560
sajali so skoro tako, kakor Turki na slovanskem jugu. Naš narod ne bo nikoli pozabil Turčina, Nemec pa Šveda ne.
Ne daleč od viteške cerkve stoji velikanski kraljevi grad, nadkriljujoč vsa druga poslopja. V resnici impozantna stavba, kras in ponos Stockholmu. Ker je zgrajen na vzvišenem stalu, dobiva še bolj vzneseno podobo. Na prvi pogled bi sodil, da je kaka trdnjava, toda lepa vnanjost kaže, da je kaj drugega. Zidovje ima skoro obliko kvadrata. Dolgo je 124, široko pa 116 metrov. Mnogo stopnic pelje proti glavnemu vhodu, od koder
Kažejo tudi konja (seveda natlačenega),  ki ga je kralj jahal tisti dan.
Širokemu kamenitemu mostu, ki drži iz kraljevega gradu v severni mestni del, pravijo Norrbro. Ko prideva na sredo mostu, opaziva, da držijo stopnice navzdol. Marsikdo zavije po njih, slediva še midva. Pred seboj imava lično gojen vrt, na njem stezice, mize, klopi in verando. Zasuli so namreč vodo, zajezili jo z močnim zidovjem in na ta način napravili zabavišče na sredi jezera. Kraj se imenuje Stromparterren. Tu je glavno shajališče gospdde; prav tako ob-
HOLMENKOLLEN.
se odpira obsežen razgled na spodaj ležeče mesto. Če še povem, da je grad obdan na zapadni strani z jezerom Malaren, na vzhodni pa z zalivom baltiškega morja, imaš nekak pojm o njegovi divni legi. Umevno je, kako sijajna mora biti njegova notranjščina, ker je že vnanjost tako lepa. Poleg kraljevih dvoran se nahaja baje znamenit muzej, v katerem se hrani obleka, ki so jo nosili švedski kralji. Med drugim je razstavljena krvava srajca, katero je imel na sebi Gustav Adolf, ko je padel pri Lutzenu od krogle zadet raz konja.
išče ta kraj vsak tujec. Odtod prislovica: Ako iščeš prijatelja, pojdi v Stromparterren, tam ga izvestno dobiš. Jaz ga pa vendar nisem dobil.
Začela je igrati godba, in vrt se je vedno bolj polnil z gosti. Tu sta sedela dva in se živahno pomenkovala, ondi so bili trije, tam še več. Sladki „punš", združen z veselimi melodijami, jim je ogreval srce. Sameval je le eden, spominjajoč se svoje daljne domovine.
(DALJE.)