30 Svet ptic NASVETI ZA OPAZOVANJE Poletna opazovanja v naravi // Tinka Bačič, Maarten De Groot, Andrej Kapla, Sarah Robič, Petra Vrh Vrezec, Anamarija Žagar ob vodi v gozdu Kobilar (Oriolus oriolus) Skrivno življenje ptice z zlato rumeno obarvanim perjem in rde- čim kljunom večini ljudi onemogoča bližnje srečanje z njo. Sle- herni pa pozna kobilarjevo žvrgolečo pesem, ki odmeva po goz- dovih že od njegove vrnitve iz podsaharske Afrike konec aprila. Če bomo junija dovolj pozorni in imeli še kanček sreče, ga bomo lahko videli tudi v bližini naselij, saj ga premamijo zrele češnje, kasneje julija in avgusta pa tudi sladke hruške, višnje, murve in smokve. Kobilar je pogosto razširjena gnezdilka pri nas, le viso- kogorju se večinoma izogiba. foto: Branko Brečko Črna štorklja (Ciconia nigra) Črna štorklja je samotarska ptica, ki se iz prezimovališč vrne v drugi polovici marca. Poseljuje stare nižinske poplavne gozdo- ve, kjer si v krošnji drevesa splete veliko vejnato gnezdo. Zaradi plašnosti jo je izredno težko videti ali celo slišati njene raskave klice. Še najlaže jo lahko opazujemo med svatovskim letom ali na prehranjevališčih, tudi več kilometrov stran od gnezda. V po- letnih mesecih lahko odrasle in mlade črne štorklje opazujemo med prehranjevanjem ob nizkih potokih, mrtvicah, mlakah, iz- sušenih strugah ter na poplavljenih travnikih. foto: Jure Novak Alpski kozliček (Rosalia alpina) Alpski kozliček je eden bolj opaznih hroščev v naših gozdovih. Odrasle hrošče bomo najlaže opazili na osončenih poškodova- nih deblih še stoječih bukev ali na podrtih bukovih hlodih od konca junija do začetka avgusta. Najštevilnejši bodo v največji pripeki sredi dneva. Sveže požagan les je namreč odlična otro- ška soba za njegove ličinke. Ravno to pa je past, saj zaradi odvo- za bukovine iz gozda precejšen del zaroda konča v pečeh ali na žagi. Alpski kozliček pa ni le alpski, saj ga najdemo po bukovih gozdovih skoraj vse Slovenije, razen na skrajnem severovzhodu in v obalnih predelih. foto: Andrej Kapla Rumeni blatnik (Nuphar luteum) Na vodni gladini mlak, ribnikov in jezer občasno naletimo na velike, plavajoče liste, ki močno spominjajo na liste lokvanja. Cvet pa je drugačen, rumen in precej manjši. Rumeni blatnik spada v isto družino kot lokvanj, med lokvanjevke. Na sloven- skem rdečem seznamu je uvrščen med ranljive vrste. Rastlina je z debelo koreniko zasidrana v muljastem dnu, cveti pa nad vodno gladino. Oglejmo si cvetove blatnika od blizu: čašni listi so veliki in rumeno obarvani, venčni listi pa spremenjeni v ne- kaj več kot deset rumenih, manjših medovnikov. foto: Gregor Prevec 31 //letnik 20, številka 02, junij 2014 okoli našega doma na travniku Žametna penica (Sylvia melanocephala) Ptica sredozemske makije, žametna penica, je edina penica, ki ostane pri nas prek celega leta. Najpogostejša je v slovenskem Primorju, drugod pa se pojavlja le priložnostno. Samec ima iz- razito črno žametno obarvano glavo, oba s samico pa zbujata pozornost z rdečim očesnim kolobarjem. Velikokrat žametno penico vidimo le za trenutek in že se spet skrije v gosto rastlinje, kjer gnezdi. Njeno petje je značilno hitro rožljanje »ret ret ret«. Najlaže pa jo opazimo spomladi in zgodaj poleti, ko samec pre- peva na izpostavljeni veji grma. foto: Dare Šere Šmarnica (Phoenicurus ochruros) Šmarnice se je prijel prikupen ljudski izraz švigla, ki lepo opiše živahno naravo te temno obarvane ptice z rjastim repom. Veči- na ljudi šmarnico zelo dobro pozna, saj se je v celoti prilagodila človekovi bližini. Njeno glasno petje je sicer podobno sorodne- mu pogorelčku (Phoenicurus phoenicurus), vendar je dobro prepo- znavno po zaključku pesmi, ki spominja na mečkanje papirja. Čeprav je to prvotno gorska ptica, pa se je privadila življenju v naseljih, ki pravzaprav tudi spominjajo na njena gorska skalna- ta gnezdišča. Od začetka maja pa do julija gnezdi v zidnih razpo- kah, na strešnih tramovih, v hlevu ali v gnezdilnici. foto: Tone Trebar Zelenec (Lacerta viridis/bilineata) Jutranji sončni žarki ogrejejo in zvabijo na plano plazilce. Ko se zjutraj sprehajamo po travniku ob gozdnem robu in slišimo kra- tek, bliskovit šum, je zelo mogoče, da smo splašili eno naših naj- pogostejših kuščaric, zelenca. Če ga želimo videti, se moramo za hip ustaviti in potrpežljivo ter čim bolj negibno opazovati me- sto, od koder je prišel šum, saj se lahko s svojo varovalno barvo zelo dobro skrije na rjavi ali zeleni podlagi. Zgodi pa se, da tudi pobegne v bližnje skrivališče, a se kmalu spet prikaže in čakanje se navadno izplača. foto: Mirko Kastelic Zimska trepetavka (Episyrphus balteatus) Čeprav se ta vrsta muhe trepetavke imenuje zimska trepetavka, je pravzaprav najbolj pogosta konec avgusta. Sicer se pojavlja prek celega leta in ima v enem letu več generacij. Prezimi kot odrasel osebek, ki ga v tem času najdemo v stanovanjih. Ličin- ke se prehranjujejo z listnimi ušmi, odrasli osebki pa s cvetnim prahom in nektarjem različnih rastlin. Zimska trepetavka je ena najpogostejših vrst pri nas, saj jo najdemo skoraj v vseh življenj- skih okoljih. Določanje je dokaj enostavno, saj so odrasli osebki večinoma rumeni in črni. Rumeni zadek ima na vsaki hrbtni plošči dve črni črti; ena od njih je pogosto v sredini prekinjena in spominja na brke. foto: Tim Faasen