154
Vodnikove slovstvene darila.
V 7. listu naših preljubih letošnjih „Novic" sem oznanil nasvet, da naj se darovi za Vodnikov spominek sonešeni obrnejo za slovstvo in sicer tako, da se postavljajo vsakoletne obresti od glavnic za darilo najizvrstnejemu slovstvenemu delu.
Bila je ob enem postavljena prošnja, da naj se oglase, ki bi ne bili zadovoljni z izrečeno namembo.
Preteklo je že dosti časa po tem vprašanji, in nikdo se ni oglasil protivno.
Veljati sme tedaj, da Vodnikovi častitelji in daritelji smo v tem edini, da se obresti od glavnice za njegov spominek dozdaj sobrane imajo obračati po izrečenem nasveta.
Te darila se smejo imenovati »Vodnikove slovstvene d arila".
Da se pa potrjena želja in volja že prihodnje leto iz-polne, se nas je zbralo nekaj rojakov pri gospodu vredniku „Novicu v posvet, kako se imajo ustanoviti" pravila za razpis in delitev daril.
Sklenilo se je enoglasno, da imata dva odbora prevzeti to izpeljavo.
Prvi odbor ima posvetovati in ustanoviti pravila ali uredbo, po kteri se bodo razpisovale in prispo-znavale darila; — na dalje pa ima ta odbor tudi iz-voljiti
drugi odbor, kteri bo imel samo razsojevati predložene slovstvene dela in prispoznati darilo temu ali unemu delu.
V prvi odbor so bili enoglasno izvoljeni sledeči naši slavni gg. rodoljubje: dr. Bleivvcis, Terstenjak, Ein-
v
špieler in Cerne. Ti gospodje imajo nalogo prvega odbora in bo tu ob enem očitno in srčno naprošeni, blagovoljno prevzeti to rodoljubno nalogo in gosp. dr. Bleivveis-u kmali naznaniti, da jo prevzamejo; on jim bode predložil potem načrt naznačenih pravil.
Tako se smemo nadjati, da prvi prihodnji god Vodnika se bode dostojno obhajal s cvetjem in zrnom slovenskega slovstva.
S tem razglasom sem spolnil jaz svojo dolžnost in se še enkrat srčno zahvaljujem vsem rodoljubom, ki so dobro-voljno podali darove za Vodnikov spominek. Misli se pa nikakor in nečem odreči, da bode še mogoče tudi dostojni spominek postaviti, kadar se nabere veča glavnica. Da bi mi bili tako premožni ko nismo, bi hotel izreči misel, da našim neumrlim veljakom. kterih tolikanj štejemo , vsem skupaj bi zidali „Slave dom", v kterem bi njih podobe nemo govorile in budile narod jih obiskajoči, in ktere bi tujemu svetu molče oznanovale, da slovenski narod na duhu ni siromačen , ampak čuda bogat. Pa zahranimo si še naše vroče želje v srcih, dokler ne pridejo bolje vremena.
Konečno naj mi bode pa dovoljeno, da smem zastran prvega „darilau svojo željo izreči.
Vodnik je probudnik, vodnik naroda slovenskega. Probuda naroda našega, da se zave, čuti in ponaša Slovana, je naša prva naloga. Prosto naše ljudstvo se še ne čuti dosti, — manj še pa gospoda, posebno ženski spol.
Mnogo se je že storilo za probudo, al vendar še premalo in posebno zastran slovenskih mater in deklic, gospej in gospodičin. Njih upljiv na narodno probudo in omiko je tako mogočen in očeviden, da se prezirati ne more in ne sme. To spoznali so vsi narodi, in tudi mi moramo skazati to spoznanje s tem, da kar nam je mogoče, storimo v tem. Kar prosto naše ljudstvo zadene, mora spoznati, da je delce narodne osebe, to je slovensko-slovanskega roda, da pravo spoznanje in prava omika morate le narodne biti, da nam mora biti na čast, da smo „Slovenc'r{ in da se moremo potegovati za naše pravice. Ta občrt se mu mora s povestnico izbuditi. Pripravna povest, ki naj obsega poglavitno zgodovinske, narodopravne dokaze v znotranji in zunanji obliki prostemu ljudstvu zapopadljive , bi znala biti predmet za prvo darilo.
Jednako visoko, al skoro bolj potrebno, ko reja tuje hitro postopajoče omike obuzemlje našo gospodo, bi držat tako povest za gospe in gospodične.
Prepričati jih moramo, da naš jezik je neizmerno lep, mil, gladek in sladek, da njih sveta naloga je, se vrniti nazaj k narodu, od kterega jih je tujšina odpeljala, in da izreja in omika mora po božji volji biti v vsem narodna, če hoče jim biti v prihodnosti koristna.
Zato nasvetujem, da naj se prvo darilo postavi na naj-zanimivišo povest ali za prosto ljudstvo, ali posebno za gosposki ženski spol v rečenem pomenu.
Dogodjaj povesti naj bode vzet iz slovenske ali slovanske zgodovine.
To je moja povrhna dobro volj na misel, ki je pa ne vsiljujem, ker vem, da naše potrebe so še druge, in da naši izvoljeni odborniki bodo gotovo sklenili to, kar našemu narodu najbolj služiti more na probudo in slavo.
V Radoljci veliko saboto 1862.
Dr. Lovro Toman.