948 Oblačilo pisave Zamegljevati ali brisati svojo etnično identiteto je nenormalno, bežati iz nje pa je neredko eksistenčna nuja. Ohranitev. V to te izsilijo razmere izjemno žgočih družbenopolitičnih pomenov pa tudi zelo stvarne in konkretne, čisto fizične danosti, da se na tihem izseliš (emigriraš) kot svoje dni Voltaire, Rilke in toliko drugih pred njima in za njima. Na to trpko rešitveno pot je šel tudi Trubar, ker so bile pač časne razmere doma uničujoče. Cankar, ki ga omenja anketa, je bil netopirsko bitje, čez noč na Dunaju (Ottakringu), čez dan v domači pokrajini, ki seva skoraj do pet megavatov monotone melanholije v negibnih slikah nedelj z ljudmi od maše ali k maši, toliko čudno zabuhlih naravnih smrti in samomorov, redkih bolezni in medsebojnih konfliktov brez logičnih kadrov v razrešnici tega sanjskega filma. In iz tega je tudi naša literarnost, ki je bolj amputacija neba in zemlje po delih... Največji emigranti med nami pa se zatekajo celo v paranojo kot možni svet svoje obstojnosti, da prežive. (Kogoj, Arrabel, Beckett, Rimbaud...) Da omenim le nekatere od teh tipičnih emigrantskih primerov, ki so jih v tej odločitvi izselitve pogojevala duhovno-fizična uničenja njihovih časov in njihovih prostorov s svojim neduhovnim redoljubjem ter pokrajinskim mišljenjem, ki je pri nas in tudi drugod že pravo pravilo obstoja in ki ga je (to redoljubje in to krajinarstvo) tako tenkočutno stiliziral Thomas Bernhard v znanem diptihu Vzrok- nakazovanje v tki. vzgojnih zločinih. Prav zaradi tega in zato ravnotežje med pisateljstvom in etničnim nikoli ni bilo možno. Dandanašnji pa še celo ne, ko nam groze najraznovrstnejši zločinci političnega kova s tretjo svetovno vojno in ko nam ni več mar ne junaških smrti ne vojaških vrlin in ne bobnenje s patriotstvom. Če pa že je možno ravnotežje in če zavestno pristajamo nanj, je to nič več in nič manj kot samo velika samoprevara in eden od toliko kičev več okoli nas - in v nas. Za primer: epiteton slovenski pisatelj Alojz Rebula ni isto, kakor Alojz Rebula nad Trstom sredi misli, ki se mislijo drugače in ki je napisal Dečka od Misissipija. Čeravno je globoko segel v neugasno barvilo slovenske vasi na Krasu, je slovensko pri tem drobnem, mojstrskem romanu (ki mu ga ni enakega v Evropi) nekje drugje: prav v nerqvnovesju pisateljstva in etničnega. V notranji emigraciji, v tem odmiku (ki je^primik) ad rem. Epiteton pa mu nadevajo že drugačni mojstri, taki pač, kS-dobivajo od njega svojo eksistenčno substanco po prispodobni energiji jezika oziroma prozi, ki je jezik v jeziku in si z njim svetijo v svojo noč bivanja... Kakšen veličasten paradoks: skozi duhovno emigracijo pridobimo na zvestobi narodu. Skozi ta pobeg — in samo skozi njega — nastaja pisatelj, nastaja pesnik, ki sicer ne potrebuje epitetonov, ki ga nacionalno opredeljujejo (nemški-italijanski-madžarski, angleški-ruski-španski-francoski) in vendar je samo on vzrok etničnih opredelitev zgoraj in spodaj. Ko bereš živopisne Rebulove Dnevnike, vidiš in občutiš, kako strastno beleži vse, kar ga intenzivno zaposluje navznoter: velike slovenske mizerije in poniglavosti in sploh vse, kar ga kasneje odtuji, ker ga prizadeva in uničuje. Po vseh teh zakladih Rebula zapusti deželo, ki ga je zmaltretirala Pavle Zidar 949 Oblačilo pisave in navdušila hkrati, in emigrira. To začutiš že iz dnevniške pripovedi: začutiš, da se izseljuje že medtem, ko to piše... Ne vem, če sem dovolj spretno nakazal genezo nezdružljivosti pisateljstva z ethnosom. Vso stvar kasneje združijo na dosti nižji ravni učitelji in politiki za lastno potrebo in uporabo. Zame je pomembno samo to, da skozi metodo bega oziroma notranjega emigriranja iz časnih razmer nastane (pojem) Rebula ali Zaje ali Udovič ali Strniša ali Taufer... ali Zlobec, Cundrič, Murn, Kosovel, ki ga ne morem več zamenjati za karkoli drugega. In to je pisatelj (slovenski). Podobno ali malo drugače so nastali Dante (brez italijanski), Sofoklej (brez grški), Puškin (brez ruski) in Prešeren (brez slovenski). Ali, če želimo, z etničnimi oznakami spred. Vendar nobena umetnost ali patriotična rabota, ki bi imela za cilj ehtnos. To je samo njen stranski produkt, ki nastaja iz razlogov, ki mi niso docela razvidni. Samo eno pot poznam, ki je pot k višjemu nivoju za vse: to je ustvarjalna stiska. Ta odrešuje tako pisatelja kot bralca vesoljnega zla (duhovnega mraza in teme), ker je umetniška literatura hkrati tudi angel, ki se bojuje z demonstvom zgodovine oziroma politično kategorijo. Kakor je verz trenutek navzočnosti, tako je tudi zgodovina tisto, kar ne bo nikoli prešlo (svet!). Oboje se bo vrtelo v ognju boja, v katerem bo neizbežen poraz stvar zdaj enega, zdaj drugega. Ko torej iz nuje notranje emigriramo, naredimo to tudi zato, da se uresniči sinteza pisateljstva s slovenstvom kot stranski produkt. Trubar-Prešeren-Cankarjeva izkušnja pri tem je zelo dragocena pot do literature, ki ni ethnos, ampak več od tega. In prav ta več je bralcu nemalokdaj neznosen. Noče biti več od tega, kar je, ampak vedno le manj. To potrjujejo tudi opredelitve za vsebine. To pa je tisti manj ne le doma, ampak vsepovsod. Ne bi se rad slepil, da je Prešeren presežen in absorbiran, nasprotno, še danes je tam, kjer je bil 1845, ko sta nastajali tidve pesmi (ena v preseganju, torej notranji emigraciji in begu — Prešernova, in druga v topem povprečju in varnem krajinarskem mišljenju - Koseškega): Z Bogom bravci Novic na potu prihodnjega leta! Blag nam ostani spomin, upanja vam zanaprej. Kar govorile smo petkrat deseterno in trikrat. Bodi večno v korist rodu, domovju, in vsem. Bodi ko zernja izmet, poženi obilno klasovje. (Koseški) Pesem moja je posoda tvojega imena, mojega srca gospoda, tvojega imena: v nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel od zahoda do izhoda tvojega imena; na posodi v zlatih črkah slava se bo brala, od naroda,do naroda tvojega imena... (Prešeren) Prvo pesnjenje ne dela nobenih težav današnjemu bralcu - še dandanes ne, drugo vsekakor. Njena bleščeča elegična dikcija, angelska otožnost, nagovarja človeka, ki je še vedno otrok podpovprečja in krajinarske misli. Stiska ustvarjanja je vedno v odločitvi tveganja: biti Prešeren ali Koseški. 950 Anketa Sodobnosti: Pavle Zidar Prešeren daje skozi odtujevanje bivanjsko gotovost, ker ima v posesti angelsko luč (verz). Koseškemu ta luč (neverz) pada iz rok in nam bivanjsko gotovost odtujuje. Samo v tem so prave dileme ustvarjalnosti. In biti del njih je biti del neuničljivosti, ker so to močne umetniške eksistence s suverenostjo in prihodnostjo.