Janoš Ježovnik	UDK 821.163.6.09(450.365Rezija)-1Quaglia R.:81'255.4=163.6
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
ANGELI IN OGNJENCI: NAREČNA POEZIJA RENATA QUAGLIE V PREVODIH MARKA KRAVOSA
Prispevek obravnava prevode rezijanske narečne poezije Renata Quaglie v slovenski knjižni jezik prevajalca Marka Kravosa v zbirki Baside ter objavah Stara piščal in Pogled. Ob poprejšnji osvetlitvi družbeno-jezikovnih okoliščin analizira problematiko prevajanja rezijanskega narečja kot enega najbolj oddaljenih od slovenskega knjižnega jezika.
Ključne besede: Renato Quaglia, Marko Kravos, rezijansko narečje, narečna poezija, Ognjenec
1 Uvod
Prispevek1 obravnava ustreznost knjižnoslovenskih prevodov rezijanske narečne2 poezije Renata Quaglie, ki jih je opravil Marko Kravos. Problematika je še zlasti aktualna, ker gre za prejemnika nagrade Prešernovega sklada za leto 1986, ki pomembno prispeva h kulturnemu življenju slovenske skupnosti v Reziji in Italiji. Quaglio se v slovenskem prostoru praviloma navaja v knjižnoslovenskem prevodu, kar predstavlja dodaten razlog za pretehtanje njegove ustreznosti. Problematika je bila s člankom Milka Matičetovega (1988) v omejenem obsegu že predmet znanstvene kritike.
1	Prispevek je povzet po avtorjevem diplomskem delu Narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa, ki je nastalo leta 2012 na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom red. prof. dr. Borisa A. Novaka in so-mentorstvom doc. dr. Mateja Šeklija.
2	V zvezi z rezijanskim narečjem prim. Steenwijk 1992, 1994, 1999 in 2005.
Jezik in slovstvo, letnik 61 (2016), st. 2
60 Janoš Ježovnik
Renata Quaglio je slovenski javnosti leta 1980 z objavo v Sodobnosti predstavil Pavle Merku, leta 1984 pa je bil vključen v antologijo Autori resiani, pri čemer njegove pesmi skupaj predstavljajo dobro tretjino celotne publikacije. Za pesniški prvenec Baside, izdan leta 1985 s knjižnoslovenskim prevodom Marka Kravosa, je bil leto kasneje nagrajen z nagrado Prešernovega sklada. Po izdaji zbirke je Quaglia objavljal v periodičnem tisku. Leta 2007 je v samozaložbi izdal eno prvih v celoti v rezijanščini pisanih knjig, Baside: mi samo izde, ti ke baj si? Njegovemu življenju je posvečen tudi dokumentarni film Trije kraji duše / Tre luoghi della vita (2014).
2 Poezija Renata Quaglie
Osrednje mesto med Quaglievimi objavami zaseda zbirka Baside, izšla leta 1985. Razdeljena je na dva dela, Baside me in Naša rožica - prvi del obsega 12 osebnoizpovednih pesmi, drugi pa 15 pesmi, vezanih na krizo popotresne Rezije in njeno sanacijo. Vse pesmi so opremljene z datumom nastanka: nastajale so med letoma 1976 in 1984, glavnina v letih 1980 in 1982. Ko Irena Novak Popov (2009: 446) zapiše, da se v subjektu Renata Quaglie od začetka zbirke pojavljajo negotovost, nemoč in obup, ki se proti koncu čedalje bolj krepijo v pozive k dejanju in prebujenju, ima le delno prav. Najbolj optimistične pesmi s konca zbirke so namreč najzgodnejšega datuma, medtem ko je glavnina bolj resignativnih pesmi z začetka zbirke pisanih tri do pet let kasneje. Vseeno pa je avtorjeva odločitev za takšen in ne drugačen razpored pesmi pomenljiva.
Pomenljiva je tudi Quaglieva odločitev za pisanje v rezijanskem narečju, saj obvlada več romanskih jezikov, tuja pa mu ni niti knjižna slovenščina. Avtor meni, da so moderni jeziki izgubili svoje korenine, besede pa stik z realnostjo, medtem ko so starinska narečja ta stik obdržala.3 Ravno tako priznava, da je odločitev za rezijanščino skorajda provokacija, predvsem zanj, saj je s svojim jezikom »spoznal tudi korenine svoje biti« (Pirjevec 2001: 154-155). Treba je poudariti, da Quaglia ne pesni v solbaškem krajevnem govoru rezijanskega narečja, kot navaja več avtorjev (npr. Kravos 1985: 77; Dapit 2001: 259). Res v njegovih pesmih najdemo solbaške glasovne (najbolj značilna sta popolna onemitev glasov g in h - npr. solb. ri, iša : stand. rez. grih 'greh', hiša 'hiša' - ter o-jevski izgovor naglašenega a-ja ob nosnem soglasniku in soglasniškem sklopu ml - npr. solb. moti, nošinet se, mlod : stand. rez. mati 'mati', našinat se 'roditi se', mlad 'mlad') in oblikovne prvine, vendar se jim avtor na več mestih zavestno izogne in poskuša pisati v nekakšni rezijanski koine, ki jo lahko razumejo vsi Rezijani.
Naslonitev na rezijansko tradicijo je pri Quaglii očitna tako motivno kot slogovno, vendar kot v spremni besedi k Basidam zapiše Marko Kravos (1985: 77), mu je »tuj vsak folklorizem, kakršnakoli literarna naiva«. Ne gre za posnemanje ali naključno vključevanje ljudskih elementov zaradi njih samih, temveč ti služijo za simbole in metafore, ki naj izrazijo bivanjsko stisko modernega posameznika. Fizični in
3 Pogovor z Renatom Quaglio na Ravanci 27. 4. 2012.
Angeli in Ognjenci: narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa 61
simbolni svet Rezije služita torej kot gradivo za reflektirano ekspresijo, ki deluje tako na konkretni kot abstraktni ravni: pesem Woda (Voda), na primer, v kateri si subjekt želi, da bi bilo poleg samega peska vsaj malo vode, v kateri bi lahko zraslo drevesce, lahko razumemo kot dejanski opis rezijanske nerodovitne pokrajine, lahko pa voda predstavlja življenjsko moč in drevo ponovni (duhovni) razcvet doline. Poveden je tudi primer pesmi Jedaje (Samota). Gre namreč za dejansko ledinsko ime, mikrotoponim, ki označuje strmo pobočje nad Solbico,4 pesniku pa zaradi svoje izolacije in pustosti predstavlja kar največjo samoto - s to besedo je prevajalec več kot ustrezno naslov tudi prevedel. Kravos se v spremni besedi sprašuje, ali »[s]o rožice, izviri, dušice, sence, vetrovi, gore, volkovi v [avtorjevih] verzih ljudske prispodobe ali sodobne ekspresivne personifikacije« (prav tam: 78). Rečemo lahko, da konkretna rezijanska stvarnost služi kot snov za sintezo in izražanje višjih, občečloveških spoznanj - ves svet je pravzaprav velikanska dolina, ki je izgubila stik s svojo duhovno podlago in se zato izgublja. Duhovni podlagi in njenemu vplivu na življenje v dolini, pa tudi zunaj nje, Quaglia namreč pripisuje precejšnjo veljavo. V skorajda programskem članku, objavljenem v Jadranskem koledarju leta 1983, je zapisal: »Kultura ni nekaj abstraktnega /.../ [,] [k]ultura je izraz neke strukture, ki sestoji iz /.../ živih odnosov z ljudmi in stvarmi, ko so v naravi vidni znaki človeške prisotnosti in ko odpor narave zaznamuje človeka« (Quaglia 1983: 128-129). In dalje: »Danes ni več tiste strukture, ki je omogočala tako simbolno izraznost« (prav tam). Vsi poskusi oživitve jezika, plesa, folklore ... so brez upoštevanja duhovne podlage po Quaglievem mnenju »le muzejsko, ne pa kulturno delo« (prav tam). Po njegovem je treba preteklost preučiti in ovrednotiti, na starih temeljih pa graditi novo.
Pri Quaglii so pogosti motivi narave (živali, rastline - rožica je stalna metafora za Rezijo -, vremenski pojavi) in pokrajine (gore in vodna telesa, tudi z lastnimi imeni, motivika skal in vode, zadnje tako v destruktivnem (povodenj) kot kreativnem smislu (izvir)), duševnosti (duša, duh, sence bodisi kot preganjajoče prikazni bodisi kot simbol nezavednega, sanje ...) in telesnosti (telo in njegovi deli, zlasti čutila), pojavljajo pa se tudi bajeslovna bitja: angeli, vedomci, Čas, Huda Ura ... Tematsko so v prvem delu zbirke Baside (Baside me) osebnoizpovedne pesmi, v katerih prevladujeta bivanjska in ljubezenska tematika, čeprav je v nekaterih v manjši meri navzoča tudi socialna tematika, posvečena problemu Rezije (naslovna pesem Baside se ukvarja tako s pesniško tematiko kot s soočanjem z izginevanjem maternega jezika, slednje pa se z erotično tematiko prepleta denimo v pesmi Živet). Drugi del (Naša rožica) je posvečen rezijanskemu vprašanju: fizičnemu in duhovnemu propadu doline ter možnosti njene prenove. S to tematiko se v glavnem ukvarjajo tudi pesmi v objavah Stara piščal in Pogled.
Slogovno se Quaglia do neke mere zgleduje po rezijanski ljudski pesmi, čeprav so vplivi v novej šem času manj opazni - tako so predvsem zgodnej še pesmi praviloma pisane v ohlapnem jambskem osmercu, tradicionalnem ljudskem verzu. Kravos v spremni besedi piše, da avtor »[ne] piše pesmi, ampak da pesni, ker se njegovi verzi
4 Dapit (1995: 96) beleži mikrotoponim Jedaje in navaja, da njegova etimologija ni jasna.
62 Janoš Ježovnik
/.../ porodijo najprej v ustno-slušni obliki, torej kot meditirane erupcije, šele potem jih prenese na papir« (Kravos 1985: 77). Razumljivo je torej, da metrična shema ni popolnoma realizirana. V pesmih pogosto najdemo tekoče oziroma daktilske končnice. Pogosta so nerealizirana iktična mesta, naletimo tudi na primere jambskega osmerca z anakruzo, z izpustom prvega nenaglašenega zloga ali s t. i. trohejsko inverzijo.
Tako pri pesmih v vezani besedi kot pri pesmih v prostem verzu je močno prisoten paralelizem. Rima se pojavlja zelo redko, bolj kot ne po naključju, pogostejša pa je asonanca, dostikrat kot posledica paralelizma: vzporedne besedne vrste na koncu verzov zaradi enakozvočnih/homonimnih končajev pogosto tvorijo t. i. okrepljeno oziroma bogato asonanco, tj. asonanco, ki jo »bogati pogosta spremna konzonanca in [tako] ustvarja okrepljeno, rimi v ožjem smislu približno asonanco« (Pretnar po Novak 1995: 40). Od retoričnih figur se največkrat pojavljajo komparacije in ponavljanja.
3 Poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa
Rezijansko narečje nedvomno sodi med tista narečja slovenskega jezika, ki so od slovenskega knjižnega jezika najbolj oddaljena in zato povprečnemu govorcu slovenščine, morda z izjemo govorcev geografsko bližnjih narečij primorske narečne skupine, težko razumljiva, po drugi strani pa rezijanska stvarnost velja za zelo arhaično in eksotično, zaradi česar je v osrednjeslovenskem prostoru zelo cenjena, neprimerno bolj kot v italijanskem, v katerem je dokaj neznana. Zaradi tega je prevajanje rezijanskih besedil v slovenski knjižni jezik in italijanščino potrebno in zaželeno. Roberto Dapit (2001a: 256) pa opozarja, da s prevodom »rezijansko besedilo bistveno spremeni svojo prvotno funkcijo in aktivira nove funkcije«, prav tako pa je prevedeno besedilo »zunaj izvirnega konteksta nesamostojno, predvsem na nivoju pomenskosti«. Poleg izgube glasovne podobe narečja, ki je pri prevajanju neizogibna in dokončna, navaja še naslednja problematična področja (prav tam: 256-257):
1.	izrazito narečno obarvani besedni zaklad;
2.	t. i. lažni prijatelji, tj. besede, ki imajo v dvehjezikovnih sistemih podobno obliko, a drugačen pomen - Dapit navaja primer rezijanske besede mlaka, ki ne pomeni 'plitvejša kotanja s stoječo vodo', temveč 'studenec, izvir', in imena bajeslovnih bitij, ki se na različnih območjih slovenskega etničnega ozemlja nanašajo na različne like;
3.	slogovne poteze, značilne za ljudsko pesništvo (npr. raba prispodob, nezaznamovanost slovničnega števila in spola v ljudski pesmi ...);
4.	leksikalni elementi, izhajajoči iz interferenčnih procesov s sosednjimi jezikovnimi sistemi (močno prevzemanje iz sosednjih romanskih jezikovnih sistemov, v starejšem času tudi starejših obdobij nemščine);
Angeli in Ognjenci: narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa 63
5.	krajevno označena imena;
6.	raba posebnih govoric (npr. divja govorica, poseben jezik nekaterih bajeslovnih bitij, ali živalska govorica iz rezijanskih živalskih pravljic, ki se odražata predvsem na glasovni ravni).
Za prevajanje sodobne narečne poezije v rezijanščini so relevantne vse zgornje točke z izjemo zadnje, saj se posebne govorice pojavljajo le v proznih delih, točke 1, 2 in 4, pogojno tudi 5, pa bi kazalo združiti v eno samo, saj gre pri vseh za problem prevajanja besedja. Manjka pa točka, posvečena problematiki prevajanja skladenjskih oz. oblikoskladenjskih prvin.
V nadaljevanju je problematika prevajanja poezije Renata Quaglie obravnavana v naslednjih problemskih sklopih: prevajanje besedja, prevajanje slogovnih značilnosti (tj. verzne značilnosti ter slogovne in zvočne figure), prevajanje (obliko)skladenjskih značilnosti. Pri obravnavi so upoštevane pesmi Renata Quaglie, objavljene v zbirki Baside, v Jadranskem koledarju 1987 pod naslovom Stara piščal in v prilogi Trinkovega koledarja za leto 2009 Rezija naša pod naslovom Pogled, skupaj 36 pesmi. Ostale objave avtorjeve poezije niso opremljene s prevodi Marka Kravosa. Pesmi so ponekod primerjane z italijanskimi prevodi iz antologije Autori resiani in publikacije Rezija naša - v obeh primerih jih je v italijanščino prevedel avtor sam. Pri obravnavi pesmi Baside je upoštevan še prevod nenavedenega prevajalca iz reške revije La Battana, povzet po Milku Matičetovem (1988: 540).
Treba je poudariti, da se je prevajalec sicer bolj kot ne uspešno spopadel s težavnim izzivom prevajanja rezijanske avtorske poezije. Ker je narečje od slovenskega knjižnega jezika precej oddaljeno in govorcem iz osrednjeslovenskega prostora precej tuje, so prevajalske zastranitve pričakovane in razumljive. V nadaljevanju tako izpostavljamo le nekaj opaznejših nepravilnosti, ki niso posledica svobodnega prevoda, temveč prej nezadostnega poznavanja narečja.
3.1 Prevajanje slogovnih značilnosti 3.1.1 Verzne značilnosti
Od 36 obravnavanih pesmi jih je 13 pisanih v bolj ali manj dosledno realiziranem jambskem osmercu. Gre zlasti za zgodnejše pesmi, le ena od njih pa ni vsebovana v zbirki Baside (pesem Ko iz objave Stara piščal). Pri devetih pesmih prevod dosledno, ponekod z malenkostnimi odstopi upošteva metrično shemo izvirnika.
Pri pesmi Te črnjele rožice (Rdeče rožice) se prevod drži metrične sheme izvirnika, a v ritmu odstopa na več mestih, prav tako pa z izjemo enega primera (zadnji verz 5. kitice) ne upošteva odstopov na izpostavljenih mestih. Si pa dovoli odstop na samem začetku prve kitice, kjer namesto osemzložnega verza (v izvirniku je zaradi
64 Janoš Ježovnik
odstopa devetzložen - za četrtim zlogom je vrinjen še en nenaglašeni) uporabi desetzložnega:5
Po	zi	me	ta	na	go	ri	či	ce	Po	zi	mi	na	go	ri	či	ci,	do
	/		0			/		0		/		0		/		0	
U	-	U	-	U	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U
ma
/
za	mra	zon	du	šo	si	bju	wel	od	mra	za	du	šo	zbru
	/		/		0		/		/		0		/
U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-
hal sem
U
Izvirniku bi najbolj ustrezal osemzložni verz, ki bi ga prevajalec zlahka uresničil, če bi izpustil besedo doma, ki tudi sicer vsebinsko ne prispeva h kvaliteti prevoda.
Pesem Sunce (Sonce) je kratka enokitična pesem v jambskem osmercu, le pri srednjem (tretjem) verzu, v katerem se nagovarja sonce, je izpuščen prvi nenaglašeni zlog:6
Tej	ni	pra	na	te	wti	ca	ve	Kot	spla	še	ni7	pti
	0		/		/		0					
U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	U	-
U
o
Bi	ži	mo	nu	se	tre	si	mo	be	ži	mo,	se	bo	ji
	/		0		/		0						
U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	U	U	-
U
mo
	Sun	ce	na	še	ro	ža	ste	ti	son	ce	na	še,	cvet	ni
	/		/		/		0							
U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U
bog:
5	Znaki, uporabljeni pri metrično-ritmičnih shemah: - krepka pozicija; U šibka pozicija; / mesto besednega naglasa; ° krepka pozicija, ki je ne zapolni naglas, nerealizirano iktično mesto, dovoljen odstop od metrične sheme (prirejeno po Novak 2010: I, 117). Navpične črte označujejo zlogovne, če so odebeljene, pa tudi besedne meje.
6	Pri tej pesmi pri prevodnem besedilu znaka za krepko in šibko pozicijo označujeta dejansko realizacijo metrične sheme.
7	Naglaševanje deležnika splašen je dvojnično, naglas je mogoč bodisi na a ali na e. Ker naglasno mesto v prevodu ni označeno, metrična interpretacija ni enoznačna - poleg zgoraj navedene je torej možna tudi realizacija U|U-U|-U.
Angeli in Ognjenci: narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa 65
ma	po	no	če	te	snu	wa	mo	po	no	či	te	pa	san	ja
	0		/		/		0							
U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	U	U	-	U
U
1710
da	ru	de	spet	te	sra	ča	mo da	bi	te	kdaj	spet	sre	ča
	/		/		/		0						
U	-	U	-	U	-	U	- U	U	U	U	-	-	U
Kot je razvidno iz zgornje primerjave, v prevodu ritem izvirnika ni dosledno upoštevan; prvi verz je dober primer tega, kako lahko rezijanski nedoločni člen prevajalcu nagaja pri realizaciji metrične sheme. V drugem verzu je vprašljiva odločitev za brezvezje, saj bi veznik sedemzložnemu verzu prispeval manjkajoči zlog, kot tudi odločitev za spremembo glagola se tresimo v se bojimo, saj ima glagol tresti se tako v rezijanščini kot v knjižni slovenščini enak preneseni pomen, njegova zamenjava pa pesem brez razloga osiromaši za (sicer leksikalizirano) metaforo. Direktna poknjižitev v bežimo in se tresemo bi ustrezneje ohranila tako ritmično kot pomensko podobo.
Pesem Viter te zvačernje (Veter večerni) je z nekaj odstopi pisana v jambskem osmercu, ki pa ga prevod ne upošteva: po številu zlogov izvirniku ustreza le 12 od 26 verzov, od teh pa jih ima le nekaj dosledno metrično shemo. Odstopu bi se lahko prevajalec marsikje izognil - v prvem verzu druge kitice tako za izvorno Z dalečnja,a puje Rezija beremo v prevodu Od daleč mi Rezija žubori, pri čemer je glagol žuboreti že tako manj ustrezen, saj uvaja dodatno metaforo. Prevod v smislu od daleč poje Rezija bi bil ustreznejši tako pomensko kot ritmično.
Pesem Onj-ol (Ognjenec) se bere kot evotivna molitev. Ognjenec (angel) je neposredno nagovorjen v prvih verzih prve in pete, zadnje kitice. Oba nagovora imata v izvirniku enako skladenjsko strukturo:
Onj	-ol	neš	po	bli	ži	se	Og	nje	nec	naš,	daj,	pri	di
/		/		/		0		/		/	/	/	
-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U
o
Onj	-ol	neš	po	ka	ži	se	Og	nje	nec	naš,	po	ka	ži
/		/		/		0		/		/		/	
-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U	-	U
se
o
66 Janoš Ježovnik
Medtem ko je drugi nagovor preveden ustrezno, pa prevod prvega, poleg tega, da ruši metrično shemo (ikt na nepoudarjenem mestu metrične sheme v 5. zlogu), tudi dodaja pomenske nianse, ki jih v izvirniku ni, saj namesto prošnje oziroma rotitve lirski subjekt v prevodu skorajda nestrpno poziva. Čisto na mestu bi bil skoraj dobesedni prevod (z drugo glagolsko predpono prvega glagola) Angel naš, približaj se, /Angel naš, pokaži se.
3.1.2 Slogovne in zvočne figure
V izvirniku pesmi Otročec (Otrok) najdemo element rezijanske ljudske lirike, namreč podvajanje svojilnega zaimka v nagovoru (poudaril J. J.):
Lipe moj moj otročec	Lepi moj otroček ti
/.../ /.../ Lipe me me okaca	Prelepe moje ve oči
Kot je videti iz navedenega, prevod tega elementa ne upošteva, kar je po svoje razumljivo, saj bi bilo takšno podvajanje nerezijanskemu slovenskemu bralcu tuje, dočim ga je Rezijan vajen. Kljub temu pa velja opozoriti, da je prevajalec z neenotnim in nekoliko baročnim prevajanjem nagovorov prekinil paralelizem, ki ga v izvirniku vzpostavlj ata. Paralelizem j e sicer na ravni posameznih kitic prisoten v prvi in drugi:
muc poti si prahodel	veliko si sveta obšel
muc ti dur si zaprosel	na dosti vrat ti trkal si
Prevod v tem primeru ne ohranja strukturnega paralelizma kot tudi ne asonančnega stika.
Twa višta je wsa zalana	In tvoj obraz je ves zelen
tej vije to krampirjave	kot ščavje to krompirjevo
two srce lupje na konec	in divje bije ti srce
tve rebra ni se tresajo	da se ti prsi stresajo
Tudi v tem primeru prevod ne ohranja anaforičnega ponavljanja svojilnega zaimka, zadnja dva verza celo postavi v vzročno-posledično razmerje, medtem ko sta v izvirniku le sopostavljena.
V	pesmi Sinca twa (Tvoja senca) je paralelizem členov prav tako močno prisoten.
V	štirivrstičnih kiticah se namreč pojavljajo enaki skladenjski vzorci, na izpostavljenih mestih na koncu verzov pa besede istih oblik, ki zaradi enakozvočnih/homonimnih končajev pogosto tvorijo okrepljeno oz. bogato asonanco. V pesmi so tako prisotni naslednji stiki: wledila - klicala - skriwala, zadušjuwale - brinine - mertwave -
Angeli in Ognjenci: narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa 67
suncine, klicala - bižala - puščuwala, pobližila - bižala - pojubila - dobrutila. Paralelizem (z bogato asonanco) je v prevodu ohranjen le v 5. kitici, sicer pa ni sistematično upoštevan.
Pri prevodu pesmi Kopave (Strehe - sicer dobesedno 'korci') velja omeniti pretvorbo identifikacije z začetka pesmi v komparacijo (poudaril J. J.):
Kopave	Strehe
od me vasice	moje vasice
šcarice ke ni se lovijo	ki se kot deklice podijo
nuz bodro od gore	navzdol po pobočju
Vprašljiva je tudi uvedba prilastkovega odvisnika, saj v izvirniku verza nista slovnično povezana, temveč le sopostavljena. Z oziralnim zaimkom na prvem mestu verza se tudi izgubi postavitev rime vasice - šcarice. Prevod zadnjega navedenega verza pa poenostavi metaforo, saj 'bedro gore' (stand. rez. badro) prevede preprosto kot
pobočje.
Pri pesmi Potice me te zubjane (Stezice moje zgubljene) zmoti neenotni prevod istega nagovora na začetku in koncu pesmi, ki za nameček ruši povezavo tudi s strukturno enakim nagovorom v 3. verzu prve kitice (poudaril J. J.):
Me potice listjave
ko lipo vi sta šlivile me potice sincine
ko srco sta napravile! Zakoj sta wse se zubile? /.../
Me potice listjave
da vi be spet pošliwnule da vi be spet mi pravile ..
Stezice moje listnate
kako lepo šumele ste stezice moje senčnate
kaj srcu ste storile? Ste res že vse zgubile se? /... /
Potke moje listnate
da spet bi zašuštele mi
da spet bi pravile mi ...
Pesem Zaprow (Zares) je kratek nagovor, namenjen Reziji. V pesmi je prisoten tudi paralelizem v obliki nizanja deležnikov na koncu verzov - zaradi homonimnih končajev nastane tudi zvočni stik: wnorile - wpijanile - naredle, zubila - pograbila - prodala. Prevod to značilnost delno ohranja: obnorili - omamili - pripravili, zapravila - zamenjala.
V pesmi Dušica naša pesnik nagovarja kolektivni duh, duhovno podstat Rezije, njenih prebivalcev. Ugotavlja, kakšni so razlogi za stanje v dolini, in zaključi s pozivom k dejavnosti.
68 Janoš Ježovnik
Besedna zveza iz naslova se v pesmi ponovi štirikrat kot nagovor na začetku kitice:
Dušica naša kan si šla	Duh naših src, kam si odšel
/.../ /.../ Dušica naša wbogawa	Dušica naša zbegana
/... / /... / Dušica naša rožica	Dušica naša rožica
/... / /... / Dušica naša otrokawa	Otroška naša duša ti
Kot je razvidno, nagovori v prevodu za razliko od tistih v izvirniku po skladenjski strukturi niso enotni. Če je v sedmi kitici razlog za nenavadno prevodno odločitev morda realizacija metrične sheme, pa tega ne moremo trditi za nagovor iz prve kitice, saj jo ta povsem razbije. Če je prevodu prvega nagovora morda botrovala želja po večji jasnosti, se velja vprašati, ali je bilo to res potrebno, saj tudi duš(ic)a dovolj jasno označuje želeni pomen, pa tudi sicer se beseda v podobnem pomenu pogosto pojavlja v ostalih pesmih zbirke. V vsakem primeru je zaradi oblike nagovorov, za katero se je odločil prevajalec, prekinjen paralelizem, ki ga ti vzpostavljajo v izvirniku.
V tretji kitici se na koncu treh od štirih verzov ponovi beseda wukave 'volkovi'. Postopek je v prevodu nekako nadomeščen z rimo na odprti zlog (poudaril J. J.):
Z Laškaga so pršle wukave	Volkovi z Laškega prišli
to so ti laške wukave	volkovi laški ti
ni so prijali janjata	so se nam zdeli jagnjeta
ma to so bile wukave	pa le volkovi so bili
3.2 Prevajanje besedja
Pesem Baside (Besede) je pisana v prostem verzu in razdeljena na tri kitice. Beseda Onjul, ki se pojavi na koncu prve in jo je Kravos v knjižni jezik prevedel z besedo Ognjenec, je že kmalu po objavi pesniške zbirke izzvala odziv etnologa Milka Matičetovega. Ta je protestiral, da »v dolini pod Kaninom /.../ o kakšnem bajnem bitju z imenom Onjul/Onj-ol (prevedeno z »Ognjenec«) ni nikjer ne sledu ne tiru!« (Matičetov 1988: 539).
V solbaškem krajevnem govoru rezijanskega narečja se naglašeni a v položaju ob nosnem soglasniku in ob soglasniškem sklopu ml izgovarja zaokroženo, z močno o-jevsko barvo - standardnorezijanski anjul 'angel' (sicer prevzeto iz furl. aniul) je torej na Solbici onjol. Za isti govor pa je značilna tudi onemitev glasu g v večini položajev: standardnorezijanski ogonj 'ogenj' je v tem govoru tako onj. V korenu besed onjul se torej skriva tudi onj, kar je pesnik spretno izkoristil za besedno
Angeli in Ognjenci: narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa 69
igro - o tem pričajo tudi zapisi besede z vezajem v drugih redakcijah iste pesmi (oblika onj-ule v antologiji Autori resiani) in v drugih pesmih (pesem Onj-ol iz iste zbirke). Besedna igra pa je seveda mogoča le v solbaškem krajevnem govoru rezijanščine in ni neposredno prevedljiva niti v ostale variante narečja niti v knjižno slovenščino, zato predstavlja za prevajalca res trd oreh. Ognjenega elementa ne kaže zanemarjati, zlasti še, ker gre za upesnitev percepcije angelske prisotnosti: »Isi Anjuli to so wsi ti ognjovi ki wriwajo našo dulino anu wse ito ki stoji anu živi tu-w njej. Božji ognjovi; to be bilo te široki Duh, ki wse drži wezano anu wse cuka ta-w ples, ta-w wužo anu ta-w Basido« (Quaglia 2007: 296). Gre torej za nekakšen ogenj življenja, vseprisotni eter, gibalo, ki spravlja vse v pogon.
Nikakor torej ne drži, kot piše Matičetov (1988: 540), da »solb. onjol ni nič drugega kot angel anjol (iz grškega angelos)«. V nadaljevanju Matičetov za podkrepitev ustreznosti prevajanja besede onjul z angel navaja (lastni?) prevod v italijanščino, odobren s strani avtorja in objavljen leta 1982 v reviji La Battana, kjer je zveza to ce onjule prevedena kot ci vogliono gli angeli (prav tam). Spregled besedne igre kajpada ni veljaven argument - prav lahko bi namreč navedli italijanski prevod iz antologije Autori resiani, delo avtorja samega. Tam najdemo ci vuole il Fuoco, 'treba je ognja', naslov pesmi Onj-ol pa se glasi Messaggero del Fuoco, 'glasnik ognja'. Tam ima torej večjo veljavo element ognja.
Bolj kot v pesmi Baside je prevodna rešitev problematična v pesmi Onj-ol (Ognjenec) - z dobesednim prevodom naslova (Angel) bi pesem pridobila na razumljivosti, saj samo po sebi ni jasno, kdo ali kaj je Ognjenec in zakaj se lirski subjekt obrača nanj kot v molitvi. V pesmi Vse drži (Vse traja) je beseda (v izvirniku zapisana z vezajem, torej poudarjaje ogenj!) prevedena z angel.
Zdi se, da v knjižni slovenščini ni ustreznice, s katero bi se dalo brez večjih izgub prevesti besedo onjul. Ognjenec nikakor ne more biti »samo hipen preblisk, krhka pesniška domislica, do katere je prišlo šele med pripravami za izdajo zbirke Baside, ob stikih prevajavca z avtorjem« (prav tam), temveč je možna rešitev za resen prevajalski problem. Kakršnokoli reševanje problema z uporabo besednozvezne različice (ognjeni angel ali angel ognja) bi tudi ne bilo ustrezno zaradi njenih negativnih konotacij. Res pa je, da se z odločitvijo za besedo ognjenec zabriše vsakršna povezava z angeli. Da je za bralsko recepcijo to še kako aktualen problem, lepo pokaže primer iz kritike Basid Denisa Poniža (1986: 9): »Ognj enec ali Onj -ol [,] kot se to skrivnostno bitje iz fantazije (?), zarotitve (?), zgodovine (?) imenuje v dialektu« (vprašaji so Poniževi). Na tem mestu je kritika Matičetovega upravičena. K dilemi pa je prispeval tudi Kravos sam: namesto tožilnika množine, ki ga najdemo v izvirniku, se je odločil za imenovalnik ednine in tako Ognjenca individualiziral, s tem pa ga pretirano mistificiral. Tudi izbira glagola z želelnim členkom (naj Ognjenec pride) je vprašljiva - v izvirniku ni posebej naveden noben glagol, najbližji dobesedni prevod bi bil 'bi bilo treba angelov'. Za Rezijo in Rezijane naj bi bila usodna izguba duhovne podlage, ki jo predstavljajo angeli, zato bi bil, če že, bolj primeren poziv k vrnitvi. Prevod, kakršen je, pa povprečnemu slovenskemu bralcu namesto tega prikliče pred oči podobo ognjenega maščevalca.
70 Janoš Ježovnik
V	že omenjenem prispevku je Matičetov kritiziral tudi prevod pesmi Piščala (Piščal) in ponudil alternativnega. Pri Kravosovem ga je namreč zmotilo predvsem napačno prevedeno besedje. Ta je res zagrešil nekaj napak: tako je na primer besedo kris 'kres', ki se pojavi večkrat, prevajal kot križ, števnik štrede, 'štirideset', pa je preveden kot štiri. Matičetovega moti tudi neutemeljeno zamenjevanje besed z enakim pomenom tako v rezijanščini kot v knjižni slovenščini, »kot je prevod rez. <wsa vesela> z <vsa radostna>«. Če so rez. otroci »nagi«, naj ostanejo taki tudi v prevodu; rezijanska in knjižna slovenščina poznata namreč oba pridevnika, nag in gol, zato poigravanje zdaj s tem zdaj z onim, kakor kane, ni primerno, razen če ne gre za stilne zahtevke« (Matičetov 1988: 542). K temu lahko dodamo tudi prevod krajevnega prislova ta-na gowlimen kot na jasi - Matičetov (1988: 541) predlaga besedo goljava, ki glede na nedoločni pomen rezijanske besede bolj ustreza, z rabo pomensko ustrezne besede istega korena pa se prevod v manjši meri oddalji od izvirnika.
V	isti pesmi je sporen tudi prevod verza dujak to den sinec z divji možje mali fantek, in sicer iz dveh razlogov. Dujak je za Rezijane v prvi vrsti bajeslovno bitje iz ljudske pesmi, pravzaprav res 'divji mož'. Izvorno oblikovno enaka beseda divjak povsem ustreza tudi temu pomenu, zato je prevajalska odločitev morda nekoliko dvomljiva. Mali fantek za rezijansko sinec pa je pleonazem: fantek je ustrezno, saj navedena rezijanska beseda pomeni '(katerikoli) otrok moškega spola', a je beseda že sama po sebi manjšalnica, zato je pridevnik odveč. Morda pa bi bilo še bolje uporabiti manjšalnico fantič, saj je beseda pomensko in slogovno enakovredna uporabljeni, z istim priponskim obrazilom pa vzpostavlja povezavo z rezijanskim izvirnikom.
Vidnejših primerov neustrezno prevedenega besedja je še nekaj.
Pri pesmi Nag je vprašljiv prevod pridevnika nag: v zadnji kitici pesmi je prevajalec besedo namreč prevedel z gol. To je nenavadno tudi v primerjavi s prevodom naslova, kjer se je odločil obdržati izvorno besedo, odločitev pa se zdi neutemeljena tako s slogovnega kot pomenskega vidika, saj sta v knjižni slovenščini obe besedi sinonimni in nezaznamovani.
Pri pesmi Viher (Vihar) je neustrezno prevedena druga kitica:
Muš te poštene	Nek blagi mož
prtel a zakloštrel	je na vrata potrkal
pa dne luče od njia okna	pa ni luči od nobenega okna
V	prvem verzu je iz neznanega razloga pridevnik poštene zamenjan z blagi, uporabljen pa je nedoločni zaimek nek, čeprav pred pridevnikom stoji določni člen, ki o določnosti ne pušča nobenega dvoma. Glagol zakloštrat pomeni 'zapahniti' in ne 'potrkati', njia, 'njegovega', pa ni nikalni, temveč osebni zaimek v svojilni rabi. Pravilnejši prevod bi se torej glasil: Pošteni mož/je vrata zapahnil / in ni luči od njegovega okna. Razlika je bistvena, saj pesem govori o družbeni situaciji v Reziji: s Kravosovim prevodom se resignacija in umik poštenega človeka spremenita v
Angeli in Ognjenci: narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa 71
neuslišano prošnjo in zavračanje - oboje je seveda sorodno temi pesmi, ne ustreza pa izvirniku. Pohvalo pa si prevajalec v nadaljevanju zasluži za izvirni prevod besede nikar, ki jo knjižna slovenščina pozna kot prislov, ne pa tudi kot samostalnik, z redko rabljeno besedo ništrc (Den pravalike mlen sam mleje swoj nikar - Velik prevelik mlin sam svoj ništrc melje).
Tudi pri pesmi Ka viš ti? (Kaj veš?) je besedje prevedeno dokaj nedosledno:
Kako spet w pleve bomo šli	Kako nas bo plat zvona zbrala
če za since noge tikajo	če noge za prividi hitijo
če makoj drek roke mišajo	če le po gnoju roke brodijo
če duša se gala ta-na štont	če je duša postala naprodaj blago
če duh tu-w pačo utupjen laži	če se v vodnjaku duh utaplja
če iti ki vi okina duri zakloštral	če modrec zapahne okna in vrata
če iti ki na vi ta-na gorici blačata	in na gorici blebeta prazna glava
V rezijanščini tet w pleve označuje navado, ko je nekdaj vsa vas brezplačno pomagala sovaščanu pri kakšnem večjem delu, npr. pri kritju strehe; knjižnoslovenski prevod se na tem mestu torej povsem odmakne od izvirnika. Tretji verz je preveden evfemistično, čeprav resnične potrebe po tem ni. V prevodu 4. verza uporabljena metafora se zdi v primerjavi z izvirnikom nekoliko privzdignjena, saj je tam duša namerno razvrednotena, s tem ko se prodaja na navadni stojnici (solbaško štont). Velika pomenska razlika je tudi v 5. verzu: v izvirniku namreč duh leži utopljen v vodnjaku, medtem ko se v prevodu še utaplja. To lahko implicira nedokončnost, možno rešitev, kar je v nasprotju z resignacijo v izvirniku. Ponovitev oblike glagola vedeti v zadnjih verzih navedene kitice (iti ki vi oz. iti ki na vi) vzpostavlja povezavo z naslovnim vprašanjem. Te povezave prevod ne ohranja, saj navedene besede zamenja s polnopomensko besedo modrec in besedno zvezo prazna glava.
Glede na oblikovno preprostost zadnje kitice izvirnika pa so odstopanja v knjižnoslovenskem prevodu naravnost presenetljiva. Primerjava z avtorjevim lastnim italijanskim prevodom (v tem primeru bi ga bilo bolje imenovati prepesnitev) kaže na to, da se je prevajalec pri prevajanju v knjižno slovenščino nanj močno oprl (poudaril J. J.):
Ka viš ti?
Nuc
trda nuc
sama wse vi
nu ne poslušana romoni
Kaj veš o tem?
Samo
trda noč
vse vidi, vse ve
in kliče sredi puščave
Che ne sai? Solo Notte profonda dura Notte tutto vede, tutto sa e nel vuoto segnali invia
72 Janoš Ježovnik
Pri pesmi Ko velja izpostaviti tretjo kitico:
Ko nutor w'ter postupil si	Ko vetru sem predajal se
je makoj fola anu rod	bil samo beg je in ugašanje
Da se v prevodu pojavi veter, je verjetno kriv opuščaj v predložni zvezi w,ter, ki pa ne označuje izpusta črke. Quagliev ter je zapis za solbaško tyr (stand. rez. targ), ki je po obliki vzporedno knjižnoslovenski besedi trg, pomeni pa 'večje naselje, mesto'. Ustreznejši prevod bi se torej dobesedno glasil: Ko noter v mesto stopil sem.
Dokaj svobodno je prevedena tudi pesem Naco (Nocoj). Težavni za prevod so
naslednji verzi:
Ta na Rado na tinka luč	Z grebena Rade drobna luč
da be od Brda je odvezala	ki v krilu ziblje prednike
tu-w krilu ziba rejnike	se kot trda skala omaje
ta trda skala se omajila	in se z Brda utrže
Dobesedno bi se prevedli kot Na Gradu tanka luč / da bi od Brda jih odvezala / v naročju ziblje rajnike / ta trda skala se je omajala. Težavne jih dela ravno specifična umeščenost v rezijansko okolje, kjer so tudi toponimi nosilci simbolnega pomena - s tega vidika je pomenljiva odločitev avtorja, ki je pri lastnem prevodu pesmi v italijanščino lastna imena zamenjal kar z občnimi. Prevajalec pri prevajanju rezijanskega toponima Grad (vzpetina severovzhodno od Solbice, kjer naj bi v 16. stoletju stala utrdba Beneške republike; Dapit 1995: 85) ni upošteval solbaške onemitve glasu g, nato pa mu je še spremenil spol - in iznašel Rado.
Zadnja dva verza pesmi da wsaj kiri be zdovedel / da kako hudo ruče Dol sta prevedena kot morda še koga je prešinilo / kako deroči Dol spodjeda tla. Tudi na tem mestu imamo opravka z neprevedljivo besedno igro, ki je mogoča le v solbaškem govoru. Hidronim Dol je namreč homonimen z besedo dol, (v tem primeru duhovni) 'dolg'. Da to drži, dokazuje tudi avtorjev lastni prevod v italijanščino, pri katerem je uporabil besedo Debito. Kravos je bil tu prisiljen obdržati le enega od pomenov, namreč 'potok, hudournik'.
3.3 Prevajanje (obliko)skladenjskih značilnosti
Med oblikoskladenjskimi značilnostmi rezijanščine, ki so pri prevajanju potencialno problematične (določni in nedoločni člen, zaimkovno podvajanje osebnega zaimka, ojačanje krajevne predložne zveze s prislovnim zaimkom ta ali tu ...) še posebej izstopata t. i. za-konstrukcija in oblika veznega naklona.
Angeli in Ognjenci: narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa 73
3.3.1 za-konstrukcija
Za izražanje namernosti uporablja rezijanščina poleg namernega odvisnika tudi konstrukcijo predlog za + nedoločnik, prevzeto po romanski skladenjski strukturi predlog a, per ali da + nedoločnik. Tak način izražanja namernosti je sicer razširjen tudi v ostalih slovenskih narečjih v stalnem stiku z romanskim adstratom (prim. Skubic 1997: 109-110).
V obravnavanih pesmih se skladenjska oblika pojavi 21-krat, 16-krat je v knjižno slovenščino prevedena z namernim odvisnikom, kar tudi ustreza njenemu pomenu.
V pesmi Baside se prevaja s prilastkovim odvisnikom, pri tem pa gre za reševanje zagate ob izpustu glagolske oblike, na katero bi se konstrukcija sicer oprla:
Baside
za moret šce živet
videt
čot
taknuwet za na wmrit za wmrit tu-w tribuse vetra
Besede
s katerimi živeti videti slišati se dotikati da ne bi umrli da bi umrli v trebuhu vetra
Parole
per poter ancora vivere
vedere
sentire
toccare
per non morire
per morire
nel ventre del vento
S prilastkovim odvisnikom se prevajalec ne oddalji preveč od pomena, ki bi ga izražal namerni odvisnik, za katerega bi se bil lahko tudi odločil. S takšno odločitvijo pa ohrani oblikovno ujemanje z izvirnikom, kjer se v povedkovniški vlogi pojavlja nedoločnik - namerni odvisnik bi namreč zahteval opisni deležnik na -l. Enotna podoba ujemanja pa je vendarle nekoliko porušena z drugačnim prevodom za-konstrukcije v zaključku iste kitice z namernim odvisnikom.
Dvakrat je konstrukcija prevedena s pogojnim naklonom. V primeru v pesmi Baside velja to povezati z elipso še enega skladenjskega kalka, namreč rez. to ce za it. ci vuole, 'treba je', ki torej izraža nujnost. V tej kitici se pojavi dvakrat, enkrat pa je izpuščen:
to ce wso wes za wes pobret nu dvi vasi za wes Jat wkwop mo da vi pejta to ce Onjule
celo vas bi bilo treba
da bi vas privzdignila in dve vasi bi vas šele zložili da pa zapojete naj Ognjenec pride
Ci vuole tutto un villaggio per levarvi da terra la gente di due villaggi per mettervi insieme ma perché voi cantiate ci vogliono gli angeli
Prva pojavitev oblike je prevedena s pogojnim naklonom in povedkovnikom treba, izražajoč torej hipotetično nujnost, druga pojavitev pa z opisnim velelnikom za tretjo osebo naj pride s podobnim prizvokom hipotetičnosti. V tretji vrstici je oblika izpuščena tako v izvirniku kot v prevodu. Prevajalec je sledečo za-konstrukcijo
74 Janoš Ježovnik
prevedel s pogojnikom, s čimer je ohranil hipotetičnost, ki jo izraža izpuščena oblika. Postavlja pa se vprašanje, ali ne bi bil z namernim odvisnikom dosežen enak učinek, saj bi se ohranili slovnična zveza z glagolom v prvi vrstici in oblikovna enotnost pesmi kot v izvirniku.
Dvakrat je konstrukcija prevedena s povednim naklonom, v enem primeru (pesem Novičawa nuc) zaradi odsotnosti glavnega glagola, na katerega bi se konstrukcija nanašala, v enem (pesem Skale) pa verjetno zaradi nejasne pomenske povezave med obema glagoloma.
3.3.2 Vezni naklon
Posebej zanimivo je rezijansko oblikovanje oblike veznega naklona ali konjunktiva, najverjetneje pod vplivom stičnih romanskih jezikovnih sistemov. Konjunktiv je glagolski naklon, ki ga romanski jeziki uporabljajo v odvisnih stavkih (v knjižni italijanščini navadno z veznikom che ali katero od njegovih izpeljank), kadar želi sporočevalec izraziti željo, dvom, mnenje, namero, nujnost, nerealnost ali hipotetičnost situacije ipd. Rezijansko narečje je konjunktiv kalkiralo z oblikami velelnika, praviloma ob vezniku da (prim. Ježovnik 2015), zelo podoben kalk pa najdemo tudi v sosednjem terskem narečju (prim. Spinozzi Monai 2009).
Med obravnavanimi pesmimi Renata Quaglie se oblika pojavi desetkrat.
V	nadaljevanju so navedene vse pojavitve s prevodi Marka Kravosa in komentarjem.
mo da vi pejta	da pa zapojete
to ce Onjule	naj Ognjenec pride
Glagolska oblika tu označuje potencialno situacijo, ki naj jo uresniči prihod angelov v naslednjem verzu. V prevodu najdemo namerni odvisnik v povednem naklonu (bolj bi morda ustrezal pogojni), glavni stavek pa uvaja želelno-pogojni členek naj.
da ti pride si čakel	da prideš, sem čakal
da ti me pojube	da me pobožaš
Konjunktivna konstrukcija je v tem primeru uporabljena kot sredstvo izražanja želelnosti, ki je v prevodu izražena le na ravni besed.
Ko pa two srce bo prašušjano	Ko se ti bo še srce presušilo
da na morej ko proset smrt	da bo samo še smrt prosilo
V	tem primeru je konstrukcija uporabljena za izražanje hipotetične, (še) neuresničene situacije. Za prevod problematična je raba glagola morati (v pomenu 'moči') v velelniški obliki - v tej se namreč v knjižni slovenščini pojavlja zelo redko. Iz oblike same tudi ni razvidno, ali je glagol v drugi ali tretji osebi, ali se torej
Angeli in Ognjenci: narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa 75
nanaša na nagovorjenega ali na srce iz prejšnjega verza. Prevajalec se je odločil za drugo možnost, glagol morati pa izpustil iz prevoda oziroma ga spretno nadomestil s prihodnjikom glagola prositi.
Konstrukcija tu izraža poziv oziroma povelje. Da ne gre za neposredni nagovor v drugi, temveč za tretjo osebo, razkrivata naslonski obliki zaimkov v zadnjih dveh verzih. Prva in druga pojavitev sta prevedeni z drugo osebo velelnika (v predzadnjem verzu zaradi ohranitve ritmične sheme z neknjižno obliko), tretja pa z želelnim členkom naj - izpostavljena je torej predvsem velelnost.
Prawmoloden a bode čas	Naj gre k hudiču tak čas
ke te žmotene a rede	ki norce rojeva
da ni wozite te žwarbone	da bi zmešane vodili
Prvi primer veznonaklonske oblike se nanaša na samostalnik čas, gre torej za tretjo osebo ednine. V prevoduje želelnost izražena s členkom naj, pridevnik prawmoloden, 'preklet', pa je spretno preveden s frazemom iti k hudiču. Drugi primer v isti kitici je postavljen v tretjo osebo množine in izraža namernost - v skladu s tem je ustrezno preveden z namernim odvisnikom.
tej na kokoš raspen nuj	kot koklja grebem po gnoju
da ti na bode mi se skrel	da se mi ne bi skril morda
ito ki niden če g'at nus	tja, kamor nihče še nosa ne vtakne
Lirski subjekt v tem delu pesmi izraža bojazen nad izgubo svojega duha (omenja se ga prej v pesmi) - konjunktivna konstrukcija tako izraža strah pred uresničitvijo hipotetične situacije. V knjižno slovenščino je ta verz preveden z zanikanim pogojnim naklonom.
4 Zaključek
Marko Kravos je pesmi Renata Quaglie prevedel večinoma korektno in dosledno, očitno pa je, da je težil predvsem k prevajanju vsebine, ne pa nujno tudi oblike. Tako je doslednost pri prevajanju verznih značilnosti pesmi v vezani besedi različna - pri nekaterih prevodih je realizacija metrične sheme slaba (npr. Veter večerni, Sonce), pri nekaterih pa celo bolj dosledna kot pri izvirniku (npr. Je vzklila ena rožica). Redke zvočne stike (v glavnem gre za asonance) prevajalec ohranja le izjemoma, zdi se, da bolj po naključju kot hote. Zelo svobodno je prevajanje skladenjskopomenskih razmerij med posameznimi stavki, saj jih prevajalec pogosto zanemari ali pa na novo ustvari - kar nekaj je primerov, ko je v npr. neki povedi
Wura je došla
Ura je napočila
da se odkrijte rodave da oče spet ni ledajte
nu boče spet ni pravite
odkrijte zdaj grobovi se in spet oči spregledajte in usta naj spregovore
76 Janoš Ježovnik
namerni odvisnik nadomeščen z vezalnim priredjem ali pa ko v prevodu prilastkov odvisnik poveže v izvirniku sopostavljena stavka. Pogosto je tudi prevajanje besed, ki bi se lahko v prevodu brez večje ali sploh kakršnekoli izgube pomena ohranile, z različnokorenskimi ustreznicami brez pravega razloga (npr. zamenjava pridevnika nag z gol), ponekod celo pri celih verzih (npr. na ves glas smej se ti prevedeno kot v obraz se jim zareži). Primerov pomensko zgrešenih prevodov je malo, vendar se vseeno najdejo (npr. ko nutor w'ter postupil si kot ko vetru sem predajal se, pri čemer beseda ter v solbaškem govoru pomeni mesto). Pri nekaterih pesmih je zaslediti večjo podobnost z italijanskim prevodom kot z rezijanskim izvirnikom. Prevodi pesmi v objavi Pogled so v primerjavi s tistimi v Basidah in Stari piščali precej bolj svobodni.
Viri
Petris, Bruno (ur.), 1984: Autori resiani: Rezia, Rezia, a ti con šcale dobre. Udine/Videm: Editrice Grillo.
Quaglia, Renato, 1985: Baside. Trst : Založništvo tržaškega tiska.
Quaglia, Renato, 2009: Pogled/Sguardo. Rezija naša. Priloga Trinkovega koledarja za leto 2009. Čedad: Kulturno društvo Ivan Trinko. 21-35.
Quaglia, Renato, 1987: Stara piščal. Jadranski koledar 1987. 131-133. Literatura
Dapit, Roberto, 1995: Aspetti di cultura resiana nei nomi di luogo 1: Area di Solbiza, Stolvizza e Korito, Coritis. Padova: CLEUP.
Dapit, Roberto, 2001: Prevajanje rezijanskih besedil. Ožbot, Martina (ur.): Prevajanje Prešerna - prevajanje pravljic: 26. prevajalski zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 255-264.
Dapit, Roberto, 2009: Literarna ustvarjalnost v Reziji danes. Rezija naša. Priloga Trinkovega koledarja za leto 2009. Čedad: Kulturno društvo Ivan Trinko. 11-19.
Ježovnik, Janoš, 2015: Vezni naklon v rezijanščini. Dobrovoljc, Helena, in Zuljan Kumar, Danila (ur.): Škrabčevi dnevi 8. Zbornik prispevkov s simpozija 2013. Nova Gorica: Založba Univerze v Novi Gorici. 68-83.
Kravos, Marko, 1985: Živa rožica iz Rezije (spremna beseda). Renato Quaglia: Baside. Založništvo tržaškega tiska. 75-81.
Matičetov, Milko, 1972: Rožice iz Rezije. Koper, Trst, Ljubljana: Založba LIPA, Založništvo tržaškega tiska, Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Matičetov, Milko, 1980: Beseda o avtorici in še kaj. Sodobnost 28/12. 1142-1144.
Matičetov, Milko, 1988: Divji nageljc, »Ognjenec« in še kaj. Na rob literarnim prevodom iz rezijanščine. Sodobnost 36/5. 536-542.
Matičetov, Milko, 1992: Dalla poesia di tradizione orale alla poesia d'autore nella Val Resia. Ce fastu? 68/2. 269-288.
Angeli in Ognjenci: narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Marka Kravosa 77
Merku, Pavle, 1988: Rezijanski pesniki. Primorska srečanja: revija za družboslovje in kulturo 12/79. 35-37.
Novak, Boris A., 1995: Oblika, ljubezen jezika. Maribor: Obzorja.
Novak, Boris A., 2010: Salto immortale. Študije o prevajanju poezije. 2 zvezka. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Novak Popov, Irena, 2009: Razmišljanje o sodobni narečni poeziji. Smole, Vera (ur.): Slovenska narečja med sistemom in rabo (Obdobja 26). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 435-453.
Pirjevec, Marija, 2001: Vprašanje narečne poezije (Ob primeru Benečije, Rezije in Trsta). Jan, Zoltan (ur.): Sodobna slovenska narečna poezija. Ciril Kosmač in razvoj povojne slovenske proze. Slovenski slavistični kongres, Koper (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 11). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 151-159.
Poniž, Denis, 1986: Otroške in trudne oči poezije. Primorski dnevnik, 16. 1. 1986. 9.
Quaglia, Renato, 1983: Nekaj svežih cvetov v Reziji. Jadranski koledar 1983. 128-130.
Quaglia, Renato, 2007: Baside: mi samo izde, ti ke baj si? Rezija: samozaložba.
Resianica. Spletni vir. <www.resianica.it>. (Dostop: december 2015.)
Skubic, Mitja, 1997: Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski jezikovni meji. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Spinozzi Monai, Liliana, 2009: Ipotesi di un calco paradigmatico slavo-romanzo (L'imperativo-congiuntivo: uno studio fondato sul Glossario del dialetto del Torre di Jan Baudouin de Courtenay). Linguistica 49/2. 295-308.
Steenwijk, Han, 1992: The Slovene dialect ofResia: San Giorgo. Amsterdam, Atlanta: Rodopi.
Steenwijk, Han, 1994: Ortografia resiana / Tojošt rozajanske pisanje. Padova: CLEUP.
Steenwijk, Han, 1999: Grammaticapratica resiana: il sostantivo. Padova: CLEUP.
Steenwijk, Han, 2005: Piccolo dizionario ortografico resiano / Mali bisidnik za to jošt rozajanske pisanje. Padova: CLEUP.
194 Abstracts
to demonstrate that dialect literature is a very typical phenomenon in minority literature and displays a special relationship to language in general.
Key words: minority literature, dialect literature, Slovenians in Italy, Italians in Slovenia and Croatia
Janoš Ježovnik: Angels and "Ognjenci": The Dialectal Poetry of Renato Quaglia in the Marko Kravos Translations, Jezik in slovstvo 61/2, 2016, 59—77.
The article discusses the translations of Resian dialectal poetry into standard Slovenian. The thesis deals with Renato Quaglia's poems translated by Marko Kravos and published in the collection Baside, as well as in the publications Stara piščal and Pogled. The Resian dialect differs substantially from Slovenian standard language. Therefore, after a thorough preliminary elucidation of sociological and linguistic circumstances, an analysis of Resian dialect translation into Slovenian is presented.
Key words: Renato Quaglia, Markos Kravos, Resian dialect, dialectal poetry, Ognjenec
Mateja Curk: The Discourse of Bilingual Literary Characters from Diverse Slovene-Speaking Social Environments, Jezik in slovstvo 61/2, 2016, 79—90.
The paper deals with contemporary literary texts written by authors living in the province of Udine (Italy) and belonging to the community of so-called Venetian Slovenians (Besiede tele zemlje 2004), as well as a literary work from the central part of Slovenia (Cefurji raus! 2008). Taking into account the tendency of these texts to reflect real-language use, ideological aspects of literary discourse based on language varieties from different parts of the Slovene-speaking territory are discussed.
Key words: language ideology, literary language, contemporary social vernaculars
Bogomila Kravos: Veneto Theatre, Jezik in slovstvo 61/2, 2016, 91—97.
The article offers some initial thoughts about theatrical activities in the region of the Veneto valleys, i.e., the Alta Val Torre Valley, the Nadiza Valley and Resia, especially those activities that used to join these regions and that are in need of thorough examination. The archival materials should be supplemented by personal testimonies and detailed descriptions of how people received the most popular performances. A thorough analysis of the achievements and reception of the theatrical performances presents a unique opportunity to demonstrate how the peculiar dramatic expression of the troupe came about, and where the key actors found the inspiration to mix the bitter facts of existence with humour. The same analysis should examine how different ways of perception merge into a single theatrical expression that displays the spirit of the time and space. Such comprehensive research of each step in the history of the Veneto Theatre will reveal the axes around which its growth revolved and which connect the region of Veneto with the region of the Isonzo Valley.
Key words: Veneto Theatre, cultural heritage, preservation, restoration, integration
Eva Sicherl: The Diminutive in Slovene from the Perspective of Evaluative Morphology, Jezik in slovstvo 61/2, 2016, 101-115.
A comparison of linguistics articles on diminutives in Slovene as well as in some other languages - particularly Slavic languages, but also English - brings to light certain divergences concerning the status of some word-formational elements used in diminutive formation. The present article focuses on some of these differences: the elements mini- and mikro- as opposed to malo- and drobno- in complex words, and the status of non-finite suffixes in verbal and adjectival diminutives.
Key words: evaluative morphology, diminutiveness, noun diminutives, verb diminutives, adjective diminutives