), 148 (817, 818), 151 (819), 152 (819, 820), 156 (821), 169 (826), 170 (826).
™ Istotam str. 117 (803), 151 (819), 152 (820), 153 (820), 156 (821), 157 (822), 160 (823), 163 (823), 169 (826), 170 (826), 177 (829).
a< Gradivo 1, ät. 331 (Conversio cap. 10).
23 Istotam 2, §t. 57: Post reversionem sane exercituse Pannoniae finibus
... Cadaloch dux Foroiuliensis... diem ultimum clausit ac Baldricus eius loco successit. Qui cum primum in provinciam venisset et Carantanas ingre-
ieretur partes, copins Liudeviti iuxta Dravum fluvium cum paucis suorum fudit.
kiju Avarija ali Panonija26, slično se je razširilo panonsko ime na jugu na prej italske predele.
Za poznejših rimskih cesarjev je segala namreč Italija do današnje kranjsko-štajerske meje.27 V sedmem stoletju pa loči ravenski kozmograf Italijo od Kranjske po črti, ki teče od razrastkov Julijskih Alp čez Kras proti jugovzhodu.28 Dve stoletji pozneje izvemo, da se je prištevala Kranjska Panoniji. Kajti Pavel dijakon, ki je kot rojen Furlanec posebno zanesljiva priča, pravi, da se odpira na vzhoda Italije „širok in popolnoma raven dohod" do Panonije.29 Če bi se to res nanašalo, kakor misli Schmid30, na vrzel ob stari rimski meji med Brežicami in Krškim, potem bi moralo neoporečno stati namesto na vzhodu Italije na severu. Tako pa kaže ta stavek razločno na zapadne kraške stopnice. Tam je bila meja med Panonijo-Italijo, tam širok in raven dohod, Vipavska dolina, po kateri je tekel že zdavna glavni promet od srednje Donave na Furlansko. Popolnoma v zmislu teh geografskih predstav pripoveduje Pavel na drugem mestu, da je splezal Alboin leta 568., dospevši do italskih mej, na takozvano Kraljevo goro, da bi užival s tega panonskega vrha razgled po italskih ravninah.31 Obe vesti Pavla dijakona torej gladko izpopolnjujeta besede starega Ravenčana, ki razteza Panonijo čez Kranjsko.
Iste geografske nazore nahajamo tudi v Državnih letopisih, ko govore o Ljudevitovi vstaji. Ljudevit jim je vladar Spodnje Panonije32, pozorišče njegovega upora vedno Panonija33, a za mejo med
26	Kaenimel n. o. m. str. 207. — K tam omenjenim mestom prim. še Grad. 1, št. 280 (Ann. Einh. a. 791), opis Karlove vojne proti Obrom v „Pa^ Honiji", ki omenja kot mejo Anižo.
27	Mommsen C. I. L. III, 489. — Kos, Črtice o naši domovini pred prihodom Slovencev. Letopis Slovenske Matice 1897, str. 3, 10 si.
-•s Gradivo 1, št. 182.
2:1 Istotam 1, št. 71, op. t (Hist. Langob. 2, cap. 9).
Schmid, Das Gräberfeld von Krainburg, Mitteilungen des Musealvereines für Krain 18, 82 Sl. in Die Reihengräber von Krainburg, Jahrbuch für Altertumskunde 1, 55 sl.
•¡i Gradivo 1, št. 71 (Hist. Lang. 2, cap. 8). — Wanka von Rodlow, Der Verkehr über den Paß von Pontebba-Pontafel und der Predil. Prager Studien aus dem Gebiete der Geschichtswissenschaft 3, 17, op. 1. — Schmidt, Geschichte der deutschen Stamme, str. 445.
32 Gradivo 2, št. 52 (Ann. regni Franc, a. 818): dux Pannoniae in-ferioris.
Istotam 2, št. 57, 65, 69, 71 (Ann. regni Fraic. a.819, 821/2).
vstaško zemljo in Italijo smatrajo očitno Julijske Alpe.34 Iskati panonskih Karantancev kratkomalo v zapadni Ogrski, kot smo to od kraja hoteli, po teh izkušnjah seveda ni več dopustno. Kajti ako je bila Panonija za Karla Velikega večja, kakor se je mislilo do sedaj, potem Bog ve, ali ni tudi za one Karantance naenkrat več kotičkov na izbero. Poglejmo!
V frankovski Veliki Panoniji so sedeli, kakor vemo, na obeh straneh Save, t. j. i na Spodnjem Štajerskem Kranjci. Če je segalo njih ozemlje do Drave, bi imeli za Balderikove Karantance res samo zapadno Ogrsko na razpolago. Toda ali je segalo tako daleč, ne vemo. Gotovo je le, da je spadalo h Kranjski nekdanje celjsko okrožje, čigar prebivalci so se še za Stanka Vraza često imenovali Kranjci.35 Računati moramo torej s tem, da so prebivali stari Kranjci približno samo do onega gričevja na desnem bregu Dra-vinje, ki loči Celjsko kotlino od Ptujskega polja. V tem slučaju bi lahko pomestili „karantanski okraj, ki je spadal v Balderikovo področje", na Ptujsko polje južno od Drave, s čimer bi bila rešena ona domneva, da je bila severna meja furlanska Drava. Kje je resnica?
Državni letopisi namigujejo, da se je frankovski pohod od leta 819. popolnoma ponesrečil. Zaman je bil Balderik poizkusil zopet zavojevati odpadle dežele; Ljudevit in njegovi pristaši so stali neomajno. Na cesarskem dvoru so zato sklenili leta 820., napasti upornike hkratu s severa, zapada in jugozapada. Ljudevit je smatral v takih okoliščinah za najpametnejše, da se sploh ne brani, in se je umeknil za trdne zidove. Drugače so ravnali njegovi zavezniki. Kranjci so že na meji sprejeli italsko vojsko z orožjem ,v roki in Karantanci so se spopadli z Bavarci kar trikrat severno od Drave.36
Severno od Drave smo iskali Balderikove Karantance že takoj od početka. Poročilo o bavarsko-karantanskih bojih bi nas utrdilo v tej nameri, če bi bilo izključeno, da so se morda samo zato vršili boji na severnem bregu, ker so bili pohiteli Karantanci Bavarcem naproti. Toda kaj poreče na to zemljevid?
34	Istotam 2, št. 61 (Ann. regni Franc. a. 820): tres... exercitus contra Liudewitum mittuntur. Quorum unus de Italia per Alpes Noricas, alter per Carantanorum provinciam, tertius per Baioariam et Pannoniam superioreni intravit. — Fuldski letopisi pa izražajo to še jasneje, rekoč: Tres exercitus contra Liudewitum in Pannoniam mittuntur, quorum unus de Italia per Alpes Noricas, alter de Saxonia per Carantanorum provinciam, tercius Francorum per Baioariam et Pannoniam superioreni ingressi (sunt).
35	Hauptmann, n. o. in. 36, 273 si.
36	Gradivo 2, št. 61 (Ann. regni Franc, a. 820).
Na obširnem ozemlju, koder je leta 820. razsajal upor, je bilo Ptujsko polje le majhna zaplata. Ako so prebivali Balderikovi Ka-rantanci tam, so tvorili med vstaškimi množicami le skromno peščico. S svojim pridržkom bi torej zagazili v čudno nasprotje, da so se leta 820. Ljudevitove glavne sile Frankom poskrile, medtem ko je prgišče Karantancev baje zagrešilo trojno budalost, ne samo da je sovražnika pričakovalo, temveč da mu je pohitelo naproti in spravilo celo med sebe in domovino mogočno, težko prebrodno reko. To je za golo hipotezo preveč. Nasprotno pa vsa neverjetnost na mah izgine, če raztegnemo Furlansko marko čez Dravo na sever in pomaknemo Balderikove Karantance tja na zapadno Ogrsko, kjer poznajo karantanske priselnike Conversio, Excerptum de Karen tanis31 in Anonymus Belae38. Vtem slučaju nam ni več treba nasilno splete-ničenih hipotez, da bi razlagali bitke na severnem bregu Drave; kajti tedaj je bil „karantanski okraj" res že sam na sebi tolik, da je igralo njegovo prebivalstvo najmanj prav tako lahko ko Kranjci vojaško samostojno vlogo.
Ali tudi še z druge strani se nam vriva misel, da je obsegala Furlanska marka i Panonijo med Rabo in Dravo. K letu 827. pišejo namreč Državni letopisi:
„Ko so se peljali Bolgari po Dravi navzgor in pokončavali panonske Slovane z ognjem in mečem, so pregnali ondotne kneze in posadili na njihovo mesto Bolgare."39 K naslednjemu letu pa poročajo isti letopisi, da je bil Balderik furlanski odmeščen, ker je bila bolgarska vojska nemoteno opustošila Gornjo Panonijo}0
Da Balderik nikdar ni upravljal Gornje Panonije, o tem nihče ne dvomi. Zato se že davno čita namesto Gornje Panonije Spodnja Panonija severno od Drave in Pirchegger je ta popravek tudi podprl, trdeč, da se je izcimila pomota odtod, ker je vladal med Dravo in Rabo grof gornjepanonski, predstojnik obrske marke.41 Toda kaj
37 Pirchegger n. o. m. 33, 299. — Hauptmann n. o. m. 36, 273.
39 Endlicher, Anonymi Belae regis notarii de gestis Hungarorum liber, str. 184 (cap. 50). Arpad je zavojeval najprej s svojimi bojniki zemljo do Rabe in Rabice. Potem se nadaljuje: Sed et Carinthinorum Moroanensium line« crebris incursibus diripuerunt... et regiones eorum possederunt et usque in hodiernum diem, adjuvante domino, potenter et pacifice posteritas eorum detinet.
o» Gradivo 2, št. 92. " Istotam 2, št. 96.
« MIÖG. 33, 278 in ZHVSt. 14, 142.	; " ,. t,,	»
se s tem podtika letopiscu? Z ene strani baje porbča, da so odstavili Balderika, ker je mirno prepustil Panonijo severno od Drave Bolgarom, z druge strani pa zopert isti letopisec baje razglaša, da ta del Panonije sploh ni spadal pod furlanskega grofa, temveč pod odrskega. Ujeli bi se torej v čudno zanjko, da je bil Balderik kaznovan zato, ker — njegov sosed ni varoval svojih mej. Taka domneva sama sebe podira. Stvarno bi se dala Pircheggerjeva razlaga rešiti le, ako je ne vzamemo dobesedno, ampak rečemo: Balderik je bil zato kaznovan, ker ni bil vestno zastražil svoje sremske meje, temveč pustil Bolgare skozi Srem na ozemlje gornjepanonskega grofa. Toda tako tolmačenje zopet z ozirom na vir ni upravičeno. Kajti letopisec vidi Balderikovo krivdo izključno v tem, da ta ni branil Gornje Panonije; mi pa jo zvračamo zelo oblastno na to, da je zanemarjal Srem. Ali odkod nam naenkrat ta vednost, odkod ta pogum? Saj takrat Bolgari niti niso prišli skozi Srem! Zakaj izrecno stoji: „Peljali so se po Dravi navzgor". Njih pot je držala torej med Sremom in Ogrsko. A kdo bi bil potem po vsej logiki odgovoren za varnost ogrskega obrežja? Gospodar sremskega brega ali ogrskega, Balderik ali Gerold II.? Odgovor na to je odveč. Ako sploh še priznavamo kot temelj svojega znanja vire, potem ne moremo več tajiti, da dosedanje razlage o geografski pomoti našega letopisca ne slonijo na njih. Da se ugane pravo, je torej treba zopet od kraja začeti in predvsem dognati, kako se v viru samem rabi beseda Panonija. V to svrho vzporejamo Državne letopise in Annales Einhardi:
Ann. regni Francorum.
793. Rex autumnali tempore de Reganesburg iter navigio fariens usque ad fossatum magnum inter Alcmana et Radantia pervenit... Ibi missus nuntiavit Saxones iterum fidem suam fefel-lisse. Inde per Radantia in Mohin navali iter peragens, natalem Domini celebravit ad sanctum Chilianum in Virzinburg.
Ann. Einhardi.
Cum rex bellum a se inchoa-tum conficere cuperet et Panno-niam iterum petere disposuisset, al latum est, copias, quas Theo-dericus comes per Frisiam du-cebat, in pago Hriustri iuxta Wisuram fluvium a Saxonibus esse interceptas atque deletas. Cuius rei nuntio accepto magni-tudinem damni dissimulans iter in Pannoniam intermisit____
706. (795)42 Sed et Heiricus dux Foroiulensis missis homi-nibus suis cum Wonomyro Sclavo in Pannotiias hrin-gum gentis Avarorum... spoliavit, .... thesaurum priscorum regum . . . regi Carolo ad Aquis palatium misit. Quo accepto... idem vir prudentissimus atque largissimus et Dei dispen-sator magnam inde partem Romam ad litnina aposto-lorum misit per Angilber-tum dilectum abbatem su-um...
Missus est ad hoc Angilber-tus, abbas monasterii sancti Ri-charii, per quem etiam tunc ad sanctum Petrum magnam partem thesauri, quem Ericus dux Foroiuliensis spoliata Hunorum regia, quae hringus vocabatur, eodem anno regi de Pannonia detulerat, misit...
... ipse cum exercitu Fran-corum Saxoniam petiit, Pippi-num vero filium suum cum Italiens ac Baioaricis copiis in Pannoniam ire iussit...
(796)'12 Rex collectis exerci-tibus suis Saxoniam ingres-sus est, filium suum Pippi-num regem Italiae in Pannotiias cum exercitu misso. ... Et domnus rex peragrata Saxonia cum integro exercitu suo in Gallias se recepit et in Aquis palatio filium suum Pippinum e Pannonia redeuntem... laetus aspe-xit. ...
803. Imperator au tem in Baioariam profectus dispositis Pannonia-rum causis Decembrio men se Aquasgrani reversus est...
811. Imperator vero... in très partes regni sui totidem exercitus. misit, unum trans Albiam in Linones..., alterum in Pannohias ad controversias Hunorum et Sclavorum finiendas... Ipse autem... ad Bononiam civitatem maritiniam... accessit... Inde... circa medium Novembrium Aquas venit. Obviarunt ei venienti legati Hemmingi regis, ... fuerunt etiam Aquis ad-
letopisi spajajo tukaj pod letom i96. dogodke dveli let (795/796.).
ventum eius expectantes, qui de Pannonia venerunt, canizaucí princeps Avarum et tudun et alii primores ac duces Sclavorum circa Danubium habitantium, qui a ducibus copiarum, quae in Pannoniam missae fuerunt, ad praesentiam prinripis iussi venerunt.
Znano je, da so Alíñales Einhardi le prenarejeni Annales regni Francorum. Razlikujejo se od svoje podlage deloma stvarno, predvsem pa po težnji, da bi prilagodili slog Državnih letopisov finejerazvitemu jezikovnemu čutu karolinške renesanse.43 Ta dvojna poprava se da natančno zasledovati do sredi leta 801. Potem prenehajo najprej jezikovni popravki „večjega obsega" in z letom 807. izginejo tudi manjši.4* Ta posebnost Einhardovih letopisov pa se razodeva celo v malenkostih, n. pr. baš v oblikah imena „Panonija". Neokusnost Državnih letopisov, ki govore o Panoniji hkratu v ednini in množini, je v Annales Einhardi pred zarezo od leta 801. načeloma zatrta; povsod stoji tam ednina „Panonija". Šele po oni zarezi začnejo tudi Annales Einhardi mešati edninske oblike in množinske na popolnoma isti način kakor Državni letopisi, ki rabijo na začetku vsakega poedinega odstavka redno množino „Pannoniae" in pravtako redno v nadaljevanju ednino „Pannonia". Posebno očitna je ta stroga doslednost pod letom 811., kjer ima letopisec za isti pojem „v Panonijo" res na začetku odstavka „in P a n n o n i a s", sredi odstavka pa „in Pannonia m". Vzroka za to presenetljivo prikazen uganiti, menda ni pretežko. Kajti dogodki, katere opisuje letopisec, so se tikali obeh Panonij, zato pravilno množina „Pannoniae"; kot Nemcu pa, ki rabi za geografsko ime „Panonija" v svojem jeziku ednino, mu je tekla ta najbrž tudi v latinskem jeziku gladkeje iz ust, zato zopet „Pannonia". Toda bodisi kakorkoli, na vsak način kaže primer Pannonia-Pannoniae, da je letopisec zavestno in vestno izbiral besede, če se je vrinila navzlic temu v njegove geografske; podatke pomota, ga zato ne smemo dolžiti površnosti, ampak moramo računati z resnejšim vzrokom. S katerim, kaže letopiščevo poročilo o vojnem pohodu leta 820. Tam čitamo:
„Ko je minila zima..., so poslali tri vojske nad Ljudevita. Ena je vdrla iz Italije čez Julijske Alpe, druga skozi Karantansko
♦3 Blochova ocena: Monod, Etudes critiques sur les sources de rhistoire «arolingienne (Gottingische gelehrte Anzeigen 163, str. 884. — Wibel n. o. m„ slr. 73.
" 1 sto tam str. 73, 112.
provinco, tretja skozi Bavarsko in Gornjo Panonijo. Dve izmed njih, ti na krilih, sta malo prekasno dospeli na sovražna tla, ena, ker so ji sovražniki branili prehod čez Alpe, druga, ker je bila pot dolga in prehod tez Dravo težaven.47'
Po teh besedah je mejila Ljudevitova zemlja z Italijo, Karan-tanijo in Gornjo Panonijo, vhod iz Gornje Panonije pa je ovirata Drava. Vsak mora torej priznati, da se pri opisu bolgarskih grozot letopiscu ni morda samo zareklo, ko je govoril o Gornji Panoniji. Kajti kakor se vidi, je bil sploh mnenja, da sega Gornja Panonija do Drave. Povod tej zmoti pa je tičal v tem, da je poznal letopisec po netočnem izraževanju vsakdanje govorice Ljudevita kot „vladarja Spodnje Panonije"48 in zato imel vso drugo Panonijo kratkomalo za Gornjo. Zdaj pa preudarimo! 1.) Za varnost „Gornje Panonije" je bil odgovoren furlanski grof. 2.) Ta „Gornja Panonija" je bila v resnici Spodnja med Dravo in Rabo. Jasno je torej, da se moramo vrniti k starim Felicettijevim nazorom, da je segala furlanska marka preko Drave na zapadno Ogrsko.47 A to se pravi: Karel Veliki je obnovil z ureditvijo vzhodnih mark samo politične obrise obrske dobe, kajti zamašil je dohod na Bavarsko in Italijo, stlačivši v severno marko osrčje obrske države, Gornjo Panonijo, v furlansko pa Spodnjo Panonijo, t. j. ozemlje obrskih plemenskih otokov.48
Karel se je nadejal, da je spravil na ta način panonsko vprašanje s sveta. Ali Slovenci so mu prekrižali račun. Ne sicer panonski Slovenci, ki so delili usodo Obrov49, pač pa karantanski, o katerih pravi Conversio, da so silili v Spodnjo Panonijo in podili Obre čez meje.r>0 Sredi teh bojev je prišel iznenada leta 805. kapkan Teodor, eden izmed obrskih knezov, h Karlu Velikemu ter ga naprosil, da bi ga naselil med Savarijo in Karnuntom, „ker zaradi slovanskih napadov ne more ostati v prejšnjih krajih".51 Karel se ni pomišljal. Če se je hotel kapkan preseliti na pristno obrska tla, v
« Gradivo 2, št. 61.
46 Prim. zgoraj op. 32.
" Felicetti n.o.m. str. 13 in 28.
«s O tem izide v kratkem razprava v berlinskih Byzantinisch-Neugriechische Jahrbücher.
40 Gradivo 1, št. 301 (Conversio cap. 6): Solnograd je dobil v Spodnji Panoniji „populum, qui remansit de Hunis et Sclavis".
Istotam 2, št. 21, 226 (cap. 6, 10).
51 Istotam 2, št. 26 (Ann. regni Franc. a. 805).
■Gornjo Panonijo vzhodno od Dunajskega lesa, je morala biti taka nakana cesarju samo pogodu. Kajti čim manj je bilo stikov med Slovani in Obri, tem lažje se je utrdil na vzhodu mir. Drage volje je torej Karel ustregel kapkanovi prošnji. Ali že leta 811. čujemo o novih bojih, topot v obeh Panonijah.52 Podoba je torej, da so tiščali Karantanci za bežečimi obrskimi roji celo preko mej furlanske marke v Gornjo Panonijo in da klanja ni bilo prej konec, doklei ni prišla frankovska vojska.
Med tem pa se je bila izvršila v političnih razmerah obrskega naroda važna izprememba. Kapkan je namreč kmalu po svoji preselitvi umrl, kagan pa je izkušal porabiti to priliko, da bi obnovil državno edinstvo svojega naroda vsaj na gornjepanonskih tleh. Nemudoma se je obrnil do Karla s prošnjo, da bi mu vrnil ono oblast, katero so imeli kagani nekdaj, in Karel mu je ugodil, ukazujoč, da vladaj kagan odslej zopet „po starem običaju vso državo".03
Odlok je posebno pomemben zato, ker nepričakovano osvetljuje notranji ustroj podonavskih pokrajin na začetku devetega stoletja. Vedno se trdi, da so bile marke obmejne grofije ali z mečem pridobljene dežele onkraj stare državne meje.54 Dogodki od leta 805. pa dokazujejo, da Karel Gornje Panonije ni uredil po vzorcu fran-kovskih grofij, a da je tudi ni namenil nemškim priselnikom. Le avstrijsko predalpje je tesno združil s svojo državo. Tja je poslal svojega grofa in vabil priselnike55, zemlje oz/kraj Dunajskega lesa pa se ni doteknil, rajši zgradil na njej razkropljenim Obrom kot zavetišče edinstveno narodno državo. Slično je ravnal tudi drugod. Pustil je domače vladarje Karantancem, dalmatinskim, posavskim Slovanom in tudi o Slovanih med Rabo in Dravo se ve, da so jim vladali domači knezi.56 Uradni slog cesarske pisarne zato v delilni listini iz leta 817. nikakor ne razločuje med državnopravnim položajem Karantancev in Obrov na eni strani, Čehov in „Slovanov
52	Istotam 2, §t. 38 (Ann. regni Franc, in Fuld. a. 811).
53	Istotam 2, §t. 26 (Ann. regni Franc, in Fuld. a. 805).
54	Lipp, Das fränkische Grenzsystem unter Karl dem Großen. Gierckes Untersuchungen zur deutschen Staats- und Rechtsgeschichte 41, str. 1 sl.
M Pez, Thesaurus anecdotorum I/s, 86 (808) in Gradivo 2, §t. 40 (Reg. imp. ls, st. 466, a. 811). — Dümmler, Südöstliche Marken 19 in Gesch. d. ost-fränk. Reiches l2, 37. — Kaemmel n. o. m. 216. — Vancsa, Geschichte Nieder-uad Oberösterreichs 1, 140 sl., 163 sl.
Gradivo 2, ät. 92 (Ann. regni Franc, in Fuld. a. 827).
vzhodno od Bavarske" na drugi. Tem strožje pa loči neposredno državno ozemlje od onega podložnih plemen, rabeč za eno pokrajinski naslov — „Bavarsko" —, za drugo samo skupino plemenskih imen.57 Izvzemši avstrijsko predalpje se namerimo torej povsod na vzhodu in jugovzhodu na obrsko ah slovansko vazalstvo5S, nikjer ne na irankovske marke. S tem se ujema, da se začenja za vse te dežele nemški pritok šele po reformi iz leta 828. po padcu Balderika furlanskega.59 S katero pravico pa se potem še govori pred letom 828. o Obrski in Furlanski marki?
V Državnih letopisih se nahaja opomba, da je Kadaloh leta 819. umrl, ko se je vrnil s svojimi četami iz Panonije v „marko samo".60 Iz prejšnjih izvajanj vemo, da je prišteval letopisec Panoniji tudi Kranjsko. Vestno razločevanje med Panonijo in marko zato pomeni, da Balderikovi sodobniki njegove Velike Furlanske niso smatrali za pravo marko, temveč da so razločevali v njej marko v ožjem zmislu, Furlansko, in priklopljeno deželo, Panonijo. Isto velja o Obrski marki. To je lahko spoznati, če se ozremo še enkrat na prej omenjeno notico o „Slovanih vzhodno od Bavarske".
Kos je videl v njih Slovence, ki so prebivali „po nekaterih krajih Vzhodne marke in Panonije".61 Ali prezrl je, da cesar ne namerava s to listino podariti svojemu sinu Ludoviku nekaj slovenskih rodbin, ki so živele morda razpršene med Nemci v Vzhodni marki in Obri v Panoniji, ampak da gre tukaj za neko celotno slovansko pleme, ki se podreja Ludovikovi oblasti. To slovansko pleme pa je mogoče brez truda določiti, če sledimo migljaju, da je sedelo na vzhodu Bavarske. Kajti kakor kažejo Fuldski letopisi, Franki niso prištevali
57	Istotam 2, št. 51 (MOLL. I, 198): Item Hludowicus volumus, ut habest Baioariam et Carenianos et Beheimos et Avaros atque Sclavos qui ab orientali parte Baioariae sunt.
58	To je pravilno poudarjal že Kroues, Verfassung und Verwaltung der Mark und des Herzogtums Steier, Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark 1, 3, op. 4, in Vancsa n. o. m. 1, 161.
59	Prve kraljeve darovnice za Gornjo Panonijo: Gradivo 2, št. 112, za Karantanijo: istotam 2, št. 108 (831). Da je „Zellia", kjer je dobila oglejska cerkev leta 824. dvajset kmetov, Cegle blizu Kormina, ne štajersko Celje, o tem Pirchegger, Beiträge zum historischen Atlas V. Zellia, MIÖG. 31, 310. — Vancsa n. o. m. 1, 143 si.
60	Gradivo 2, št. 57: Exercitu vero de Pannonia reverso Cadolah dux Foroiuliensis febre correptus in ipsa marca decessit.
Istotam 2, št. 51, op. 1.
Vzhodne marke Panoniji, ampak jo ločili od nje kot Oriensu- ali kot terminus regni Baioariorum in Oriente63. Vzhodna meja Bavarske vsled tega ni bila nič drugega kot vzhodna meja mejne grofije a ta je tekla južno od Donave po Dunajskem lesu, severno pa približno ob robu Tulnskegapolj aM, kjer je delila Bavarsko — od slovanskih Moravcev. Popolnoma v skladu s tem piše Alfred Veliki v svojem pregledu vzhodnih narodov: „Ti Moravci imajo zapadno od sebe Turinge in Čehe in del Bavarcev".65 Vzhodno mejno grofijo, kjer je prebival ta del Bavarcev, pa označuje še listina iz leta 830. zelo pomembno kot „marko samo" v okviru velike Ava' rije6G, kažoč s tem jasno še na ono starejše stanje, ko je segala frankovska uprava samo do Dunajskega lesa, a je vladal onkraj njegovih šum kagan kot Karlov vazal.
Kar je ustvaril cesar leta 803. v Podonavju, potemtakem nista bili marki v dosedanjem pomenu besede, temveč samo veliki nadzorstveni okrožji s po eno mejno grofijo kot jedrom in podložnimi plemeni okrog. Za taka okrožja si pridržujemo odslej izraz „krajina".
III. Reforma od leta 828.
Po Einhardovih besedah je podjarmil Karel Veliki v obrskih vojnah „obe Panoniji in sesednjo Dakijo na drugem bregu Donave".1 Opazka o drugem, levem bregu na videz dokazuje, da misli Einhard tukaj na Trajanovo Dakijo na vzhodnem Ogrskem. Ali kakor se splošno sodi, Karlova moč na srednjem Ogrskem ni segala preko Donave. Morali bi si torej predstavljati, da je Einhard pomotoma pripisoval kratkim pohodom iz leta 795. in 796. trajno osvojenje levega brega. Toda ta razlaga ni prepričevalna. Kajti kakor je mogoče, da si je Einhard samo napačno tolmačil te pohode, prav tako je tudi mogoče, da se je zmotil o bregu in zamenjal levega
82	Istotam 2, št. 268 (Ann. Fuld. a. 884): Pannonia de Hraba flumine ad Orientem. Prav tolmačil že Diimmler, Geschichte des ostfränkischen Reiches 32, 225.
83	Gradivo 2, št. 264 (Ann. Fuld. a. 884).
04 Kaemmel n. o. m. str. 209 sl.; Vancsa n. o. m. 1, 162.
Šafarik, Slawische Altertümer 2, 672. (Pri roki mi je samo nemška
izdaja.)
011 Gradivo 2, št. 106 (Reg. imp. I2, št. 1340). 1 Istotam 2, št. 22 (Vita Caroli M. cap. 15).
z desnim. Saj ne bi bil prvi, kateremu so se skalili geografski pojmi
o srednjem Podonavju.
Teofilakt na primer smatra Donavo pri Belem gradu za Dravo,- Ivan efeški imenuje Savo pri Sirmiju Donavo:!, Mihael sirski ponavlja to napako4 in pisec druge legende svetega Demetrija solunskega nam hoče natvesti isto pomoto5. Ako je bilo to mogoče pri Bizantincih, celo pri takih, ki so živeli na balkanskem polotoku, koliko lažje se je mogla pripetiti slična pomota Franku Einhardu, bodisi da je zamenjal desni in levi breg iz gole nevednosti ali zato ker je tudi on imel spodnjo Savo za Donavo. Iz tega sledi brez ugovora, da pravda o gornji razlagi še teče in je treba šele pretehtati, ali ne kaže Einharda tako razumeti, da je podjarmil Karel „obe Panoniji in sosednjo Dakijo tostran Donave".
Leta 275. je prepustil Avrelijan Trajanovo Dakijo Gotom in ustanovil novo na desnem bregu Donave v Meziji. Gornja Mezija je obsegala s teh mal zgolj severno Srbijo na obeh straneh Morave. Tukaj je stalo glavno mesto Viminacij in važna trdnjava Singidun. V bojih med letom 441. in 447. so opustošili Huni to pokrajino tako korenito, da si ni več opomogla in je izginilo celo njeno ime.6 Pro-kopij prišteva singidunsko okolico do panonske meje že Dakiji7 in
5 Theophylactus Simocatta VII, cap. 11, 264. (ed.de Boor): rfv ydg 2iy-yriööva Svo izovfioi dyv.aÄiZovrai. S ze 2'c'tog na i Aftdog.
3 Kirchengeschichte (ed. Schönfelder) VI, cap. 24: „Die Avaren überfielen bei einem Übergänge jenes großen Stromes, der Donau heißt, das andere große Volk der üepiden, schlugen sie, erbten ihr Land, bewohnten es und breiteten sich in dem f-uten Lande aus". Pozneje so zahtevali od cesarja, „er sollte ihnen entweder die Stadt Sirmium am Übergange jenes Flusses geben, um darin zu wohnen, oder sie wollten mit ihm kriegen".
1 Chronique de Michel le Svrien X, 18 (ed. Chabot).
» Rački, Documenta št. 170 "(Acta SS. Octcbr. IV, 180). Tam se poroča, da so potomci grških ujetnikov, ki so bili naseljeni ob Donavi v Sremu, porazili kagana in nato prekoračili reko, ki je ločila Srem od bizantinskih tal — xbv'jiQoacpijytj&evTa Advov ßiv f!J nozafinv.
« Marquardt, Römische Staatsverwaltung 1!, 312 (Handbuch der römischen Altertümer 4). — Jireček, Die Heerstraße von Belgrad nach Konstantinopel. str. 10 sl, 57 sl. in Geschichte der Serben 1, 34, 50.
7 De bello Vand. (ed. Haury) I, 2, 6: '¿nsiza F/jjzaiSes fikv iä d/«pi 2iy-yiäövov TE xal 2i(jiuov yo>Qia t'axov, ivvög ze v.ai iV.rAj noz fiov 'lozyov. — De bello Goth. III, 33, 8: r>)naiing Se nöXiv ze siqfiwv y.al Aaxiag ix zov Inf :iÄttaiov ändoag xazaXaßövzeg f'oyov. — Istotam III, 33, 12: xal äUa (ii'vioi Aaxiag ymnia öövzog /lam A tag "Eqoväoi 't'axov durpl nnhv 2iyyiöovov. -De aedificiis IV, 5, 12: äiö Sf/ 'PintjaCav xaJLovai 'Pcofiatoc ttyv rarzy Aaxiav ¿Ina yd.Q ^ o%zfj Aaziviav xaÄEizai cpiavy, noXiv ovv naoä zijp Ixeivr, dxr-fjV, Hvofia 2iyyij66vov, tv tolg äv(0 yjmvoig iSeifiavjo TtQOJzrjv.
tudi druga legenda o svetem Demetriju solunskem ne pozna več Gornje Mezije, temveč le Dakijo, ki meji s Panonijo8. Te nove Dakije so se polastili proti koncu šestega stoletja Obri.,J V naslednjem so jo sicer za nekaj časa izgubili10 ali že leta 679., ko je zasedel Ispe-rih Spodnjo Mezijo, je našel kot sosede na zapadu Obre11 — Dakija je bila zopet njihova. Še dandanes izpričujejo trije okopi vzhodno od Timoka med Iskrom in Lomom, da je tam mejila nekdaj Avarija z Bolgari.12 Vprašanje je torej vsekakor utemeljeno, ali nam ni razumeti Einhardovih besed tako, da je zavojeval Karel v obrskih vojnah to južno, Avrelijanovo Dakijo.
V elegiji o smrti Erika furlanskega, katero je spesnil patriarh Pavlin, nastopajo kot njegovi žalujoči otroci mesta in reke, nad katerimi-je nekdaj zmagoslavno plapolala njegova zastava. Med njimi se nahaja Sirmij in Marua, Morava.13 Res je torej podoba, da je ležala Karlova Dakija na desnem bregu Donave. Toda temu na videz zopet ugovarja takozvani bavarski geograf, ki piše o „Nort"-in „Osterabtrezih", severnih in vzhodnih Abodritih.14 Zeuß, ki se je
8	Rački, Documenta, št. 170 (acta SS. Oct. 4, 179): zö 'lUvyixov aXeäöv äjiav, tfyovv, züg avzov inarr/iag. At'yoj öl/, TIavvoviag Mo. Aav.ing ¿¡tratita) g Svo, Avgöaviag, Mvalag, TQißäAtxog, ' PnSomi/g r.ai n rjo>v ¿napyiiuv ?zt fiiv xal ßodxr^g.
9	Hopf, Griechische Geschichte str. 90 sl. (Ersch u. Gruber, Allgemeine Encyclopädie, I. Section, 85. Bd.). — Hertzberg, Geschichte Griechenlands 1, 141 sl. — Geizer, Abriß der byzantinischen Kaisergeschichte, str. 945 sl. — Jireček, Geschichte der Serben 1, 89 sl. — Bury, A History of the later Roman Empire i'rom Arcadius to Irene 2, 134 sl., 237 sl. — Niederle, Slovanske starožitnosti 2, 219 sl. — Stanojevič, Vizantija i Srbi 1, 184 sl.
10	Natančneje 0 tem moj članek v Byzantinisch-Neugriechische Jahrbücher.
11	Theophanis chronographia (ed. de Boor) 1, 359: xiiQievadvziav Se aizibv xal iojv napay.ei/u'vcov HxAavivüv iüv&v i ag A cyope'vag inza ysveag, zovg fiiv 2eßEQtig xazifmcoav an o ztfg HufzQo&Ev nXeiaovQag HrQtydßojv in) zu ¡tQÖg dva-zoArjv pfytj, eis Si t a nQÖg ¡Aiartfißqiav y.tl dvaiv ¡¿¿XQig 'Aßapiag zag imoAoijiovg inzä ytveäg bnb ndxzov övzag. — Nicephorus (ed. de. Boor) str. 35: xquzovoi (Sž y.al zojv [¿yyi^övzutv] naQMxi^uevaiv SxAaßijviüv id-vojv, xai obg uhv zä 7ii>bg Aßäpovg n Ar/ ai ižf o v t a cppovpeiv, ovg <Sf zii jipdg 'Piofiaiovg iyyiL'ovza zrjpeiv ijtudzzovaiv.
12	Jireček, Das Fürstentum Bulgarien, str. 412, in Geschichte der Serben 1, 106, 189. — Bury, A history of the Eastern Roman Empire (802—867) str. 338.
" Gradivo 1, št. 329 (MG. Poetae lat. aevi Carol. 1, 131).
14 Kraliček, Der sogenannte bayrische Geograph und Mähren, Zeit-schrift des Vereines für Geschichte Mährens und Schlesiens 2, 217.
zanimal za ti imeni, je mislil pri „Nortabtrezih" na Abodrite v Mecklenburgu in spajal „Osterabtreze" z onim drugim abodritskim plemenom, ki je bilo po besedah Državnih letopisov podložno Frankom in sosed Bolgarom.15 Za to pleme se je zdel ZeuBu pridevek „Vzhodno" iz ust južnonemškega geografa docela verjeten.16
Dalje je šel Šafarik. Tolmačil je besedo „Abodriti" kot izpo-pako baje pravilne slovanske oblike „Bodrici" in si lastil pravico, presaditi vzhodne Abodrite v južno Ogrsko na levi breg Donave, ker ga je tam spominjala onih „Bodricev" županija Bač-Bodrog.17 Vzlic Pavlinovi elegiji bi bili torej prisiljeni iskati Einhardovo Da-kijo vendar „onkraj Donave", — ako nam ne bi jezikoslovje prihitelo proti Šafariku na pomoč. Viri prinašajo namreč namišljeno plemensko ime „Bodrici" redno s samoglasnikom na začetku: Ob-odriti, Abodriti, Abtrezi, Apdrede, Afdrede. Zato je popolnoma neosnovano, da 'je odsekal Šafarik tem oblikam glavo in prirezal Abodrite v Bodrice.18 A če sta si ti imeni tuji, se sesuje tudi podlaga, na katero je zgradil Šafarik svojo domnevo, da se je ohranil spomin na vzhodne Abodrite v imenu bodroške župani je. Zategadelj jih smemo tudi le še tedaj nadalje pustiti na ogrskem bregu Donave, ako je vsaj naziv „Osterabtrezi" zanje nesporno podprt. Ali tudi to ni res. Kajti imeni Oster- in Nortabtrezi nista nastali na ta način, da je nekoč kak Bavarec čutil potrebo, da bi izbral s svojega južnonemškega stališča Abodritom na Ogrskem in ob Baltiškem morju pridevke po straneh neba; obe imeni sta bili nasprotno samorasli in sta oznamenovali dva oddelka Abodritov ob Baltiku. Zgodovinarji se tega samo zato doslej niso zavedali, ker so vztrajno prezirali, da govore Državni letopisi pod letom 323. izrecno o boju I juticey z „Vzhodnimi Abodriti".1 ,J Osterabtrezi torej nikakor niso
" Gradivo 2, st. 72 (Ann. regni Franc, a. 822). — Racki n. o. m. st. 173 (Ann. regni Franc, a. 824): legatos Abodritorum qui vulgo Praedenecenti vocantur et contermini Bulgaris Daciam Danubio adiacentem incolunt, ... illico venire permisit (seil, imperator). Qui cum de Bulgarorum iniqua infesta-tione quaererentur et contra eos auxilium sibi ferri deposcerent, domum ire atque iterum ad tempus Bulgarorum legatis constitutum, redire iussi sunt.
i" Zeuß, Die Deutschen und ihre Nachbarstämme, str. 614, 655.
" N. o. m. 2, 208 sl., 587 sl.
1S Perwolf, Slawische Völkernamen, Archiv für slaw. Philologie 7, 595.
Erant idem filii Liubi, regis Wilzorum... Qui cum commisso cum
orientalibus Abodrihs proelio interisset, populus Wilzorum rilium eius Mile-
gastunL qui maior natu erat, regem sibi constituit.
sedeli spodaj ob Donavi, ampak za več ko tisoč kilometrov više ob morju. Kje so potem prebivali podonavski Abodriti?
Iz Masndija, arabskega pisca desetega stoletja, poznamo v severni Srbiji slovansko pleme „Braničabin", katero je nosilo svoje ime po gradu Braničevem na izlivu M lave.10 Ker je bil grad politično središče Poinoravja, so mu pravili Grki tudi Morabos in narodu Moraboi, Moravci.21 Vzhodno od teh Moravcev-Braničevcev so živeli Timočani. O njih pripovedujejo Državni letopisi, da so odpadli leta 818. od Bolgarov in prestopili na f rankovska tla.22 To kaže, da so priznavali njih sosedje, Braničevci, Franke za svoje vrhovne gospode, a s tem je rešena ona uganka o Abodritih ob Donavi. Kajti tudi ti so bili podložni Frankom in so se zvali z drugim imenom Praedenecenti, t. j. Braničevci.2" Abodriti, Moravci, Braničevci so bili torej vsi le eno in isto pleme. Iz tega pa jasno sledi, kaj nam je soditi o Einhardovi Dakiji. Kajti ako je vse jalovo, kar se je doslej navajalo v dokaz za to, da je njegova Dakija severna, in ako narobe izpričujejo razna znamenja, da so si pokorili Franki v obrskih vojnah Pomoravje, potem zahteva logika, da spravimo F.inhardove besede predvsem v zvezo z južno, Avrelijanovo Dakijo.
Za bodočnost frankovskega gospostva v teh krajih je moralo biti odločilno, kako se uredijo odnošaji do novih sosedov, Bolgarov. Monachus Sangallensis zatrjuje, da jim je Karel prizanesel, „ker se mu niso zdeli nevarni, odkar je bil uničil Obre".24 Ako odštejemo . od te trditve, kar gre na rovaš frankovske samozavesti, ostane kot dejstvo, da za Karlove vlade ni bilo razpora med Franki in Bolgari. Karlov sodobnik Krum ni hotel tratiti časa za grabežljive namene ob Donavi. Posegel je v obrske boje očividno same v toliko, da je
-« Marquart, Streitzüge, str. 102, 134.
Geizer, Ungedruckte und wenig bekannte Bistümerverzeichnisse der orientalischen Kirche, Byzantinische Zeitschrift 2, 52, 257. — Mansi, Sacr. conc. coli. 17, 373: metropolit 'Ayd&tür Mapd/imr.
-- Gradivo 2, št. 52: Erant ibi aliarum nationum legati, Abodritorum videlicet ac Bornae, ducis Guduscanorum, et Timocianorum, qui nuper a B;ii-garoram societate deseiverant et ad nostros iines se contulerant.
23 Prim. zgoraj op. 15. — Da bi pojasnila rabo dvojnega imena „Bra-ničevci-Abodriti", sta mislila Šafarik n. o. m. 2, 210, in Niederle n. o. m. 2, 41 Osi., da je šlo za dva razroda enega plemena: Abodriti (Bodrog), Braničevci (Braničevo).	/ "
-» 2. cap. 1 (Gradivo 1, št. 301).
pridobil svojim Bolgarom timočansko ozemlje,25 vse drugo je drage volje privoščil Frankom, zakaj njega je mikal svetlejši cilj, to je bil Carigrad. Njegov sin Omortag je sicer popustil politiko svojega očeta in takoj ko je zasedel prestol, sklenil s cesarjem Leonom Armencem tridesetletno premirje;26 vzlic temu pa izprva tudi njemu še ni prišlo na misel, da bi se obrnil proti Frankom. Ohranil si je hladno kri celo še tedaj, ko so Franki leta 818. prijazno sprejeli odpadle Timočane. Šele ko je zapravil Ludovik Pobožni vojaški ugled svoje države s slabotnim vojskovanjem proti Ljudevitu, so se izpremenile razmere na bolgarsko-frankovski meji. Dve letnici žarko osvetljujeta ta preokret: leta 823. si je zagotovil Omortag prijateljstvo bizantinskega cesarja, porazivši njegovega tekmeca, ki je oblegal Carigrad,27 in k letu 824. že čitamo v Državnih letopisih, da so Bolgari neznosno pritiskali na Braničevce.2S Omurtag se je pripravljal na obračun s Franki.
O posledicah tega preokreta so si mnenja zelo navsknž. Edini so si vsi strokovnjaki v tem, da so bili Bolgari v drugi polovici devetega stoletja Svetopolkovi sosedi. Prerekajo pa se o tem ali zato, ker je segalo Velikomoravsko do Belega grada in ustja Tise29 ali Bolgarija čez Budimpešto30. Fluber je hotel odločiti ta prepir s pomočjo Konstantina Porfirogeneta3ki pravi v 42. poglavju o Madjarih: /.al xaxomovoi (ihv ol Tovqxoi niga&ev tov Aavod (letos nota/tov elg trjv rfjg MoQafHa$ yfjv, d/. M xai ev&ev /teaov tov Aavov-{}£0)$ Kal tor Hafta nota/tov.™
Izraz „onkraj Donave" se tiče prvih bivališč, katera so zasedli Madjari, zemlje med Donavo in Tiso. Če bi smeli verjeti Konstanti-novim besedam, bi bila ta zemlja prvotno velikomoravska. Toda
25 Prim, zgoraj str. 220., op. 8., str. 235., op. 12., in str. 237., op. 22.
™ Jirecek, Geschichte der Bulgaren, str. 146. — Geizer, Abriß der byzantinischen Kaisergeschichte, str. 966. — Bury, The Bulgarian treaty of a. d. 814 and the Great fence of Thrace, English historical review 25, 276 si., in A history of the Eastern Roman Empire, str. 360.
Bury n. o. m. str. 100 si.
Prim, zgoraj op. 15.
Roesler, Romanische Studien, str. 201 si. — Dümmler, Geschichte des
ostfränkischen Reiches Is, 33. — Pirchegger n. o. m. 33, 272.
3" Safarik n. o. m. 2, 455. — Biidinger n. o. m. 1, 178. - Niederle n. o. m. 2. 448 sl.
3'-' Beiträge zur älteren Geschichte Österreichs II. MIÖG. .2, 372 sl.
Racki n, o. m. str. 412 (De admin, imp. cap. 42).
Konstantin se bije s tem sam po zobeh. Kajti v 13. poglavju natanko razločuje Velikomoravsko od domovine Madjarov33 in v 40. poglavju omenja povrhu o isti Moravski: xai ndhv xa%a ifjv tov noTctfiov ¿xČQOfirjv ¿ari to Stanov ¿xeivo to Xeyo/iEvov, dno trjc, BeleyQadog 66 ov t'%ov fjuEQaji> Sv o v.ai dno kov eheioe r/ iu:yd/t.rj MoQa3ia fj dpdmi<nog, fjv -/.a) i^kenpav oi Tovqxoi, fjc fa/E w jtq6teqov 6 2q}£vdojr,X6xog.s*
Tukaj torej se pričenja za Konstantina Velikomoravsko naenkrat s Sremom, t. j. z istim medrečjem, katero bi moralo biti po 42. poglavju madjarsko. Katera trditev potemtakem velja? Odgovor izhaja iz zgodovine svetega Metoda.
Ko je poveril Hadrijan 11. Metodu pokristjanjenje Slovanov ob srednji Donavi, mu je odmeril kot področje Velikomoravsko skupaj s Kocljevo Panonijo33 in ga kmalu naredil na Kocljevo prošnjo celo za nadškofa teh krajev, obnovivši zanj stolico svetega Andronika v Sjrmiju.36 Kakor kažejo pisma papeža Ivana Vil L, se je glasil s teh mal Metodov naslov nadškof „panonske"37 ali „moravske"38 cerkve. Brez pomisleka je torej raztegnila cerkvena geografija moravsko ime tudi na Spodnjo Panonijo in to po pravici. Kajti ne samo, da je bil vladar te dežele, Kocelj, sam Moravec, tudi med njegovimi podaniki je bilo poleg panonskih Slovencev in priseljenih Karan-tancev precej pravih Moravcev,39 tako da so še stoletja pozneje označevali ogrske Slovence celo kot „moravske Karantance".40
Cerkvenoslovanski književnosti je ta večja Moravija dobro znana. Življenje svetega Metoda naziva rimsko cesto od Carigrada
" De admin. irnp. cap. 13, "Oti ioig Toi^oig za joiavta $&vrt
Tiamiv.iLviai npog fitv 10 Svimozegov flepog atsuov i; &(jayy(a, /c(jdg de cd ¡¡o-(ttiurepnv oi Hai^ivanltai v.al irpdg to fteaijftfipivdv ,uf'qoe ij ueyaXi] Mopa/iia ¡¡t o i ij %<aqa tov 2cp ev S o 7t Aokov.
Rački n. o. m. sir. 411.
35	Gradivo 2, št. 211 (Vita s. Methodii cap. 8).
36	Istotam 2, št. 214 (Vita s. Methodii cap. 8 in Chronica Nestoris cap. 20).
Istotam 2, št. 252. (Jaffe, Reg. pont. rom. l-\ št. 3268, a. 879.) Metho-dio archiepiscopo Pannoniensis ecclesiae.
:"s Istotam 2, št.. 260. (Jaffe n. o. m. I-1, št. 3319, a. 880): archiepiscopo sanctae ecclesiae Marahensis.
39	Jagič,Zur Entstehungsgeschichte der kirchenslawischen Sprache. Denk-schriften der Vtiener Akademie, phil.-hist. KI. 47, 85.
40	Prim. zgoraj str. 226, op. 38.
do izliva Save „moravski pot"41, „Življenje svetega Nauma" prišteva Spodnjo Panonijo Moravski42 in bolgarska legenda oznanja iste nazore, imenujoč Metoda „moravskega" škofa, a njegovo cerkveno okrožje „panonsko11™. Istočasno z Metodom pa je živel drug „moravski škof" tudi na Balkanu. Ta je imel svoj sedež v Braničevem, njegova „Moravija" je bila severna Srbija.44 Frankom so bili ti kraji tako znerok, da jih je spominjalo moravsko ime predvsem Svetopolkove države. Jugovzhodni narodi pa so dobro poznali obe Moraviji in so jih izkušali zato strogo razločevati. Primernih znakov je bilo dovolj. Kajti ako je bilo južno Moravsko bolgarsko, se je severno lahko zvalo panonsko. Ako je bilo 0110 po svojem po-, ložaju v Podonavju „Spodnje", je bilo to brezdvomno „Gornje". Naposled je nudila tudi razlika v velikosti obeh dežel za nekdanjo Metodovo vladikovino še tretji dobri naslov in to je bilo ime Veliko-moravsko.4 5
Izmed obeh mest, kateri smo povzeli iz Konstantina Poriiroge-neta, se sklada torej s trdnimi pojmi bizantinske geografije le ono, ki prišteva Velikomoravski ne glede na Kocljev državnopravni položaj že spodnjepanonski Srem. Drugo mesto pa, ki loči baš srem-sko okolico kar najstrožje od Moravske in ji prisoja namesto tega osrčje Ogrske nižave na levem bregu Donave, to drugo mesto se niti najmanj ne strinja z bizantinskimi geografskimi pojmi in dopušča samo to razlago, da se je vrinila v besedilo pomota. Marquart je bil prvi in edini, ki je to spoznal, in njemu gre tem večja zasluga, ker je takoj tudi z uprav kolumbovsko spretnostjo rešil to navidez tako zamotano uganko. Kajti videč, da besedna skupina eig ir\v ryg Mogaß'iaz yrjv ne spada na svoje dosedanje mesto, jo je kratko-malo pomeknil tri besede dalje z a vejico in dobil tako naenkrat docela brezhibni stavek: xa'i xatoixovai per ot Tovqxoi je i q a D- e v ■tov Aavovßecöc noxapov. dXXä xai t v 9 £ v ei c r tj v r-tfg M o ga-ß i a z y fj v fieaov tov Aavovßeojc xai tov JSdßa norap.ov,46
11 Jireček, Heerstraße, str. 75.	,
42 Lavrov, Žitija sv. Nauma, cap. 5. (Niederle n. o. m. 2, str. 364).
11 Gradivo 2, št. 214. (Vita s. Clementis, cap. 2): Me&ööiog, ög ii/v II a-vovmv ix r (>%iav ¿y.6a/itjaev, dg jr t £ n ioy.on o g Mopdfiov yev6/*evog. — (cap. 3): töv ¡ityav Me&6Siov . . . iniav.ortov MoQ&ß-ov rfjg Jlavoviag ye/ootorti (seil. Atytavög U6.71a).
44 Prini. zgoraj str. 237.
4"> Šaiarik n. o. m. 2, 212 si. — Prim. tudi: Niederle n. o. m. 2, 363.
48 Streifzüge, str. 119.
S tem popravkom je izpodbita edina opora, katero navaja Muber za to, da je segala Svetopolkova država med Donavo in Tiso do Belega grada. Konstantinovo 42. poglavje se zdaj popolnoma ujema z drugimi njegovimi podatki o Velikomoravski in potrjuje s svoje strani, da se bizantinska „Velika Moravija" — Svetopolkova država in Kocljeva Panonija — ni začenjala ob izlivu Tise, ampak ob izlivu Save, v Sremu. Če je imel Svetopolk sploh skupno mejo z Bolgari, jo moramo iskati zato drugje kakor Huber.
V Fuldskih letopisih se čita,da je prosil Arnulf leta 892. Vladi-mirja, bolgarskega kana, da bi prepovedal Moravcem kupovati soli v svoji deželi.47 Šafafik je nanašal to vest na soline v Marmarošu in zato sklepal, da je bila za Arnulfa vzhodna Ogrska bolgarska last.48 Proti temu nazoru je nastopil Roesler. Kako smemo, se je vprašal, misliti na Marmaroš, ako vir o tem kraju ne zine besede? Pravtako lahko kakor iz Marmaroša so vendar uvažali Moravci sol tudi iz Valahije ali Bolgarije.40 Toda ali ima Roesler s tem ugovorom prav? V Bolgarijo Moravci vendar gotovo niso hodili po soli, ker je Bolgarija sama nima.50 Če pa bi bili hodili po soli v Valahijo, bi bili morali prehoditi vedno vso dolgo pot skozi Ogrsko, Sedmograško, Karpate. Ali je to verjetno?
Od marmaroških solin jih ni ločilo nobeno gorovje; na Sedmo-graškem je vrela šolnina takrat tako kakor danes iz neštetih izvirkov na dan; mogočne plasti leže tam na primer pri Maroš-Ujvaru komaj tri, štiri metre pod rahlo naplavljenim peskom in prodom. Kaj bi bilo torej koristilo Arnulfu, če bi se bil Moravcem zabranil uvoz iz daljne Valahije? Ali so bili nemara navezani nanj? Ali niso imeli soli itak že v bližini? Kakor se vidi, Roesler nikakor ne more ovreči Šafarikove domneve, da se tičejo besede Fuldskih letopisov vzhodne Ogrske in da si moramo to pokrajino zato predstavljati kot bolgarsko.
Neposredno izpričujejo tamošnje bolgarsko gospostvo besede Alfreda Velikega, ki pravi v svojem geografskem pregledu: „Vzhod-
47 Gradivo 2, str. 304: ne coeniptio salis Maravanis daretur. — Prim. Niederle n. o. m. 2, 448 si.
18 N. o. m. 2, 455.
49 N. o. m. str. 203.
30 Stoiser, Wirtschafts- und Verkehrsgeographie der europäischen Staaten, str. 107 (samo morska sol).
no od Karantanije, onkraj puščave je Bolgarija".51 Zakaj -edina puščava, ki prihaja kot meja med Karantanijo v širšem pomenu in Bolgarijo v poštev, so pustinje na srednjem Ogrskem, „Pannonio-rum et Avarum solitudines", katere omenja Regino že k letu 889.52 Onkraj te puščave, t. j. na vzhodnem Ogrskem, se je torej takrat začenjala bolgarska zemlja. Spomin na to je dolgo ostal tako živ, da piše celo še Anonymus Belae, da je bilo Potisje do galiških mej pred prihodom Madjarov bolgarsko.53
Kako naglo so Bolgari zavojev ali vzhodno Ogrsko, slutimo že po dveh letnicah. Kajti leta 824. so bili Bolgari Braničevcem še sosedi, ne gospodje54, leta 826. pa so bili že tako daleč, da si je dal cesar poročati o pomikanju njihovih čet ne samo po furlanskem krajiščniku, ampak tudi po obrskem.55 Kamenita priča teh viharnih uspehov je do današnjega dne Omurtagov spomenik za tarkana Onegavona, ki je takrat utonil v valovih Tise.50 Dve leti vojne sta bili dovolj, da se je razpela bolgarska oblast od Železnih vrat do gornjepanonskih mej.
Ludovik Pobožni je topo gledal bolgarski pohocl, ga komaj s pogajanji izkušal zavleči. Posledica je bila, da so Bolgari leta 826. celo zahtevali, naj takoj prizna njih nove meje, sicer si jih uredijo po svoje.57 Ali tudi ta grožnja ga ni vzdramila iz mrtvila. Šele ko so zasedli Bolgari Spodnjo Panonijo, m se zgenili na frankovskem dvoru. Od vzhoda in juga so zdaj oklepali Bolgari gornjepanonske Obre. Ali se ni bilo bati, da se vržejo ti bolgarskim bratom v naročje, in da se poruši na vzhodu vse, kar je ustvaril Karel Veliki? V tretjič je bilo torej za srednjeveško Evropo panonsko vprašanje pereče; za Hunom in Obrom ga je zdaj naenkrat zastavil Bolgar.
V tem usodnem trenutku se je pojavil med Franki kot zastopnik in orodje nove politike Ludovik Nemški. Mladi princ, ki je čutil kot
51	Šafafik n. o. m. 2, 672.
52	Gradivo 2, št. 307.
53	Endlicher n. o. m. str. 114., cap. 11.: Terram vero, quae jacet inter Ihisciam et Danubium praeoccupavisset sibi Keanus magnus dux Bulgariae, auus Salani duds, usque ad confinium Ruthenorum et Polonorum et fecisset ibi habitare Sclavos et Bulgaros.
54	Prim, zgoraj op. 15.
55	Gradivo 2, št. 85. (Ann. regni Franc. a. 826).
"•<> Kalinka, Antike Denkmäler in Bulgarien, Kais. Akademie der Wissenschaften in Wien, Schriften der Balkankommission, Antiquar. Abt. 4, 78, št. 87.
37 Gradivo 2, št. 85. (Ann. regni Franc, a. 826).
bavarski kralj bolgarsko nevarnost na lastnem telesu, si je bil pravkar utrdil svoje stališče na dvoru s tem, da se je oženil s Iiemo, sestro svoje mačehe, ponosne cesarice Judite.5S Ko se je udeležil kmalu nato, v februarju leta 828., državnega zbora v Frankfurtu59, je takoj zavel svež duh po mlačni politiki njegovega očeta. Z nenavadno odločnostjo je vzel cesar Balderiku furlanskemu njegovo dostojanstvo in razkosal njegovo krajino na štiri mejne grofije, izmed teh je pustil Italiji samo Furlansko v ožjem zmislu in Istro, karantansko Panonijo in grofijo ob Savi, t. j. kranjsko Panonijo, pa je združil s Jcraljevino bavarsko."0 Italiji je potemtakem ostalo samo nadzorstvo nad Jadranom in dalmatinsko Hrvatsko, vso fronto na kopnem proti Bolgarom pa je prevzel kralj bavarski.'11 Obenem se je preuredilo tudi razmerje do podložnih plemen. Čehov in Mo-ravcev se sicer nihče ni doteknil. Več kakor rahlega vazalstva jim itak ni bilo mogoče nadeti. Tem strožje pa so pometli Franki s plemensko svobodo v Karantaniji in nekdanjih obrskih krajih med Donavo in Furlanskim. Tu so povsod umestili grofe in podelili enemu izmed njih, Gornjepanoncu, vrhovno vodstvo nad vsemi. Uradni jezik, vesten tolmač te reforme, pa odslej ni več govoril o Karantancih in Obrih kot samostojnih političnih življih,62 ampak je prišteval njih dežele pod skupnim imenom Sklavinije tako kakor Burgundijo, Recijo ali Bavarsko sestavnim delom frankovske države, kjer je vladal frankovski uradnik namesto domačega kneza.03
Samo ob sebi se razume, da je moral nenadni prevrat najhuje pretresli baš Obre. Kajti ali je mogel frankovski grof kar enostavno stopiti na mesto obrskega kagana? Ali je mogel vladati grof nestalnim pastirskim rojem? Kaj pravijo viri?
m Reg. imp. 1*, št. 1333 f (82 7).
59 Gradivo 2, št. 96. (Reg. imp. I2, št. 1338 g).
80 Hauptmann n. o. m. 36, str. 277 si.
fil Gradivo 2, št. 101. (Ann. Fuld. a. 828).
82	V zadnjič Gradivo 2, št. 72 (Ann. regni Frar.c. a. 822): In quo con-ventu omnium orientalium Sclavorum, id est Abodritorum, Soraborum, Wilzo-rum, Beheimorum, Marvanorum, Praedenecentorum, et in in Pannonia rrsi-dentium Abarttm legationes cum muneribus ad se directas audivit.
83	Istotani 2, št. 102 (MG. Formulae ed. Zeumer, str. 314, št. 37, in Reg. imp. I2, št. 851): Ludovik Pobožni sporoča svojo kraljevsko voljo svojim grofom, gastaldom, vikarjem, centenarjem in drugim uradnikom „partibus troncie, Burgundie, Provincie, Septhnanie, Italie, Tuscie, Retie, Baioariae ei Srlavinie".
V Gornii Panouiji nam kažejo darilne listine po letu 828. naenkrat frankovskega kralja kot lastnika velikih zemljišč, katera oddaje zvestim služabnikom, za Spodnjo Panonijo pa poroča Con-versio, da so živeli ostanki obrskega plemena kot podložni kmetje na kraljevi zemlji.04 To nas uči, da reforma od leta 828. ni bila samo politična, ampak da je posegla globoko tudi v gospodarsko in družabno življenje Obrov. Kajti kralj je takrat očividno zasegel obrsko zemljo, vzel en del zase in pustil drugega Obrom ne več kot svobodnim lastnikom, ampak le kot najemnikom, ki so mu morali plačevati davek. Opusteli obrski pašniki skupaj z obširnimi posestvi, ki so mu pripadli v osvojenih slovanskih kneževinah, pa so mu zdaj nudili možnost preobraziti vzhodu narodnostno obličje in zgraditi nemški jez proti bolgarskim valovom.05
Nemci so prihajali zdaj v Karantanijo, prodirali čez Dunajski les v gornjepanonske nižine in zasedli posebno gosto novo mejno grofijo spodnjepanonsko. Mnogo je bilo tukaj sel in cerkva, katere so ustanovili Nemci,00 in zlasti v osrčju te zemlje, okoli Blatograda, je bil nemški pritok tako močen, da je potisnil Slovane mestoma celo v ozadje. Živ primer za to je kraj na vzhodu od rečice Zale, katerega imenuje listina od leta 860. zelo značilno „Slougenzin marcha"61. Zakaj, kakor stari „Windischenmarc" in „Windisch-marc" na Gornjeavstrijskem6S je tudi spodnjepanonski izraz „Sion-
'"> Istotam 2, št. 227. (Conversio cap. 3): Eos auteni qui obediebant iidei et baptismum sunt consecuti, iributarios fecerunt regum et terram quam pos-siaent residui, adhuc pro tributo retinent regis usque ad hodiernum diem. — Dümmler, Südöstliche Marken, str. 9, 23, in Geschichte des ostiränkischen Reiches 1 •>, 30. •— Kaemmel n. o. m. str. 205. — Mühlbacher, Deutsche Ge schichte unter den Karolingern sir. 186 sl.
65	Prim, zgoraj str. 232., op. 59.
66	Conversio cap. 11.—13. (krajevna in osebna imena), n. pr.. Salapiu-gin, Stepiliperc, Lindolveschirichun.Wiedhereschirichun, Isangrimeschirichun, Otachereschirichun, Paldmunteschirichun, Weride, Spizzun, Muzziliheschiri-ehun itd. — Reg. imp. I2, št. 1442: Ualtungesbali, Hrabagiskeit, Chirihstetin. (Prim. Gradivo 2, po kazalu.)
67	Gradivo 2, št. 169 (Reg. imp. I2, št. 1442): Pribina podeli samostanu v Alteichu „de sua proprietete in suo ducatu quicquid habuit ad Salabiugiu infra terminos istos: in orientem ultra Salam fluuiolum usque in Slougenzin marcham et Stresmaren et sic sursum per Salam usque ad Uuualtungesbah et sic inde usque in Hrabagiskeit et ad Chirihstetin.
68	Strnadt, Die freien Leute der alten Riedmark, Archiv für österreichische Geschichte 104, 507 sl. (Windisehmarc — Winterdorf, župnija Reichenau), 522 sl. (huba Sibotonis in Windischenmarc — Binderbauergut med Wo gersdorfom in Selkerjem).
r
genzin marca" umljiv le tedaj, ce je pomenil slovenski otok na nemških tleh.
IV. Reforme od leta 856. in 876.
Radikalni preustroj upravnih in narodnostnih razmer, katerega so izvršili Franki leta 828., je ojačil njih omajano moč tako, da 'je že deset let pozneje Ratbod, prefekt na vzhodu, lahko začel z ofenzivo ob Dravi.1 Toda izredna oblast, ki je bila združena v njegovih rokah, ga je omamila in naposled zavedla do veleizdaje.2 Posledica je bila nova reforma, o kateri se lahko poučimo iz zgodovine Litdo-vikovega sina Karlmana.
Temu je bila namreč podeljena leta 856. po Ratbodovem padcu „marchia orientalis".3 Že leta 861. pa se je zvezal z moravskim Rastislavom in „pregnal grofe, katerim je bila izročena v varstvo panonska in karantanska meja".4 Pribina je takrat padel v boju z Moravci5, Pabon, grof karantanski, pribežal na kraljevski dvor0, Kocelj se skrival v Reznem7. Tako si je prisvojil Karlman „velik del očetovega kraljestva"8.
Marchia orientalis, katero je bil dobil leta 856., torej nikakor ni bila isto kar Ratbodova prefektura. Vsaj njenega južnega dela, Karan-tanije in Spodnje Panonije, mu takrat oče ni izročil, teh krajev se je Karlman šele polastil, ko je pregnal iz njih očetove pristaše. Žal s tem ni rečeno, ali je obsegala potem njegova prvotna marchia orientalis ves ostali del Ratbodove prefekture ali zopet samo del tega dela.
Če prevedemo izraz dobesedno, bi mislili, da je vladal Karlman od leta 856. do 861. samo Vzhodni mejni grofiji, predalpju do Dunajskega lesa'. Temu pa se upira dejstvo, da grofovski stol v Vzhodni marki zanj ni bil na razpolago. Kajti od leta 853. do 871. sta vladala tam celo dva grofa, drug poleg drugega, brata Viljem
1	Grááivo 2, št. 123 (Conversio cap. 10).
2	Istotam 2, št. 160 (Reg. imp. l-\ št. 1438).
a Istotam 2, št. 155 (Auct. Garst. a. 856).
• Istotam 2, št. 175 (Ann. Fuld. in Bertin. a. 861).
Istotam 2, št. 178 (Conversio cap. 13).
3	Istotam 2, št. 176 (Auct. Garst. in Ann. s. Rudberti Salisburg. a. 861) .
7 Istotam 2, št. 174 (Zahn, Cod. dipl. Aust.-Fris. 1, 19).
- Istotam 2, št. 175 (Ann. Bertin. a. 861), 179 (Ann. Bertin. a. 862).
in Engelšalk.9 Tem vabljivejše bi bilo smatrati kraljeviča za grofa Gornje Panonije. Ne samo, ker bi se naziv orien talis geografski dosti bolje prilegal Panonski grofiji nego predalpju, ampak tudi zato, ker je bil vendar baš Karlmanov predhodnik Ratbod grof v Gornji Panoniji. Ali kmalu se pokaže, da tudi tukaj za Karlmana ni bilo prostora, ker je imel Ratbod v Gornji Panoniji drugega naslednika, grofa Odalrika.'0 Vest iz leta 856. torej pomeni, da kraljevič tedaj ni postal grof ne v Vzhodni marki, ne v Gornji Panoniji, temveč prefekt, ki je prevzel nadzorstvo nad obema.
V dvojnem oziru so tedaj preuredili leta 856. upravo na vzhodu. Vzeli so prefektu neposredno grofovsko oblast v Gornji Panoniji in povrhu pristrigli meje njegove pokrajine tako, da sta mu ostali samo še Vzhodna marka in Gornja Panonija v ožjem zmislu, medtem ko se je drugo ozemlje osamosvojilo. Toda ta osamo-svoja se ni zgodila na ta način, da so ustanovili novo prefekturo Veliko Karantanijo, temveč vse to ozemlje so razbili v panonski in karantanski limes, ki sta dobila vsak svojega lastnega grofa.11
Ali kralju Ludoviku se je zgodilo kakor pozneje Otonom. Porodila se je bila nova oblast, ki se je trudila, da bi presekala vez med kraljem in grofom in se vrinila med oba, a država je bila preslaba, da bi v kali zatrla tak poizkus: Otoni niso mogli ubiti voj-vodin, Karolingi ne prefekture na vzhodu. Že leta 862., v sporazumu med Ludovikom in Karlmanom, je zmagal pokrajinski duh, prefektura se je obnovila v starem obsegu1- in hitro je našla, kar je značilno, zdaj tudi dobro zgodovinsko inie. Kajti iz njenega »osrčja, Karantanije, se je razširilo zdaj karantansko ime na obrobne dežele, vse skupaj so postale karantanske.13
» Kaemmel n. o. m. str. 220. — Diimmler n. o. m. 32, 224. — Lampel, Untersuchungen und Beitrage zum historischen Atlas von Niederosterreich, lahrbuch fiir Landeskunde von Niederosterreich 1, 19 si. — Pirchegger n. o. in. 33, 305.
i« Istotam 33, 292, 305.
11 Gradivo 2, št. 175. (Ann. Fuld. a. 861): Carlmaiinus ... expulit duces, quibus custodia commissa erat Pannonici limitis et Carantani (eden je bil Kocelj, drugi Pabon: zgoraj op. 6. si.).
« Istotam 2, št. 179. (Ann. Fuld. in Bertin. a. 862). is Istotam 2, št. 183. (Ann. Fuld. a. 863): Carlmannus, filius regis, qui praelatus erat Carantanis, „izgubi zaradi novega upora svoje dostojanstvo, na njegovo mesto pride Gundaker, ki ga je izdal: Praelatus est Carantanis, sicut ei prius occulte promissum est, si dominum suum fraude decepisset. Et hie quidem praejecturae dignitatem hoc modo promeruit. — Pirchegger n. o. m. 33, 299, 309.
Nova načelna izprememba, dasi manjšega obsega, se je izvršila na vzhodu že zopet približno leta 876., ko je izročil Karlman svojemu sinu Arnulfu Karantanijo. Da je to bilo manj, kakor je doslej sam upravljal, dokazujejo Fuldski letopisi.14 Po njihovih besedah sta vladala „terminus regni Baioariorum in Oriente" za Ludovika Nemškega brata Viljem in Engelšalk. Ker je vladal poleg njiju v Gornji Panoniji prej omenjeni Odalrik, nad njima pa Karlman, je jasno, da meri letopisec s svojim oznamenilom na Vzhodno mejno grofijo. Po smrti obeh bratov je pripadla Aribonu. Ko so pa dorasli sinovi njegovih predhodnikov, so zahtevali, naj se jim vrne zemlja njihovih očetov, in zapodili Aribona čez mejo. Ali s Sveto-polkovo pomočjo si je pridobil kmalu Vzhodno mejno grofijo zopet nazaj in dosegel, da mu je potrdil Karel Debeli njeno posest. Gro-foviči so dali nato slovo svojim upom in se zatekli k Arnulfu, „ki je takrat imel v svoji oblasti Panonijo".
Ta se doslej ni brigal za njih položaj. Ni se bil zgenil, ko so podili Aribona čez mejo, ni se razburil, ko se je vrnil Aribon z Moravci in so ti pustošili Vzhodno grofijo. Vse, kar je storil, je bilo edino le to, da ni pehnil mladih grofov od sebe, ko so iskali zavetja pri njem. Toda že to je bilo Svetopolku preveč. Leta 883. je napovedal Arnulfu vojno, vdrl z mogočno vojsko v njegovo „kraljestvo" in opustošil po volčje „Panonijo od Rabe do Vzhodne grofije".15
Gladko pripovedovanje fuldskega letopisca je odločilno za naše predstave o političnem ustroju Podonavja po letu 876. Kajti iz njegovih besed smemo posneti, da Gornja Panonija in Vzhodna mejna grofija tedaj nista bili več pod skupnim vodstvom, ampak da se je bila Vzhodna grofija odcepila.1" Vse drugo pa je tvorilo še nadalje kakor v Karlmanovi dobi eno upravno enoto in nosilo staro ime „Karantanija". Karantanska je bila marka ob Savi,'7
i* Gradivo 2, št. 264. (Ann. Fuld. a. 884).
15 Istofam: Paunonia de Hraba flumine ad Orientem tota deleta est.
10 Biidinger n. o. m. 1, 201. — Dummler n. o. m. 3-', 64. — Lampel n. o. m. 20.
17 Gradivo 2, št. 309. (Reg. imp. t-', št. 1912, a. 895). — Pirchegger n. o. m. 33, 297.
karantanska marka okrog Blatograda18 in celo za Gornjo Panonijo je veljal karantanski naziv, zakaj regnum, kateremu je pripadala po Fuldskih letopisih10 se je zvalo uradno regnum Carantanum20. Soglasno s tem pravi Alfred Veliki: „Moravci imajo na zapadu Turinge in Čehe in del Bavarcev in južno od njih na onem bregu Donave21 je pokrajina Karantanija, ki sega na jugu do gor, katere imenujejo Alpe.
Tri „kraljestva" so se torej stikala takrat v avstrijskem Podo-navju. Velikomoravska država, potem „kraljestvo" Bavarsko, čigar Vzhodna mejna grofija je segala s Tulnskim poljem do zapadne moravske meje, in naposled „kraljestvo" Karantanija, ki se je naslanjalo na Bavarsko ob Dunajskem lesu, na Moravsko ob Donavi. Ta Velika Karantanija pa je bila tako samostojna, da mir, katerega je sklenil leta 884. Karel Debeli' s Svetopolkom22, ni vezal, Arnulfa kot gospodarja na vzhodu. Obveljal je za panonsko fronto šele naslednjega leta, ko se je Arnulf, njen „knez"-3, samostojno pogodil z Moravcem24.
Komaj je še mogoče spoznati v Arnulfu naslednika krajiščnika od leta 803. Ta je imel samo majhen kos zemlje do Dunajskega lesa v svoji neposredni oblasti, drugače nadziral le tolpo podložnih plemen. Leta 828. se je že prelevil v predstojnika mogočne prefek-ture in na koncu se povzpel do skoro neodvisne knežje časti. Država pa se je spravila s tem razvojem v medli nadi, da ustvari pokrajinski duh vsaj močen branik proti Moravcem in Bolgarom.
»8 Istotam 2, št; 233. (Excerptum de Karentanis, MG., SS. 9, 15): Metoda zapodijo iz Spodnje Panonijc = tandem fugatus a Karenianis partibus intravit Moraviam. — 2, št. 307. (Reg. Chron. a. 889): Madjari sosedi Ka-ran'.ancev = et primo quidem Pannoniorum et Avarunt solitudines pererran-tes, venatu ac piscatione victum cottidianuni quaeritant; deinde Carantanorum, Marahensium ac Vulgarum fines crebris incursionum infestationibus irrum-punt. — Šafafik n. o. m. 2, 672: Karantansko-bolgarska meja = „Dann östlich vom Kärntner Lande jenseits der Wüste ist die Bulgarei". — Pirchegger n. o. m. 33, 309.
« Gradivo 2, št. 268. (Ann. Fuld. a. 884): in regno Arnolfi.
2» Istotam 2, št. 286., 319. (Mon. hist. duc. Car. III, št. 55., in I, št. 4.): in regno Carentano, in Charentariche.
si Šafafik n. o. m. 2, 672.
22	Gradivo 2, št. 268. (Ann. Fuld. a. 884).
23	Istotam 2, št. 276. (Pez, Thesaurus anecdotorum I/3, 217): Daritev in praesentia Arnulfi ducis. — Prim. Jaksch, Erläuterungen, str. 53.
24	Istotam 2, št. 270. (Ann. Fuld. a. 885). — Mühlbacher n. o. m. str. 605.
f
i • Kot jedro svojih raziskovanj beležimo torej sledeče:
Leta 803. je bilo obrske samostojnosti konec. Namesto kagana so slušali zdaj Timočani bolgarskega Knima, vsa širna zemlja od Pomoravja do Aniže pa je bila pripadla Frankom. Ti so odcepili od Gornje Panonije avstrijsko predalpje, ustvarili iz njega Vzhodno mejno grofijo in jo združili z obrsko državo ob Litvi in s karantan-sko ob Dravi v eno veliko krajino pod vodstvom obrskega krajišč-nika. Vse ostale pridobitve obrskih vojen, razen tega hrvatski kneževini ob Savi in morju pa so spojili s furlansko mejno grofijo v drugo krajino, Velikofurlansko, držeč se tudi tukaj načela, da se varuj podjarmljenim plemenom notranja svoboda.
Popolnoma neodvisno od te politične uredbe je nastala cerkvena. Solnograd, ki je že prej upravljal Karantanijo, je dobil leta 796. še Spodnjo Panonijo med Rabo in Dravo, Oglej pa ostali del Spodnje Panonije od Drave do Furlanske. Šele Urz je potem pridobil Ogleju najbrž leta 803. tudi Karantanijo južno od Drave, ko se ji je moral Solnograd odpovedati pod pritiskom Karla Velikega.
Kmalu se je pokazalo, da je cesar preplitvo zasidral svoje gospostvo na vzhodu. Kajti, ko so za Omurtaga Bolgari opustili bizantinsko fronto in se obrnili proti severu, so zavojevali v burnem pohodu največji del Ogrskega in s tem obnovili moro, ki je tlačila kulturno Evropo za hunske in ob"ske slave. Posledica je bila radikalna reforma frankovske uprave, izvršena leta 828. pod vplivom Ludovika Nemškega. Razdrobili so velikofurlansko krajino, tako da so ostale pri Italiji samo dalmatinska Hrvatska, Istra in Furlanska, zaledje pa se priklopilo Bavarski. Obenem so odpravili Franki na vsem ozemlju, ki jim je bilo ostalo med Donavo in Krasom, vazalstvo domačih knezov, namestili povsod svoje grofe, poklicali nemške priselnike in osredotočili vso oblast v rokah gornjepanon-
iskega grofa kot predstojnika vzhodne prefekture. Najhujši udarec je pri tem zadel Obre, ki so izgubili s politično samostojnostjo tudi socialno, ker jim je zasegel kralj vso zemljo in dal le še v najem.
Ali tudi reforma od leta 828. se ni prav obnesla. Prejšnja krajina je bila preslaba, sedanja prefektura presilna. Zato jo je že Ludovik Nemški leta 856. omejil na Vzhodno grofijo in Gornjo Panonijo in izročil Karlmanu. Toda pohlep po samostojnosti je bil
17
močnejši od krvnih vezi, ki so spajale prefekta 9 kraljem: leta 862. . se je osrednja oblast udala in obnovila prefekturo v starem obsegu z novim imenom „Karantanija". Karlmanov naslednik Arnulf se je moral sicer odreči Vzhodni mejni grofiji, ali ta mala izguba mu je bila bogato poplačana, kajti iz homatij v državi in bržkone tudi iz svežega spomina na narodno vojvodino Karantancev mu je vzklila naenkrat skoro neodvisna knežja oblast.

Trobarji na Raščici.
Fr. Kidrič.
Patrijarh slovenske tiskane knjige je zabeležil o svojih sorodnikih na Raščici nekoliko podatkov.
O njihovem socijalnem položaju piše: „Nachdem ich im Lands Crein aufi der Rastzhitz den Freyherren zu Aursperg gehörig... im 1508. Jar... bin geboren... Trüber ist dero Herren von Aursperg Erbhold"1. O legi rojstne hiše pravi: „Blifi muiga royeniga domu per Raftzhizi.. ."2. O očetu pripoveduje: „Mui Ozha, kadar je na Rashizi S. jerneia zehmoshter bil, ie bil pustil to Cerkou vlo enimu Crouashkimu Malariu malati... Natu lo vtim 152S.leitu ty Turki prishli, to Cerkou feshgali"3. In zopet: „Truberieu Ozha Mihel Trüber Zimmerman malnar, ie S. Jerneia Cerkou na Raftfizhi nepridnu pustil malati"4. Izmed daljnejših sorodnikov govori o stricu, očetovem bratu: „... na Syleuici, Vndu le ie... Shaulezha Katerina, Inu ... Margeta Hudakonzheuka, Inu en mui Stryz Gregor Trubar malinar, Lety Try fo se tudi veden fuetili inu prauili, koku se nim Diuiza Maria perkafuie inu hozhe imeiti, de fe na Syleuizi ni en Nunfki Closhter fafida... Farmoshter te ifte Cerqui ie od fuiga fuaka vbyen, zehmoftre fo Turki vieli, muiga stryza Gre-goria ie enu driuu vbylu..."5. Tudi za ugotovitev razmerja med Turjačani-graščaki in Trubarji-podložniki daje migljaje, ko zatrjuje v posvetilu, kjer stoji na prvem mestu Turjačan Krištof, gospodar na Turjaku od jeseni 1573.1.6, sin Herbarta7, umrlega 1575.1.*1,
1	Trubar, Novi Test. d, 1577, posvetilo. — Prva reprodukcija po zmislu: Schnurrer Chr. Ferd., Slav. Bücherdruck, Tüb. 1799, 120. — Prvi doslovni ponatis: Ilešič, K Trubarjevemu životopisu, Trüb, zbornik 1908, 276.
2	Trubar, En Regishter 1558, fol. R aa. — Ponatis: Pintar, Kdaj je bil Trubar v Loki, Lj. Zvon XXV (1905), 689.
11 Trubar, Catehismus sdueima islagama 1575, 267. — Prvi ponatis: Malovrh, Dozdaj neznana knjiga Trubarjeva, Lj. Zvon III (1883), 479.
4	Trubar, Catehismus sdueima islagama 525 (Regishter). — Prvi ponatis: kakor v prejšnji opombi.
5	Trubar, En Regishter 1558, fol. R„a. — Ponatis: Pintar, 689.
•	Radics P., Herbard VIII. Freih. zu Auersperg, Wien 1862, 240.
' o. c. 125, 240.
*	o. c. 331.
vnuk Trojana®, ki je gospodaril na Turjaku od 1511,10 do 1541.1.11 : „In bedenckung vund erwegung solliches, nämblich, daß ich ein Kind vnnd Erbhold ewers Lands bin, vnd von ewem Gottseligen ... Voreltern, neben euch vnd andern Creineren, mir vnnd den meinen allerley gutthaten vilmals bewisen.. ,"12. Svoj priimek piše Trubar dosledno: Trüber, le slučajno in kakor po pomoti mu uide tudi: Trubör13.
Kontrolirati se doslej ti slučajni podatki niso dali. Pričujoča raziskava operira med drugim prvič z gradivom, ki edino more pokazati približno sliko o sorodnikih očeta slovenske knjige na Raščici ter omogočiti obenem tudi kontrolo njegovih lastnih beležk: z urbarji turjaške gospoščire, iz katerih si je g. prof. A. Kaspret izpisal mesta, ki se tičejo Primoževih sorodnikov na Raščici, opozoril prvi na važnost tega gradiva ter mi ga prepustil v uporabo, za kar se mu iskreno zahvaljujem.
Primerjava turjaških urbarjev, ki se uporabljajo tukaj, z onimi, ki jih je opisal Komatar 1905.1. na 114. in 115. str. Mitteilungen des Musealvereines für Krain, namiguje, da je postalo medtem za raziskavanje precej turjaških urbarjev nedostopnih. Ako pridejo zopet kdaj na dan urbarji .iz 1. 1494., 1501., 1502., 1511.; 1512., 1542,—1545., 1545., 1550., 1552,—1554., 1576,—1578., 1611.—1615., tedaj stopi pač tuintam na rnesto naših sedanjih domnev — dognana resnica.
*
* *
Vas Raščica14 stoji kakih 30 km pod Ljubljano ter spada danes pod županstvo turjaško in župnijo velikolaško. Nova velika deželna cesta iz Ljubljane proti Ribnici vodi ob zapadni strani grička z vasjo, stara15 pa preko grička ter se steka v novo na južni strani vasi. Hiše, ki se vrstijo večinoma ob stari cesti, kažejo navadni tip
9	o.e. 114, 116.
10	o. c. 44.
" o.e. 115.
12	Trubar, Novi Test. d, 1577, posvetilo štirim plemičem, ki slede: Christoph Freih. v. Auersperg u. Nadlischek, Andreas Auersperg (iz Schonberške linije), Franz Galt zum Luegg u. Gallenstein, Jakob Gall zu Gravenweg und Gallenstein. — Ponatisi: kakor spredaj op. 1.
13	Trubar: Cat. 1550, 202: Šetc pri&igci tjc ob primof« trufiaric	pri« biflcuann; En Regishter 1558, fol. R3a: Gregor Trubar.
Glej karto gener. štaba: Zone 22, Col. XI: Weixelburg und Zirknitz.
15 Opis današnje Raščice sloni na opisu vseuč. prof. dr. I. Prijatelja, ki je avgusta 1918 kraj obiskal.
kmetiških hiš, posebno stara ni niti ena stavba. Popotnik, ki prihaja iz Ljubljane, ugleda na desni strani najprej nizek kmetiški dom s
slamnato streho: to je Virantova, po domače Šimnova hiša s št.8. Za Virantovo hišo je sledila poprej hiša s št. 7, toda ta stavba se je porušila, stavbišče pa združilo z 8. št, dočim je dobil št. 7 nov
posestnik niže v vasi. Spomin na prvotno hišo s št. 7 je ostal na Virantovi hišni tabli, kjer vidiš na prvi strani št. 8, na drugi pa št. 7. Številk šteje vas danes 36. Nekako v sredi vasi ob levi strani ceste se dviga cerkvica sv. Jerneja, ki pa danes nima več prvotne oblike; letnica 1839 na pročelju16 opozarja na leto, ko se je cerkev docela prenovila in stolp dvignil. Pod vasjo teče voda Raščica, ki jo prereže nova cesta v smeri stare ceste. Od sedanje struge više proti vasi se še vidi stara struga z jako solidnim starim mostom. Mlinov goni Raščica v bližini vasi danes troje. Tik pod vasjo ropoče tako-zvani Temkov mlin. Sedanji posestnik se piše za Pečnika, prejšnji je bil Praznik. Hiša je za te kraje nenavadno solidno zidana, ima kamenite stopnice, kamenite podboje, veliko, jako obširno čumnato in pet majhnih oken, ki so obrnjena proti vodi; kamenite podboje ima celo skedenj. Stavba postane umljiva, čim se čuje, da je to stari grajski mlin. Prihodnji najbližji mlin se nahaja zapadneje, oziroma više od Temkovega, tik pod Kukmako. Sedanji posestnik Drobnič, po domače Sklop, se je priselil iz Velikih Lašč, pred njim je mlinaril tukaj Jakše, po domače Kuhar. Stavba ne nudi nič posebnega. Tretji mlin stoji vzhodneje, oziroma niže od Temkovega. Sedaj mlinari v njem Mostar, po domače Lah, njegov prednik je bil Ščitnik. Med vodo Raščico in cesto, ki vodi od starega mostu proti Ponikvam, je travnik. Tudi ta stavba je čisto navadna.
Veliko drugačna nego danes Raščica tudi proti koncu XV. in v XVI. stoletju ni bila, ko je spadala pod župnika v Škocjantt17, v posvetnem oziru se pa štela obenem s Ponikvami, Lazami, Malim Osolnikom, Podlogom, Knejem in še nekaterimi selišči k uradu18 Mali Osolnik, ki je tvoril poleg urada Želimlje in žup1!) Bloke in Nadlišek deželsko sodnijo in graščino Turjak.
Cesta je bila takrat še samo ena20, tista, ki pelje čez hrib in skozi vas. Kmetij je štela Raščica pa najstarejšem turjaškem urbarju iz 1464.1. 13 in to število se do začetka 17. stoletja ni izpremenilo. Podružnica sv. Jerneja je bila vsaj v prvi tretjini 16. stoletja že na svojem mestu. Voda Raščica je tekla nedvomno še po stari strugi.
16 Podlogar, Rašica, Izvestja Muz. društ. za Kranjsko XVIII (1908), 50.
i" Podlogar 43, 51.
13 Amt, officium.
f 1B Supp.
20 Prim. Levičnik, Spominki na Dolensko, Novice 1859, str. 14.
Turjačani so imeli na Raščici staro21 mitnico, ki se je pa na vasi danes nihče več ne spominja22. Stati je mogla pač le pri mostu preko stare struge. Priimek hišne št. 11 : „Čolnarjevi" bi mogel biti v zvezi z mitnico23.
Število turjaških mlinov na Raščici, ki se v urbarjih od 1464. do 1529. 1. izrecno beležijo, se menja. Najvišje število, ki se jih omenja, so štirje24, nastopajo pa tudi trije26, dva26 ali samo eden27. Toda sklepati, da je mlin medtem sploh prenehal, ako se v tem ali onem urbarju ne omenja, se pri vseh takih slučajih pač ne sme.
Izmed teh mlinov se imenuje eden mlin „na travniku pod vasjo"28 ali tudi „spodnji mlin"29. Da gre tukaj za dvoje pozna-menovanj istega mlina, sledi iz dveh dejstev: prvič se druži z obema poznamenovanjiina 1 marka 16 šilingov davščine?0, ki se izpremeni šele 1529.1. v 110 krajcarjev; drugič nastopa oboje po-znamenovanj v zvezi s travnikom, od katerega se plačuje 1631, pozneje 17 šilingov32, oziroma 10 krajcarjev33. Označba „spodnji" kaže, da je ta mlin z ozirom na vas treba iskati ob dolenjem toku Raščice, torej v smeri današnjega Mostarjevega mlina.
Istodobno poleg „spodnjega" se omenjata dva mlina, ki jima gre obema označba „gornjega": eden, od katerega se plačuje ena marka šil. in 1 goldinar, se imenuje izrecno „gornji mlin"34, drugi z davščino 96 šil. nastopa sicer v tej družbi dveh drugih brez posebne krajevne označbe, toda nedvomno je istoveten z mlinom iste davščine 96 šil, ki nastopa 1506. leta pod nazivom „gornjega mlina" poleg mlina z davščino 1 marke 16 šil., to je poleg „spod-
21	Henrik vojv. kor. — Volkerju in Herbardu Turjaškemu 1332, Mitthei-lungen d. hist. Ver. f. Krain XVIII (1905), 151.
22	Poročilo dr. Prijatelja.
33 Sodba 83Ietne starke na št. 13. — Poročilo dr. Prijatelja.
Urbar 1482.
25 Urbarja: 1517, 1519.
28 Urbarji: 1464, 1499, 1506, 1524, 1527.
-7 Urbarji: 1483, 1492, 1493, 1529.
Urbarji: 1482, 1483, 1492, 1493, 1499.
2' Urbarji: 1517, 1519, 1524, 1527.
•'o Urbarji: 1492, 1493, 1506, 1517, 1519.
31 Urbarji: 1492, 1495, 1506.
»2 Urbar 1517.
33 Urbar 1529.
* Urbarja: 1517, 1519.

njega mlina". Eden izmed obeh „gornjih mlinov" je gotovo istoveten z „mlinom pod vasjo Raščico11. Za mlin pod tem imenom je bila v urbarju 1482.1. prvotno zabeležena davščina 2 mark manj 16 šil, ki se je pa pozneje ob robu določila z 90 šil. „Mlin pod vasjo" in mlin z davščino 96 šil. sta imela torej približno enako davščino. Ni izključeno, da gre za isti mlin. Nepremakljivo trdno -pa ta podmena ne drži. Z gotovostjo se more trditi le toliko, da sta obstojala na Raščici poleg „spodnjega" dva „gornja mlina": gornji . mlin št. 1 ali „mlin pod vasjo Raščico" je treba iskati tam, kjer je danes Temkov mlin, gornji mlin št. 2 je pa stal po vsej priliki dalje na zapad, torej v smeri današnjega Drobničevega mlina. Za lokali-zacijo četrtega mlina ni sploh nobenega migljaja.
Mitnico je imel med 1.1464. in 1530. v zakupu le eden turjaški mlinar: Janže 1464.1.35 Omenja se mitnica v urbarjih te dobe samo še 1506.1., ko jo upravlja Ivan Krobat30, ki ni bil mlinar. Tudi v zvezi s kmetijo nastopajo mlini redko: turjaški mlinar, ki se omenja 1464.1. poleg Janžeta, je imel dve kmetiji37, mlinar v spodnjem mlinu 1482. in 1483.1. pa je bil obenem kmet v Ponikvah. Zdi se, da so mogli ti mlini sami svoje zakupnike pošteno živiti.
O enem mlinarju iz 1464.1. je znano krstno ime!S, o drugem30 niti toliko ne. Iz okoliščine, da je bil mlinar Janže obenem tudi mitničar, se sme morebiti sklepati, da je bil njegov mlin tisti, ki je bil mitnici najbližji, torej najbrž gornji mlin št. 1, dočim spominjata kmetiji neimenovanega mlinarja na "spodnji mlin, ki je v prihodnjih dveh urbarjih tudi v rokah kmeta. Toda podmena je rahlo podprta; še bolj vračunal bi se pa lahko tisti, ki bi iz priimka posestnikov dotičnih mlinov v prihodnjem urbarju 1482.1. sklepal, da sta se tudi mlinarja 1464.1. slično pisala.
Jasnejša postane situacija 1482.1., ko se imenujejo mlinarji štirih mlinov.
Mlin Marina Sluge ali pa mlin, v katerem sta mlinarila Bezjak in Primož skupno, mora biti istoveten z gornjim mlinom št. 2.
35 Urbar 1464: Hanse Müllner. Dieser Hanse hatte die Raschitzer Maut um 50 41. ausgestrichen 50 Mark.
Urbar 1506: Von der maut gibt Ivan Krobat dem Volkart Auersp. 55 ß. Müllner...
Urbar 1464: item mein müllner dient von zwei Hoben und Hause Müllner.
3S Glej spredaj op. 35.
Glej spredaj op. 37.
Zgornji mlin št. 1 in spodnji mlin sta namreč v posesti drugih mlinarjev: v „mlinu na travniku" mlinari Peterman, kmet v Ponikvah, v „mlinu pod vasjo Raščico" pa mlinar iz rodu Trobarjev**.
Peterman je svoj „mlin na travniku", to je spodnji mlin med letoma 1483. in 1492. prodal: urbar 1483.1. namreč še omenja Petermana, po urbarju 1492.1. pa ima isti mlin že novega posestnika. Medtem se je dokopal Peterman na neki način do posesti enega iz „gornjih" mlinov, najbrž gornjega mlina št. 1, ki je bil 1482.1. v posesti Trobarjevih. Turjaškemu graščaku je dolgoval Peterman vsoto denarja, ki je mogoče v zvezi z njegovo pridobitvijo gornjega mlina. Pred binkoštnim torkom 1499.1. je prodal Peterman tudi svoj gornji mlin4J. Vse mlinarstvo ob Raščici so spravili polagoma v svojo posest — Trobarji.
Mlinar Trobar, v čigar zakupu je bil 1482.1. mlin „pod vasjo Raščico"42, oziroma zgornji mlin št. 1, je prvi Trobar na Raščici, ki je nedvomno izpričan. Če bi bil ta Trobar istoveten z Lenartom Trobarjem, bi se moralo domnevati, da je svoj zgornji mlin prodal ali kako drugače izgubil, kar pa ob Lenartovi mlinarski podjetnosti ni posebno verjetno. Verjetnejše se zdi, da je ta prvi znani Trobar-Raščičan, čigar krstno ime ni izporočeno, med 1482. in 1499. letom umrl: tako bi bil Peterman lahko prišel do posesti zgornjega mlina št. 1.
Naslednji lrobar na Raščici je Lenart Trobar*3. On je bil tisti, ki je kupil med 1. 1483. in 1492. od Petermana spodnji mlin. Tik pod binkoštni torek 1499.1. je kupil od Petermana še „zgornji mlin", to je najbrž zgornji mlin št. 1 = prejšnjo posest svoje rodbine, ter ga takoj tudi plačal. Kupil tega mlina ni zase, ampak ga izročil takoj mlinarju Miheljnu44. Spodnji mlin in travnik je obdržal Le-
40	Urbar 1482: Trobar dient von der Müll unter dem Dorf Raischitz zwo mark minus 20 ß. (Ob robu.) Trober dient von der müll unter dem Dorf Raischitz Lxxxxp.
41	Urbar 1499: Mer hat der Linhart dy obere müll, die er von Peterman gekauft hat, nun hat der Michel sein schwager inne. — Na binkoštni torek (1499) je izplačal Lenart Trobar turjaškemu gradniku Wolfgangu Ramspergerju za gornji mlin vsoto denarja, ki jo je dolgoval Peterman Turjačanu.
42	Glej spredaj op. 40.
43	Urbarja 1492 in 1493 imata samo njegovo krstno ime, urbarji 1499, 150Ö, 1517 tudi priimek.
44	Glej spredaj op. 41.
nart sam tje čez 1506.1.45 In ko mu je sledil med 1.1506. in 1517. v spodnjem mlinu Gregor Trobar46, še vedno ni sedel v zapeček: 1517.1. se pojavi v „gornjem mlinu", za katerega plačuje 1 marko šil. in 1 gold.47 Ako drži podmena, da je mlinar Mihelj okoli 1499.1. dobil gornji mlin št. 1 in v njem ostal, bi moral biti Lenartov zgornji mlin 1517.1., ker mlinari istodobno v „gornjem mlinu" tudi Mihelj, zgornji mlin št. 2. Izključeno res ni, da je kupil Lenart Trobar sedaj že tretji mlin, da se umakne vanj — na starost. Vse govori za podmeno, da je bil neumorno delaven in skrben mož, ta mlinarski mogotec. Ker se nahaja ta gornji mlin 1519.1. v posesti Simona Trobarja, je Lenart med 1.1517. in 1519. najbrž umrl.
Mlinar Mihelj nastopa sicer zgolj pod krstnim imenom, toda niti najmanjšega dvoma ne more biti, da sta urbarski „mlinar Mihelj" in Primožev „oča Mihel Truber cimerman, malnar" istovetna. Ta Mihelj Trobar je dobil torej okolu Binkošti 1499.1. od Lenarta Trobarja „zgornji mlin"48. Ker se omenja istodobno samo še spodnji mlin, gre tukaj pač za zgornji mlin št. 1, to je za „mlin pod vasjo" iz 1482.1. „Zgornji" se imenuje Miheljnov mlin tudi 1506. L49 Takrat in naslednja leta je plačeval Mihelj vedno enako davščino 96 šil.80, iz česar bi moglo slediti, da je imel ves ta čas isti mlin. Okoliščina, da se omenja v urbarjih med tremi mlinarji brez posebne označbe mlina na tretjem mestu31, dočim stoji na prvem mestu prvič Lenart, drugič Šimon, že radi tega ne more služiti za dokaz proti podmeni o Miheljnovi posesti gornjega mlina št. 1, ker stoji 1499.1. Lenart Irobar z mlinom „na travniku" na prvem, z „gornjim mlinom, ki ga ima sedaj Mihelj"32, pa na drugem mestu, istotako 1506.1. Lenart Trobar s spodnjim mlinom na prvem, Mihelj z „gornjim" na drugem mestu53. Mogoče bi torej bilo, da je dobil Mihelj Trobar od Lenarta Trobarja med 1.1499. in 1506. v popolno
« Urbarji: 1492, 1493, 1499, 1506.
4<I Urbar 1517.
47	Urbar 1517: Linhart Trobar hat die obere muli. Zins: 1 m ß u. 1 Gulden.
48	Glej spredaj op. 41.
49	Urbar 1506: Michael Müllner dient von der oberen MüllH>6 /i.
s» Urbarji: 1506, 1517, 1519, 1527.
31	Urbarja: 1517, 1519.
32	Glej spredaj op. 41.
53 Urbar 1506: Linhart Traber Müllner dient 1 mark ß XVI ß, item von einer Wiese XVI ß, Michael Müllner dient von der oberen Müll 96 ft
last zgornji mlin št. 1 in ga tudi obdržal. Vsaj že 1508.1. je bil oženjen, ker se mu je tega leta54 narodil sin Primož. Ker ni le mli-naril, ampak tudi tesaril55, je živel za Raščičana najbrž v ugodnih gmotnih razmerah. Tudi precej ugleda je moral imeti, sicer se mu ne bi bila poverila služba cerkvenega ključarja pri šentjernejski podružnici. Skrb za okras domače cerkvice, ki jo je dal pred 1528.1. iznova poslikati, in skrb za višjo izobrazbo sina Primoža, ki ga je poslal v šole50, izpričuje gotovo stopnjo duševnih interesov in stremljenj. Veljal je za poštenega in pobožnega moža57. Umrl je nedvomno po 1527.1., ker ga urbar tega leta še omenja, in najbrž pred 1529. 1., ker urbar, ki se je začel pisati tega leta5S, njegovega imena nikjer ne beleži. V psevdonimu „Škorjanec", ki si ga je dal Primož Trobar v prvi svoji knjigi, tiči morda domači priimek njegove rojstne hiše. Zdi se, da se preko 1528.1. tudi poslopje Miheljnovega mlina ni ohranilo. Tega leta so drveli skozi Raščico Turki, ki niso sežgali le cerkvice sv. Jerneja59, ampak tudi domove vseh 13 kmetov60. Najbrž sta zgorela takrat tudi oba „zgornja mlina", ki jih naslednji urbar ne omenja.
Gregor Trobar, ki je sledil Lenartu Trobarju v spodnjem mlinu med 1506.61 in 1517.1.62, je ostal ves čas svojega mlinarstva na Raščici v posesti tega mlina05. Spadal je menda med pobožnjake ter videl glavni izraz pobožnosti v romanju na božja pota, v ustanavljanju novih cerkva, samostanov itd.04 V urbarju je omenjen 1524. 1. zadnjič, 1527. 1. gospodari v njegovem mlinu že Šimon Trobar. Najbrž je torej med 1524. in 1527. 1. umrl. Našel je nasilno smrt: ubilo ga je drevo.
64 Glej spredaj op. 1.
;'5 Glej spredaj op. 4.
56 Andreae J., Chrstl. Leichenpredigt bey der Begr. des Pr. Trubern, Tiib. 1586, 47: Trüber haben seine Eltern zur Schul gehn Saltzburg und Wie» ... geschickt.
37 I.e.: (Trüber) von ehrlichen und frommen Eltern.
m Urbar 1530: angefangen 1529.
',s Glej spredaj op. 3.
60 Urbar 1529—30: alle 13 Huben sind verbrannt.
fl' Glej spredaj op. 53.
62 Urbar 1517: Gregor Trobor hat die untere muH, dient zins: 1 m fi a. XVI ß, eine Wiese, das dient XVII. Urbarji: 1517, 1519, 1524. 84 Glej spredaj op. 5.
Za Lenartom Trobarjem med 1. 1517.05 in 1519.6B je dobil „gornji mlin", torej najbrž št. 2, Šimon. Mlinaril pa tukaj ni dolgo, ker že prihodnji urbar iz 1524.1. ne pozna niti mlinarja Simona niti njegovega „gornjega mlina". V prihodnjem urbarju iz 1527.1. se pojavi mlinar Šimon zopet, toda sedaj poseduje spodnji mlin, naslednik je torej Gregorju Trobarju. Da je bil tudi mlinar Šimon iz rodu Trobarjev, dokazuje urbar iz 1529.—1530.1., kjer je zabeležen tudi priimek07.
Koliko časa in v katerem mlinu je Šimon še mlinaril in ali je mlinaril za njim med 1530. in 1547.1. na Raščici še kak drug Trobar, ni mogoče določiti, ker so urbarski zapiski za to dobo prekinjeni; ko se začnejo zapiski 1547.1. iznova, Trobarji niso več
—	mlinarji.
Stopnja medsebojnega sorodstva mlinarjev iz rodu Trobarjev se pri večini slučajev ne da ugotoviti.
Ker je bil Mihelj Trobar književniku Primožu oče, Gregor Tro-bar pa stric, sledi, da sta bila Mihelj in Gregor brata. Za nadaljnje razbiranje v tej smeri tudi označba „Michel sein schwager" v urbarju iz 1499. l.(jS ne daje trdne opore. Konstrukciji stavka bi delal silo, kdor bi izraz „schwager" spravljal v zvezo s Petermanom in izvajal, da je bil Mihelj Trobar Petermanove sestre mož ali vsaj njegov sorodnik. Skoraj gotovo je hotel pisec povedati, da je Mihelj Lenarta Trobarja „schwager". Iz tega pa sledi s precejšnjo gotovostjo, da gre izrazu „schwager" tukaj širji pomen: sorodnik, ne pa ožji: sestrin mož, kajti bil bi res precejšnji slučaj, če bi bil jemal sestro mlinarja Lenarta Trobarja mlinar Mihelj, ki je bil sam tudi
—	Trobar. V tem slučaju pa Mihelj in Gregor pač nista bila Lenar-tova sinova, kakor bi se dalo sklepati iz nasledstva v mlinih, kajti za sina bi bil urbarski pisec jedvali rabil izraz schwager, ampak samo daljnejša njegova sorodnika. O Šimonu Trobarju se v tem oziru ne da nič reči; gornji mlin je dobil za Lenartom, spodnjega za Gregorjem in mogel biti ali Lenartov ali Gregorjev sin ali pa tudi z obema zgolj v daljšem sorodstvu.
Glej spredaj op. 47.
66	Urbar 1519: Simon: obere Müll.
67	Urbar 1529—30: Simon Trober dient von der müll 1 'I u. lOxr, ei«« Wiese lOXru. Ii
6S Glej spredaj op. 41.
Izmed kinetiških uporov te dobe prihaja za vprašanje o ponašanju Trobarjev med vstajami v poštev edino upor 1515.1., ki se je širil po Kranjskem iz kočevskega okraja09, torej iz neposredne bližine Raščice.
Valovi tega kmetiškega gibanja so butali gotovo tudi ob Raščico, saj so oblegali uporniki Ortenek in Ribnico, ki ležita komaj eno, oziroma dve uri pod Raščico ob veliki cesti na jug, in razrušili Cušperk70, ki se nahaja poldrugo uro daleč od Raščice na vzhod. Trobarja bi se bila lahko upora vsaj dva udeležila dejanski: Mihelj in Gregor, ki sta bila po vsej priliki v najboljših letih, dočim je bil Lenart, ki je mlinaril takrat vsaj že 26. leto, mogoče prestar, Šimon pa eventualno premlad. Da plačujejo puntarski davek 2 kr. vsi štirje: Lenart71, Mihelj72, Gregor73 in Šimon74, ne more služiti za dokaz udeležbe, kajti ta davek je moral plačevati graščaku za večni spomin vsak urbarski kmet, bodisi kriv ali nekriv75. Koristnejše bi bilo ugotovilo, ali so plačali Trobarji po zadušenju upora 1 ogrski goldinar globe ali 1 rajniš prispevka za vojne potrebščine, oziroma, kateri je plačal globo in kateri prispevek: globo je plačal namreč zemljak, ki se je upora udeležil, ako njegova zemlja ni bila požgana in opu-stošena, prispevek pa zemljak, ki se upora ni udeležil76. To vprašanje pa se za Trobarje tudi s pomočjo urbarja ne da rešiti, ker se globa in prispevek v urbarju nista beležila. Proti udeležbi Gregorja Trobarja pri uporu govori en moment: 1517. 1. se mu je opustil davek za travnik77 in ni verjetno, da bi mu bil Turjačan teh 17 šil. izpregledal, če bi se bil Gregor dve leti prej proti njemu uprl. Vprašanje o razmerju Mihe Trobarja do upora se da morebiti po drugi strani nekoliko pojasniti: s pomočjo „dobrot, ki so jih izkazali Primožu in njegovim ljudem praroditelji" Krištofa Turjačana in drugih plemičev7S. Zelo je verjetno, da meri reformator s temi besedami na
149 Mayr Fr. M., Der inuenösterr. Bauernkrieg des Jahres 1515, Archiv f. österr. Gesch. LXV (1884), 72 sl.
'» o. c. 83, 94.
™ Urbar 1517.
" 1. c.
-a Urbarja: 1517, 1519. Urbar 1529. Mayr 103. o.e. 106 sl.
77	Urbar 1517: Gregor Trobor hat. .. eine Wiese, das dient XVII (hewer-nachgelassen).
78	Glej spredaj op. 12.
tistega „praroditelja", ki je mogel izkazovati dobrote njegovemu očetu: na Trojana, deda Krištofovega79. Odkar je Turjak 1511.1. porušil potres, je bival Trojan sicer večinoma na Dunaju, četudi je začel Turjak 1520.1. iznova graditi80. Toda ta okoliščina ne izključuje možnosti, da se je tudi Trojan o priliki z razmerami svojih podložnikov pobliže seznanil in vplival direktno na njihovo usodo. Tako n. pr. ni verjetno, da bi bil dal Mihelj Trobar sina Primoža v šole brez sporazuma s svojim graščakom. Marsikaj torej namiguje, da je vladalo med graščakom Turjačanom in njegovim pod-ložnikom Miho Trobarjem dobro razmerje, ki je bilo podložniku na korist. Čim večja pa postaja ta verjetnost, tem bolj se manjša možnost, da bi se bil Miha Trobar 1515.1. udeležil upora. Dokaz o tem pa bi še ne bil obenem tudi dokaz, da je Miha Trobar interese svojih sovaščanov izdal. najbrž je iz kakršnegakoli vzroka stala ob strani vsa vas Raščica, če ne morda celo večina turjaških podložnikov. To bi bilo tem umljivejše, ker je bil grad Turjak, torej predmet, ki je v prvi vrsti izzival pesti razljučenih trpinov, itak porušen.
Od 1530.1, torej od časa, ko je bil Mihe Trobarja sin Primož posvečen v mašnika, pa do 1547.1., ko je radi lutrovskih naukov moral domovino zapustiti81, ne omenja Trobarjev na Raščici nobeno direktno poročilo.
Vsiljuje se domneva, da Primož ob svojih „dobrih, mastnih prebendah" te dobe82 svojim sorodnikom iz Raščice podpore ni odrekel, ako so jo potrebovali. Iz neznanih vzrokov so Trobarji med tem časom nehali mlinariti in postali kmetovalci. Ali se je zgodilo to še za časa Šimona ali katerega drugega Trobarja, se ne da dognati. Urbarski zapiski 1547.1. že ne poznajo več Šimona Trobarja, ki je torej medtem pač umrl, ampak novo ime: Jurija.
O Jurija Trobarja starosti in sorodnosti z drugimi Trobarji bi se dale graditi le puhle kombinacije. Ko se je začel pisati urbar za 1547.1., je bil Juri posestnik najemne kmetije na Raščici ter dajal
70 Glej spredaj op. 9.
Radics, Herbard 4.
81	Trubar, Novi testament d, predg.: 3?adf>bem td)... 21 it no, 30, crftltd^ in ©rauenfcfjafft SiHi, tiadjinalg im SanblS Krčiti, b'a3 ffiuangclium... bot bet
erften uerfolgung 17. $sat nadjeincnber geprebigt.
82	Tmbar-Bullingeru 1555 sept. 13, Trubers Briefe 20: ir und eure* gleiches mit euren buechern ursacher seit, das ich... dreier guetter ftister pfruendt beraubt.
na leto urbarščine 100 kr., plačeval dva puntarska kr. in služil nadalje še eno vinsko tovorno83. Njegova davščina se torej ni mnogo razlikovala od one, ki jo je plačeval 1530. 1. Šimon Trobar za spodnji mlin84. Toda istodobno nastopa moment, ki izpričuje iz-premembo premoženjskih razmer Trobarjev na boljše: za kupnino 8 ogrskih goldinarjev izpremeni graščak Juriju Trobarju najemno kmetijo v odkupljeno85, to je, da Juriju pravico, da sme svoje zemljišče kot dediščino zapustiti direktnim descendentom. Ker se nahaja beležka o tej važni izpremembi, ki je pomaknila Trobarje med trdne kmete, v urbarju iz 1547.1., se je morala izvršiti tega leta ali nekoliko poprej; izključeno torej ne bi bilo, da bi bil pripomogel Juriju do nje Primož, ki je bil vsaj še do srede 15 4 7.1.86 kanonik ljubljanski in župnik šentjernejski. Vsekakor pa je stremel tudi Juri sam navzgor in se vedel uveljaviti. Ker ga pozna sicer še urbar 1551., ne pa tudi 1554.1., je med tema letoma pač umrl.
Sedaj postane situacija nekoliko zmedena.
V	urbarjih iz 1547. in 1551.1. je ime Juri prečrtano in vrh tega je pripisala poznejša roka: „Andrej Trubar". Težava tiči v tem, da se pojavi Andrej zopet šele 1557.1., dočim ga urbar, ki ga je napravila graščina 1554.1., ne pozna.
V	urbarju za 1554.1. sta zaznamenovana kot posestnika kmetije Lenart in Gregor brez priimka. Ker sta plačevala puntarski davek samo enkrat, sledi, da sta skupno obdelovala eno kmetijo. Urbarščine je dajal Lenart 31 krajcarjev in 1 penez, Gregor pa 63 krajcarjev, 1 vinsko tovorno in puntarska 2 krajcarja87, torej oba skupaj za 5 krajcarjev in 3 peneze manj nego Juri Trobar, oziroma tudi Andrej Trobar, ako računamo goldinar po 60 krajcarjev. Seveda ta nejednakost davščine ne more služiti za dokaz proti istovetnosti kmetije, čeravno je pri majhnih časovnih razdaljah sumljiva. Ako pa sta Lenart in Gregor v razdobju med Jurijem in .Andrejem imela res isto odkupljeno kmetijo kakor ta dva, je skoraj
»•"> Urbar 1547.
»* Glej spredaj op. 67.
85 Urbar 1547, opomnja pod vpiskom.
»« Massarelli Aug-, dne 21. VII. 1547, Concilii Tridentini diariorum pars prima, ed. Seb. Merkle, Friburgi Brisg. 1901, 674: Applicuit Bononiar* D. Burchardus, missus ab episcopo Labacensi... super declaratione quorun-4am articulorum qui controversi sunt in illis partibus Carnioliae.
17 Urbar 1554: Linhart dient von einer hube Zinsgeld 31 Kreuzer und 19*., Gregor Zinsgeld 63 Kreuzer, eine Weinfahrt und Bundgeld 2 Kreuzer.
gotovo, da sta bila tudi sama iz rodu Trobarjev. Poziva se lahko ta podmena še na imeni Lenart in Gregor, ki so jih dajali Trobarjem že prej. Na vsa vprašanja pa se tudi s pomočjo te podmene ne da odgovoriti: Zakaj se je zabeležilo ime Andrejevo samo v urbarjih iz 1547. in 1551.1., ne pa tudi iz 1554.1.? Ali je prevzel Andrej Jurijevo kmetijo morebiti že pred 1554.1., Lenart in Gregor sta jo pa samo upravljala v njegovem imenu? Sploh: kako so si bili Juri, Lenart, Gregor in Andrej Trobar v sorodu med seboj in z mlinarji iz iste rodbine?
Dočim ostane še marsikaj nepojasnjenega, sledi iz pripisa Andrejevega imena vrh Jurjevega s precejšnjo gotovostjo eno: da sta gospodarila Juri in Andrej Trobar na isti kmetiji. Ta kmetija je bila torej v posesti Trobarjev vso dobo, ko je protestantska slovenska knjiga, protestantska ustna propaganda in katoliška proti-agitacija Raščičane in njihove sosede vedno iznova opozarjala na duhovnika, ki je izšel iz rodu Trobarjev. O eni hiši na Raščici si Raščičani in njihovi sosedje okoli Velikih Lašč do naših dni pripovedujejo, da se je rodil v njej duhovnik, ki je zapustil katoliško vero: Martin Luterss, Juri Kobila itd.80; to je hiša s št.8. Ta okoliščina pač opravičuje podmeno, da je stal dom Trobarjev Jurija in Andreja nekako tam, kjer gospodari danes rodovina Virantova, vulgo Šimnova: na prvem stavbišču ob desni strani ceste, ako prihajaš iz Ljubljane90.
Andrej Trobar, ki je prevzel kmetijo najkesneje med 1554. in 1557.1., se je narodil 1508.1. To sledi iz zapiska 1590.1., kjer se pravi, da je 82 let star91. Ker se je narodil istega leta kakor Primož, pač ne more biti njegov brat, kvečjemu bratranec.
Andrejeva kmetija stoji v urbarjih dosledno na prvem mestu92. Davščine beleži urbar za 1557.1. 1 goldinar 40 krajcarjev in dva puntarska krajcarja. Med 1557. in 1565.1. pridobi Andrej še dve kmetiji: od vsake svojih treh kmetij je dajal 1 goldinar 40 krajcarjev ter opravljal eno vinsko tovorno, a puntarski davek je plačeval samo od ene kmetije83. Med 1565. in 1582.1. je dve kmetiji zopet
88	Paulus (= Fr. Leveč), „Luter Martin" v slovenski narodni pravljici,, Slovenski Narod VII, št. 26, z dne 1. II. 1S74; Podlogar, Rašica 46.
89	Podlogar 1. c.
90	Glej spredaj opis današnje Raščice.
"i Urbar 1590.
Urbarji: 1557, 1565, 1582, 1590.
93 Urbar 1565.	. - r
oddal ter obdržal odslej samo eno, od katere je opravljal obično urbarščino, vinsko tovorno in puntarski davek1'4. Vsaj okolu 1565.1. ga je treba torej šteti med premožne kmete.
Izmed Trobarjev na Raščici gre zlasti pri Andreju tudi za vprašanje, ali je ostal katoličan ali postal luteran: v Škocjanu so uvedli Turjačani, vneti pristaši nove vere95, protestantizem že 1564. leta in svoje ljudi k njemu tudi silili9"; vsaj 20 do 30 kmetov se je v škocijanski fari res poluteranilo1'7; Andrej Trobar je imel nekoliko-krat priliko, da bi bil mogel z reformatorjem Primožem osebno govoriti.
Primož se je mudil ob Andrejevem času trikrat v domovini: od 22. junija98 do začetka septembra99 1 561.1.; od junija 1562.100 do konca julija 1565.1011.; in končno par dni v juniju 1567.10-'l. Bilo bi res čudno, če bi se Primož in Andrej ob tem ali onem Pri-moževem obisku na Kranjskem ne bi bila videla, zlasti, ker je potoval 1567.1. Primož v Ribnico gotovo skozi svojo rojstno vas. A še čudnejše bi se zdelo, če bi Primož svojega sorodnika ne bil skušal privesti v svoj tabor.
Vprašanje o Andrejevi veri se nekoliko morebiti tudi osvetli, če se preišče razmerje med niim in Turjačani.
Da je imel Andrej nekaj časa tri kmetije, še ni neoporečni dokaz, da mu je bil Turjačan naklonjen: mogel si jih je pridobiti brez graščakovega sodelovanja. Da se ni udeležil novega velikega kmetiškega upora, se zdi verjetno, toda pred nadaljnjimi zaključki bi se moralo dokazati, da so se ga udeležili drugi Raščičani. Prihodnji novi moment za presojo stavljenega vprašanja je znan šele iz 1590.1., ko je bil Andrej že 82 let star. Takrat so se prepirali
Urbarja: 1582, 1590.
■ <>•• Radics, Herbard, 54, 71, 72, 73, 150, 170, 172, 173. 175, 213, 224. Valvasor, VII. knjiga, 453.
97 Chrön-oatriarliu 20. III. 1598, Izvestja muz. društva za Kranjsko III (1893), 200.
8 Kurze erzählung, wie dem Pr. Trüber auf seiner reise in land Krain gegangen, Trubers Briefe 113.
99 Trubarjev potni račun, Bučar Fr., Povjest hrv. prot. književnosti 103 in 104; prim. Schnurrer 53—54.
1,111 Gallenberg-Ungnadu 10. VII. 1562, Kostrenčič, Beiträge 89.
101 Odlok nadvojvode Karla z dne 8. V. 1565, da sme Trobar do konca julija ostati v, deželi, Elze, Superintendenten 25. o. c. 26—27.
V1
Turjačani z vicedomom radi nekega žitnega polja blizu Turjaka in radi kraljevske desetine, ki so jo dajali Turjačanom kmetje v Gradežu. Za pričo so klicali Andreja Trobarja, in ta je izjavil, da je bilo, odkar ljudje pametujejo, sporno polje last Turjačanov in da so kraljevščino iz Gradeža vozili v turjaško pristavo103. Seveda: tudi tukaj bi bilo krivično, če bi se a priori mislilo, da Andrej ni pričal tako, kakor sta mu velevala vest in poštenje.
Ena okoliščina iz sledečega leta pa daje na vprašanje o razmerju med Turjačanom in Andrejem Trobarjem odločen odgovor.
„Dne 22. februarja 1591.1. je milostljivi gospod graščak izjavil, da je obljubil Andreju Trobarju do njegove smrti opustiti vse ; davščine (1 gl. 42 kr.). Po njegovi smrti pa so dolžni njegovi otroci in vsi, ki bodo imeli to kmetijo, vpisano davščino zopet opravljati"104. Jemati za oceno tega koraka Turjačanov v poštev samo ozir na Andrejevo pričevanje prejšnjega leta, brez tehtnih dokazov ne gre. Razmerje med Turjačanom-graščakom in Trobarjem,podložnikoni je bilo pač vedno boljše nego je bila takrat navada, bodisi, da je bil Andrej svojemu gospodu res zvesto vdan, bodisi, da so se ozirali Turjačani na njegovo sorodstvo z glasovitim reformatorjem.
S tem pa pridobiva na verjetnosti tudi podmena o Andrejevem verskem strankarstvu: verjetnejše je, da ga je treba iskati med tistimi 20 do 30 kmeti škocijanske fare, ki so se poluteranili, nego med onimi, ki so ostali katoličani.
Andrej Trobar je umrl 1593. 1., kakor kaže opomba z dne 22. februarja 1591.1., kjer je „nach seinem ableiben" druga roka z drugim črnilom podčrtala in vrh tega napisala „1593". Imel je po vsej priliki otroke, ki so vsaj 1591.1. še živeli, kajti da bi bila omenitev „njegovih otrok" v urbarski opombi z dne 22. februarja 1591.1. le prazna formalnost, ni posebno verjetno. Toda o Trobar-jih ni v naslednjih urbarjih ne sluha ne duha več, na Trobarjevini se pojavi novo ime: Gregor Šilec (Schilz); omenjata ga dva urbarja: prvi brez datuma je bil v rabi nekje med 1593. in 1615.1., drugi je iz 1615.1.
Vprašanje o otrocih Andreja Trobarja ostane nerešeno: Ali moškega potomca med njimi ni bilo in je Gregor Šilec Andrejev zet? Ali so še pred 1615.1. pomrli? Ali so bili tako vneti luterani,
i'» Urbar 1590, zapisnik z dne 21. VIII. 1590.
104 Urbar 1590, opomba Krištofa Wridbera, tedanjega upravitelja turjaške graščine.
da so se v dobi protireformacije rajši izselili nego izpreobniili ?
Morebiti še pomora kdaj odkritje nepristopnih urbarjev ali kaka druga slučajna najdba, da bo mogoče tudi na ta vprašanja odgovoriti. Dokler se to ne zgodi, ostane Andrej zadnji znani Trobar na Raščici. In ker sta umrla reformatorja Primož in njegov starejši sin105 pred Andrejem, je znan po njegovi smrti samo še en nositelj Trobarjevega imena: Felicijan¥ mlajši sin Primožev, ob Andrejevi smrti superintendant v Ljubljani, po izgonu župnik v Griinthalu na Wirtemberškem.
Vsaj od 1482. do 1593.1., 110 let, so živeli in gospodarili Tro-barji na Raščici. Priimek njihov se piše v urbarjih različno: Trobar (1482), Jrober (1482, 1529), Jrobor (1517), Trabar (1499, 1506), Trrfitfr (1557), Irabet (1565 in sled.). Osamljena oblika z e v korenu etimologije ne sme motiti: ne gre tukaj za t r e b a r j a, ampak t rob ar j a. Pc vsej priliki so bili predniki Primoževi prvotno graščinski trobci = trobarji, ki so oznanjali s irobo graščinskim podložnikom začetek ali konec tlake in drugih opravil. V korenu imamo torej slovenski refleks nosnega o. Menjava v korenu, o-a-u-e in v končnici: a-o-e kaže, da se niti tu niti tam ni slišal čist glas. V naglašenein korenu je izgovarjal narod pač pred o kratek u, v nenaglašeni končnici pa poluglasnik. Primoževa dosledna raba e-]d v končnici se je mogla utrditi pocl vplivom nemške končnice er, u-ja v korenu pa pod vplivom kakega ugibanja, da zveni Trwberus bolj latinsko nego Trobarus. S tem pa pridemo v dilemo: ali moramo Primožu na ljubo pravilni in izporočeni slovenski priimek njegovih prednikov in sorodnikov na Raščici ponesloveniti, ali pa tudi Pri-• moževo dosledno pisavo lastnega priimka izpremeniti. Za zadnjo* eventualnosi smo se deloma že odločili, ko pišemo: Trubar s slovensko končnico, ki se je je sam izogibal. Menda ne bi proti pijeteti preveč grešili, ako bi šli še korak dalje in začeli pisati priimek začetnika slovenske knjige tako, kakor bi ga pisal danes on sam: Primož Trobar! Predlaga se v diskusijo.
-X-
-X-	*
Izmed podatkov Primoža Trubarja o sorodnikih na Raščici jih je našlo v urbarjih potrdilo toliko, da smemo odslej mirno sprejeti tudi ostale.
10"' Elze, Die Superintendenten 52, 53.
Vodja literarne slovenske reformacije torej svojega porekla r,i niti prikrival, niti ž njim izzival; kadar je nanesla prilika, je govoril o svojem rodu .odkrito in objektivno.
Da ponovimo izsledke, ki ali spadajo v literarno zgodovino ali služijo v oceno dosedanjih mnenj:
Oče slovenske knjige izhaja iz domače raščičanske slovenske podložniške rodbine Trobarjev, ki so bili po vsej priliki pobožno, svojim graščakom zvesto vdano ljudstvo ter si znali z delom in zvezami ustvariti razmeroma ugodno gospodarsko pozicijo. Njegova rojstna hiša je bil mlin na Raščici, ki je pa najbrž že 1528.1. zgorel; stal je najbrž približno tam, kjer stoji danes Temkov mlin, ali pa nekoliko više.
Primoževega strica Gregorja Trobarja, mlinarja na Rašči:i, je med 1524. in 1527.1. ubilo drevo. Primozev oče Mihelj Trobar, mlinar in tesar, je vsaj 1527.1, še živel ter umrl med 1527. in 1 529 letom, in sicer po vsej priliki naravne smrti. Drugod nego na Raščici se Trobarji niso dali ugotoviti.
Mimogrede se je teh vprašanj dosedanja literatura že dotaknila.
O Trubarjevem poreklu je kritični Levstik že"lS58.1. pravilno ugibal, da je reformator „morda svoje ime sam pcfneslovenil; ali pa je bil rodu preseljenega od drugod v naše kraje", češ, „slovenski bi se bil moral imenovati Trobar, kakor pravimo: trobenta, trobiti, trobel (kleines blasehorn; blumenkeleh), tro-bast (von hervorstehenden Lippen) itd.; ali pa morda: Tre-bar"l0li. P od logar je prvi del Levstikove alternative že izpustil in — iz slovenske oblike Trobar ali.Trebar sklepal, „da se je ta rodovina od drugod priselila""17. Še dalje gre Häuser, ki proglaša Trubarja brez ceremonij za — Nemca108.
Četudi je jako verjetno, da je korenski samoglasnik svojega imena Primož sam izpremenil, bi se tisti, ki bi iz tega sklepal, da je hotel zakriti svoje slovensko poreklo, zelo osmešil, saj se reformator v slovenskih in nemških tekstih s Slovenci istoveti100; še naiv-nejši bi bil pa sklep, kakor da bi se dalo s tako izpremembo izpre-meniti tudi poreklo.
»)<• Levstik, Napake slov. pis.: Novice 1858; Spisi IV, 41.
i»7 Podlogar 46.
Häuser O., Weltgesch. d. Literatur II, Leipzig-Wien 1910, 361.
f>'> Trubar: Cat. 1550, fol. 21 i i a; Ev. Mat. fol. A.a; Cat. 1555, fol. A,b; slov. Novi Test. IIa, fol.e,a; cir. Postila, fol. Sl4a.
Tradicija o rojstni hiši Jurija Kobile, Lutra itd. na Raščici hiš. št. 8"" se je razlagala tako, da je tam rojen Trubar. Fr. Dolšak, trgovec na Raščici, je založil razglednice, ki kažejo poleg Trubarjeve slike tudi hišo št. 8 z nadpisom: „Trubarjeva rojstna hiša". V tej hiši se je nameravala vzidati Trubarju spominska plošča. Ko je posestnik Virant že dal dovoljenje, je skušal velikolaški župnik Ramovš stvar preprečiti: „Če ste dali dovoljenje, prekličite, ker ta človek je bil ničvreden." Virant se s tem sicer ni dal prepričati, akcija je pa vendar zaspala, najbrž ni bilo denarja111. Na podlagi Trubarjevih izvestij pa „se je zdelo verjetno" že P od logarju,, da Primož Trubar ni bil rojen v Virantovi hiši; „prej bi trdil, da mu je tekla zibelka v grajskem mlinu pod Raščico"11-.
Dejstvo, da je ostala tradicija o rojstni hiši odpadlega duhovnika na Virantovi hiši, torej na domu, kjer reformator Trubar gotovo ni bil rojen, se da razložiti najlepše v zvezi s podmeno, da sta na tem domu gospodarila Trubarja-kmeta: Juri in Andrej11".
Ko so se Primoža I rubarja raščičanski sorodniki preselili na kmetijo, se je ljudstvo v teku časa oprijelo misli, da je na tem novem domu rojen tudi Primož sam, duhovnik, ki je odpadel od katoliške vere. Odkar Trubarjev na Raščici sploh ni več bilo, se je priimek pozabil ter ostal samo še spomin na duhovnika, ki je odpadel, in na to mesto je mogel stopiti v ljudski domišljiji Luter, Juri Kobila ali tudi kak drugi reformator s podobno preteklostjo. Verzijo o Lutru bi bil mogel podpirati tudi eventualni protireformacijski tolkač o Trubarju, „slovenskem Lutru".
Spominska plošča Primožu Trubarju bi pač še najbolj sodila na Temkov mlin, vendar bi se napis ne smel glasiti določno, ampak nekako takole: V mlinu na Raščici se je narodil 1508. 1. Primož Trubar...
O Trubarjevem očetu je napisal škof in protireiormator Chrön, ko je zbiral gradivo za avtorja knjige: Gründlicher Gegenbericht1 ;t, verzijo, ki se s Trubarjevimi lastnimi podatki ne strinja:
"« Cilej spredaj op. 88, 89.
1,1 Drja. Prijatelja poročilo po pripovedovanju sedanjega posestnika Viranta samega.
112 Podlogar 46.
Glej spredaj op. 88, 89. 1M Prim. Gruden, Zur Autorschaft des ..Gründlichen Gegenberichtes", Carniola III (1912), 107.
27U —
„Postea (Trüb.) publice confessus est per conciones, patrern ejus (Hieronymus Bartolomaeus notarius publicus) a rebellibus rusti-corum in tumulto suspensum ab arbore"115. .„Gegenbericht" je ime in stan izpustil, poročilo o Trubarjevi pridigi pa popravil: ,,©r (Gruber) ift ein unberjdjämbter Sftcmn ßeinefen unb tjnt ftci) nit gejcfjämbt guberüljmen, baß in ber Stotoren yjuffrufjr fein Seibiictjer Satter an einen Saum fei) gcfjenft loorben""6.
Ime Trobarjevega očeta je povzel iz Chrönove notice n. pr. Dimitz1'7. „Negotovo" se zdi ime tudi še P od 1 o gar j u118: poročilo Trubarjevo, ki je prišlo medtem 1883.1. v javnost118, označa samo za „verjetnejše".
Sedaj, ko je našel Trobarjev „Mihel... malinar" potrdilo tudi v urbarjih, se o pravilnosti Trubarjevega poročila ne more več dvomiti.
C h r ö n o v a opomba o stanu se priobčevalcu H i t z i n g e r j u 1865.1. ni zdela čisto brez podlage, ker piše: „es sei denn, daß Trubar wirklich von mehr als niederer Abkunft war, wie es eine in den Noten Chrön's enthaltene Äußerung desselben anzudeuten scheint"120. Zdi se, da je razumeval Hitzinger izraz „notarius publicus" v njega najbližjem pomenu: javni beležnik listin. Proti tej razlagi je Dimitz poudarjal, da je bil Trubar vendar rašči-čanski podložnik Turjačanov121. Vendar verjame Chrönu tudi sicer tako previdni P i n t a r, samo da skuša Chrönovo opazko in Trubarjeve beležke iz Katekizma 1575.1. kombinirati: „notarius publicus" mu „ni nič drugega kakor Trubarjev »zehmoshter«, to je cerkvenščak ali cerkveni ključar, ki ima v imenu srenje... nadzorovati oskrbovanje cerkvenega premoženja in zabeleževati cerkvene dohodke in potroške'"22. Oboje poročil kombinirati, toda v novi smeri, je poskusil tudi P od logar, ki se mu je pa pripetila poleg drugih pomot še ta, da je našel izraz „notarius publicus" — pri
1J5 Chrön, opombe, priobčil: Hitzinger, Nachbemerkungen zur Berichtigung einiger Punkte in Primus Trubers Leben, Mittheilungen des hiit,Ver. f. Krain XX (1365), 2.
n<> Rosolenz, Gründlicher Gegenbericht, Gr'ätz 1606, 131b. ii' Dimitz, Gesch. Krains 11 (1875), 108, n. 4. n« Podlogar 46. 'i'-» Glej spredaj op. 3.
1 -u Hitzinger 1. c.
Dimitz I.e.	,,
J25 Pintar 200, opomba.
Trubarju samem Piše doslovno: „V svojem registru (!) na str. 525. piše (Trubar), da je bil oče tesar in mlinar in „notarius publicus", to je mitničar, ki je zabeleževal dohodke turjaške mitnice na Ra-ščici... Trubarjev oče je bil oskrbnik mitnice in delovodja v raškem mlinu, torej nekak uradnik ali oskrbnik za vse, kar so imeli Turjaški na Raščici in v nje okolici"123. Zakaj odreka Trubarjevemu očetu mlinarstvo Gruden, ki ga imenuje dosledno samo tesarja in cerkvenega ključarja124, iz teksta ni razvidno.
Tudi tukaj govorijo urbarji odločno proti Chronovemu poročilu ter Hitzingerjevemu ali Podlogarjevemu komentarju. Na slabih nogah stoji tudi Pintarjeva kombinacija, ker je skrajno neverjetno, da bi hotel kdo uglednega moža označiti s takim postranskim poslom kakor je cerkvenjaštvo.
Zgodovinarji, ki verjamejo Chronovemu izvestju o nasilni smrti Trubarjevega očeta, prihajajo v zadrego, ko se morajo odločiti za čas tistega upora: D i m i t z12 5 in Po d logar12" mislita na upor 1515.1., Gruden stavi dogodek v 152 5.1.127. Medtem je prišel Ilešič z novo letnico: 152812S, obenem pa tudi podčrtal, tla je bil Trubarjev rod „očevidno... cerkveno-konservativen" in da „zato oče ni šel s kmeti v punt"129. Ker za svojo trditev ne navaja vira in razlogov, se mora domnevati, da verjame Chronu. Kidrič je označil Ilešičevo določitev letnice za „samovoljno, če se verjame Hren-Rosolenčevi tradiciji..., ker 1.1528. na Kranjskem upora bilo ni"130. Grafenauer je nato res ostal pri letnici 1525l3'.
Pri opisu okoliščin tega obešanja ie hotel P in t ar rešiti Trubarjevo kmetiško čast, češ, „saj je tudi lahko mogoče, da so ga pobesneli buntovniki obesili zato, ker je trezno miril in svaril ter se slepemu divjanju tolpe ustavljal"132. Slično sodi tudi Pod-
123	Podlogar 46.
124	Gruden: Primož Trubar, Cas II (1908), 258; Zgodovina slov. naroda 611.
125	Dimitz I. c.
120 Podlogar 46.
127 Gruden: Cas 1908, 258; Zgodovina 611.
12S Ilešič 279.
o. c. 278.
130 Kidrič, Epilog k Trubarjevemu zborniku, Naši Zapiski VI (1909), 109.
1:11 Grafenauer, Kratka zgodovina 1917, 34.
Pintar 20«.
\
logar: „...(Trubarjev) oče je kot oskrbnik graščinskih posestev znabiti miril uporne kmete in zagovarjal Turjačane; kot privrženca in zagovornika turjaške rodovine so ga umorili"1®3.
Sedaj so kombinacije o vzrokih kake nasilne smrti Trubarjevega očeta gotovo nepotrebne: ker je živel še 1527.1., ga niso obesili uporniki niti 1515. niti 1525.1., pozneje pa ni bilo upora do 1572.1., ko je bil Miha Trobar že davno mrtev. Chronova verzija o smrti Trubarjevega očeta je brez vsake podlage in Se ne sme več ponavljati.
S tem je pa izrečena sodba tudi o poročilu, da bi bil reformator Trubar sam širitelj omenjene verzije. Primerjanje literature o tej točki je po svoje zanimivo. Chron še samo mirno pribije, da je pravil Trubar stvar v pridigah. Avtor „Gegenberichta" je stavek že zabelil in ozmerjal Trubarja z „nesramnim človekom, ki se ni sramoval..." Temu ugovarja P i n ta r, češ, „da bi Trubar kdaj nesramno kršil spoštovanje do očeta in se zadeval ob četrto zapoved, tega ne moremo reči"134. Podlogar se zopet nekoliko ogorčuje, „da je Primož javno na prižnici povedal ljudem..."135. Svojo pot je ubral Gruden, ki pripisuje Trubarjevim spisom stvari, ki jih iščeš v njih zaman: „Trubar je pozneje v svojih spisih in pridigah večkrat posmehljivo omenjal očetovo pobožnost, češ, da ga ni mogla rešiti nesrečne smrti"136.
Noben izmed Chronovih podatkov o Trubarjevem očetu se ne da spraviti v sklad z verodostojnejšimi podatki o istem predmetu: niti ime, niti stan, niti čas in način smrti. Zato je čisto izključeno, da bi bil Trubar kdaj kaj takega trdil v svojih pridigah. Mogoče je dvoje: ali je Chron osebe po pomoti zamenjal, ali pa je cela historija plod katoliške protiagitacije.
O stricu Gregorju ve povedati nekaj več nego ime in stan samo Podlogar: „Kdo se je zavzel za sedemletnega zapuščenega Trubarja? Na Slevici pri Velikih Laščah je živel njegov stric Gregor, ta se je usmilil svojega nečaka in ga vzel k sebi. Pri njem je Primož živel, dokler ni odšel študirat na Reko".
1:13 Podlogar 46—47.
>3» Pintar 209.
136 Podlogar 46.
Gruden: Cas 190S, 258; Zgodovina 611.
Slika sloni na pomoti, da bi bil umrl Trubarjev oče 1515.1.; dalje sedaj tudi vemo, da je bil Gregor Trobar turjaški podložnik in živel na Raščici.
Trubarjevega svaka pozna' tudi edini Podlogar; živel bi bil na Slevici in v pretepu ubil duhovnika.
Seveda gre za svaka fajmoštrovegal:)T, ne Trubarjevega.
la7 Glej spredaj op. 5.
Male vesti.
Opazke k slovanskim tvorbam pronominalnega debla *	Pronominalno
deblo, ki ga imamo v slovanskem k-bto, nam kažejo indoevropski jeziki v trojni vokalični obliki: 1.) * qwi-: sti. cit, av. ¿iS, grš. tis (tesalsko y.,'g), lat. quis, slov. neutr. čb-to; 2.) * qv»o-: sti. kdh, lit. k as, lat. quod, grš. ti otog. slov. ki,-to <*qu>os, h kateremu je po prehodu * -os > -i, pristopila še čienica to; 3.) * qwu-: sti. kuha < * kudha, av. kuda „kje", lit. kur „kje", lat. ubi < * cubi, * qwudhoi, prim, st-cubi „če sploh kje", umbr. pufe in slov. kbde. Pronominalno deblo * qwo- imamo razširjeno s sufiksom -ter- v slov. koteryjb, ki je - ne oziraje se na končnice- glas za glasom isto kot grš. jiotegog, osk. putereipid „in utroque", sti. katardh in lat. uter < * q^uteros, * cuter, prim, napisni NECVTRO, gl. Sommer, Hdb.2 441; lit. katrds je iz slabopadežnega q^otro-. Pod vplivom zaimka ki,to (prim. Vondrak, SI. Gr. 1. 433) je nastal v slovanščini še kUorvji. (stcsl. polj.) in ta analogična oblika je v križanju s starim koteryjb rodila še kotoryji. (stcsl. ruš.) in koteryjb (češ. sloven, stcsl.). Slov. kotoryji. smatram kljub Vondraku o. m. za analogično obliko, ker imamo pri tem zaimku prevojni -tor- le v Aziji in še tu samo v enem narečju (av. kataro) in ker je got. hvathar, ki ga Vondrak navaja, vendar le iz * qwotero-, prim, proti got. ufar, aftard, fadar itd. ags. liwcether, stnord. yfir, stvn. ubiri, stnord. eptir itd., gl. še Trautmatin, Germ. Lautg. 10.
O slovenskem- zaimku k(3)teri in posameznih dialektičnih oblikah gl. Škrabec, JS. I. 31G. Vzhodna prehodna narečja pa so poznala tudi še stari koteri n. pr. Kotoribski protokol, Kres, V: 536, 537 (2X), 538, 539 (4 ) . . . . in Ene Duhoune Peisni iz 1. 1563.: kotera 86. V sestavi neko teryji, pa se je ohranil -o- tudi v centralnih narečjih jako dolgo, saj ga v XVI. stol. beremo še zelo pogosto, n. pr. Trubar: nekoteru Ts,: 36(5 '), 186 (4 X); Znojilšek: nekoteri 6, 14, 15, 16, 28, 32, 33 (2 X), 34, 40, 78, 98 . . .; Dalmatin: nekateri Bibl. 1. 1584.: I. 9a, 19b . . .; Bibl. 1. 1578.; 121 b, 124b; tu še nekotere 133a, 180 b, nekoterih 169 a, nekoterimi 128 a; Stapleton: nekoteri 68, nekotere 60, nekoterim 41; Cusani: nukoteri 136. Na eksistenco starejšega nekoteri je opozoril že Škrabec, JS. I. 152, 424, kjer si je skušal razložiti ohranitev o-ja v tej sestavi po naglasu, češ da je bil o naglašen, kar mu pa ni bilo v skladu z glasoslovnimi zakoni. Ker se je prvotno naša beseda itak glasila nekoteryjv,, nam nI treba iskati razlogov za ohranitev o-ja do XVI. stol. in še dalje (konservativnost), marveč le razloge, ki so izpremembo povzročili. Prvotni ne koteryjb je imel na prvem zlogu (prim. rus. nekotoryj) dolg padajoč poudarek, ki je, kot povsod drugod, tudi v tej besedi že v predhistorični dobi slovenskega jezika prešel na sledeči zlog (mesu, drevo). Dolgo padajoče poudarjeni o pa je v dolenjščini že zelo zgodaj (XIV.-XV. stol.) prešel v /z; kakor imamo pri Trubarju mesu, drevu itd., tako bi morali imeti tudi * nekateri; to obliko
berem tudi zares v Trubarjevi postili' iz 1. 1595., na str. 127.: nekuteru. V vseh drugih slučajih pa kaže naša beseda produkt križanja z zaimkom kateri, ki je že od nekdaj imel poudarek na drugem zlogu. Cel razvoj se je vršil tako-le: predhistorična slovenščina je imela k(a)teri (a je tu sekundarno vrinjen radi lažjega izgovarjanja soglasniške skupine kt-\ e je bil ozek, ker je prvotno naglašen) in pa nekoteri (e sufiksalnega elementa -ter- je bil širok, ker je bil nenagiašen, gl. Ramovš o naglasnem tipu žena Afsl Ph. 37, 289 si.); nekoteri je po k(a)teri prevzel le naglas: nekoteri, kar imamo v gori navedenih primerih pri pisateljih XVI. stol. Dalje je bilo mogoče, da je v našo sestavo prišel iz oblike kateri tudi reducirani vokal: nekateri; to analogijo nam kažejo n. pr. Trubar: nekateri C5U: 17, 94; Pg 57: q3=« (2 X), s4bs, sla, s2a, t 2 b, bb 1 b, ee2b; Art. 4a, 8b, 17b, 20b ...; neketere T57: 136 (2 X), naketeri Rr>a: LIVb, YIIa; T„0: d 1 a, 18 a; naketere T„: c3b, d 1 b, d3b, 19a; Art. 75a; CO: 51b; . . . Dalmatin: nekatere Bibl. 1. 22b . . .; Skalar: nikiteri 22b, neketere 226a; rokopisni katekizem iz XVIII. stol.: nakter 22 (2 X), nekater 24, nekter 22, naktere 22, nektere 154 proti ktir 31, 34, katir 34, 44, kadra 31, 79, ktire 35, katirga 51 ... . Po moderni vokalni redukciji je reducirani vokal v tej obliki onemel: nekteri (prim. gori rok. katek.), kar imamo n. pr. v današnjem dolenjskem neht"are (v ribniški dolini, na Raščici) ali v Ljubljani: nekter.
V drugih narečjih pa je cel zaimek k(a>teri v neizpremenjeni obliki (torej tudi ozki e) prešel v našo sestavo: nek(3)teri, kar beremo n. pr. pri Ravnikarju, Zg. sv. p. II. nektiri 120, nekatirih 182, nektire 195, 236, nektirih 198, nektirim 260 itd.; pri Vodniku: nektiri in ktiri (v predgovoru brambovskim pesmim). Nasprotno pa imamo v naketiri v Trubarjevi CO: 58b tiskovno napako, ker Trubarjev govor še ne pozna prehoda er > ir. Škrabec .IS. I. 153 in 424 omenja še dialektični (najbrž dolenjski) nehtfr, ki mi ni znan; če pa se res kje tako govori, tedaj si moremo to obliko -razlagati le na ta način, da je prvotno nekoteri prešlo zelo zgodaj v nek(n)teri in potem pravilno v nekteri.'
Olede korenskega vokala in še formantičnega elementa so tudi nejasni slovanski časovni prislovi l:i,gda — kot/da — kn.da. O gradivu gl. Miklošič, Lex. pal.-slov. s. v. kogda, kogg, k-hga, kur/da, h-bgg, kbda, enako še glede togda, Shga, je(g)da; o dosedanjih razlagah (kogda < * kogo-goda ali pa kontaminirano iz neke neohranjene prislovne tvorbe * k^ji, in prislova buta) gl. Berneker, Et. Wrtb. 418 s. v. jegda in Vondrdk, SI. Gr. I. 89, 454; II. 397 in tu navedeno literaturo. Vondräk o. m. 89 je poudaril, da so oblike z o-jem (togda, kogda) starejše, za kar govori preglnšeni jegda, rtsegda. Prvotno slovanske oblike, od katerih moramo izhajati, mislim, da so nam dane po sledečih enačbah: proti sti. kuha, av. kudti, lat. ubi, slov. h-i.de določajo sti. kadd, av. kadd, lit. kadit, let. kad kot prvotno slovansko obliko * koda; enako sti. tadä, av. tadha, lit. t ml a — slov. * toda, sti. gadii, av. gada — slov. jedci in prim. še sti. .iddd, av. huda (* so-dii). Pridružiti moramo še istovrstni prislov pronomi-nalnega debla * k'i-, ide. * k'i-dd > slov. strfa. Že v praslovanski dobi je vplival na * koda krajevni prislov ki.de, tako da je praslovanski jezik v neki dobi imel kuda, si .da, * toda, jeda; izenačenje je šlo potem še za eno stopnjo dalje: po ki.da je nastalo še thda Nadaljnji razvoj si predstavljam tako-le. Že
praslovanski jezik je rabil poleg do t'hda, oti. tuda tudi do togo, »/-t. togo, enako do sego, ot-b sego. Smiselno se je na podlagi te istovsebinske dvojnosti stvoril kasneje k ti,da - si.da analogični samostojni prislov togo sego, ki je v križanju s ti,da a\.da proizvel nove oblike: ti.da X togo > togda, ti.gda in loga, ti>ga; na isti način je nastalo si,ga in .'¡nalogično po teli novih tvorbah tudi kogda, hbgda, koga, ki.ga. Potemtakem o v kogda in togda ni o prvotnega prislova * koda, * lodà, marveč je iz genitiva logo, togo. Posamezni slovanski jeziki so v poznejših dobah generalizirali to ali ono obliko. Tu treba še pripomniti, da imamo v stcsl. tekstih, dasi zelo redko (v sinajskem psalterju petkrat, v Ostromirovetn evangeliju dvakrat) pisano tudi -g'hda n. pr tog'hda, jeghda. Sinajski evhologij piše večkrat -g'da. Ti redki slučaji nas ne upra-vičujejo, da bi smatrali te oblike za starejše kot togda, kakor je menil Fortunatov, Sbornik Lamanskomu 1438 s!., marveč so to le grafične posebnosti brez fonetične podlage.
Podoben način razlaganja je uporabil Vondràk, o. m. II. 398 za postanek bolgarskih prislovov sega, toga, koga itd., dočim se pri kogda — hbgda, I. str. 89 ni odločil ne za eno, ne za drugo dosedanjo razl.ngo. Za gori podano razlago sem se odločil iz dveh razlogov: 1.) na ta način si moremo najenostavneje razložiti izvor formantičnega elementa -gda; 2.) Vondrâk o. m. meni, da je postanek prislovov koga k-hgq mogoč samo v bolgarščini, kjer jih je rodila izguba deklinacije; temu pa ni tako, kajti analogično adverbialno obliko toga imamo tudi v slovenščini, kjer o propadanju deklinacije ne more biti nobenega govora. Istovrstno rečenico, ki jo navaja Lavrov, Obzor 166 (po séim, séga, po sém, sega), in ki je nekakšen pleonazem, beremo tudi pri Trubarju: potemtoga (= potem tedaj) T„ : 278, 321, 322, 374, 392; Regishter Euang. 1. 1582: 3; Tgf: 243, 385, 393; potemtoga Rsf!: GIIa; poteimtoga T„, : 214; potomtega T6, : 268, T8S : 379 (tiskovna napaka za potemtoga). V tej pri-slovni okameneli obliki je ostal korenski vokal gen. sg." (tog-) ohranjen, dočim je v zaimku podlegel analogiji po padežih s prvotnim é (tega). Na nekaj mestih pa vidimo vendar tudi mlado analogično vplivanje: poteimtiga R8t : 5 in TSJ: 254, pri Stapletonu: potentega 13 in še potomtiga TS7: 182, 197, ki da misliti, ali je gori omenjeni potomtega res tiskovna napaka ali pa je v tej obliki ohranjen še stari lokal tom\. na isti način kakor gori gen. togo, ter potemtiga T,; : 173 (ne biti fe, potemtiga bosh ludi lotiti, Lukež, V, 10). Do danes se je ta prislovna starina ohranila le še v Prekmurju : pôtontôga.
. -	_J_	Fr. Ramovš.
Jurij Kobila. Poznamenovauje „luteranska vas" za bivšo Trubarjevo župnijo Šentjernej (Elze, Superintendenten 4) in pa tradicije o Juriju Kobili je menda vse, kar se je ohranilo iz reformacijske dobe v spominu slovenskega naroda preko časov sistematičnega iztrebljavanja reformacijskih tradicij. Iz tradicij o Kobili so se ohranili, oziroma zabeležili po vsej priliki samo ostanki.
Vsebina pesmi „od Jurija Kobile" nas vodi .na Turjak: Jurij Kobila, ki je bil pri turjaškem grofu za domačega učitelja, je prevedel v slovenščino sveto pismo ter dobil za plačilo od Turjačana kobilo. (Pohlin, Bibl. Carn. ed. 1803. 230, 253.) O tej vsebini pravi Pohlin izrecno; „ut vetus de eo canti-lena traditioni confirmât". Ker je Zakotnik 1793.1. umrl (o. c. 230), bi bil dan
s to letnico za postanek njegove zbirke terminus post quem 11011. Datum pa je treba pomakniti najbrž precej nazaj, in to ne samo vsled okoliščine, da je prišel Zakotnik v Šlezijo pač dobršen čas pred svojo smrtjo. Iz podrobnosti v poročilu o Zakotnikovi zbirki se mora sklepati, da jo je poznal Pohlin iz avtopsije. Zdi se pa zelo verjetno, da jo je poznal tudi Linhart, in sicer že pred 15. decembrom 1780., ko je datiral predgovor k svojim „Blumen aus Krain". Pohlinov stavek: „Od Pegama, quam Lienhart in germanicum atque in suuin üb. Blumen aus Krain transtulit" (o. c. 230) se da razlagati tako, da je prevedel Linhart Pegama in Lambergerja za „Blumen aus Krain" iz Zakotnikove zbirke, ki jo je dobii najbrž od Pohlina. Pohlin in Linhart sta se mogla seznaniti še na Dunaju, kjer je bival do konca julija ali začetka avgusta 1780. tudi Linhart (prim. Linhart-Kuraltu 18. VIII. 1780., Zbornik Mat. Slov. XIV, 53). Ako je ta sklep pravilen, potem je 15. december 1780. terminus post quem non za postanek Zakotnikove zbirke pesmi in s tem tudi za zapis pesmi o Juriju Kobili»
Turjaka in dolenjske turjaške soseščine se drži tudi sicer precej lokalne tradicije o Kobili.
Na Turjaku se je spravljala v Valvasorjevi dobi v zvezo s tem imenom skrivna shramba pod hlevom, ki se je imenovala „predikantska luknja Jurija Kobile" (Valvasor VI. 349). — Na Raščici si kažejo Jurija Kobile rojstno hišo: Virauluvo, po tiuiiia»..: biniuovo (Podlogar, Rašica, Izvestja M. K. 1908., 46). Jurčičevo zatrjevanje iz 1805.1., da se vrtijo na Dolenjskem vsi narodovi spomini iz reformacijske dobe okrog tega moža in da je zasnovana tudi njegova povest o Juriju Kobili, ki je bil v Šmarju vržen raz lečo ter umrl v kravjem hlevu na detelji, na podlagi narodne pravljice (Jurčič, Spisi III, 126), pač ne more biti zgolj odmev Valvasorja; nekaj resnice tiči mogoče v stavku: „Pisalec te po pravljici posnete povesti se še spominja, da mu je ded v omenjenem kraju kazal hiev, rekši: „Glej, tam je umiral Jurij Kobila v jaslih na detelji" (o. c. 175).
Vsa j še v 2. deceniju XIX. stoletja je živelo ime Jurija Kobile tudi v gorenjski lokalni tradiciji. Dne 11. novembra 1815.1. je potoval Urban Jarnik čez Ljubelj, Tržič in Kranj v Ljubljano. V popisu potovanja poroča Kopitarju med. drugim: „( Jarnik^ pl. Pagliarucci st. iz Krar.ja i. t. d.) smo se peljali popoldne (iz Kranja) na izprehod v Šentjur, obiskali tamošnjega župnika, potem se pa peljali proti Brdu (nad Kranjem) in preko nekega mosta (= čez Kokro?), o katerem mi je g. pl. Pagliarucci [oče] povedal, da je ube/al tukaj po narodni pripovedki Jurij Kobila zasledujočim ga kmetom na svoji kobili s salto mortale preko precej,, širokega jarka. Kakor si lehko mislite, me je ta pripovest zelo zanimala. Zapustili smo voz ter si ogledali jarek, ki se nam je zdel za konjski skok pač preširok, toda v dolgi dobi več nego 200 let ga je mogla voda razširiti, zlasti, ker obstoje pečine obeh bregov, kolikor smo mogli v večernem mraku dognati, iz f>eščene mase, ki jo voda lahko razkroji" (* Jarnik-Kopitarju 11. XII. 1815., Dunaj, dvorna).
Več lokalnih tradicij o Juriju Kobili menda ni znanih. Metelko, ki pod-črtuje, da je „vzdevek Jurij Kobila znan iz narodnih pripovedk" (Lehrg. XXI), Cop, ki mu je „vzdevek Jurij Kobila znan iz starih pesmi in narodnih pri-
povedk ' (Šafafik, Gesch. d. siidsl. Lit. I, 14) ali Marn z „glasovitini Jurijem Kobilo1' (Jez. XXI, 11), se pač ne oslanjajo na novo gradivo,'ampak na Valvasorja in Pohliria.
Da je bil Jurij Kobila ob prvem pojavu istoveten z Jurijem Juričičeni iz Vinodola, bivšim katoliškim duhovnikom ter poznejšim vnetim protestantskim pridigarjem in pisateljem na Kranjskem, umršim dne 26. oktobra 1578.1. navadne smrti v Ljubljani (Elze, Prediger: Jahrbuch G. P. 0.1900., 173), to postane takoj jasno vsakemu, ki prečita, kar so pisali 1562.1.: škof ljubljanski cesarju tik po drugi Trubarjevi vrnitvi v domovino (Mittheilungen h. V. K. 1864., 51—52), torej okolu 17. junija (Lrubers Briefe 1S1); Ferdinand Kranjcem 30. julija (Mitteilungen h. V. K. 1853., 43); Kranjci Ferdinandu 21. avgusta (Trubers Briefe 199); Ferdinand Kranjcem 1. novembra (o. c. 297); Trubar v odgovor na škofovo pritožbo 20. decembra (o. c. 301—305).
Juričiča so klicali v šestdesetih letih XVI. stoletja za Kobilo zlasti katoliki, in sicer na jezo protestantov.
Generalni vikar Škofic v ovadbi do škofa Seebacha z dne 25. febsuarja 1561. (Mittheilungen L. V. K. 1853., 43) ter škof v ovadbi do cesarja sploh ne navajata pravega Juričičevega priimka, ampak samo vzdevek. Škofovemu primeru je sledil 30. julija 1562.1. tudi Ferdinand. Ko je odbor kranjskih stanov 21. avgusta proti temu protestiral, češ: predikanta Jurija Kobile ne pozna, ampak samo domneva, da meni ovaduh z vzdevkom „duhovnika, ki se zove s svojim poštenim krstnim imenom in priimkom Jrrij Jurešič", je nadomestil Kobilo z Jurešičem pač Ferdinand 1. novembra 1562., v škofovi pisarni so pa operirali s Kobilo še tudi 20. decembra 1562. v zapisku o zaslišbi Trubarja.
Stanovi kranjski so sicer kazali s prstom proti katoliški stranki, ko so pisali dne 21. avgusta 1562. Ferdinandu: „Tudi bi radi videli in poznali osebe, ki navajajo V. C. V. v svoji duhovniški vnemi taka nesramna imena, kakor je Kobila Jurij" (Trubers Briefe 200); vendar se ne da z gotovostjo reči, da se je pojavil vzdevek šele po Juričičevem prestopu in da mu ga je obesila katoliška protiagitacija.
Za prestop je pridobil Juričiča v prvi vrsti Anton Dalniata (Klombner-Ungnadu 1562., maja 7., Kostrenčič 74), in sicer najbrž v Ljubljani. Med strokovnjaki, ki so podpisali 28. avgusta 1559., izpričevalo o pravilnosti Konzulovega prevoda (Kostrenčič 1—3), ni niti Juričiča niti Dalmate, migljaj, da Dalmate še ni bilo v Ljubljani. Dalmata je prispel proti koncu 1559. 1. ali v teku prvih sedmih tednov 1560.1.; vsaj 24. februarja 1560. je bival že pri Klombnerju (Klombner-Trubarju 1560., februarja 24., Kostrenčič 4). Do 25. februarja 1561. pa je tičal Juričič že do te mere v protestantski struji, da mu je prepovedal Škofic pridigovanje v hiši nemškega reda. Prestop se je izvršil torej pač 1560. 1. Raba vzdevka Kobile v Škofičevi ovadbi z dne 25. februarja 1561. pa namiguje, da je bil vzdevek takrat že čisto udomačen. Ni izključeno, da je bil v rabi že dalje nego samo leto dni in da mu ga je dalo ljudstvo, ko je bil še katolik,
Ideološko podlago za postanek vzdevka Kobile tvori po vsej priliki težnja po označbi pohotnosti, bodisi, da je satira priimek, ki ga je dobila ženska po
kakem značilnem znaku svoje zunanjosti ali svojega življenja, prenesla na čestilca,- ali pa hotela prosto poudariti podobnost pohotnosti med Juričičem iu živaljo.
Ker sta se poročila predikanta Tulsčak in Juričič v času Trubarjeve odsotnosti iz Ljubljane (Seebach-Ferd., Mittheilungen h. V. K. 1864., 1 ; protokol Trtib.zaslišanj, 20. XII. 1562.,Trubers Briefe 304), torej med začetkom septembra 1561., (SchnurrerBücherdruck 53) ter sredo junija 1562, (Trubers Briefe 1*1), se da misliti pri priimku, ki je bil 25. februarja 1561. že udomačen, samo na zvezo z razmerjem pred poroko./Za zvezo priimka Kobile s pohot-nostjo govori dvoje sodobnih okoliščin. Predvsem sta čutila škof in odbor v vzdevku spolno namigavanje, ker sta se zaradi rabe priimka pred vladarjem oba opravičila, odbor pa je k opravičbi še dostavil: „Kobila Jurij se pravi pravzaprav po nemško... Merhen ali Stuetten Jorg. To je sramotno, vsem nravnim, dostojnim ljudem priskutno in gnusno ime, ki bi ga naj ne obešal svojemu bližnjemu noben krščanski človek ..." (Trubers Briefe 200). Nadalje nudi vsaj približno pojasnilo za postanek vzdevka izmed vseh točk, ki jih je očital škof Juričiču 1562.1. (Mittheilungen h. V. K. 1864., 1 ; Trubers Briefe 297, 30-1), edino misel na razmerje, ki je vodilo do poroke s kuharico. Med očitki se nahaja pač tudi stavek: ..Aber unter Ihme (Trubar) sein verlassen zween unkhundig Idiotleu, die ihr Mess verkhaufft, und verredt, nimmermehr die Mess zu lesen... Hans Scherer... Cobila Juri... (Mittheilungen h. V. K. 1 Sil4., 51 ; Trubers Briefe 304). Toda tukaj grt nedvomno za javno zasramo-vanje masnih obredov med Trubarjevo odsotnostjo, radi katerega je Trubar Tulščaka in Juričiča po vrnitvi ,,v prisotnosti dobrih ljudi kaznoval" (Trubers Briefe 305). Proti domnevi, da se namiguje tukaj na prodajo maše za kobilo, govori odločno dvoje razlogov: očitek je naslovljen na Juričiča in Tulščaka, Juričič je imel svoj vzdevek že pred nastopom, ki je povzročil gorenje ečitanje.
Prava podlaga Juricičevega vzdevka se je začela najbrž že pri njegovih sodobnikih umikati prçdstavi, da tiči v njem spomin na kobilo, ki jo je dobil bivši katoliški duhovnik v dar za svoj prestop.
Novo asocijacijo je zabeležil med prvimi škof Hren v rokopisnem. îuenio-rijàlu (Mittheilungen h. V. K. 1864., 2), ki ga je napisal proti koncu 1605. ali v začetku lo06.1. za škofa Brennerja, pravega avtorja Rosolenčevega Gegen-berichta (Gruden, Carniola 1912., 109): „Georgius quidam, dictus Cobila Juri, eo quod missam pro equa detestatus sit, et pro recepta vendiderit equa recte lureschitz". Gegenbericht je res vrgel verzijo 1606.1. v literarno javnost, toda brez navedbe pravega imena: ,Cobila Juri, das ist Stueten Jörg, l:at die Religion unib ein Stueten verwechslet" (131 b). Schönlebnova fantazija je opremila verzijo s podrobnostmi: katoliški duhovnik, ki se že nagiba k protestantizmu, prfde k baronic na obed, hvali lepo baronovo kobilo, zgrabi takoj baronovo roko, čim mu obljubi ta za prestop k luteranom kobilo. (Schön-lebnov rokopis? Citat pri Valv.VII, 434—435).
V teku prihodnjih sto let "se pojavita v literaturi verziji, v katerih bi mogel videti človek skoro poizkus, da se reši nesebičnost Kobilinega verskega prepričanja.

Valvasor trdi s pozivom na arhivalije, da kobile ni daroval baron duhovniku, ampak duhovnik baronu (VII, 434—435). Med letoma 1733. in 1740. je ponovil Valvasorjevo verzijo sestavljavec arhivske zbirke ljubljanskih jezuitov (Izvestja M. K. 1909., 27). Ako ima Valvasorjev poziv na arhivalije realno podlago, so mogla biti to samo kaka pozna učenjaška ugibanja. Novo smer podobnega stremljenja kaže po vsej priliki Zakotnikova pesem, ki je Sch8n-lebnovo predlogo ali tudi verzijo samo zopet po svoje predelala: anonimnega barona je zamenil grof Turjaški; mesto plačila za prestop je zavzelo plačilo za literarno delo. O grofih Turjaških se je moglo govoriti šele po 1630.1. Niti Schonleben niti Valvasor kake pesmi o Kobili ne omenjata in je najbrž tudi nista poznala. Vse govori za domnevo, da je pesem vsaj z izporočeno vsebino umeten literaren plod XVIII. stoletja. Pohlin je vsebini pesmi verjel.
Da bi si bil izmislil historijo o darovani kobili Hren sam, ni verjetno.
Zdi se, da se je udomačila nova verzija proti koncu XVI. stoletja najprej v narodu in prešla od tukaj v literaturo, četudi se ne da rešiti vprašanje, ali je treba iskati v njej plod narodne ugibljivosti ali pa tolkač katoliških proti-agitatorjev. Človeku, ki ni imel več pravega stika z vzroki za postanek priimka Kobila, je .bila nova verzija mnogo nazornejša nego stara ter se je iz priimka takorekoč sama vsiljevala.
Nazornost vzdevka in pripravnost nove verzije o njegovem poslanku za izrabljanje v katoliške agitatorične namene je bila pač tudi glavni vzrok, da je živel Jurij Juričič v spominu slovenskega naroda dalje nego ostali reformatorji — čeravno ne pod pravim imenom.
Dočim so izginila imena Juričičevih sobojevnikov pač že v teku XVII. stoletja iz spemina narodovega, je postal Kobila za narod tip duhovnika, ki se je izneveril katoličanom ter šel med novoverce. Vsaj že v drugi polovici XVII. stoletja so se začele prenašati na Kobilo lokalne tradicije o njegovih tovariših. Pozabilo se je, da je bilo reformatorju, ki se je rodil na Raščici ime Trubar, protestantu, ki se je skrival na Turjaku, pa Dalmatin, na njihovo mesto je stopil Kobila. Na Gorenjskem, v Kamniku, je bil Juiičič pac nekaj časa za predikanta (Trubar-dež, upravitelju 29. X. 1564.. Trubers Briefe 433), a tudi gorenjska lokalna tradicija je merila prvotno najbrž na Jerneja Knaflja, kije moral pobegniti iz Kranja ter živeti na blizu m Brdu (l.ize, j irbuch G. P. O. 1900, 175; Koblar, Luterani v Kranju, L obraz, knjižnica 1, 23).
Literarni ugibalci, ki niso poznali sodobnih listin, so pri iskanju pravega imena Jurije Kobile pod vplivom lokalnih tradicij tem laže krenili v napačno smer.
Škof Hren je pač še podčrtal zvezo med Kobilo in Juričičem (Mittheilun-gen h. V. K. 1864., 2). Toda že za Schonlebna je Jurij Juričig, Jurij Kobila in Jurij Dalmatin troje imen ene in iste osebe (Va^asor VII, 434 —435). Isto kombinacijo beleži tudi Pohlin (Bibl. Carn. 229, 253) in celo Kopitar se je ne more naravnost otresti, ceš: „Radi mene! Samo če bi bilo dokazano" (Gram. 444). Kopitar je prezrl, da je že Valvasor iz listin dokazal, da sta Juričič in Dalmatin dve različni osebi :n da je dobil priimek Kobila prvotno Juričič (VI, 349; VII, 432, 434). Moč tradicije je bila tako silna, da o Valvasorjevem mnenju še tudi Metelko (Lehrgeb. XXI) in Cop (šafarik, Gesch. d. siidsl. Lit. 1,14) samo
referirata. Celo Levstik meni 1881.1. kljub Valvasorjevemu „odniajavanju", da .,tukaj bode morebiti vendar le treba še raziskavati" (Ljublj. Zvon 1881,, 776). Medtem pa je bil priobčil Elze že 1863.1., torej tik pred objavo Jurčičevega „Jurija Kobile", o rabi vzdevka ter o Juričiču in Dalmatinu toliko podrobnosti (Superintendenten 13, 15, 16, 18, 21), da izpričuje od takrat istovetba Kobile z Dalmatinom le nepoznanje dotičnega gradiva. Vendar je moral pokazati Juričičev biograf še 1892.1. na dejstvo, da nam za Kobilo „ne ostaje nego še Juričič sam", ako uvažujemo, "da nastopa Kobila že v cesarjevem odloku z dne 30. julija 1562., dočim je prišel Dalmatin 1566.1. šele na vseučilišče (LjubljZvon 1892., 735).
Elze je poizkusil tudi znanstveno izpodbiti tla zvezi med Juričičevim vzdevkom in darovano kobilo (Jahrbuch G. P.O. 1900., 174—175). Elzejevo operiranje s postranskim pomenom besede kobila je po mojem mnenju pravilno. Da bi pa šlo „za eno tistih nesnažnih opomb o Juričičevi ženitvi", je zato nemogoče, ker je imel Juričič svoj priimek že pred ženitvijo. Tudi na zvočno podobnost med coqua = kuharica in equa ■= kobila povzročitelj Juričičevega vzdevka gotovo ni mislil, ker je operiral s slovenskim gradivom! Liber archivii colleg. lab. soc. Jesu (rokopis dun. dvorne 11.993) je Elze napačno Stal. V rokopisu stoji: „Joannem Scherer, et Juri Kobilla, qui a fide deficientes, unus alteri suam coquam matrimonio conjunxerunt" (Izvestja M. K. 1909, 27) ne pa: ,,...,equam' (coquam)..." — Vkljub Elzejevemu migljaju je našel Gruden za Hrenovo verzijo novo podrobnost: da je odpadel Juričič od katoliške vere „baje za mršavo kobilo" (Zgod. 640) ... Še na eno razlago vzdevka Jurij Kobila bi se dalo misliti. Žolna, čije naravnim glasovom podtikajo Slovenci tuintam pomen: Jurij, si videl kje mojo kcbilo, se imenuje odtod tudi jurkobilar (prim. Berneker, Slav. etym. Worterb. 534). Proti zelo mikavni donmevi, ki bi se dala podpreti s tehtnimi analogijami: da se naslanja vzdevek Jurija Juričiča prvotno na ime ptiča, govori menda odločnost, s katero poudarjajo sodobniki sramotni in gnusni pomen vzdevka.
Ker pozna Pohlin samo eno pesem o kobili, je gola samovolja, ako govorijo Čop (Šafafik, Gesch. d. südsl. Lit. I.,14), Levstik (Ljublj. Zvon 1881., 776) in Elze (Jahrbuch G. P.O. 1900., 175) o pesnih. — Pohlinovo izporočilo o vsebini pesni „od Jurija Kobile" nikakor ne opravičuje Levstikovega sklepa, da gre za „zabavljive pesmi o Juriju Kobili in drugih," ampak narobe. — Končno ni podprl svoje trditve z dokazi niti Pohlin, ki šteje pesem med „zelo stare kranjske pesmi" (Bibl. Carn. 231), niti Levstik, ki stavi postanek pesmi v dobo „okoli 1575.1.". Ni izključeno, da je vračala katoliška stranka inilc za drago ter pošiljala tudi sama v svet zabavljivke proti protestantom, a da bi bila spravljala eventualna sodobna zabavljivka vzdevek Kobila v zvezo s pla-Slom za prevod biblije, to je čisto neverjetno: za sodobni agitacijski tolkač ima ta razlaga vzdevka premalo zabavljivosti; tudi suponira popolno identifikacijo Kobile z Dalmatinom, na kar pri sodobni generaciji ni misliti.
Fr. Kidrič.
Zanimiv koroško-slovenski rokopis. Rokopis, ki ga hočem tu opisati, je last g. N. Sadnikerja, nadživinozdravnika v Kamniku; kupil ga je pri celovškem starinarju Hansu Hangerju. Kakor mi je g. lastnik povedal, je on sam pozneje zvedel, da je bil Hanger dobil rokopis na nekem podstrešju v Djekšah.* I. Prvi in največji oddelek rokopisne knjižice tvori 45 slovenskih cerkvenih pesmi; od teh jih je 43 prepisanih iz slovenskih protestantskih pesmaric, dveh pa, št 9. in št. 16., ni ne v protestantskih, ne v katoliških pesmaricah, kolikor mi je znano. Ako odštejemo sedem pesmi, ki jih je Trubar objavil že v katekizmu iz 1. 1550. in pa Klombner-Juričičevo izdajo iz 1. 1563., imamo štiri velike kolekcije protestantskih pesmi, naslovljene „Ta Celi Cate-hismus, eni Psalmi, inu teh Vekfhih Godou, ftare inu Nove kerfžhanfke Pejfni..." v letih 1574., 1579., 1584. in 1595. Prva zbirka ima 40, druga 59, tretja 79 in zadnja 103 pesmi. Že to izpopolnjevanje nam more služiti pri določitvi, iz katere zbirke je naš pisec prepisoval. Od naših 43 pesmi jih je v izdaji 1.1574. le 17, v oni 1.1579. že 33, v tretji pa 42, tako da je le ena gotovo samo iz zadnje zbirke 1.1595. (Zapored šteto, so to pesmi, ki se prično v Ka., na tehle straneh: 143, 162, 149, 145, 140, 217, 210, 227, 232, 237, 246, 250, 243, 445, 178, 400, 396, 407, 410, 415, 413, 297, 331, 451, 422, 370, 319, 341, 327, 384, 344, 288, 292, 357, 337, 1, 42, 10, 23, 68, 98, 58 in 361.) To bi nas vedlo k sklepu, da je imel prepisovavec za predlogo zadnjo protestantsko pesmarico. Vendar pa kažejo nekatere posebnosti na izdajo iz 1.1584. Tako beremo v rokopisu na str. 31.: (Kadar sazhne pridiguati) te Iude prau vuzhiti..., za kar ima izdaja 1.1584.: te Iude prau vuzhiti (str. 134), ona 1.1595. pa: te Ludi prau vuzhiti (štr. 237 si.); prim, še-K 1534., K' vezhnim lebnu nas vie sberi (str. 245), 1.1595.: K' vezhnimu lebnu nas vfe sberi, v rokopisu pa zopet: kuezhnim lebnu nas ufe sberi (str. 74); ali K : Hudyzhe na Ketyne dej (str. 19), KftP.: Hudizha na Ketyne dej in rokopis: Hudizhe na ketijne dej (str. 170). Drugod pa se sklada rokopis zopet z izdajo 1.1595., n. pr.: Ta fhaffa tu, ta drugi tu, ivoje DuFhe sabi cilu (83. pesem, str. 370 si.), v rokopisu: te fhalia tu te drugi tu f na suoio Duiho sabi zilu (str. 109), a v K84 beremo: sabil (str.221);. K,15: te try moshe (str. 451 si.), rokopis: te try Morhe (str. 97), Kg4: te try mostly (str. 274). Imamo pa še primer, kjer se strinja rokopis zdaj s to, zdaj z ono izdajo; v rokopisu beremo: try taufhent Dufh na en sam den, ie ftoplu ukrfhanski itan (str. 42), v K_M: taushent Dufh je na en farn dan, Stopilu v' Karfzhanfki itan (445 si.) in v Kg+ Try taushent Dufh je na en dan, Stopilu v'Kerfzhanfki Itan (str. 272). Z eno izdajo ima torej rokopis skupno „try taufhent", z drugo pa „sam' . Vse polno pa je v rokopisu verzov, ki se ne strinjajo z nobeno protestantsko izdajo, marveč imajo svojo lastno prenaredbo.
* G. Sadnikerju se prisrčno zahvalim, da mi je dal rokopis na razpolago. Rokopis ima 147 listov in velikost oktave, je lepo pisan, posebno v začetku in dobro ohranjen. Pisala ga je ena sama roka. Jezikovnih posebnosti tu ne bom omenjal, ker jih nameravam porabiti pri celotni študiji o koroških slovenskih narečjih. O starosti rokopisa pa bomo najlažje izpregovorili potem, ko smo si rokopis natanko ogledali.
Vse to me je privedlo do zaključka, da prepisovavec ni imel za predlogo tiskane protestantske pesmarice, temuč že rokopis. Tekom nadaljnjih raz-motrivanj se bomo o tem še bolj preverili. Rokopisno predlogo dokazujejo razlike sledeče narave (prvi stolpec podaja besedilo rokopisa):
•cir si sazetku ta praui Bug (št. 4)
kuezhnimu kralu se nagni (št. 5)
podueesi ulo pamat tuoio (št. 5)
Od tiga piltna gouori (über diesen
Brief spricht) (št. 8) temuzh Tellu spet poloihi (št. 8)
sakai nih usiah jesiki so bili Gouo-
riozh resdeleni (št. 15) nas od rifhiti trofhtia (št. 17) miro olaia ie perneilel (št. 17) Dai Bug de se I Me tuoie suetu tar
prou pridiguie (št. 18) Elias koi te ie lliuiu kir taku dougu dafhna ni bilu uelikei dragoti fta udua od tuia ftran od Buga si bil knei posuan (št. 26; popolnoma nerazumljiv stavek);
Elias kir pod deriuasam klazhi(št.26)
inu ga poprauei cefti fpremeni (št.26)
od Kralia Farona uoblen bil (št. 26)
skus Kerft tebe Olih poftal (št. 27)
i
zhes Grehe se surditi (št. 27) de iett Ipet kvuku pridem (št. 34)
kir fi s' Ozhom ta pravi Bug (K 95: 145);
kvezhnimu kralju fe gani (K 95: 140);
Podversi vso pamet tvojo (K 95: 140);
Od tiga Pifmu govory (dariiber spricht der Brief), (K 84:129);
Temuzh Tellu fpat po!oshy (K 84: 130);
Nyh vfeh Jesiki fo bily, Gorezhi, res-dileny (K 84:271);
nas odrefhiti trahta (K 84:107);
Myrro, Aloe pernelfel (K 84:115);
Daj Bug, de fe ime tvoje Svety, tar prou prediguje (K 84:242);
Elias kaj te je shivilu, ker nej dolgu deshja bilu, u' veliki dragini, [misli si tu vprašaj; na to sledi odgovor] ta Vduva od Sidona ftran, [i. e. gen. plur.] od Buga fi bil k'njej poflan (K 84:274);
Kir on pod tem drevom leshy (Kn84: 274);
nu ga fpremi po tej cejlti (K 84: 274);
od krajla Faraona vloulen bil (K 84: 274; dvomim, da bi tu bil -b- za -v- kakor imamo večkrat);
fkusi Kerft en vud poltal (K 84: 257); v III. poglavju bomo videli, da je prepisovavec preložil „vude" originala v „glide". Zdi se, da je predloga teh pesmi tudi imela „glid" namesto „vud", da pa je naš prepisovavec to bral za „glih" in radi smisla je vstavil še „tebe" (t. j. dativ);
Zhes Grehe fe fvariti (K S4:258);
de jft fpet k' veku pridem (K 84: 164);
íam Miloítiu fam mogozhein (št. 40)
de ule tuoie Orehe f Miloftu ieh boíh od puítil f is ufeh toieh brid-kuftol f Gnadliu ieh bo prpra-bil f (št. 25) de on bo tebe tudi vishou (št. 42)
Sam miloftiu, iam mogozhliu (KS4r 35); tu imamo naravnost dokaz za pisano predlogo, kajti le v rokopisu je mogel pisec brati ,,1" za „e" in „u" za „n" (-zhein: -zhliu);
De vie grehe tvoje miloitivu odpufti, Inu te osdravi, is vfeh tvoih brit-kufti Gnadlivu perpravi (K 84: 195);
De on bo tebe tudi vshil (K 34:55) itd. itd.
Kn4: 132: v rokopisu
Zanimivo je, da je še v naš rokopis prešla tiskovna napaka kir je naih (nam. nas) vieli sveft pomozhnik (tako tudi Krr) in bereš: kir ie nafh uieh sueft pomozhnik (št. 10).
Redakcija naših pesmi pa govori tudi odločno za dokajšnjo starost tradicije. Pesmi kažejo vse polno vsebinskih izpremernb, novih dostavkov, izprememb v stavi besed in besedi samili itd, tako da moramo sklepati, da rokopis ni mogel nastati v dobi, ki je bila prvemu protestantskemu gibanju blizu. Naj sledi tu nekaj takih izprememb:
Jesús ie odgouoril ia ieft fim uam Al i ul'ai ieft pouem uíem (st. 17)
Judie lo íhe uezh zlies niega upili krifhaiga kril'haiga pilatus ie po-rozhil niega tepft suo biti gaish-lat is niega fhpot delati sholner-iom ga je srozhil (st. 17)
Jesus ie ipet od smerti ultol inu u Galileo fhal (št. 17; vpliv narodne pesmi, gl. doli) Serci moje koi shaluiaih (št. 26)
Danielam Bug ni sabiu f kir ie mad leuami sedou f Ali tudi mad ka-zhami f mu pofluou Angela suoi-ga f (št. 26) Na te try Moihe Bug ni sabiu f kir so uelikam ognu bil t Ali ufhap-lenzi f sai ieiem pamagou uen suogna t inu ie ieh rifhu od hu-diga (št. 26)
Jesus je odgovuril: Ti fi je rekkl, Ja jeft sem: Ali viaj jeit povem vam vfem (K 84:109);
Judje fo [he vezh zhes njega, vpili: Krishaj ga, krishaj ga. Pilatus je porozhil :/: Njega v' Rihtno (tiskovna pomota Rithno je v K 95 popravljena v Rihtno) Hi-fho pelat, Is njega gardu fhfx>t delat, Sholnerjem ga je srozhil (K 84:112);
Jesus je Ipet od fmerti vital, Gori k' Ozhetu v'Nebu fhal (K84:115);
KAj shalujefh ferze moje? (K 84: 273);
Daniela Bug nej sabil, ker je on mej Levmi fedil, poslal Angela fvoj-ga (K 84:274);
Saj Bug tudi nesapufti, te try :noshy notri v' ogni, pofhle k' nym Angela, de jim pomaga is ognja, nu jih refhi od hudiga (K 84: 275);
usdrauiu umiru ter ubelfeliu + sai bi
na Boga posabili (št. 28) temu nalhkodua prekletua f tam na-ueniiampa ufim fhkodiua(št. 30) Mi kir fmo uglobofhni — u Oreih upekii tezhimo f utaki reui di-nofzhni t 'e htebe Bug befhimo t obtu nafhu upitie uflifhi Bug (št. 33)
nam ufim Nebeški Erb dobil (št. 40)
Spremimo VGrobu tu Tellu f »ai se vperft pokoppati cilu (št. 43)
v' sdravju, v' myru tar v' obilju, ¡ai
bi Boga sabili (K 84:224); tiinu neihkodi prekletva, Nevernikom
vfem shkodliva (K 84:203); My kir smo v' sli globoizhini, v' grehih v' Pekli tezhimo, V taki revi edinfzhini, Le h' tebi Bug beshi-mo obtu nafli vpy, Bug vllifhi ti (K 34:204); Nam vfem Nebefki raj dobil (K 84: 34);
SPremimo h' grobu tu tellu Naj fe V grob pokoppa cilu (K 84: 2Ob) itd.
Dvoje pesmi (št. 1. in 6.) je pa še po?ebe zanimivih zaradi variant. Št. 1. se glasi v K 84, str. 89, v drugi kitici: „Tp Hzhi je Mali poitala, ivojga Ozha rodyla :/: Stvar je ivojga Stvarnika, Diviza je doyla. O Maria isvolena, per Bugi Fi gnado nafhla, kir je Eva sgubila" (tako tudi v K 95: str. 143, K 79 in K 74). Rokopis pa ima: „Ta hzhy ie Mati poitala Suoiga ozhu rodila ftuar ie suoiga ftuarnika Nosiua inu doiua O Maria isuolena per Bugu si gnado nefhua to ie Eui sgubila" (str. 1/2). Čudno je, da se te razlike skladajo s slovenskimi katoliškimi tiski; tako bereš v „Evangelia inu Lystuvi" iz 1.1730., str. 363: „Noffila inuj doyla" in str. 364: „To je Eva sgubila", ali pri Japlju, Listi inu Evangelia, 1.1796.: ,.NofiIa, 'nu dojila" in „To je Eva sgubila" (str. 314). A tudi dalje v tej pesmi najdemo to skladanje; K 84: 90 ima „Pre-proitu je on povien, v' Iafelce je poloshen, Tje pred to shleht Shivino, Ofelz ta ga je fposnal, Volek ta ga je sposhtoval" ...; Evang. i. Lyst. iz 1.1730. pa: „Preproftii je povijen v' IaUalze je poloihen, K' nepametni Sliivini Offelz ga je fposnov.il Volek ga je fpoftuval" ...; naš rokopis se sklada s slednjim: „preproftnu ie pouiien v Iaffalze ie poloihen knepametni shiuini Ofselz ga ie fposnoual volezh ga ie ipoihtuol" (str. 3). Mogoče je, da je imel naš pisec v rokah katoliško pesmarico (gl.n.pr. grafični sklad v „Iaiialze"); mogoče, da je ves naš rokopis služil katoliškemu človeku, ki ni več vedel, da so bili Trubar, Dalmatin in Tulščak protestantje. Pomisliti pa moramo tudi, da je naša pesem št. 1 zelo stara, da je narodno blago (gl. Škrabec, Cvetje, XXIV. 5 bc; Štrekelj, Slov. nar. pes., III. 649, opomba; Trubar piše k ti pesmi: Ta Stara Boshizhna Pejffen, prau tolmazhena, ampak nikar poufod rajmana, K 84: 89) in mislim, da je besedilo rokopisa in katoliških pesmaric prvotno in da je le Trubar gotove stvari prenaredil. Pri tej pesmi pa še vidimo, kako je Japelj bržkone Trubarja (ali svoje katoliške predhodnike) napačno bral, ko je zapisal, 1. c. str. 315: „Ofelz 'ga je fposnuval. Ta folk (Trub. Volek = Ociis-lein; rokopis ima volič) ga je Fpofhtuval".
Enako stare narodne pesmi so nekatere velikonočne, tako tudi naša št. 6, ki pričenja: „Jesus ta je od smerti uftou, od niega Bridke martre". V K 95 nam nudi št. 44 kračjo varianto. To pesem najdeš potem v katoliških Evang. inu Lyst. 1.1730., 1742., 1764., 1768. itd., ima jo tudi Japelj, 1. c. str. 321. Tu,
pri tej pesmi, pa vidimo sklad našega rokopisa s protestantsko redakcijo, zaradi česar odklanjam mnenje, da je pisec imel v rokah katoliško zbirko, n. pr. K 84: 126: „Kir (i. e. Maria Magdalena) je Jesufa vidila, Stvarnika Nebefkiga", kakor nas rokopis: „kir le uideua Jesusa ituarnika nabefhkiga" (str. 17) proti Evang. inu Lyst. 1730.: ,,Kir je JEsula vidild Svoijma dvejma Seftrama" (str. 371) ali Japelj: ,.Kir je JEsusa vidila, S' fvojima dvema ieitrama" (str. 323).
Že gori sem omenil, da se je prepisovavci' iz znanja narodne velikonočne pesmi vrinil v prepis (bodisi v naš ali že v predlogo) čisto nov verz, namreč „inu u Oalileo fhal" (str. 65) pri Dalmatinovem pasijonu. Ta verz najdeš v gori omenjeni velikonočni pesmi v katoliških Evang. inu Lyst., n. pr. 1.1730., str. 370: „na rretij (za; tretji) dan je gori vftil Inu je v' Galilčjo fhal" ali pri Japlju, 1. c. str. 322: „Na treti dan je gori vftal, Inu je v'Galilejo fhov". Beremo ga pa še na drugem mestu v naši rokopisni zbirki, namreč v št. 9., ki je ni v nobeni protestantski zbirki. Pesem je gotovo zelo stara, tako da zasluži ime narodne in nam kaže jako dobro značaj pobožne narodne pesmi, fetrekelj je v svoji zbirki nima; v dodatku k pobožnim pesmim (zvez. III., str. 828) pa omenja s tremi početnimi verzi pod VII, št. 13, pesem, ki je gotovo varianta k naši št. 9. Vendar tudi Štrekljeve naznačene pesmi nisein mogel v starejših tiskih (ne protestantskih, ne katoliških) zaslediti. Ker je naša št. 9 torej nekaka rariteta, jo podani tu v celoti:
ENA VELIKA NOZhNA PESSEN
Gdu nam te kamen adualiu bo sakai ie siuno uelik biu okuli se obernaio Al le lu ia
kamen ie fhi odualen biu na Grobu sedou en Muadezii ubilam klaidro oblizhen biu Al le lu ia
one so se preftrafhele Angel prabi na buite se Criftusha kir bi ishete Al le lu ia
Ga pa tukei ne naidete ie Goriuftou on nitukei pred uami ie ugaleleio ihiu Al le lu ia
Basili se kerfhanftuo usu jususafhuega gori uftaiena Nafhiga isuelizheria Al le lu ia
To so bile Deuize tri kso siutra sguda uftaiale Lepu so se nareiale Al le lu ia
uffrifhuei uodizi umiuale Bofhio molituo gouaro inu se ufignnaio ¡10 grado Al le lu ia
kamer spredelazh prideio noter umefto Jeruseiem tam fhuahtne fhaube kupile Al le lu ia
So inele Jesusa Ihaubati nega suete Rane poinasati one sa usignaio no gredo Al le lu ia
poidite nu iogram prauite peruizh petru osnanuite da ie iesus od smerti uftou Al le lu ia
prideio upungart sagraien kir ie biu iesus pokopan en uelik kamen na grob dian
Al le lu ia My poiemo Jesusa Criftusa liualimo Lubo Dauizo Mario
Al le lu ia
Al le lu ia
usoboto siutra pergodu Lih koie sonze gori 1'huo one med sabo gouoro
Arfhi nam Bug nafhu serzei de bo fheleu prabize tuoie te ubezhne resnize
Al le lu ia
Al le lu ia
sa to te mi Criitus profiimo kir smert na sebi nosimo de uNebefse ktebi pridemo
Al le lu ia AMeN
V tej pesmi beremo torej zopet: „pred uami ie ugaleleio fhiu." Najdemo pa v nji še drugo zvezo; verze „poidite nu iogram prauite peruizh petru osna-nuite" beremo v katoliških Evang. inu Lyst. 1.1.730 v velikonočni pesmi (naša št. 6; gl. gori): „Pojdite Jogrom pravite- Pervizli Petru osnanite", str. 370, ali pri Japlju, 1. c. str. 323, in že tudi pri A. Sommaripa: „Poite, tini Iogram prauite, Inu San Petro ofnanite" (gl. LMS, 1891., str. 101). Taki prehodi iz ene pesmi v drugo istovsebinsko so pač povzročili marsikako gori navedenih vsebinskih izprememb našega rokopisa.
II. Cerkvene pesmi, ki smo si jih ogledali v I. poglavju, se končajo na str. 184.; sledeča dva lista sta nepopisana. Na str. 189. pa piše ista roka dalje (brez naslova): „Moi lubi Brater" itd. in naslednjih 15 listov tvori vsebino zase. Za pobožno navodilo, ki se začne z označenimi besedami, nisem našel tiskanega vira in ga najbrž tudi ni. Vsebinsko se še najbolje strinja z nagovorom, ki ga imata obe koroški izdaji „Duhovne brambe" in tudi vsebina teh 15 listov spada v to vrsto narodnega slovstva. Za navodilom, ki obsega poldrugo stran, sledi EVANGELI S Joanesa na 1 poftaui (str ¡90—192) in različni „Žegni", prav kakor ima koroška „Duhovna bramba" (L in II.) ta evangelij (str. 64, ozir. 56). Primerjanje tekstov pa mi je pokazalo, da naš prepisovavec evangelija in „Žegnov" ni prepisal ne iz ene, ne iz druge nam znane tiskane koroške „Duhovne brambe", pa tudi ne iz štajerske. Vsebinsko se odstavki sicer strinjajo, gotove molitvice so si skoro popolnoma enake, pa je vendarle prepis iz tiskane „Duhovne brambe" m mogoč, kakor mi je primerjanje dokazalo.
O praznoverju med Slovenci in njegovi literaturi sta nam doslej obširneje poročala v ČZN. Fr. Kotnik in Iv. Grafenauer (gl. predvsem prvega članek o „Delavi", III. 65 si., in drugega o „Duhovni brambi", IV. 1 si.). Grafenauer je skušal določiti čas tiska znanih „Duhovnih bramb" in „Kolonionovega žegna". Za nas so predvsem te določitve važne; Grafenauer meni, da je bil „Kolomonov žegen" tiskan okoli 1.1790., prva koroška „Duhouna Branua" okoli 1.1800., druga pa v Ljubljani okoli 1.1811.; najmlajša je štajerska Duh. hr. (1810—1820). Jeli res „Delavo" in „Kolomonov žegen" prevedel Dra-bosnjak, je nadvse dvomljivo in smatram to bolj za duhovito misel kot za
možnost, ki bi se jo moglo sploh kako dokazilno podpreti (gl. o Drabosujaku zda i Fr. Kotnik, CZN. X. 121 si., in literaturo ib. str. 140, pod črto). Pa tudi z Grafenauerjevim mnenjem, da je bila II. koroška izdaja tiskana v Ljubljani tako, da je slovenski stavec stavil kar po tisku I. izdaje, se ne morem strinjati. Prvič so navedene tiskovne pomote prav tako možne pri stavljanju na podlagi rokopisa, ozir. možne pri prepisu iz I. izdaje, ki je šel potem v tiskarno. Pre-pisovavec je celo laže zagrešil skupino ,,ulten vesiu" kot stavec; zagrešil pa jo je ravno zato, ker je to smatral za dve različni besedi, misleč, da je tisk I. izdaje bil pogrešen, ker ni tiskal „uiten vesiu — vesiu". Drugič pa se mi zdi stavljanje po tisku neverjetno: ako že pravimo, da je slovenski stavec popravljal tiskovne napake I. izdaje, ni li potem mnogo bolj verjetno, da bi prelil tudi marsikatero koroško dialektično obliko v centralno slovensko? In vendar ni v I i. izdaji o tem nikakršnega sledu.
Moje mnenje je, da za enkrat na podlagi doslej znanega gradiva ne moremo določiti časa tiskov ne ene ne druge omenjenih praznoverskih knjižic. Imamo le terminus ante quem non, t. j. 1.1740., ki pa velja le za tiskane knjižice. Tudi ne vemo, kje so bile tiskane in kdo je dal tiskarju rokopise. Pravim, kdo je dal rokopise, ker sem prepričan, da je med ljudstvom že pred natiskom mrgolelo podobnih pisanih molitvic in „žegnov" in da je nekdo le te stvari zbral in jih dal tiskarju.
En tak rokopis je bil predloga molitvicam, ki jih imamo v naši rokopisni knjižici na str. 180,—218. Ta predloga je (pač na posameznih listih) vsebovala naše molitvice; zato najdemo tu odlomke, ki so slični odstavkom v koroški „Duhouni Branui", dalje odlomke, slične odstavkom v „Kolomonovem žegnu"; imamo pa še odlomke, ki jih ni ne v „Duhouni Branui" ne v „Kola-monovem žegnu", so pa istega značaja kot vsi taki „žegni".
Vsebinsko odgovarjajo naši rokopisni odstavki tiskanim takole:
1.)	Evangeli S. Joanesa na 1. poftaui (str. 190—192) — prim. Evangeli svet. Johanasa na 1- poftaui v Db. I. 64 (II. 56);
2.)	Sedei se sazhne te sueti shegen Bolhi (str. 192—194) — prim. Sdei se sazhne te sveti Shegen v Db. I. 67—70 (II. 58—61);
3.)	Ta shegen kateri ie is nebes od Boga ozheta periliiu (str. 194—198) — prim. le Shegen je is nabes od Boga Ozheta dousa pershou v Db. I. 70—74 (II. 61-04);
4.)	Lete lo te sedem baftedi Nafhiga Goipuda jesusa Chriitusa (str. 198—200) — prim. Te S. 7 befiede bofhje nasha luba gospueda Jeshusha f Chrish-tusha v Db. I. 74—77 (II. 65—67);
5.)	brez naslova (str. 201—204) — prim. Spet an siuro guauten inu mozhen shegen v Db. I. 77—80 (II. 67—70);
6.)	brez naslova (str. 204—206) — prim. Te Shegen je fte latinshzhe shprashe... v Db. I. 80—82 (II. 70—72);
7.)	brez naslova (str. 206) — prim. Spet anu lepil Shebranje v Db. 1. 33 (II. 72);
S.) brez naslova (str. 206—207) — prim. Perporozhenje k' Jesushu inu Märii v Db. I. 83-84. (II. 73);
9.) Tu ie Ena lipa Malitua uen ftah sedim Bolhiah bel'fed (str. 207—215) — prim. TA 25. KAPITL. Ena prov kraftna molitov savse sovrashnzhe ven stah 7. besedi boshjah vseta? v Kol. žeg. (str. 58—66); 10.) brez naslova; prične se: Ta perua Bofhia kluzhenza ... (str. 215—218) — Kol. žeg. ima sicer v 26. poglavju tudi „sedem svetah Kolzhenz" (str. 66—75), so pa popolnoma (tudi vsebinsko) drugačne kot naše.
Zdi se. da je naš prepis ali njegova predloga (vsaj pa prepisi te vrste) starejši kot so tiskane „Duhovne hrambe"; imamo namreč v našem besedilu se polna imena, kjer rabita Duh. br. I. in II le še začetno črko, prim. pri št. 5: Chafhparius, Melihor, Boltishar proti Duh. br* I.: H. M. B. (Kaj pomeni N. pred B., ne vem); dalje je v našem rokopisu še latinski tekst, v Duh. br. I. (in II.) pa že slovenski prevod, n. pr. str. 206 (konec št. 6): t sit prinzipium mei et finis Jesus f nazarenius f Rex f Judeorum Casparius f Baltasar f melihor f proti Duh. br. I. 82: f Sazhetk inu konz Jeshush f Nazarenshzhi f an kral f tah judou f C f M f B t; primeri, kar piše o latinskih odstavkih Grafenauer, 1. c. 27 si. Vendar je vprašanje, ali smemo pri našem rokopisu računati z nemško starejšo redakcijo, nerešeno. Zdi pa se, ker je baš naš prepis pisan pod ne majhnim vplivom knjižne slovenščine, da so tudi pri tej vrsti slovstva delovali naobraženi ljudje, torej duhovniki.
Številka 10. me močno spominja na pobožno narodno poezijo (prim. reče-nico „roža devica" in refren). Glasi se: „Ta perua Bofhia kluzhenza ie sam Bug ozha nabefhki (sledi refren, ki se ponavlja pri vseh 7 kiticah) sa kleni ti mene saui ti mene fhuzei ti mene usak den usako uro usako menuto tudi na moio pafhlidno uro na mei pafhlidni zhas". Ključnice pa so sledeče: „Ta Druga Bofhia kluzhenza ie sam smlieni Jesus (refren)"; ,,Ta teredika Bofhia kluzhenza ie sama sueta Bagata Troiza ...; Ta fhtrta Bofhia kluzhenca ie rofha Dauiza ...; Ta peta Bofhia kluzhenza ie pet kruabah ran iesusaubah Chriftu-sauah ...; Ta fhefta Bofhia kluzhenza ie te duaneift Jogrou Jesusauah Criftu-sauah ...; Ta sedema Boîhia kluzhenza ie ta suolena Mati Jesufaua Criftusaua te suete Mefhe Jesusaua Criftusaue sa klenite bi mene saui te bi mene fhuzeite bi mene tisak den usako uro usako menuto tudi na moio pafhlidno uro pa mei pafhlidni zlias usmite moio bogo DuîlÎo pod uafh fhuz mondel paliteio gori uNabu kozhetti da na bo bidua paklienfkiga satena bel sourafhenika na moio pafhlidno uro na mei pafhlidni zhas AmeN".
III. V. Oblak nam je poročal („Bibliographische Seltenheiten und ältere Texte bei den slovenischen Protestanten Kärntens" v Arch. f. slav. Phil. XV. 459 sl.). da je za svojega bivanja v Podkloštru v Ziljski dolini videl (ter si deloma tudi pridobil) neke stare slovenske protestantske tiske in tudi dva rokopisa, pisana ali koncem XVI. ali v začetku XVII. veka. Starost je določil (le približno) deloma po jeziku rokopisov, deloma pa po jjisavi. Prvi omenjenih rokopisov je predvsem važen (opis 1. c. str. 459- 466) zaradi svojih petih molitvic, ki so pripisane prepisu II. dela Spangenberg-Kreljeve postile, ki tvori glavno vsebino lega rokopisa. Žal, da je Oblak le'zadnjo teh molitvic objavil (t. j. njegova št. 1). Dve drugi molitvici (ne iz onih petih) sta napisani na dveh v rokopis vloženih listih; Oblak jih je objavil pod št. 3 (deliti jih hočemo kot 3 a in 3 b); še ena molitev pa je napisana na nepaginiranem listu ined listoma
147 in 148,. lo je Oblakova št. 2. O teh molitvah (vsega vkup torej osem) je sodil Oblak takole (1. c. 464): „Die Sprache dieser Gebete, die auch nur eine Abschrift einer älteren Übersetzung sind, ist im großen und ganzen die im XVII. Jahrh. übliche Schriftsprache. Sprachlich interessant und wichtig sind jene Abweichungen, die dem Schreiber gegen seinen Willen aus seinem Hei-matsdialect entschlüpft sind; sie sind allerdings nicht sehr zahlreich, bestätigen uns aber immerhin, daß bereits um die Mitte des XVII.Jahrh. die Mundart von Arnoidstein in ihren gegenwärtigen Hauptzügen entwickelt war. Wir können mit ziemlicher Wahrscheinlichkeit behaupten, daß diese Gebete von einem aus jener Gegend gebürtigen Schreiber abgeschrieben wurden; die dialectischen Eigentümlichkeiten weisen entschieden auf den Gailtalerdialect hin, zu dem auch die Mundart von Arnoldstein gehört, wenn sie auch bereits einige Züge des Rosentalerdialects aufweist." V zadnjem odstavku naših razmotrivanj bomo videli, v koliko smemo verjeti Oblakovim sodbam o starosti teh rokopisov.
Kar se tiče vsebine teh molitvic, je Oblak samo menil, da so prepis nekega starejšega prevoda. Izrazil se je torej precej oprezno. Že ko sem pred več leti nekoč bral gori imenovano Oblakovo objavo, sem bil trdno prepričan, da so molitvice prepisane iz nekega protestantskega tiska; dokaz za to mi je bil njihov jezik. Leta 1913. sem v kraljevski knjižnici v Kopenhagnu študiral tudi knjigo, signirano „Krainisch. K." 1579; vsebina vezane knjige je: 1.) Ker-fzhanske leipe molitve ...skusi Jansha 'Iulfzhaka, iz 1.1579. [nemški predgovor: 6 strani (str. 3 in 4 manjkati); slovenski predgovor. 8 listov (1 list manjka); Regishter teih molitvi...: 3 listi; molitve: 131 listov (list 33. manjka)]; 2.) Ta Celi Katehismus... iz 1.1579. z nemškim in slovenskim predgovorom. 178 strani (manjkajo str. 8, 9; 15, 16; 119, 120; močno pokvarjeni, deloma raztrgani so listi: 165/166, 167/168 in 171/172); 3.) Salomonove pripuuisti ...skusi Iuria Dalmatina, iz 1.1580. s slovenskim predgovorom: 50 listov, nepopolno; vsebuje 28 poglavij in prvi verz 29. poglavja.
Ko sem pričel brati Tulščaka, me je vsebina spominjala na nekaj znanega. Iskanje mi je slednjič pokazalo, da so molitve, ki jih je Oblak izpisal iz rokopisa, prepisane iz Tulščaka.
Ravno tako pa imamo tudi v naši rokopisni knjižici prepisanih še več odstavkov iz Tulščaka in so v nji tudi vse štiri molitvice, ki jih je Oblak objavil. Naš rokopis ima: 1.) „Kadar ti hozhesh v Cerkou poiti taku reci", str. 218- 220 (Oblakova št. 2); 2.) „Ena molytov k Bugu sa S. Duha inu gnado prau moliti", str. 220—224 (Oblakova št. 3 a); 3.) „V nedlo Moliitou kadar uiutro vftanesh", str. 224—229 (Oblakova št. 1); 4.) „Sa hvaleine satu ituar-iene ob nedeli". str. 229—234 (Oblakova št. 3b); 5.) „Svper. Falsli inu sapa-lauski Vuk", str. 234-240; 6.) „Ob Nedeli Molitou na vezher", str. 240—246; 7.) „Molitov Kadar vpondelek siutra uftanesh", str. 2,46—252; 8.) „Sahvaleine sa od reshituo", str. 252—258; 9.) „VPondelak Molitou kadar gresh vuezher lezh", str. 258—264; 10.) „Molitov vTorek kadar viutru vftanesh", str. 264—269.	*
Iz omenjene Tulščakove knjižice so torej prepisane strani 1 a—6a (roko pisne str. 218—234; št. 1—4)., 13a—19b (234—258; št. 5—8) in 28a—31a (258—269; št. 9—10).
Kakor kažejo Oblakovi prepisi znake piščevega narečja, tako tudi naš rokopis, ki pa se vendarle bolj sklada z originalom kot pa Oblakov. Za nas nastanejo vprašanja: 1.) ali je vseh osem Oblakovih molitvic pisala ista roka? 2.) ali sta oba rokopisa prepisana naravnost iz Tulščaka, ali so bili tu že prepisi za predloge in ali sta ta dva prepisa, ki jih tu obdelavaino, v kaki medsebojni zvezi? Na ta vprašanja hočem v sledečem odgovoriti.
V Oblakovem rokopisu je pisala Kreljevo postilo druga roka kot molitvice, gl. I.e.459 in 460: „Darauf (po postili) folgen fünf Gebete, die wie die vorausgehende Belehrung nicht von demselben Schreiber wie die Postilla herrühren, sie wurden offenbar auf die leerstehenden Blätter erst später eingetragen; der Sprache und Schrift nach zu urteilen, dürften sie aus der Mitte oder der zweiten Hälfte des XVII. Jahrh. stammen. Von derselben jüngeren Hand ist auf einem unpaginirten Blatte, zwischen BI. 1 47 und 148 der Handschrift, gleichfalls ein Gebet." Glede molitvic 3 a in 3b pa piše: „Wahrscheinlich sind sie von derselben Hand geschrieben wie die bereits erwähnten, jedenfalls stammen sie aus derselben Zeit, also ungefähr aus der Mitte des XVII. Jahrh. Auch die Sprache ist ungefähr dieselbe (umevno, ker je povsod Tulščakov tekst, česar Oblak ni mogel vedeti), nur ist hier das volkstümliche Element (die Mundart der Umgebung Arnoldstein's) stärker zum Durchbruch gelangt."
Natančno primerjanje Oblakovih molitvic z originalom kaže, da ima njegove št. 2 približno 43 %, št. t pa dobrih 40 % razlik ter se v tem ločita od št. 3 a, ki ima dobrih 50 % in št. 3 b, ki ima celo 56 % razlik. Številki 1 in 2 sta precej točen prepis originala (večina % je grafične vsebine); razlike niso take vrste, da bi govorile proti mnenju, da je pisec imel za predlogo ali original sam ali pa vsaj zelo dober prepis. Take razlike so v št. 1: de kei super tebe ne rounam (orig. de kei gardu super tebe nerounam 4a); de fi ieft nifhter naprei ne vsämem (orig. de ieft nishter naprei ne vsamem 4a) in Potle (orig. Polle 4a); v št. 2 pa: v naslovu pristavek VNEDELO; pred mano Sakai (orig. pred meno femkai); isuelizharia (orig. Isuelizhair.a); ftuaril (orig. fturil) in Sueto (orig. sueito). Obe št. 3. pa nam kažeta mnogo večjih nerazumljenj, tako v št. 3a: v prvem stavku vrinek „ni Saftopii", dalje: ta prietni offer (v orig. ta prietni hualeshni- Offer, 2a); pofodi inu daj tudi Vfekar od tebe profim (orig. Polfodi ali dai tudi, de vfe kar ieft od tebe profsim, 2b); tudy nikor zhaL\ Cile ali malu tiga Vflishenia inu pomuzhi neftauil (orig. tudi tebi vtirn nekar zhaffa, cilla ali maffe tiga vslishaina inu pomuzhi neftauil, 2b) ; de ini kar pred tabo ne leshamo snafho molituo (orig. de my nekar pred tebo neleshimo snasho Molitouio, 2b; oblika leshamo je celo zapeljala Oblaka, da jo je smatral za Jažemo", gl. I.e. 465); pre tuoi ftol te gnade priti (orig. pred tuoi Stol te Gnade ftopit, 2b/3a); nafhe roke (orig. fuete roke, 3a); fpreimamo (orig. primemo 3a); v št. 3b pa imamo: Sonze luno (orig. Sonce inu Luno, 5a), glide (orig. vude, 5a; gl. o tem že gori), Saftopnoft (orig. saftop 5a); Kir fi ti mene KirSim fhe ieft Vmaterniin teleffu Sapert bil obdershal inu inu Shiuil inu mene neifi fleipiga gluhiga krulauiga ali ppamekliuiga puftil roieniga biti (orig. kir fi ti mene, kir fem ieft she v Materinim Telleffu sapert bil, obdershal
inu shiuii, ludí od todiftu mene vunkai isulekel, inu mene neifi Slepiga, Glu-biga, krulouiga ali pomankliuiga puftil roieniga biti, 5a/b); isgrnntati (orig isgouoriti 5b).
Izpremembe št. 1. in 2. so čisto nedolžne napake, ki jih vsak prepisovavec lahko zagreši. One št. 3 a in 3 b pa so druge narave: ali zamenjujejo besede originala z drugimi, bolj limbjivimi še bolj pa kažejo, da prepisovavec gotovih stavkov in besed v svoji predlogi ni razumel, oziroma ni znal ali mogel brati in je zato tudi sam napisal brezmiselne stavke. Zato sta št. 3 a in 3 b name naredili vtis, da jima je služil v predlogo že prepis. Tako pa postane tudi um-ljivo dejstvo, da je v teh dveh številkah narečje prišlo mnogo bolj na površje kot pri št. 1. in 2.
Vsi navedeni razlogi, namreč 1.) 10%no višje število razlik, 2.) močnejši vpliv narečia; 3.) eksistenca brezmiselnih stavkov; 4.) samovoljno prenare-janje in 5.) dejstvo, da sta št. 3a in 3b napisani na posebne vložene lističe, lite silijo k temu, da je pisala št. 3a in 3b druga reka, kar se je že Oblaku zdelo i pač vsied vnanje oblike pisave) možno, ker sicer ne bi napisal I. c. 463: ,,vahrscheinlkh sind sje von derselben Hand gesehrieben".
S tem je deloma dan odgovor tudi žena druge gori stavljeno vprašanje. Sklepati sinemo, da je št. 3a in 3b služil za predlogo prepis, da pa sta št. 1. in 2. (in najbrž vseh pet molitvic, o katerih govori Oblak) prepisani naravnost iz tiskanega Tulščakovega dela.
Primerjanje našega rokopisa s Tulščakom nam kaže sledeče izpremembe: vprauizi molimo (orig. vpraut ritnici molimo, 2a); te lesnemi uiti (orig. te le fteimi vltni, 2a); serz.nn gorij merkam (orig. s' lerzhnim gorimerkainem, 2a); Metía, str. 222 iv gori navedenem stavku), orig. ima maííe, 2b; saupanem inu vpoterpleinu (orig. sauupaineni Inu poterpleinem, 2b); pulti mene tuoi laftin biti (orig. Puf ti mene tuoio laftyno biti, 4 b; de fi ti Nebu semlio sonce inu Luno inu vfe ftuaril h tenm tudi vfe kar shivy ... ftuaril (orig. de ii ti Nebu, Semlio, Sonce inu Luno, inu vfe Stuari, hiimu tudi vfe kar shivy ... ftuaril, 5a); ieft zhaftim nega vnegouih diitah (t. j. delili), str. 234 (orig. ... vnegouih dianih, 6a); de bi nas obernili (orig. de bi nas obnorili, 14a); usmoto pelani (orig. vsmoto sa-pelani, 14a); de me diuie suirine neilo restergale (orig. de me diuie Suiryne neifo res-derle, 28 a). Mogoče je, da je našega prepisovavca nastavek večkrat zapeljal, da je sledil svojim lastnim mislim (gl. serzam gorij merkam; Sonce inu Luno inu Vfe ftuaril; suirine neifo restergale [bódi še pripomnjeno, da je v tisku ta beseda ravno na koncu vrste in deljena: res-derle| rf/uah — dianih). Zdi pa se, da je tudi našim odstavkom že prepis služil za predlogo, le da je naša tradicija mlajša kot pri Oblaku.
Primerjanje našega rokopisa z Oblakovimi molitvicami mi je podalo, da oba rokopisa nista v nikakršni medsebojni zvezi.
Naš rezultat je torej tale: Tulščakovi odstavki naše rokopisne knjižice so kakor oni, ki jih je objavil Oblak pod št. 3a in 3b, prepisani že iz pisane predloge, ki zna biti (vsaj pri Oblaku) zopet le prepis pisanih odlomkov; Oblakovi št. l.in 2. (in najbrž tudi ostale tri iz omenjenih petih) pa moreta biti prepisani naravnost iz tiskanega Tulščaka. Ta rezultat nam kaže. da so prepisi iz protestantskih tiskov bili močno razširjeni.
Ker je Tulščakove knjižice ohranjen en sam izvod (v Kodanju; zdi se ini pa, da je še en nepopoln izvod v londonskem British Museum, pa se ne moreni spomniti, odkod imam to vest) in da se ohrani pred pozabljenostjo tudi naš rokopis, ter da more bravec sam primerjati tu obravnavane tekste, sledi tu druga polovica Oblakove št. 3b vzporedno z originalom in našim rokopisom.
Tulščakov tisk (str. 5b-6a).
Velika inu mnogotera ie tuoia miloft na meni, de ti mene neifi kani Shiuini, katera je pres pameti inu Dushe, ituril inu ituaril. Gdu more ta velika diaina tiga Go-fpuda isgouoriti, inu via negoua hualeshna dela zhaftyti? Gdu more vfo negouo hualo isshteiti? Nifzhe nei kateri bi vfe nega dobrute mogel is-rezhi. Inu aku ieft vbog greishnik lih tebe nemo-rem sahualyti, taku ve-liku inu viffoku, koker li ti vreden inu ieft fem dolshan: Taku ieft vf.ii satu nezhem molzhati, Temuzh tuoie Tuetu Ime pres nehaina hualyti, ko-likur ieft morem, inu ie meni mogozhe, inu kuli-kur ti gnade bodesh dal. Jeft hozhem tuoio Pra-uizo inu veliko Miloft hualyti inu zhaftyti, koker dolgu ieft shiuim, inu koker dolgu ie ena fapa vmeni, ne zhem po-sabiti, kar fi ti dobriga na meni iskasal: Moi Jesik, kateri fi ti meni ftuaril, ima tuoie zhafti poln biti, inu vfelei rezhi: Viffoku hualen fi ti vfeih tuoih delih, Viffoku hua-
Naš rokopis (str. 231—234).
Oblakova št. 3b (A. f. si. Phil. XV. 464).
velika inu mnogoterna ie tuoia milqit na meni de ti mene neifi keni shuini katera ie pres pameti inu Dushe ftuaril inu Gdu more te ueike diane tiga (232) tega Gofpuda isgouoriti inu vfe negoue hualefhne dele zhaftyti Gdu more vfo negou hualo isfhteit Nifzhi nei kateri bi vfe nega dobrute mogel is-tezhi inu aku ieft ubogi Greifhnik lih tebe ne-morem sahualiti taku veliku inu viffoku,kakor fi ti vreden inu ieft sem dolfhan: taku ieft vfai sa tu nezhem Molzhati Temuzh tuoie suetu IMe pres nehaina hualiti ko-likur ieft morem inu ie mene ntogozhe inu (233) inu kolikur ti gnade bodesh dal ieft hozhem tuoio prauizo inu ueliko Miloft hualiti inu zha-ftiti koker dolgu ieft shiuim inu kakor dolgu ie Ena fapa vmeni nezhem posabiti kir si ti dobriga na mene iskasal: Moi Jesik kateri fi ti mene ftuaril ima tuoie zhafti poln biti, inu vfelei rezhi: viffoku hualen si ti vfeli tuoih delih,
Velika inu mnogitera ie tuoia miloft na meni, de ti mene nifi k' eni Shuini, katera ie pref pameti inu dufhe ituril inu Ituaril Gdu more ta Velika dianie tiga gofpuda isgruntati inu vfsa njgoua hualeshna dila zhaftiti Gdu more vfo niegouo hualo isshteiti nihzlii nei kateri bi vfe niega dobrute mogel isrezhi Inu aku ieft Vbog- grifhnik lih tebe neinorem Sahualiti taku Veliku inu Vifoku kakor Si ti Vriden inu jeft Sim dolshan taku ieft Vfai Satu nozhem mouzhati temuzh tuoie Suetu ime Bres nehania moliti inu hualiti kuliku ieft morem inu ie meni mogozhe inu kulikur ti gnade bode (h dal ieft hozhem tuoio prauizo inu Veliko miloft hualiti inu zhaftiti kakor dolgu ieft Shiuim inu kakor dolgu ie ena Sapa Vmeni nozhem pofauiti kar fi ti dobriga na meni is-kasol moi ieSik katiri fi ti mene ituaril ima tuoie zhafti pouhen biti inuVfe-lei rezhi Vifoku hualen fi tiVfeh tuoih deloh Vifoku
lena ie tuoia Boshia ve-likoft. Jeít sahualim tiga Gofpuda vnegoui Suetini, Jeít hualim nega vti terdnofti negoue mozhi. Jeft zhaítim nega vne-gouih dianih, Jeít hualim nega vnegouim Gofpo-ítui. VIe kar lapo ima, huali tiga Gofpuda, Ha-lleluia.
viíoku hualeua ie tuoia Bofhia velikoft ieft sahualim tiga Gofpuda unegoui suetini, ieft hualim nega (234) nega vti terdnofti negoue Mozhy. ieft zhaítim nega vne-gouih diuah, ieft hualim nega vnegouim Gofpo-ftui vfe kar lapo ima, huali tiga Gofpuda Ha lie lu ia.
hualeua ie tuoia Boshia Velikuít jeít Sahualim tiga gofpuda Vniegoui Suetini jeft hualim niega Vti terdnofti negoue mozhy jeft zhaítim niga Vniegouih dianih ieft hualim niega Vniegouim Goípostui Vfe kar SaPo ima huali tiga Gofpoda Haleluia.
IV. Za -Tulščakovimi odstavki sledi v naši rokopisni knjižici dvoje molitev: 1.) H Bugv Sijnv, str. 270—287; 2.) H Bvgv S. Duliv, str. 287—289. Za njima je na str. 289—293 še odstavek, naslovljen „Is Psalmov" (in sicer 8. psalm); s tem psalmom se rokopis konča.
Jezik teh treh odstavkov me je premočno spominjal na Dalmatina, pa sem šel takoj k njemu iskat predlogo, ki sem jo za vse tri odstavke našel v njegovih lepih krščanskih molitvah. Te imamo v dveh izdajah: „Karszanske Lepe Molitve" iz 1.1584. in „Lepe Karszhanske Molitve" iz 1.1595. Naši odstavki so v prvi izdaji na str. 142—151, psalm na str. 181—183, v drugi pa na str. 191—202, ozir. psalm na str. 242—245. Prepis je zelo dober, ima prav malo dialektičnih oblik; za predlogo je bil pač tisk sam in sicer druga izdaja, ne prva; sicer sta si obe izdaji skoro popolnoma enaki, vendar že pri vsakem starejšem ponatisku lahko računamo z majhnim odstotkom razlik. Sledeča vzporedba nam pojasni, da je bila našemu prepisu za predlogo druga izdaja:
izdaja 1.1584.:
taku hozhem jeft viner fkus fe riniti (str. 145) temuzh osri fe na me s' temi ozhimi tvoje velike milofti (str. 147)
Pomagaj meni moj Bug mojga isvelizhanja, sa tvojga imena zhafty volo (str. 148)
izdaja 1.1595.-.
taku hozhem ieft viner fkufi fe riniti (str. 195/196) temuzh osri ie na me s' temi ozhima tvoje velike milofti (str. 197) Pomagaj meni moj Bug mojga isvelizhanja, sa tvojga imena inu zhafty
naš rokopis:
taku hozhem ieft v-ner skusi ie riniti (str. 278)
temuzh osri se na me s temi ozhima tuoie velike Milofti (str. 281) pomagai meni moi Bug moiga isvelizhania sa tuoiga Imena inu zhafty volo (str. 283).
volo (str. 199)
Treba nam je še odgovoriti na najzanimivejše vprašanje: Kdaj in kje je nastal naš rokopis, kdo ga je pisal? Na to vprašanje odgovor ni lahek in tudi ne more biti več kot približen. Rokopis nima razen obravnavanih tekstov ni črkice, ki bi spominjala na osebo pisca ali leto postanka. Tako nam morejo služiti v določitev starosti le splošna opazovanja. Kakor je omenjeno, je rokopis lepo ohranjen. Pisava je kopirana, pozna humanistična brez kakih individualnih znakov, tako da na podlagi te same ne moremo skoro
ničesar sklepati. Videti je, da je pisec kopiral tiskane črke, kakor jih je kopiral pisec njegovih predlog, pisal n. pr. velike črke tam, kjer jih ima tisk, stavil vrste tako kot jih ima original in je kopiral tudi linije črk, vse to pa nedosledno. Par lepo, vestno izdelanih vinjet je originalnih in so baročne. V začetku je pisec naravnost slikal, tako da ti začetne strani napravijo vtis tiska. Pozneje postane pisava bolj prosta, posebno proti koncu. Na podlagi pisave ne moremo kar nič soditi o starosti rokopisa; prepis bi mogel, po pisavi sodeč, nastati v prvi polovici XVII. stol., lehko pa tudi 100 ali 200 let pozneje.
Tudi papir nain ne razreši vprašanja. Ima sicer vodne znake (Wasserzeichen) dveh vrst, in sicer krono ter lovski rog, ki bi nam mogla povedati, v kateri dobi so producirali tak papir. Vendar so ostala tozadevna preiskovanja, pri katerih mi je pomagal dr. Fr. Kidrič, brezuspešna. Tako Bri-guet C. Al., Les filrgrames, Paris 1907, kakor tudi Lichačev N. O., Paleograf. znač. bumaž. vodjan. znak. S.-P. 1899, Wiener L., £tude sur les filigrames des papiers Lorrains, Nancy 1893, in Piekosinski Fr., Sredniowieczne znaki wodne... 1893 nimajo nobenega naših znakov.
Tako nam morejo o starosti govoriti le teksti sami. Predvsem je treba pomisliti na dejstvo, ki ga nam je razprava dovolj jasno podala, da so namreč naši teksti iz večine prepisani iz pisanih predlog, torej v času, ko so bili protestantski tiski že redkost. Dalje govori redakcija protestantskih pesmi v naši rokopisni knjižici, kakor smo videli, za precejšnjo starost tradicije, tako da si je težko, da, nemogoče misliti, da je> bil pisec blizu protestantskemu gibanju. Izpisi praznoverske vsebine pričajo zopet za poznejšo dobo, čeprav so, oziroma morejo biti starejši kot tozadevni znani slovenski tiski. Vse to pa me navaja k mnenju, da je nastal naš rokopis nekako v sredi XVIII. stoletja. Kdo ga je pisal, to pač ostane večno vprašanje.
Še neko neskladnost moram omeniti. Kakor sem že v začetku omenil, je bil rokopis najden v Djekšah. Jezik njegov je v bistvu dolenjščina, ker so v nji tiskani slovenski protestantski tiski. Kar pa je dialektičnega gradiva v tekstih (in tega ni malo); kaže vse lastnosti in osobitosti spodnjega ziljskega narečja. Jasno je torej, da je rokopis nastal pri slovenskih protestantih podkloštrskega okraja. Zato nam ostane nepojasnjeno tudi vprašanje, kako je prišel rokopis iz Ziljske doline v Djekše.
. V tej luči pa zadobi tudi Oblakova sodba, da so rokopisi, o katerih nam ie poročal v Arch. i. slav. Phil. XV., iz XVI. ali začetka XVII. stol., drugačno vrednost. Kakor nam kažejo razlike njegovih št. 3 a in 3 b, moramo tudi zanje zahtevati poznejšo dobo, kar potrjujejo slednjič tudi nekatere dialektične oblike. Vidimo pa iz vsega, da je bila pri slovenskih protestantih na Koroškem delavna živahnost, katere dobroto moremo jezikoslovci tembolj ceniti, ker nam je podala dragoceno gradivo za historično slovensko dialektologijo.
Fr. Ramovš.
Slovenci v Küttnerjevem potopisu iz 1799.1. Karl Gottlob Küttner, ki je popotoval kot domaČi učitelj ob zatonu XVIII. stol. mnogo po Evropi (Wurzbach XVII, 443) ter izdal 1801.1. pri Goeschenu v Lipsiji obširen
popis: Reise durch Deutschland, Dänemark, Schweden, Norwegen und einen Theil von Italien in den Jahren 1797, 1798, 1799, omenja v 4. knjigi tudi Slovence.
Na slovenska tla je stopil proti koncu aprila 1799.1. ter prispel 30. aprila v Celovec (54—8). Pot ga je vodila čez Ljubelj (75), Tržič, Ljubljano (84), Vrhniko (89), Idrijo (96), Logatec (104), Planino (105), Postojno (107), Cerknico (110), Trst (117), ob obali do Pulja in nazaj (144—223), Sv. Križ (223), Devin (226), Tržič (226) in Gorico (228), ki jo je zapustil 28. maj-nika ter krenil proti Italiji (230).
Kiittner je precej površen in praktičen potopisec, vendar zasluži ta ali ona podrobnost v njegovem potopisu tudi pozornost slovenskega kulturnega zgodovinarja.
jezik in jezikovne meje so ga malce zanimale. V tem oziru je pomemben opis celovške okolice: „Kmetje okoli Celovca govore skoro vsi slovenski (Windisch). Večinoma umejo tudi nemški; toda oni je njihov materni jezik, t. j. tisti, ki ga praviloma med sabo govore. Tukaj hočejo ljudje delati razliko med slovenščino (Windisch), kranjščino (Krainerisch) in hrvaščino; toda ta obstoja pač samo v gotovih razločkih in narečjih, kajti to priznavajo vsi, da imajo ti trije jeziki mnogo sličnosti s češčino in poljščino. V bistvu so pač vse skupaj hčere slavščine (der Slavischen). Ker sem hodil mnogo okrog ter se shajal z mnogimi ljudmi, sem jim zvesto prisluškoval ter našel, da ni njihov jezik za uho niti najmanj neprijeten. Veliko rajši poslušam njihovo slovenščino nego nemščino, ki zveni iz njihovih ust zelo surovo in neokretno" (70—71). Pod Ljubeljem na kranjski strani je naletel na pet oseb, ki so umele samo „po kranjsko" (Krähnerisch). In zopet se mu je zdelo, „da ne zveni jezik teh ljudi niti najmanj surovo, čeravno gcvorijo gorenjci navadno trdejše nego v dolinah; in pesem, ki jo je pela mati svojemu otroku, se je zdela Küttnerju zelo miia in mehka" (83). — Na poti iz Ljubljane proti Trstu beleži: „Pdagoma, kakor se pomikaš naprej, postaja nemški jezik vedno ne-navadnejši; v gostilni in na pošti te nagovarjajo že pogosto laški in poštni hlapci, čijih materni jezik je kranjščina (krainerisch) razumejo od obeh jezikov ravno toliko, kolikor za svoje namene potrebujejo" (116). — Pri Sv. Križu nad Trstom podčrtuje: „Narod govori kranjski (Krainerisch), v šolah se pa uči tudi nemščine in laščine. V hiši, kjer smo menjali konje, so govorili res vsi ljudje in vsa služinčad tri jezike" (223). — Zadnjič omenja slovenščino pri Gorici: „Jezik v Gorici, Gradiški in v vseh avstrijskih deželah ob in v bližini Jadranskega morja tje do Graubiindena je laščina. Mnogo ljudi razume tudi nekoliko nemški; istiniti deželni jezik, to je jezik preprostih ljudi, pa je slovenščina (Windisch) (229).
Posebno pogosto poudarja Kiittner slovensko pobožnost (57, 67, 85, 97). — Velika se mu je zdela razlika med narodom severno in južno od Ljubljane: „Z Ljubljano se avstrijska dobrodušnost neha, vsakdo misli po vsej priliki samo na posel, kako si nalovi Vašega denarja. Odslej me je spominjalo vse na Italijo! Ista vrsta ljudi, ista zanemarjena zunanjost, isti načini in obrati (114)... V deželi kranjski sem našel mnogo laške nesnage" (115). — Nošo opisuje samo v Ljubljani, kamor je prispel 4. majnika: „V takozvanem križevem tednu smo, ko hodijo ljudje skoro vsak dan okoli ter obiskujejo
med gotovimi ceremonijami svoja pol ja. Tedaj se kažejo v prazniški obleki... Res jih je bila večina zelo dobro oblečena, imeli sc debele, polne, sive suknje, rdeče pentlje in večinoma tudi rdeče telovnike. Vrat imajo gol. Ženske so nosile bele naglavne robce, ki so se jim zelo dobro podajali, ter bele plašče, ki so segali preko polovice života. Nekatere, ki pa niso šle v procesiji, so nosile dolge ovčje kožuhe. Sploh je ženska obleka slična morlaškim slikam, ki se nahajajo v de Forfisovetu potovanju po Dalmaciji" (85). — O kmetiških hišah med Ljubeljem in Ljubljano meni: „Kmetiške hiše so zelo majhne in večinoma lesene; okna ne merijo dveh čevljev v četveroogelniku; nekatere so se mi zdele tako majhne, da sem mislil, več nego kvadratni čevelj ne morejo meriti. Ognjišč nimajo in dim mora najti svojo pot iz hiše kakor ve in zna. Nekaj sem jih videl, ki so imele drugo nadstropje, in v tem jc bila velika odprtina za dim" (86). — Kot posebnost, ki jo je našel le še na Švedskem, beleži kranjski slog za žito (89, s sliko: šest drogov med dvema stebroma s strešico).
Čudno Hterarnokulturno posebnost javlja 2. maja iz Celovca: „To popoldne ... sem šel v knjigarno, da vidim, ali bi se dalo dobiti kaj novega o tej deželi. Mož ni imel ničesar, iz drugih strok malo, novosti nobenih. Tožil je, da knjigotrštvo zastaja in da človek ne ve, kaj si naj nabavi. Častniki, ki so mu še odkupili tuintam kako knjigo, so vsi pri armadi; Eckertshausnov moli-tvenik, ki so ga navadno kupovale ženske, je sedaj tudi prepovedan, kvečjemu se speča še kaka komedija in kak vitežki ali strahoven roman. Njegova biblioteka je takorekoč konfiscirana in mu ne nosi ničesar, odkar mu je knjige izposojevati prepovedano... Da, že pol leta, in pred kratkim se je ukaz iznova zabičil. Vsako izposojevanje knjig je prepovedano, tudi iz privatnih zbirk naj nikdo nobene knjige ne posodi" (68—69). Ljubljana mu je „bolje dopadla nego Celovec": „Ima mnogo velikih, imenitnih, zelo dobrih hiš; med njimi mnogo javnih poslopij. Zlasti notranjost nekaterih cerkva kaže mnogo boljši okus nego se vidi navadno v Nemčiji. Notranjost stolne cerkve se mi je zlasti jako dopadla. Ima mnogo sličnosti z notranjostjo šentpeterske cerkve v Rimu. Poslikana je čisto v fresco. In četudi to ni delo prve vrste, odkrii sem vendar povsod bližino Italije. Javne šole se nahajajo v velikem in dobrem poslopju" (86—87).	Kidrič
V zvezi i vprašanji, tičočimi se starejše socialne in gospodarske zgodovine Zgornje Avstrije, razpravlja Julius Strnadl o slovenskih in bavarskih naselbinah te dežele (Die freien Leute der alten Riedmark. Wehden- und Bajuwaren-Siedlung. Archiv für österreichische Geschichte, 104, Wien 1015, slr. 207—686).
Listine od 8. pa do 12. stoletja nam izpričujejo obstoj slovenskih naselbin na ozemlju današnje Zgornje Avstrije. Še okoli leta 1110. se omenjajo v Pröselsdorfu (župnija Altenberg) posestniki z imeni Trebes in Primizla (Urkundenbuch des Landes ob der Enns, II, 141, št. 97). Leta 1115. so našteta v neki listini med drugimi posestvi samostana v St. Florianu tudi: predium Marcvvardi Trebeia (danes Tröbingerhof v župniji Hirschbach), predium Stoigei (danes Stögersdorf pri Södingu), predium Threbessae [in]
Brumizlaistorf (danes Proselsdorf), I.e., II, 149, št. 100. V nekrološki knjigi samostana v St. Floriaiiu se omenjajo še v 13. stoletju pri slovenskih a tudi germanskih imenih pridevki „selavus", „selava" (Liubozta selava, Laztei selavus, Arnolt selavus). Iz ustanovne listine samostana v Kremsmiinstru iz leta 777. je razvidno, da je obstojala takrat slovenska županija med Trauno in Anižo. Glavno podlago Strnadtovih raziskavanj tvorijo krajevna imena, in sicer imena slovenskega izvora ali pa taka, katera so Nemci dali krajem po slovenskih prebivalcih. Enaka imena kot v Zgornji Avstriji najdemo na ozemlju nekdanje Notranje Avstrije. Po drugi strani pa kaže Strnadt, kako se slovenska krajevna imena iz Zgornje Avstrije pač ponavljajo na nekdanjem naselbinskem ozemlju polabskih Slovanov in lužiških Srbov, ne najdemo jih pa na čeških tleh. Ravno ta prikazen privede pisatelja do vprašanja, iz katere smeri in kdaj so se priselili Slovenci na ozemlje današnje Zgornje Avstrije. Po njegovi hipotezi, ki bi jo pač moral temeljiteje opreti, Slovenci tjakaj niso prišli v kompaktnih masah od karantanske strani sem, temveč skupaj z raznimi germanskimi in drugimi rodovi ob različnih časih in v menjajočem se številu tekom 5. stoletja iz obdonavskih pokrajin. To se je zgodilo še prej nego so prišli v deželo bavarski rodovi, kateri so pa Slovencem pustili osebno prostost in delno samoupravo. Ako bi prišli Slovenci v deželo za Bavarci, bi jim ti gotovo ne pustili njih župana, kateri se omenja v kremsmiinsterski listini iz leta 777. Slovani rta Zgornjem Avstrijskem so pripadali slovenskemu, ne pa češkemu plemenu. Znamenita carinska naredba iz Raffelstattena (904/900) ostro razločuje Slovane domačine (Sclavi istius patriae) od Čehov ,,qui de Rugis vel de Boemanis mercandi causa exeunt". Kompaktne češke naselbine niso na zgornjeavstrijskih tleh nikdar obstojale.
Obširen seznam krajevnih imen (str. 473—548), tako slovenskih kot onih, katera stoje v zvezi z nekdanjim slovenskim elementom, naj potrjuje avtorjeva izvajanja. Pri tem primerja Strnadt zgornjeavstrijska krajevna imena z enakimi ali podobnimi na Koroškem in Štajerskem ter se spušča tu pa tam tudi v etimološke razlage. Nazorna karta v merilu 1:300.000 nam grafično pojasnjuje razširjenost nekdanjih slovenskih naselbin v Zgornji Avstriji. Iz nje je razvidno, da so bili Slovenci precej na gosto naseljeni med rekama Anižo in Trauno ter v takozvauem „Mtihlviertel" severno od Donave med rečicama Miihl in Naarn. Še celo v porečju desnih pritokov reke Mol-dave išče Strnadt krajevna imena, zložena z „wind", katera kažejo na slovenske, ne pa na češke naselbine (Wimbergerglitl, Windhagergiitl, Windhag).
Strnadtova razprava, razpredena bolj na široko kot zasnovana na globoko, nudi mnogo historičnega gradiva, katerega bodeta pa še morala, vsak od svoje strani, obdelati slovanski in germanski filolog. Šele skupno delo historika, germanista in slavista, bo udarilo solidne temelje naselbinski zgodovini zgornjeavstrijskih tal ter obenem lahko potrdilo ali pa ovrglo razne Strnadtove trditve, ki jim do sedaj gre le hipotetična vrednost.
Milko Kos.
Bibliografija.
Sestavi! dr. J. Šlebinger.
Bibliografska seznama spisov slovstvene in obče zgodovine sta nadaljevanje dotičnih oddelkov bibliografije v Carn. IX, —44'.
—	Na sestavke po -naših časnikih se nisem oziral.
Kratice: Afsl. Ph. Archiv fur slav. Philologie; Carn. = Car-niola; Č. = čas; ČJKZ. = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino; ČZN. = Časopis za zgodovino in narodopisje; DS. --Dom in svet; GMdS. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. A. Zgodovinski del; LZ. = Ljubljanski Zvon.
1. Jezikoslovje.
Bezlaj J., Zbirka rudarskih in fužinarskih izrazov, nabranih iz nemško-češkega montanističnega slovnika, ki ga je sestavil c. kr. rudarski svetnik in ravnatelj Edvard Horovskv v Pragi. V Ljubljari 1918. Tiskala in založila Zvezna tiskarna. 8". 30 str.
Bradač Fran in Osana Jos., Grška slovnica. Ljubljana 1919. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Vel. 8". 298 str. Ocenil dr. Jož. Debevec: C. XIV, 265—268.
Breznik Anton dr., Jezikovne ocene: I. Gustave Flaubert, Tri povesti. Poslovenil Oton Župančič. DS. XXXII, 39—40,162—163, 289—290.
Boj tujkam v slovenščini; tuje posebnosti v skladnji- francoska razvrstitev stavčnih členov-, razkosavanje prisbvnih določil; o rabi velikih začetnic.
II. Vlad. Levstik, Gadje gnezdo. DS. XXXIII, 84—85.
O napačni rabi nedovršenega sedanjika.
—	O. Stanislav škrabec. ČZN. XV, 153—157. (Prim.Carn. IX, 199).
—	Slovenski pravopis. V Ljubljani 1920. Založila Jugoslovanska knjigarna. Mal. S". 104 str.
Vsebina: A. Pravopisna pravila: 1. O rabi velikih in malih črk. II. O razzlogovanju. III. O pisavi sestavljenih besed. IV. O rabi na glasnih znamenj. V. Ločila. — B. Slovar.
Breznik Pavel V. dr., Francoska slovnica. Založila Jugoslovanska knjigarna. V. Ljubljani 1919. Vel. 8". 119 str.
Joško Čopič: DS. XXXII, 295.— A. De beljak. Nastavni vjes-nik XXVIII, 326- 328.
Dolenc Met. dr., Pravni izrazi v prevodih vinogprskega zakona. ČJKZ. II, 72—91.
(ilonar Joža, Naš jezik. Založba Omladine. V Ljubljani 1919. Mal. 8". 60 str. Dr. Fr. Ramovš: LZ. 1919, 568—569.
Kidrič Fr. dr.. Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert. Eine literarisch-kulturhistorisch-philologische Untersuchung. Heidelberg — C.Winter, 1919. 8". XVII! + 158 str. (Slavica. Beitrage zum Studium der Sprache, Literatur, Kultur, Volks- und Altertumskunde der Slaven. Herausg. von M. Murko. I. Bd.)
V. Jagič; Afsl. Ph. XXXVII, 522—524 („Die Monographie... die man dem wesentlichen Inhalte nach als eine bibliographische Musterleistung bezeichnen kann.") - Dr. Fr. Ramovš: LZ. 1919, 500—503. Dr. Ivan Pi i ja tel j. CJKZ. II, 114.
Koštial J., Kleine Beitrage -zur slavischen Wortkunde. Afsl. Ph. XXXVII, 394—404.
F.tim. razlnge: Slov.' maltet [mavec) Gips. Stiva (morska pena). Slov. protin, prti, prtilj (Gicht). Slav. strecha. Slav. gromada (Haufen). Slov. kureč, skr. ktirac (penis). Probka, probkovina. Slov. tinjer (Glimmer). Kala (Gneis); Žida (Granit). Hlače.
Etimologije. ČJKZ. 11, 127—128.
2ala, Rata, Pöreehne. Paše nog, pašanec („mož sestre moje žene').
Kovačič Fr., Nekaj krajevnih ¡men ob narodni meji na Štajerskem. CZN. XVI, 44—49.
1. Absberg — Apačji vrh. 2. Babenberg Babni breg. 3. Obegg Oboki. 4. Proskersdori — Prosečka vas. 5. Rabenberg Raven breg. 6. Seibersdorf - Zibotja vas. 7. Siegersdorf — Svečane. S. Schöllwart Šambert.
Lestan Rafael, Slovarček tujih imen Gradec 1918. Samozaložba. Vel. 8". 49 str.
Meneej Josip dr., Kratka srbskohrvatska slovnica za Slovence. V Ljubljani 1919. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna.
Mal.8°. 31 str. — Nova izdaja: Kratka srbska gramatika in čitanka. V Ljubljani 1920. Mal.8". 68 str.
Nachtigail R. dr., Južnoslovansko-italijansko sporno vprašanje v luči nekih znanstvenih podatkov. Izdala in založila „Omladina". Ljubljana 1919. 8". 19 str. (Izšlo tudi v francoskem jeziku.)
Slovenji niso nikdar bili mejaši pravili Italijanov, temveč le Reto-romanov; sedanji Italijani na slovenskoln vatskem ozemlju so poznejši priseljenci.	"""
Ref.: Dr. Fr. Ramovš v LZ. 1919, 439—442. - Viktor Steska: DS. XXXII, 238.
—	Koren vend—> vond. ČjKZ. II, 123—126.
Petrič ]os„ Kratko nemsko-slovensko poštno izrazoslovje. Uredil in izdal višji poštni kontrolor — —. Ljubljana 1919. Založila Jugoslovanska knjigarna. Vel. 8U. 28 str.
f Pintar Luka, Zusatz zu „hlapsl = Knieriem". Afsl. Ph. XXXVII, 539—540. (Prim. Afsl. Ph. XXXV, 318.)
Ramovš Fr. dr., „Die Sudgrenze der deutschen Steiermark ..." LZ 1919, 379-381.
Ocena jezikovne strani spomenice graškega akademskega senata; raz-_laga imena Ptuj, besed: stol, ralo, peč.
—	Donesek k slovenskim starožitnostim. ČJKZ. II, 98—109.
Ocena drugega zvezka II. dela dr. Lub. Niederlejevih Slovanskih staro-¿itnosti „Puvocl a počatky Slovanu jižnich", str. 338—372, poglavje o Slovencih.
•- Grosuplje. I.Z. 1919, 176—182.
Krajevno ime „Grosuplje" pomeni „moker, močvirnat svet", je slovanskega izvora in je edninski pridevniški imeuovalnik srednjega spola, prvotno grasliipoje (deblo gras- in suf. -p ).
—	K zgodovini slovanske konjugacije. (Končnica II. osebe ed. sed.) ČJKZ. II, 128—130.
—	Odkod rodbinsko ime slovenskih Kraigherjev? LZ. 1919. 190 in 191.
Ime je razlagati iz bavarsko-frankovskega narečja karnskih kolonistov. Starejše ime Grighcro nam potfe svoj izvor = današnji Krieger, borec.
—	Slovenische Studien. I. Die moderne Vokalreduktion. Afsl. Ph. XXXVII, 123—174, 289—330.
—	Opazke k slovanskim tvorbam pronominalnega debla *qwo-. ČJKZ. II, 274^-276.
Razlaga slovenskega nekateri in pote mt o ga.
—	Sorodstvo staroindijskega sämä „Halbjahr". (V pojasnitev briž. slov. v uzmazi.) ČJKZ. II, 63—71.
Etimologija besed: slov. smaga, smoditi; sti.sama „vroči letni čas", nem. Sommer.
—	Zanimiv primer razvoja prehodnega y (soglasniški i) v slovenščini. ČJKZ. II, 130—132.
—	Zanimiv koroško-slovenski rokopis. ČJKZ. II, 2S2—297.
Rokopisna knjižica slovenskih protestantov v Ziljski dolini na Koroškem, iz XVIII stol., vsebuje slovenske protestantske pesmi in molitvice ter praznoverne molitve in „žegne". Pripombe k izdaji „Duhoune Brambe" in k Oblakovemu članku „Bibliographische Seltenheiten und ältere Texte bei den slovenischen Protestanten Kärntens" v AfslPh. XV, 459.
Sleska Viktor, Slovenska pravila,bratovščine Marijinega darovanja v Komendi na Kranjskem iz 1.1660. GMdK. I, 32—36.
Objava slov. teksta iz arhiva kn. šk. ordinarijata ljubljanskega.
Slrmšek P, M. dr., Lehrbuch der slowenischen Sprache. 2. verbesserte und vervollständigte Auflage. Marburg 1919. Verlag der Buchhandlung V. Weixl. 8". 95 str.
Autoreferat v Popotniku XL. (1919), 265—266.
šašelj Ivan, Iz belokranjskega besednega zaklada (iz Adlešič).,DS. XXXII, 172.
—	Belokranjski pregovori in reki (v Adlešičih). DS. XXXII, 310.
Škrabec St. p., Jezikoslovni spisi. I. zvezek, 3. snopič. (Gl. ČJKZ. I,
241.)
Ocena: Dr. Er. Ramovš: LZ. 1919, 247—250.
—	Jezikoslovni spisi. I. zvezek, 4. snopič. Objavil dr. A. Breznik. Izdala in založila „Leonova družba" v Ljubljani. 1919. 8°. 401—608.
Vsebina: Cusani, Christianus moribundus (konec). Nekatere napake v izreki in naglaševanju naše knjižne slovenščine. Über einige schwierigere Fragen der slowenischen Laut- und Formenlehre. Erläuterungen und weitere Erwägungen.
Terminologija, Začasna nemško-slovenska kemijska —. Kot predlog znanstvenega osebja kemijskega instituta univerze Ljubljana. Ureja S. Ferjančič. Narodnogospodarski vestnik XVII (št. 14), 120—122, (št. 15) 128—130. (Nadaljevanje.)
—	Slovenska terminologija. V smislu „Okrožnice" št. 994/1-1919 so priobčeni železniško-tehniški izrazi, katerih se mora osebje točno naučiti in odslej edino uporabljati. Priloga Uradnega
lista št. 5, 6, S—11, 16, 22, 23. (Do zdaj je izšlo 9 prilog, 4", ureja Ivan Zore c.)
Weher Frane dr., O fenomenologiji jezika. ČJKZ. 11, 1—46, 137 do 187.
II. Slovstvena zgodovina.
Aškerčeva čitanka, Izbrane pesmi Antona Aškerca. Uredil in uvod napisal dr. Ivan Prijatelj. 11. pomnožena izdaja. V Ljubljani. Izdala in založila „Omladina". 1920. 8". 187 str.
» Dr. Prijateljeva kritična študija o Aškercu na str. 5—46. - Poročilo. Dr. J. O Ion ar v LZ. 1920, 373-374.
(Bohinjec Peter.) Nekrolog. Dr. Iv. Pregelj: DS. XXXII, 300.
(Cankar Ivan.) Glej Carn. IX, 193—194. — Dr. Al. Kraigher. LZ. 1919, 57. — Dr. Iv. Pregelj: DS. XXXII, 21—26. — Ivan Zoreč, Cankar - predavatelj. DS. XXXIII, 147—148.
DS. XXXIH (1920), št. 1—2: Cankarjeva številka s sledečimi prispevki: Dr. Fr. Stele: f Ivanu Cankarju v spomin. — Dr. Izidor Cankar: Ivan Cankar v Zadrugi. 12—17. — Dr. Jos. Regal i: „Večerni koncert" in drugo. 18—20. — Iz pisem Ivana Cankarja. Priobčil msgr. Karel Cankar. 20 do 30. — F. S. F in ž gar: Za spomin! O „Martinu Kačurju" tri pisma. 31—33. — Dr. Jos. Puntar: Ivan Cankar. 33—38. — Ivan Mazovec: Ivanu Cankarju v spomin. 39—41. — Stanko Majcen: Umetnik in družba. 41—43. — Dr. Ivan Pregelj: Iv. Cankar in naturalizem. — Dr. Karel O z v a 1 d : Cankat zagovornik ponižanih in razžaljenih. 45—47. — Karel Cankar: Petošolec Ivan Cankar svoji materi. 48—49. — Donesek k bibliografiji spisov I. Cankarja. 51. — Rad. Peter lin-Petru ška: Nekaj o Cankarju in njegovi „Morali". 49. — Dr. Vojeslav Molè o Ivanu Cankarju. 50. — Dr. Fr. Stelè: K slikam Iv.Cankarja. 51—52.
Čop Miha, Srbska književnost v letu 1913. LZ. 1919, 103—111.
Eržen Frančišek, Petdesetletnica smrti Janeza Cigler j a. DS. XXXII, 310—311.
Grafenauer Ivan dr., Kratka zgodovina slovenskega slovstva.■
Gl. Catn. IX, 195. Dodaj sledeči oceni: Dr. P. P. v DS. XXXII, 235. Dr. Stribrny v Časopisu pro moderni filol. a literatury 1918; Glo il a rje v prevod v LZ. 1919, 443—445,
—	Kratka zgodovina slovenskega slovstva. Druga, popravljena izdaja. Ljubljana 1920. Založila Jugoslovanska knjigarna. S". VIH-329 str.
Grča Blaži], Pozabljen biser slovenskega slovstva. DS. XXXII, 153 do 156.
Rokcpis v knjižnici osrednjega semenišča v Gorici: „Novum Dictio-narium seu Lexicon universale. — Nove besedne Buque..." V ,,Do-stavku" izraia Viktor S t e s k a mnenje, da je avtor tega slovarja najbrž bosonog avguštinec Ksaverij Wore n z.
Ilešič Fran dr., Češko-jugoslovanske literarne paralele in odvisnosti. ČZN. XV, 1—23.
—	Miscelánea. (1. Zgodovinar Wolfgang Lazius. 2. Zois-Kopitar. 3. Kopitar in češčina. 4. Veit Weber.) ČZN. XV, 127—134.
—	Václav Jan Rosa (1672) a jihoslovausky dëjepisec Pavel Ritter Vitezovic (1696). Listy filologické XLVII (1920), 33—37.
Jurčič Josip, Zbrani spisi. Druga izdaja. Uredil dr. Ivan Prijatelj. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. L zvezek. 1919. 8°. (VI) + XXIV+ 503 str. Vsebina: Pesmi. Narodne pravljice in pripovedke. Spomini na deda. Prazna vera. Uboštvo in bogastvo. Jesensko noč med slovenskimi polharji. Juri Kozjak. Domen.
Str. I-XXIV: Urednikov uvod; 463—503: Urednikove opombe.
Ocene: Dr. J. .A. Glonar v LZ.1919, 438—439. - Dr. Fr. Kidrič: CJKZ. II, 109—112,— R. M. (Dr. Rud. Mole): DS. XXXIII, 141—142.
II. zvezek. 1920. (V) + XVI+ 415 str. Vsebina: Spomini starega Slovenca. Tihotapec. Juri Kobila. Dva prijatelja. Vrban Smukova ženitev. Grad Rojinje.
Str. I XVI: Urednikov uvod; 397—415: Urednikove opombe.
K(elemina) J(akob), O virih Mencingerjevega „Abadona". LZ: 1920, 396—400.
Med drugimi viri: Eduard lile. Der Brillantring. Novelette aus dem Badeleben. Fliegende Blätter XV (1852).
Kidrič Fr. dr., Georg Loesche, Truberiana, f. die Wirksamkeit in Kempten. (Beiträge zur bayer. Kirchengeschichte, XXVI, l.seš. str. 17—25.) Poročilo v ČJKZ. Il, 114—117.
Kotnik Fr., „Sprotuletna Vijolica", mariborski dijaški list iz leta 1846. ČZN. XV, 114—126. -
Kovačič Makso. hpska narodna pesem o Pegamu in Lambergarju in drugo. ČZN. XVI, 41—44.
O Linhartovih prevodih Pegam in Lambergar, „Jasmin und seine Braut", „Trinklied der Kroaten".
(Krek Janez Ev.) I. Dolenec: Iz Krekove zapuščine. II. DS. XXXII, 302—307.
Mohorič f r. dr., Prekmurje in Medjimurje. ČZN. XVI, 28—40.
Med drugim splošnim gradivom je tudi površen pregled književnosti prekmurskih Slovencev.
Murko Mathias, Neues über südslawische Volksepik. SA. aus den Neuen Jahrbüchern, Jg. 1919, I. Abteil., XLIV. Bd. Leipzig -Teubner. Str. 273—296.
Pregelj Ivan dr., Ivan Cankar. DS. XXXII, 21—26. — Ivan Cankar in naturalizem. DS. XXXIII, 44—45.
—	Misli o slovenskem slovstvu. Č. XIII, 210—224.
—	Svetovna vojska in slovensko slovstvo. Informativna študija. Č. XIV, 71—84.
(Prešeren Franc.) Ivan K oštial: K Prešernovemu „Ribiču". LZ. 1919, 317. (Tolmač verzov: „Kak blizu strelcu stoji lepota, ki zanjo srce ti gori".) — Isti: Prešernov „Moravski trg Lesce' in „grofic z Moravskega". LZ. 1919, 767—76S. (Trg Lysice, dial. Lésice na Moravskem, grad grofa Dubsk^ga.) — Dr. Jos. Puntar: Scnitus de formulario. Č. XIII, i69—190. (Prešernov sonet o Apelu, pesnikovo razmerje do Kopitarja; Prešernova satira.)
Steska Viktor, Baron Žiga Zois (1747—1819). Ob stoletnici njegove smrti. DS. XXXII, 277—286.
1. Zoisov rod. 2. Zoisovo življenje. 3. Zoisovi prijatelji.
Sto let slovenske lirike. Od Vodnika do moderne Uredil 'Cvetko Go-lar. Založila Umetniška propaganda v Ljubljani. (1920.) V. 8". XVI f-159 str. (Na str. VI—XVI so kratki življenjepisi pesnikov.)
Poročilo: Janko Glaser v LZ. 1920, 244—247.
Siribrny D., i. Gregorčič. (Otisk z Časopisu Musea král. ceského 1918.) Na k lad ein vlastním. V Praze 1918. 8". 85 str.
Poročilo- Dr. Jos. Debevec: DS. XXXII, 293—295.
Stritarjeva antologija. Uredil in uvod napisal dr. Ivan Prijatelj. V Ljubljani 1919. Izdala in založila Tiskovna zadruga. V. 8" (IV)+247 str.
Na str. 1—85 lit. študija o J os. Stritarju v življenju-bbju in v pesmi.
Ref.: Dr. J. A. O 1 o n a r: L Z. 1920, 117—119. — Dr. Fr. Kidrič: ČJKZ. II, 112—113. — Dr. Iv, Pregelj: DS. XXai1, 236.
| Vidmar Josip, Svetovni nazor Merežkovskega. LZ 1920,408—417. |
(Vodnik Valentin.) Dr. Ivan L ah: LZ. 1919,49—56. — Isti je napisal lit. esej v Val. Vodnika izbranih spisih (Narodna knjiž». niča Lin 2. snopič), str. 3—14.
—	Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik, svojemu narodu. Zbirka iz njegovih književnih del. Priredil dr. Ivan Pregelj. V Ljubljani 1919. Založila in izdala osrednja pisarna s. krščansko-socialne zveze. M. 8°. 48 str. Na str. 4--10 lil. črtica o Vodniku.
Žigon Avgust dr., Študija II.—III. Decima v Čopovi akademiji. (O Prešernovi decimi.) DS. XXXII, 157—161, 231-234.
—	Prispevek k petdesetletnici. LZ. 1919, štev.2—12. (Nadaljevanje iz LZ. 1918; gl.Carn. IX, 201.)
—	Korytkova pogodba z Blaznikom iz leta 183S. '(Prispevek k Prešernovi literarni zapuščini.) LZ. 1920, 264- 271, 361—371, 426—432 ...
lil. Zgodovina.
Bučar Jos., Zgodovina starega veka za nižje razrede srednjih in njim sorodnih šol. Z dodatkom slik. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 1920. V. 8". IV r 196 str. t- 32 str. slik.
—č. O ozemlju južnih Slovanov. Č. XIII: Antropološki opis. 63—69.
—	Jugoslovanska jezična skupina. 125—139. ■— Kratek arheološki pregled. 252—273.
Haupimann Ljudmil dr., Postanek in razvoj frankovskih mark ob srednji Donavi. ČJKZ. II. 210—250.
Kidrič Fr. dr., Slovenische Protestanten aus dem Gailtale in der Lausitz? Afsl. Ph. XXXVII, 541- 542.
V dobi protireformacije se je baje izselilo nekaj Slovencev iz Ziljske doline med Lužiške Srbe. (U. Jarnikov dopis Kopitarju 21. oktobra 1813).
—	Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem. L Ivan Ungnad v pregnanstvu. ČJKZ. I. 64—78; 153—178; II. 47—62; 1S8--209.
—	Trobarji na Raščici. ČJKZ. 11, 251-273,
—	Jurij Kobila. ČJKZ. II, 270—281.
—	Slovenci v Kuttnerjevem potopisu iz 1.1799. ČjKZ II, 295 do 297.
Kos Franc dr., Doneski za krajevne kronike. ČZN. XV, 85—110; XVI, 1—13.
Iz listin in drugih zgodovinskih virov v drž. arhivu na Dunaju prispevki za zgodovino Celja, Maribora, Viltuša, Vuzeuice, Slov. gradca, Ptuja.
—	Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Četrta knjiga. (1101 — 1200.) V Ljubljani, 1915 (na ovilku: 1920.) Založila in izdala „Leonova družba" v Ljubljani. Leks. 8°. CXIII +648 str.
Poročilo dr. J. M a 1 a v C. XIV, 229—233.
—	K zgodovini Gorice v srednjem veku. GMdS. 1, 4—20.
Vsebina: 1. Viri. 2. Prvi časi. 3. Grad. 4. Trg (mesto). 5, Vas.
—	Zgodovinske drobtine iz Goriške. Č. XIV, 107—114.
1. Sveta gora. 2. Miren. 3. Štivan. 4. Biljana. 5. Ločnik.
Kos Milko, Novi doneski k zgodovini turških bojev na Slovenskem. ČJKZ. II, 117-120.
—	Srbski Brankoviči in goriški grofje. ČJKZ. II, 92—97. Kovačič Fr., Doneski k starejši zgodovini Murskega polja. ČZN.
XV, 23—85.
m Razprava naj bi služila kol uvod h krajevnim kronikam in etno-geniškim študijam o prebivalstvu Murskega polja. — Vsebina: I. Mursko polje v deželnoknežjih urbarjih. II. Strelski dvorci. III. Ljutomer. IV. Zemljiški gospodje na Murskem polju. V. Župnijska organizacija.
—	Mariborsko vprašanje. ČZN. XVI, 14—27.
Etnografski, zgodovinski in zemljepisni momenti govori za slovenstvo Maribora.
Lenaril Leopold dr., Jugoslovenski Piemont. Zgodovina Srbije od Črnega Jurija do kralja Petra. Prvi del. Tisk in zaloga tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 1920. 8". 152 str. (Cirilova knjižnica, 2. zvezek).
Mal Jos. dr., Pomanjkanje in lakota v Ljubljani. Po arhivalnih
virih. DS. XXXIII, 144—155. Mantuani Jos. tir., Peter Zrinjski in Fran Krištof Frankopan. DS.
XXXII, 220--230, 269—272. Melik Anton, Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. I. del. Tiskovna zadruga v Ljubljani.' 1919. 8J. 229 str. („Pota in cilji". Zbirka poljudnoznanstvenih spisov, l.zv.)
Ocene: Dr. Ljudmi) H a ii p i m a 1111: CJKZ. I! 120 -122. - Dr. Milko Kos: LZ. 1920, 52. — Dr. V. Žar a bon: DS.'XXXII, 293.
II. del. (Od konca XV. stoletja do 1918.) 1920. 318 str. („Pota in cilji", 2. zv.) — Zgodovina srednjega veka za nižje razrede srednjih in njim sorodnih šol. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1920. Vel. 8°. IV -¡-132 str. Pire Matija, Kratka zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov. V samozaložbi. V Mariboru (1919). Mal. 8°. 95 str. — 2. natis. (1919.) Mal. 8°. 95 str. Srebrnič Jos. dr.. Stična. Črtice o cistercijanskem samostanu v Stični.
V Ljubljani, 1919. V samozaložbi. Mal. 8". 67 str. S slikami. Steklasa Ivan, je li bil Mokronog kdaj mesto? GMdS. 1, 20—24.
Slovenska historična bibliografija za leto 1919. in prvo polovico leta 1920.
Sestavil Milko Kos.
Bibliografični pregled dela na polju slovenske zgodovine, ki ga v naslednjem priobčujemo, jc hronološko nadaljevanje pregledov zgodovinskega slovstva, katere je priobčeval /. Šlebinger v „Carnioli" (VI, 1915, 67—68, z." 1. 1915.; VIII, 1917, 117—120, za 1. 1916.; IX, 1918/1919, 188—191, za I. 1917. in 1918.). Šlebingerjeva bibliografija končuje približno proti koncu leta 1918., torej za časa političnega prevrata; historična bibliografija našega ,.Časopisa" naj tvori nadaljevanje pregledov v „Carnioli" in pokaže, koliko je vredno delo na polju slovenske zgodovine od one dobe dalje, ko se je začelo eno njenih najznamenitejših poglavij.
Delo na polju slovenske historije od konca leta 1918. dalje stoji močno pod vplivom dobe, v kateri je nastalo. Zgodovina je postala dekla politike, tej naj pomaga v njenih prizadevanjih v propagandnem in informativnem zrnislu, zato ima često polemičen in tendenciozen značaj ter kaže pomanjkanje one preciznosti in vsestransko utemeljene podkrepitve vseh podatkov, kot to zahteva naša eksaktna veda. Istočasno kot brošure in knjige od naše strani, ki dokazujejo upravičenost naših zahtev glede na naše zapadne in severne meje/ so izšli enaki spisi na nasprotni
1 Trieste et la Yougoslavie. Lioubliana 1919. Jugoslovanska tiskarna à Ljubljana. 3". 11 -+-(l)str. (kratek pregled zgodovine Trsta).
La Carinthie. Lioubliana 1919. 8". 38 str. (na str. ô—21 „Aperçu historique").
La Carinthie. Développement historique des frontières germano-slovènes. Lioubliana 1019. 8«. (2)+ 17 str.
La formation historique des limites linguistiques italo-slovènes. Par Milko Kos, docteur ès lettres. Lioubliana 1919. 8". 10 str.
Jugoslavija in njene neje. 1. Koroška. Spisal Carantanus. Izdala in založila Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani 1919. 8°. 62 -f (2) str. -f narodnostna karta Koroške po pisateljevem štetju iz 1.1910.
Slovenski Korotan. Sestavil dr. Moravski ( = dr. V. Rožič). Izdalo in založilo Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško. loi«. Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. 8". (2) -j- 84 str.
The question of Istria. Historical and ethnograe( ! )ital sketches. Zagreb 1919. 8«. 30 str.
F. de Sišic: Aperçu de l'histoire du littoral oriental de l'Adriatique (Le Littoral Yougoslave de l'Adriatique, p. 15—27, Zagreb 1919); isto angleško: The Yougoslavie Littoral ou the Adriatic Sea, Historical Survey on the East Coast of the Adriatic Sea, str. 15—26, in italijansko: Breve ragguaglio storico
strani2. Na trditve AL Wutiejeve brošure o Nemcih in Slovencih na Koroškem"', odgovarja z zgodovinskimi proticiokazi /. Mal*. Novega nam vse te brošure in članki po večini ne nudijo, prinašajo kratke zgodovinske preglede, etnografske razmere v preteklosti, zgodovinski razvoj in menjava jezikovnih meja je posebno poudarjena. Vrednost teh člankov in brošur je jako različna, Šiiičcve publikacije kažejo n. pr., da jih je napisal strokovnjak, medtem ko odseva iz obširne zbirke gradiva, ki dokazuje, da je takozvana italijanska „terra irredenta" slovenska, sicer velika pridnost pisatelja M. Premroua, toda obenem velik nekriticizem v izboru gradiva.5
Političen prevrat nam je obenem z ujedinjenjem prinesel novo obliko obdelave jugoslovanske zgodovine. Ne več ločeno po posameznih plemenih, temveč pod vidiki skupnosti so nastale novejše knjige o zgodovini Jugoslovanov. Al. Pirceva kratka zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev služi prvim potrebam in nudi le kratek po plemenih ločen pregled od najstarejših časov do najnovejše dobe.'; Globlje sta segla A. Melik in
sulla costa orientale deli'Adriático, Il Litorale Jugoslavo dell'Adriático, str. 17 do 29.
V Časopisu za zgodovino in narodopisje, lb (1920), str. 33, citiran spis dr ja. Slavila „Le Prekmurje" (4°, str. 19 in „suplement" str. 4) nti ni bil dostopen.
P. Savini, Le origini e le evoluzioni storiche délia civiltà latina e della nomenclatura locale della Venezia Giulia. Venezia 1918. (Deputazione Veneta di storia patria).
P. E., La Venezia Giulia. Appunti storici. 2a edizione con aggiunte e correzioni. Trieste. L. Cappelli editore. 1919. 8°. 75+ (5) str.
2e značaj zbirke zgodovinskega gradiva ima knjiga: Jadransko pitanje na konferenciji mira u Parizu. Zbirka akata i dokumenata. Sabrao ih i objelo-danio Ferdo šišic. Zagreb 1920. Izvanredno izdanje „Matice Hrvatske". 8". 133 + (2) str. (akti in dokumenti od londonskega ter rimskega pakta in kriške deklaracije pa do aprila 1920).
2 Pirchegger, Hans, Priv.-Doz. Prof. Dr., Das steirisehe Draugebiet. Flugblätter für Deutschösterreichs Recht. Nr. 25. Wien 1919. A. Holder, vel. 8°. 19 str. (v gotici).
Die Südgrenze der deutschen Steiermark. Denkschrift des akademischen Senats der Universität Graz. Mit 2 Kartenbeilagen. 1919. Kommissionsverlag der Universitäts-Buchhandlung Leuschner & Lubensky. Graz. 8°. 58 str. (na str. 23—33: Ursprung und Alter des untersteirischen Deutschtums). — Ocena Fr. Ramovša in A. Lobode-Melika v Ljubljanskem Zvonu, 39 (1919), 378.
Wutte, Martin, Gymn.-Proi Dr., Deutsche und Slowenen in Kärnten. Mit einer (färb.) Karte. Herausgegeben vom Geschichtsverein für Kärnten, vel. 8". 19 str. Klagenfurt 1918. Geschichtsverein für Kärnten (v gotici).
4 Josip Mal, Nekaj zgodovinskih resnic. Slovenec, 47 (1919), št. 43 (21. feb.), št. 45 (23. feb.), št. 46 (25. feb.).
r» Monimenta Sclavenica. Petit choix tiré de la collection des documents recueillis et annotés par Miroslav Premrou notaire à Kobarid (Caporetto) et Bovec (Plezzo). Avec six cartes géographiques photographiées et prouvant que les soi-disant terre-irredente sont Slovènes. Lioubliana 1919. 4°. (4) + 110 str. 6 zemljevidov. — Ocena Fr. Ramovša v Ljubljanskem Zvonu, 39 (1919), 439.
" Kratka zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov. Spisal Matija Pire, profesor v Mariboru. 3. natis. Cena 2 K. Založila „Jugoslovanska knjigarna" v Ljubljani. 1920. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 16". 95 (1 ) str.
V. Popovič.' Melikovi knjigi se pozna, da je silila praktična potreba take knjige pisatelja k, žal, prehitremu delu, politična zgodovina prevladuje. Popovič pa ne podaja v prvi vrsti golih političnih faktov, temveč skuša najti v zgodovini jugoslovanskih plemen skupne in splošne raz-• vojne poteze, a ne vedno z uspehom. Povsem znanstveno zasnovana je knjiga K. Kadleča, ki sicer podaja tudi starejšo zgodovino jugoslovanskih plemen, a bo ostala v prvi vrsti trajne vrednosti zaradi zgodovine novejših političnih bojev, ki so jih bojevali in izvojevali južni Slovani za svojo državno neodvisnost.8
Od splošnih pregledov moramo preiti na razprave in doneske, ki se pečajo s posameznimi dobami slovenske zgodovine.
F. /Osovega „Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku" je izšla četrta knjiga, ki obsega po načinu prejšnjih treh knjig zbran material za dobo 1100—1200.» Isti pisatelj priobčuje iz dunajskega državnega arhiva doneske za krajevno zgodovino Štajerske10 in Goriške". Zaradi gradiva za zgodovino posestev solnograške cerkve na slovenskih tleh (Gospa Sveta, Ptuj, ozemlje med Sotlo in Savo na Štajerskem) je za nas nad vse važna tretja knjiga solnograškega „Urkunden-
7 Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. I. del. Napisal Anion Melik. Tiskovna zadruga. Ljubljana 1919. (Pota in cilji. Zbirka poljudno-znanstvenih spisov, l.zv.) 16». 228+ (2) str. — Ocene in referati: J. Jesen, Slovenski Narod, 1919, št. 226 (28. sept.); V[inko] Š[arabcn], Dom in Svet, 32 (1919), 293; Dr. L., Naši Zapiski, XII (1920), 51-52; Milko Kos, Ljubljanski Zvon, 40, 1920, 52—53.
Isto, II. del (1. snopič), Ljubljana 1920, Pota jn cilji..., 2. zv. 16". 168 str.
Dr.Vasilj Popovič, Istorija Jugoslovena. l.sveska. Sintetičan pregled srednjevjekovnog razvoja zemlje i naroda. Sarajevo 1920. Komisionalna naklada knjižare J. Studničke i dr. 8". (4) + XI + (1) + 149 + (3) str. (v cirilici). — Ocena St. Stanojeviča v Jugoslov. Obnovi — Njivi, IV, 1920, 5. jun., št. 16, 358-359 ter poročevalca v Ljubljanskem Zvonu, 40 (1920), 247—249.
Stanoïé Stanoïéviteh, Histoire nationale succinte des Serbes, des Croates et des Slovènes (tega dela nisem imel v rokah).
Ani. Turk, Učenčevi zapiski o zgodovini Slovencev, Srbov in Hrvatov, Popotnik, 41 (1920), 49—62 (s pedagoško-didaktičnega stališča).
" Karel Kadlec, Jugoslavia, O bojich jižnich Slovanu za stâtnî samo-statnost. V Praze 1919. Nâkladem spolku „Jugoslavija". Tiskem Emila Geist-licha v Praze. 8". 245 + (3) str.
0 Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Zbral dr. Franc Kos. Četrta knjiga. (1101—1200.) V Ljubljani, 1915 [na ovoju: 1920], Založila in izdala „Leonova družba" v Ljubljani. Tiskala „Katoliška [na ovoju: Jugoslovanska) tiskarna", vel. 8". CX1II + (3) + 648 str. — Ocenil dr. P-i v Slovencu, 48 (1920), št. 50, 2. marca.
J0 Franc Kos, Doneski za krajevne kronike, Časopis za zgodovino in narodopisje, 15 (1919), 85—110 [Celje, Maribor, Viltuš, Vuzenica] ; 16 (1920), 1—13 [Slov. Gradec, Ptujj.
« Fr. Kos, Zgodovinske drobtine iz Goriške, Cas, 14 (1920), 107—114 [Sveta gora, Miren, Štivan, Biljana, Ločnik] ; K zgodovini Gorice v srednjem veku. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo A, I (1919/20), 4—20.
buch", obširen zbornik z gradivom za dobo 1200 124f), obenem vzot moderne edicijske tehnike srednjeveških listin.12
Iz starejše slovenske zgodovine je omeniti Fr. Ramovšev donesek k slovanskim starožitnostim, ki se obrača proti trditvam L. Niederla glede naselitve alpskih Slovanov v 1. stoletju po Kr. ter njihovi meji proti češkim plemenom z jezikovnimi in zgodovinskimi dokazi, da so se Slovenci naselili v ozemlju vzhodnih Alp in ob Donavi še-le v 6. stoletju ter na severu segali še preko Donave.13
Vzorno monografijo za starejšo agrarno in socialno zgodovino Murskega polja med Radgono in Ljutomerom je napisal Fr. Kovačic.u Iz pravne zgodovine je omeniti M. Dolenčeve doneske k bodočemu slovenskemu pravno-zgodovinskemu slovarju.15 Kratek pregled istrske zgodovine in statutov istrskih mest podaja M. Kostrenčič.'" W.Lenel podkrepljuje svoje mnenje, da ni prisoditi postanka takozvanega isterskega „deželnega mirovnega zakona" mejnemu grofu Udalriku v 11. stoletju, temveč da je nastal ta spis za vlade oglejskega patriarha Volfgerja okoli leta 1200.17 Simbolizem v obredu ustoličenja koroških vojvod ter njegov pomen v slovenski zgodovini razlaga B. Vošnjak v informativni brošuri, namenjeni v svojem prvotnem angleškem izvirniku za širšo javnost.,s
Iz zgodovine plemstva in plemiških rodbin na slovenskih tleh mi je omeniti razpravo M. Wulieja, ki kaže, kako so si pridobili tlabsburžani posestva goriških grofov (z arhivaličnimi doneski, listine iz dobe 1392 do 1394) ter svoj donesek o rodbinskih stikih med srbskimi Brankoviči in goriškimi grofi v 15. stoletju.1'-'
i- Salzbarger Urkundenbuch. Iii. Band. Urkunden von 1200—1246. Gesammelt und bearbeitet von Abt Willibald Hauthaler O. S. B. und Franz Martin. Salzburg 1918. Im Selbstverlage der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde. vel. 8". XX + 674+R 324 str. + 2 tabl. s snimki pečatov (knjiga je prišla v knjigotrštvo šele leta 1919).
13	Fr. Ramovš, Donesek k slovenskim starožitnostim," Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, II (1920), 98—109.
14	Fr. Kovacič, Doneski k starejši zgodovini Murskega polja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 15 (1919), 23—85.
Metod Dolenc, Pravni izrazi v prevodih vinogorskega zakona, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, II (1920), 72—91.
I(i Marko Kostrenčič, Statuti istarskih gradova i otoka, Savremenik, 14 (1919), 541-547.
17 Neues Archiv der Gesellschaft für ältere deutsche Geschichtskunde, 41, 1919 (citiran po Histor. Zeitschrift, 121, 1920, str. 528).
15	Bogumil Vošnjak, Poglavje .o stari slovenski demokraciji. Z epilogom dr. V. Županica. Iz angleščine preložil ing. V. Zupane. V Ljubljani 1919. Natisnila in založila Zvezna tiskarna. — 8". 18 str. — O tej razpravi poroča
I [van] L[ah], Spomenik stare slovenske slave in svobode, Jugoslavija, II (1919), št. 70 (19. marca), št. 71 (20. marca) ter isti avtor v članku Gospo-svetsko polje in Sokolstvo v Sokolu, I (1919), 129—132.
J» Martin Wut te, Die Erwerbung der Görzer Besitzungen durch das Haus Habsburg, Mitteilungen des Instituts für österr. Geschichtsforschung, 38 (1918). 282—311.
V	zgodovini reformacije na slovenskih tleli polagajo Fr. Kidričeve opombe in prispevki na podlagi arhivaličnih in priobeenih virov kritičen temelj za zgodovino poglavja: Ivan Ungnad v' prvi dobi svojega pregnanstva.-0
V	slovenski historiografiji so igrale od nekdaj znatno vlogo lokalne monografije, ki, čeravno ne odgovarjajo vedno strogim zahtevam historičnega kriticizma, nudijo vendar obilico gradiva, dostopnega le poznavalcu lokalnih razmer. Tej smeri slovenske historiografije odgovarjajo L. Pod/ogarjeve na široko zasnovane monografije o zgodovini kranjskih trgov.-1 Monografijo o stiškem samostanu je napisal J. Srebrnič2-, o ustanoviteljih tega samostana pa piše Fr. Kos-'\
Poleg omenjenih je izšla v teku zadnjega poldrugega leta še obilica manjših zgodovinskih doneskov in razprav. Ker pa povečini ne nudijo novega gradiva ali pa novih izsledkov, zadostuje naj na tem mestu le kratka sumarična razvrstitev:
J. Bratirta, Študijska knjižnica v Gorici, Slovenec, 47 (1910), št. 173 (30. jul.), št. 174 (31. jul.), št. 175 (l.avg.), št. 176 (2. avg.).
Hugo Bren, Za zgodovino akademije ljubljanskih operozov, Carniola, IX (1919), 205-217.
Milko Kos, Srbski Brankoviči in goriški grofje, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, II (1920), 92—97.
August Jaksch, Die älteren Hohenzollern und Kärnten, Mitteilungen des Instituts für österr, Geschichtsforschung, 38 (1919), 468—469 [dopolnila k članku izšlem v 33. zvezku, 1912, str. 350—356 istega časopisa].
tm. Lile/t. Jugoslovanska politika celjskih grofov, Nova Doba, II (1920), št. 7 (15. Jan.), št. 8 (I7.jan.), št. 9 (20. jan.) [ne prinaša nič novega].
20 Fr. Kidrič, Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem. 1. Ivan Ungnad v prognanstvu. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, I (1918/1919), 64—78, 153- 178; II (1920), 47—62.
Fr. Kidrič, Korespondenca izza dobe jugoslovanskega protestantizma v „skupnem heneberškem arhivu", na n. m., I (1918/1919), 215—217.
Franjo Bučar, Račun Fabijana Kirchbergera u pogledu hrvatske i slovenske protestantske tiskare u Urachu-Tübingenu za god. 1562. i 1563. Carniola, IX (1919), 135—145.
Georg Loesche, Truberiana, für die Wirksamkeit in Kempten. Beiträge zur baver. Kircheugeschichte, 26, 17—25 (citirani po Fr. Kidričevem referatu v Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgodovino, II (1920), 11 i—117.
2L L. Podlogar, Iz zgodovine kranjskih trgov, Vrtec, 49 (1919), 12—14, 29—32, 68—70, 90—93, 137—141, 162—164 (=„Početek in razvoj naših trgov"); 50 (1920), 25-27, 51—56 (= Bela Peč); 71—75 (= Cerknica).
L. Podlogar, Toplice na Dolenjskem, Vrtec, 49 (1919), 103—107.
22	Jos.S[rebrni]č, Stična, Slovenec, 47 (1919), št. 109 (13. maja), 110 (14. maja), 111 (15. maja), 113 (17. maja), 115 (20. maja), 118 (23. maja), 119 (24. maja), 122 (28. maja). — Ponatis v posebni knjižici pod naslovom: Jos. Srebrnič, Stična, Črtice o cistercijanskem samostanu v Stični. V Ljubljani [19191- V samozaložbi. 16". str. 68. — Referat V. Steske v Dom in Svetu, 32 (1919), 297.
23	Fr. Kos, O ustanoviteljih Zatiškega samostana, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 1 (1918/1919), 193—200.
Fr. Ilešič, Zgodovinar Wolfgang Lazius, Časopis za zgodovino in narodopisje, 15 (1919), 127—128.
A. Kaspret, Predlagana 'imena ulic, cest in trgov v Mariboru, Mariborski Delavec, II, 1919, 31.jul., št. 171.
Jus. Kovač, Nepriobčen dokument Jugoslavije, Zora, 22 (1919/1920),
20—22	jpriobčuje program jugoslov. ujedinjenja z dne 28. julija 1874 iz zapuščine zagrebškega odvetnii<a drja. Mazzurej.
F. K(ovačič), Stoletnica rojstva Ignacija Orožna, Časopis za zgodovino in narodopisje, 15 (1919), 157—158.
J. Lesar, Peter Pavel Vergerij Starejši, Carniola, IX (1919), 217—220.
J. Mal, Ob stoletnici Vodnikove smrti, Dom in Svet, 32 (1919), 46—47 [V. Vodnik je umrl v Ljubljani v hiši, ki je stala na mestu, kjer stoji sedaj hiša Miklošičeva cesta 6].
J. Mal, Pomanjkanje in lakota v Ljubljani, Po arhivalnih virih priob-čuje dr.--, Dom in Svet, 32 (1919), 144—153.
Fr.Malgaj, Svetina nad Celjem in njena okolica, Časopis za zgodovino in narodopisje, 15 (1919), 159—163.
„Mariborska tiskarna". (Nekaj spominov.) Mariborski Delavec. II, 1919, ll.dec. (št. 234), 12.dec. (št. 235), 13.dec. (št. 236) [črtice izza časa ustanovitve „Slov. Naroda" in o mariborski žurnalistiki zadnjih 50 let].
Fr. Podkrajšek, Kam so prešle slike iz nekdanje bolniške cerkve sv. Križa na Dunajski cesti?, Carniola, IX (1919), 204—205.
Stanko Premrl, Nekoliko statistike o orgijah v ljubljanski škofiji, Cerkveni Glasbenik, 41 (1918), 12—16, 25—28, 55-58, 70—74; 42 (1919) 6-10,
21—25,	33-38.
P.S., Ogrski Slovenci, zgodovinske črtice. Slovenec, 47 (1919), št. 55 (7. mar.), 56 (8. mar.), 57 (9. mar.), 58 (11. mar.), 59 (12. mar.), 61 (14. mar.).
Ivan Steklasa, Je li bil Mokronog kdaj mesto? Glasnik Muzejska društva za Slovenijo A, I (1919/1920), 20—24.
Viktor Steska, Slike v ljubljanskih cerkvah, Slovenec, 47 (1919), 20. apr. št. 91.
Viktor Steska, Baron Žiga Zois (1747—1819). Ob stoletnici negove smrti sestavil--, Dom in Svet, 32 (1919), 277—286.
Viktor Steska, Slovenska pravila bratovščine Marijinega Darovanja v Komendi na Kranjskem iz 1. 1660., Glasnik Muzejska društva za Slovenijo A, I (1919/1920), 32—36.
Vrzelak, Dvestoletnica božje poti Sv. Janeza Nepomučana na Rädel ju pri Mariboru, Slovenski Gospodar, 54 (1920), št. 3, 22. jan.
Zimmermann, Franz Xaver: Görz. Geschichte und Geschichten aus der Stadt, der Grafschaft und ihrem friaulischen Vorland (208 str. s tab.), 1918 (1. zv.). — Görzer Studien. Beiträge zur Geschichte des österreichischen Geisteslebens an der Adria. Herausgegeben von Professor Franz Xaver Zimmermann. 1. Band. 8". Klagenfurt. J.Leon sen. [meni nepristopna knjiga].
Kazalo.
Abodriti 235—237 Alkvin 215
antologija Stritarjeva 112 apercepcija 176
Arnon solnograški 213, 215—218 Arnulf 211, 247 si. Avarija 224,. 233
Balderik furlanski 210, 222 si.,
225-227 Bavarsko 231 si., 243, 248 biblijski zavod Ungnadov 205 si.; program njegov 205; tiski zavoda 208; Ungnadovo sodelovanje pri zavodu 207 bibliografija 299 si. bibliografski inštitut 132 si. biologija 171, 172
Bolgari 226 si., 235-238, 240- 243 Boris 120
Brambžr duhovna 287 si. Braničevci 120/237 si., 240, 242 Brankoviči 92 si. Cimisk 120
čustvovanje etično, estetično 168, 169
Dakija 233-237 Dalmata Anton 278 davki rimskega kmeta 120 dejstvo 11 —16; 21 —24; 28; — jezikoslovno 39—41 Ditrik, pokrajinski škof 212 Domagoj 120
Doneva (= Drava, Sava) 234 dopustitev 9 epifenomen 182
Erik furlanski 210—212; 214 sl„ 217
evolucijonizem 166 si. fenomenologija jezika 1, 4, 5, 29, 32,
46, 137, 164, 165 filologija 141, 143, 159, 16(1
filozofija 31, 170
Gerold I. 212
Gerold II. 227
Gotram 211 si.
Gradež 215, 217, 219
grofi goriški 92 si.; — turjaški 280
hoč 128
hočeš 130
Hrvati 210, 214
Iljko 120
imena krajevna chh.mt." in jedla
103 si., 105 si. implikacija 22, 23 indogermanistika 36—38, 138, 151
do 156 istinitost 14, 24 izraževanje 162, 163 jezik 5, 6, 40, 41, 139, 147, 149; — pravni 72; moment jezika 17, 40, 138, 139; komponenta jezika 18, 40, 139; lastnost jezika 17, 40, 41, 139 jezikoslovje 1, 2, 41—43, 139, 140; ideja jezikoslovja 43, 44, 138, 139, 163, 164 Justin I. 121 Justinian 121 Kadaloh furlanski 222 si. kagan 21 5, 231, 233, 243 kapkan 230 si.
Karantanci 215, 217, 219, 222 si.,
225 si., 230, 232, 239, 246 Karantanija 214, 216—219, 221 do
223, 229 si., 242—248 Karel Veliki 210, 216—218, 220 do 222, 230 si., 233—235, 237, 242 Karlman 211, 245—247 Karnunt 230 Kisek 210 si.
Klasiki slovenski, izdaja, 109 si. Klombner 278
Kobila Jurij 264, 269, 276 si., 280 si.
Kocelj 239-241, 245 si.
kolokvij verski v Wormsu 190, 192
Kolomonov žegen 287 si.
koncil tridentinski 191
Kranjci 215-217, 224 sl„ 232, 243
kriticizem 31.
Krum 237
Kuttner 295 si.
Ljudevit 222—226, 229, 238
Ludovik Nemški 211, 242 si., 245 si.
Ludovik Pobožni 232, 238, 242 si.
Luter Martin 264, 269
Madjari 238—240
Maksencij 217 si.
marka (trojni pomen: krajina, pre-fektura, mejna grofija) 231 —23^, 243, 245 si. mehanika predstav 174 metoda introspektivna 186 Metod 239 si.
inisel razvojna 167; —pomožna 3, 4, 137
molitvice protestantske 289 si. Moravci 232 si., 237, 247 si. Moravija 237—241, 248 naredba, cerkvena, protestantska 114
do 116 Nikefor II. Foka 120 ninska škofija 120 Obri 120, 210 si., 213-215, 220 do
222, 230—233, 237, 243 si. Odalrik 246. okrožja, obrambna 121 Omortag 238, 242 Onegavon (tarkan) 242 osnova 13, 15, 28, 137 Pabon 245
Panonija, gornja: 221, 223 si., 229 do 231, 244, 246-248; spodnja: 210, 213—217, 222—232, 235, 239—245, 248 pašenog 127 Pavlin oglejski 215—218 Pel so 98
pesmi, protestantske 282 si. Pipin 213 si., 216 si. Pistrensis civitas 99 pomen, pomenski zakoni 161 porčehne 127 potemtoga 276 pozitivizem 166, 178 si. Praedenecenti 236 si. prajezik 37, 139, 153—156 pravda, gorska 73 si.; slovenski prevodi gorskih pravd 75; pravni izrazi v njih 77 predstava 12 prešuštvo 63 Pribina 245 probabilizem 178 psihofizika 184—186 psihologija 166, 181 si.; — asocija-cijska 174, 183; psihološka podlaga 12, 13 *qwo- 274 si. Rastislav 245
Raščica 252 si.; Virantova hiša na Raščici 253, 264, 269, 277, mlini 254 si.; mitnica 255, 256; mlinarji 256, 257 Ratbod 245 si. razvidnost 9, 10, 24 reces frankfurtski 192. regio Carantanorum 222—230 relativnost 170
rokopis koroško-slovenski 282 si. rula 127 Samo 102
semazijologija 38, 138, 161, 162 Simeon 120 sistem fevdalni 121 skolastika 31
Slovenci, njihovo naseljevanje v Alpah 99 si., 297 smaga 64 smoditi 70
Split 214; splitska nadškofija 120 spoznavanje 7—9; — objektivno 169;
— jezikoslovno 32—36 Srem 227, 235, 239-241
statika predstav 174
stiki slovenščine s čehoslovaščino
107 si. sucht 63
Svetopolk 236, 241, 247 si. Statut moščenicky 134; — goriški 134.
Šilec Gregor 266. Škofic 278 tarkan 242
Teodor (kapkan) 230 Teodorik 120 terminologija pravna 72 Timočani 237 si. trditev 9.
Trobarji 251 si; njihov socijalni položaj 251, 255; rojstna hiša Primoža Trubarja 251, 269; ime, stan, čas in način smrti Primo-ževega očeta 251, 269, 270 si.; pisava priimka Trubar 252, 267, 268; Trobarji: Lenart 257, Gregor 258, 259, 272, Simon 258, 259, 260, Mihelj 257, 258, Primož 264, 265, 267 si., jurij 262, Andrej 263, 264 si., Lenart in Gregor 264, Felicijan 267; sorodstveno razmerje Trobarjev 260; Trobarji in kmetiški upori 261
Trubar: v Kemptenu 115 si.; njegov vpliv na Ungnada 198 si.; ovaden za krivoverca 199; spomin^ ska plošča Primožu Trubarju 269
Tulščak 279, 290 turški boji 117 si.
Ungnad 47 si., 188 si.; zenitev 47; bivanje v Nemčiji 47; rodbinsko življenje 49; izguba dostojanstev
49; posestva 50; odnošaji s -kraljem 52 si.; motiv izselitve 59; želja vrniti se v domovino 59; njegova lastna koniesija 188, 193 si.: nazori o zwiiiglijanizmu in kal-vinizmu 189; nazori o spravi s katoliki 190; stremljenje za spravo med protestantskimi teologi 192; gmotni položaj 51 sl„ 194si.; notranja zadovoljnost 195; podpiranje nemškega protestantov-skega tiska 194; nazori o južnih Slovanih 196^ skrb za jugoslovanski tisk 194, 197, 200, 202 si.; njegov pomen za jugoslovanski protestantski tisk 209 urbarji turjaški 252 Urz oglejski 216—219 veda načelna 173
vedoslovje tradicijsko 6, 7; vedo-
slovni zakoni 29—31 *vend- 123 si. Vinidi 101 si.
Vladimir (bolgarski kan) 120, 241 voluntarizem 176 Vuka 99 vy 107, 108 Windischmarc 244 zakonitost nerazvojna 168 zarota ortenburška 192 si. Zdeslav 120
zgodovina literarna 38, 39, 138, 144,
145, 156—159 znanost 7, 8, 15; teoretična — 5, 7; praktična 5—6; nomotetična 156; idiografična 156; razvoj znanosti 2, '29—32; metoda znanosti 6; popolnost znanosti 20, 24, 29, 137 žula 127.