ANNALES 14/'98 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E RELAZIONI / REVIEVVS AND REPORTS, 195-241 O CEN E 8N POROČILA RECENSIONI E RELAZIONI REVIEWS AND REPORTS Verena Vidrih Perko SREČANJE SLOVENSKIH IN ISTRSKIH ARHEO LO GO V MUZEALCEV V začetku letošnjega junija se je manjša skupina slo­ venskih arheologov muzealcev namenila na strokovni obisk v Istro. V sončnem jutru nas je v Novigradu pričakal kolega Ivan Matejčič z Reke, ki z delovno skupino že nekaj časa raziskuje kripto v tamkajšnji katedrali. Cerkvena zgradba, ki je bila v teku stoletij večkrat prezidana, je bila temeljito prezidana v baroku, pod apsido pa skriva starejšo kripto, ki je bila zaradi mnogih posegov v silno slabem stanju z nevarnimi večcentimetrskimi razpokami na nosilnih zidovih. Kripta je pripadala starejši romanski zgradbi, vendar še ni izključena možnost, da je zrasla na še starejši osnovi iz 8. ali 9. stol. Starejše strukture so gotovo obstajale na tem prostoru, saj je v bočni niši kripte in situ vzidan rimski sarkofag, vendar so jih baročne pre­ zidave usodno zakrile. Raziskovanja so potekala v izredno slabih razmerah, saj so kasnejše spremembe mnogokrat uničile starejše elemente spomenika. I. Ma­ tejčič je predstavil dosedanje raziskave in nova spo­ znanja. Diskusija se je dotaknila predvsem načrtovanih restavratorskih in številnih arheološko muzeoloških po­ segov, ki se ob tem odpirajo. V Poreč smo se pripeljali že sredi razbeljenega dne. Kolega Manno Baldini nas je s kratkim predavanjem ob diapozitivih seznanil z najnovejšimi arheološkimi raz­ iskovanji antičnega Poreča. Predstavil nam je nova odkritja na področju foruma in glavnega karda ter rimskodobne luke kolonije Parentium. Na kratkem spre­ hodu po mestnih ulicah smo si ogledali ostanke tla­ kovanih rimskih ulic, templjev na forumu in mestnega obzidja. Ob mozaikih Eufrazijane nas je seznanil z ob­ sežnim znanstvenim gradivom in nakopičenimi pro­ blemi interpretacije posameznih gradbenih faz. Ogledali smo si tekoča raziskovalna in restavratorska dela na škofijski palači, ki sodi med vrhunske evropske umet­ nostne spomenike. Naslednji postanek je bilo istrsko mestece Bale. V kripti tamkajšnje cerkvice Sv. Marije smo obiskali zasilni lapidarij kamnite opreme in okrasa iz cerkve Sv. Marije Velike, ki leži v gozdu pri Balah. Zbirka predstavlja pravo zakladnico kamnite plastike, med njimi so mnogi odlomki zgodnje krščanskih pletenin, rešeni iz ruševin razpadajoče cerkve skupaj z mlajšimi primerki kam­ nitega dekorja. Ivan Matejčič (z brado) je ob slovesu dobil vrečko soli iz sečoveljskih solin. Verena Vidrih Perko ga za­ skrbljeno opazuje, (foto M. Župančič) Cerkev Sv. Marije Velike v gozdičku raziskuje Zavod za zaščito spomenikov z Reke skupaj s sorbonskimi raziskovalci. Obsežna dela tega mednarodnega razisko­ valnega projekta je skupaj z mnogimi perečimi problemi predstavil I. Matejčič. Srečanje smo zaključili z živah­ nim razgovorom ob malici, ko smo si tudi izmenjali strokovno literaturo in muzejske publikacije. Naslednje jutro smo se sprehodili ob morski obali rimske vile v Medulinu. Žal smo si morali v bližini ležeče poznoantične nekropole Burle ogledati brez stro­ kovnega vodstva. Zato pa je bilo srečanje s kolegico Kristino Mihovi lic in direktorjem puljskega Arheološkega muzeja Željkom Ujčičem toliko prisrčnejše. Bili smo prvi arheologi, ki so si ogledali prenovljeno cerkev Sv. Marije iz Kuj. Puljski muzej je zgradbo obnovil v zglednem sodelovanju z vaščani in poiskal mnoge za obe strani sprejemljive restavratorske in konservatorske rešitve. V cerkvena tla so vključili s steklom pokrite poznoantične mozaike s pletenino, ostale arhitektonske in dekorativne elemente pa so v soglasju z vaščani skušali ohraniti nespre­ menjene. Zgradba sama stoji na prostoru rimske vile, ki je bila ob zemeljskih delih skozi stoletja skoraj v celoti uničena. Iz Kuj smo se v hudi pripeki odpeljali na Nezakcij, utrjeno središče Histrov, prvotnih prebivalcev Istre. Rim­ ljani so ga po dolgih obleganjih v letih 178 in 177 leta pr. n. št. premagali z zvijačo. Legenda pripoveduje, da so prestregli dotoke studencev v utrjeno naselje, upajoč, da bodo bojevito prebivalstvo prisilili k vdaji. Vendar se to ni zgodilo. Kraj Epulon je zaukazal poklati otroke in ženske, ter trupla zmetati čez obzidje Nezakcija. Morali sta miniti skoraj dve stoletji, da so prazgodovinsko na­ ANNALES 14/'98 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E RELAZ IO N I/REVIEWS AND REPORTS, 195-241 selbino ponovno pozidali. Nezakcij je postal municipij z obsežnim forumom in templji. V poznoantičnem času so pozidali starokrščansko baziliko, ki je služila namenu vse do poselitve slovanskega življa in uničenja nasel­ bine. Več kot stoletje raziskav je odkrilo ostanke mo­ gočnega obzidja, prazgodovinske grobove s sijajnimi najdbami in temelje rimskih stavb. Najdišče obiskujejo številni gostje, ima tudi skromno muzejsko trgovinico z ličnimi odlitki prazgodovinske keramike. Po izmenjavi publikacij smo se poslovili od istrskih kolegov z ob­ ljubo, da se naslednjič srečamo v Sloveniji. Po krajši vožnji med polji zorečega žita in razkošjem razcvetelega maka smo dospeli v Pazin. Pričakala nas je Lidija Nikočevič, direktorica Etnografskega muzeja Istre v pazinskem gradu. Ogledali smo si vabljivo zbirko istrskih starožitnosti in se ob prijetnem klepetu s kolegi pogovarjali o številnih skupnih težavah pa tudi uspehih. Strokovni ogled Pazina smo zaključili z obiskom pa- zinske cerkve z lepo ohranjenimi gotskimi freskami na stropu apside. Strokovni obisk skupine arheologov muzealcev ni bil prvi te vrste. Nastal je iz številnih pobud in iskrenih želja po medsebojnem srečevanju in izmenjavi mnenj, ki jih je bilo slišati med vsemi našimi arheologi, zapo­ slenimi v slovenskih muzejih. Ni preprosto odgovoriti, kako je do teh pobud in potreb prišlo. Eden od po­ membnih vzrokov je gotovo hitro se razvijajoča muzeološka znanost v svetu in pojav številnih tovrstnih šol v Britaniji, na Nizozemskem, na Češkem in v Zagre­ bu. Mnoge slovenske muzejske ustanove so se pravo­ časno zavedle nujnosti muzeološkega izobraževanja in ažurnega spremljanja svetovnega razvoja. Nedvomno tudi zaradi neposluha arheološkega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani za potrebe muzejskih delavcev in zanemarjanja muzeološke znanosti smo v nekaj kratkih desetletjih začeli arheologi muzealci izgubljati prvotno pomembno vlogo v muzejskih institucijah. Krivda je se­ veda tudi na arheologih samih, ki seveda zaradi izredno zahtevnih arheoloških del pogosto ne utegnejo slediti sodobnim muzealskim tokovom. Včasih pa je temu krivo tudi podcenjevanje muzealske stroke. Mnogi mu­ zejski arheologi so v nezavidljivem položaju zaradi množine neobdelanega gradiva, ki se je nakopičilo skozi zadnje stoletje. Količina zemeljskih del in s tem obveznih arheoloških izkopavanj je s pospešenimi grad­ njami, posebej pa z gradnjo avtocest, postala komaj obvladljiva. S tem so pogosto narasle količine novega gradiva brez vsake meje. Prav tako pa so se strokovne zahteve arheoloških ved in število publikacij silovito povečali. Muzejska arheologija se je v svetu izluščila kot specifična veda, ki se bistveno razlikuje od zahtev raziskovalnih in pedagoških, prav gotovo tudi varstvenih ustanov. Arheologija je z zahtevnimi in finančno komajda obvladljivimi nalogami postala nemalokrat muzejska cokla in se v marsikaterem muzeju znašla na slepem tiru. Mnogi naši kolegi so se znašli v nezavidljivih po­ ložajih tudi zaradi dolgoletne suše v lastnih (arheo­ loških) muzealskih vodah. Nedvomno smo se približali trenutku, ko si moramo priznati lastne pomanjkljivosti. V prvi vrsti pomanjkljivosti muzeološke izobraženosti in razgledanosti. Iz takšnih strokovnih stisk so se rodila naša srečanja. Prvemu, dokaj negotovemu povabilu v Mestni muzej v Ljubljani pred skoraj letom in pol so sledila redna srečanja v mnogih slovenskih muzejih. Dogovora, da bodo naša srečevanja delovna, smo se izrecno držali. Vsakdo, ki je bil doslej gostitelj v svojem muzeju ali na izkopavalnem prostoru, je pripravil stro­ kovno vodstvo in v želji po zdravi kritiki smo pozivali vse udeležence k čim širši razpravi. Domenili smo se tudi za medsebojno izmenjavo informacij o novih ob­ javah in znanstvenih dosežkih, izmenjavo literature in predvsem muzeoloških novic. Prav zaradi naštetih vzrokov, obsežnosti in zahtev­ nosti arheoloških del, gotovo pa tudi zaradi nezavid­ ljivega finančnega stanja mnogih naših muzejskih usta­ nov, ne moremo pričakovati, da se bodo vsi naši kolegi, zaposleni v muzejih, enako intenzivno posvečali mu- zeološkim problemom. Vsekakor pa moramo biti o dogajanjih obveščeni in posredovati svoje mnenje ter sooblikovati slovensko muzejsko in kulturno politiko. Nenavsezadnje nam zadnje novice z mednarodnega muzejskega srečanja ICOM-a v Nurnbergu prinšajo ve­ liko poročil o možnostih mednarodnih sodelovanj, stro­ kovnih izmenjav in izpopolnjevanj, ki jih prinaša evropski program "Leonardo". Kar je najvažnejše, ob­ ljubljena je finančna pomoč pri projektih, kjer bodo strokovni teksti natisnjeni v vsaj treh večjih evropskih jezikih. Ta možnost pa je za arheološko stroko velika in pomembna novica, saj vemo, da slovenica non leguntur in smo primorani prevajati strokovna besedila v celoti, če jih hočemo približati svetovni javnosti. Prevajanje pa je poleg običajno bogatega slikovnega gradiva eden največjih stroškov objavljanja. Skupaj z ostalimi slovenskimi muzealci ugotavljamo, da je muzejska pedagogika prepuščena naključnemu razumevanju muzejskih vodstev. Prav v okviru ICOM-a se ponujajo številne možnosti mednarodnih izmenjav in izpopolnjevanj na tem področju, s katerimi bi lahko na začetku premostili naše vrzeli. Pereča so tudi vprašanja muzeološkega izobraže­ vanja. Le redki med nami so imeli možnost udeležiti se mednarodnih muzeoloških šol, številna dobra preda­ vanja v okviru Muzeoforuma so prepogosto prezrta ali nas pa zaradi navidezno presplošne tematike ne nago­ vorijo. Ob zaključku smemo reči, da je preizkusna doba muzejskih arheoloških srečevanj potrdila naše dom­ neve. Srečanja so potrebna in zaradi specifičnosti arhe­ ološkega dela v muzejih nezdružljiva v okviru sloven­ skega arheološkega društva. Vendar naša želja ni bila ločevati, temveč v prvi vrsti združevati ljudi, ki stojijo 196 ANNALES 14/'98 pred številnimi novimi muzejskimi nalogami, pred kate­ rimi si slovenska šolska arheologija še vedno zatiska oči. Naš cilj je v prvi vrsti bil spregovoriti o skupnem delu in prepoznati težave, s katerimi se srečujemo. Začetek je obetaven in nedvomno smo dosegli prve ugodne sadove dela. Eden od teh je tudi oživljen stik s kolegi muzealci v Istri. OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E RELAZIONI / REVIEVVS AND REPORTS, 195-241 Peter Čerče, Snježana Karinja, Matej Župančič STRUTTURE PORTUALI E ROTTE MARITTIME NELL'ADRIATICO D! ETÀ ROMANA. Convegno intemazionale, Aquileia 20,- 23. 5. 1998. ... Ul um, si proprio condidit horreos quicquid de Lybicis veritur areis. Gaudentem patrios findere sarculo agros Attalicis condicionibus numquam demovaes, ut trabe Cypris Mirtoum pavidus nauta secet mare. Lucíante m ¡cari is fluet i bus Africum mercator metuens, otium et oppidi laudat rura su i; mox reficit rates quassas, indocilis pauperiem pati. Kdor prst domačo rad z motiko prekopava, ne bo nikdar zaklad kraljevski ga premamil, da kot boječ mornar bi z ladijskim krmilom zarezal brazdo v val razburkanega morja. Trgovec trepeta, ko burja biča morje, in hvali varni mir, idilo podeželja ; potem pa brž si spet popravi zbito barko, ker revščine ne zna, ne skromnosti trpeti. (Horatius, Flaccus Quintus, Ad Maecenatum, trad. slo- vena: K. Gantar, Pesmi. Carmina, Maribor 1993, str. 5.) Organizzato dal Centro di antichità altoadriaiiche di Aquileia, dall'École française de Rome e dall'Università di Trieste (Dipartimento di scienze dell'antichitá e Scuola di specializzazione in archeologia), alla fine del mese di maggio 1998 si è svolto ad Aquileia un con- A giudicare dal titolo e dai partecipanti, l'evento vegno scientifico intemazionale sui porti e sulla navi- avrebbe dovuto essere un Convegno internazionale con gazione nell'Adriatico in etá romana, convegno che ha una completa e ordinata rassegna delle nozioni acqui- coinciso anche con la XXIX Settimana di studi aqui- site fino ad oggi in mérito alia problemática delle rotte leiesi. Fra i relatori invitati al Convegno due albanesi e marittime e dei porti nell'Adriatico in etá romana, com- tre croati, mentre molto più numerosi sono stati i con- preso lo studio dei natanti, del commercio marittimo, ferenzieri francesi e naturalmente italiani. Lingue uffi- del rapporto fra scali portuali ed entroterra ovvero ciali del Convegno il francese e 11 ¡tal¡ano. Le relazioni navigazione marittima e fluviale, ed altre cose ancora, verranno pubblicate nel prossimo numero del la rivista Questa parte ¡ntroduttiva avrebbe quindi dovuto essere Antichità altoadriatiche che certamente provvederá ad seguita da relazioni mírate ai singoli problemi con eliminare dagli scritti le non poche incoerenze presentí esemplificazioni relative agli aspetti specifici del Mare tanto nelle relazioni quanto nel Convegno come tale. Adriático. MMSTERO PER I BENI CULTURALIE AMBIENTALI SOPRINTENDENZA PER I BENI AMBIENTALI ARCHITETTONICIARCHEOLOGICIARTISTICI E STORICI DEL FRIULI VENEZIA GIULIA X I I I S e t t im a n a d e i B e n i C u lt u r a l i e A m b ie n ta l i Aquileia, 2 aprile - 27 setiembre 1998 197