Cena Cent. 50
f 1J '
’’ . (ism Iim, l/nje vsako sredo in soboto zjutraj. — •*v<> in uredništvo v Gorici, Corso Verdi štev. 47. i eli-ton štev. 292.
Gorica, dne 5. julija 1944.
Oglasi se zaračunavajo po ceniku. Bančni konto pri Cassa di Risparmio Gorica.
UDAREC S PESTJO PO PARALIIIKIH
Leon Trockij, dejanski organizator ruskega boljševizma, ki ga je potem boljševizem sam požrl, je v enem svojih globoko zasnovanih del opredelil revolucijo kot udarec s pestjo po paralitiku, po hromcu.
V tej kratki opredelbi je duhovito zapopaden ves u-stroj in način revolucije, ki jo snuje med našim narodom komunistično tolovajstvo in z njim tesno povezana terenska organizacija. Na eni strani je bol jševiška revolucija udarec s pestjo, to je dejanje odločnosti, strumnosti, ener-Sije, na drugi strani pa bolj-ševiška revolucija predpo« stavlja razkrojeno in hromo družbo, ki je nezmožna reakcije. Komunizem ni sam nikdar tako močan, da bi mogel uspeti v narodu, ki je v sebi čvrst, povezan in organiziran. Komunizem ne želi enakovrednega nasprotnika, ampak paralitika. V trenutku ko v neki družbi preprečimo para-hzo, je komunizem izgubljen. Udarnost partije same za m volucijo nikakor ne zadostuje.
Zato se komunizem v tako široki meri poslužuje vseh načinov razkroja. Ščuva v vojno, dela zdražbo med strankami, razkraja armade, uprav* ni aparat, skratka razjeda vse, kar bi mu utegnilo biti nevarno.
Ko je visela v zraku slutnja, da bo izbruhnila prva svetovna vojna, se je Lenin v izgnanstvu skrivnostno smejal in si mel roke. Od razkroja, ki ga je prinašala, si je obetal rešitve za že zamrli boljševizem. In brž, ko se je povzpel v Rusiji na oblast, je že snoval priprave za drugo svetovno vojno. »Prva svetovna vojska nam je prinesla Rusijo, druga pa nam bo dala ves svet«, je izjavil. Ko je po februarski revoluciji 1.	1917.
boljševiška stranka imela premalo lastnih sil. se je posluži-la razkroja dveh glavnih strank eserjev (od začetnice t- j. socialnih revolucionarjev, SR) in kadetov (od začetnice KD, konstitucionalni de-mokratje). ^Boljševiški agenti so se vrinili v vodstvo obeh strank in tam rovarili, kužih ozračje z vednimi zdrahami ter ju popolnoma izpodmim-rali.
I araliza, hromost, ki prisili ude k nemoči in negibnosti, je prvo in najvažnejše komunistično orožje. Pota, po katerih promika hromilni strup, so skrita in nevidna. Treba jih je neprestano študirati. Le šolano oko jih lahko odkrije. Proti znanstveno preračuna-nim zvijačam komunizma se z diletantstvom nič ne opravi. Dr. Goebbels je v znanem govoru, ki ga je imel po požigu nemškega državnega zbo ra, dejal, da mora neprestano študirati bolj še viške metodo, in še se mu zgodi, da jih le s težavo prepozna, tako zvite in hinavske so.
V tisoč oblikah se paraliza zajeda v organizem: v obliki miniranja t. j. pošiljanja tihih in skritih komunistov v nekomunistične formacije, v obli-
VSE FRONTE V OGNJU
Tiilv, Caen, Saint Lo, Cherbourg, - Berezina, Trasimeno - novi boji, stari znanci
Gorica, dne 4. julija. - V.R. | Vojna poročila so zopet postala nekoliko enolična. Njih : vsebina govori sicer o trdih bojih, a ne prinašajo skoro j več novih krajevnih imen. Tu-! di še tako pristranski opazo-| valeč mora priznati, da to pomeni uspeh nemške hrambe.
| Še se govori o Cherbourgu, j kjer posamezne nemške postojanke še zadajajo sovražniku ljute udarce, tako da se mesto še ne more smatrati povsem zasedeno. Tudi ako bi prišlo do tega, bi pristanišče bilo popolnoma neuporabno, kakor priznava ameri-kanski polkovnik Brehomb Somerwell. In to je težak udarec za invazijce, ker potrebujejo dobrega pristanišča. Vzhodno reke Orne se pa sedaj sovražnik mora braniti. Tudi pri Caenu se mora omejevati na izvidniške akcije. Pri Saint Lo sovražnik napada. Tam divjajo sedaj oklopniki. Invazijska fronta je torej zelo živa, bistvenega premikanja fronte pa ni — napadi se vrstijo za napadi in tem odgovarjajo protinapadi. To je sedaj točna slika tega področja.
Na vzhodni fronti nemške čete vzdržujejo težke bramb-ne boje. Tudi tukaj ni nič odločilnega. Rusi napadajo z velikimi masami oklopnikov posebno pri Sluzku. Zasedli so to mesto, a so ga morah kmalu za tem žopet zapustiti. Izredno hudi boji se vrše pri Osipoviču in Borisovu, kakor tudi ob Berezini in Polocku. Vsi ti boji imajo kot cilj prelom nemške bojne črte pri Minsku. Dosedaj so bili vsi
ruski napadi brezuspešni. Le na malo točkah so Sovjeti napredovali in se potem vgnez-dili v bližini imenovanih mest, ki jih pa dosedaj še niso mogli zasesti. Poročila izvidnikov pa govore o velikem zbiranju ruskih čet na skoro vseh važnejših mestih te fronte, tako da se more z gotovostjo sklepati na poostreno nadaljevanje velike ruske ofen žive. Napadanje stane Ruse ogromnega vojnega materija-la in tudi njih človeške izgube so izredno velike. Kakor vedno se Rusija ne ozira na izgube in išče za vsako ceno taktičnega uspeha. Elastičnost nemške brambe pa ji podira načrt za načrtom, ker ako bi morala tako krvaveč slediti nemškim četam do starih mej izgubljenega ozemlja, bi za Rusijo ta zmaga pomenjala več kot Pirovo zmago.
Tudi na italijanski fronti je položaj sličen. Povsod hudi boji in mogočni napadi sovražnika, toda imena pozorišč so vedno ista — od zapadne italijanske obale pa do jezera Trasimeno. Sovražnik je pridobil nekaj ozemlja južno mesta Siena. Sedanja bojna črta je približno sledeča: od jezera Trasimeno gre čez Chiusi, Motepulciano, Volter-ra do Cecine ob tirenski obali. Na drugi strani čez Mace-rato do Jadranskega morja. Vesten opazovalec bo takoj spoznal, da so boji v Italiji nostali nekako stabilni in ne vsebujejo nikakih presenečenj. Tudi na tej fronti sovražnik vlači skupaj nove če-
Nova stavka v Angliji
Ženeva, 3. jul. V angleškem premogovniku Grayshipp, ki je v vzhodnem Dumbarton-shiru je izbruhnila nova stavka, kakor javlja dnevnik »Daily Herald«.
ki podpore nergačem, v povzročanju nepotrebnih sporov, v rušenju avtoritete, v širjenju malodušnosti, v vsestranskem pospeševanju nereda in brezglavosti.
Zato neizprosen boj vsemu, kar nas hromi! Nergače in netivce prepirov ven iz naših vrst! Krepimo avtoriteto vsem tistim, ki jim avtoriteta gre! Edinost za vsako ceno! Predvsem pa več impulza, več sile, več drznosti! To pa je mogoče le tam, kjer vlada velika jasnost idej. Le iz jasnih idej more črpati volja mo či za velike napore. Naši nagibi ne smejo biti oportunistični, ampak morajo izhajati iz globokega in iskrenega spoznanja, da je komunizem nekaj bistveno slabega in da t njim ni kompromisa, ampak le boj na življenje in smrt.
-m-
Dewey bo kandidiral za republikance
Amsterdam, 3. jul. Guverner Thomas Dewey je sprejel imenovanje za kandidata predsednika Združenih držav republikanske stranke, javlja angleška poročevalska služba iz Čikaga. V svojem nastopnem govoru je izjavil med drugim, da ga je zadela ta velika naloga kot prostega človeka, ki ni nikoli naredil nobenih obljub in pristankov. On ne bo nikoli dal nobenih obljub, razen Amerikancem.
Italijanske umetnine za tujce
Prijavo vseh umetniških predmetov so Angleži in Amerikanci ukazali v Rimu. Ne gre le za umetniške pred mete v javnih zbirkah, mar več tudi za zasebne. Obenem so začeli pogajanja z Vatikanom glede umetnin, ki so bile iz varnostnih ozirov prenesene tjakaj. Poučeni krogi pra vijo, da gre za očitno načrtno ropanje umetnin, katere bi porabili za pokritje bodo/ih vojnih odškodninskih zahtevkov držav, ki jim je Italija napovedala vojno.
te in mnogo materijala in je pričakovati zelo ostrih bojev.
Karakteristika obnašanja yseh nasprotnikov Nemčije je sedaj velika sila. Mudi se jim priti do odločilnih uspehov — Angliji pač, ker je treba nekoliko potolažiti Angleže, sedaj ko jim nad glavami tuli pošastno nemško orožje. Rusiji, ker ve, da je treba kmalu končati, ker bi sicer izkrvavela, in Ameriki je pač potrebno, da pokaže svojemu ljudstvu, da se vsaj za nekaj bojuje — to je, da ima od vojne vsaj nekaj dobička. Ne smemo pozabiti, da se november bliža in to dejstvo krati gospodu Rooseveltu spanje — predsedniški stolček se nevarno maje, treba ga podpreti z odločilnim uspehom, ker so Amerikanci precej siti vojne, si kar želijo s prstom pokazati na krivca, pa naj si bo ta v osebi njihovega predsednika.
Vsa ombrambna sredstva pred novim nemškim orožjem »V 1« so odpovedala. Tako je tudi splahnelo upanje uničiti te pošasti na kraju vz leta in uničiti tozadevne priprave. Pošastno orožje namreč pride iz podzemskih prostorov. Napadi tega orožja se nadaljujejo in spravljajo angleško vlado v resno zadrego. Začela se je evakuacija angleških otrok iz vseh bolj izpostavljenih krajev. Med tem pa angleška javnost s skrbjo misli na možnost pojava naznanjenega drugega nemškega skrivnostnega orožja »V 2« ...
Kmetje beže pred Titovimi tolovaji
Beogral, 4. jul. Po izpovedbah ujetih tolovajev so* tolpe prepovedale kmečkemu prebivalstvu, ki je na »osvoboje-pem ozemlju«, da bi zapustilo svoja posestva. Ker so začeli kmetje v veliki množici zapuščati svoje domove, ki so jih tolovaji oropali, so zagrozili boljševiški komisarji, da bodo kmete postrelili in požgali domačije. Tako si hočejo zagotoviti ne le žetev, temveč tudi moško prebivalstvo, ki naj izpopolni zelo razredčene tolovajske vrste.
Nevtralci proti zaveznikom
Berlin, 4. jul. Na vprašanje so izjavili danes v Wilhelm-strasse, da so naleteli poizkusi zaveznikov, da bi z gospodarskim pritiskom na nevtralne države pridobili nadaljnje politične ali gospodarske koncesije, na odpor prizadetih držav. To ni nastopilo nenadoma, marveč so s tem države, ki hočejo ohraniti svojo neodvisnost, dospele do naravne meje popustljivosti.
Solunska brata
God svetih solunskih bratov Cirila in Metoda velja pri Slovencih za narodni praznik in smo ga včasih tudi tako slavili, ponekod celo s kresovi, s proslavami m seveda tudi s cerkvenimi slovesnostmi. Res jc sicer, da je v naših krajih živelo krščanstvo od drugega stoletja dalje, da ;e bilo pri preseljevanju narodov uničeno in da so ir ed priseljene Slovence prvi prihajali misijonarit irski merihi iz Švice, nato iz Ogle,a in na Kranjsko, Koroško m Šu.jer-sko iz Solnograda. Vendar imata sv. Ciril in Metod, ki ju slave — razen Poljakov — vsi katoliški in pravoslavni Slovani — svoj poseben pomen. Pred skoraj enajstimi stoletji je pisal moravski knez Rasti-slav bizantinskemu cesarju, naj mu pošlje mož, učenih, takih, ki bi znali slovenski je-zik in ki bi mogli pisati knjige v slovenskem jeziku. Cesar se je odločil za učena Konstantina in Metoda, dva brata iz Soluna, ki sta bila po očetu sicer Grka, po materi pa Slovana in sta govorila slovenski jezik. Tedaj namreč še ni bilo takih razlik med posameznimi slovanskimi jeziki in jezik, ki so ga govorili Slovani v Solunu in v okolici, je bil skoraj prav tak, kakor so ga govorili Slovenci okoli Čedada, Trsta, ob Soči, Dravi in Savi, pa tudi takšen, kot so ga govorili v Panoniji in na Moravskem. Razlike so se razvile mnogo pozneje.
Poleg tega, da sta učeni Ciril (to je meniško ime za Konstantina) in Metod širila med moravskimi in panonskimi Slovani sv. vero, torej med današnjimi Čehi, med Slovaki in med ogrskimi ter štajerskimi Slovenci, je njuna glavna zasluga, da sta dala Slovanom prvo pisano knjigo, da sta ustvarila slovansko abecedo, namreč glagolico, ki jo je posamezna duhovščina skoraj do naših dni rabila ponekod v Istri in v Dalmaciji. Cirilica, kakor jo rabijo Srbi, Bolgari in Rusi, je poznejšega izvora in delo Cirilovih učencev.
Nekateri domnevajo, da je Metod misijonaril tudi po Karantaniji, to se pravi po tedanji slovenski državi. Prav gotovo pa je, da je potoval v Rim skozi slovenske kraje in da se je njegov vpliv na cerkveno in krščansko življenje v slovenskih krajih poznal, saj jc glas o svetniškem življenju, o gorečnosti in visoki izobrazbi obeh solunskih bratov šel po skoraj vsej tedaj znani Evropi. Nedvomno je tudi, da je živel Metod pri slovenskem knezu Koclju v Panoniji in tam ustanovil škofijo ter je torej neposredno tudi za Slovence zaslužen.
Jezik, ki sta ga pisala sv. Ciril in Metod, imenujemo dandanes staroslovenski in izmed vseh slovanskih jezikov mu je sedanja slovenščina — najbližja, bolj, kakor mace-donska slovenščina, ki se je v teku enajstih stoletij tako spremenila, da je oba brata danes ne bi mogla razumeti,
pač pa bi dobro slovenščino. Staroslovenščina ima zlasti obilo nosnikov, tako na primer pravi roki »ronka« in slično. Kakor je prav v zadnjem času dokazal ljubljanski un. prof. dr. Grivec, pa so spisi obeh bratov imeli še drug vpliv na slovensko pismenstvo. Najstarejši dokazan slovenski kulturni doku-ment so »brizinski spomeniki«, to so slovenske molitve, iz 10. stoletja, ki so jih naj-brže naročili napraviti brižin-ski (Freising na Bavarskem) za svojo duhovščino in podanike na svojih posestvih na Kranjskem, okoli Škofje loke. Ti spisi so tako pod vplivom jezika sv. Cirila in Metoda, da jih moremo smatrati kot nadaljevanje dela obeh svetih bratov. Torej moreta oba sveta solunska brata veljati dejansko tudi za pričet-nika našega ožjega slovenskega pismenstva, slovenske pisane in pozneje tiskane besede!
Vpliv sv. Cirila in Metoda i
na duhovno življenje slovanskih narodov je bil ogromen. Celo Romuni in drugi neslovanski pravoslavni narodi so uporabljali staroslovenščino kot svoj cerkveni jezik. Pred desetletjem# je neki nemški časnikar zašel na daljno Aljasko in tam je slišal na svoje začudenje, da pojejo Indijanci v pravoslavni cerkvi pod vodstvom svojih ruskih po-nov — staroslovensko. Aljaska je bila namreč nekoč ruska last. V pravi Rusiji pa seveda dandanes ni petja nc v staroslovenščini, nc v ruščini in sploh ni nobenega petja ter je delo sv. Cirila in Metoda poteptano, toda ni uničeno, j zakaj božja beseda, ki sta jo Slovanom s tako gorečnostjo j oznanjevala sveta brata iz Soluna, se uničiti ne da, tudi v Rusiji ne. Cerkev je postavila oba brata na oltar, Slo- j venci pa smo jima z drugimi Slovani vred postavili v svo- j jih srcih spomenik hvaležno- j sti in zato slavimo danes njun I god in Svetniški dan. -Ir
Na praznik sv. Petra in Pavla je Ljubljana dokazala, da je protikomunistična. U-deležba 30.000 zborovalcev, mogočen odziv odkritim in jasnim govorom, navdušeno manifestiranje po zaključku zborovanja so nezmotljiv znak, da se je Ljubljana iztrgala iz objema Osvobodilne fronte in prestopila k večini slovenskega ljudstva, ki se z idejo domobranstva bori za pravo svobodo naroda proti breznarodnemu, slovenstvu sovražnemu komunizmu. Dolgo je prestolnica Slovenije veljala za ofarsko trdnjavo, dasi ji je ta videz dajalo samo omahljivo sredinstvo, ki je plaho pritrjevalo propagandi peščice organiziranih partij' cev, ne ker ni spoznalo zlaganosti njihovega osvobodilnega boja, marveč ker jih je imelo za premočne in se je balo za svoje glave. Strašen je bil molk Ljubljane, ki ni mogla in ni hotela javno obsoditi zločinov, ki jih je OF jela počenjati po deželi in v mestu samem. Niti potuha in sodelovanje, ki so ga nudile komunistom badoljevske o-blasti, niso mogle zgeniti trdih src, ki so se samo bala maščevanja revolucionarjev. OR, kot je neki resnicoljubni dovtipnež krstil sredinstvo, je | v četrtek izpričala svoje spre obrnenje. Ko se bije hoj za obstoj naroda in za življenje posameznika, ne more biti nikogar več, ki hi molče ali ce
lo	z odobravanjem opazoval zločinsko igro tujih plačancev z našim narodom. Ljubljana je na tem zborovanju potrdila pred vsem svetom, da noče biti komunistična, pa da hoče biti slovenska. Kako gnusno je bilo istovetenje slo vanstva s komunizmom, pa naj je prihajalo iz vrst komu nistične ali pa protislovanske propagande. Če svet do danes ni verjel v poštenje in zdravje slovenskega naroda, mora zdaj, ko je Ljubljana slovesno obsodila komunizem na zborovanju, kakršnih slovenska prestolnica izza predvojnih kongresov ni videla.
O	poteku zborovanja in vsebini govorov ne bomo poročali, saj jih ljubljansko časopisje ponatiskuje dobesed-
no. Hoteli smo s-imo zabeležiti zgodovinsko manifestacijo, ko je 30.000 glava množica ob zvokih slovenske himne in razviti slovenski zastavi zavestno protestirala proti komunistični OF. Primorske Slovence pa bo posebej zanimalo, da je med drugimi odličniki nagovoril zborovalce tudi inšpektor Slovenskega narodnega varnostnega zbora v Jadranskem primorju polkovnik Kokalj, ki je v imenu primorskih Slovencev zagoto vil Ljubljano, da jih druži s prestolnico ista volja in ista zavest. Vzklikanje govorniku in medklici »Živela slovenska Primorska« so pokazali, kako tesno nas je Slovence povezala ta usodna ura odločitve.
t UMRLA JE
2. julija v Ljubljani gospa Frančiška Kokalj, mati g. polkovnika Kokalja. Pogreb bla ge pokojnice je bil v torek 4. julija. Poveljniku SNVZ na Primorskem izrekamo iskreno sožalje.
Kaj mi nudi knjiga?
Veselje in tolažbo v samotnih urah! Odkar znam čitati, mi je bila knjiga v dobrih in slabih časih zvesta spremljevalka. Že otrok sem se mogla v knjigo tako poglobiti, da mi ni bilo vse drugo nič. Tako so prešla leta, marsikaj se je iz-premenilo, le moja ljubezen do knjige je ostala ista. Knjiga mi je pomagala že preko mnogo grenkih ur.
Dobra knjiga da vse. Najprej se že veselimo, da jo bomo čitali, potem uživamo pri branju. Koliko doživljamo pri tem! Srečo in bol, žalost in veselje! Smejemo se ir. jokuno z ljudmi, katerih usoda nas osvoji. Še dolgo mislimo na te '»udi kakor na prijatelje, še dolgo pozvanja v naši duši kakor zvonovi, ki tiho in polagamo dozvenevajo...
TOLMIN
V	sredo 28. junija sta se po ročila gdč. Marica Šorli iz znane in ugledne narodne družine in naš tolminski rojak g. dr. Venceslav Tuta. Iskreno čestitamo!
SprtmeinDi! Franceti Berta
Med tistimi, ki so zakrivili sedanje strašno gorje in trpljenje našega naroda na Goriškem in na Primorskem, je tudi pisatelj France Bevk, ki je doživel med goriškimi Slovenci pravzaprav nezaslužen ugled, toda le zaradi prave poplave svojih knjig, med katerimi bo ostala pred leposlovno zgodovino morda le ena, dve, pi še tisti milo verjetno. France Bevk si svojega slovesa ni pridobil zaradi kakovosti svojih knjig, temveč zaradi izredne množine, saj je pisal kakor v tovarni, ker se mu je pač — vedno mudilo za denar. V Ljubljani je dolgo časa markiral »katoliškega pisatelja«, sodeloval pri »Domu in svetu«, pri »Mladiki«, pri Mohorjevi družbi, kadar na ie hotel pisati sploh ozko in naturalistično ostudno, pa se teh svojih spisov ni upal objaviti pod svojim pravim imenom, temveč jih je objavljal pod izmišljenimi imeni v »Ljubljanskem zvonu« in drugod. Že takrat smo slutili, da Bevk noben katoličan ni, temveč le spretno zakrinkan komunist, kar se je izkazalo sedaj, ko je mislil in se seveda usodno zmotil, ko misli, da je odbila tudi na Goriškem ura komunistične revolucije. Prejšnji naturalist in opisovalec malomeščanskega življenja, saj je poznal edino to okolje, kadar se je spustil v kmetsko in delavsko življenje, je klavrno odpovedal, ta France Bevk je postal sedaj pubertetni romantik, poglavar gozdnih razbojnikov, morilec lastnega naroda, »proletarec« ... Še več, postal je zaveznik pobeglih in izdajalskih badoglijevskih čet, dezerterskih Kalmikov, Hrvatov in s temi terorizira naše pošteno slovensko ljudstvo na deželi. Njegova prijatelja sta med drugimi žid Aleksej Baebler in zopet tržaški Žid tenente Wciss, nekdanji mučitelj naših fantov in mož v taborišču v Gonarsu.
Ta France Bevk, ki je tako žalostno pljunil na svojo ka-rijero, ta človek si upa nam očitati protinarodno delo, ki smo tako mogočno dvigni-
li	narodno zavest na Primorskem, kakor ga h ranče Bevk poprej nikdar ni mogel niti s svojim »Čukom na palci« ne. Naše ljudstvo instinktivno ve, kje so njegovi pravi prijatelji in segajo po našem listu, čeprav jim Bevk in njegovi kompanjoni groze s smrtjo zaradi branja »Goriškega lista«. France Bevk nas vprašuje, kje smo bili zadnjih 25 let. En sam naš urednik je presedel ta čas več v savojskih ječah, kakor pa France Bevk v udobnih internacijah, od koder ga je reševal na prošnjo slovenskih katoliških pisateljev sam senator Marinet-ti. (Le spomnite se na kongres PEN klubov v Dubrovniku). In drugi uredniki s ponosom zro na neštete boje, na dolgoletno, čeprav anonimno časnikarsko delo v zad njih desetletjih za blagor slovenskega naroda. Krog nas pa se zbira zopet slovenska mladina, zbira se slovenska goriška inteligenca, kateri Bevk niti do kolen ne sega. Kdor v resnici dela za narod, se tudi očitka narodnega izdajstva, kakor si ga dovoljuje France Bevk, ne boji.
Le eno prednost ima France Bevk: Laže in obrekuje odkrito in s svojim podpisom, čeprav iz zaenkrat varnega gozdnega brloga in v glasilu gozdnih tolovajev. Drugi o-brekovalci, ki se skrivajo po Gorici, pa še take Bevkove korajže nimajo.
»Goriški list.«
tamtsleiter ir Lip slivenskemu li
Ljubljanski dnevniki priobčujejo poročilo, ki bo zanima-
lo	tudi naše čitatelje, Slovence na Goriškem:
Dušik kot razstrelivo in gnojilo
Malo je kemičnih prvin, ki bi se tako nerade družile in spajale s kisikom, kakor je dušik. To se pravi po domače, da dušik silo nerad ali sploh ne gori in le v izrednih primerih, če ga močne naravne sile ali pa človeška volja in tehnika prisilijo, le potem se združi s kisikom, običajno v družbi še kake kovine in tem spojinam pravimo solitri.
Naše ozračje obstoji iz skoraj štirih petin dušika in ene petine kisika ter nekaj malega vodnih hlapov, ogljikove kisline ter plemenitih plinov, kakor so argon, neon, helij in drugi. Ako bi dušik gorel, bi se naše ozračje v trenutku spremenilo v solitrnasto snov in človeštvo bi seveda takoj v enem samem hipu umrlo
Toda drugače je dušik nujno potreben, tako rastlinstvu kakor vsem organizmom, to ie človeškim in živalskim telesom. Brez dušika ne bi uspevala niti ena rastlina. Toda rastline same niso v stanju, da bi črpale dušik neposredno iz zraka, tega jim moramo dovajati, to se pravi, moramo jih gnojiti, ako se ne gnoje same z odpadki svojih listov ali kako drugače. Hlevski gnoj, dober, preležan kompost, humozna zemlja, vsebujejo zelo dosti dušika (poleg drugih potrebnih snovi kakor fosfatov in rudnin), zato so te tri snovi najbolj primerne za uspešno poljedelstvo in vrtnarstvo. Poleg dušika vsebujejo tudi obilico bakterij, ki dovajajo rastlinam potrebno dušikovo hrano. Nekatere rastline, zlasti metuljčnice, (bob, fižol, grah, detelja, akacija), pa goje v svojih koreninah same bakterije, ki neposredno dovajajo iz zraka dušik rastlinam. Zato ‘fižola in graha ne smemo gnojiti z gnojnico, temveč le s takimi gnojili, ki vsebujejo kalij, kalcij in fosfor. Vsak kmet ve, da je najbolje sejati žito po detelji, zakaj bakterije detelje so pustile dovolj dušika v zemlji.
Narava si je dovolila v nekaterih primerih izjemo, da je le združila dušik s kisikom. Človeštvo že dolgo časa pozna soliter, ki je natrijev nitrat in ki nastaja v kakih vlažnih kleteh, na gnojiščih in na podobnih krajih. Na veliko pa ga je narava ustvarila v južnoameriški državi Chile, kjer je velika puščava polna solitra. Soliter se namreč topi v vodi in ker v tej puščavi nikoli ne dežuje, je tam soli-
ter tudi ostal. Ta država je silno obogatela prav zaradi izvoza čilskega solitra, ki je bil potreben vsem državam sveta za proizvodnjo razstreliv in kot umetno gnojilo.
Iz šolskih knjig vemo, da je smodnik baje zmes solitra, žvepla in oglja. To je bilo morda včasih res in je bil pri tem uporabljen princip, da se dušik ne razume z žveplom, ogljem in kisikom ter se jih hoče čim prej oprostiti. Zato nastanejo eksplozije. Sodobni smodnik pa sestoji iz klorovih spojin, ki imajo še boljši učinek.
Pač pa je industrija izrabila dušikove spojine, zlasti čilski soliter, za izdelavo še bolj strašnih razstreliv, kakor dinamita, ekrazita, toluola in nitroglicerina. To je bilo do prve svetovne vojne, ko je imela i-epublika Chile takore-koč monopol na vso proizvodnjo solitra vsega sveta.
Med prvo svetovno vojno na je bila Nemčija naenkrat blokirana. Odkod naj vzame potrebni soliter za razstreliva, bombe in granate? Potre-
O	priliki svojega uradnega obiska v Ljubljani je porabil Hauptbereichsleiter dr. Karl Lapper, član Reichstaga, v svojem svojstvu kot vodja glavnega urada za propagan do, tisk in kulturo pri Vrhovnemu komisarju v Trstu, priliko, da je na širšem tiskovnem zborovanju govoril ljubljanskim časnikarjem. Hauptbereichsleiter dr. Lapper je podal gg. časnikarjem sliko političnega položaja, ki stoji pod vtisom novega silnega-razvoja moči red ustvarjajoče Nemčije. G. dr. Lapper je omenil Stalinovo povelje Angležem in Američanom in je dokazal s tem, pod kako težkimi pogoji so se vprav Angleži odločili za svoj težki bojni pohod. Pred nemškimi utrdbami mora plačevati an-i gleška mladina strahoviti krv-! ni davek, ki bo oslabil petde-i setmilijonski angleški narod ' tako temeljito, da ne bo niko
li	več sposoben, da bi se uprl boljševiški poplavi. Najboljši dokaz za to sta Južna Italija
in večno mesto Rim, kjer je uvedel Stalin danes boljševiški režim, ne da bi Angleži ali Američani to lahko preprečili. Pokazal je na nesrečo, ki bi prišla z boljševizmom, čigar cilj je ostala slej ko prej svetovna revolucija, nad vse evropske narode in tudi nad slovenski narod. Odvrniti to nesrečo od evropskih n aro dov in izvojevati narodom evropske celine mir, ki naj zasluži to ime in ki naj omogoči vsem, da si zacelijo rane, prizadete v tej vojni, je v stanu samo Nemčija, ki je s svojim sedanjim povračilom Angliji z uporabo najnovejšega orožja, proti kateremu niso iznašli Angleži še nika-kega sredstva, dokazala, koliko sile je še sposoben razviti. O tem razvoju sil, ki se je z orožjem »V 1« pričel, se lahko reče, da bo prinesel s seboj odločitev največje važno- j sti in da bo v veliki meri do- j ločil vojaški in politični izid te i vojne. V zvezi s svojimi gor- j njimi izvajanji je g. Haupt- .j amtsleiter dr. Lapper nato še podrobneje obrazložil posamezna vprašanja, ki se tičejo Ljubljanske pokrajine.
PROTIKOMUNISTIČNO ‘ZBOROVAN)E V LJUBLI/VNI
ben je dušik in tega je dovolj | v zraku. Nemčija je zgradila l velike tvornice. V teh tvorni-| cah so inženirji in delavci spu-I ščali pod pritiskom več atmosfer stisnjeni zrak med razžarjene elektrode in tako s pomočjo elektrike prisilili uporni dušik, da se je pričel spajati s kisikom v dušikov oksid. Natrij, ki je v naravnem solitru, za strelivo in gnojilo ni potreben in tako se je Nemčija prva osamosvojila od uvoza čilskega solitra. Po vojni je republika Chile znova začela ponujati svoj naravni soliter, toda vse države so že imele lastne tovarne dušikovega oksida in Chile se je morala ozreti po dru gih virih narodnih dohodkov Za umetno gnojilo je posebno važen amonijev nitrat, ki ga tudi umetno pridelujejo iz zraka in vode in ki ima naj-večji odstotek dušika v sebi, za razstreliva pa prihaja predvsem v poštev dušikov oksid.
Sedanja vojna potrebuje seveda še mnogo več dušikovih spojin za razstreliva kakor prejšnja. Tudi na slovenskih tleh deluje ena taka tovarna, ki pridobiva nitrata in nitride iz zraka. Ko bo vojne konec, bodo te tovarne zopet služile bolj miroljubnim in bolj plodovitim namenom, namreč za gnojila v prid poljedelcem in vrtnarjem. -Ir
IN
SPri naši suetogorsdi kraljici
Pet let je, kar smo praznovali štiristoletnico svetogor-skega svetišča. Na predvečer jubilejnega dne so svetogor-ski zvonovi svečano pritrka-vali in njih doneči glas se je razlil iz visokega zvonika preko gora in dolin, trgov in vasi in naznanjal veseli dogodek Goričanom in Solkancem, Gr-garcem in prebivalcem Kanala, ljudem iz Sv. Lucije in Benečanom; pozabil ni šepniti te vesti niti Tolmincem in Bricem, niti Kraševcem. Zjutraj pa jih je prebudilo še pred sončno zarjo ubrano petje težkih zvonov in napolnilo njih srca z veliko radostjo.
Danes pa zvonovi molče, nihče ne ogreva z drsajočimi koleni mrzlega kamnitega tla-m nobena roka vernikov ne prižiga sveč. In prazne so • ° CiStiez'ce’ ki med grmičjem l^lv alovjem vodijo do sve-lsc^- * odoba M. božje pa ima ?^oj začasni dom v Kapeli n^ Kostanjevici, kjer še vedno Posluša prošnie in tožbe svojih otrok.
•Štiristo in še nekaj let je, kar se je na Skalnici prikazala Pastirici Urški Ferligojevi Mati božja z detetom. Po Marijini želji, razodeti pobožni Pastirici, so sklenili sezidati na tej gori lepo cerkev. Naj-nrej pa so postavili kapelico in namestili v nji lesen kip Matere božje in sicer v isti podobi, s katero se je prikazala Uršiki Ferligojevi.
Cerkev so začeli graditi leta 1541. Ker niso imeli na razpolago velikega kapitala, so nameravali sezidati precej majhno cerkev. Ljudstvo pa je z velikimi darovi podprlo graditelje, saj je hotelo imeti čimprej postavljeno svetišče 5v°je zaščitnice in priprošnji-ce- Zato so napravili načrt Za večjo cerkev. Delo za postavitev trdnega temelja je bilo silno težavno in zamudno. Vendar je bila cerkev leta 1544. že toliko dozidana, da so jo posvetili. Na glavni oltar pa so postavili leseni kip iz kapelice. Ljudstvo je trumoma hitelo na Sv. goro in častilo svojo Zaščitnico. Mnogi so ji potožili svoje reve in stiske, telesne in duševne, in ona jim je pomagala. Mno fiim je uslišala prošnjo. Oglejskega patriarha je ljubezen med Marijo in ljudstvom ta ko ganila, da je podaril svetišču krasno Marijino podobo. Naslikana je bila na lese-
ni deski. Predstavljala je Marijo z Detetom v naročju' na njeni levi stoji Sv. Janež. Krstnik in na desni pa Sv. Joahim. Glavni oltar so postavili po 1. 1547. in postavili nanj tudi Materino podobo. Ime slikarja te slike nam ni znano.
Cerkev je bila sprva podružnica solkanske fare in jo je oskrboval župnik z duhovniki. Ker je bila solkanska fara dokaj obsežna in>.je imela malo število duhovnikov dovolj dela v Solkanu samem, zato niso mogli svetišča več oskrbovati. Tedaj so prišli sem oo. frančiškani iz bosenske pokrajine, katerim je izročil novo svetišče avstrijski nadvojvoda Karel. 1 i so odslej skrbeli za oskrbo svetišča. Poleg cerkve so zgradili tudi majhno poslopje kot samostan. V poznejših letih, zlasti v 17. stol., pa sc je obseg poslopja povečal.
L. 1717. pa so na Travniku v Gorici podobo slovesno kronali. Število romarjev je raslo od dne do dne in papež jim je naklonil razne milosti pri obiskih te božje poti. Romarji so s svojo miloščino omogočili olepšanje in izboljšanje svetišča samega in samostanskega poslopja. V 18. stol. so postavili na kor orgle. Nad glavna vrata pa so postavili lep kip Matere božje iz kamna.
Kmalu so nastopili za Sv. goro težki časi. Cerkvi so vražni vladarji so zahtevali, da se mora božja pot na Sv. goro ustaviti, cerkev in samostan pa podreti. Leta kasneje so prenesli dragoceno podobo v solkansko župno cerkev, Marijino svetišče na Sv. gori na so popolnoma razdejali. Premoženje, ki je veljalo visoko vsoto, pa so prodali za neprimerno nizko ceno, seveda drugim cerkvam. Ljudje na sv. kraja niso nozabili. Še vedno so ga obiskovali in na razvalinah prosili Boga, naj iim znova pošlje čudodelno nodobo v to zapuščeno svetišče. Skoraj po osmih letih so zopet prenesli sliko na njeno pravo mesto. Verno sloven. ljudstvo je z darovi pripomoglo k novi opremi svetišča in znova so lahko hodili na božjo pot. Na dan ponovne o-tvoritve cerkve je bilo navzo čili okrog 40000 ljudi.
Še enkrat je bila cerkev
Stari volk je oblekel svoj • prvi kožuli
(Nadaljevanje in konec.)
Pa tud i to Se ni najvažnejše. — Ti pozivi niiso več okrašeni s sovjetsko zvezdo. Čudovit razvoj, kaj!? »Oni drugi« so za »zadnje pozive« opustili to svojo najmočnejšo vabo, največjo svetinjo svojega rovarjenja in največje jamstvo svojih Kroženji Kako ponosni bomo šele »mi drugi«, ki sovjetske zvezde nikdar nismo imeli za svoje znamenje in nam je zato sedaj niti ni bilo treba zavreči! Kako trdne se počutimo »n« drugi«, ki smo se ostrim krakom sovjetske zvezde celo z orožjem v roki po robu postavili! Pod pritiskom našega odpora proti njej so jo sedaj zavrgli še »oni drugi« in »zadnje pozive« za rešitev komunistov izdajajo brez komunističnih znakov — znamenje, da jih je sram, da se boje in da bi se radi skrili. To skrivanje pa spada med najvažnejše dogodke v propadanju komunistične revolucije in rasti naše kontrarevolucije! To pa!
Slišimo pa tudi, da je to skrivanje popolno: da si »oni drugi« v grmovju
v	pozdrav ne mole več drug drugemu pesti pod nos, kakor je bilo pod smrtno kaznijo obvezno doslej, ampak da so iznašli nek drugtačen pozdrav; da nimajo več samo boljševiške zastave s srpom in kladivom, kakor doslej, am-
pak da so morali po treh letih revolucije potrditi tudi našo zastavo, ki so jo vse doslej imeli le za »izdajalcem« »milostno dovoljeno« znamenje; da se ne ogovarjajo več s »tova-riš«, »tovarišica«, ampak prav po »buržujsko« z »gospod«, »gospodična«; da o Zvezi socialističnih sovjetskih republik, o Jožefu Stalinu, »legendarnem strokovnjaku za slovanska vprašanja« in »po-sebnem zaščitniku siovenskega naroda« (v tej zaščiti je nad 25-000 Slovencev padlo v najbridkejšo smrt, žu
vi	pa niso bili varni pred njegovimi »osvoboditelji« ne podnevi ne ponoči!) v grmovju zdaj tišajo, več pa da govore in govoričijo o narodu, narodnosti, nacionalizmu; da opuščajo celo abecedo, »NOV«, »POJ« in vso »ABROKADABRO slovenskega naroda« in pišejo zdaj kar brez teh kemičnih izrazov za razne boljševiške strupe, kar vse je nam v veliko priznanje lin pohvalo, ker smo vsa ta znamenja in gesla od vsega početka zametovali. Skratka: slišimo, da je stari volk odložil boljševiški kožuh in si spet oblekel prvega, v katerem je začel, namreč svoj prvi kožuh v nacionalnih barvah, v katerem mu je bolje šlo.
Toda volku se ne gleda na kožuh, kožuh ni nevaren- Pri volku je treba
uničena. Izbruhnila je svetovna vojna in njene grozote so jo uničile. Rešili so le podobo, jo prepeljali v Ljubljano, kjer so 1. 1917. praznovali 200 letnico kronanja. V letu 1921. pa so podobo znova prepeljali najprej v goriško stolnico in naslednjega leta pa na Sv. goro. Veselje ljudstva je bilo nepopisno. Zdelo
se jim je, da se je vrnila med nje skrbeča in ljubeča Mati.
V	naslednjih letih so zgradili novo cerkev s 50 m visokim zvonikom.
Veliko je prestala čudodelna podoba versko-narodna svetinja Slovencev. Upajmo, da ji bo sedanja vojna priza-nesla in da se bomo po kon-čani moritveni vihri lahko zahvalili Materi za pomoč in varstvo v njenem pravem domu — na Sv. gori in ne na Kostanjevici.
Zgodbice z naše dežele
Narte Velikonja:
KAPLJICA
Stari dekan Murovec je nudil gostom vina.
Začudili so se njegovi skrbi. Kajti z ljubeznijo je odprl steklenico, z ljubeznijo poduhal vino in potem skrbno skrbno nalival.
»Veste gospodje, odkar sem tu, nisem še polil kapljice!«
Čudili smo se mu.
»Niti kapljice še ne! Toda moja skrb ni čudaška. Ali je kdo kaj kdaj pomislil, koliko truda je bilo treba, preden smo ga nalili v steklenico? Koliko ljudi je delalo pri trti? Zdaj, zdaj, ko ga imaš, pa bi bilo greh, če bi ga polili!«
STOPNJEVANJE
»Bil je pijan!« je zagotavljala priča pred sodnikom dr. Ferjančičem v Ajdovščini.
»No, kako pijan?«
»Kako pijan? Kakor da bi bilo možno biti drugače pijan kakor pijan!«
»Pa vendar!«
»Naj bo! Pa tako: ni bil samo totalno, temveč bil je do-talno pijan!«
MOČNIK
Veste, to je bilo v časih prve svetovne vojne. Marsikaj smo takrat mislili, da je dobro. V »kavi« so bile krače rjavih hroščev, v »kruhu« žaganje, za obleko je bila tkanina iz papirja in kopriv. Ne, moram biti točen: za boljše obleke so bile koprive, za navadne papir.
In rajna S. iz Šturij ni vedela za učinke tega papirja. Ne, spet ni prav. Rajna S. ni vedela, da želita ni več želita, zato je srajco iz nove tkanine vrgla v žehto, potem šla n^ polje. Hčeri je naročila, naj lonec odstavi.
Prišel je mož iz Ajdovščine domov, zagledal lonec be-
lega močnika na ognjišču, zabelil, pokrižal se in zajel.
»Presneta baba«, je godrnjal, ko je pomlaskal po prvi žlici, »nobenega okusa nima, kakšen poper pa je vrgla v lonec?«
Ogledal je bolj natančno.
»Saj ni poper, to so gumbi. Vsaj gumbov ne bi bila stresla v močnik. Zanikrnost pa taka«.
Toda mož je bil lačen in z vsem odporom pospravil lonec močnika.
Prišla je žena s polja in začela iskati:
»Kje je srajca?«
»Kakšna srajca?« je vprašal mož.
»Tista v loncu.«
Možu je postalo vroče.
»O«, se je znašel, »to čo bodro sem pa preč zlil!«
PRIJAVE KOLES
Prefektura objavlja:
Pri vsaki občini v goriški pokrajini se bo odslej vodil seznam koles. V poštev pridejo:
1) moška, ženska in otroška kolesa, tandem i. p.;
2) vsakovrstni tricikli in vozički za pohabljence, če se poganjajo z nogavniki;
3) vsa druga vozila, ki se poganjajo z nogavniki in so nrimerni za prevoz blaga.
Lastniki oz. posestniki na vedenih vozil jih morajo prijaviti pri svojih občinah najpozneje do 15. julija. Prijavi so podvrženi tudi tisti, ki so morali po razglasu županstva oktobra 1943 prijaviti mošk; kolesa. Kršilci bodo naznanjeni sodnim oblastem.
AVTOBUSNI VOZNI RED
Odhod iz Gorice, Cesr.a 9. avgusta 6:
Proti Tržiču 6.50, proti Trstu 7.30 in 13.15 (z zvezo v Tržiču); proti Gradiški 12 45 m 18.15; Gradež 13.15; Tržič 13.15 (zveza s tržaškim avtobusom); Tržič 13,15 (zveza z beneškim vlakom); Krmin -Čedad 15; Palmanova 15; Čer-vinjan 17 (zveza z avtobusom za Gradež in vlakom za Benetke); Mirensko pokopališče 17.
Nekaj o torbicah
Gorica v začetku julija.
Praktični razlogi in modni predpisi so nam vsilili prav prijetnega spremljevalca — torbico. Spremlja nas prav na vseh potih. Nikdar se ne naveliča naše družbe in se ne brani zavojčkov, ki so včasih precej težki. Najrajši pa zapre v svojo notranjost skrivnostna pisemca deklet, ki še niso doživele dvajsete po-mladi. V najskrivnejši predalček pa skrije rdečilo in puder, ki mu ga izroči v varstvo po umetni lepoti prezgodaj hrepeneče dekletce, ki se boji strogega materinega očesa.
Naše babice in prababice so nam zapustile v spomin »pom-paduro«, ljubko torbico ali, bolje rečeno mošnjico, sešito navadno iz žameta. Posuta je z blestečimi kovinskimi luskinami, z drobcenimi koralami ali pa z umetnimi biseri iz stekla, ki bleste v soju luči v
paziti na zobe in kremplje, te volk tudi mora obdržati, če se hoče preživeti. In glejte — zobe in kremplje je OF obdržala, boljševizem je obdržala, kakor je bila boljševiška od vsega početka. Vse drugo lahko zavrže, ker pri njej nič drugega ni sveto kot samo
—	boljševizem. Njeni prvi poziivi leta^ 1941, vsi njeni pozivi skozi leta 1942,
1943 in 1944 so se zaključevali z grožnjo: »Smrt.-,!« In tudi ti »poslednji opomini« in »zadnji pozivi« v juniju
1944 se zaključujejo z grožnjo: »Smrt.-.!« Komu smrt? Bilo je rečeno: »Smrt petokoloncem!« — padali so pa nasprotniki komunizma. Bilo je rečeno: »Smrt belogardistom!« — padali so pa nasprotniki komunizma-Bilo je rečeno: »Smrt izdajalcem!« — padali so pa nasprotniki komunizma, takorekoč »izdajalci« komunizma, neverniki Ljenina in Marksa, ne-podlož-niki Stalina in Tita. Bilo je rečeno: »Smrt fažizmu!« — padali so pa nasprotniki komunizma. Vse lahko OF pusti, opusti in zavrže, samo nasprotnikov komunizma ne more pustiti pri življenju, sicer je — ob življenje. Vsemu se komunistična revolucija lahko ■odpove, vsak kožuh lahko odloži in obleče drugačnega, samo komunizmu se ne more odpovedati, sicer ne bi bila več komunistična. Ne more se odpovedati znamenjem revolucije, ki so: mrliči. ki jih nihče ne pokopuie, požari, ki jih nihče ne g^si, tatvine in ropi, ki jih nihče ne kaznuje, iker ni nobenega
zločinca, ki bi ga mogel poklicati po imenu — uničevanju se OF ne more odpovedati, ker komunisti vedo, da bi se samo nad uničenim narodom mogli polastiti oblasti. Zato je od vsega komunističnega ostalo v OF samo še glavno: »Smrt-..!« Volk je odložil kožuh, pod katerim ga je že vsak pošten Slovenec poznal in vsak pošten Slovenec celo s puško preganjal, in si oblekel spet svoj prvi kožuh v nacionalnih barvah, v katerem je pred tremi leti prišel prav v hišo in sedel celo za mizo. Obdržal je le tisto, kar je za njegovo preživljanje glavno:	zobe	in
kremplje. OF je obdržala le tisto, kar je za komunistično revolucijo glavno: »Smrt nasprotnikom komunizma!«
Tako ponesrečeno se »oni drugi« »nam drugim« po Kanalu — morda tudi še kje drugje — hlinijo in pretvarjajo. Žali nas pri tem samo to, da nas imajo še vedno za tako naivne in preproste, kakor so bili mnogi in mnogi še pred nekaj leti, ko so OF še sodil: po črkah. Ti časi so pa daleč za nami.
V	trplenju duha in zemlje smo Vsi zra-stli »v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh«. Danes volka ne sodimo več po kožuhu, ampak po zobeh in krempljih, in OF ne več po črkah, ampak po — duhu. In ko vidimo, da se »oni drugi« niso rtič izpremenili, ampak so ostali istega hudičevega duha, i čemu naj bi se izpreminjali ml, »mi drugi«.	v
Dimez
mavričnih barvah. V tej tor bici so nosile babice poleg odišavljenega robčka tudi škatlico s pudrom. Take torbice so bile temu primerno velike. Današnji čas pa zahteva, da nosimo s seboj vsakovrstne dokumente in razne karte, zato so naše torbice precej večje od torbic naših babic. Tudi blago, iz katerega so narejene, je trpežnejše. Najbolj trpežne in tudi najlepše so usnjene torbice, ki pa si jih žal ne more vsaka privoščiti. Industrija pa je poskrbela za lepe imitacije vsakovrstnega usnja, iz katerih izdelujejo tovarnarji krasne torbice. Njih iznajdljivosti se naravnost čudimo. Seveda imitacija ni tako močna kot usnje, a če pazimo na svojo garderobo, kar je dolžnost vsake današnje ženske, jih bomo kljub temu lahko prav dolgo nosile. Veliko torbic je iz neke vrste kemično narejenega gumija in impregniranega platna, ki so kar lepe. Na te moramo pa še prav posebno paziti, zlasti zaradi vročine. Odtisi potnih rok se radi primejo mehke snovi in le težko odstranimo nastale ma deže iz torbic. Zato so zelo nraktične naramne torbice. Denemo si jih preko ramen in se jih ni treba dotikati s potnimi rokami. Ne da bi se bale za obleko, lahko hodimo s torbico na rami po najhujši vročini. Seveda so take torbice primerne le mladini.
Na promenadi in pri raznih večernih in dnevnih prireditvah pa seveda ne smemo motiti skladnosti obleke s takimi torbicami, ki nam služijo v praktične namene. V rokah premožnih gospa in njih hčera leskečejo štirioglate torbice iz dragocene roženine. Skromnejše ženske pa si preskrbe za take prilike torbice iz temnega usnja ali pa iz temnega žtfmeta. Njih edini okras je srebrna ali pa zlata sponka, izdelana v obliki metulja, hrošča, pajka, kačje glave in cvetic.	Rada.
Vesli iz Trsta in okolice
ŽRTVE PONOVNEGA SOVRAŽNEGA LETALSKEGA NAPADA NA TRST
Ob ponedeljkovem letalskem napadu na Trst so našli smrt Amalija Zobec-Preditel-lio, Peter Preditcllio, Pavla Vecchiet, Ana Vecchiet vd. Perossi, Anton Zobec, Pina Vecchiet-Karis ter še neki moški, čigar identiteta še ni bila ugotovljena. Ranjeni pa so bili 65 letni Ivan Hende-nick, Edvard Della Pietra, star 30 let, Viktor Allegretto, star 40 let, Sergij Tabaraldo, star 5 let, Ivan Mihelazzi, star 71 let, Ivan Cecchini, star 36 let, Jožefina Švara, stara 44 let, Pavlina Tavarado, stara 24 let ter Ivan Magon, stat 53 let.
RAZVELJAVLJENA VOZNA DOVOLJENJA
Tržaška prefektura sporoča, da se s 1. julijem razve* Ijavljajo vsa vozna dovolje-n ja za zasebna motorna vozila, ki so bila izdana v pokra, jini. Nova vozna dovoljenja veljajo samo za promet znotraj domače občine. Za vožnje izven domače občine je potrebno posebno dovoljenje. Zadnji rok za izvedbo teh ukrepov je 8. julij.
PREPOVED IZVAŽANJA KONJ, MUL IN OSLOV
Po odloku tržaškega prefekta se konji, mule in osli ne smejo izvažati v pokrajine, ki ne pripadajo operacijskemu pasu Jadransko primorje. Za to je potrebna posebna privolitev pristojnega župana.
ZVONOVI SO SE SPET OGLASILI
Odsek za protiletalsko o-brambo pri tržaški prefekturi objavlja, da so električne sirene in sirene na stisnjen zrak spet v obratu. Zato so od nedelje zvonovi spet na razpolago za cerkvene potrebe.
NAJVIŠJE DOVOLJENE
CENE V GOSTILNAH
Komisar za cene za Trst, Gorico, Istro, Furlanijo in Reko je določil najvišje dovoljene cene za kosilo v javnih gostinskih obratih. V pokrajinah Gorica in Furlanija veljajo naslednje cene: I. kat. 32 lir, II. kat. 25 lir, III. kat. 18 lir, IV. kat. 15 lir. V pokrajinah Trst, Istra in Reka so cene nekoliko višje: I. kat. 37, II. kat. 30, III. kat. 23, IV. kat. 18. Navedene cene veljajo s prvim julijem. Prav tako ni več dovoljeno postreči gostom brez kart za maščobo.
PRAZNIKI V LETU
Po odredbi Vrhovnega komisarja v operacijskem področju Jadranskega primorja veljajo kot prazniki sledeči dnevi v letu:
1. januar - 6. februar - 19. marec - 21. april - 8. maj - 16. maj - 4. junij - 8. junij - 29. junij - 15. avgust - 28. oktober -1. november - 25. december.
Razen teh: god krajevnega patrona, velikonočni in bin-koštni ponedeljek in sv. Štefan.
Sporočilo o dobavi jajc
Pokrajinski odsek za prehrano naznanja, da je prefekt goriške pokrajine z odredbo z dne 28. t. m. odredil sledeče:
1) Od 1. julija 1944 daiie so primorani vsi kmetovalci oddajati mesečno 2 jajci na vsako družinsko osebo v zbirališča, ki bodo ustanovljena v vsaki provinci j alni frakciji.
2. Jajca bo zbiral provinci-jalni agrarni konzorcij, ki bo tudi kar najhitreje ustanovil zbirališča.
3)	Neodvisno od kazenskih odredb proti neizpolnieval-cem bo morala vsaka občina skrbeti, da se družinam kmetovalcev ne izdajo Živilske nakaznice za sladkor, sol in milo, če ne dokažejo, da so oddali predpisano število jajc v zbirališče.
»SepraU navaja nekaj po-
jasnil za takojšnje uveljavljenje odredbe.
Predvsem se smatrajo kot družinski elani vse osebe, ki živijo na breme družinskega poglavarja-kmetovalca, torej se smatrajo izven sorodnikov kot družinski člani torej tudi posli in dninarji, za katere dobiva kmetovalec deleže raznih oddaji podvrženih pridelkov.
Dalje, ker so živilske nakaznice za mesec julij že izdane, bo morala vsaka občina, predno ’zda živilske nakaznice za mesec avgust, zahtevati od vsakega kmetovalca, da odda svoje mesečne prispevke za julij in za avgust.
Pri oddaji jajc v zbirališče bo dobil kmetovalec izkaznico, katero bo oddal pri občini, da dobi potem živilske nakaznice za mesec avgust.
Oddajna cena je odločena na L. 4.— za vsako jajce.
Vsa nabrana jajca bodo prišla v Gorico, kjer se bodo prodajala po L. 7.— in to samo proti posebnemu odrezku za jajca živilske nakaznice za razna živila za goriško občino. Razlika cene med nakupom in prodajo po odbitku izdatkov za zbiranje, prevoz in primeren dobiček, bo vplačana pri pokrajinski blagajni za riziko in izenačenje cen (Cassa Prov. Rischi e congua-glio prezzi) za ustanovitev zalog za vsakočasne poviške cen v zbirališče, ne da bi se višala prodajna cena.
Istočasno z obvezno oddajo jajc s strani producentov proti živilskim nakaznicam
za sladkor, sol in milo, bo »Sepral« preskrbel po pooblaščenih tvrdkah Bignolini, Cra-snich in Postir da pridejo v Gorico še nadaljnje množine jajc.
Tudi za te množine bo v veljavi prodajna cena 7.— L. za jajce, naložitev morebitnih prebitkov v »blagajno za riziko in izenačenje cen« in oddaja potom živilskih nakaznic.
Kakor pri drugih po »Se-pralu« dobavljenih živilih, bodo tudi pri navedeni oddaji iajc potrošniki obveščeni po časopisih, kdaj in pod kakšnimi pogoji se bodo jajca oddajala.
Vozni red
V	ponedeljek 3. t. m. je stopil v veljavo nov vozni red.
Gorica (južna postaja) Odhod: proti Trstu: 6.46, 18.10 proti Vidmu: 6.38, 11.30, 18.14;
proti Podbrdu: 6.55, 13.30. Prihod: iz Trsta: 6.33, 18.08; iz Vidma: 6.39, S.40, 18.04; iz Podbrda: 8.06. 17.55.
T rst.
Odhod proti Vidmu: 5.30,
16.40.
Prihod iz Vidma: 8.11, 19.32.
Gorica (Sveta gora) Odhod v Podbrdo: 7.15 in 13.50.
Prihod iz Podbrda: 7.50 in
17.41.
Zveza Trsta z Ljubljano je naslednja:
Odhod iz Trsta: 6.40 (prih. v Ljubljano 11.25), — 12.40 (16.40) — 15.25 (20.05). Odhod iz Ljubljane :	5.25
(prih. v Trst 9.36) — 12.40 (17.02) — 14.20 (19).
Kmetijstvo
Spori
Nogometna tekma Piemont-Lombardija - Jadransko področje odgodena Ker ni pravočasno došla reprezentančna četa Piemonta, je bila tekma prenesena na prihodnjo nedeljo. lioksač Martin pozivlje Muži-no na boj za italijansko prvenstvo.
Boksač Ivan Martin, težki prvak Italije je pozval goriča-na Alojza Mužino, prvaka srednje teže, na srečanje za splošno italijansko prvenstvo. Določen je bil za to srečanje dan 29. julija t. 1. Ni pa še določen kraj srečanja.
O.T. Trst - D.F. Gorica 1-0.
V	prijateljskem srečanju je enajstorica O.T. iz Trsta zmagala v lepi nogometni tekmi močno četo D.F. Gorica.
Kadar uporabljamo nezrel hlevski gnoj, pridelkov ne povečavamo, večkrat celo zmanjšujemo. To se je že če-sto pokazalo. Slabo delovanje pa ni posledica neugodnih fizikalnih lastnosti gnoja. Ne-preperela slama namreč pospešuje razvoj denitrifikacij-skih bakterij, t. j. razvoj takih drobnoživk v zemlji, ki spreminjajo za rastline sprejemljive dušične spoje v druge, po katerih se dušik izgublja iz zemlje. Denitrifikacija pomeni izgubljanje najdragocenejše rastlinske hrane.
Glejmo, da bomo gnojili z zrelim, preležanim gnojem. Hlevski gnoj, nabran preko zime, ni primeren za gnojenje takoj spomladi, ampak preko leta — recimo za strniščne setve. Gnoj, pridelan v hlevu od spomladi do poletja, naj se porablja za gnojenje šele pri jesenskem gnojenju, za spomladansko gnojenje pa nride v poštev gnoj od preteklega poletja in jeseni.
Na gnojišču naj bosta dva ločena kupa. Na enem naj gnoj zori, na drugega pa dovažamo pri kidanju iz hlevov. Gnoj dozori približno v treh mesecih. Dobro ga je večkrat politi z gnojnico, da se preveč ne izsuši.
Dober uspeh lahko pričakujemo od gnojenja pri onih setvah, ki gnojenje ne samo prenašajo, ampak tudi dobro izkoriščajo, kakor koruza, pesa, konoplja, sončnica, oljna čepica.
Pri umetnih gnojilih uspeh največkrat izostane zaradi enostranskega gnojenja. Treba je poznati zemljo in zahteve rastline. Ne pomaga dušik, če zemlji manjka kalija. O-bratno pa kalij ne bo pomagal, če zemlji manjka tudi du-
Že drugo leto izhaja v založbi I\a;oone tiskarne v Ljubljani zbirka romanov
„ DOBRA KNJIGA
it
Ta zbirka, kije v kratkem času pridobila velik krog naročnikov, obsega literarno visokovredna dela iz domače in svetovne literature. Vsak mesec izide po en roman v obsegu 250 do 350 strani. Navzlic visoki nakladi je od doslej izdanih dvajset romanov že docela r^zTod uih devel, lije po se dobe samo še v vezani izdaji. Iz sezutim* izdatnih romanov, ki je priložen v-=<iki knjigi, je razvidno, kateri romani se še dobe. V kralkem izide kot 2l. lOnitni le zbirk-: Jen« 1’pter Ja-cob;>e(i:	i K J \ GRlI8't JEV a.
Na nodročju goriške in tržeške pokrajine se dobe romani Dobre knjige v nastednj h knjigarnah -Gorica : Knjigarna Carducci, Katoliška knjigarna in večje pro-dajalnice časopisov, Trst: Knjigarna Šloka, Postojna : Sever Marija.
šika ali fosforne kisline ali celo oboje. Ozirati se je na potrebe rastlin. Deteljam in metuljnicam sploh (grašica, fižol) ni treba gnojiti z dušikom, kalija posebno dosti rabijo okopavine (korenje, pesa, sončnica), fosforne kisline pa žita.
I	udi ne koristi, če ujiorab-ljamo umetno gnojilo v ne-prikladni obliki. Za kislo zemljo ni primerno umetno gnojilo, ki povzroča še večjo kislost (amonsulfat, superfos-fat). Superfosfat tudi ne deluje v zemljah, ki imajo v sebi dosti železa.
Ugodnega vpliva ne moremo pričakovati, če gnojimo’ zelo siromašno in izčrpano zemljo z malimi dozami umetnih gnojil. Isto je z zemljo brez humusa ali z zelo suho zemljo. V suhih deluje gnojenje na vlažnih zemljah, kjer nima zrak dostopa. Včasih je kri vo pomanjkanje apna. Apno je namreč poleg tega, da je rastlinska hrana, obenem tudi urejevalec koristnih procesov in izprememb v zemlji. Vendar je jasno, da samo apno zemlje ne more za stalna izboljšati.
I	udi za umetna gnojila je važen čas uporabe. Apneni dušik je zelo škodljiv, če ga trosimo istočasno s setvijo,, ker uničuje mlade klice. Če kalijevo sol trosimo prekmalu, jo dež preveč izpira. Fosforna kislina v kostni moki se počasi raztaplja in jo je zato treba trositi že jeseni.
Neuspeh gnojenja je včasih posledica slabe obdelave zemlje, slabega semena, enostranskega kolobarjenja. Cel kup je torej činilcev, ki jih je treba upoštevati, če hočemo zagotoviti uspeh.
Odgovorni urednik: Dr. Milan Komar - Goi les
]erzy Žula^ski:
18
[Tia srebrni o6li
V	tem hipu je vse to le še spomin, takrat pa je bila strašna rcsnica, ki je ni moči izraziti. Kako smo mogli več ko tri sto ur v tako ostudni tesnobi živeti s tem neizprosnim prividom pred očmi! Da, sleherno uro smo umirali, ker smo vedeli, da smo neizogibno za pisani smrti. Zakaj rešitve — zlasti take — ni nihče med nami pričakoval-
Vse skupaj se mj zdi sedaj samo po-, šasten sen, blodnja; vse svoje misli moram zbrati in poklicati na pomoč, če si hočem dopovedati, da se je vse to godilo pri belem dnevu.
Poti, ki smo jo napravili, se ne spominjam več natanko.
Ura za uro se je vlekla, voz se je pomikal proti severu, mi pa smo kakor v sanjah gledali pokrajine, ki so drvele mimo nas- Skraja srno sc pre^ bijali med Palus Putridenis in Morjem nalivov, nekaj ur po souičnem vzhodu pa smo se skozi divje lepo pokrajino, ki me je spominjala pravljic o čarobnih deželah, pripeljali v senco neviso-kega krateria Beera, od koder smo s* podali na neizmerno ravnino, ki se j c
vlekla tja do roba Morja nalivov. Vr. hovi Tirnohaira so bili že nekaj časa za nami, na severovzhodu pa se nan, je pokazal v senco pogreznjeni Arhimed.
Bilo mi je, kakor da gremo skozi orjaška, na stežaj odprta vrata proti planoti smrti. Brezmejen, moreč strah me je znova vsega prevzel. Nehot« sem hotel obrniti voz tja med pečine, ki so se izgubljale za nami, samo da nam ne bi bilo treba na to prostrano planoto, ki je — to sem vedel — ne bomo zapustili nikoli več.
Tako je bilo na pogled tudi drugim,
Woodbell je stal pri oknu mrk, s povešeno glavo in stisnjenimi usti; podoba je bila, da meri z očmi ravnino, ki ji ni bilo videti konca. Potem je po časi prenesel pogled na kazalec manometra. Nehote sem mu sledil z očmi. Kazalec, je padal počasi, neusmiljeno, brez prostanka ...
Tedaj me je preblisnila pošastna misel: premalo je zraka za štiri, za enega bi ga bilo dovolj. En sam bi utegnil s to zalogo priti tja' na oni konec Lune, kjer* je ozračje dovolj gosto.
Groza me je bilo te nagnusne misli. Komaj je prikljuvala iz moje podzavesti, sem jo jel odganjati, toda zaman: vračala se je venomer, bila je silnejša od moje volje. Oči so mi bilt. kakor priklenjene na strašni kazalec,
v ušesih mi je šumelo: za -tiri premalo, za enega dovolj . .,
Kradoma kakor zločinec sem se ozrl po tovariših iin — komaj sem mo gel verjeti — v njihovih razplamenelih, nemirnih očeh sem razbral isto misel. Razumeli smo se brez besed. Nekaj hipov je vladal med nami potuhnjen, moreč molk.
Tomaž si je otrl oznojeno čelo in se oglasil:
»Ce že moramo storito to, storimo; preden se zaloga skrči..,«
Vedeli smo, o čem govori. Varadol je molče povesil glavo. Čutil sem, kako mi je navrela vroča kri v obraz, a ugovarjal nisem.
»Bomo žrebali?« je končno izdavil Tomaž iz sebe. »Toda.,,« tu se mu je v grlu nekaj zadrgnilo; nato pa je nadaljeval z mehkim, moledujočim glasom: »Toda — hotel bi — prosim vas, naj ostane Marta — pri življenju
—	tudi..,«
Zopet je zavladalo gluho, moreče molčanje. Naposled je Peter jecnil: »Za dva ne zadostuje..,«
Tomaž je okrenli glavo z nekakim ponosnim gibom:
»Dobro. Naj bo tako! še bolje!«. Vzel je štiri vžigalice, odlomil eni glavico, jih skril v dlaneh tako, da so se videli samo konci, in iztegnil roko proti nam.
Medtem je stala Marta ob strani in
ni slišala ničesar. Pristopila je v trenutku, ko smo izprožili prste k vžigalicam, in nas mirno vprašala:
»Kaj delate?«
In potem Tomažu:
»Pokaži, kaj imaš v roki..,«
Nato mu je izvila iz dlani vžigalice, ki naj bi bile smrtna obsodba nad trenili, da bi mogel četrti živeti.
Zgodilo se je vse tako naglo in nepričakovano, da je nismo utegnili prehiteti. Oblila nas je rdečica po vsem obrazu, zakaj razumeli smo, da nas je dekle zasačilo pri ostudnem zločinu sebičnosti, podlosti in strahopetnosti. Planili smo v objem drug drugemu, iz nas pa je bruhnil krčevit, dolgo zadrževan jok.
O žrebanju ni bilo več govora. Po reakciji, ki je osnovno pravilo človeške duše, se je medsebojna mržnja, ki je nastala zaradi bližine in neizbežnosti smrti spremenila v občutek nečesa toplega, občutek sučne vdanosti. Objel nas je čudovit, brezmejen mir. Sedli smo tesno drug k drugemu. — Marta se je s svojim voljnim, gibkim telesom privila Tomažu k prsim — in jeli smo s pritajenim, prisrčnim glasom kramljati o neštetih malenkostih, ki so nas mikale nekoč na Zemlji. Vsak spomin, sleherna, podrobnost je dobila velik pomen — vedeli smo, da je ta pogovor slovo od življenja.
Voz pa jo medtem brez prestanka
brzel čez neizmerno pokrajino smrti-
Minevale so ure in dnevi, kazalec na manometru je venomer padal, nas pa to ni več vznemirjalo, kajti sprijaznili smo se s svoijo usodo. Kramljali smo, jedli, celo spali, kakor da bi se ne bilo zgodilo nič. Čutil sem samo čudon, grenak pritisk nekje okoli srca in gnla kakor človek, ki je preživel veliko izgubo in se trudi, da bi jo pozabil, pa ne more.
Okoli poldneva smo bili že med 31. in 32. vzporednikom. Pripeka, dasi še precej huda, nas ni mučila več tako ikakor preje, ker se na tej Lunini širini dviga sonce le pičlih šestdeset stopinj nad obzorje. Tu smo1 doživeli nepopoln sončni mrk, ki je trajal dve uri. Sonce, ki ga je prikrival Zemljin kolut, je izlivalo krvavordečo luč po mračni puščavi, ki je ležala pred nami.
Morali smo se ustaviti, ker v tej ■krvavi, slabi razsvetljavi nismo mogli prepoznati poti. Ko je sonce izginilo,-je legla na nas senca in z njo hlad. Ogrnili smo se in stisnili skupaj ter čakali, da se sonce spet prikaže. Nad namli je še vedno v nepopisni krasoti gorel venec, ki je pršil vse naokoli pramene čudovitih barv, ko so naši psi iznenada začeli zavijati, najprej potihoma, potem pa vse glasneje in vse brezupneje. Preletel nas je leden drget: spomnili smo se npši pred 0’Tamorjevitn koncem.
(Nadaljevanje sledi.)