Mreža  
odnosov 
Posebna izdaja e-glasila Društva za supervizijo, koucing in organizacijsko svetovanje 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
  
 
 
 
 
 
  
KOLOFON  
Posebna izdaja e-glasila Društva za supervizijo, koucing in organizacijsko svetovanje ob 20-letnici društva 
 
Številka 3, letnik II, marec 2018 
ISSN 2591-0701 
Izide do 2-krat letno. 
 
ODGOVORNA OSEBA: Brigita Rupar 
UREDNICI: Marina Ristic in Brigita Rupar 
OBLIKOVALA: Marina Ristic 
NASLOVNICA: Anamarija Nuša Mulej - OBRAZI NAVDIHA 
SODELAVCI: Sonja Žorga, Alenka Kobolt, Anamarija Nuša Mulej, Jani Stergar, Andreja Semenic, Ajda Eiselt Creslovnik, Vesna Selan, Claudia Knoll, Nuša Lasic, Barbara Gogala, Lea Šugman Bohinc, Petra Videmšek 
FOTOGRAFIJE: sodelavci, arhiv društva in splet 
 
Avtorski prispevki ne odražajo nujno stališca Društva SKOS. 
E-naslov uredništva: drustvoskos@gmail.com 
 
TRŽENJE: neprofitno  
NAKLADA: 60 izvodov 
TISK: Srednja medijska in graficna šola Ljubljana 
 

C:\Users\Marina\Downloads\slon1.gif

C:\Users\Marina\Downloads\neven-krcmarek-246988-unsplash.jpg
 
 

 

Tokratna številka Mreže odnosov je jubilejna. Posvecena je 20. obletnici našega društva. Zato se nam je zdelo vredno, da poleg elektronske verzije izide tudi v tiskani obliki. Vendar elektronska oblika prek razlicnih socialnih medijev doseže mnogo vec bralcev in ne zgolj strokovno javnost, kar ima za širjenje poslanstva in sporocil supervizije in koucinga veliko vrednost. Kot ugotavlja v intervjuju pobudnica ustanovitve in prva predsednica društva Sonja Žorga, je bilo povpraševanje po superviziji na pedagoškem podrocju v zacetku tisocletja v porastu, medtem ko v zadnjih desetih letih upada. Drugacna je situacija v socialnem varstvu, kjer so supervizijo umestili v zakon in s tem poskrbeli tako za dvig interesa po izobraževanju za supervizorje kot tudi za strokovno pomoc pri izgorelosti in vecjo kakovost dela strokovnih delavcev v sociali.  
V Retrospektivi si lahko ogledate najpomembnejše dogodke iz življenja društva. Z Nušo Lasic sva jih razvrstili od ustanovitve leta 1998 dalje. Kljucno vlogo pri vzpostavitvi, delovanju društva, izvedbi programa in povezavi s študijskim programom je imela Sonja, ki je bila tudi pobudnica študijskih dni. V omenjeni preglednici so dokumentirani vsi študijski dnevi - štirinajst smo jih imeli do sedaj - kot osrednja strokovna aktivnost našega društva. Sodelovanje na študijskih dnevih je bila redna študijska obveznost študentov v programu Supervizija, osebno in organizacijsko svetovanje, ki je do nekaj let nazaj potekal na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Naj ob tem omenim, da se je delovanje društva zelo prepletalo s študijskim programom. V zadnjih letih, ko študija ni vec, se v društvu trudimo, da bi ohranili in utrdili povezave med kolegi, ki so koncali program in delajo na razlicnih strokovnih podrocjih. Želimo si, da bi društvo postalo osrednji združevalni prostor vseh, ki delamo na podrocju supervizije, koucinga in razvoja organizacij, ter da bi prek razlicnih oblik strokovnega druženja plemenitili vešcine in bogatili svoja znanja.  
Vidno vlogo so pri zacetnih korakih delovanja društva in vse do danes odigrale tudi Alenka Kobolt, Barbara Gogala in Nuša Lasic. Alenka je kot profesorica v študijskem programu ter kot avtorica in urednica publikacij veliko pripomogla k širjenju strokovnega znanja s tega podrocja. Barbara je pustila opazno sled v Evropskem združenju nacionalnih organizacij za supervizijo ANSE, ki je v casu njenega delovanja v izvršnem odboru izpeljala vec pomembnih projektov. Naj omenim, da je bila Barbara clanica usmerjevalne skupine za oblikovanje Evropskega pojmovnika in Okvira kompetenc za supervizijo in koucing. Oba dokumenta sta temeljna za nadaljnji razvoj obeh strok in ju imamo tudi v slovenskem jeziku. Skupaj z Nušo sta bili med izvajalci prve mednarodne poletne šole v okviru ANSE, ki je postala stalna oblika strokovnega dela v tem evropskem združenju. 
V Bralnem koticku boste našli publikacije o superviziji, ki so izšle v slovenskem jeziku in so plod domacih ter nekaterih tujih strokovnjakov in raziskovalcev. V nadaljevanju lahko preberete razmišljanja mlajših kolegov supervizorjev Andreje Semenic, Janija Stergarja in Ajde Eiselt Creslovnik , ki vsak na svoj nacin pišejo o izzivih s katerimi se srecujejo pri svojem supervizorskem delu. Objavljeni so tudi kratki povzetki iz magistrskih nalog Andreje Semenic, Marine Ristic , Vesne Selan in Claudie Knoll. 
Na zadnji strani pa si lahko preberete nekaj misli glede prihodnosti študijskega programa supervizije in razvoja društva.  
Društvu želim, da bi se uspešno razvijalo in živelo še vsaj nadaljnjih 20 let; vam, drage clanice in clani, pa da bi ostali njegovi zvesti podporniki in uporabniki.  
 

Brigita Rupar 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
C:\Users\Marina\Downloads\IMG_20180301_113802.jpg
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 
Kako je društvo nastalo? Kdo so bili pobudniki, ustanovni clani, kdaj je bila prva seja? 
C:\Users\mristic\Downloads\sonja.jpg
Predno smo ustanovili društvo, se nas je manjša skupina združevala v Sekciji za supervizijo pri Združenju za socialno pedagogiko. Na ustanovitev samostojnega društva sta pomembno vplivala dva dejavnika: 
- dejstvo, da se kot sekcija nismo mogli vclaniti in še naprej sodelovati v Evropskem združenju nacionalnih organizacij za supervizijo ANSE ter  

- prvi (tridnevni) seminar na temo supervizije pri nas, ki ga je v Kranjski Gori vodil nizozemski supervizor Louis van Kessel (prvi predsednik ANSE). 
Omenjenega seminarja se je leta 1997 udeležilo kakšnih dvajset udeležencev, ki jih je supervizija zanimala. Ob zakljucku seminarja smo se (ob spodbudah van Kessla) odlocili, da bomo ustanovili društvo. Oblikovali smo skupino, ki je kasneje med drugim predstavljala ustanovne clane, clane prvega izvršnega odbora in tudi prvo in najštevilcnejšo generacijo specializantov specialisticnega študija Supervizija. 
Ustanovni sestanek smo imeli maja 1998, na njem je bilo prisotnih štirinajst oseb. Nekateri se v aktivnosti društva kasneje niso vkljucevali, drugi pa so bolj ali manj aktivni še danes. Med njimi naj navedem zlasti Barbaro Gogala in Nušo Lasic, ki sta v društvu odigrali posebej pomembno vlogo. 
 Kakšni so bili zacetni cilji delovanja društva? Katere dejavnosti so bile osrednje v življenju društva? 
Na ustanovnem sestanku smo sprejeli program dela, ki odraža hkrati tudi cilje društva: 
-razvijanje strokovnih in znanstvenih izhodišc, metod in tehnik ter koncepta supervizije; 
-uveljavljanje poklicnih standardov, poklicne etike in poklicne avtonomije na podrocju supervizije ter skrb za kvaliteto supervizije; 
-spodbujanje usposabljanja supervizorjev (organiziranje razlicnih oblik strokovnih srecanj); 
-razvijanje mreže intervizijskih in supervizijskih skupin ter mreže supervizorjev; 
-sodelovanje z drugimi posamezniki in organizacijami, ki se ukvarjajo s supervizijo doma in v tujini 
-razvoj in promocija supervizije v slovenskem prostoru; 
-vkljucitev v Evropsko združenje nacionalnih organizacij za supervizijo v Evropi ANSE; 
-izdajateljska dejavnost. 

Mislim, da smo clani vse omenjene cilje uresnicevali, vecino v okviru društva, nekatere pa predvsem izven njega (npr. publiciranje).  
 Skoraj istocasno z ustanovitvijo društva je bil postavljen program specialisticnega študija supervizije, ki je bil z bolonjsko reformo preoblikovan v magistrski študij na 2. stopnji.  
Kako so se povezovale dejavnosti obeh in kaj bi izpostavila? 
Res je, program specialisticnega študija supervizije je zaživel leto dni pred ustanovitvijo društva in delovanje obeh je že ves cas tesno povezano. Verjetno je to predvsem zato, ker je bilo doslej vedno nekaj oseb aktivno vkljucenih hkrati tako v izvajanje študijskega programa kot tudi v delovanje društva. Ko se je zacel specialisticni študij supervizije, sem bila npr. jaz hkrati koordinatorica in ena od izvajalcev tega programa, pa tudi predsednica društva in ob vkljucitvi v ANSE še izvoljena v njihov izvršni odbor. Tako so se lahko pretakale informacije v vse smeri: ves cas smo npr. pazili, da so bili v študijskem programu upoštevani standardi in zahteve ANSE, društvo je oblikovalo svoje standarde v skladu z evropskimi, naši clani v izvršnem odboru ANSE pa so vplivali na dogajanja na evropski ravni. Intenzivno sodelovanje med društvom in študijem je potekalo tudi v smislu izobraževanja: študentje so se vsako leto udeležili študijskih dni društva, clani pa so se prav tako vsako leto udeleževali tradicionalnih tridnevnih delavnic, ki so jih vodili priznani tuji strokovnjaki, vabljeni v okviru študija in stalnega strokovnega izpopolnjevanja na Pedagoški fakulteti. Tako so imeli študentje že med študijem možnost spoznavati svet aktivnih supervizorjev in se vclaniti v društvo, supervizorji pa so lahko na kvalitetnih delavnicah svoje znanje vsako leto osvežili. Tako sodelovanje je predstavljalo tudi 
pomemben most med »starimi« in »novimi« supervizorji, saj je bil vedno tako na študijskih dnevih kot tudi na delavnicah poleg strokovnega pomemben tudi družabni del. 
C:\Users\Marina\Desktop\DSKOS\supervizija žarnica.jpg
 
Kakšno vlogo je odigrala ANSE in kako se je društvo povezovalo z njihovimi aktivnostmi? Kaj je bilo pomembno in zanimivo v tem povezovanju? 
ANSE je imela pomembno vlogo pri naši odlocitvi za ustanovitev samostojnega društva, naši clani so aktivno sodelovali na letnih skupšcinah, konferencah in poletnih šolah, ki jih je organizirala ANSE, supervizorji, ki smo jih spoznavali tam pa so prihajali v Slovenijo izvajat delavnice. Zanimiv je bil že sam zacetek povezovanja. Povsem nepricakovano je že leta 1996 avstrijski supervizor Siegfried Tatschel (kasneje je imel pri nas tudi delavnico) telefoniral na Pedagoško fakulteto in nas povabil na Dunaj na sestanek skupine supervizorjev, ki je nacrtovala povezovanje nacionalnih supervizijskih organizacij v okviru Evrope. Nismo se poznali in ne vem, kako je izvedel za nas. Sestanka smo se udeležili in potem sem hodila na redna pripravljalna srecanja v razlicna mesta Evrope in bila leta 1997 med ustanovnimi clani ANSE, ceprav v Sloveniji sploh še nismo imeli svojega društva, kar je spet nenavadno. Naslednja zanimivost je bila, da je bil takoj po nastanku našega društva (1998) voljen v takrat petclanski izvršni odbor ANSE tudi slovenski predstavnik, kar se je nadaljevalo vse do leta 2014. Zadnja in tudi najdlje (mislim da kar osem let) je bila v njem Barbara Gogala kot sekretarka ANSE. Poleg tega so bili v prvi mednarodni intervizijski skupini med štirimi sodelujocimi državami prav predstavniki Slovenije (Nuša Lasic, Barbara Gogala in Marta Vodeb Bonac). Takrat naše društvo in ANSE še nista imela dovolj sredstev, zato je bilo tako sodelovanje v njihovem IO kot tudi na intervizijskih skupinah izkljucno na stroške udeležencev. 
Kaj je tebi dalo društvo? Kakšno vlogo je imelo v tvojem poklicnem delu na Pedagoški fakulteti? 
Društvo je zame pomenilo prostor, v katerem se srecujem in sodelujem z ljudmi, ki jih zanima supervizija in ki želijo supervizijo vpeljati v slovenski in evropski prostor, jo uveljaviti kot poklic in kvalitetno obliko dela s strokovnjaki. Poleg tega mi je druženje s supervizorji v veselje, saj se mi zdijo vecinoma zrele in tople osebe. Ni pa imelo društvo kakšne posebne vloge pri mojem delu na fakulteti, prej bi rekla obratno. Kot profesorica na fakulteti sem bila primorana pisati in pisala sem o superviziji, saj me je to podrocje najbolj zanimalo. Ker sem razvojna  
psihologinja, sem precej raziskovanja in pisanja posvetila razvoju in ucenju v superviziji. Z objavljanjem clankov, urejanjem monografij in tematskih revij s podrocja supervizije, porocanjem na konferencah ipd. sem na svoj nacin promovirala supervizijo in prispevala k njeni konceptualizaciji, kar je bil hkrati tudi cilj društva. 
 Kako ocenjuješ sedanjo situacijo na podrocju supervizije in kje vidiš nadaljnje korake pri razvoju te stroke? 
Ker sem že osem let upokojena, nimam vec dovolj stika s prakso, da bi si upala ocenjevati sedanjo situacijo na podrocju supervizije. Kar lahko opazim, pa je, da je bilo povpraševanje po superviziji, njeno izvajanje in financiranje na podrocju vzgoje in izobraževanja v zacetku tega tisocletja v porastu, nato pa je prišlo do stagnacije, iz katere se menda še nismo izvili. Po drugi strani pa se mi zdi, da je na podrocju socialnega varstva situacija vedno boljša, saj je na listi že 83 licenciranih supervizorjev, ki jih najemajo organizacije s tega podrocja in jih financira njihovo ministrstvo. S tem, ko so vkljucili supervizijo kot obvezo za strokovne delavce v zakon, so ji pred 20-imi leti na široko odprli vrata. Iz tega sklepam, da bi bilo verjetno koristno na sistemski ravni urediti supervizijo tudi drugod, ne le v sociali.  
Ristic, M. 

Na kaj bi se morali v društvu osredotociti v bodoce, kaj bi predlagala clanom in vodstvu? 
Še naprej skrb za sprotno dopolnjevanje in osveževanje znanja supervizork in supervizorjev, vzpostavljanje potrebe po superviziji v praksi in ponoven poizkus razširitve clanstva na supervizorje drugih smeri in šol ter sodelovanje z njimi. 
Fotografija osebe Marina Ristic.
 

  
 
C:\Users\Marina\Downloads\Kobolt_DSC0206 (003).jpg
 Vse od ustanovitve sem delovanje društva sicer spremljala, vendar ne povsem od blizu. Zlasti v prvem obdobju od ustanovitve je bilo moje profesionalno delo z in za supervizijo vezano predvsem na sodelovanje v izobraževalnem programu. Zapisujem spomine iz »oddaljene orbite«, ki se nikoli ni sukala v središcu. Prvih let delovanja društva se spominjam v zavedanju, da je bila glavna pobudnica in nosilka aktivnosti Sonja Žorga, ki je motivirala krog sodelavk in sodelavcev, ki so ustanovili društvo in izvedli prve aktivnosti. V spominu mi je, da je prva društvena ekipa veliko naredila za širjenje supervizijske prakse v Sloveniji ter za vkljucitev v Evropsko združenje ANSE, ki se je takrat ustanavljalo. Ce se ozrem na svoj prispevek, menim, da sem v 20 letih delovanja društva še najvec prispevala s tem, da sem kot avtorica in urednica spodbujala razvoj strokovne literature tega podrocja. Za bolj angažirane društvene aktivnosti je zmanjkovalo casa in energije. A kot clanica sem imela priložnost okusiti strokovno moc, ki jo nacionalno društvo lahko crpa iz mednarodnega povezovanja. V mislih imam organizacijo raznolikih projektov in poletnih šol. Tovrstno strokovno druženje je nacin, kako domace izkušnje in znanja povezati in razširiti z mednarodnim razvojem ter bogatiti razvoj supervizijske stroke.  

 
 
 
Posamezno profesionalno podrocje od drugih profesionalnih podrocij locijo predvsem tri bistvene znacilnosti - trije kljucni elementi, ki jih lahko poimenujemo stebri posamezne profesije. Vrstni red stebrov, ki jih v nadaljevanju navajam, ni pomemben, bistveno je, da so prisotni vsi trije:  
1. Formalni izobraževalni program na visokošolski ali univerzitetni stopnji. 

2. Raziskovalna aktivnost na podrocju z organiziranimi oblikami sodelovanja med teoreticnim povzemanjem in inovacijami na podrocju izvajanja profesije. 

3. Obstoj profesionalnega združenja z oblikovanim eticnim kodeksom, ki poleg ostalih premis regulira profesionalno delovanje v praksi. 


 
Našteti elementi, ki družno oblikujejo identiteto supervizije kot profesije, so v Sloveniji prisotni že dvajset let. Zato je praznovanje te obletnice pomembno. Ne le za clanice in clane društva, tudi za tiste, ki so se v supervizijske procese v tem obdobju vkljucevali. In imeli priložnost osebno izkusiti kakšen pomen in vlogo je imela oziroma ima supervizija v njihovem profesionalnem razvoju. Ocenjujem, da se je supervizija v vseh izpeljankah in oblikah izvedbe v Sloveniji v teh dvajsetih letih od nastanka društva še najbolj razvila na podrocju psihosocialnega dela. Vanj umešcam socialno, psihoterapevtsko, svetovalno, zdravstveno in raznoliko pedagoško delo, saj je pri vseh omenjenih poklicih tesno sodelovanje z ljudmi zelo pomembna sestavina dela. Praktiki, ki delajo z ranljivimi skupinami mladih, povedo, da so z udeležbo v supervizijskih procesih dobili predvsem podporo a tudi potrditev s strani sodelavcev, da so spoznavali svoje odzive in poglede drugih, ozavestili svoja stališca, pridobivali komunikacijske vešcine ter se ucili medsebojnega povezovanja in boljšega razumevanja drug drugega (Kobolt, 1998). S. Žorga in Vec (2004), zakljucujeta, da supervizijo lahko razumemo kot eno od metod samorazvoja, ki uspešno prispeva k nenehnemu ucenju in razvoju strokovnih delavcev, ter jim pomaga do integriranega razvoja vseh njihovih funkcij. Podatki raziskave J. Švagan (2009), kažejo na dokaj visoko stopnjo zadovoljstva slovenskih supervizantk/supervizantov s supervizijskimi procesi, v katere so bili vkljuceni. 
C:\Users\mristic\Downloads\IMG_0028.jpg
Vec in A. Kobolt (2010) sva zapisala, da je k širjenju in razvoju supervizije v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih prispevalo so-vplivanje naslednjih dejavnikov: 
. družbeni kontekst in prelom s politicnim sistemom, kar je vplivalo na iskanje novih alternativ za razvoj posameznikov, skupin in družbe v celoti;  

. to je spodbudilo nastajanje novih modelov dela, od strokovnjakov zahtevalo nove pristope ter drugacne nacine razreševanja poklicnih vprašanj; 

. velik vpliv na širjenje supervizije je imel razvoj nevladnega sektorja, ki pomembno dopolnjuje obstojece oblike skrbi za razlicne skupine in odpira nova podrocja dela (na primer zagovorništvo oseb s problemi v duševnem zdravju, projektni nacini dela z mladimi, raznovrstni preventivni programi, novi pristopi k obravnavi nasilja, inkluzivno delo z ucenci s posebnimi potrebami ...  


 
Prav nevladne organizacije so se prej in bolj intenzivno kot obstojece in tradicionalne ustanove (šole, zdravstvene institucije) poslužile supervizije kot podpornega mehanizma za izvajalce svojih programov (Dekleva, 1995). Ocenjujem, da je temu tudi danes tako. Zlasti tiste nevladne organizacije, katerih delo praviloma temelji na projektih, so razvile zavedanje, da lahko supervizija prispeva k bolj kvalitetni izvedbi vsebin in pomaga pri premagovanju nepricakovanih zapletov. 
Kratek spominski zapis zakljucujem z osebnimi željami za prihodnji razvoj supervizije in njenih izpeljank ter seveda društva:  
Srcno si želim, da bi v Sloveniji uspeli oblikovati nov magistrski študijski program, ki bi bil zadosti širok in hkrati dovolj strokovno poglobljen, da bi v njem našli prostor za nadgradnjo in teoretsko ter prakticno pripravo za razvoj svojega supervizijskega dela strokovnjaki iz zelo raznolikega strokovnega spektra. Prvi koraki v to smer so že narejeni in upam, da bo proces dobro zakljucen. 
Da bi mesto in vlogo v delovanju tega društva našlo cim vec mladih in aktivnih supervizork in supervizorjev, tudi koucev in koucinj. 
Da bi tisti, ki se staramo in smo vec ali manj že izpolnili svoje profesionalno poslanstvo, s svojimi izkušnjami podpirali mlade.  
Da bi se društvena kultura in klima nadgrajevali s cim vec strokovnimi srecanji in izmenjavami ter da bi še vnaprej utrjevali svoje mesto v mednarodnem povezovanju. 
Ter na koncu, a ne najmanj pomembno, da bi s svojo aktivnostjo clani in clanice prispevali k razvoju refleksivnosti in strokovnosti ter interdisciplinarnega povezovanja vseh strok, ki sodijo na tako imenovano psihosocialno podrocje ali teritorij (si drznem uporabiti ne povsem priljubljen izraz) »pomagajocih« se poklicev. 
 

 
C:\Users\Marina\Downloads\samuel-zeller-358865-unsplash.jpg
Viri: 
Dekleva, B. (1995), Uvajanje supervizije kot razvojno-podporne dejavnosti na podrocju obravnavanja problemov v zvezi z odklonskostjo mladih. V: Dekleva, B. (ur.): Supervizija v izvendružinski vzgoji. Ljubljana. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, str. 6-3. 
Kobolt, A, (1998). Odnos vzgojiteljev in vzgojiteljic stanovanjskih skupin do supervizije in njihove izkušnje s supervizijskim procesom. V , Klasinc, Darja (ur.) Supervizija v stanovanjskih skupinah. Maribor: Društvo strokovnih delavcev v stanovanjskih skupinah - BIVA, str. 50-58. 
Švagan, J. (2009). Ovire v superviziji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Diplomsko delo. 
Vec, T., Kobolt, A. (2010) Maatschappelijke en professionele context van de ontwikkeling van supervise in Slovenië. Supervisie en coaching, letn. 27, št. 2, str. 80-90. 
Vec, T., Žorga, S. (2004). Supervision: the process of professional reflection and development. Zbornik konference Izobraževanje za spremembo (str. 95-102). Ljubljana: ŠENT. 



V izvršnem odboru ANSE sem nasledila Janka Mijoca, pred njim je bila clanica Sonja Žorga. V pricetku mojega mandata je vse potekalo precej dramaticno, saj je predsednik ANSE Bernhard Münning zaradi bolezni nenadoma odstopil, predsedovanje pa prevzel Wolfgang Knopf z ekipo, v kateri smo bili vecinoma novinci. Potrebovali smo kako leto, da smo ujeli ritem dela in dolocili prioritete, kar je bilo izredno zanimivo tako z vsebinskega kot tudi skupinsko dinamicnega vidika. Podedovali smo pobude prejšnjega IO in želje clanic, da se nekako približamo strukturam Evropske unije. Kmalu nam je postalo jasno, da vodi pot preko EU projektov, zato smo v sodelovanju z Dunajsko ljudsko univerzo prijavili prvi projekt vseživljenjskega ucenja, Grundtvig projekt. Cilj je bil podpreti clane nacionalnih društev pri udeležbi v mednarodnih intervizijskih skupinah, ki so z leti postale osrednja vsebina sodelovanja posameznih supervizorjev iz razlicnih držav, kultur in predvsem supervizijskih šol. Prvotni cilj ni bil realiziran, saj projekta nekatere clanice niso dobile, tako da se je delo osredotocilo na teorijo in prakso sprejemanja drugacnosti. Nastal je prirocnik z izkustvenimi vajami in teoreticnim uvodom. 

Supervizijske poletne šole so postale redna oblika srecevanja clanov nacionalnih društev za supervizijo. V casu mojega sodelovanja v IO smo soorganizirali poletne šole v: 
· Tallinu 2007 

· Dublinu 2009 

· Stavangerju 2011 

· Kaunasu 2013 


Prva štiri leta so minila v izvajanju projekta, dveh poletnih šol in razmišljanju o bodoci strategiji. Pravo delo in kvaliteta sodelovanja pa je nastopila v mojem drugem mandatu, v casu od 2010 do 2014. Polovica clanov IO, ki smo z delom nadaljevali, smo pridobljene izkušnje in vizijo hitro posredovali novincem in nadaljnje delo je gladko steklo. Nekoliko smo spremenili koncept delovanja organizacije. Uvedli smo bienalno srecanje predsednikov nacionalnih društev, ki so sprejemali strateške pobude, medtem ko je generalna skupšcina sprejela odlocitve. Prednost je bila v tem, saj so imeli delegati že na sami skupšcini vsa pooblastila za odlocanje s strani svojih društev. V teh štirih letih je v ospredje stopila tema skupnih standardov in medsebojnega priznavanja kvalifikacij za supervizorja. Pogrešali smo neko skupno podlago, oziroma konsenz o konceptih in kompetencah supervizorja. V casu obstoja ANSE smo se namrec pogosto srecevali z dilemami, ce sploh opravljamo isto delo, ce zastopamo isto stroko?!? Dejstvo je, da se supervizijske tradicije in šole med seboj razlikujejo. Iskanje skupnih imenovalcev smo opravili v okviru projekta ECVISION v okviru razpisa Leonardo da Vinci. Sodelovali smo z evropsko organizacijo EUROCADRES in že omenjeno ljudsko univerzo. Rezultati in produkti so Evropski pojmovnik supervizije in koucinga ter Okvir kompetenc. Prva konferenca je bila v Bruslju, zakljucna na Dunaju. Moja vloga je bilo sodelovanje v usmerjevalni skupini. 
V letu 2011 smo si zadali, da bomo sestanke IO združili z obiskom in podporo nekaterim clanicam, tako smo obiskali špansko, bosansko in litvansko društvo ter z njimi opravili pogovore oziroma kar konkretno supervizijo. Najbolj smo bili zadovoljni z obiskom v Tuzli, saj je to društvu odlocilno pomagalo, da so bili sprejeti v ANSE. V casu mojega sodelovanja v IO se je število rednih clanov precej povecalo. V spominu imam, da se je v teh letih pridružilo pet nacionalnih društev. Danes ANSE šteje 15 rednih clanic in 2 pridruženi. 
V strategiji smo si zadali tudi sodelovanje na podrocju raziskovanja, ki se je materializiralo na prvi konferenci o raziskovanju v superviziji v Budimpešti. 
Poleg vsebine in rezultatov je bilo sodelovanje v mednarodnem timu izredno doživetje. Komunicirali smo precej neposredno, se naucili reševati probleme in razcišcevati konflikte, ki so kdaj pa kdaj spremljali delo. Delovnemu sestanku je navadno sledila refleksija, v kateri smo si povedali, kako smo sodelovali in ugotavljali, kaj bi lahko izboljšali. Ce se še kriticno ozrem na delo, je slabša plat aktivnosti bila to, da smo porabili financne rezerve, saj je bilo kljub našemu volonterskemu delu stroškov poti in sofinanciranje projekta vec kot v preteklih mandatih, ko se je dogajalo manj. 
IO v zame najboljših letih. 
C:\Users\Marina\Downloads\fotke glasilo-20180226T114048Z-001\fotke glasilo\barbara g..jpg
  
 

Nuša Lasic  
 
C:\Users\Marina\Desktop\DSKOS\foto glasilo\nusa.jpg
V mojem dolgoletnem delovanju v društvu in v supervizijskih procesih nasploh, se mi je najbolj vtisnila v spomin izkušnja s 1. poletne šole ANSE na Madžarskem. Z Barbaro Gogala sva bili s strani madžarskih kolegov, organizatorjev 1. poletne šole ANSE (2003), povabljeni, da izvedeva eno izmed delavnic na temo „Medkulturni dialog". 
Zdelo se mi je zanimivo in pomembno, da kot supervizorka vstopim v manj znan prostor, saj le v taki izmenjavi lahko custveno doživim neznano, se tega bolje zavedam in razvijam obcutljivost in empatijo za kulturno razlicnost in njeno sprejemanje. 
Neznan odnos sicer nasploh oznacuje supervizijo, v katerega kot supervizorji vedno ali pogosto vstopamo. Vendar ucenje v medkulturnem kontekstu, razlike v jeziku, krajih in kulturi ustvarjajo posebno okolje, ki ga obicajno nimamo v izobilju. Naša mnenja, želje, vrednote, vedenje, nacin doživljanja, pricakovanja in zaznave posameznikov - tako imenovani umski in custveni set – vnašamo v skupen prostor. Tudi naša skupna zgodovina, veroizpovedi, miti in legende so del tega. Ko pomislim na kulturne razlike, vem, da nista pomembni samo etnicno ozadje in rasna pripadnost. Še kako pomembno so tudi: nacionalno in regionalno ozadje, spol, invalidnost, razred, starost, poklic, okolje, v katerem smo odrašcali, v katerem delamo in živimo, in tudi versko ozadje. In vedno obstaja mešanica tega in vsak od nas sodeluje v vec subkulturah hkrati. Ti dejavniki zavestno in nezavedno vplivajo na nacin naše interakcije in vedenje v konkretnih medkulturnih razmerah, na naše razumevanje drug drugega in medsebojno razumevanje situacije. 
Prav iz teh razlogov sem želela še vec tovrstnih izkušenj, ceprav sem jih že nekaj imela s prvih mednarodnih supervizijskih delavnic HASI (projektu ANSE), kjer smo sodelovali supervizorji z Madžarske, Avstrije, Slovenije in Italije (Južne Tirolske). 
Madžarski kolegi, ki sva jih spoznali na 1. mednarodni intervizijski skupini HASI, so naju povabili, da izvedeva eno izmed delavnic na temo „medkulturni dialog". Odlocili sva se za razlike med poklici. Na tem mestu ne želim opisovati vsebine najine delavnice, pac pa izkušnjo, iz katere sem se veliko naucila. 

  

Po uvodnem predavanju Luisa van Kessla na temo Medkulturni dialog smo se razdelili v skupine. Že ob uvodni predstavitvi clanov skupine sem bila presenecena, ker so bili vsi udeleženci Madžari razen ene Avstrijke. Prvi dan je bil dinamicen, sodelujoc, vsi udeleženci so bili aktivno vpeti v skupni prostor in delo. Nic nenavadnega nisva opazili v dinamiki in delu skupine. Prvi dan se nama je zdel uspešen, odhajali sva z dobrimi obcutki. Zvecer sva analizirali celotno dogajanje in nacrtovali naslednji dan. Naslednji dan pa je nastopila popolna sprememba. Že na zacetku je eden od udeležencev sporocil, da bo skupino zapustil, za svoj odhod je navedel objektivni razlog. O tem smo se pogovorili in po uvodnem delu s težavo nadaljevali z delom. Po dopoldanskem delu, ki sva ga z veliko spodbujanja in motiviranja clanov za silo izpeljali, je bila skupina v popoldanskem delu „mrtva", ne-sodelujoca, delovala je utrujeno, nezainteresirano. Ozracje je bilo nasiceno z odporom. Vrsta vprašanj je švigala skozi misli. Kaj se je zgodilo? Kaj je ta zastoj, odpor povzrocilo? Kaj to pomeni? Kako in s cim nadaljevati? Ostal nama je niz vprašanj brez odgovorov, le ugibali sva lahko. Potem pa, kot da bi se možganske meglice razkadile in v ospredje je stopilo spoznanje. Odpovejva se vsebini in delajva z odporom. Kako? Takrat se nama je zdelo najbolje, da odkrito spregovoriva o svojih opažanjih, vtisih, mislih in vprašava udeležence, kaj so opazili, kaj doživljajo, kaj je povzrocilo zastoj. Tako sva tudi storili, nastopil je trenutek olajšanja, zazdelo se mi je, da si je skupina „z globokim izdihom oddahnila". Iz njih se je zacelo sprošcati vse zadržano. Pripovedovali so, da so se delavnice morali udeležiti proti svoji volji, šef je „izdal ukaz", ni bilo ugovora, ne upajo se upreti absolutni „avtoriteti". Poudarili so, da se jim to pogosto dogaja, da ne morejo sami izbirati in odlocati. In potem najina „Eureka" - seveda, zato so se v najini delavnici znašli sami Madžari - bili so delegirani v najino skupino. Lušcenje je seglo še dalje, pripovedovali so o njihovih sestankih, posvetih, seminarjih ipd., ki se vedno zacenjajo z njihovo zgodovino, uvodi so dolgi, obteženi z izkušnjami, ki jih je skozi zgodovino doživel madžarski narod. Za to porabijo veliko casa. Ena od udeleženk je sporocila, da je najin „hiter" zacetek dela s skupino, ne da bi ga ustavljali z dolgimi uvodi, pomenil zanjo osvežitev, novo spoznanje, da se da tudi drugace. Skupina je ponovno oživela. V njihovih prispevkih na koncu srecanja so se najbolje izrazile kulturne razlike. Udeleženka z Avstrije (znana supervizorka) je pozorno spremljala dogajanje in na koncu sporocila, da tako odkritega, odprtega procesa, ki je udeleženim omogocal spregovoriti o kulturnem zakulisju naroda in organizacije, še ni doživela. 
Ko s casovno odmaknjenostjo gledam na to izkušnjo, se mi zdi odgovor na zastoj in ravnanje z odporom tako jasno in logicno, vendar takrat, ko sem bila v dogajanju in obremenjena z odgovornostjo - delavnico je potrebno speljati do konca - ni bilo lahko. 
Delavnica ni bila izpeljana, srecanje je bilo uspešno.  
 

Nuša Lasic 
Brigita Rupar 
ZGODOVINSKI PREGLED POMEMBNEJŠIH AKTIVNOSTI DRUŠTVA OD USTANOVITVE 1998 DALJE 
Cas 
 Naziv/ime 
 Vsebina 
 Kraj 
 
 Maj 1998 
 Društvo za supervizijo 
 Ustanovitev 
 Ljubljana 
 
  
 Izvršni odbor Društva za supervizijo 
 Imenovan je prvi IO DS, predsednica Sonja Žorga  
 Ljubljana 
 
  
 Dan odprtih vrat Društva za supervizijo  
 Dogajanje na podrocju supervizije v Sloveniji 
 Ljubljana 
 
1998 
 Društvo za supervizijo se vkljuci v ANSE- Association Of National Organisation For Supervision In Europe  
 Sonja Žorga postane clanica  IO ANSE  
 Dunaj 
 
  
 Zgibanka Društva za supervizijo  
 Zgibanko in logotip oblikuje Dušan Pirih Hup, vsebino pripravi IO DS  
 Ljubljana 
 
1999 
 Projekt mednarodne delavnice HASI (Madžarska, Avstrija, Slovenija Italija) 
 Dvoletni projekt ANSE-deluje kot mednarodne delavnice štirih dežel. Udeleženci iz Slovenije: Nuša Lasic, Barbara Gogala, Marta Vodeb Bonac 
 Budimpešta,  
Fiesa, 
Bolzano, 
Dunaj 
 
  
 Psihohigienski dnevi Društva za supervizijo  
 Zabavni in rekreativni program za clane organizirata Julija Pelc in Tomaž Vec 
 Kandrše 
 
 
 Kriteriji za pridobitev naziva supervizor/ka 
 Sprejeti so kriteriji DS, ki jih mora izpolnjevati supervizor/ka in priporocila s standardi za izvajanje kvalitetne supervizije. 
Pripravi jih skupina: Bojan Bogataj, Bojan Pucelj, Nuša Lasic, Radovan Zupancic, Sonja Žorga 
 Ljubljana 
 
2000 
 1. konferenca 
ANSE  
 Predstavitev prispevka:  
Supervision and Coaching in Slovenia-Sonja Žorga; predstavitev delavnic HASI: Barbara Gogala in Nuša Lasic 
 München 
 
2002 
 
 
 Generalna skupšcina ANSE 
 Študijski dnevi 15.-17.11. 
 Generalna skupšcina ANSE je potekala socasno z mednarodnimi študijskimi dnevi DS; Clan IO ANSE postane Janko Mijoc. Predsednica DS postane Nuša Lasic 
 Fiesa 
 
  
 Mednarodna poletna šola 
 Delavnico na temo Medkulturni dialog v superviziji izvedeta Barbara Gogala in Nuša Lasic 
 Salgatorjan, Madžarska 
 
2003 
 Študijski dnevi 
28.-29.11. 
 Delavnico Preferred Futuring (Ustvarjanje prihodnosti) je vodila Sonja Žorga 
 Zrece 
 
2004 
 2. konferenca ANSE 
7.-9.5. 
 "Problems of Values – a Challenge for Praxis and Theory in Supervision and Coaching, udeležili so se jo Brigita Rupar, Tanja Vec, Sonja Žorga, Nuša Lasic, Janko Mijoc 
 Leiden, Nizozemska 
 
  
 Socialna zbornica 
 Oblikovani so predlogi k merilom za izbiro supervizorjev pri SZ-pripravila Nuša Lasic 
 Ljubljana 
 
  
 Cajanka intervizijskih skupin 
 Ljubljanska intervizijska skupina organizira srecanje clanov drugih intervizijskih skupin- organizacijo prevzel Tomaž Vec 
 Ljubljana 
 
  
 Študijski dnevi 
19.-20.11. 
 Predsednica IO postane Barbara Gogala, clanice Brigita Rupar, Sonja Žorga, Darja Maticetova, Julija Pelc in Janko Mijoc 
 Gozd Martuljek 
 
2005 
 Seminar z Liljo Cajvert, marec 
 Kreativni pristopi v superviziji 
 Jezersko 
 
  
 Študijski dnevi 
18.-19.11. 
 Vsebina: uceca se organizacija (Jože Škrlj) in simpozij Supervizija v organizaciji 
 Fiesa 
 
  
 Cajanka intervizijskih skupin 
13.6. 
 Primorska intervizijska skupina organizira srecanje clanov drugih intervizijskih skupin 
 Koper 
 
  
 Izvršni odbor ANSE 
 Clanica postane Barbara Gogala 
   
 
2006 
  Študijski dnevi 
20.-21.11. 
 Vsebina ŠD: Borza znanja  
Izvoljeni novi clani IO Barbara Gogala (predsednica), Brigita Rupar, Nuša Lasic, Darja Maticetova, Jože Škrlj 
 Ljubljana 
 
2007 
 Študijski dnevi 
16.-17.11. 
 Vsebina ŠD: coaching v živo (Nataša Kogoj), LEGO resna igra (Tadej Pugelj, Društvo moderatorjev) 
 Logatec 
 
  
 Aktivirana spletna stran 
 Clani IO pripravljajo spletno stran DS : Tanja Rupnik Vec, Brigita Rupar, Darja Maticetova, programerja David Creslovnik, kasneje Sašo Stanojev 
 
 Ljubljana, Lucija 
 


Cas 
 Naziv/ime 
 Vsebina 
 Kraj 
 
2008 
 Konferenca in generalna skupšcina ANSE  
 Counselling in a Multicultural Europe, A Key Competence Within Long Life Learning in projekt Grundvig; udeležita se je Barbara Gogala in Nuša Lasic 
 Temišvar, Romunija 
 
  
 Seminar z Louisom van Kesslom 
10.-12.4. 
 Seminar Coaching – izziv za supervizorja 
 (organizacija Pef) 
 Most na Soci 
 
2009 
 Študijski dnevi 
27-.28.3. 
 Predsednik IO ANSE Wolfgang 
Knopf je predstavil dejavnost ANSE in avstrijskega društva za supervizijo. Clanica IO ANSE Beatrice Conrad je izvedla delavnico o superviziji z managerji. Izvedena je bila skupšcina društva. IO ostane nespremenjen.  
 Lucija 
 
2010 
 Študijski dnevi 
24.-25.9. 
 Julija Pelc in Tatjana Dobnikar sta izvedli delavnico na temo Ustvarjalnost v superviziji - uporaba maske. 
 Kranjska Gora 
 
2011 
 Poletna šola ANSE 
8.- 12. avgust 
 Naslov: Inspiring moments in supervision. How to promote change? 
Udeležili so se: Brigita Rupar, Darja Maticetova, Majda Golja in Alenka Kobolt 
 Stavanger, Norveška 
 
  
 Študijski dnevi 
11.-12.11. 
  
 Umetnostna improvizacija v superviziji; izvajalki Claudia Knoll in Špela Lotti Knoll. 
Izvoljen nov IO v sestavi: Darja Maticetova (predsednica), Brigita Rupar, Barbara Gogala, Majda Golja, Claudia Knoll in Andreja Semenic 
 Rakican 
 
2012 
 6.3. in 4.4. 
 Trening koucinga za supervizorje. 
 Izvajalka Barbara Gogala 
 Ljubljana 
 
  
 3. hrvaška konferenca o superviziji 
18.-20.4. 
 Naslov: Postignuca i izazovi razvoja supervizije. 
Udeleženke s prispevki: Sonja Žorga, Alenka Kobolt, Tanja Vec, Brigita Rupar. 
 Opatija 
 
2013 
 Uvrstitev poklica Supervizor v Standardno klasifikacijo poklicev 
 Opis pripravila in poskrbela za vpis v register Barbara Gogala. 
 Ljubljana 
 
  
 Študijski dnevi 
15.-16-3. 
 Vsebina: Motivacijski intervju, vodi Darja Bardutzky Boben, Tanja Vec: Tehnike za delo z emocionalnimi stanji 
 Pliskovica 
 
2014 
 ECVision konferenca 
13.-14.2. 
 A European System of Comparability and Validation of Supervisory Competences. 
Udeležili so se: Barbara Gogala, Tomaž Vec in Brigita Rupar. 
 Bruselj 
 
  
 Strokovna druženja 
24.1., 31.5. 
 Organizator Jani Stergar. Potekala so v obliki popoldanskih delavnic . Vsebine razlicne: KLIK model (Marja Cad), Metodicni vidiki dela v veliki skupini (Marina Ristic), Vrednote, vizija, poslanstvo društva (Anamarija Nuša Mulej) 
 Ljubljana, Bled 
 
  
 Študijski dnevi 
11.-12.4. 
 Predstavitev produktov ANSE projekta ECVision: Evropski pojmovnik in Okvir kompetenc supervizije in koucinga. Vesna Selan: Koucing za osebni razvoj 
 Veržej 
 
2015 
 Prva raziskovalna konferenca o superviziji in koucingu v organizaciji ANSE 
23.-24.4. 
 Udeležili so se: Barbara Gogala, Sonja Žorga in Brigita Rupar, ki je predstavila raziskavo z naslovom: Effects of the Supervision Process on Teachers' Self-Regulation 
 Budimpešta 
 
  
 Študijski dnevi Janeza Becaja 
21.-22.5. 
 Retrospektiva Janeza Becaja – vodila Jože Škrlj in Tomaž Vec 
Cujecnost in stik s sabo – vodili Jani Stergar, Marina Ristic in Cvetka Ornik. 
Izvoljen nov IO: Brigita Rupar (predsednica), Vesna Selan (blagajnicarka), Ajda Eiselt in Claudia Knoll 
 Debeli Rtic 
 
2016 
 Študijski dnevi Janeza Becaja 
11.-12.11. 
 Naslov: Od kod lahko supervizija crpa? Izvajalci Marina Ristic, Vesna Selan in Jani Stergar. 
Predstavljen je prevod Evropskega pojmovnika supervizije in koucinga. 
Z novim statutom se društvo preimenuje v Društvo za supervizijo, koucing in organizacijsko svetovanje. 
 Celjska koca 
 
2017 
 Študijski dnevi 
17. -18.3. 
 Vsebina: O pomenu neverbalnega izkustva v superviziji, izvajalka Claudia Knoll. 
Marja Cad: Kdo sem jaz v oceh družbe. Izvoljen nov IO v sestavi: Brigita Rupar (predsednica), Vesna Selan, Ajda Eiselt Creslovnik in Darja Fišer. 
 Bled 
 
  
 Simpozij Supervizija in koucing – uvidi v strokovno prakso 
30.9. 
 Plenarna predavanja: Tomaž Vec, Brigita Rupar, Claudia Knoll. 
Delavnice: Claudia Knoll, Vesna Selan, Anamarija Nuša Mulej, Marina Ristic, Petra Založnik. 
Izšli 2 številki internega e-glasila. Urednica Darja Fišer 
 Ljubljana 
 


 
 
D:\MARINA\DSKOS\BeFunky Collage.jpg

  
 

Evropski pojmovnik supervizije in koucinga in Evropski okvir kompetenc za supervizijo in koucing 

Evropski pojmovnik in Evropski okvir kompetenc za supervizijo in koucing je izdelala ekspertna skupina Evropskega združenja za supervizijo ANSE. Pojmovnik prinaša opise kljucnih pojmov in nacine njihovega razumevanja na podrocju supervizije in koucinga. Predstavlja osnovo skupnega izrazoslovja ter oriše razlicnosti supervizije in koucinga v evropskem prostoru. 
Kompetencni okvir je evropski sistem primerljivosti in potrjevanja kompetenc supervizorjev in koucev in temelji na kljucnih pojmih, opisanih v pojmovniku. Omogoca jasna in uporabna merila za ocenjevanje supervizijskih kompetenc ter široke in raznolike možnosti za prakticno izvajanje. Kompetencni okvir zagotavlja nadaljnji razvoj teorije in prakse supervizije in koucinga v Evropi tako, da njuni dosežki postanejo bolj pregledni in primerljivi. Avtorji so se pri izdelavi okvira naslonili na Evropski okvir kvalifikacij ter Bloomovo taksonomijo. Kompetencna matrika ima štiri podrocja: kompetenca, znanje, spretnost in delovanje, ki je jedrni del, s katerim je opisano vedenje povezano s posamezno kompetenco. Pomeni, da kompetencni okvir opredeljuje vedenja, lastnosti in orodja, ki jih morata izkazovati supervizor in kouc pri strokovnem delu. S tem so postavljeni standardi strokovnega dela obeh strokovnjakov in je zagotovljena tudi primerjava med ucnimi programi ponujenimi s strani univerz in s strani drugih izvajalcev. 

Supervizija in koucing 
Urednica Alenka Kobolt 
Rezultat iskanja slik za supervizija in koucing
Kobolt, Alenka (2010). Supervizija in koucing. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Zavod Republike Slovenije za šolstvo.  
Publikacija prinaša zanimive in aktualne prispevke o tem, kako spodbujati in usmerjati profesionalni razvoj pedagoških delavcev ter razvoj šol v ucece se skupnosti. Vsaka organizacija ali posamezniki, ki želijo slediti toku casa in biti konkurencni na svojem podrocju, morajo nenehno »delati na sebi«. S pomocjo supervizije ucitelji in uciteljice postajajo aktivni raziskovalci in ustvarjalci lastne prakse. Koucing povecuje motivacijo in vpliva na vecjo ucinkovitost ter kakovost dela. V knjigi so predstavljene razlicne poti in izkušnje, kako to doseci in kaj je pomembno pri tem. Toplo jo priporocamo vsem, ki želite hitreje stopati po poti spreminjanja lastne miselnosti in prakse, ter tistim, ki želite pomagati v tem procesu svoji delovni sredini. Strokovna monografija je izšla v so-založništvu Zavoda RS za šolstvo in Pedagoške fakultete v Ljubljani. 
Metode in tehnike supervizije 
Urednica Alenka Kobolt 

Kobolt, Alenka (2004). Metode in tehnike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 
Med edukacijo o supervizorju pogosto razmišljamo kot o osebi, ki jo želimo ponotranjiti, vgraditi v sebe. Kasneje zacnemo razvijati svojega notranjega supervizorja, ker je to lažje in bolj realno. Še lažje pa je med edukacijo ali vkljucenostjo v proces supervizije to knjigo spremeniti v svojega pomocnika in ga v procesu ucenja imeti cim pogosteje ob sebi. 
V zborniku štirinajst avtorjev obravnava razlicne teme s podrocja supervizije. Središce njihovega zanimanja so metode in tehnike v superviziji. S prispevki avtorji na razlicne nacine in v razlicnem obsegu ustvarjajo konsistentno celoto, katere sporocila gredo bolj ali manj v isti smeri, bralca spodbujajo k razmisleku in mu hkrati dajejo odgovore na številna vprašanja. Okvir razlicnim perspektivam in metodam daje urednica, ko umešca supervizijo na kontinuumu od teoreticne utemeljenosti pa vse do metodicne izvedbe. 
 Modeli in oblike supervizije 
Rezultat iskanja slik za supervizija
Urednica Sonja Žorga 
Žorga, Sonja (2002). Modeli in oblike supervizije. Pedagoška fakulteta. 
Knjiga namenja najvec prostora predstavitvi razvojno-edukativnega modela supervizije. Model se je v zadnjih desetih letih razvil v Sloveniji in je zlasti uveljavljen na podrocju pedagoških in socialnih dejavnosti, kot temeljni model pa ga uporabljamo tudi v izobraževanju supervizork in supervizorjev v okviru magistrskega študija Supervizija, osebno in organizacijsko svetovanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. 
Supervizija – proces razvoja in ucenja v poklicu 
Alenka Kobolt, Sonja Žorga 
Kobolt. A- in Žorga S. (1999): Supervizija: proces razvoja in ucenja v poklicu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 
Delo Alenke Kobolt in Sonje Žorga, supervizork z dolgoletnimi izkušnjami, prihaja v pravem trenutku, ko sta potreba in zanimanje za podrocje supervizije v vedno vecjem razmahu. Avtorici sta že z naslovom knjige Supervizija – proces razvoja in ucenja v poklicu oznacili glavne poudarke in pojmovanje supervizije, ki sta jo podrobneje predstavili v svojem delu. Delo posega v jedro ucenja in razvoja profesionalne kompetence. V vsakodnevnem življenju se ucenje pogosto razume kot sprejemanje informacij. Vendar je to le od dalec podobno ucenju. Tako kot bi bilo nesmiselno trditi: “Ravnokar sem prebral knjigo o vožnji kolesa – sedaj znam voziti kolo.” Resnicno ucenje zadeva bistvo cloveka. S takim ucenjem se nenehno spreminjamo in se ponovno ustvarjamo. Resnicno ucenje nam omogoca, da širimo svojo ustvarjalno moc in avtenticno ravnanje. Tako ucenje pa ni mogoce brez izkušenj, refleksije, raziskovanja lastne prakse in ne nazadnje integracije teorije in prakse.  
tab1
        

  
 
 
 
  
C:\Users\Marina\Downloads\kat-j-525332-unsplash (1).jpg
 


Jani Stergar 
 
 
Zapisal bom razmišljanje o hoji po dveh razlicnih poteh: po poti ucitelja in po poti supervizorja. Gre za dva vidika, dve vlogi, dve poti, ki sta se z razvojem priceli druga drugi približevati. Spominjam se, kako sem kot supervizor zacetnik – še študent pricenjal svojo supervizijsko pot na terenu. Posloviti sem se moral od svojega mocnega podrocja abstraktne konceptualizacije, po domace teorije, in se seliti na drugo stran „supervizijskega Atlantika" razvojno-edukativnega modela – v prakso, ki preko modela izkustvenega ucenja zaobjema celoto ucnega polja. Veckrat sem se v mislih bodril, da grem, podobno kot antropologi, ki so prekinili s t. i. „arm-chair" tradicijo, na „teren". Kar drevenel sem v sebi, si postavljal številna vprašanja in se v lastni negotovosti pripravljal na posamezna srecanja z nacinom, ki mi je - kot ucitelju praktiku najbližje – s temeljito pripravo. Pri tem sem si s skrbnim nacrtovanjem, faznostjo dela, izbranimi metodami itn. itn. skoraj vedno skušal strogo zacrtati pot, po kateri bi naj srecanje peljalo. Pa seveda ni! Šlo je svojo pot. Spraševal sem se, koliko uciteljskega je v meni kot supervizorju? A se skušam prevec oklepati cilja? Cigavim ciljem sploh sledim? Sem bil na srecanju prevec edukativen? Je to v redu? Kam me to lahko pelje? 
Tako sem se na svojih študijskih zacetkih predvsem ukvarjal z dilemo, da ne bom kot ucitelj v polje supervizije vnašal prevec „uciteljskega" nacina, prevec edukativnih vsebin, da ne bom pouceval, dajal navodil ipd. Temu sem namenil kar nekaj dela na sebi bodisi v sklopu metasupervizijskih ali intervizijskih srecanj pa tudi preko „teoreticnega fitnesa", s katerim sem se skušal okrepiti. Hotel sem lociti ta dva, Kessler bi dejal profesionalna selfa: uciteljskega in supervizorskega. Zato sem pri svojem delu, uciteljskem in supervizorskem, skušal svoja delovanja cim bolj reflektirati. Iskal sem poti, da bi loceval ta dva dela sebe, z željo, da bi postal bolj strokoven, bolj „helikopterski" in podporen pri delu supervizorja. Tako sem butal v svoja izkustva tudi na svojem delovnem mestu ucitelja. Se lovil pri prepoznavanju svoje vloge, obcasno malo jadral nad svojim kolektivom in obcasno posegal na podrocja, ki niso bila moja. Ja, supervizorski del je „prebijal" tudi v vlogo ucitelja. Kar nekajkrat sem si „polomil" zobe, ko sem skušal v „nesupervizorski vlogi" v šoli razmišljati, cutiti in ravnati kot supervizor. Kar nekajkrat sem bil razocaran, vrtel sem se okrog svojih previsokih pricakovanj. Tako sem scasoma spoznal, da strogo locevanje, kot sem si ga sprva zamišljal, ne bo možno. Od spreminjanja sem naredil obrat k sprejemanju. 
C:\Users\Marina\Downloads\jani2.jpg
Želel sem sprejeti oba nacina, vlogi, ki sta mi, vsaka v svojem kontekstu, dajali veliko, in hkrati ohraniti njuno locenost. In zacela se je pot integracije obeh delov. Sprejemati sem pricel stvari takšne, kot so in kot bi jih sam želel videti, da so. Vedno mi sicer ni uspelo, a sem se iz morebitnih padcev skušal uciti. S pomocjo cujecnosti, nekaterih izobraževanj, izkušenj in premnogih reflektiranj pa tudi teoreticnih obogatitev sem se zacel poslavljati od lastnih visokih pricakovanj in se skušal hvaležno prepušcati toku življenja ter si dopušcati, da v nekaterih situacijah pac ravnam iz tega ali onega selfa, niti ni pomembno. Kar je pomembno, je, da se pri tem ne obsojam in da se hkrati zavedam razmejitve obeh.  
Ko sedaj gledam na ta svoj poskus spremenjenega nacin delovanja, težko recem, kje je bila tocka preobrata in s tem transformacije. Bil je proces. Ni bilo reza, bolj je bilo postopno valjenje snežne kepe, ki je na neki tocki postala transformacija. Sprejel sem torej to svojo supervizijsko drugacnost/razlicnost v uciteljskem kontekstu in obratno: uciteljsko razlicnost v supervizijskem kontekstu. Dragoceno se mi zdi, da si to dovoljujem in da po eni strani v svoje uciteljsko delo vnašam supervizijske elemente in hkrati ohranjam svoj uciteljski, poucevalni jaz ter na drugi strani v supervizijsko delo vnašam „uciteljske prvine", zavedajoc se meja supervizorskega jaza. Zavedam se morebitnih prednosti kot tudi slabosti prepletanja obeh vlog. Pomembnejše kot same slabosti se mi zdijo iskanja sticnosti in sodelovanja: tako se sprašujem, kako in kaj lahko ena stran od druge crpa, kako se lahko obe obogatita in še bi lahko našteval. Obe vlogi se lahko dopolnjujeta. Poti se zbližata, a se ne zlijeta. Jaz pa lahko s tem postajam bolj sam svoj. V tej ali oni vlogi.  
C:\Users\Marina\Downloads\anthony-tori-102062-unsplash.jpg
 

Claudia Knoll  
 
Rezultat iskanja slik za muzik paper border
Vznemirljivo, stimulativno, kreativno in estetsko zanimivo glasbo lahko improvizira kdorkoli, 
na kakršnemkoli inštrumentu ali mogoce celo samo na stolu, mizi, cloveškem kolenu ali 
na vratih banke, medtem ko cakate, da se odpro. 
(Wigram 2004, 39) 
Objave razlicnih avtorjev preteklih let kažejo na to, da se pomen ustvarjalnosti, improvizacije in igre za supervizijski proces vedno bolj raziskuje. Improvizacijske tehnike in priložnosti za igro najdemo v razlicnih medijih, na primer v drami, gibanju, likovnem izražanju, uporabi slicic, figuric in podobno. Ampak zakaj bi ravno glasbo uporabljali v superviziji? Katere posebne kvalitete ima glasba – in posebej prosta glasbena improvizacija, ki jo želim tukaj izpostaviti? 
C:\Users\Marina\Desktop\DSKOS\foto glasilo\glasba.jpg
Za razliko od drugih medijev stopimo v improvizaciji z glasbo vedno v medosebni stik. Improvizacije v dvoje ali v skupini omogocajo neverbalna, igriva srecanja (Winnicott, 1973). Weymann (2004, 47) poziva k spremembi razumevanja medija in tehnike, s katerima obravnavamo kliente. Saj ne obravnavamo z medijem temvec v njem. Poudarja pomen srecanja in pove, da se dogajajo glasbene improvizacije vedno nekje „vmes (...) predvsem pa med ljudmi, ki jo ustvarjajo" (prav tam). Glasbene improvizacije omogocajo tudi prevzemanje razlicnih vlog znotraj igre – a brez potreb po uporabi besed kot povecini v dramski igri. Medtem ko gibanje ali slikanje lahko pocne vsak zase, z glasbo vedno posredno vplivamo drug na drugega, slišimo in smo slišani. Tudi kadar igra le en posameznik, se le-ta dotakne drugega in drugi njega – kot poslušalci, refleksivni sogovorniki, soigralci ali pa tudi nasprotniki. Glasba je pojav v casu in prostoru – ko je konec improvizacije, je ne moremo ponavljati, še enkrat poslušati (razen ce smo jo posneli), je ne moremo odnesti domov (kot bi lahko nastalo sliko, risbo). Pogovor o glasbeni improvizaciji je vedno refleksiven, saj je izkušnje konec. Zato ima tako mocno simbolicno vrednost in jo posamezni avtorji vidijo celo kot simbol za (duševno) življenje cloveka nasploh (Weymann, 2004). 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
C:\Users\Marina\Desktop\DSKOS\foto glasilo\glasbila01.jpg
C:\Users\Marina\Desktop\DSKOS\foto glasilo\glasbila02.jpg
Jasne rešitve problema se na tem srecanju ne najde. Zgodilo pa se je, da je supervizant prišel v stik s svojimi custvi in jih je reflektiral. Odprl se mu je možen vidik fanta, s katerim dela. Dobil je vec zaupanja v to, da imajo njuna srecanja vrednost za fanta. Tako kot so pomembna in zaželena, so vendarle tudi krhka. Po temu soocenju na ravni medosebnih odnosov, transferja in kontratransferja se je supervizant kasneje na srecanju uspel tudi konkretno ukvarjati z vprašanji na ravni sodelovanja z drugimi strokovnimi delavci in starši. Razmejeval je odgovornosti drugih od lastnih. 
To je en primer uporabe glasbe v superviziji, izvzeto iz mojega magistrskega dela (Knoll 2016). Ceprav gre tukaj za glasbeno improvizacijo kot intervencijo znotraj obravnave gradiva, je lahko zelo koristna tudi v zacetku ali na koncu srecanja. Pomembno je pri tem razmišljati o vlogi glasbe na posameznih delih srecanja, da lahko intervencijo smiselno uporabljamo. Ampak o tem kdaj drugic. 
 Viri: 
Knoll, C. (2016). Glasbena improvizacija v superviziji. Neobjavljeno magistrsko delo. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. 
Weymann, E. (2004). Zwischentöne. Psychologische Untersuchungen zur musikalischen Improvisation. Gießen: IMAGO Psychosozial-Verlag. 
Wigram, T. (2004). Improvisation. Methods and Techniques for Music Therapy Clinicians, Educators and Students. London, Philadelphia: Jessica Kingsley Publishers. 
Winnicott, D.W. (1973). The Child, the Family, and the Outside World. Middlesex: Penguin. 
 
Rezultat iskanja slik za muzik paper border
 
 
C:\Users\Marina\Downloads\alex-iby-297804-unsplash.jpg
Andreja Semenic 

Uvod 
Prebiranje in raziskovanje psihološkega konstrukta cujecnosti, predvsem raziskav o njenih pozitivnih ucinkih, ter dejstvo, da je cujecnost razglašena za eno izmed najucinkovitejših preventivnih strategij na podrocju duševnega zdravja, me je vodilo k temu, da sem se odlocila za raziskovanje cujecnosti v povezavi s supervizijo. Udeležba na vectedenskem tecaju cujecnosti ter redno prakticiranje cujecnostne meditacije je mojo odlocitev še poglobila. Cujecnost razumem kot življenjski pristop, ki pomeni usmerjanje pozornosti na dani trenutek ter razvijanje nepresojajocega, sprejemajocega odnosa do lastnega notranjega doživljanja. Cujecnost razvijamo vsak dan in vse življenje, s stalnim ustvarjanjem stika s seboj (Bajt, 2016). Z vidika profesionalnega razvoja supervizorke mi praksa cujecnosti predstavlja pomembno dopolnitev. V prvi vrsti gre za osebno izkušnjo, ki pa je ne morem lociti od mojega profesionalnega razvoja. Geller in Greenberg (2012) zapišeta, da posameznik preko samoraziskovanja prepoznava svoj jaz in zavedanje doživljanja kot orodje, ki ga lahko uporablja za razumevanje klienta, terapevtskega procesa in njunega odnosa. Prakso cujecnosti tako razumem tudi kot pripomocek, ki mi služi kot del priprave na vodenje supervizij ter navajanje na nacin, kako biti s supervizanti kot dopolnilo in nasprotje temu, kaj s supervizanti poceti. Ucenje tehnik cujecnosti širi moj nabor intervenc, ki jih uporabljam v supervizijskem procesu. Dodano vrednost vidim tudi v tem, da lahko tehnike cujecnosti ponudim supervizantom, kadar ti izrazijo željo, da bi jih prakticirali v casu med srecanji. 
 Z magistrsko nalogo Cujecnost v supervizijskem procesu želim prispevati k razjasnitvi konstrukta cujecnosti ter utemeljitvi sticnosti in razlik med cujecnostjo in supervizijo. Pri predstavitvi cujecnosti izhajam iz teoreticnih izhodišc, ki opisujejo definicije cujecnosti, aksiome cujecnosti, cujecnost kot terapevtsko disciplino ter mehanizme delovanja. Kot temeljno metodo ucenja in razvoja v superviziji opišem refleksijo, posebej se posvetim procesno orientiranim pristopom. Ceprav beseda cujecnost v supervizijski teoriji ni eksplicitno omenjena, razišcem pojavljanje elementov cujecnosti v supervizijskem procesu. Sticnosti in razlike med pristopoma opredelim glede na temeljne znacilnosti in predpostavke ter glede vloge supervizorja oziroma cujecega terapevta. Predstavim mehanizme delovanja, preko katerih tako cujecnost kot supervizija dosegata pozitivne ucinke ter transformativne spremembe v smeri doseganja vecjega profesionalnega ter osebnostnega razvoja. V nalogi so predstavljene ugotovitve raziskave, v kateri sem raziskovala, ali supervizorji razvojno-edukativnega modela pri vodenju supervizijskega procesa uporabljajo elemente cujecnosti ter na kakšen nacin. Raziskovala sem, ali lahko uporabo cujecnosti povežemo s stopnjo profesionalnega razvoja supervizorja ter kako se supervizorji soocajo z zastoji v procesu. 
 
 Cujecnost 
Zanimanje za cujecnost in njeno uporabo hitro narašca. Škodlar in Srakar (2015) vidita razlog za povecano zanimanje za cujecnost, skokovit porast števila znanstvenih, strokovnih in poljudnih besedil o njej ter uporabo cujecnosti na podrocju dela z ljudmi kot odraz dolocenega primanjkljaja oziroma potrebe v družbi kot celoti. Menita, da gre za zanemarjene dimenzije, ki do sedaj niso bile dovolj v ospredju. Sem uvrstita usmerjenost na telo – delo na telesnih obcutjih ter izražanje in predelovanje custev preko telesnih vaj. Pa tudi: usmerjenost na neposredno izkušnjo in sedanji trenutek, soocanje in sprejemanje življenjskih danosti, vzpostavljanje naklonjenega odnosa do sebe in uporabo clovekovih zmožnosti, da vpliva na svoje življenje. Arzenšek (2015) cujecnost uvršca med intervence, ki so povezane s koncepti iz pozitivne psihologije. Vloga tovrstnih intervenc v psihološkem svetovanju je v zmanjšanju trpljenja na eni strani in krepitvi klientovih notranjih virov in vešcin za povecanje notranje motivacije ter za zmanjšanje napetosti in obrambnih mehanizmov ob nacrtovanih vedenjskih spremembah na drugi. Tudi v slovenski stroki je cujecnost vse bolj poznan in uveljavljen koncept. Praksa cujecnosti je vstopila v slovenski prostor najprej v svoji izvorni funkciji kot oblika budisticne meditacije in nato v novih sekularnih oblikah in aplikacijah, predvsem kot psihoterapevtska metoda in sredstvo za izboljšanje pocutja (Zalta in Ditrich, 2015). 
Najbolj pogosto je cujecnost definirana „kot stanje pozornosti in zavedanja tega, kar se dogaja v sedanjosti" (Brown in Ryan, 2003, str. 822). Nyanaponika Thera (1972, v Brown in Ryan, 2003, str. 822) imenuje cujecnost kot „jasno in enotno zavedanje o tem, kaj se dejansko dogaja z nami in v nas, v trenutku zaznavanja". Kabat-Zinn (2003) opredeljuje cujecnost kot „zavedanje, ki se pojavi preko usmerjanja pozornosti namenoma na sedanji trenutek, in je nepresojajoce do izkušnje, trenutek za trenutkom" (str. 145). Takšno zavedanje lahko vkljucuje tako notranje (npr. misli, custva, telesne senzacije) kot zunanje dogajanje (npr. zvoki, barve, vonjave in druge zaznavne kvalitete). Po mnenju Kabat-Zinna (2003) je cujecnost sposobnost vsakega cloveka in je vsak cujecen do dolocene mere. To je „inherentna cloveška sposobnost" (str. 146). Brown in Ryan (2003) izpostavljata, da cujecnost kot naravna lastnost posameznika še ni bila veliko preucevana in 
raziskana. Po njunem mnenju ima skoraj vsakdo zmožnost biti udeležen in biti zaveden. Kljub temu pa priznavata, da se posamezniki med seboj razlikujejo v cujecnosti ter, da se sposobnost cujecnosti razlikuje med posamezniki, saj nanjo vplivajo številni dejavniki (prav tam). 
Raziskava 
V okviru magistrske naloge je bila izpeljana raziskava, v kateri me je zanimalo, ali supervizorji pri vodenju supervizijskega procesa uporabljajo elemente cujecnosti in na kakšen nacin; ali lahko vecjo/manjšo uporabo elementov cujecnosti v supervizijskem procesu povežemo s stopnjo profesionalnega razvoja supervizorja ter, kakšen pogled imajo supervizorji na zastoje (paralelni procesi, transfer, kontratransfer) v procesu supervizije ter, kako se soocajo z zastoji v supervizijskem procesu. V raziskavo je bilo vkljucenih osem supervizorjev, ki so clani Društva za supervizijo. Za pridobivanje podatkov sem uporabila kvalitativno metodo raziskovanja in sicer tehniko polstrukturiranega intervjuja. 
 Diskusija z zakljucki 
Odgovori na raziskovalna vprašanja kažejo, da supervizorji, zajeti v preucevani vzorec, v supervizijskem procesu posredno uporabljajo neformalno cujecnost. Elementi cujecnosti se pojavijo pri usmerjanju pozornosti na „tukaj in zdaj", pri vkljucevanju lastnih doživljanj v proces ter pri sprejemanju emocij. Uporabo elementov cujecnosti lahko povežem s stopnjo profesionalnega razvoja supervizorjev, ki so sodelovali v raziskavi, ne pa tudi s številom let vodenja supervizij. Tudi zacetnik supervizor je lahko sposoben upravljati procesne prvine v superviziji ter pri vodenju uporabljati lastna doživljanja. Posebej se je pokazala uporabnost elementov cujecnosti v procesno orientiranih pristopih. Pomembno vrednost ima predvsem pri prepoznavanju in reševanju zastojev v supervizijskem procesu. Intervjuvani supervizorji za prepoznavanje zastojev uporabljajo zaznavanje lastnih custev ter telesnih senzacij. Za reševanje zastojev uporabljajo usmerjanje pozornosti na „tukaj in zdaj" ter spremembo perspektive, kar sta pomembna elementa cujecnosti. Intervjuvani supervizorji sami sebe opisujejo, da se doživljajo kot cujece. To so utemeljili s tem, da so med supervizijskim procesom prisotni v odnosu do supervizanta. 
 Biti „cujec" postaja del zaželenih lastnosti, ki naj bi jih sodobni strokovnjak na podrocju dela z ljudmi gojil in razvijal v samem sebi. Supervizor mora med srecanjem vzdrževati doloceno stopnjo budnosti in zavedanja. Pozoren mora biti na subtilna sporocila, ki jih s seboj prinaša supervizant, obenem pa mora biti pozoren tudi nase, na svoja doživljanja in cutenja. Menim, da prakticiranje cujecnosti pomembno prispeva k razvoju teh sposobnosti. Cujecnost razumem kot pot k temu, da supervizor postane bolj pozoren na vse, kar se dogaja v procesu. 
 Prispevek raziskave vidim v osvetlitvi nacinov delovanja supervizorjev v supervizijskem procesu. Ugotovila sem, da so elementi cujecnosti že prisotni v supervizijskem procesu oziroma so njen zelo pomemben del, vendar pa niso tako poimenovani. Prav tako je prispevek raziskave v tem, da nakazuje smernice, katere elemente cujecnosti bi bilo smiselno razvijati in vkljucevati v supervizijski proces. 
  
C:\Users\Marina\Downloads\deniz-altindas-38128-unsplash.jpg
Magistrsko delo nakaže možnost vecje uporabe cujecnosti, in sicer na vec nacinov:  
. kot pripomocek za supervizorja v smislu osebnega in profesionalnega razvoja ter v smislu razvoja sposobnosti, ki so pomembne za vzpostavljanje supervizijskega odnosa, 

. kot osnovo za razlicne vrste „cujecnostnih intervenc", 

. pri informiranju in modeliranju supervizantov dolocenih tehnik cujecnostne meditacije ter  

. za izoblikovanje novih modelov supervizije, kjer bi cujecnost nastopala kot pomemben del supervizijskega procesa. 


 
 Možnosti nadaljnjega raziskovanja te tematike vidim na vec podrocjih, predvsem pri raziskovanju ucinkov cujecnostne meditacije na supervizorja ter na izide supervizijskega procesa. Koristno bi bilo raziskati uporabo intervenc cujecnostne meditacije ter mogoce celo izoblikovati model cujecnostne supervizije. 
 
 Viri: 
- Arzenšek, A. (2015). Cujecnost kot psihološka intervencija v psihološkem svetovanju. V A. Zalta in T. Ditrich (ur.), Cujecnost: tradicija in sodobni pristopi (str. 75–94). Poligrafi 77/78(20), Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce. 

- Bajt, M. (28. 4. 2016). Doživljanje stresa in kako sprejeti realnost. Delo, 28. 4. 2016. 

- Brown, K. W. in Ryan, R. M. (2003). The benefits of being present: Mindfulness and its role in psychological well-being. Journal of Personality and Social Psychology, 84(4), 822–848. 

- Geller S. M, in Greenberg L. S. (2012). Therapeutic presence: A mindful approach to effective therapy. American Psychological Association: Washington, DC. 

- Kabat-Zinn, J. (2003). Mindfulness–based interventions in context: Past, present and future. Clinical Psychology Science and Practice, 10(2), 144–156. 

- Semenic, A. (2016). Cujecnost v supervizijskem procesu. Magistrsko delo. Ljubljana. Pedagoška fakulteta. 

- Škodlar, B., Srakar, D. (2015). Cujecnost v psihoterapiji. V A. Zalta in T. Ditrich (ur.), Cujecnost: tradicija in sodobni pristopi (str. 59–73). Poligrafi 77/78(20), Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce. 

- Zalta, A., Ditrich, T. (2015). Cujecnost: tradicija in sodobni pristopi, uvod. V A. Zalta in T. Ditrich (ur.), Cujecnost: tradicija in sodobni pristopi (str. 3–10). Poligrafi 77/78(20), Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce. 


Z                        
Zelo rada uporabljam metafore, zato pri predstavitvi supervizije potencialnim supervizantom to predstavim kot svetilnik, ki stoji v razburkanemu morju v vseh vremenskih razmerah in usmerja na poti profesionalnega razvoja. Tudi supervizijska skupina je kot svetilnik, vsak clan ti odseva, nastavi zrcalo na nekaj drugega, na nekaj, kar sam prej nisi videl. Ti si pa tisti, ki izbereš, katero pot boš ubral. Ko veš, zakaj je nekaj problem, najdeš tudi odgovor, kako ta problem rešiti. 
Vsaka skupinska supervizija je sokreacija med supervizorjem, supervizanti, organizacijo in kontekstom. Izraz "soustvarjanje" in predpona "so" sta v tem kontekstu primerna, saj gre za sodelovanje, soraziskovanje, sooblikovanje, ki ga v procesu izpeljejo sogovorniki, sopotniki in sodelavci. Supervizor in supervizant skupaj preko vzajemnega spoštovanja in priznanja tvorita supervizijski odnos. V tem odnosu je supervizor strokovnjak iz supervizije, supervizant pa strokovnjak na svojem delovnem podrocju. Tako omogocata resnicna srecanja s samim seboj in z drugimi.  
V magistrskem delu „Soustvarjanje supervizijskega procesa" (Ristic, 2017) se je pokazalo, da je za supervizorke soustvarjanje vrednota, ki ji sledijo, zato se zelo trudijo, da soustvarjanje omogocajo v procesih, ki jih vodijo tako, da supervizante postavijo v ospredje delovanja, jih povabijo k delu, vodijo in jim hkrati sledijo, se nanje odzivajo, z njimi dogovarjajo in jim predlagajo. Od supervizantov išcejo pristanek, jih podpirajo, spodbujajo in usmerjajo, ter vzpostavljajo dialog. To ponazori izjava supervizorke: »Zdi se mi, da je to kar centralno, mogoce celo centralni dejavnik, da ljudje res optimalno vložijo in odnesejo iz skupine. Ker ce, soustvarjanje je naceloma to, da angažiraš vse, skratka vsak ima priložnost, prav ta SO je najbrž najbolj bistven v celem procesu. (SUP3)" (prav tam, str. 63)«  
Za supervizantke pa je soustvarjanje vzajemno sovplivanje in doprinos vsakega clana skupine s svojim aktivnim sodelovanjem in prevzemanjem odgovornosti za svoj razvoj. Izjava, ki to lepo ilustrira: »Dejansko je supervizija tako sestavljena, da je supervizorka vodila, da si sam prišel do odgovorov, preko vprašanj in pogledov drugih (SUT1/C)(prav tam, str. 80).« 
Vlogo supervizorja vidijo predvsem v tem, da omogoca cim bolj optimalne ucne okolišcine supervizantom oziroma da je odgovoren za vodenje procesa. To pomeni, da izhaja predvsem iz potreb supervizantov, saj jih postavi v ospredje, da skrbi za: odnose in cilje, konstruktivno komunikacijo, njihovo dobrobit in varnost, vzdušje, vkljucenost vseh clanov, da poskrbi, da vsak dobi priložnost, da dela na svojem primeru in da se dileme, vprašanja ali odprte zadeve zakljucijo oziroma zaprejo. Da odgovornost za razvoj prepušca supervizantom in je v tem primeru "modrec", ki nima kompleksa vsemogocnega, marvec se zaveda svojih omejitev in virov, da cujece sledi ter vodi supervizante in proces. Vcasih prevzame vlogo kolega, nadzornika, ucitelja, pomocnika, detektiva, mentorja, sodelavca, svetovalca vcasih celo terapevta. 
 


Vloga supervizanta je zelo pomembna. Na njem je, da okolišcine ucinkovito izkoristi za svoj profesionalni razvoj tako, da je aktiven, pogumen, iskren, sodelujoc, da sprašuje, da sledi, da vzame, kar potrebuje, da upošteva dogovore, da poskrbi za svoje potrebe in da prevzame odgovornost za svoje ucenje, torej za vsebino supervizijskega procesa. To je vloga soigralca, ki predvsem analizira svoje delo, se uci od drugih, pomaga drugim, da se ucijo in sam oblikuje rešitve med ponujenim.  
Vloga supervizijske skupine je, da podpira, spodbuja, ustvarja, vzpostavlja varno in zaupljivo vzdušje in da je vir mnogoterih perspektiv, idej, rešitev in omogoca nov vpogled. V skupinski superviziji so clani drug drugemu zrcalo ter bogat vir izmenjave izkušenj in znanja. Skupina deluje kot katalizator – pospeševalnik, pobudnik in usmerjevalnik razvoja udeležencev. Hkrati pa skupina deluje tudi kot sosupervizor.  
 


Marina Ristic 




Supervizorke in supervizantke so navedle, da v supervizijskem procesu spodbudno deluje, ce obstaja zaupanje med vsemi clani, v supervizorja in v supervizijski proces, ce se vsi aktivno angažirajo, ce supervizor v ospredje postavi supervizanta, ga cuti, mu sledi in ga vodi. Spodbudno deluje tudi, ce je supervizant pripravljen delati na sebi, sodelovati, prispevati svoje poglede in ce upošteva dogovore, ce se v skupini ustvari vzdušje, kjer prevladuje varnost, zaupanje, spoštovanje, podpora, sprošcenost, kreativnost, ce se razvijejo dobri delovni odnosi, ce skupaj sooblikujejo jasen dogovor sodelovanja, kjer razjasnijo pricakovanja, cilje in pravila ...  
Na drugi strani pa na supervizijski proces zaviralno delujejo potencialne ovire, kot so: ce se clani med seboj ali s supervizorjem ne ujamejo, slabi odnosi, nezaupanje, kršenje dogovorov, ce supervizor pritiska na clane, moralizira, obsoja, prevec predava ali bolj sledi metodi kot supervizantu, ce so clani neprostovoljno udeleženi in nimajo potrebe po superviziji ter se niso pripravljeni izpostavljati, ce je v skupini prisotno nespoštovanje, nadzor, vnašanje konfliktov, razdiralna komunikacija, pomanjkanje empatije, ce se v skupini ne razvije varna klima …  
Med študijem literature in predavanji ter lastnim vodenjem supervizijskih procesov sem si oblikovala sliko supervizorja, ki sem jo poimenovala supervizorjeva piramida (lastno oblikovanje, 2014). 
Graficen prikaz supervizorjevega delovanja: „SUPERVIZORJEVA PIRAMIDA". 
SUPERVIZOR iz vrha deluje nad tremi enako pomembnimi dejavniki supervizije: 

usmerja supervizijski proces, je pozoren na supervizanta in na supervizijsko skupino. 
Posredno supervizor vpliva tudi na supervizantov trikotnik, v katerem sta vkljucena še delovna organizacija, sodelavci in uporabnik oziroma klient, s katerim supervizant dela ali projekt, na katerem dela. Supervizor je model supervizantu in vse, kar se le-ta nauci v superviziji, lahko prenese v svoje delovno okolje in tako izboljša kvaliteto svojega dela.  
Pri superviziji skupine ali tima je treba biti pozoren na skupno zgodovino clanov in na skupinsko dinamiko ter skupino uporabiti za oblikovanje optimalnih pogojev za ucenje. Torej s skupino delati in jo uporabiti, da se ustvarijo optimalne okolišcine za ucenje.  
Supervizor skrbi za supervizijski proces predvsem s tem, da je pozoren na namen in cilje supervizije in da pozna odgovor na vprašanje „Zakaj in cemu uporablja izbrane intervencije?" ter seveda, da pozna nabor metod in tehnik, kako bo delal, da bo soustvaril spodbudno okolje za profesionalni razvoj.  

Supervizor usklajuje ali upravlja vse tri aspekte. Poleg tega je pozoren nase, je v stiku s samim seboj in svojim notranjim doživljanjem in opazuje vplive iz okolja, razume duh casa ter kontekst, v katerem se supervizija odvija. To je njegova piramida, kjer deluje iz centra ali vrha in ima pregled nad vsemi petimi aspekti: nad procesom, supervizantom, skupino, okoljem in sabo.  
Pri delu naj bo do supervizantov topel in mehak ter do problema oziroma supervizijskega gradiva hladen in odlocen. Pripravi naj se na srecanja, si oblikuje zemljevid dogajanja, vendar naj se zaveda, da je zemljevid sicer odlicen pripomocek, ni pa enak pokrajini. Za dogajanje naj bo odprt in fleksibilen, predvsem pa prisoten „tu in sedaj", v svojem dogajanju in okrog sebe oz. naj bo cujec.  
Supervizant naj bo pripravljen uciti se, odpirati, raziskovati, stopati tudi izven cone udobja in naj se aktivno angažira. Kajti kamor usmerimo pozornost, tja potuje energija. Zato naj ozavešca svoj notranji svet in išce odgovore na svoja vprašanja. In naj bo dober skrbnik svojih pricakovanj.  
Ravno tako naj se vsi udeleženi zavedajo, da tako kot se supervizor v procesu nastajanja konstanto razvija, se tudi supervizant v svoji vlogi uci in se razvija. Supervizant in Supervizor z veliko zacetnico v nastajanju. Supervizijski proces lahko gledamo kot srecanje in sopotništvo, kjer je avantura plodna, ce so udeleženi odprti za nepricakovano, novo, tveganje, pogum, kairos. Tako je vsako srecanje in vsak proces unikatno soustvarjeno potovanje. Ali kot so rekle supervizorke in supervizantke: „…gre za vzajemno sodelovanje … porazdeljeno odgovornost … skupno kreacijo … sodelovanje … sovplivanje … partnerstvo … soraziskovanje … prepletenost … sinhroniciteto … dialog … skupno ucenje …" 
 



 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Vir: Ristic, M.(2017). Soustvarjanje supervizijskega procesa.  
Magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.  
 



Vesna Selan 
Med podiplomskim študijem supervizije, osebnega in organizacijskega svetovanja sem ugotovila, da mi je koucing od vseh obravnavanih pristopov najbolj blizu, zato sem se ga lotila s teoreticnega in prakticnega vidika. Pri individualnem delu z ucenci v kontekstu pouka anglešcine, še posebej v okviru prostega pogovarjanja v tujem jeziku, so postopoma in spontano prišle v ospredje teme iz osebnega polja ucencev. Zato sem v soglasju z njimi prvine koucinga, o katerih sem se ucila in brala, prenesla v delo z ucenci, ki so tako postali klienti v procesih koucinga. Sprva sem uporabljala tehnike NLP in narativnega koucinga, a sem v iskanju celovitejšega pristopa v procese vnesla sinergeticna genericna nacela, ki izhajajo iz sistemskih teorij o kompleksnosti in mi predstavljajo celostni pogled na osebni razvoj.  
Fotografija osebe Društvo za supervizijo, koucing in organizacijsko svetovanje.
 
Po definiciji Mednarodne zveze koucev (International Coach Federation – ICF, 2010) je koucing interaktiven proces, ki pomaga posameznikom, podjetjem in organizacijam, da dosežejo hitre in odlicne rezultate z uporabo tehnik, ki vodijo do osebnega razvoja; slednji je eden od ciljev, ki jih koucing zasleduje. Kouc s poslušanjem in postavljanjem vprašanj v procesu omogoci, da klient sam najde najboljše rešitve zase. Van Kessel (2010) navaja, da je pomen koucinga v namernih ucinkih, ki jih povzroca (povecana ucinkovitost s pomocjo usmerjenega ucenja in uresnicevanja potencialov), v nacinu dela (umetnost in spretnost postavljanja raziskovalnih vprašanj) ali v z dogovorom formaliziranem odnosu med koucem in klientom, ki mu pomaga dosegati osebne in strokovne cilje ter izboljševati razlicne vidike življenja.  
Koucing (van Kessel, 2010) se pojavlja na mnogih podrocjih, od športa, izobraževanja, osebnega življenja, do življenja na delovnem mestu. Pogosto je klient koucinga direktor podjetja, poslovodja, vodilni upravni delavec ali vodja tima, ki se v koucing vkljuci z namenom, da bi dosegel svoje poklicne in poslovne cilje, povecal svojo delovno ucinkovitost in se strokovno razvijal. Vendar se je koucing razširil na polje osebnega razvoja, kjer pomagajoci (kouc) s klientom izboljšuje raznolike vidike osebnega in strokovnega življenja. Na ta nacin se koucing približa psihološkemu in psihosocialnemu svetovanju, zato zanj veljajo teorije svetovanja in svetovalni pristopi. Osrednji cilj koucinga je tako osebni razvoj klienta.  
 
Scaife (2010) zapiše, da sta osebni in strokovni razvoj nelocljivo povezana, da se osebne kvalitete (smisel za humor, toplina, sposobnost asertivnosti), vrednote in prepricanja, nacini custvovanja in vedenja prepletajo z lastnostmi, ki opredeljujejo strokovnjaka. Nacin, kako strokovnjak pristopa k svojemu delu, je izraz tega, kdo on je kot oseba. Bistvene prvine osebnega razvoja Mearns (v Scaife, 2010) opredeli kot pripravljenost soocati se s svojimi strahovi, razumeti sebe in raziskati svojo preteklost ter kot pripravljenost raziskovati in eksperimentirati s sabo, tvegati in se lotevati stvari na drugacen nacin, se uciti soocanja. Cilji osebnega razvoja so tako povecanje samozavedanja in samopoznavanja na podrocjih strukture jaza, odnosov, dela in ucenja. Scaife poudarja, da je osebni in strokovni razvoj nenehen proces ucenja o sebi in svojem delu.  
Etimološko koucing izhaja iz angleške besede coaching. Izvor glagola »to coach« se nanaša na »pripeljati pomembno osebo z mesta, kjer se nahaja, tja, kamor si želi priti«. Sprva so bili kouci podporni konzultanti in zasebni tutorji, ki so študente vodili skozi študij in ucenje, torej akademski kouci. Kasneje se je dejavnost koucinga prenesla na šport in tudi širše, na podrocja, kjer se izboljšuje ucinek izvajalcev. Zato je definicij koucinga mnogo. Kot pomembno ocenjujem spoznanje, da je koucing primeren za posameznike, ki nimajo klinicno pomembnih težav z duševnim zdravjem ali neobicajno visokega nivoja stresa. 
Oce koucinga W. Timothy Gallwey je v svoji prvi knjigi Notranja igra tenisa iz leta 1974 opisal bistvo koucinga: igralce tenisa je treniral s postavljanjem odprtih vprašanj namesto s popravljanjem njihovih napak, kar se je pokazalo za zelo uspešno. Sledil je predpostavki, da clovek pride na svet z vsemi potenciali, ki jih je potrebno samo še razviti v primernem in spodbudnem okolju. Ni želel poucevati, ampak pomagati uciti se, zato ni dajal navodil, temvec je spodbujal k ucenju z lastno izkušnjo.  
C:\Users\Marina\Downloads\jamie-street-331990.jpg
Koucing je torej mlada veja pomoci ljudem, zato še ni podkrepljena s teorijami in empiricno zbranimi podatki. Opredeljuje se kot eklekticna mešanica konceptov in metod. Pogosto je prikazan kot industrija dobrega razpoloženja, usmerjen v prihodnost in v mocne tocke klienta. Rogers (2004, v Van Kessel, 2010) celo pravi, da je koucing zgolj preobleceno svetovanje.  
Van Kessel (2010) se sprašuje, ce morda koucing odpira svet cudežev, glede na to, da se kouci reklamirajo z laskavimi nazivi kot vsemogocni in vsestranski. V tekmovalnem in neprestano spreminjajocem se svetu ob soocanju s kompleksnimi življenjskimi zahtevami dejansko obstaja potreba po podpori v trajnem izkustvenem ucenju, ki jo zadovoljuje koucing, ki je po britanskih raziskavah mnogo bolj ucinkovit od enkratnih usposabljanj, seminarjev in delavnic (Van Kessel, 2010). 
Znacilnosti koucinga se razlikujejo glede na model. Nekaj skupnih imenovalcev je: usmeritev na sedanjost in prihodnost (ne ukvarja se s preteklostjo), predpostavka, da klient že ima vse odgovore (ki jih ozavesti s koucevim postavljanjem vprašanj), usmerjenost na cilj (najveckrat otipljivi dosežki v zunanjem svetu in subjektivno merljivi ucinki v notranjem svetu vrednot, prepricanj, samopodobe, zadovoljstva, odnosov). Van Kessel (2010) navaja, da je za koucing znacilno, da gre za individualizirano sodelovalno aktivnost, ki je usmerjena na klienta, rezultat in konstruiranje rešitve in ne na analiziranje problemov. Koucing je usmerjen v spodbujanje stalnega samorefleksivnega ucenja, kar vodi k napredku in stabilnim spremembam.  
 
Koucing je tesno povezan z ucenjem: številni avtorji se strinjajo, da je koucing neprekinjen tok globinskega ucenja, ki deluje transformacijsko. Zadnji cilj ucenja v procesu koucinga je, da tisti, ki se uci (klient), na koncu internalizira uciteljsko vlogo kouca in tako postane svoj lastni ucitelj, z drugimi besedami svoj lastni kouc. V prihodnjih podobnih situacijah crpa spoznanja iz že zakljucenega koucing procesa. Na ta nacin koucing ustvarja trajno ucenje. Spodbujanje ucenja in rezultatov pa je ena od štirih kljucnih kompetenc koucinga, ki jih definira ICF (Intenational Coach Federation – Mednarodna zveza koucev), kot navaja van Kessel (2010, str. 35). 
 
Pomen koucinga je torej izboljšati življenje klientov, jih opolnomociti pri samoorganizaciji življenja, izboljšati samopodobo, prepoznavati vire moci, razvijati notranjo motivacijo in razviti osebne strategije pri soocanju s strahovi. 
 
Viri: 
ICF code of ethics, (2005). Washington: International Coach Federation. 
Scaife, J. (2010). Supervising the Reflective Practitioner. London and New York: Routledge. 
VanKessel, L. (2010). Koucing, podrocje dela poklicnih supervizorjev? V: Kobolt, A., ur., Supervizija in koucing. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 
C:\Users\mristic\Downloads\koucing moj oris.jpg
 
 

Anamarija Nuša Mulej 
 
 

Bodi sam sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. 
Mahatma Ghandi 
 Eden izmed aksiomov v NLP-ju pravi, da vsak posameznik razpolaga z vso mocjo, ki jo potrebuje, da v življenju nekaj naredi, ce le želi kaj spremeniti, bo svojo namero, željo tudi uresnicil. 
Schwarz (2005) navaja, da je ena izmed bistvenih predpostavk NLP-ja, da ima klient na razpolago vse vire, ki jih potrebuje za doseganje svojih ciljev. S tehniko modeliranja in drugimi NLP tehnikami klient aktivira in uporabi svoje potenciale, ceprav se jih sprva sploh ne zaveda. S tem je povezana tudi predpostavka, da se lahko vsakdo, ki se zares odloci za spremembo v svojem življenju, vkljuci NLP v koucing proces. 
V ideji, je model “preOBRAZba skozi koucing, s pomocjo vizualne umetnosti in inspirativnih kartic Obrazi navdiha”, nastal v prepletu teorije s prakso, v sinergiji razlicnih podrocij NLP-ja, koucinga in umetnosti. Izhodišca modela se povezujejo z aksiomi NLP-ja in koucinga (O'Connor, J.; Seymour, J., 1996) in se prepletajo z vizualno umetnostjo. Metoda vsebuje kartice, ki služijo kot didakticni pripomocek. Na njih so besede in ilustracije podob, ki so lahko odraz naših notranjih stanj ali pa so le navdih pri opisovanju misli in custev, ki se nam porodijo ob karticah. So navdih za odkrivanje globine in lepote naše duše, da v sebi predramimo tisto najboljše v nas.  
  
Cilj metode je povecati motiviranost, ucinkovitost, doseganje ciljev, uresnicevati potenciale, osebnostno rasti, povezovati moc misli z življenjskimi izkušnjami in se nenehno spreminjati (z zavedanjem, da so spremembe stalnica našega življenja).  
Nevrolingvisticni model koucinga in umetnost je avtorica povezala z vizijo za opolnomocenje posameznika, ki omogoca sprostitev - odklenitev potencialov in za zavestno spremljanje lastnega procesa v posameznikovem življenjskem obdobju.  
Male kartice Obrazi navdiha, z ilustracijami avtorice in sugestibilnimi besedami v 3 jezikih, predstavljajo igrivo dopolnilo za ustvarjalno razmišljanje. Omogocajo, da posameznik skozi izražene asociacije na sprošcen, igriv nacin razmišlja, raziskuje, se zaveda sebe, svojih obcutkov, radosti, se fokusira na želeno prihodnost tukaj in zdaj.  

S pomocjo asociativnega razmišljanja spodbujamo kreativnost, raziskovanje, izkustveno ucenje. Okrepimo zavestno zavedanje sebe in svoje situacije, povecamo koncentracijo in hitrost razmišljanja, obnavljamo in ohranjamo spomin ter pospešujemo proces povezovanja in vkljucevanja. Proste asociacije omogocajo preigravanje in kreiranje novih idej, vizualiziranje razlicnih novih možnosti in priložnosti, ki nam jih ponuja življenje.  
Model “preOBRAZba skozi koucing s pomocjo kartic Obrazi navdiha” je namenjena vsem starostnim generacijam (4 - 104), za tiste posameznike in skupine, ki si želijo na sprošcen nacin usmeritve k želeni viziji – cilju, ko se osredotocajo na izziv, so pred odlocitvijo, išcejo svojo pravo pot. 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Pri preverjanju rezultatov uporabljamo skaliranje od 0 – 10. Izmeri se stanje pred zacetkom in ob koncu pogovornega srecanja. Spremembe, ki jih s posameznikom izmerimo so: motivacija, proaktivno vedenje, osredotocenost na cilj, pocutje – najbolj prisotno custvo. 

Ko posameznik obcuti varno navezanost s koucem, svojo pozornost lahko pre-usmeri na zgodbo, ki ga krepi, mu pomaga razvijati vecje zavedanje, da pridobi vec zaupanja vase, razmišlja in izbira bolj zavestno. S pomocjo kartic raziskuje in odkriva katere vire moci lahko še vkljuci ali okrepi:     
            
namen          radost         uravnoteženost        odpornost        
          svoboda          zavedanje         energiziranost – polni energije  
           zadovoljstvo           vsebina             motiviranost     veselje           
          ljubezen              socutje             empatija          
   odlocenost          navdušenost          vznesenost     mirnost …  
 

 
 
 
 
 
in sledi sebi, svojemu srcu, svojim vrednotam, motivom, prepricanju da lažje, hitreje in lahkotneje dosega boljše rezultate, kar je pomemben element narativnega koucinga. Posameznik ob zaokrožitvi srecanja z mislijo na novo zgodbo na glas izrazi misel hvaležnosti, custvo, prepricanje, ki ga preveva ob spremembi, napredovanju in tako zavestno seje semena osebne rasti in gradi boljšo samopodobo s cimer krepi osebno identiteto.  
 
Odzivi po srecanjih:  

Odziv gospe pri zrelih 80. letih po veckratnih srecanjih opisuje, da pogovore doživlja v spodbudo, da bi tudi v 3. življenjskem obdobju kot mati in pramati lahko še naprej polno živela, bila usmerjena na to, da se neprestano uci in pomaga, je povezana z mladimi, saj jo pomlajujejo. 

 »Ta metoda s karticami me vedno znova preseneca s pozitivnim efektom, saj vedno nekaj novega odkrijem, kaj je tisto za kar mi srce zaigra, katere talente lahko še razvijem; sem utrdila, da sem vesela vseh poti, po katerih sem hodila, da lahko zdaj obcudujem sadove življenja in sem hvaležna za vsa doživetja, spoznanja, pridobitve in darove. Zame je bil tale pogovor psihicno potovanje za zdravo razmišljanje. Je bil zelo osredotocen pogovor, sem bila v sprošcenem duhu popeljana, kot da sem zajela svež zrak, na klopci v naravi z vsemogocno zemljo, pred našim cebelnjakom in pod brajdo.« 
 
Študentka na glasbeni akademiji je koucing zaznala kot spodbujanje k bolj zavestnemu razmišljanju, kreiranju idej in prevzemanju odgovornosti za lastno mišljenje in delovanje. Kartice so ji vnesle vec sprošcenosti, svežino. Preko asociacij je dobila nove možnosti, mnogo lažje se je osredotocila na to, kako naj vse skupaj izpelje. »Ko sem naredila dober nacrt po korakih, - da cilj, ki sem ga ozavestila, ubesedila in vizualizirala, lahko tudi dosežem-, zdaj vidim bolj jasno pot, verjamem vase, da res zmorem. Pocutim se bolj samozavestno. Z vodeno podporo sem doživela prijetno presenecenje, da lahko hitro razcistim kako se necesa - kar se na prvi pogled zdi zahtevno, težko izvedljivo - lahko lotim ucinkovito in pravi cas (po navadi v takih primerih do konca odlašam, potem me ujameta panika in stres). Spoznala sem, da še kako pomembni so mali koraki znotraj velikega cilja. Zanimivo mi je bilo, kako zlahka sem vsak dan zjutraj vadila in se pripravljala na snemanje, ki me po korakih pelje po poti do moje glasbene karierne poti.« 
  
Iz evalvacij razberemo, da posamezniki pozitivno doživijo in vrednotijo prakticni model »preOBRAZba skozi koucing s pomocjo kartic za kreativno razmišljanje Obrazi navdiha«, kot pristop za pospeševanje posameznikovega napredka, harmonije in osebne rasti, ki se opolnomoci v kratkem casu. V sintezi spoznanj kljucno vlogo za pozitivne spremembe omogocajo: podpora, opogumljanje, vodenje ob postavljanju vprašanj, pozorno poslušanje, sledenje temi, sprošcen pogovor, vizualiziranje in vživljanje v novo zgodbo ter lastno kreativno razmišljanje, ki se pri vecini na zabaven nacin spodbudi z igro besed, besednimi asociacijami in ilustrativnimi – sugestibilnimi podobami na karticah. Te z zbujenimi notranjimi viri moci posamezniki povežejo v novo obzorje, sledijo preOBRAZbi - novi zgodbi.  
Ob samorefleksivnem ucenju s pomocjo orodja - kartic povezanih v modelu NLP koucinga posamezniki hitreje dosežejo rezultate za uresnicevanje sprememb v spreminjajocem se svetu. Pozitivna sprememba se odraža v boljšem pocutju, notranji moci, zavedanju virov, obcutenju miru in notranji motivaciji. Osredotocenje k uresnicevanju vizije na poti samouresnicevanja pa vodi k zadovoljstvu, vec radosti in boljši kvaliteti življenja.  
 

 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
Viri:  
O'Connor, J.; Seymour, J. (1996). Spretnosti sporazumevanja in vplivanja. Žalec: Mariborski tisk.  
Schwarz, A.; Schweppe, R. (2005). Nevrolingvisticno programiranje Moc podzavesti. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Drake, D.B. (2012). Narrative couching - Narrative Design Labs. Pridobljeno interno gradivo na seminarju/delavnici s strani avtorja, november 2012. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani: Podiplomski študij Supervizija, osebno in organizacijsko svetovanje.  
ICF code of ethics (2005). Washington: International Coach Federation. 
 
  

Jani Stergar 
C:\Users\Marina\Downloads\nine-kopfer-284781-unsplash.jpg
V lanskem letu je bilo srecanje Slovenskega sociološkega društva namenjeno med drugim eminentnemu ameriškemu sociologu C. Wright Millsu. Ta je bil navdih razlicnim radikalnim družbenim gibanjem v šestdesetih leti prejšnjega stoletja. Žal v slovenšcino še vedno ni prevedenega nobenega njegovega dela. Sam se v nadaljevanju sklicujem na srbski prevod iz leta 1964. Njegovo najpomembnejše delo nosi naslov »Sociološka imaginacija«1. Napisano je bilo daljnega leta 1959. A je aktualno še danes. Mednarodno sociološko združenje ga je proglasilo za drugo najodmevnejše sociološko delo 20. stoletja. Ki je lahko relevantno tudi za supervizijo. Kot sociolog in supervizor razvojno-edukativnega modela opažam, da bi bilo vcasih v sami superviziji potrebne vec tako sociološke imaginacije in kot tudi socioloških znanj. In manj psihologizacije in (psiho)terapevtizacije, katerih stranpoti so že raziskovali drugi. Med drugimi že v 70-ih letih Christopher Lasch. 
1 Sociological imagination se je doslej prevajala kot sociološka imaginacija. Morda bi veljalo razmisliti o prevodu v sociološko domišljijo. Sam ohranjam prvoten prevod.  
Tekom študija supervizije, med pisanjem magistrskega dela, pa tudi še danes, se ukvarjam z mislijo, koliko sociologije je ali bi lahko bilo del supervizije. Med drugim me zanima, v kolikšni meri si lahko supervizor pri vodenju procesa pomaga s sociologijo, oziroma katere vsebine lahko pomagajo supervizantom spremeniti perspektivo na njihovo zanje trenutno pereco problematiko (danes tako priljubljeno imenovano izzivi) iz osebnega na družbeni nivo. Zanima me, v kolikšni meri se lahko supervizija glede na naravo supervizijskega dela, cilje, ki jih zasleduje, funkcije, ki jim sledi, spremeni v generator tudi t. i. sprememb na družbeni ravni.  
Sociološka imaginacija pomeni sposobnost preorientacije iz ene perspektive na drugo: politicne/družbene na psihološko; iz proucevanja/pogovora/obdelave enega primera npr. uciteljice na supervizijskem srecanju, na vzporedno prevpraševanje šolskega sistema kot celote, na njegovo socialno konstrukcijo in umešcenost v zgodovino. V osnovi leži v sociološki imaginaciji želja po razumevanju družbenega in zgodovinskega smisla in položaja posameznika.  
Mills pravi, da je namen, da posameznik, recimo mu supervizant, razume svojo izkušnjo in da uvidi svojo osebno usodo tako, da se postavi v okvirje svojega casa ter si pri tem pomaga s pogledi na življenje vseh tistih posameznikov, ki se nahajajo v podobnih okolišcinah, kot so njegove. 

Nekateri govorijo o živahnem zavedanju odnosa med posameznikom in širšo družbo. Sposobnost videti družbo, v katerih živiš in delaš, kot »outsider«. Kot zunanji opazovalec. Besedo »supervision« lahko v superviziji prevajamo z glagoli »nad-gledati«, »supervideti« itn. Nekateri omenjajo helikopterski pogled. Bi lahko videnje lastnega položaja kot zunanji opazovalec, outsider, povezali s helikopterskim pogledom? Oboje preci neko mejo. Je zunaj. Zaradi cesar lastno situacijo lažje razumemo.  
 
 
 
 
 
 
 
 

Mills je verjel, da bi sociološka imaginacija lahko razbremenila napetosti v clovekovem življenju, ko bi se ta naucil, da v težavi, s katero se srecuje, ni sam. In podobno lahko doživljajo supervizanti tudi v procesu skupinske supervizije, kot zatrjujejo nekateri avtorji in o cemer govorijo tudi izkušnje. S spodbujanjem sociološke imaginacije v samem procesu supervizije bi npr. tako lahko še izraziteje sledili njeni podporni funkciji.  
Mills še dodaja, da bi posamezniki, ki bi sledili duhu sociološke imaginacije prevzeli vec akcije pri vplivanju na javnost, tudi na politike v javnem življenju. Zanimivo bi se bilo poigrati z zamislijo, da bi supervizija lahko odpirala prostor tudi za bolj emancipatorne akcijske naravnanosti supervizantov in tako spodbujala polje spreminjanja tudi v širših, družbenih strukturah. Tako bi se približala idejam kriticne psihologije, nekaterim bolj akcijsko naravnanim strujam v družboslovju in humanistiki, tudi položaju akcijskega raziskovanja, katerega »oce« Kurt Lewin je nekje zapisal, da lahko nek fenomen najbolje razumemo takrat, ko ga skušamo spremeniti. Sam bi dodal, da ne zgolj osebni, temvec tudi širši, družbeni fenomen. Sprašujem se, v kaj bi se na ta nacin supervizija npr. v polju šolstva, kjer tudi sam delujem, lahko spremenila. Kako bi se na morebitno željo npr. uciteljice po spreminjanju razmerij družbene moci med njo in ravnateljico le-ta odzvala? Kako bi se posameznike v supervizijskem procesu še lahko opolnomocilo, razen z govorjenjem o svojih težavah, ali bolj modno izzivih, ki jih skušajo razreševati, iskati svoje »slepe pege« in spreminjati (zgolj) sebe. V teh, za spreminjanje družbenega sistema (ne pa samega sebe!) nehvaležnih neoliberalnih casih, veckrat tekom srecanja sprašujem supervizante, »koga lahko spremenijo«, v želji, da sprejmejo najprej odgovornost zase, za svoja razmišljanja in ravnanja. Kaj bi se zgodilo, ce bi npr. po obravnavi primera supervizantke na osebni ravni, nato pogledali še, kakšne spremembe je moc izvesti na ravni družbene strukture? Kakšen potencial bi s tem supervizija dobila?  

 
C:\Users\Marina\Downloads\jani.jpg
Mills pojasnjuje, do kakšnih premikov bi lahko prišlo ob »uporabi« sociološke imaginacije. Pri ljudeh bi njihova sposobnost vznemirjenja in sprejemanja novih vtisov ponovno oživela. Kar si je moc predstavljati tudi v superviziji. Povezovanje mikro in makro ravni namrec omogoca, meni Mills, prevajanje in razumevanje osebnih težav kot odseva širših družbenih problemov. Sam bi dodal, da bi bilo potrebno v procesu supervizije biti pozoren na tocki, ko bi makro raven lahko postala prirocen izgovor / projekcijsko platno /grešni kozel za nesprejemanje lastne odgovornosti supervizanta.  
Ce se sociologi sprašujejo o uspešnosti sociologije pri beleženju težav posameznikov in posameznic in njihovem prevajanju v strukturne kontekste družbenih problemov, se sam skušam osredotociti na supervizijo. Njen potencial bi lahko bil na podrocju dela z ljudmi, ki delujejo v poklicih pomoci, vecji. Lahko bi bil, a ga je potrebno kot takšnega najprej prepoznati. Ce sociologija v nekem delu »meri« svobodo in jo na nek nacin skuša tudi spodbujati, bi lahko supervizija to naredila v vecji meri, bolj neposredno, »na terenu«. Emancipatorna supervizija. Supervizija, ki ne bi sledila trendom družbene amnezije, ampak razgrinjanju (skritih) dejavnikov, sil, v katere smo »interpelirani« in zunaj katerih je potrebno pogledati, da bi lahko videli bolje. Sebe v polju delovnega konteksta in širše družbe. 
Razmišljanje je postavilo vec vprašanj kot podalo odgovorov. Namen je bil odpirati in zgolj zarisovati nove možnosti2. Za iskanje odgovorov bo potrebno temeljitejše raziskovanje. 
D:\MARINA\DSKOS\IMAG0162-PANO.jpg
2 Odpirajo se še mnoga vprašanja: Kako bi sociološko imaginacijo vkljucevali v supervizijski proces na edukativni ravni? / Kaj bi kot supervizor poleg (sociološkega) znanja še potreboval?/ Katero izmed postavljenih vprašanj je zame in katero za razvoj supervizije najbolj kljucno? . 
Ajda Eiselt Creslovnik 

C:\Users\Marina\Downloads\smilies-funny-emoticon-faces-160760.jpeg
 

Supervizija ni linearen proces. Pogosto srecanja zaidejo iz predvidene poti, pogosto pa takšne ovinke sprožijo mocna custva, ki spremljajo proces. Kot supervizorka se pogosto sprašujem, kako voditi skupino, da v zadostni meri upoštevam custveno stanje in hkrati spodbujam miselni in poklicni razvoj. 
Ob refleksiji na celoten proces, ki se je do tedaj odvil, in ob refleksiji na posamezno srecanje ter pripravi na novo se pogosto ukvarjam z vprašanjem ravnotežja. Gre za iskanje ravnotežja med nudenjem podpore in „porivanjem" supervizanta v kriticno reflektiranje ter za iskanje ravnotežja med pušcanjem, da se sam izrazi na tak nacin, kot se želi, in tem, da ga zacnem usmerjati v refleksijo lastnega doživljanja, razmišljanja in ravnanja. Moja predstava o superviziji je, da skozi ta proces supervizanti postanejo bolj refleksivni, vendar pa to ne gre vedno z roko v roki z obcutkom varnosti in razbremenjevanjem. 
Obcutek varnosti je sploh pomemben, ko je supervizantovo custveno ravnotežje zamajano. Custva mocno vplivajo na posameznikovo delo, še posebej, kadar je pod stresom in kadar gre za delo z ljudmi. Izvorov custvene razdraženosti na delu je vec. Ljudje imamo razmerja tudi izven službe in stvari, ki se v njih dogajajo, vplivajo na naš službeni „jaz". Tudi znotraj institucij so socialne, politicne in ekonomske sile, ki lahko na zaposlene mocno vplivajo. Ljudje imajo do svojih nadrejenih in sodelavcev razmerja in ta razmerja lahko budijo mocna custva. Seveda supervizorji mimo custev ne moremo iti. Supervizant se lahko pocuti vzneseno, jezno, nekoristno, zmedeno, zamorjeno, zabavno, zgroženo, ... Vcasih se zgodi, da je custvena obremenjenost tako velika, da na supervizijskem srecanju custva kar bruhajo in supervizant kar govori in govori in kljub intervencijam se ne ustavi. Je takrat primerno, da pustimo prostor tem izbruhom? Sprašujem se, kaj bo to pomenilo za cel proces. Ce bodo supervizantje to vzeli kot sporocilo, da je supervizija prostor za take stvari, bo to postal model za nadaljnja ravnanja? 
Supervizorjeva vloga je zagotoviti podporo, pospešiti razumevanje in omogociti supervizantu uciti se iz teh obcutkov. Res je, da se supervizantje najbolj kvalitetno ucijo iz svojih izkušenj, vendar izkušnja ni dovolj za to, da bo ucenje steklo. O izkušnji je potrebno razmišljati in se nauciti iz nje uciti, poleg tega pa naj bi se pri superviziji zagotavljal prijazen prostor, kjer se posameznik pocuti varnega in se je zaradi tega pripravljen iz izkušnje uciti. Supervizor torej mora imeti cel spekter zavedanj in znanj, da supervizija doseže svoj namen. Kot supervizor lahko nudiš supervizantu besede, da mu bo manj neprijetno, manj hudo, vendar lahko pretirana podpora iztiri supervizijo iz svojega primarnega namena – supervizija ni terapija in menim, da je prav, da supervizantu ponudim toliko podpore, da ostaja dolgorocni fokus pozornosti v globalnem procesu na profesionalnem razvoju posameznika. 
C:\Users\Marina\Downloads\pexels-photo-278312.jpeg
Vcasih pridem s srecanja z obcutkom, da nismo nic naredili, vendar s pogledom nazaj ugotovim, da je bilo morda v dani situaciji to, da je supervizant poimenoval custva, dovolj. Drugic se mi zgodi, da na srecanju supervizant za svojo custveno obremenjenost išce krivca le v zunanjem svetu (drugih ljudeh in sistemu, v katerega je vkljucen). V refleksijo lastnega ravnanja kar ne zmore vstopiti, kljub mojim mnogim poskusom obracanja fokusa z vedenja drugih na njegovo vedenje, odzivanje in doživljanje situacije. V danem trenutku se obrat supervizantovega fokusa ne zgodi. Vseeno pa je moja izkušnja, da se na sledecih srecanjih le zazna sprememba, ce supervizor intervenira s pravo mero podpore in z obcasnimi spremembami fokusa na supervizantova lastna vedenja. Vprašanja torej ne obvisijo v zraku, ampak se odgovori nanje pogosto pojavijo na kasnejših srecanjih ali v napisanih refleksijah.  
Supervizijski proces je poln custvenih izlivov, obremenjujoc. Lažje je, kadar so supervizanti manj vznemirjeni in preživljajo bolj stabilne case. Je pa cisto cloveško, da niso v najboljši koži in takrat je toliko bolj pomembno, da postavimo nekoliko drugacne cilje supervizije. Supervizor ima v takem procesu vlogo, da supervizantu pomaga ozavestiti custva in tako prispeva k temu, da se supervizant ne odziva na fiksno predstavo o dogodku pod vplivom emocij in prezgodnje interpretacije. Da sploh lahko pride do »razkrivanja« custev, pa je potrebno zagotoviti prijazen prostor, kjer se posameznik pocuti varnega. Funkcija pozitivnega custva je v približevanju dolocenemu dogajanju, ki je vzbudilo posamezno custvo, funkcija negativnih custev pa je v izogibanju dogajanja. Supervizorjeva vloga je zagotoviti podporo, pospešiti razumevanje in omogociti supervizantu uciti se iz teh obcutkov.  
C:\Users\Marina\Downloads\eye_tear_cry_sadness.jpg
Za ponazoritev lahko predstavimo nekaj metafor, ki so jih supervizorke in supervizantke navedle, ko so opisovale supervizijski proces.  

 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
. Drevo: „Stabilnost v smislu korenin kot pri drevesu in potem neka nova 

spoznanja (SUT1/C)." 


 
. Rešilni jopic: „meni se je zdelo, da karkoli se mi zgodi v praksi, da bom to lahko 

vzela kot primer in skušala rešiti, kot opora (SUT1/C)." 


 
. Oaza: „Ce si malo izgubljen in ne veš kaj bi, pa prideš do necesa novega, voda, se osvežiš 

in najdeš moci za naprej (SUT1/D)." 


 
. „Globok vdih in izdih, vse do pet in ne samo do trebuha, ko si ful napet v svojem primeru in vdihneš in 

dobiš en kup idej in izdihneš in cutiš olajšanje (SUT1/B)."  

. Varno okolje: „Da imaš neki prostor kamor lahko greš, pa poveš, kaj se ti je zgodilo, kako si sam reagiral, kako si sam razmišljal, pa se potem s temi idejami lahko tam poigraš, se celotna skupina poigra in sestavite nekaj, kar ima smisel. Prej pa samo je nekaj razmetano. Varno okolje, zato ker lahko tam zmeceš not, pa lahko joceš, pa lahko se malo dereš, vse lahko narediš, ampak je OK (SUT1/F)."  

. Pomlad: „Ker komaj cakaš, da pride, pa je vcasih ful lepo, vcasih ni, vcasih dež. Prinese pa neko svežino, nek nov razvoj (SUT2/J)." 

. Varnost: „Varno je bilo, vse (SUT2/I)." 

. Valovanje (SUT2/I). 


 
. Reka: „Reka, ker se mi zdi, da se nekaj kotali, pol pa je mal, pa mal, pa mal, pa vec, pa valovi (SUT2/H)." 


C:\Users\Marina\Downloads\jeremy-bishop-556948-unsplash.jpg
 
. Mozaik: „Mozaik pa se mi zdi zaradi tega, ker imaš košcke, ker nekaj sestavljaš iz košckov. Nekaj kar ni enkrat pa je dobro za vedno (SUT2/H)." 

. Hrup: „Ker ko pomislim na supervizijo mi je custvo v ospredju, jaz sem custveno zelo vpletena vedno in v meni se dogaja in potem je tup tup tupp tututut, na koncu pa se po navadi umiri. Nevihta(SUT2/G)." 


 
. Sonce: „Ker je bilo vir ugodja, vir toplote, vedno je tole neka toplota, dober obcutek, energija. Predvsem energija (SUT2/L)." 


 
. Eksplozija: „Ker se mi res zdi, da je bil to nek tak BUM, ta tema, odgovornost. Se mi zdi, da se nikoli nismo niti v kolektivu o tem pogovarjali, niti sama nisem o tem razmišljala. Se mi zdi res, da je to bil nekakšen BUM. Kot blisk, neko razsvetljenje, a ne (SUT3/P)." 


 
. „Svetla lucka nekje, na poti. Ki je mogoce najprej malo medla in potem vedno svetlejša, ce si pripravljen neki narediti in tako naprej (SUT3/N)." 


 
. Okrepcevalnica na poti: „Ne gostilna, ampak ko teceš in si že ful zmatran, pa žejen, in okrepcevalnica, kjer dobiš malo vode, energetskih napitkov, oreškov, malo bananc, malo spodbudnih besed: 'bravo, bravo, super dobro ti gre'. Nekako tako in greš naprej (SUT3/O)." 


Vir: Ristic, M.(2017). Soustvarjanje supervizijskega procesa. Magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.  

 

Alenka Kobolt 
Utrinek iz supervizijske prakse…. O uporabi metafor v superviziji  
D:\MARINA\DSKOS\pexels-photo-768258.jpeg
V supervizijskih procesih vedno pogosteje poprosim clanic, in redke clane, supervizijskih procesov, da svoja mnenja, ocene, pocutja, odnose v katerih se nahajajo, izrazijo s pomocjo metafor. Ne le, da so metafore kratke, so tudi zelo mocne in izpovedne besede.  
Vanje vtisnemo esenco, bodisi custev, razmisleka, pricakovanja, hrepenenja, bojazni, strahu …. in še in še.  
Oglejmo si, kako so mlade supervizantke, v nedavnem supervizijskem materialu, dokoncevale nedokoncane stavke in v njih mnogokrat uporabile metafore, kot najbolj izpovedni del dopolnitve:  
Za opis našega tima izberem naslednjo metaforo (besedo):  
- Cebelji panj. Osir. To sta bili prvi asociaciji. Ampak za ta hip je bolj primerna metafora luka – (pa ne Luka Koper). 

- Sheme za delo in kupcek poceckanih papirjev. Smo zelo razpršene. Sama pa se pocutim v timu kot lovilec vodnih kapljic. 

- Naš tim je kot mešana solata – smo razlicne a vse skupaj daje pravi okus.  

- Nismo zares tim, smo posamezniki, ki opravljamo svoje naloge in nas veže isti projekt.  


 

Sonja Žorga 
C:\Users\Marina\Downloads\caitlyn-hastings-325442-unsplash.jpg
Moje misli v zvezi s prihodnostjo študija in razvoja supervizorjev so naslednje. Ob bolonjski prenovi študijskih programov je „status" našega izobraževanja supervizorjev zdrsnil korak nazaj: iz podiplomskega specialisticnega študija, ki je zahteval predizobrazbo štiriletnega fakultetnega študija na bolonjski magistrski študij. Kljub temu nam je v programu uspelo ohraniti in izvajati enako zahtevno vsebino, tako da mislim, da je naš študij ohranil prvotno kvaliteto. Moja vizija bi bila, da se Pedagoška fakulteta poveže s fakultetami, ki izvajajo podoben program usposabljanja supervizorjev (kot je npr. podiplomski specialisticni študij Supervizija za socialne radnike na Pravni fakulteti v Zagrebu) in skupaj pripravijo medfakultetni študij. Študent bi se lahko vpisal v že obstojeci študij kot doslej ali pa v medfakultetni, kar bi mu omogocilo pridobiti diplomo vseh sodelujocih fakultet, ce bi opravil vse obveznosti, ki so zahtevane. Na ta nacin bi se zaradi mednarodnosti morda povecalo zanimanje slovenskih študentov za študij, poleg tega pa bi lahko nekatere predmete izvajali skupaj za vse študente, kar bi olajšalo izpeljavo študija in povecalo pestrost izvajalcev. S tovrstnim sodelovanjem bi se morda tudi zopet obudilo prirejanje nekajdnevnih seminarjev s tujimi strokovnjaki (ki je v zadnjih letih povsem zamrlo), kar bi omogocalo stalno dopolnilno spopolnjevanje supervizorjev in koucev, clanov našega društva. 
 
Lea Šugman Bohinc 
Pedagoška fakulteta in Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani sta v procesu temeljite prenove podiplomskega programa supervizije, koucinga in organizacijskega svetovanja, h kateremu želita povabiti tudi soizvajalce z drugih relevantnih študijskih podrocij. S prenovljenim programom želimo odgovoriti na potrebo slovenskega prostora po ustrezno izobraženih kadrih na vseh podrocjih, kjer so že organizirani supervizija, koucing ali organizacijsko svetovanje ali bi jih morali organizirati, ce želimo slediti sodobnim trendom in praksam v tujini: socialno varstvo, vzgoja in izobraževanje, zdravstvo (vkljucno s psihoterapijo in psihološkim svetovanjem), pravosodje, gospodarstvo. Ker gre na vsakem od omenjenih delovnih polj za razmeroma majhno populacijo strokovnjakinj in strokovnjakov, obenem pa se vecina izobraževalcev in izvajalcev supervizije v svetu danes strinja, da je supervizija transdisciplinaren poklic, ocenjujemo, da je smiselno oblikovati študijski program, ki bo na 2. stopnji združeval uciteljice in ucitelje ter diplomantke in diplomante vseh naštetih disciplin in jim ponudil tako skupne kot izbirne, za konkretno strokovno podrocje specificne vsebine. Menimo, da bomo s takšnim magistrskim programom Slovenijo vrisali na zemljevid držav, ki pomembno prispevajo k razvoju znanosti, stroke in umetnosti supervizije, koucinga in organizacijskega svetovanja, s tem pa tudi k širini ponudbe visokošolskega izobraževanja in h kakovosti strokovnega dela na relevantnih poklicnih podrocjih v domovini. 
Alenka Kobolt 

Že nekaj casa je bila v „zraku" ideja, da bi združili enoletni študijski program Supervizija, ki ga izvaja Fakulteta za socialno delo in magistrski program „Supervizija, osebno in organizacijsko svetovanje", ki ga izvaja (zadnja leta le vsaki dve ali celo tri leta) Pedagoška fakulteta v Ljubljani.  
Kljucni razlog za nacrtovano združevanje je dejstvo, da je študij supervizije „druga profesionalna pot" za praktike iz razlicnih delovnih podrocjih. Je in tudi v bodoce bo to izredni študij, v katerega so se in se bodo vpisali tisti, ki so ugotovili, da želijo svoja profesionalna znanja nadgraditi. Z znanji in vešcinami individualnega in/ali skupinskega dela, katerega namen je gradnja in rast poklicne kompetence na raznolikih podrocjih, kjer je sodelovanje z ljudmi bistvena delovna prvina.  
Prve korake k nacrtovanju oblikovanja skupnega magistrskega programa smo že izvedli. Zaenkrat v manjši delovni skupini, kjer proucujemo, katere vsebine naj bi tak širši program magistrskega študija vseboval. Razmišljamo tudi o tem, da k izvajanju povabimo supervizorje/supervizorke iz tujine in tudi domace strokovnjake/strokovnjakinje, ki doslej niso sodelovali v nobenem izmed izvajanih programov. 
Lahko zapišem še to, da je delo naše ožje skupine sodelovalno. Osebno sem si vec let želela, da bi do združevanja prišlo, zato je moja radost ob tem dogajanju velika. Upi, da nam uspe, so realni. Potrebno bo veliko natancnega dela, saj zaradi novih zahtev in procedur oblikovanje novih ali bolje receno „novih starih" programov, ni prav enostavna naloga. Zahteva veliko znanja, poznavanja podrocja ter hkrati sodelovanja, ne le bodocih izvajalcev in izvajalk, temvec tudi vodstev fakultet. Želim, da bomo v enem prihodnjih biltenov lahko praznovali „rojstvo" novega programa in kmalu zatem tudi prve vpise vanj.  
Osebno sem zelo optimisticna glede razvoja izobraževanja supervizije pri nas. Vse mocnejše je spoznanje, da smo združeni izvajalci mocnejši in, da lahko s skupnimi mocmi pripravimo dobre študijske vsebine za bodoce in že delujoce supervizorje.  
Petra Videmšek 
Trenutno na Fakulteti za socialno delo poteka Usposabljanje superiorjev /supervizork v socialnem varstvu, v okviru katerega se usposablja 11 slušateljic. Za program Usposabljanja smo na Univerzi v Ljubljani pridobili akreditacijo študijskega programa s strani NAKVISA (Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu) zatorej ni skrbi, da se to vrstno izobraževanje ne bi izvajalo tudi v prihodnje. 
Poleg omenjenega je zelo aktualna ideja o povezovanju izobraževalnih vsebin s podrocja supervizije med razlicnimi Fakultetami (trenutno predvsem med Pedagoško fakulteto v Ljubljani in Fakulteto za socialno delo) za pripravo skupnega magistrskega programa v okviru katerega bi združili in nadgradili izobraževalne vsebine. Delovna skupina za pripravo programa se je že veckrat sestale in zacela s pogovori in iskanem možnosti za realizacijo tovrstnega nacrta. 
Izobraževalne vsebine so tako pripravljene, nekatere se že, nekatere se še bodo izvajale. Tisto, cemer bo potrebno v prihodnje nameniti vec pozornosti je uskladitev delovanja med razlicnimi organizacijami/organi, ki skrbijo za razvoj podrocja supervizije in resornim Ministrstvom (MDDSZEM), ki že leto dni pripravlja Pravilnik o nacrtovanju, organiziranju in spremljanju izvajanja supervizije strokovnega dela na podrocju socialnega varstva. Prepricana sem, da bi tudi tovrstno povezovanje pripomoglo k dvigu kakovosti supervizorjev, k poenotenemu registru supervizorjev in k razvoju podrocji, na katerih supervizorji delujejo. 
Brigita Rupar 

 

.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Energija 
besed 
navdahne podobe,  
dotik misli 
razvname srce. 
Gradimo 
harmonijo prihodnosti. 
Energy trickles  
from words and 
inspires visions, thoughts brush past  
and inflame the heart. 
We are building the 
harmony of the future. 
 
 
Anamarija Nuša Mulej