glas v svetu, ki (pogosto skozi igro vlog) povsem jasno reflektira fantovo zapušče-nost in stisko ob ponovnem pristanku v psihiatrični bolnišnici:
Simpl je dvignil oči, modre oči, iz katerih je izginila svetloba.
»Gremo,« je rekel mehanično. »Tukaj nobenega ne maram.«
Ko je hotel zapustiti sobo, se je Klebru zdelo, da so nekoga pozabili. Ustavil se je na vratih. »Ne boš vzel gospoda Zajka?«
»Ne.«
»Kje pa je?«
Simpl je šel naravnost k nočni omarici, odprl predal in vzel ven igračo. Podal jo je svojemu bratu. Zahra je kriknila. Zajec ni imel več oči.
»Kaj si naredil?« je vzkliknil Kleber. »Gospod Zajko noče videti tega.«
Simpl in gospod Zajko sta nerazdruž-ljiva in neprekosljiva in v razpuščeni družbi zabave željnih študentov (kjer po hecnem naključju pristaneta brata) vse prej kot razumljiva. Čeprav se ta radoživa skupnost nanju odziva s šokom, nejevoljo ali celo odporom, pa se to hladno vzdušje, sicer mukoma, postopno topli in prehaja v bolj sproščeno interakcijo. K temu v veliki meri pripomorejo prismuknjene pogruntavščine neuničljivega tandema, ki razgaljajo najbolj intimne vezi med vpletenimi. Odnosi, poprej po večini iztirjeni, najdejo tako iskano udomačitev, le-ta pa s svojo varnostjo končno zagotovi dom. To potrdi tudi t. i. Zajkova »smrt«, ki dokončno vzpostavi ravnovesje.
V popolnem soglasju z miselnim razgibavanjem živi tudi neukročeno sočen jezik; brez pomisleka zavzema najbolj drzne in nepričakovane lege in je tisti, ki ob spremljavi situacijske komike zagotavlja smeh do solz: »Si kupil zlati babalu?« »Zlati ba ... pa kaj je to? Zakaj tako govoriš?«
»To je en drug jezik,« je prijazno razložil Simpl. »Govorim en drug jezik. Zlati ba-balu je hrustljavi kruh.« »Ne, ne,« je odločno rekel Kleber. »Govori normalno. Počen si, in že to je čisto dovolj.«
»O, grda fijula.«
Kleber se je zakrohotal. Najbolje je bilo pustiti, da ga mine. Simpl se bo že umiril. /.../ »Jaz bom tudi govoril kak drug jezik,« se je odločil Enzo. »Simpl, mi podaš tasalko?« »Kaj je to?« je vprašal Simpl. »Mislil sem, da govoriš en drug jezik ...« »Ja, ampak ni isti kot tvoj.« »Tasalka je solata. Tine, vzemi si tasalko in nato mi jo fučni.«
»Okej,« je rekel Tine, »ampak fučni mi zlati babalu.«
Ob koncu kosila so Tinetu in Enzu od smeha tekle solze, Aria pa si je s pestjo mašila usta in se zvijala.
»Okej, to se da početi nekaj časa,« je rekel Emanuel. »Na dolgi rok je pa zajebano.« »O, grda fijula.«
Sporočilo kot neonski napis utripa v temi: najpomembnejše svari v življenju so preproste, neobremenjene z družbenimi vzorci, miselnimi koncepti in dilemami. Pravica do razumevanja, sprejemanja, zatočišča, doma, pravica do ljubezni - vse to je ... simpl (preprosto, enostavno).
Kristina Picco
ZASTRUPLJENE BESEDE Maite Carranza, Zastrupljene besede. Prevod: Veronika Rot. Založba Miš, 2014
Čeprav je spolno nasilje nad otroki in mladostniki v zadnjem času precej pogosta tema v mladinski književnosti, se vendarle zdi, da ni nikoli dovolj pre-gnetena in osvetljena. Večkrat nagrajeni
83
roman španske pisateljice Maite Carranza se tej temi približuje počasi in temeljito, s skrbnim odstiranjem, ki plast za plastjo razkriva brezno trpljenja zlorabljene devetnajstletnice, povsem izolirane od zunanjega sveta. Fizična ujetost, ki jo njen mučitelj vzdržuje s tem, da jo ima že štiri leta zaprto v kleti, pa se nam ob razvoju zgodbe pokaže predvsem kot grozljivo logičen zaključek njene življenjske poti, ki ves čas nevidno, a neizbežno vodi v to zadnjo, ultimativno fazo; odtujenost in brezbrižnost okolice, ki jo dekle občuti že od ranih najstniških let, se stopnjuje do točke, ki povzroči njeno skrivnostno izginotje.
Mešanica problemskega in kriminalnega romana omogoča prek prvoosebnih pripovedi štirih likov (ugrabljeno dekle Barbara Molina, njena mati Nuria Solis, Barbarina prijateljica Eva Carrasco in inšpektor Salvador Lozano) različnost perspektiv, ki bralca spretno usmerjajo v končno razkritje. Izmenjujoče se perspektive ponujajo iztočnico za pravo psihološko kriminalko, ki z lažnimi sledmi in v napetem boju s časom do zadnjega vzdržujejo storilca neimenovanega. A so še mnogo več kot to; zgodbe akterjev so si kljub povsem različnim psihološkim nosilcem neverjetno podobne: napačne odločitve, zatajitve, dileme, domneve, upanja in strahovi, ki so oživeli ob Barbarinem izginotju, odmevajo v vseh enako obremenjujoče - kot usedline, ki kljub vsem naporom ne potonejo na dno. Nevidno povezane in zavezane spominu na njo, ki je ni, valovijo v istem ritmu, kar daje romanu svojstveno, unikatno noto.
Barbarina zgodba vse te boleče podtalne niti postopoma osmišlja in povezuje. Intenziteta njenega doživljanja postavi bralca brutalno in neizprosno pred resnico: krhko, zaupljivo in neizkušeno otroško srce je lahko najhuje zlorabljeno zgolj s strani najbližjega. Kje se konča zaupanje in začne strah, kako
sovraštvo zaduši ljubezen, kdaj se dom spremeni v pekel - prehodi so zabrisani in nerazpoznavni. Družbena kulisa, ki vzdržuje podobo Barbare kot zelo problematične najstnice, se v hipu sesuje; med razbitimi koščki ostane le osamljen in nemočen otrok, izvržen iz sveta, ki naj bi ga ščitil.
Sprva šokanten in neverjeten, pa vendarle pričakovan razplet, ki razgali neštete obraze nasilja, postavi družbi zrcalo in opomin: družina, sorodniki, učitelji, prijatelji in kriminalisti niso kos sadističnemu manipulativnemu umu, otrok mu je še toliko manj - ob paradoksalnih impulzih sprijene zavesti odraslega ne zna razbrati primarnih vedenjskih vzorcev in ne zmore razviti temeljnih vrednot. Izhod v kakršni koli obliki je zanj skrajno otežen, zato je odgovornost na ramenih drugih:
Obljubil mi je, da mi ne bo nikoli več storil nič hudega in da se me nikoli več ne bo dotaknil. Prisegel mi je, da bom imela svojo sobo, svoj ključ, svojo svobodo. Jokal je in me prosil odpuščanja, resnično mu je žal in me ima rad. Nič hudega mi noče. Rad bi, da bi živela in bila srečna, in zato sem mu dala še eno priložnost. Zadnjo. Če me najdejo, ga bom izdala in ga obsodila na zapor. Mene pa bi čakal pekel bliskavic in sramote. Nenehni očitki enih in drugih ter molk družine. V tem svetu, ki sem ga pustila za seboj tistega dne, ko sem zbežala, nimam več kam iti. Zato bova poiskala drugega, ki nama bo po meri. Želim živeti. Zdaj pa zares želim živeti novo življenje, postati nov človek.
Barbarina zgodba ne skriva umazanih podrobnosti, ne prizanaša in ne tolaži. Opozarja, da je lahko zloraba vsepri-sotna, na prvi, drugi in tretji pogled nevidna in dolgotrajna. Lahko pronica na površje ali pa za vedno ponikne.
Barbara preživi. Olajšanje, ki ga prinese razplet, pa je zgolj temeljni kamen za dolgotrajno pot okrevanja, ki jo bo morala Barbara prehoditi, bolj ali manj
84
uspešno - tu dobi nemočen in otopel svet še eno priložnost. Zadnjo.
Zastrupljene besede so naporno crossover branje, ki bi nujno potrebovalo spremno gradivo - odlični spremni besedili ima npr. roman Elbie Lotter z naslovom To sem jaz, Anna, ki obravnava sorodno tematiko - za vse tiste »resnične« Barbare, ki ostajajo nevidne.
Kristina Picco
1000 UND 1 BUCH 2013
Franz Lettner, glavni urednik avstrijske strokovne revije za področje mladinske literature 1000 in 1 Buch, v uvodniku z odobravanjem ugotavlja, da je bilo v začetku tega leta mladinski literaturi v najrazličnejših medijih namenjenega veliko prostora. Razlog za to je bila nova izdaja knjige Otfrieda Preusslerja Mala čarovnica (založba Thienemann) s skrbno jezikovno posodobitvijo, z nadomestitvijo pojmov, ki lahko pomenijo diskriminacijo ali niso več razumljivi. Med zagovorniki in nasprotniki, tako strokovnjaki kot laiki, so se vnele strastne debate, v katerih je šlo bolj za družbeno politična in ideološka mnenja oziroma nasprotja. Blizu vprašanjem o spreminjanju in posodabljanju literarnih besedil je tudi prevajanje. Uredništvo se je odločilo, da bo prvo številko posvetilo prevajanju mladinske literature.
Zuhause im fremden Text. Sprachliche Identität in Übersetzungen (Doma v tujem tekstu. Jezikovna identiteta v prevodih) je naslov prispevka, s katerim je Emer O'Sullivan sodelovala na strokovnem srečanju, ki je v organizaciji
Inštituta za mladinsko literaturo potekalo leta 2012 na Dunaju. Svoje poglobljeno razmišljanje o prevajanju in svoje zaključke o tej pomembni fazi na poti knjige od ustvarjalca do bralca podkrepi s primeri prevajanja, in sicer knjige Marka Twaina Adventures of Huckleberry Finn iz angleščine v nemščino, serije knjig Benny Eoina Colferja in serije knjig Giggler Roddyja Doyla iz irske angleščine v nemščino. Zanima jo predvsem poseben način govorjenja literarnih oseb, kot je značilno za neki narod, izražanje, ki ga uporablja neki družbeni sloj, in pa dialekti. Skratka govorne različice, ki odstopajo od standardov in so značilne in nepogrešljive v določenem okolju, regiji ali kulturi.
Tudi prispevek Michaela Stavariča Sprachwanderschaft. Ein Spaziergang durch Literaturen, Sprachen und Welten (Jezikovno popotovanje. Sprehod skozi literature, jezike in svetove) je referat z istega strokovnega srečanja. Prevajalec, predvsem pa pisatelj Michael Stavarič, rojen leta 1972 v Brnu v tedanji ČSSR, je z družino emigriral leta 1979 v Avstrijo. Od otroštva ga spremljajo izrazi, ki jih ni čisto razumel in si je zanje ustvaril svojo predstavo, pa naj je šlo za ime neke osebe, za neki družbeni pojem ali po preselitvi za tuji jezik. Še danes najde pri ljudeh, stvareh in jezikih duhovite podobnosti in razlike.
Sledi nekaj prispevkov, v katerih prevajalci opišejo svoje konkretne izkušnje s prevajanjem tujih mladinskih del v nemški jezik.
Mit den Ohren übersetzen (Prevajati z ušesi) je naslov prispevka Birgitt Kollmann, ki se pri prevajanju drži načela, izpostavljenega v naslovu, saj meni, da mora izrečene besede knjižnih likov slišati. Meni, da je pri prevajanju za probleme težje kot perfektne besede najti perfektne rešitve. To prikaže s primerom svojega prevoda knjige Alison McGhee Shadow Baby.
85