Klobasa in miška                        
"i^lobasa in miška sta skupno stanovali ter sta se ^S dobro razumeli med seboj. Če je šla miška na izprchod, je kuhala klobasa; če se je šla pa klobasa izprehajat, je pa miška kuhala.
Obe sta kuhali vedno le zelje, ker jima je šlo najbolj v slast. Kadar je klobasa kuhala, je bilo zelje vedno boljše in je imelo vrh tega zelo prijeten okus. Tudi miška bi bila rada skuhala tako dobro zelje. Zato nekoč vpraša klobaso: »Ti, klobasa, kako pa kuhaš ti, da je tvoje zelje vedno tako okusno in da tako dobro diši?«
126    
Klobasa pa ni hotela izdati svoje skrivnosti ter je samo rekla: »Tvoje zelje je ravnotako dobro kot moje!«
»Ne, ne!« je zavpila miška, »prosim te, povej mi vsaj, kako pričneš kuhati.«
Tedaj se pa klobasa omehča ter pravi: »Ko je zelje prav vroče va. vre, potem skočitn v zelje va tekam v loncu semtertja tako dolgo, da dobi zelje od mene dober okus.«
»Hm,« si misli miška, »tudi jaz bom tako na-redila!«
Ko je bila miška sama doma in ko je zelje vrelo, pumpst — skoči noter in lioče tekati semtertja. Ali: o joj, o joj! Zelje je bilo preveč vroče, in uboga miška se je opekla, da je poginila. Ko je prišla opoldan klo-basa obedovat, ni bilo miške več nikjer. Zastonj jo je iskala povsod, miške ni bilo videti.
Vsede se klobasa žalostna k obedu ter začne po navadi jesti zelje. Ko zajame prvokrat, zagleda v zelju mrtvo miško ter se tako prestraši, da pade v zelje ter se od samega strahu razpoči. No, potem je bilo zelje šele dobro. Toda nikogar ni bilo, da bi ga bil pojedel,                                                 Pleničer