VSEBINA: 1. Badnjak. Fran Žgur. Romanca.................1 2. Siroti. Andrej Rape. Povest s podobo..............2 3. Ah, to je šlo! . . . Ivo Trost. Povest s podobo.......__.....6 4. Mladi šolarček. S. E. Pesem.................8 5. Mladi voznik. Juraj Pangrac. Povest...............9 6. Mir ljudem na zemlji! Podoba v barvotisku............12 7. Mirini prijatelji. F. G. Hrastničan. Povest.............15 8. Božja žabica. Ivo Blaiič. Basen .... ...........17 9. Solza in smeh. E. Gang!. Pesem................18 10. Morje in barčica. E. Gangl. Pesem...............18 11. Žarek in mrak. E. Gangl. Pesem................18 12. Potoček in luna. E. Gangl. Pesem...............18 13. Uho in roka. E. Gangl. Bajka................'.19 14. Pes in mačka. Ivo Blaiič. Basen.................20 15. V novoletni noči. E. Gangl. Pesem s podobo............21 16. Pouk in zabava. Ob Novem letu. Fr. Roječ. — Nesrečnež je nesrečen vedno in povsod. — Za kratek čas. — Makov čaj — strup za otroke. — Dežnik. — Otroška modrost. Živali, ki ne spe. — Kako ustavimo kri. — Dober odgovor..... . 22 17. V šesto leto..................■.....24 Q Listnica. F- E. v V.: Kakor vidite, smo uporabili. Ne-(f^O^lTn^ koliko drugače sicer, pa je tudi dobro. — Kar smo prejeli dobrega blaga, uporabimo vse polagoma. Cenjene naročnike, ki nam še niso po-f'J^Sä^k.)'slali zastale naročnine, prosimo, da se nas 'n11111™ spomnijo čim prej. I. štev. „Zvončka" smo poslali na ogled vsem onim šolskim vodstvom, ki še niso naročena. Kdor se ne misli naroČiti, naj nam vrne list. „Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h. Izdajatelj, upravnik in odgovoren urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7. Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl v Idriji. Last in založba „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev". Tiska „Narodna tiskarna" v Ljubljani. --.— f LETO ¥L Jh --- ESU^ELIEIT mmi 1SQS ¥ LJUBLJANI LAST IM ZALOŽ1A „ZAVEZE AVJ.TR. J <1 POSLOV* MSK JH UČITELJ Snelli! ÈM^ J>TEW" NATISNIL4 „NdROblM TISKARNA"" W.3 35 KAZALO. Pesmi. Stran Badnjak. Fr. Žgur..........................................1 Mladi šolarček. S. E..........................................8 Solza in smeh. E. Gangl...................18 Morje in barčica. E. Gangl ... ..............18 Žarek in mrak. E. Gangl . . . ■...............18 Potoček in luna. E. Gangl..................18 V novoletni noči. £■ Gangl..................21 Dedova povest. Borisov...................25 Ptički pozimi. A. Medved...................41 Zapihaj, južec ! ... Sokolov..................45 Slovo. Borisov......................49 Pesem o junaku. Fr. Žgur......................50 Zima. Borisov......................50 Bukev kima . .. Sokolov...................50 Pogum. B. Brankovič....................64 Pomladni dih. Sokolov....................66 Prijatelja. E. Gangl....................67 Pepelka. Fr. Žgur.....................73 Otrokova jutranja pesem. A. Medved...............74 Otrokova večerna pesem. A. Medved...............74 Erna si želi solncka. E. Gangl.................80 Zdravo, pomlad! Fr. Žgur...................88 Na Japonce! E. Gangl....................89 Pomladni dan. Borisov...................97 Na njivi. Borisov.....................97 Rija, raja . . . Borisov....................97 Na našem vrtu. Borisov...................97 Starčkova pesem. Borisov...................97 Naš dedek. B. Brankovič...................97 Božji oblak., C. Slavin...................121 Vrnitev pomladi. B. Brankovič.................124 Po ravnici lovec hodi. Petruika....... .........128 Naš petelinček. C. Slavin...................145 Razbiti vrč. E. Gangl....................152 Večerno nebo. Sorin....................165 Ptičica, zapoj mi ... Žirov..................165 V domovino! Borisov....................169 Božji volek. C. Slavin....................174 Vesela vožnja. E. Gangl...................175 Na paši. E. Gangl......................187 Prešernu. E. Gangl.....................193 Legenda o Dobroti. E. Gang/ .... ............217 V slovo ! E. Gangl.....................220 Poslednje slovo. Fr. Žgur...................233 Deklica na klopci. E. Gangl..................234 Spomin. Borisov.....................238 V zlatem jutru. B. Brankovič..................238 Diha sapica večerna. Borisov.................238 Dobroradi. Borisov.....................241 Sanje. Fr. Žgur.................• .... 259 Detetu. Fr. Žgur.....................259 Gospodek. E. Gangl....................260 Božično drevo. Andrej Rapì..................265 Pred sodbo. Fr.Žgur....................272 Zjutraj. E. Gangl.................■ ... 276 Zvečer. E. Gangl...........".........277 Povratek. E. Gangl.....................286 Pripovedni spisi. Siroti. A. Rape............................................2 Ah, to je šlo !.. . J. Trošt....................................6 Mladi voznik. J. Pangrac......................................9 Mirini prijatelji. F. G. Hrastnican................15 Božja žabica. J. Blažil...................17 Uho in roka. E. Gangl...................19 Pes in mačka. J. Blaiič...................20 V skobec ga ujemi! J. Pangrac.................26 V zimskem jutru. A. Rapè............'.....30 Vaški norček. 7. Blaiič...................37 Prijateljev Silvester. E. Gangl.................42 Miška, na zobek ! V. S....................45 Hrvatar. Kompoljski.....................51 Zaprta ! A. Rapt.....................53 Po delu plačilo. J. Trošt...................56 Kako smo pokopavali pusta. F. G. Hrastnican............63 Plemenit zgled. M. Levstik..................65 Osel-kralj. J. Troit.....................66 Kurenti. F. Palnak.....................68 Koš jabolk. E. Gangl....................70 Junak Milko. J. Trošt....................75 Prva laž. M. Levstik ....................77 Pomladni sel. A. Rapè....................86 Šimen Ptičar. Borisov...............".....90 Iz šolskih zvezkov: Koklja in pišče. A. Škraba................93 Izlet na Mrzlico. Učenci v Žalcu..............176 Zvon. J. Jerankova...................258 Cvetice. A. Kosova...................258 Cerkev. M. Kregarjeva.................258 Pozimi se je kopal. Kompoljski ■.......•........99 Sam. A. Rapè......................10K Zdaj sem tiho! V. S. . •...................107 Sivi lasje. E. Gangl....................110 s Budnica. J. Trošt.....................112 Zeleni Jurij. F. G. Hrastničati.................115 Kako je zrasla srajčka na polju. Bogomila..............118 Naša ovčka. Borisov..... ..............122 Za žogo — po nosku. E. Gangt.................125 Na divjega petelina. A. Rapè..................137 Iz ruskih knjig. Fr. Voglar.....................140 Sirota.......................140 Bogastvo......................140 Boječnost......................141 Veverica in volk........................141 Medved in poleno...................186 Za kruhom Fr. Vogldr...................146 Žigatov Primož. J. Trost...................149 Zaklad. A. Rapè......................................157 Prvi izpiehod. E. Gangl...................163 Nemec. A. Rapè......................................170 Micika—Mica. Fr. Roječ...................179 Kraljevič Milinda. Kompaljski.................188 Dva osla. Sonn.....................189 Prešiček. A. G. Hrastničan......................194 Med šibami. J. Trošt ...................197 Vražar Jošt. A. Rapè....................201 Križi in težave iz mojih dijaških let. Fr. Roječ............209 Ali že odhajate? A. Rapè..................218 Zvesti pes. J. Pangrac...................220 Jamica v licu. E. Gangl...................224 Dobrota in Hvaležnost. Borisov.................224 Uvela rožica. Borisov....................235 Videl je angelca ... J. Pangrac................242 Prijateljev Muha. A. Rapè..................246 „A jaz je nimam več . . ."F. G. Hrastničan.............251 Zajček in zelje. E. Gangl..................255 Dvanajsti. A. Rapè.....................266 Boštkov Tine. Juraj Pangrac.................273 Gledališki igri. Prvi poljub. F. G. Hrastničan.................134 Prijatelj mladine. F. G. Hrastničan................227 Poučni spisi. Brzojav ali telegraf. J. Reisner.................33 Ljubimo domovino! L. Ogorek.................44 Kako sem potoval v Rusijo. F. L. Turna .... 56, 81, 105, 129, 153, 177, 225, 249 Vladika Josip Juraj Strossmayer. L. Ogorek.............107 Kako ljubim svoj rojstni kraj. Fr. Roječ..............127 Jesenska slika. Fr. Roječ...................254 Razstava učil v Ljubljani. L. Ogorek...............256 Trobarvni tisk. Kramarjev..................269 Pouk in zabava. Ob Novem letu. Fr. Roječ..................22 Nesrečnež je nesrečen vedno in povsod . ...........23 Za kratek čas.................... 23, 71, 287 Makov čaj — strup za otroke.................23 Dežnik.........................23 Otroška modrost.....................23 Živali, ki ne spe.....................23 Kako ustavimo kri.....................23 Dober odgovor......................23 V šesto leto.....................% . . 24 Mladi risar. A. Sič....................46, 94, 142, 190 Največji vrt.......................47 Avstralija.......................47 Sneg v Londonu......................47 Korist vetrov......................47 Velikanski sod......................47 Najstarejša ura......................47 Besedna naloga ....................48, 192 Rešitve.......... 48, 72, 96, 120, 144, 168, 192, 216, 240, 264, 287 Zastavica v podobah.............. 71, 119, 166, 214, 262 Snaga pri Japoncih .................: ■ • ^ Živali in godba...................... Draga krava...................... Obleka iz papirja.................... Magnet — rešitelj življenja . ............... Novo leto na Kitajskem.................. Demant....................... Kako dobimo dež.................... Prava barva zlata................... Dolgo krajevno ime.......... ........ Žalostna beseda ................ ... Japonski obed ..................... 127 raznih jezikov.................... Pametnice. A. A'. Sežuu.................. Japonska mačka .................... Volk in pes. I. Trošt................... Zemljepisna naloga ................... Koliko igel porabijo ljudje na dan . ........... Mesto krojače v..................... Stara učenka..................... Število mravelj v mravljišču................. Krava in vol. /. Troši .................. Kako preizkusimo pitno vodo................ Obleganje...................... Kako uganeš število, ki si ga misli tovariš? J. A'........... Slava Prešernu ! .................... Cesarjeva petinsedemdesetletnica............... Hitrost dela....................... Kako visoko letajo ptiči?.................. O dopisnicah..................... Zapiranje oči..................... Največji hleb kruha . ................. 71 72 72 72 72 96 143 143 143 143 143 143 143 143 144 144 166 166 168 168 168 168 191 191 214 215 215 215 215 215 216 Koliko peres ima kokoš?...................216 Pisenske znamke.....................216 Prve papirnice......................216 Besedna uganka. Fr. Roječ . ... .........; . . . . 239 Poprova rastlina .....................239 Koliko stane bitka.....................239 Bogastvo v Avstraliji....................240 Koliko knjig tiskajo na svetu..................240 Brzojavke.......................240 Konjske podkve.....................240 Krastača........................240 Sova..........................240 Ženski klobuki . . . . .................240 Izdelovanje užigalic....................240 Jeza in prepir...........'...........240 Morska trava......................240 Kitajski nebopis.....................240 Draga knjiga......................240 Rudniki in delavci.....................240 Kako dolgo žive živali................ . . . 263 Biseri cesarice Elizabete . . -.................263 Koliko bi veljal vozni listek..................263 Z volki je tulil. Ivo....................263 Zamorci v Združenih državah.................263 Naše podnebje se izpreminja..................263 Obema se je preobrnilo. Ivo..................263 Rastlina, ki najhitreje raste..................264 Največja cvetica na svetu...................264 Ogromna goba......................264 Kje pade največ dežja............*.......264 Največ njiv.......................264 Zdravljenje ozebline....................264 Vrednost dragega kamenja..................264 Pes — rešitelj......................264 Kako se izpreminja število prebivalcev...............287 Velikost cerkvä......................287 Najmrzlejši kraj v Evropi ............... ... . 287 Moč žuželk.......................287 Ob sklepu šestega letnika...................288 Glasba. Zimska pesem. A. Kosi...................47 Mladi ljudje. E. Adamič...................95 Zima beži. A. Kosi....................120 Koklja. F. S. Gomilski...................167 Anda. J. Kiferle.....................215 V slovo. 7. Kiferle....................262 Podobe. Siroti.........................................4 Ah, to je šlo!............................................7 Mir ljudem na zemlji! ..................12, 13 Vjfnovoletni noči...........■..........21 V zimskem jutru........... ■...........31 Brzojav........................34, 35 Veselje povodnega moža...................36 Prijateljev Silvester.........-.■............42 Zaprta! , .......................54 Strah pred smrtjo.....................62 Prijatelja.........................67 Erna.........................80 Gospod in njegovi učenci................. . 84, 85 Boris............... . .........89 Smeh in jok.......................93 Sam.........................103 J. J. Strossmayer................... 108, 109 Za mehurčkom . ......................111 Budnica . ......................113 Ljubica in Zdravka.....................126 Kako dobimo dež.....................132 Divji petelin.......................138 Žigatov Primož......................150 Razbiti vrč . . ■............-........152 Odločilen lučaj................156 Prvi izprehod..............>.......164 Vesela vožnja .......................175 Obleganje.......................180 Na paši........................187 Hiša v Kranju, kjer je Prešeren umrl...............195 Med šibami.......................199 Prešeren........................203 Prešernova rojstna hiša....................207 Prešernov nagrobni spomenik . , , .........:.....211 Prešernov spomenik v Ljubljani.................213 Zvesti pes.......................221 Zadovoljni zamorček....................223 Vsak začetek je težak..........:.........229 Deklica na klopci.....................234 Prijateljev Muha.....................247 Žalujoči Rudolf......................252 Razstava učil v Ljubljani................. 256, 257 Oospodek.......................260 Stroga učiteljica......................261 Pelargonija..................... 270, 271 Maričica...................... 276, 277 Božično drevesce .....................282 Povratek........................286 Stev. 1. V Iijubljani, 1. pposinca 1905. Leto VI. jet veti večer, sveti badnjak, čas, ko se godijo čudesa — šepeče z drevesi jih zrak, govore jih z zemljo nebesa . . . Tja v sveto mesto Betlehem misli romajo svete: Marija z Jožefom Luč ljudem — povila je v jaslice Dete. Iz teme ustvaril Kristus je dan. šum zmage šumi nad gorami. Glas orgel mu v slavo poje ubran pri polnočnici v božjem hrami . . . Vse v cerkev hiti — le Jure, ta ajd, priprl je duri v vežo, črez ramena torbo in puško — pa hajd! -na badnjak za zajci na prežo! Sede na štor . . . Mraz reže mu v nos, a život mu drgeče vročine, iskri se veliki in mali voz, na nebu kolo Katarine. Bome, puško risano Jure drži — a tam pred njim — kaj pleše? Oči krvave, koščene pesti — na Klek tako jašejo veše. Badnjak. (Belokranjska.) Sveti večer, sveti badnjak, čas, ko se godijo čudesa . . . Kristjan k polnočnici hodi vsak, s človekom govorijo nebesa . . . A z Juretom ne! Le škrat zlobiv kot Kurent se spačen mu smeje, s koraki velikimi gre sredi njiv, nad Juretom plane vrh veje . . . A Jure junak je, in puško na strel k licu prisloni zdajci . . . Glej, zajec ... še tri je zadaj naštel ., Kaj tri? — Nešteti tam skačejo zajci! Bogu se izroči . . . Hajd, puško preč, ubriše domov jo črez polje. — Aj, zlomka, zajec vrhu pleč skoz suknjo do kože ga kolje. Vse vprek kriči: Hajd, hajd! — in v plesu vrti kolobarje: Kristjan ti nisi, ti si ajd, hajd, Jure, na svete Višarje! Gržunov Mate mu reče: Prav, prav, Jure, se ti je godilo, še enkrat tako, iti spak za rokav povleče te s seboj na kosilo! Fran Zgur. SiFOti. Spisal Andrej Rape. I. ojdita mi že spoti ! Saj pravim, ti otroci ! Večna nadlega so. Človek nima nikdar praznih ušes! Ven se mi poberita, sicer!..." In zavzdignila je osorna teta roko ter namerila na Silvo. Tončka jo je pogledala proseče. Oko ji je bilo solzno. „Ljuba tetka," je rekla, „pustite naju k mamici! Ah, k nji bi šla tako rada! . . ." Blažičevka je bila vdova. Mož ji je umrl pred letom. Živela je skromno, a srečno s svojima nedoraslima hčerkama v stari napol podrti bajti. Delala je, kar so ji dopuščale slabotne moči. Perica je bila. Po vse dneve in noči je prala in likala, likala in prala. Ob tem delu pa se je bila jako prehladila. Moči so ji pojemale. „O, večni Bog," je često vzdihovala. „Ne pošlji mi bolezni; kaj bi bilo z mojima otrokoma?" Nekega dne pa je vendar morala v posteljo. Tako je bila oslabela, da ji ni bilo tudi ob največjem samozatajevanju več mogoče iti na delo. Otroke, lastne otroke gledati lačne in ne imeti skorjice kruha, da bi jim potolažil glad — ah, to je hudo. Najhujša je ta bol v življenju matere ali očeta. In tudi za Blažičevko so prišli taki obupni, grozni dnevi. „.Silva, stopi tja dol v vas in povej teti, da jo prosim, naj pride k meni !" „Oh, mama, teta je tako huda!" je vzdihnila hčerka. In zajokala je Tončka: „Tete ne maram ..." „Tončka, tam vzemi stolček pa sedi sem k moji postelji, in počakava, da pride Silva s teto, ki nam kaj skuha." Kašelj je posilil Blažičevko. V srcu pa ji je bilo tako neznansko hudo. Uprla je ljubo svoje oko v Tončko. „Smrt" — je potihem zamrmrala mati. „In kaj bo z otrokoma? Jaz umrem. Preneso me tja k sv. Urhu. Kako prijeten bo počitek!" Nekaj blaženega ji je leglo na obraz. „Počiti, da, počiti! ... A otroka!" — In srce ji je hotelo počiti v bolesti. Silva je prišla s teto. In ostala je teta pri Blažičevki in gospodinjila, karala in tepla otroka, ki sta se jo neizrečeno bala. 3 K5- Prišlo je naposled, kakor je pač moralo priti. Blažičevki se je bližala zadnja ura. Svoja otroka je priporočila sestri. „Oh, bodi jima ti mati," ji je dejala večkrat. „Imej ju rada. Dobra otroka sta. Tebi ju izročam, od tebe ju bom terjala nekoč. Izpolnuj mojo oporoko !" In nekaj dni pred Božičem so zazvonili zvonovi v farni cerkvi sv. Urha. Blažičevka je umrla. Silva in Tončka sta bili siroti brez matere, brez očeta. Pričelo se jima je povse drugo življenje. Psovanje, palica, porivanje iz kota v kot, kričanje — tako je bilo sedaj njiju življenje. „Mamica, oče, kje sta?" je jokala Tončka. „Vzemita naju k sebi!" je zdihovala Silva. II. Božič — to je vesel čas ! Vsi ljudje se ga radujejo, vsi ga komaj čakajo. Ali našima znankama ni bil Božič vesel. Ni bilo več matere, ki ju je toliko ljubila, ki sta jo imeli tako radi. Tiho sta sedela otroka pri peči, a teta jima še nocojšnji večer, ko oznanjajo angeli mir vsem stvarem, ni prizanašala s psovkami. Iz vasi je prihajalo veselo vriskanje radostnih in srečnih otrok. Pri Blažičevih je bilo pusto, temno, prazno. Medla luč je brlela v sobi. Star lonec, ki je ostal zunaj pred pečjo pod ognjiščem, ni bil napolnjen kakor vsako leto z žerjavico. Mamičinega glasu, ki je otrokoma tako blažil srce, ki je tako veličastno, skrivnostno odmeval po prostorih ljube hišice vsak božični večer v iskreni molitvi — tega ni bilo več. Rezek glas tetin, ki je jezno hodila iz kota v kot in pospravljala po hiši, je odmeval po praznih prostorih, praznih, saj ni bilo več oživljajoče mamice v hiši. „Teta, mama je nama pripovedovala vsako leto o ljubem Jezuščku," se oglasi boječe Silva. „Povejte nama, ljuba tetka, še vi kaj lepega, lepo prosiva!" „Prav čas imam sedaj!" odurno zavrne teta ljubko prošnjo. Utihnila sta otroka ter se stisnila v kot. Nežni dušici pa sta jima pohiteli proti nebu, gor k zvezdam, k mamici, ki gotovo tudi danes pripoveduje v nebesih o Jezuščku ter gleda dol na siroti. Molče je sedla teta na posteljo. „Ali tudi jaslic ne napravimo letos?" vpraša tiho Tončka večjo sestrico. „Ne vem! Le tiho bodi, sicer bo teta huda," tolaži Silva sestro. Na postelji je teta zadremala, omahnila nazaj in trdno zaspala. „Silva, ali bi se nama v gozdu Jezušček resnično prikazal, če bi ga šli iskat?" prične zopet Tončka. „Seveda! Prav gotovo! Umrla mamica je pravila tako, pa bi ne bilo res?!" „To mora biti lep!" šepne Tončka. „Tako rada bi ga videla! Prosila bi ga tudi, da pošlje ljubo mamico nazaj k nama." „In morebiti bi jo poslal," de Silva. „Jezušček je še posebno usmiljen na božični večer. Mamica je pravila, da izpolni na ta večer vsako željo. Celo drevje si sme kaj želeti, in vse se mu izpolni." l* „Kaj, drevje si tudi kaj želi?!" „Vidiš jo! Ali se več ne spominjaš, kako je pravila mamica o tisti jelki, ki je samevala sredi velikega gozda in jokala po sestricah? In priple- sala je po zraku mehka snežinka ter jo tolažila Zahrepenela je jelka, da bi bila rada božično drevesce, ki bi delala veselje otrokom in gledala njih -jm 5 cvetoče, vesele obraze. In prišel je gozdar, iskal in izbiral ter izbral ravno njo za božično drevesce. Jezušček mu je vdihnil to misel." „Pojdiva ga iskat, Silva!" — In odšla sta otroka v jasno božično noč. III. Nemirni srčeci sta se deklicama upokojili pod jasnim božičnim nebom. Vsa priroda, veličastna v tihi svoji krasoti, vse obnebje tako neskončno lepo, vsi veliki svetovi na njem — vse je pelo, ah, pelo lepe božične pesmi, kakršne je pela mamica vsako leto. In v lepih otroških sanjah je stopal angel božji dol k njima. Mati ga je bila poslala doli z nebes, da pozdravi in potolaži siroti. Pa jih je vedel dalje, dalje Jezuščku naproti, ki sta ga iskali, dalje pod jasno nebo, pa jih je privedel tudi nazaj do domače hiše. Mraz jima je bilo, saj sta bili lahko opravljeni. Pred kočo sta obstali, in izginilo je iz duš ono blaženstvo. Medlo so padali skozi okno žarki brleče luči na deklici. Silva je sedla v zatišje k hišni steni, objela Tončko, in pogovarjali sta se o mamici in Jezuščku . . . V koči je spala teta. Objele so jo zlate sanje. Jasna kot ta lepa božična noč se je razprostrla pred njo njena mladost. Lepa je bila, neskončno sladka. In čula je v sanjah znano pesem iz otroških dni. Sama jo je zopet pela kot takrat . . . Kmalu pa se je razlila noč nad njenimi zlatimi sanjami. Zašepetal ji je glas : „Glej ! Tvoje srce je trdo in mrzlo. Prav v sredini tega srca spi pa le še nekaj, kar je živelo v njem nekoč v tvoji mladosti. Morda se še oživi kdaj ! Morda se še kdaj vrne vanje tista sladka mehkoba, tista hčerka nebeška, ki ji pravite zemljani — ljubezen. Morda! Izgubljena še nisi." Odprlo se je okno, in dvoje neskončno žalostnih oči umrle sestre je gledalo v prazno kočo ter iskalo ljubljena otroka. Videla je teta, kako je zavzdignila umrla sestra desnico. Čula je njen glas, njeno tožbo: „Ali tako izpolnuješ mojo oporoko?!" V linah se je oglasil zvon. Teta se je zbudila. In kako se je zbudila? Vsa prenovljena je bila. Srce jo je z neznano silo vleklo k sirotama. S postelje vstane. Otrok ni. Skoči k odprtini v zidu ter gleda v jasno noč. Tam zunaj pod oknom, kamor je svetila medla luč, sta bila otroka, vtopljena v čarobno noč, napajajoča se z jasnimi spomini. „Ubožici!" je šepnila teta. „Precej, kar precej jima moram pričeti vračati z ljubeznijo, kar sem jima storila zla s trdosrčnostjo in odurnostjo. O, sestra! Tvojo oporoko hočem izpolnovati vestno, čuješ, vestno!" In prižgala je božične Iučce okolo jaslic, ki jih je bila vzela iz skrinje in jih postavila na mizo. Porazložiia je nato vse, kar je imela lepega v stari skrinji, po mizi, da obdari na nocojšnji večer siroti. In poklicala ju je potem gorko, materinsko: „Silva, Tončka!" Duša ji je bila vroča, rajska slast jo je napajala. Začudeno sta zrla otroka teti v obraz, zakaj tako prijazno ju ni še nikoli poklicala. Okolo srca jima je postalo gorko. -5-4 6 Hg- Ab, to je šlo! . . . Spisal Ivo Trost. udi Božič je minil tisto leto brez snega. Nekoliko dolgčas je bilo po njem, zlasti otrokom, ki so ga gledali samo na vrhovih daljnih gora in pa naslikanega na strehi pastirskega hlevca, ki je bilo v njem božje Dete. Mrzlo je pa bilo, in led je ostal, kamorkoli je kanila kaplja vode. Ob Novem letu se je pa vreme nekam zjužilo, in sneg je padal izpod neba, kakor bi pospravljali obleko vsi berači hkrati na svetu. Tako se je navadno izražal, kadar je hudo snežilo, Beličev ded, ki je bil vnukoma Izidorju in Heleni že začetkoma zime napravil lične sanke, da se bosta drsala na njih, ko pokrije zemljo bela odeja. Pri Beličevih so bili imoviti, pa so dali sanke lepo pisano pobarvati — zeleno in rdeče. Prostora na njih je bilo pa samo za dva, tako je še pri nepobarvanih saneh preudaril sosedov Ivan, ki so mu bile sicer sani jako všeč. Ivan — Strgulčev so mu rekli — je imel ubožne starše in nikakih sani. Tisti večer potem, ko je videl lepe pisane sani pri Beličevih, je sanjal, da ima tudi on sani, pa drči za Beličevima po gladkem snegu. A prebudivši se, je zajokal, ker se je zbal trenutka, ko bo gledal samo oddaleč, kako se Beličeva drsata na pisanih saneh. Bil je priden učenec, in Beličeva sta se učila le tedaj najlažje, ko se je učil Strgulčev z njima. Zato je bila pa tudi splošna žalost zaradi premajhnih sani in splošna skrb, kako bi odpravili to neljubo napako. „Dorče", se pošali neki dan Izidorjev oče, „boš pa gledal, dočim se bosta drsala na naših saneh Helena in Ivan?" „Pa ne bom, očka!" se nakremži sinko, in lice se mu nategne tako na jok, kakor se je nakremžilo nebo tisti večer pred snegom. „Sam praviš, da si raztresene glave. Ali hočeš z njo padati s sani v sneg, da raztreseš še tisto malo, kar šiloma stlačiš vanjo?" Temu se Dorče ni upal ugovarjati, a še manj se je maral odpovedati težko pričakovani zabavi na saneh v snegu. No, konec vseh koncev je bil, da je imel nekega jutra Strgulčev tudi nove sani. Niso bile sicer pisane in tudi barvane niso bile, a dovolj trdne in kovane z železom kakor Beličeve. Saj so mu jih tudi tam dali napraviti, ker ni bilo drugače miru. Tako so z združenimi sankami težko pričakovali že davno zaželenega snega, da bi se veseli drsali na njem. Izidorja je skrbela samo glava, ker so ga še vedno dražili doma, da raztrese v sneg še tisto malo znanja, kar ga je doslej s težavo spravil pod streho. Snežiti je pa začelo starega leta večer, snežilo pozneje vso noč brez ozira, da staro leto nima v novem nobene pravice več, in tudi še novega leta dan, kakor bi ne mislilo prav nič več nehati. A kdo je mogel čakati s pripravljenimi sankami, da se zvedri vreme? Kdor je junak, se ne zmeni za pest snega — med prijatelji. Mraza smo pa že navajeni. „Pojdimo, le pojdimo!" je donelo po hiši takoj popoldne kakor v panju pred rojem. Tudi Strgulčev je silil s sankami v sneg in zatrjal : „Mene ne zebe nič, prav nič, še vroče mi je!" Branili so mu, seveda, a kdo naj ubrani tej živi sitnobi? Oblekel se je nekoliko topleje, zavil črevlje v stare krpe in v dve gubi stisnjen odrinil s sankami k sosedu. Tedaj je bil tudi pri Beli-čevih pravde konec: sitna že doslej kakor muhe v pasjih dneh, se poslej nista dala več krotiti. Lenko so skrbno zavili v topel kožušček, in v lični čepici je bila prav krasna igračka. Tudi Izidor se je okomotal z rokavicami, gorko suknjico in novo kučmo, ki jo je skrbno potiskal na glavo, češ: ako padem, se vsaj tako ne pretrese glava v kučmi, ki je mehka kot puh. Če se pretrese glava samo nekoliko, ne bo morda škodovalo : potem pojde lažje in še več noter. Srečno so prigomazili na hribček pod Beličeve hraste. Tam bi se moralo začeti največje veselje, pa je bilo že vsem tako jako vroče. Toda vztrajnost velja! Po zmrzlih tleh je škripal sneg, in burja je novega nasi-pala v lice. A kdo se boji? Sedli so na sani: Beličeva dva naprej, zadaj Strgulčev. Ah, to je šlo! . . . „Hi-hi-hi! Hop-hop-hop !" je zadaj vpil Ivan, ki je imel glavo zavezano v materino temno ruto kakor dimničar. „Hi-hi! Ho-hop!" so drčali v dolino, pa kako? 8 r«- Prvi je zletel s sani Dorče. Slabo je krmaril z nogami, pa ga je vrglo, ker je šlo tako bliskoma. Lenka je ostala sama na sankah, in še je šlo . . . „Hi-hi-hi! Hop-hop!" Strgulčev Ivan se je zadaj komaj lovil na saneh. Lenka je zaradi jadrne vožnje izgubila čepico, in še je šlo v dolino, toda veseli : „Hi-hi ! Hop-hop !" se je izpremenil v „O joj, joj-joj ! Pomagajte ! Očka, mama, ma-ma-a!" V dolini se je Ivan vendar ustavil — čisto sam. Tako naglo ga je neslo mimo Lenke, da ni videl, kdaj so jo njegove sani vrgle v stran, da se je milo jokaje pobirala v snegu. Na ves glas začne klicati : „Dorče! Lenka!" Kakor odmev iz daljave mu je donelo nekaj slabotnega glasu izpod Beličevih hrastov gori sredi hriba : „Ivan ! Ivan !" Potolažen, da so se do-klicali, pobere sani in gre iskat ona dva. Rdeči v lica, razkriti, v lase se jim je mešal sneg, mokre roke so si hukali, in ušesa so jim gorela, ko so bili po večkratnih klicih vsi trije skupaj in se — smejali. „Ali se pojdemo še?" vpraša Strgulčev junaško. Dorče ga pa zavrne: „Danes ne več. Pretresel sem si glavo in ne vem —" „Samo mojo čepico še poiščimo v snegu !" poprosi Lenka, „potem pa domov, oh, samo domov!" Ne lahko, vendar so našli čepico napol mokro v snegu in hiteli domov s ponesrečene vožnje, ponavljaje moško in samozadovoljno: „Ah, to je šlo, pa kako?" Tudi Belič in ded sta se smejala, ko sta videla, kako junaško so se držali in kako skrbno zbirali „raztresene ude" po snegu. Ko se je Dorče nekoliko osušil, je že prišel Strgulčev — tudi preoblečen, a s knjigo pod pazduho. Dorče ga pogleda, in umela sta se: tudi on vzame knjigo, da skupno poizkušata, če bo sploh še kaj držala danes tako nemilo pretresena glava in koliko je še ostalo v nji. Lenka se jima je smejala. Ah, to je šlo, in nič Dorčetovega znanja ni ostalo v snegu. Še drugi dan v šoli je šlo gladko, po šoli pa zopet na sani — mlada kri. cMladi šolarček. Se mlad se vam zdim, že v šolo hitim, na klop gvem sedet in štejem do pet. glasan, nagajiv, tam v kotu stoji, na jok se drži. JCdor je nepazljiv. brž k roki roko pred sebe lepó! JCo zvon pozvoni, odmolimo vsi, Ji jaz bom samó poslušen lepó, tako še nekoč učen bom na moc! S. £. Mladi Voznik. Spisal Juraj J'angrac. omarjev Janez je peljal debele smrekove hlode na Rakek. Šel je pri konjih ter brezskrbno pokal z bičem. To sta pretezala in vlekla suhljata konjiča, to je stokal in ječal težki voz, to so cvilila in škripala skoro vegasta kolesa! Kar hipoma se težki voz nerodno zaziblje, nekaj nenavadno zahrešči, konja se ustavita. Janez pogleda. Sredi ceste leži sneto prednje kolo. Voz z debelimi hlodi se je nagnil na stran. „Jov, kaj bo pa zdaj?" zavpije Janez, ko to vidi. „Jov, kaj bo pa zdaj?" zavpije prestrašen, a odgovoriti si ne ve . . . Seve, to ni taka reč, če se sname kolo in nagne voz. Druga je, ko je treba vzdigovati voz in nasajati kolo, zlasti še, če ni rok, ki bi zmogle kaj takega. Kaj bo on, Janez, še skoro pastir! Ko bi tudi čutil velikega hlapca moč v svojih udih, bi bile njegove roke le prešibke, da bi vzdignil, da bi nasadil in spravil v pravi tir, kar je izgrešilo pot. To je predobro vedel Janez; zato je zajavkal, zato je zavpil ves prestrašen, v velikih skrbeh: „Jov, kaj bo pa zdaj? Kaj bo pa zdaj? . . ." „I — kaj? Dol zvali hlode, pa bo, dol jih zvali, pa se bo privzdignilo, pa se bo nasadilo." Tako mu je nekaj reklo. A Janezu se je zazdelo, da to ni pravi glas, da to ni dobri glas. Kako tudi? Doi bi že šli hlodi, dol; a kako bi jih pa potem Janez spravil na voz? To, to! In prepričan je bil, da tega ne sme storiti, hlodov ne sme spravljati z voza; a drugače si pa tudi ne zna pomagati siromak. Zdajci se zopet zaziblje težki voz, zopet nekaj čudno zahrešči. — Janez zamiži od strahu. Ko pa se zopet odpro njegove preplašene oči, vidi, kaj se je dogodilo: voz se je nagnil, in os, ki se je bilo z nje tako nepričakovano izvilo kolo, je zapresketala v cesto ter se, ker sta konja pretegnila, zarila globoko vanjo. „Jov, jov! Uf, uf!" zastoče tedaj Janez ter se še bolj v strahu in še v večjih skrbeh povprašuje: „Kaj bo pa zdaj? Jov, kaj bo pa zdaj? . . ." Pa mu zopet nekaj reče tako, mu reče: „1 — kaj bo1? . . . Izprezi, Janez, izprezi in pojdi domov in pokliči domače. In domači bodo prihiteli, več rok bo prijelo, pa se bo dvignilo, pa se bo nasadilo. Le izprezi Janez, domov pojdi, pa bo." — A Janezu se je zopet zazdelo, da to ni dobri glas, da to ni pravi glas. „O, domov pa že ne!" vzklikne in maje z glavo. Pred oči mu stopi, kaj bi se utegnilo zgoditi, ako bi slušal ta glas. Jojmene, to bi rentačil gospodar, to bi ga podil od hiše. In — križ božji! — to bi tarnala in jadikovala njegova mati v koči tam za vasjo, venomer bi mu pravila, venomer bi ga povpraševala, če bi res moral od hiše: „Janez, pa kam pojdeš zdaj za kruhom? Lej, doma ga ni, niti skorje ne, a tvoji zobje so čvrsti, tvoja usta zdrava. Kam pojdeš za kruhom zdaj, Janez, kam?" — Tako bi ga povpraševala venomer, a on tega ne mara, za nič ne mara; zato reče: „O, domov pa že ne, domov pa že ne, domov ne smem! . . ." Domov torej ne sme, naprej pa ne gre; kaj preostaja potemtakem drugega, kakor čakati na licu mesta? Morda pa le pride usmiljen človek, ki mu odpomore. Morda pa le pride rešitev. Konjem vrže Janez detelje, sam pa se nasloni na plot in s povešeno glavo in z žalostnimi očmi čaka, čaka . . . Hipoma začuje v daljavi voz. Janez se oveseli. Čakal je na človeka, ki bi mu pomagal, ah, in zdaj prihaja! E, bodi si že kdorkoli, o tem ni dvoma, da bi mu ne pomagal. Saj ko bi bil on, Janez, cesar, bi stopil iz zlate kočije in pomagal siromaku. In kdor se mu bliža zdaj, je manj ko cesar, zato mu bo še prej pomagal. Tako si misli dobri, neizkušeni Janez. Pa se pripelje mimo debeli vaški krčmar. Mirno in složno so počivali njegovi obilni udje na mehki žimnati blazini v koleslju. Ni se ozrl ne na levo ne na desno. Kakor živ kip je sedel na vozu, ne meneč se za ves svet. Janez se odkrije, a debeli vaški krčmar v svoji zložnosti niti ne odzdravi, kakor bi se spodobilo, samo z očmi trene in z glavo nakratko pokima, češ, je že dobro, Janez, kaj bi se tukaj na samem odkrival, ter se odpelje naprej. Pravzaprav je rad videl krčmar, če so se mu odkrivali na primer ob nedeljah in praznikih pred cerkvijo, da so videli in vedeli, kdo in kaj je on; a če ga je kdo srečal na samem, mu je bilo ljubše, če ni snel klobuka pred njim; mu vsaj ni bilo treba zastonj odpirati ust in klobuka brez potrebe privzdigovati, da bi odzdravil . . . Janez se je torej odkril. In ko se je odkril, je prosilo vse na njem : „Pomagajte, pomagajte!" Njegova ustna so se zaokrožila na prošnjo, njegove oči so zrle proseče, njegov obraz, vsa postava — vse, vse je glasno klicalo in vpilo: „Pomagajte, pomagajte! . . ." A debeli vaški krčmar ni videl kraj ceste siromaka, ki prosi, izteza roke. Ne gane ga njegovo solzno oko, njegov proseči obraz; on le trene z očmi in nakratko pokima, ko ga pozdravi Janez, ter vozi mirno dalje kakor da bi niti opazil ne bil tega mladega voznika kraj ceste, ki prosi, -94 11 •<- prosi, prosi ... In ko se je že odpeljal za nekaj streljajev dalje, tedaj se šele zbudi iz svoje zložnosti, tedaj šele zazna, kaj se je pravzaprav pripe- . tilo Janezu. In tedaj se mu odpro usta in reče brez čuta, brez srca: „Saj sem res nekaj videl, saj se je res nekaj pripetilo temu nerodnemu Janezu." Tako je rekel brez čuta, brez srca. In ko je to izrekel, je že skoro pozabil, kar je bil zagledal in kar je bil izrekel. In mirno je gledalo zopet njegovo oko v svet, mirno in brezskrbno. Janez je žalostno gledal za odhajajočim vozom. Misel, da je krčmar pregosposki, da bi se skobacal z voza in mu pomagal vsaj s svetom, če drugače ne, mu je delala srce lažje. In čakal je zopet, čakal pomoči in rešitve . . . Zdaj ni čakal dolgo. Kmalu zagleda voz, ki se leno pomika izza ovinka. Za vozom stopa v negotovih korakih voznik. Guga se in ziblje. Bržčas je tako utrujen, da ga premaguje zaspanec. „Pa ni to naš?" vzklikne črez nekaj časa Janez in ploskne z rokami, nepremično zroč tja, odkoder prihaja voz. A čimbolj se bliža voz, tembolj se jasni Janezu čelo, tembolj mu žare oči. Spoznal je že skoro, da je resnica, kar se mu je bilo le dozdevalo pred trenutkom. „Naš je, naš veliki hlapec, ki pelje hlode na Rakek," reče skoro utolažen. In prijetno čuvstvo ga obide, prijetno čuvstvo, ki mu sili kri v glavo, gorkoto v ude. „Prihaja! . . . Hvala Bogu, rešen sem, pomoč je tu, on prihaja, veliki hlapec! . . ." Velik kamen se odvali mlademu vozniku od srca. Veliki hlapec privozi do Janeza. Konja se ustavita, menda sta hotela opozoriti hlapca na nezgodo. Vranec, ves poten, celo zahrska in zarezgeče kakor da bi zaklical zaspancu, ki je kolovratil za vozom : „Požuri se, brate in pomagaj sotrpinu!" Hlapec se vzdrami ter privzdigne bič, da bi pognal konja, a v tem hipu mu zastanejo zaspane njegove oči na Janezu, ki je slonel ob plotu, a ne več tako potrt in s prosečimi pogledi, marveč z zaupnimi očmi in skoro vesel. — „Cepec, kaj pa delaš tukaj?" zavpije hlapec. „Zdaj bi že lahko valil hlode na Rakeku." A komaj to izgovori, že ve, kako in kaj. „Tak' tako!" se začne jeziti tedaj. „Sredi ceste gre zvrnit, zanikrnost zanikrna. Vidi se, da si Komarjevega Janeza Janez. Kaj takega se meni še živ dan ni pripetilo." „Nesreča, nesreča," hiti Janez in gleda in posluša, kaj ukaže veliki hlapec, da bosta najprej uredila, zakaj to mu ne pride niti na misel, da bi utegnil hlapec, dasi je ves kozji, kolikor ga je, posnemati debelega krč-marja in pustiti Janeza na cedilu. „Ha, nesreča! Rečeš lahko, kar hočeš. Jaz pa pravim: zanikrnost, zanikrnost, Janez, ta je kriva. Še toliko ne, da bi gledal nazaj, kakor bi se spodobilo in bilo prav, da bi vedel, -če se tega Jurčka še vse drži ali ne; ampak le kar naprej drči in brenči, zato pa je tako! — Umakni se mi s pota ti in tvoja brklarija! Umakni se mi, ti rečem, da grem naprej, butec!" Ko Janez to sliši, vpraša v skrbeh: „Kaj mi ne boš pomagal?" -»i 14 us- „Ha-lia-ha-ha!" se zasmeje veliki hlapec in reče: „Meniš li, da sem padel na glavo? Imam s svojim vozom preveč posla, nego da bi utegnil še nate paziti in te vleči iz blata, ti dveletno otroče. Sicer pa sama tako ali tako ne zmoreva, da bi dejal : pomagano je, poženi ! Zato se pa umakni, pravim, da grem vsaj jaz dalje." Janez prebledi: „Jäzes, kaj mi res ne boš pomagal?" „Če rečem: ne, tak' ne!" „Kaj pa naj počnem sam?" „Kar hočeš! Če drugače ne gre, pa izprezi in lezi v senco in prespi ta čas, ko bomo drugi trpeli. Kdo ti pa kaj more? In svet se tudi ne bo podrl zaradi tega." „Jäzes, kaj bo pa rekel gospodar, če ne pripeljem hlodov na Rakek?" „Kaj bo rekel? — Jezil se bo, da bo rdeč ko kuhan rak ali ko razdražen puran, kadar „vozi kočijo." No, in če poči od jeze, pa poči, nič hudega; pojdeš pa drugam služit, dela in služb je dandanes, Bogu bodi potoženo, tako preveč. In po gospodarju tudi ne bodo — bogve kako — žalovali in pretakali solz. Ha, prava reč, če bo enega hudirja manj na svetu! . . ." Tako je rekel veliki hlapec in pognal. Voz se je zopet leno pomikal dalje. Za vozom je takisto leno stopal hlapec, ki se je kmalu začel zopet gugati in „meriti cesto," menda od utrujenosti in zaspanosti, kakor je sam večkrat pravil nagajivcem, ki so mu oponašali poliče, ki se z njimi tako rad brati ter jih zvrača kar na dušek. Gugal se je torej zopet in „meril cesto," za prošnje in vpitje nesrečnega Janeza se ni zmenil; zgornjo ustnico je bil položil na spodnjo in — molčal . . . kakor vselej, kadar se mu ni zljubilo izgubljati po nepotrebnem besed. Še ozrl se ni več nazaj. „Jäzes, Jäzes!" je javkal Janez, stopical ob vozu kakor na iglah ter si mei in vil obupno roke. Ah, niti domači hlapec mu ne pomaga, niti domači hlapec, sotrpin, sobrat . . . In ko tako javka, javka in stoče, pa mu od nasprotne strani poči na uho trombe glas. Skoro nato se pokaže krdelo vojakov, ki koraka naravnost proti Janezu. Zdaj potegne poveljnik svojo svetlo sabljo iz nožnice, jo visoko dvigne in nedaleč od Janeza zavpije: „Stoj!" Kakor bi odrezal, obstoji vse krdelo in se ne gane. Poveljnik se nato obrne proti moštvu in zapove: „Deset minut odmora! Na tla! Telečnjake stran!" — Na mah so popadali vojaki ob cesti na tla, si odpenjali telečnjake in se hladili. Prihajali so daleč, daleč tam iz druge dežele. Bili so vsi mokri in prašni. Tudi poveljnik je padel kraj ceste na rušje ter si brisal silni pot in prah z vročega čela. Po Notranjskem se vrše skoro vsako leto vojaške vaje, in tedaj kar mrgoli vojakov po nekaterih vaseh. Kolikrat jih je že videl Janez, nič novega ni bilo to zanj, a vendar je pozabil za hip na svojo nesrečo, ko jih zagleda zopet danes. Vojake je vedno rad gledal in kakor vselej, tako se je tudi to pot kar zazijal vanje kakor da bi jih ne bil videl še nikdar v življenju. -©h 15 f-s- Zdaj zagledajo tudi vojaki njega. „Temu se je pa pripetila nesreča," pripomni eden. Vseh oči se obrnejo na Janezov voz. „E, siromak je, sam ne bo zmogel; pojdimo mu pomagat," jih reče več in hkrati jih vstane več. Celo poveljnik je vstal in šel bližje. „E, siromak je tak-le pobič, ki si ne more pomagati," si rečejo in pristopijo k vozu. In krepke njih roke so poprijele, in dvignil se je voz in kolo nasadilo. In ko se je to zgodilo, so rekli: „Pobič, zdaj pa le jadrno naprej, da dojdeš še druge voznike." To so rekli, pa so zopet polegli po rušnju. Janez je gledal, gledal. Ni vedel prav, kaj se godi, še manj, kaj naj stori, kaj naj reče. Pri srcu se mu stori milo, ko vidi, da gredo ti izmučeni vojaki, sami najbolj počitka potrebni, njemu pomagat. Milo se mu stori, in jok ga duši, in besede ne spravi z jezika. Le roke vzdiguje in z rokami se zahvaljuje. Vojaki pa mu kličejo: „Le jadrno naprej, le jadrno naprej ti, mladi voznik . . ." Janez pogleda še enkrat po usmiljenih vojakih in požene. A zdaj ne poka več, solze si briše, solze, ki glasno kličejo: „O, hvala, hvala, dobri vojaki! Bog vam povrni, mladi voznik vam ne more!" * * * Na Rakeku je vprašal veliki hlapec Janeza: „Pa kako si delal, kako, da si vzdignil, da si nasadil in da si pripeljal semkaj, kaj ?" „E, vojaki so boljši kot vas eden; ti so mi pomagali," je odgovoril Janez. „Ti?!" je rekel hlapec začudeno in gledal mrko po voznikih. Z Janezom ni pregovoril nobene besede več. <- Roka se raztogoti in reče: „Nihče drugi mu ni povedal tega nego uho!" In komaj je petelinček zevnil enkrat, je padla roka z vso jezo na uho in mu še hotela pokazati Benetke, da je ni zdramilo iz jeze neusmiljeno vpitje petelinčka-huzarja. Izza plota je namreč segla po njem druga roka, ki je takisto kuhala jezo, ker ji vedno krevči in krade spanje. Hipoma se je umirila v roki razburjena kri in prijazno je pogladila po ušesu, češ, oprosti, saj nisem mislila tako hudo! A kaj to pomaga, ko je po ušesu tako šumelo in vršalo, da ni bilo razločiti nobenega določnega glasu. Tudi roka je čutila to brenčanje. Bilo ji je, kakor bi godovali v nji sršeni. „Pojdiva pogledat, kaj je sedaj s petelinčkom !" reče roka, da se razmisli in si kakorkoli prežene tisto čudno drnavsanje in začuje od ušesa zopet kakšen lepši in veselejši glas. Tako prideta k sosedu. Stopita v kuhinjo. Na ognjišču zagledata nesrečnega petelinčka, ki je brez srpastega repka in blestečega ovratnika žalostno ležal v ponvi. „Čakaj, malo te pa le moram!" reče roka in seže v ponev. Ali kakor bi jo pičila osa, se brž umakne od vroče pečenke, ki ji je opalila kožo na prstih. Ker ji ni hotelo in moglo povedati uho, da je petelinček šele pečen, ker tako cvrči v razbeljeni masti, si ni mogla misliti roka, da jo bo izplačal mrtvi junak, ki je pravzaprav uklonil ponosni vrat po njeni krivdi. Dasi žalostno, se je uho potihem nasmejalo, a med njim in roko ni več pravega prijateljstva. Pes in mačka. Spisal Ivo Blaiič. ujte čudo! — Pes in mačka sta sklenila prijateljstvo in si obljubila večno zvestobo do hladnega groba. Dogovorila sta se, da pojdeta takoj prvi večer na lov. Pes je namreč zapazil, da hodi v deteljo mlad zajček. Poizkusil ga je že ujeti, ali zajček je imel prebrze noge. Zvečer, ko se je že vozila bleda luna po nebu, sta ga čakala v detelji. Tiho sta čepela in prežala na dolgoušca. Zajček je prihitel in jel puliti deteljo. Pes je zalajal, mačka je skočila hipoma na zajčka in ga tiščala z ostrimi kremplji k tlom. Zajček se je poizkušal rešiti. Ali pes mu je pregrizel vrat, da je bil vkratkem mrtev. „Čigav je zajček? Moj! Jaz sem ti dal znamenje za napad, jaz sem ga tudi umoril," pravi pes in pograbi zajčka, da bi zbežal z njim. „Bratec, moj je ! Tebi bi ubežal. Meni se moraš zahvaliti, da je mrtev. Moj je, moj!" je vpila mačka. „Moj je!" „Moj!" Toliko časa sta se prepirala, da je prišlo do praske. Oba sta bila že krvava, ko je pristopil gospodar, ju nemilo potipal s palico in jima vzel zajčka. -SM 21 V novoletni noči W'rM mm MIR IN SREČ« 1 VAMI NOVEM LETU1