VEDA DVOAESECNIK ZA ZNANOST IN KV LTV RO L .LETO «• mcmxii. cSTEV3. Izdajajo in urejajo: ALBERT KRAMER, IVAN PRIJATELJ, BOOUMIL VOŠNJAK, KARL OZVALD, FERDINAND SEIDL, VLADIMIR KNAFLIČ. Slednjeimenovani je s to številko prevzel tudi tehnično uredništvo. Današnja številka ima 2'U pole nad navaden obseg, torej 8'/4 pole, Cena se jej ne zviša. Današnji številki smo priložili prospekta »Znanstvene knjižnice Omladine« in založbe Kleinmayer & Bamberg, na kar opozarjamo. VSEBINA TRETJE ŠTEVILKE: DR. BOOUMIL VOŠNJAK: Praktično jugoslovanstvo . . . Str. 209 DR FERDO pl. ŠIŠIČ Rijeka i riječko pitanje (Konac slijedi) „ 214 JOS. MANDELJ : Nekaj številk iz kranjskega dež. gospodarstva „ 228 DR. M. BREZIGAR: Konjunktura, kriza in depresija (Konec prih.) . ........................................... „ 249 MILAN KRIŽANIČ : Dali je požeijno ustrojenje jednog medju-narodnog ureda, u svrhu šahiranja statističkih podataka tičučih se svjetske trgovine......................... «271 FERD. SEIDL: Mehanika duševnega delovanja . „ 278 GRADIVO. DR. IVAN PRIJATELJ: Iz življenja kranjskega literata 293 PREGLEDI IN REFERATI: Država in družba. — Pravo i n up ra v a. B. V.: Zbirka zakona potrebnih u javnom životu u Istri i drugoda. — B. V.: Deutsch-italienisch-kroatisch oder serbische Amtsterminologie von E. Smirič. — B. V.: I. Siebenreich, Nemško-slovensko poštno izrazoslovje. — Politika. A O.: Robert Michels, Elemente zur Entstehungsgeschichte dies Imperialismus in Italien. V. K. Pavel Poljanec, Črtice iz slov. političnega dela in boja. — B. V. Trializam i hrvatska država. — B. V.: Die Parteien (Urkunden u. Bibliografie der Parteienkunde). — Zgodovina. — B. V.: Povijest Bosne od najstarijih vremena do propasti kraljestva. — Kultura. Prirodoslovje. — F. S. Vremenske izpremembe ob Adriji. — F. S. Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, knj. 188. — F. S. Adamovič, Dlje Pflanzenwelt Dalmatiens. — Dr. K. Hinterlechner: Še enkrat „Društvo slovenskih profesorjev“ v Ljubljani in dr. Herletov „Zemljevid“. — Odbor D. S. P.: Odgovor. — Pedagogika. — K. O.: Dr. Heinrich Rauchberg, Politische Erziehung, — K. O. III. nemški shod sodišč za mladino. — V-a: Domovinoznanstvo in vzgoja na Ogrskem. — B. V.: Predavanja slov. docentov 1912/12. — Filozofija. — I. P.: Bergson. — Bogoslovje. — I. P.: Bogo-iskalci in mesijanizem. — Slovstvo. — V. K.: „Slovenska žena“. — V. K.: Donesek k sociologiji slovenske knjige. -- V. K.: „Smotra jugoslovanskih kulturnih društev. — B. V.: Lujo Vojnovič, književni časovi. — Niko Bartulovič: Knjige Matice Hrvatske za god. 1911. — Odgovori, II. (B. V.). — Od uredništva: Bogumil Vošnjak: Praktično jugoslovanstvo. Ena velikih socialnih činjenic kulturnega razvoja Slovanov je, da nimajo (izvzemši Poljakov in Rusov) tega, kar se imenuje družba, in sicer v onem kulturnem in intelektualnem plemenitem zmislu, kakor se rabi ta diferencirana (beseda na zapadu med narodi velikih socialnih tradicij. Gumplovicz je nekoč trdil, da imajo Hrvati mnogo sorodnosti s Poljaki. Primera ni slaba in ima svoj pomen. Pri Hrvatih so se tekom mnogostoletnega samostojnega državnega in pravnega življenja razvijali taki družabni prvki in ilirizem je gotovo mnogo prispeval k snovanju hrvatske družbe. Prišlo pa j;e vsled ekonomske krize lk snovanju popolnega pogina hrvatskega malega plemstva, tistega siloja, Iki bi mogel biti krepek steber družabne kuilture, Ikakoršen je bila do gotove mere poljska šiahta in rusko dvorjanstvo. Da more biti tak socialen činitelj naravnost kvas velikim Reformam, nam dokazuje rusko dvorjanstvo. Ko je bil ta hrvatski sloj skoraj uničen, postala je socialna struktura Hrvatov skoraj enaika slovenski. Ne pozabljajmo pa, da dajejo te tradicije družabne preteklosti nek poseben značaj družabnim silam sedanjosti, da je tu neka družabna kontinuiteta, ki je pri Slovencih ni, kar je vzrok mnogim slovenskim napakam in nedostatkom. Zapad Ibi bil slovanskim težnjam ninogo bolj naklonjen, ako ne bi slutil posebno v tistih slovanskih narodih, ki se še niso vzpeli do popolne družabne strukture, nekak tuj element, 'ki more samo razdirati to, kar so drugi zgradili. Taki družabni outsiderji so predvsem Slovenci in Rusini. Bister opazovalec bo našel vse polno paralelnih črt. Rusini so na vztoku, kazaška neodvisnost jim je vcepila neko neobuz-danost in političen fanatizem, ki izziva strastno mržnjo Poljakov. Pri Slovencih ni vsled bližine zapadnih narodov in vsled stoletne avstrijske vlade to pomanjkanje družabnega razvoja delovalo na tak način na narodno psiho, ki ji je tuj brezmejni politični fana- 14. Veda II. 3. 209 tizem Rusinov. -Pa ker Slovenci niso imeli svojega pravnega in državnega razvoja, 'ker so se namah zbudili, se pojavlja v slovenskem javnem življenju toliko narodno prikritih instinktov, ki so seve ob enem dokaz velike mladinske zdrave svežosti, ki so pa narodni celoti v svoji neöbuzdanosti danes žal bolj v škodo ko v korist. Vesela znamenja se kažejo na jugoslovanskem obzorju. Družabna diferenciacija po socialnih razredih in obenem splošna integracija vidno napreduje med Jugoslovani našega cesarstva. PojaVlja se vedno silneje nekaj, kar bi mogli imenovati j u g o-slovansko javno mnenje. K regah so se, ali je umetnost radi umetnosti ali ne. Ravno-tako bi se mogli vprašati, ali je znanost samo radi tega na svetu, da išče neko absolutno resnica, ne da lbi se ozirala predvsem na praktične probleme, ki jih stavJja življenje? Izkušnja nas uči, da se začne kaka stroka znanstva še le potem natančno obdelovati, ko praktično realno življenje zahteva rešitve. In ako nastopa v takiih trenutkih znanost, je njeno delo le zasluženejše, ker proučuje velika dnevna vprašanja pod višjim, objektivnim vidikom. Znanost, ki bi bila v nekakem brezzračnem prostoru in bi bila tuja velikim problemom sedanjosti, je nekaj nemogočega. Lepo je govoriti o aristokratskem značaju znanosti, ki se ne sme zasužnjiti javnemu mnenju. Pa le ona znanost je razvoja sposobna, za katero stojijo zdravi socialni činitelji javnega m nema.. Morali 'bi biti slepi, ako bi ne videli, kako postaja problem približevanja Slovencev 'Srlbo-Hrvatom vedno aktualnejši. To je naravnost vprašanje našega raizvoja, dia .naravnost naše eksistence. Tujci se temu ne morejo dovolj načuditi, da trpimo med seboj tiste kulturne struje, ki nas dejanjsko ločijo. Spominjamo se, kaj je rekel eden voditeljev nemške socialne demokracije na ljubljanskem socialističnem shodu o razmerju med Slovenci in Srbo-Hrvati. Ne ipozabimo, da je bilo jugoslovansko delavstvo, ki je z zdravim instinktom pogodilo, da se je treba s smelostjo otresti starih predsodkov. Treba je, da tudi Slovenska nesocialistična inteligenca ne stoji ob strani, ampak začne z resnim delom in hladnim presoje van jem. Ne očitam ničesar jezikoslovcem in literarnim zgodovinarjem, ki so se — ako izvzamemo redke izjeme — doslej skoraj edini bavili z jugoslovanskim vprašanjem z resnobnejšeiga stališča. Trdim pa, da ne zadostuje, ako se razpravlja o medsebojnem raz- merju samo s stališča humanističnih ved. Alko igre iza tako realne probleme, imajo ibeseido tudi družboslovec, pravnik in 'narodni gospodar. Brž ko se to zgodi, dobimo gotovo čisto drug vpogled v stvar samio. Jako 'hvalevredno je, alko se posamezniki s priznano akribijo in strogo znanstveno točnostjo vglalbljajo v to ali ono literarno vprašanje, vendar literatura ni vse. Skrbeti se tudi mora, da se ne zagreni pozitivnim, praktičnim delavcem veseljie do prepotrebnega realnega dela v sedanjosti. Literarni spori ne smejo ubijati tega, kar zahteva naše sodobno življenje. 'Razlogi pijetete so gotovo upoštevanja vredni, f Ako 'bi trsti možje vstali iz groba, s katerimi se tako vestm* in natančno bavijo naši literarni tiistoriki, morebiti bi rekili, ako bi videli posebno tam ob Adriji, kjer se -stikata slovenski in Tirvatsiki živelj, to bujno vrvenje novi'h socialnih slovanskih sil: A'ko branite naš spomin, je to lepo, vaši spori pa naj ne bodo polni onih gorskih ostrin, ki jemljejo tistim, ki imajo veselje do dela, iniciativo zasledovati oni veliki končni cilj, ki bi ga mi tudi sedaj zasledovali, ako bi bili možje sedanjosti.« Lončar je enkrat v »Vedi« govoril o zdivjanosti slovenske žurnalistike. Bila je to prava beseda na pravem mestu. Povdarjal sem, da je pomanjkanje družalbne 'kontinuitete in tisti nenadni vstop v vrtinec političnih in literarnih bojev povzročil med Slovenci neko stanje, ki ni prevelike Ihvale vredno. Pa 'niso to samo socialni učinki, ki so .nastali vsied tega, ker do najnovejšega časa ni bilo prepotrebne socialne diferenciacije, zagotoviti svojo eksistenco, potem še le pride vse drugo. Slovenski .značaj, ki ljubi trpko zajedljivost mnogo bolj 'ko Hrvati ali Srbi, se je nekako navzel tega ostrega tona, »ki je v svojem jedru negativen, ne pozitiven, ki navadno razdira, ne u* zida. To ni borba z tankim floretom, nego s cepcem. Gorje onemu, ki je navajen, se boriti z rapirjem, čigar ost ni zastrupljena. To slovensko psiihopatičnost je edinole mogoče premagati s potrpežljivostjo. Enkrat se mora vse to izlbesneti, enkrat mora priti do veljave pozitivno- razumevanje tega, kaj se ima zgoditi. Radi tega bi bilo na Slovenskem potrebno, da stopijo v 'kolo vsi oni, ki smatrajo to psiihopatičnost za pogubno. Visoko čislaim temperameint in tudi afekt. Besede, ki so bile napisane v afektu in so polne temperamenta, če so tudi nepravične, so nekaj drugega ko tista naučena uničujoča psihopatič-nost, ki se noče podrediti nobenemu velikemu narodnemu smotru. Dobro bi bilo, ako bi ta psiJiopatičnost skoraj izginila iz slovenskega političnega življenja in Obenem je želeti, da prestanemo z onimi ostrimi generalizujočiimi sodbami o južnih bratili, ki stvari ne koristijo, ampak le škodujejo. —v Zdi se, da še niso gotove predpriprave, ki so potrebne, da se pravilno oceni razmerje med Slovenci in Hrvati. Tu ima tudi državoslovec svojo besedo. Qre 'za temeljne pojme, 'kaj je narod, narodnost, pleme? Zakaj so nekateri Istrani Slovenci, drugi Hrvati? Kaj jih deili: rasa, preteklost, običaji, jezik? Evo- praktičen slučaj, ki nudi družboslovcu široko polje za proučevanje. Cela vrsta odprtih vprašanj čaka na raziskovalce. Motili bi se, da so pa tudi vsa IHterarma vprašanja že rešena. Tako tudi na primer še danes ne moremo in ne smerno smatrati Stanka Vraza za izdajiloo, ki je prešel v ilirski tabor samo iz dobička-željnosti. Vsake prezgodnje ikonikluzije so škodljive. (Očital se mi je »čist in okrogel nezmisel«1), ker sem govoril o nekem eventualnem jezikovnem dualizmu v preteklosti. Ako je res politični preporod nemogoč brez literarnega, 'zakaj so se Kajkavci državnoHpolitično preporodili, dasi niso sprejeli kajkavskega književnega jezika? Utegne se mi reči, da Kajkavci niso bili izpostavljeni taki narodni' nevarnosti,, kakor koroški alli štajerski Slovenci. Narečje ni vse im velika hiba prvih desetletji slovenskega preporoda je bila, da je inteligenca imela zmisel samo za jezikovne prepire, ne pa za življensko realnost. Vprašanje ohranitve slovenskega življa v slučaju, da bi bil sprejet ihrvatski književni jezik, ni jezikovno vprašanje, ampak problem narodne energije. Navesti bi pač mogli mnogo slučajev takega jezikovnega ‘) Veda, I. str. C47. dualizma. Sosedi Slovencev so Furlani, pri katerih je vladal tak dualizem do najnovejšega .časa. Ne razumem pa druge polovice stavka: »Odkod naj bi Ibila prišla za politično zavednost neob-hodno potrebna samozavest, odkod narodni ponos, ako bi bil moral iti trkat 'naš politični (buditelj Hrvatu na prsi, kadar bi ga kdo vprašal, zaikaj se Slovenci ne marajo pridružiti in asimilirati visokokulturni nemški in iItalijanski rasi, iki sta jih že stoletja dojili?« Najprej se vprašam, ali stojijo morebiti‘Slovenci v istem razmerju k Hrvatom, kakor k Nemcem in Italijanom? Slovenci In Srbo-Hrvati tvorijo skupino, tki je mnogo manje diferencirana ko severno-slovenske skupine,kamo li, da konstruiramo neko analogno razmerje inapram italijanski in nemški kulturi. Proces kulturne integracije vseh Jugoslovanov je neizogiben in tudi v onih letih se ne bi Nemci vprašali, zakaj se ne pridružiti nam, in ne Hrvatom. Avtorju gorenjih vrst najbrž ni znano, da Italijani niti v Prešernovih časih, niti danes ne razlikujejo med Slovenci in Hrvati, vsi so Italijanom »Slavi«. Še celo v oficielnih dokumentih >n vladnih naredbah je jako razširjen izraz za slovenski ali hrvatski jezik — »slovanski jezik«. Vse to spada, kakor povdarja Prav dobro Prijatelj, v preteklost, mi pa živimo v sedanjosti. Poslednja številka »Vede« je prinesla dve zanimivi pismi Kidriča in Ilešiča. To je eden prviih poskusov, da dva literarna nasprotnika razvijata svoje misli občinstvu v tej obliki. Želel bi, da bi se drugič razpravjalo bolj hladno, manj subjektivno, manj agresivno. Kar se tiče Kidričevega pisma, .ne morem soglašati s trditvijo, da so Hrvati Scotusa Viato.rja namenoma slabo informirali glede Slovencev. Treba se je varovati takih obdolžitev, ker morajo izzvati upravičen Odpor, posebno, ker ne odgovarjajo dejanskemu stanju. Pa tudi Ilešiču ni pritrditi, ker premalo uva-žuje veliki, ogromni pomen našega ozemlja. < Ilešič podcenjuje Politični položaj Slovencev, ki je silno važen za vse Jugoslovan^ Naša je krivda, ako nismo še prišli do veljave tudi v mednarod'm Politiki. Vendar brez Slovencev danes ni jugoslovanskega vprašanja. Seve bi bilo napačno, ako (bi se precenjevali, kar ‘sistematično Soje izvesfcni krogi, Iki se ne morejo odvaditi govoriti o »Hr-vatarjih«, dasi prav nič ne poznajo hrvatskega življenja. Nekoliko smela je trditev, da manjka Slovencem najjasnejši znak narodnosti, ^er nimamo notranjega uradnega jezika. To ni nikaik kriterij; kajti P°jem notranjega uradnega jezika, je v Avstriji skrajno sporen m Se Pravzaprav s strogo formalnega stališča ne bi smelo govoriti o zakonitem nemškem notranjem jeziku. Pa vse to so postranske stvari. Olavna stvar je, da se je začela diskusija, iv Dr. Ferdo pl. Šišič, sveučilištni profesor d zastupnik na zajednič-kom ugarsko-hrvatsikom saboru (Zagreb). Rijeka i riječko pitanje. ir. „Ugarsko Primorje“ (1787.) — Sabori od godine 1790/91., 1802., 1807. i 1808. ; zak. čl. IV.: 1807. — Rijeka u vlasti francuskoj i austrijskoj (1S09.—1822.) — Rijeka do godine 1849. — Apsolutizam i komesarijat (1850—1867).— Hrvatsko-ngarska državopravna nagodba i riječko pitanje ; postanak tako zvano krpice. Doikinučem Ikralifevskoga Ihrvaitskoga viječa, došla je dakle Rijeka pod ugarslku' Vladu, kao i čiitava Hrvatska. Uza sve to Rijeka ije ipak i nadalljie ostala u vezi s Hrvatskom, fer je apelirala na banski1 stofl u Zagrebu, a isto je tako i šikoUstvO' njiazino bilo zavisno od hrvatskoga vrfiovnoga zemaljsikoga nadlzornilka i konačno bila je sastavni dSo severinske županije, čije se slkup-štine dapaiče i drže na Rijeci. No godine 1786. dne 20. 'marta, do-kine -car Josip <11. županiju severi n sku1: sjeverni dio njezin tpridijeli županiji zagrebačkoj, a od primorja uredi 19. jul a i 11. oktobra 1787. posebnu dblast pod1 imenom Ug ar s koga Primorja (Littoralie Hungaricum), koje se sastojalo od tri kotara: riječkoga, bakarskoga i vinodolskoga, a upravlijao je njome riječki gubernator. Sada su na Rijeci'/bile dvijje oblasti: guberniji za trgovina i zdravstvene posdove, i gradsko viječe za upravne. Obje pak bile su podvirgnuite ugarskoj vladi. Jedilno u sudbenim poslovima još je i sada važio kao sud više molbe zagrebačiki okrožni stol!, koji je zamujento od caira Josipa II. g. 1787. dotinuti banski stol. Po smrti Josipovo j (20. tfelbr. 1790.) pregnuo je hrvatski sabor, da pov-rati primorje. Sastao se 12. majia 1790. n Zagrebu, a došao je na nj i ridečiki gubernator grof Ivan S z a p ä r y. Saborski ' odbor iz radi. potanke instrukcije za svoje poslanike na fou-dimski zajednički salbor, a u toim odboru sjedio je i spomenuti riječki gubernator. U tim se imistrukcijama kaže, da sabor hrvatski traži, da ibi ugiarski isaboir uzaikonio' več (1778.) obavü'jeno sjeidinjenje Rijeike s 'kraljevinom Hrvatskom »pošto se mile uspomene carica i kratica Mariija Tereizija udostojala ovaj grad Rij eku kraljevini Hrvatskoj;, a kroz nju: kraljevini Ugarskoj pridružiti, staleži i redovi žele dobiti od Njeg. Veličanstva osi garanje, da se ovaj grad nerazdruživoim1 vezom s Hrvatskom i svetom- krunom Stjepanovom združi i nilkad više od nje ne otkine.20) Ovaj zah tie v hrvatskoga sabora prihvatio je i ugarski sabor, ali kad je trebalo napisati predSožak za kralje vsku sankicijiu, onda je ono 'što se govori o Hrvatskoj is p^ š t e n o. Prema torne dakle glasio ‘je predlog požunskoga isaoora u cijelosti ovalko: »Več se prcjaisna slavne uisipomene rimska carica i apoštolska kralljiica Marija Terezija udostoijaila, da grad i iuiku Rijfečku — u osobiti znalk kraljevske dobrote i milosti prema u' g ar s k o mu narodu — utjielovi kraljevini U g ar slko'fi, pa da na taj način obnovi starodavno pravo i s njim spojeno u nap redčenje 11 S a r s k e trgovine. Želeči ustanoviti vječnu uspoinenu svoje :0) Saborski zaplsnici u kr. hrv. slav. dalm. zem. arkivu u Zagrebu : „Oum piae memoriae imperatrix regina ad effectum nnmerosarnm eatenus sancitaram regni legum partes maritimas antea peregrino gubernio obnoxias, regno Croat i a e ac per eam saorae regni Hungariae coronae postliminio reincorporaverit Status et ordines pro insigni hac dementia Tegia perenne devotaS gratitudinis suae monumentum hoc articulo constituere, una a 8Ua maiestate sacratissima benigne assecurari cupiunt, quod urbs haec et portus tomquam indissolubili nexu iam cum Croatia et sacrae regni corona nexa ab eadem nunquam avelletur, sed tanquam pars ad eandem spectans semper pro Porta exitus commercii Hungarici consideratur et in statu suo privilegiali cons-tantor conservabitur“. (Rački o. c. XCVI). ponižne zäh valn osti za ovu odliičnu ikraljevsiku milost, prepoikorno molimo Vaše Veiliičainstvo, da izvoli odrediti, nelka se o v o n t-j e II o v 1 j enNo izvan svake su sumnje take glasiine slušali i forvatski \zastupnici, pa 'bi nam to bilo (ključ, da protumačiimo njihovo držanje na 'saboru. 'Godine 1802. i opet su tražili Hrvati i Ugri na požunskom saboru (od 11. juna i slijedečib dana), da se uzakoni rješenje Marije Terezije od 23. aprila 1779. Sada se več glasno raspravlja o »ugarsikom primorju« i o s reds tv ima, kako da mu se tngovina Podigne, šta više, predlaže se kralju Franji II.: »da se sabor kraljevine lasnije može upozmati sa stanjem trgovine u primorju u gars kom, te da mu se prema prilikama uzmogne pomoči, neka se gubernator n 'Rij ek e i e i jel o g a u g a r -skoga primorja podijeli m j e s t o u velikaškoj k u č i, a zastupnici trgovaökiih gradova Rijeke i Bakra, neka se na sabor pozoru, ©dje če im ati mjesto u staleškoj k,uči.« Medju t:m krailj Franjo O. i opet odbije te predloge naprosto »iz važnih razloga«. Tek sabor Od god. 1807. stvori u nazornosti hrvatskiih poslanika zaikijirčak, koji i bješe potom sankcioniran kao zak. olanak IV: 1807. Inieijativu dao je i opet brvatsiki sabor, davši svojim Poslanicima instrukciju: »Gospoda poslanici predložit če, neka se Njegovo Veličanstvo zamoli, da se utjelovttjenje grada i luke Rijeöke kraljevini uzakoni«.31) Ovaj su predlog primiili ugarski staleži, te opetovali svoj zaihtjiev od god. 1802. Kralj Franjo je nato prrstao (12. decembra), naš to je uvrsten u zakonik °vaj čl an a k (IV): »S privotom Njeg. Veličanstva, (koje ne če da dalije zateže s i spun jen jem vrače želje (kraljev ime, očituje se oviim, da grad Rijeka s lulkom več od prejaisne carice i kralljiee Marije Terezije oso.bi.tom dipl ornem kraljevini utjelovijena, Pripada istoj kraljevini. Ujedno dat če se gubernatoru ri-ječkom shodno mijesto i gllas u velikaškoj, a zastupnicima igradu Rijeke m staleškoj Ikuči.«32) a') Saborski spisi u zem. arkivn u Zagrebu : „Ut urbis et portns Fluminen-sis regno (sc. Oroatiac) reincorporatio.... in codicem legum referatur, suae maiesteti 8upplicandum proponent domini ablegati“. s’) Corpus iuris Hnngarici (Magyar törvänytÄr. Vol. VI. (1740—1835). Bdpst. *901, 340—342: „Sua maiestate sacratissima, ne diutius ardentia vota statuum et Poslije toga sastao se 29. februara 1808. hrvatsiki sabor u Zagrebu pod predsjedništvom, bana grofa Ignacija Gyulaja. Nakon što su poslanici izvijestiR, k alki je zakonski, članak stvoren na požunskom saboru, zaključi sabor brvatsiki, očito nezaidovioljan zak. čl. IV: 1807., ovo: »Povodom: što se zak. čl. l'V. najnovijega sabora očituje, da grad Rijeka s lukom, — po prejasnoj carici i kraljici Mariji Tereziji posebnem poveljem več utjellovljen kraljevini — spada ina is tu 'kraljevina; i pošto ji e rečeni g r a d', — po milosti voj 'povelji, koja se u članku spominje i po otpisu, ko ji je od iste n e umrli e cariice i kraljice 5. septembra 1777. upravi jen na staleže i redove ovib kraljevina, — 'n ep osredino u t j e 1 o v 1 j e in kralj' e v i n i' H r v a t s ik o j i p r i d r u žen ž ;u ip a n i j i seve r i n sik o j, smatraj u s ta leži i redovi grad i luka Rijeičku s as ta vn itn d i jeli o m 0 v e /kraljevine. Pa vodijeni oviim mn ij en jem p o d i j1 e 1 i § e na saboru 'kraljevine mjesto i glas preuz-viženomu 'g o s p o d i n u g or b e r n a t o> r n i z a v e - 1 i 'k i h ž u1 p a n: a, a p o s 1 a n i ic im a iist o g a grada m e d j, u slobodn im i1 Ik r ati jev s ik im g r aid o vi nra. Preuizvišeni se gospodin ban poziva, da za budiuče sabore kraljevine iizvoli upraviti pozivnice tako na ipreuzvišenoga gospodiina gubernatora, kao što i na s-poimenatii grad1. Staleži i redovi1 za-ključiše, da se Njegovom posvečenem Veličan s tv,u nafpolkornije zahvale, što se udostojalio, da u zak o n j e nje m1 grada i luke Rijiečflce milostivo d o p m n i 'blagodat, k o j u je k r a 1 j e v i n i i s k a z a 1 a N j egov a, n e u m1 r 1 e u s p o m en e, baba.«33) rdinum regni moretnr, annuente, civitas Fluminensis, portusque per augustissimam .mporatricem et reginam Mariam Theresiam pecaliari diplomate iam regno incor-porata, praesenti articulo ad idem regnum pertinere declaratur. TJna vero guber-natori Flnminensi sub comitiis regni in tabnla procerum, ablegatis autem civitatis Fluminensis in tabula statuum et ordinum competens sessio et votum tribnetur. S3) Saborski spis u zem. arkivu u Zagrebu (i ap. Kukuljevič Jura regni II, 272—273): „Ex incidenti, quod medio articuli IV. novissimao diaetae civitas Fluminensis cum portu per august, imperatricem et reginam Mariam The-resiajn peculiari diplomate iam regno incorporata, ad idem regnum pertinere declaretur; cum per provocatum in articulo benignum diploma ot res riptum, ah eadem immortali imperatrice et regina ad regnorum horum status et ordines sub 5 novemb-ps 1777. dimissum. praelibata civitas immediate regn0 Croatiae incorporata et praexistenti Severinensi comitatui ingremiata sit, civitatem et portum Fluminensem pro integrante regni huius parte considerant Ovaj zaikij.ucak pošallje potom ban putem u g a ns k e dvorske kancelarije kralju Franji II. na sankeiju. Kralj odista odgovori 19. augusta 1808. ovako: »Razabravši milostivo iz dviju pred- stavki što su nam ih podnijela vjerna predstavništva te naše kraljevine (sc. Hrvatske), da se ima Rijelka s luk o m smatrati za cjeioviti diuo kraljevine Hr vat sik e, te joj dati m j e s to u ihr v a ts kom saiboru,— zato, da se odstrani svaka surnnja, koja bi u buduče mogla nastati u sli jed krivoga tumačenja zakona ,u tom pitanju, sv id jel o nam se vjernim staležima i redovima kraljevine Hrvatske svoju volgu očitovati, da, pošto je grad i luka Riječka zak. öl. IV.: 1807. kr alfe vini Ugars koj utjelovljena, milostivo dopuštamo, da se gu'ber-natoru Rijeke i ugarskoga primorja, kao1 i p o-s lani cim a grada R i jeke na saboru kraljevina H r v a t s Ik e, Dalmacije i' S ;1 a v o n ii e p o d' i j e i i m j e s t o i gl a s.«34) inclyti status et ordines, hacque oonsideratione dueti txcel. dom. gubernatori sedem in reg ni oongregationibus post supremos comitos, cinsdem vero civitatis ablegatis inter lib eras r e g i a s q u e eivitates sedem et votum tribuerunt, excol. doin. comito bano intorpellato, ut invitatorias pro futuris regni congregationibus tarn ad excel, dom. gubernatorom, quam et praedic- tam civitatem dimittere dignetur ; suae maiestati sacratissimae quod per civitatis et portus Fluminensis inarticulationem beneficii per immortalis memoriae sugus-tissimam aviam suam regno exhibiti complimentum benigne procurare diguata sit, hutnillimas grates agendas status et ordines decreverunt“. (Articulus VIII). M) RaCki o. c. CIV—CV: „Quum ex duplicis ordinis et signanter sub 29. febr. et 15. martii an, cur. ad nos demisse perlatis fidelium regnorum istorum nostrorum statuum et ordinum repraesentationibus dementer perspexerimus, quod per articulum Vlll.-um generalis eorundem regnorum nostrorum congregationis die 29. februarii et subsequis mensis martii an. cur. diebus celebratae, fundamento Potišsimum benigni rescripti regii ddto. 5. sept. 1777 elargiti, portum et civitatem Fluminensem pro integrante regni Croatiae parte considerandam, hoeque motivo tam gubernatori Fluminensi, quam et civitatis huius ablegatis sessionem ac votum tribuendum effective determinaverint. Hinc ad sufferendum omne quod a sinistra legam hac in materia conditarum interpretatione in futurum etiam enasci posset dubium, benigne viBum nobis est eatenus mentem nostram caes. reg. fidelibus regnorum istorum statibus et ordini-bus benigne adaperire, quod quippe portu et civitate Fluminensi regno Hungariae tenore articnli IV : 1807. provocative ad diploma Theresianum incorporata, ac una statibus eiusdem regni et partium adnexarum adnumerata existente, benigne ad-mittamus. nt gubernatori Fluminensi et littoralis Hungarici, pr ut et ablegatis civitatis Fluminensis etiam in generali regnorum istorum Croatiae, Slavoniae et Dalmatia s congregatione sessio et votum in sequellam praecitati articuli, oivitati ▼ero Buccariensi in seqnellam art. XXVII. eiusdem diaetae tribuatur“. Kad se sjetimo, da ise zak. ČL IiV: 1807. ne kaže i zri jekom, da je Rijelka utjelovljena kraljevini' U ga r siko j, nego naiprosto »kraljevini«, a zaključek brvatskoga sabora od’ 1808. očito da je smjerao na to, da se što krepče i jasnije naglasi pravo H r-v a t sik e na Rijeku, onda naim nije iteško ustvrditi, da taj kraljev otpis hrvatskom saboru od 19. augusta 1808., 'nije ni naj man je »odstranio svaku sumnju, Ikojia bi i iu bnd uče mogla nastati uslijed krivoga tumačenja zakona u torn pitanju«, nego je, šta više, učimo kralijevu in tend ju nejasnom i tako zapravo u z a -ko ni o k on tr o verzu za buduča vremeni a. !Sva-kako se ipaik može .iz vod iti iz istog otpisa, da je Ikralj potvrdivši zalključaik brvatskoga sabora, kojim se gubernatoiru i Rijeci daje mjesto na hrvatskom saboru, tim i mi p (1 i c i11 e i, iprizna o, d a je Rijeka s as ta vini dio Hr v a t s k e, dosljedno daikle, da Rijelka nije izalk. čl. IV: 1807. otkinuta od Hrvatsike, jer u tom slučaju ne bi mogla biti' zastupana na hrvatskom saboru. Ovako su odista i tuimačili položaj Rrjeke ono vremen,i mjerodavni !kru-govi. Tako prlmjerice S o h w a r t n e r, magjarski statistik, ikaže u svam djelu izišlom godine 1811., da je Rijeka združena s Hrvatskom. Malo potom, god. 1809., potpade Rijeka pod Vlast franeusiku, uz koju ostade sve do god. 1813., da je potom sve do goid. 1822. zamijeni austrijskam. Ove je 'godiine Ikralj. Franjo II. vrat k) lirvats'koj otete prijedjtelle s desne lO’bale Save, od Bregane do Jasenovca i mora. Medju njima izr i jekom se navode »R i jek a, Bakar i kotar gubernije rijeöke«. iPa tako dospje Rijielka i opet u isti odnošaj, ikao što je ibila prije god. 1809.: plemiči riječki pot-padali su pod jurisdilkciju županije zagrefoaöke, suidbena viša inštaneija bješe ibanski stol, a i sa školstvom ostalo je kao što je bilo prije. Ai'i Rij'dka je od god. 1825. dalje i' pol azil a hrvatske sabore, dapače i sam igubenniator je dalazio na nj. T:elk god. 1847. izostala je prvi puta; dašto, to je u sveži, s h r vatstko-m agjar sk im trvenjem na zajedničkom saboru. Sada su Magjari uzeli svojatati ne samo Rijeku, več i .čitavo brvatsko primorje, Ikao »uigarsko«. Još 1836. stvoriše zak. čl. XIX., kojim se Rijelka u sud-benom obziru izuzimlje ispod vlasti hrvatske i p o d r e d j ui j e u g la r s k o j. Buduči da su u to doba Hrvati i sami «bili pod vrhovnom vlasti ugarsike vlade (od 1790., odnosno još 1779.), a upravo nemočni spram ogromne večine Magjara na saboru, nijesu ništa mogli učiniti. U tim prepirkama došla je i godina 1848., kojom se p rek ide ugarsko-hrvatska državna zajednica. Za ovih burnih godina, Riječani su 'bili na strani1 Maigjara, jer su jasno opazili, koliko Magjari teže za proširenjem svoje trgovine i industrije s grofom Sz6ohčnyijeim na čelu, ko ji je prvi' iz-bacio čuvenu krilaticu: »Na more Magjaru« (Tenigerre Magyar!). Od toga snažnoga pokreta oni su se samo obilnoj koristi mogli nadati, a nju su isključivo imali pred očima riječki trgovci, inače još i TaMjani osječajem. Magjari opet, da ib što krepče privezu uza se, stavljali su im u izgled lzgradnju željeznioe do Budima, kao i proširenje same gradsike luke. Razumi j e se, ikad je doSlo 1848. do preloma, Rije k a n e ih t jede d a ip r i z n and e banske via s ti baruna Jelačiča. Uslijed toga dade ban malog zagrebačlkcm podžupanu J osipu Bunjevcu, da grad šilom uizme. To se i zbilo 1. septembra. Gubernator Ivan Erdödy, kao i ostale pristalice Magjara ostaviše Rijeku, u kojoj se sada smjesti u ime Jelačičevo general Viktor za vojničke, te dvorsiki savjietnik Herman Bužan za civilne poslove. Podjedno imenova novi car Franjo Josip I. dne 2. decembra 1848., dakle na dan svoga na-stupa, bana Jedači'ča g u be r 'n a t o r o m Rije'k e i one zemlije, koja k n joj spada. Kad je malo potom /novi vladar potvrdio zaključke hrvalskoga sabora od juna 1848., o d nosile su se na Rijeku ove riiječi: »Kraljevine Hrvatsku i Slavoniju, ukupno s h r v a t s ik i im Primorjem i g r a d o m R i j e k o m zaje d n o, üvrsti/li smo prvim i sedemdeset i trečim (paragrafom državnega ustava, p o s v e n e z a v i s n o od U g a r s k e, medju kru-novine našega carstva«. I tako je od god. 1848. dalje Rijeka billa fak,tički dio H r v a t s ‘k e s nekom odredjenom grari'skom ■ autonom ijom u smislu svoga gradskoga statuta. Taj je odnosaj ipotrajao i za Jelačičeva nasljedniika bana Josipa Š o k čte v i č a (1860.-1867.), koji je takodjer bio imenovan rijeokim gubernatorom. Medjutim dok je za apsolutizma Ibio na Rijoči potiputni mir, povratkom ustava od 20. oktobra 1860, postade Rijeka leglo nemiTa i svaki-dnevnih žestokih demonstracija protiv svega što je bilo hrvatsko, a u korist Uigarsike, jer je svjetina glasno tražila, da grad bude n,e pos redno sjedinjem s Ugarslkom. Samo se po sebi ra-Zumije, da su ti nemiri bili poduprti i s one S'trane, kojoj su išli u prilog, a kako su bili od veče važnosti, vidi se po torne, što Ri-lečani izostaše naumice od sabora hrvatskoga sazvana godine 1861. Kako je poznato, taj je sabor u zak. čl. XiLII.: 1861. § 1. i opet jasno naglasio pravo Hrvatske na Rijeku, ikao na sastavni dio kraljevstva, a taj je onda i sankcionirao sam car Franjo Josip 1. dne 8. novembra iiste gadi ne 1861., dok je istodo'bno adresu ugarskoga sabora, u kaj oj se Rijeika navotdi ,kao sastavni dio Ugarske (s pozivam' na rješenje kraljiice [Marije Terezije ad' 23. aprila 1779. i zak. čl. IV: 1807.), otklonio. Medjutim biše oba salbora, i hrvatski i ugarski, raspušteni, a da nije ni do kakvog rezultata doSlo, osim status quo. Ovaj je ponovni povrataik neuistavnoga stanja ne samo znatno primirio duhove u Ugarskoj i Hrvatskoj, nego ih je i približio. Kad se sastao i'za četiri g od me dme 12. novembra 1865. hrvatski sabor, dodjoše na n j i ič e tiri riječika :z as t upnika, ikojima bje iznimno [• dazvoljeno govoriti tallijamski. Ovaj je sabor zaključki na poziv carsiki (10. marta 1866.), da pdkuša uspostaviti drža Vinu z a j e d n i c u s Uga-r s k o m. Kaid su naimie idošli u Beeu do uvjereuja, da ne ide s centra I i s t i č k i m sistemom, — jer to je u suštrm svojoj bio tolbažnji povratak ustava od godine 1861., — onda se odlučiiše na tradicionalni (od1 1526.) dual'izain, ali 'S torn primisli, da glavne državne agende sami sebi pridrže. Sada je i'zaslao hrvatski saJbor regin iikolarnu deputaciju od 12 lica, da pregovara s istobrojnom uganskoim, izaslanom od sabora, koji je u svojoj adresi naglas io, ida je R i ‘j e:k a s a s t a v n i d' i o kraljevine Ugarske. Usliyed toga predloži dr. Franjo Rački (27. febr. 1866.) ovaj predlog /kojr bje jednagllasno i p rimi j en: »Orad R i j e Ik a sa svojim ‘ko taram, k a o c j e il ovit i dio Hrvatske, ne može s kraljevinom Ugarskom stuipiti ni u kalkov posebni1 drža vnop ravni odnašaj, ih raziličit od onoga, u koji bi mogla stupiti trojedna kraljevima u simislu zak. čl. XLII.: 1861., pa stoga ovaj sabor svaki ini cdnožaj smatra za povredu zemljišne i državne Celovitosti', kao i državnoga prava kraljevine Hrvatske, Slavonije i Dalhnacije, proti čemu se on svečano ograd ju je.« Medjutim se obje regniikOlarne deputacije, koje započeše svoje pregovore 16. aprila 1866., nikaiko ne magoše stožiti: Hrvati su uporno tvrdili, ida je Rijeka sastavni dio Hrvatske, a Magjari Ugarske. Kod toga su Magjari imali inajkrepči oslon ii Rijeki samoj, jer pozivanje njihovo na oniu poznata nam itz či-tavog konteksta osarriljenu izreku iz rješenja Marije Terezije od 23. aprila 1779., kao i zak. čl. IV: 1807., nije Ibilo Hrvatima teško oslabiti. Pa tako se Obje !depu'tacije razidjoše bez rezultata (16. juna). Sabor hrvatslki, koji se opet sastade 19. novembra, primi potom na znanje držanje svoje d epu taci j e, a tome se pridruži i u n i o n i's t i čk a stranka, davši ovu iizjavu u »Narodnim Novi-nama«: »Glede R i 'j e !k e dijelimo sasvim nazore hrvatskoga kraljeviniskoga odbora, da ona s a <č i n j a v a c j e 1 o v i i i d i o naše d o m o v i ne, te od toga ne m; o ž e m o p o -pustiti.« Medjutim se obnoviše protuhrvatski izgredi na Rijeci u samo još poveoanoj mjeri. Uslijed toga bude iza Rijeku, na predlog hrvatskoga dvorskoga kancelara barunia Milana ‘K uš e vic a imenovan od cara poselbni komisar u Magjaru Eduardo C s eh u, koji i nastopi svoj' čin 1. aprila 1867. il ,t a k o je tim imenovanjem istisnuta s Rijeke bansika viast, a Magjari pošli so u svojim težnjama za korak naprijed. I izbiilja, odmah .potom pošli’u Riječani, in a poziv b eč 'k e vlade, zastopnika svoga ina ogarslki sabor, ikojii se spremao, da nalkon izmirenja s dvorom!, svečano okrmii cara Franju Josipa I. ugar-sko-hrvatskim ikraljem, dok ibrvatski sabor, koji se sastao 1. maja 1867., nije zapravo ni dospio, da izabere svoje poslanstvo, ier je1 ibio iznenada raspušten (25. maja). Poslije kronisanja Franje Josipa 1. (8. juna), bila 'je politička pozicija kraljevine Hrvatske mnogo slabiija, nego li prije. Na dvoru se želijo, da svalkalko dodje što prije do hrvatsko-ugarskoga sporazuma, pa je u tu s vrhu ri)ešen bamstva Josip šokčevič, a banske časti natnjesnitkom imenovan barun Levin iRau'ch, kojii je imao milsiju, da tu želju provede u život. S pomoči' ok-troiranoga izibornoga reda kraljevskim otpisom od 20. oktobra 1867., barunu Rauch u uspije sastaviti ogromnu saborsku večina unionista, voljnih utanačiti s Ugarskom sporazum. Novi se sabor Sastade dne 8. januaira 1868., te odmah itzabere regnikolarnu de-putaiciju od dvanaest lica (Julije grof Janikovič, Ladisllav grof Pe-jačevič, Koloman Bedelkovič, Antun Vakanovič, dr. Minko Šuhaj, tenjat Brlič, Jovan Zivkovič, Josip 2uvič, Ante Stojanovič, Janko ^ar, Piavao Batagliarini i Stjepain Vukovič) koja se stavi u dodir s istObrojnom ngarskom (grof Antun Majlath, grof Antun Sz6csen, Si'ol Ladislav Szögyönyi Marich, Ladislav Jankovičih, Franjo ^eäik, Pavao Somsich, Koloman Qliyczy, Antun Csenigery, Ljudevit Horvath, Teodor Botka, Daniel Dozsa i Ljudevit Vadnay). Prva sjednica obdržavala se u Pesti 28. aprila, a posljednja 24. jula. No glede Rijeke se ni sada Hrvati i Magjari we sporazuimješe. Da se i opet očitava stvar ne osnjeti, predloži u posiljednjoj sjednici Franjo Deäik Hrvatima ovaiko: »Držite vi vaše pravo na Rijeku, pa ga ne dajte; ne damo ni mi naše. Vi čete od krune zahtijevati, 'neka se Rijeka pridruži vama, mr palko da se ut jelovi nama. Tada če možda kruna, da ovu stvar ne odluiči naprečae, učim iti Ikakav drugi, predlog, pa ga dati na pretres nama i vašem saboru«. Večina hrvatske regnikotarne deputacije potom pristade na Deakov predlog, boječi' se, da inače uopče ne Če doči do sporazuma, dok je manjina, Brlič, grof Jankovič i Zivlkovič, bila protiv toga. No sabor Ihrvatsiki iipa(k priihivati zakonisku osnovu o nagodbi po predlogu večine b ie z s p e e i j a 1 n e ra sp r a v e nakon trodnevne debate dne 24. septembra sa s>vim glasovima osim četvorke (Brlič, grof Jankovič, Zivkovič i barun Heilenbach). Prigodam ove debate obraizlložio je Živkovič svoje proti vno stanoviište iglede Rijelke ovirn upravo proračanskim ri-ječima: »Alko mi privolimo na to, kao što nam1 se ovdje predlaže, a(ko naime priliva tirno nagodbu iz ikoje je Rijeika 'Mučena, pa bude 'li se riječiko pitanje rješavalO onda, pošto več sama na-godba bude rješena i sankcionirana, a naša vlada bude inaugu-riraina u ovakoj odvisnosti prarna Uigarskoj, ikaiko se to ovom osnovom (nagodbe) ustanovljuje, — onda se to riječko pitan j1 e n e č e r i1 j e š i t :i ona k o, ik a lk o b i s e r i -j e ši(l o, alko ga ne odi učimo o id ostale nagodbe«. Osnova, koju je sabor lirvatsiki 24. isaptemibra priimio, glasila je glede Rijeke ovako: »U smislu predidučiih1 paragrafa prfenaje se, da na ter i torija 1 n i opseg kraljevina Dalmacije, Hrvatske i Slavonije spada: 1. Savkoliki prostor, ko ji zasada skupa sa gradom Bakrom i njegovim kotarom rije Öko j županiji- pripada, iizuzaimši grad Rijeku. i n ji e igo v kotar, glede kojih medju oba Ik r a 1 j e vi n s lk a odbora nagodba u s p j e II a n i j e.« U adresi pako, što ju je prifovatio sabor 26. septembra, izraizi on kral’ju s vojn žalost, što nije u riječkom pitanju moglo doči izmedju obje deputacije do sporazuma, pa odmah naglasi svoju temelljitu brigu, da če, alko se ovo pitanje ne riješi onako kako to' iiziskuje neoborivo teri.toriial.no pravo kraljevina Dalmacije, Hrvatske i Slavonije na grad Rijeku i njezin kotar, postati u budučnosti kamen ismutnje, ikojiian bi se na ištetu obili stranaka znao opet poremetiti oinaj dobri sporatzum, koji je utanačen ostalom nagodbom. Konačno moli sabor kralja, — a to je sve u smislu onoga Deäkovog predloga — »neka u očinskom nagnudu sto ga je va’zda gojio prema vjernom 'narodu o v ih kraljevina, blagoizivOli zakonito prtenanje pribam,ti ovime rskaza-normu neoborivomn pravu 'kraljevina Dalmacije, Hrvatske i Slavonije na grad Rijeku, pa time zauvijek umiriti vjerno odani narod' ovih ‘kraljevina.« Medjutim je i ugarski sabor raspravio osnovu naigodbenoga zakona, pa je apodiktički jednoglasno ustwdio, da »grad Rijeka s kotarom pripaid:a neposredno kraljevini Ugarslkoj, pa da se prema tomu ima odlmaTi njoj j ut jelovi ti«. Sada se imao — »kako ono reče Deaik — sam kralj izjaviti. Sanktion ir avši Ihrvatsko-ugarsku na-godbu dne 8. novembra 1868., kao zakonski članak I. hrvatskoga, a XXX. ugarskoga sabora, posla podjedno istoga dana previšnji otpis na Oba sabora, u kojem izreče svoje stanovište glede riječ-'koga pitanja. Konstatovavši nesporazum, nastavlja: »Buduči nam je veorna stalo do toga, da se ta jedina prepona ukloni na umirenje obiju stranaka, držimo za osobitu viladalačku zadaču, da iizmedjfu njih pokušamo put prijateljske nagodbe. Toga radi ovim Našim kraljevskim p r e d1 l o g o m1 pozivamo kaiko ugarski tako i da lm. brv. slav. sabor, da bi — uvaživši trajnu korist, ko j a za njih mora nastati iz takvogamedjusobnoga prijateljskoga sporazuma, te uzevši u olbzir, ida je u diplomi slavne uspomene kraljice Marije Terezije, pa i u članku, koji se na njoj temelji {t. j'. IV: J807) jasno ustanovljeno, da se« »trgovački grad Rijeka s pripa-dajuičim sebi Ikotarom i nadalje imade smatrati kao posebno k 'kruni ugarskoj spadajuče tijelo (separatum sacrae regni coronae adnexum corpus) i da se prema tomiu imade upravljati«, — s vida pusti s v e k o II i k e hi stori čk e rasp rave i posljedice koje otuda izviraju, pa da bi, sjedinivši se u onojte-me|ljnoj midi, ipriznatoj sa svih strana za isti ni tu i neprijepornu: »da grad Rijeka sa svojom tekom i kotarom sačinjavaju posebno tijelo, kojie pripada Jerani ugarslkoj«, — htjeli pristati na to, da se u z s u d j eilov a n j e z a s t u p n i ’k a grada R i j' e k e Wedjusobniim prijateljskim sporazumom utanači sve, što bi u tam Poslu čziskivalli, talko pravedbi obziri dotičnika, kao i interesi s vij a zemalja ugars'ke Naše krune«. Ovaj otpis, — koji je nesumljivo djeio ugarskoga ministra Predsjednika grofa Juilija Andrässyja, — svakako je stavio Ma-Siare u povoljniji položaj u rješenju riječkoga pitanja spram Hrvata s dva razloga; prvo se k,runa stavi j a na maigjarsko stanovište u tumačemju rješenja Marije Terezije od 23. aprila 1779. i zak. čl. IV. 1807, i drugo, što se u raspravu dovodi nov faktor, na-ime Rijeka sama, koja je stajala na maigjarskoj -strani. Ali to nije sve. Vidjeli srno, da je iu načrtu zakonske osnove 'hrvatslko-ugarske nagodbe izrijdkom bilo u § 66. točka 1. istaknuto, da na teritorij hrvatski pripada Baikar s kotarom »i z u z e v š i grad R i j e ‘k u i njegov k o tar iglede k o j i Ih nije uspjeila n a godba medju oba žk ra Ijevska o d Ib o ra«. Kad je potom hrvatski original is toga nagodbenoga zalkona došao s potpisom kraljevim i kanicelara Miilana baruina Kuševiča rnatrag u Zagreb, opazilo se, da je kod § 66. točke 1. n a l i j e p i t a krpica, dugačka 227 c ant., a š 'i r o 'k a 9’8 cmt, na 'k o j' o su izmijenite riječi što se R i j e k e tiču ovako: »U smislu prijašnjega paragrafa priznavaju se kao Ik teritoriju kraljevina Hrvatske, Slavonije >i Dalmacije spadajaiče: 1. Sve ono zemljište, koja sada skupa s gradom i kotarom bakarskim spada k županiji riječkoj, s izuzečem grada i kot ara riječkoga, koji grad, luka i ko tar s ač in ja vaju posebno s ugarskom kriunom spojeno ti jel o (separatum sacrae regni coronae adnexum corpus) i glede kojega kao takova posebne autonomije i na nju protežučih se zakonodavnih i upravniih odnošaja ure-djenja, imat če se putem odborskih rasprava izmedju sabora kraljevine Ugarske i sabora 'kraljevina Hrvatske, Slavonije i Dalmacije i grada Rijeke obče sporazumi jeinje postiči«. Kako1 se ista krpica od1 vlage več palično o dil i j e pila, a i kad se papir drži prema svjetlu, čita se sasvim točno, što je bilo ispod m)e: «U smislu prididučilh paragrafa priiznaje se, da na teritorijalni obseg kraljevina Dalmacije, Hrvatske i 'Slavonije spada. 1. Sav-kolik prostor, koji ;za sada skupa sa gradom 'Bakrom i njegovim kotarom riječkoj županiji pripada, iizuzamši igrada Rijeke i njegov kotar, glede ikojilh medju oba kraljevimska odboTa nagodba uspjela nije.« Iz ovoga se jasno vidi, da j e p o id 'krpi e o m negda bio napisan onaj tekst, kako ga je pri"hvatio sabor hrvatski dne 24. se p te m ib ra, a na krpicu napisane s u rije č i i iz v a d j e n e i z k ,r a il j e v s k o g a P r e v i š n j e g a o t p i s a od 8. novembra na oba sabora. v ^Nb ”' J N . v > s • c «v » ,x ^ ^ v -v K^,y $ -i-i .' ^ ! S %•§ vf >* * ’^'S ■y Ki y i >1 .*' i 11 p v-s nil HI I B S >flw|J^x S -8 cs.>^> N -o -5: s^a fc. Iv Sl i';» ^ ■ c > v • V , A. V\\ » ^ '' ?sv ■*> - s* x 3? x? nX>? • S i i -S VLI Is* - ■ šnš \ vs^ Kf -s 4 .n. so- Vi ' v> ^ V X .v ‘" ’S S*.S^ V $ v * \ | 0.^2 MU 411- > N 1« U J *> * IŠ ČJ H 1^1 h i,n § * % X > $ ■% x -■ ^ .v > > sv« 2 ^ 'vV ? >&\f | 5 I ^ ji v v^ sx ^ > ^ X; \ ^ X v x ^ v Pita se sada, kako i ikad je ta tako zvana krpica nastala? U samn genezu stvari, kao da inije možno jaš danas s izgledom u potipuni uspj.e1i ulaziti; :to če ibiti posao budučilh naših .historika, koji če imati1 na raispolaganje materijal nama danas jaš nepristu-pan. Aili jedno mažemo ipak konstatovati. Krpica n aim e ni j e pisana is to m rukom' kao nagodl'ba, več ju je u hrvats k oj k a n ic e 1 a r i j i n a p i s a o isti pisar, (koji je pisao ona j1 previšnji otp.is od 8. novembra. Prema tome stvar nije ipačinjena u Zagrebu, nego u Beču. Imao sam prilike imati u ruikama magjarski original, ikojii se čuva u buidimsikom držav.nom arkivu. Na njemu nie samo da nema nikalke krpice, več je to na finorn, čvrstem papiru glafcko isipisana isprava, bez 'ikakih popravaka i
  • pa za to, da sem postavke iz 1. 1907 v svrho prime rjave prilagodil novemu v 1 1910 običnemu razdelitvenemu sistemu po različnih poglavjih. Raz ven tega sem poglavje X (dolgovi 1907) razdelil tako, da sem izvanredna odplačila na dolgove pri lastnih ‘zalkiadih in pri kranjski hranilnici postavil med izredne stroške, vsled česar se ordinarij zmanjša, ekstraordinarij, pa poveča za 1,049.900’— (Glej rač. sklep dež. izakl. za 1. 1907 str. 55.) (Pri strošikilh pro 1910. je porazdalba ipo posameznih poglavjih neizpremenjena, dasi bi v poglavju VI. odplačilo dolga pri mestni hranilnici per 96.998’06 (glej rač. sklep str. 38, nasl. 2, § 3 in str. 69.) bolj spadajo med izredne stroške; istotako je tudi s stroškom za deželno elektrarno. Toliko v formaln'em oziru. V stvarnem podajam sledeča po-jasniiLa. Redini dolvcldlki v 1. 1910 so nasproti onim 1. 1907 višji za •okroglo 700.000 kron, redni .izdatki v 1. 1910 pa po odbitka izrednega izdatka za elektrarno in odplačila dodga gledal, zakladu z okroglo 235.000 ikron pa tudi višji kakor 1. 1907 in sicer za okroglo 1,170.000 kron. — Ta rezultat nam kaže, da zviševanje Tedni 'h i z d a t k o v rase močneje nego zviševanje r e d n i ih dohodikov. Pri 'posameznih postavkah dohodkov je omeniti: Povišek dohodkov pri tački A. 1. od 209.382’80 na 361.28671 v 1. 1910. je pripisovati pod poglavjem VII. izkazanim dohodkom deželne pristave na Robežu per K 124.971’26. Ker je to le brutto dohodek in več kakor kompenziran z brutto izdatkom per K 172.113’85, nima ta postavka v končanem rezultatu na reldni povišek dež. dolhodkov prav nikakega upliva. Drugi večji dohodek 1. 1910 je izkazan pri prispevkih države, Ponajveč v deželno/kulturne svrhe pri točki 2, od K 61.085’26 na K 152.942’34. Ta povišek je smatrati za nelkalj' 'let stalen, ker je vsled nove trgovinske pogodbe s Srbijo in Rum,unijo v i 1909 dala država na drugi strani živinorejistvu kompenzacijo s tem, da razdeljuje večjo vrsto let po 6 miljo/nov kron v živinorejske svrhe. Na Kranjsko odpada približno 130.000 'kron na leto. Ta svota se Porazdeli v različne opredeljene živinorejske namene. Od teh postavk je največ ji »drž. prispevek za živinorejo« izkazan v dohodkih dež. zaklada za 1. 1910. per K 69.600. Drugi redni večji dohodki v >1. 1910. pri prispevkih pridobitnih Podjetij drž. davkov in dež. doklad ma davke n:e potrebujejo Pojasnila. Izredne dohodke pa tvorijo prav za prav posojila ali pa enostavno kasiranje rezerv različnih zakladov. O teh prejemkih bom še pozneje govoril. Stroški. Izdaten povišek v 1. 1910. je pri poglavju I. »dež. zastopstvo in dež. uprava«. Tu igra'glavno ulogo povišek pri osebnih užitkih 'deželnih uslužbencev pri dež. odboru an drugih dež. zavodih, izključivši cestne uslužbence, in učiteljstvo, ki se niso nič izboljšali in so sploh tudi drugod uračunjeni. Ti izboljšani užitki so zahtevali v primeri z 1. 1907 več za K 105.000 ali za 69% več. — Iz 'istega vzroka je tudi nastali povišek pri poglavju II. (Pokojnine). Vendar treba tu pripomniti, da en del znatnega poviška v 1. 1910 izvira iz tega, iker se je vsa t. j. cela potrebščina za pokojnine prenesla1 iz raznih specialnih zakladov v dež. zaklad, a za 1. 1907. se je primanjkljaj dbitiičneiga zaklada pokril iz sredstev deželnega zaklada. Vendar pa je strošek za v 1. 1909. regulirane pokoj n in e leta 1910. mnogo večji, kakor je M 1. 1907. Tako n. pr. je 1 1907. skupni strošek za pokojnine in vzgojnine znašal glasom računa pokojninskega zaklada 37.316 K 14 v, leta 1910. pa ičez 96.000 K. Pri poglavju V (Zdravstvo in dobrodelnost) je znaten povišek za okroglo 200.000 K. Ta povišek se ne nanaša na lastne zavode, Iker tu znaša povišek le nekaj čez 10.000 K, ampak stroški so deloma pri plačilih za druge bolnice na Kranjskem; in izven Kranjskega, kar znaša poviška približno 80.000 kron. Znatno višji so. tudi prispevki in posojila bolnišnicam na Kranjskem. Leta 1907 — 13.000 K leta 1910‘pa 84.100 K. Tudi skrbstvo za sirote in zanemarjene otroke je od <1. 1907 od 1.288 K naraslo na 27.708 K 98 v v 1. 1910. Poglavje VI: Pouk, umetnost, znanost in omika. To poglavje kaže v primeri z 1. 1907. pri stroških poviška za okroglo 384.000 K. Ako od tega poviška odštejemo odplačilo1 hipoteke na gledal, poslopju per 100.000 K, preostaja še 284.000 K. Ta povišek se sumira iz teh le glavnih okroglih svot: a) Užitlki učiteljstva več..........K 175.000 b) Pokojnine učiteljev..............« 14.000 c) Podpore učiteljem................« 15.000 d) Podpore za zgradbe šol .... « 15.000 e) Podpore za visoke šole .... « 13.000 f) Izdaja šol. knjig................« 4.000 g) Razne podpore....................« 46.000 K svoti sub a) imam pripomniti, da je znaša'1 redni trosek za aktiv, užitke Ijudskošolskih učit. 1. 1907 1,162.934'70 „ „ „ ____1. 1910 pa 1,290.720-03 tedaj leta 1910 več za 127.785 K 33. kar pomeni 9.9% poviška. Učiteljsko os obje pa se je ;tud!i pomnožilo in sioer za 10%. To kaže, da se povprečni akt. užitek posamezne učiteljske osebe ni prav nič pomnožil. Sicer pa o tem kaj več pozneje. VII. Dež. kultura. Povišek v letu 1910 znaša kron 444.000. Velike, v računskem sklepu za leto 1907 se ne nahajajoče postavke so za nakup goved in prašičev...................................K 109.000 in pa stroški za Robež.....................« 172.000 Skupno . . K 281.000 Ta dva izdatka za 1. 1910 sta de'Ioma kompenzirana s prejemki delnih vračil za oddano živino .... K 1S.000 in prejemki od posestva Robež . . . « 125.000 Skupno . . K 143.000 Nadaljni znatni' poviški v 1. 1910 se kažejo pri Grmski šoli .... 'K 24.000 pogozdovanju Krasa.........................« 12.000 agrarnih operacijah ....... « 15.000 in pa subvencijah..........................« 16.000 Nasprotno pa so posojila za obnovitev vinogradov, ki so znašala 1. 1907 K 22.000, padla v ,1. 1910 na K 1.000. VIII. Trgovina in obrt. Ker se je kreiral obrtno-po-speševalni zavod in pa nižja trgovska šola, so stroški tega poglavja poskočili od 15.000 1. 1907. na 75.000 K v 1. 1910. Trgovska šola sama je od tega poviška ikonzumriaia K 34.000, na obrt pa je odpadlo K 17.000. Izdatki tega poglavja niso še stalni, temveič bodo še jako znatno rasli. IX. Občila. Uipadek izdatkov pri občilih iza K 50.000 nasproti 1. 1907 je sploh samo navidezen, kajti velik del izdatkov za olbčila je izkazan v računu melioracijskega zaklada. X. Dolgovi. Prvotni v rač. sklepu objavljeni znesek za 1. 1907. je znašal v 'tem poglavju 1,591.967’10. Ker se je izvršilo izredno plačilo na račun dolgov v znesku 1,049.900 (glej rač. slklep. dež. zaklada za '1. 1907 str. 55.) sem redne izdatke na K 542.067’10 znižal ter uvrstil odšteto svoto med izredne stroške. Poglavje VIII. izkazuje za 1. 1910. manj izdatkov za K 40.000, to pa zato, ker so prinosi za vseučiliški zaklad prenehali, preostal pa je (letni iprinos ’za železniški garancijski 'zaklad per iK 50.000, ki pa preneha tudi že *1. 1912. XIV. Dež. elektrarna. Izdaitek per K 135.157’39 vil. 1910 je nov. Ta izdatek na račun deželnih električnih podjetji je smatrati kot novemu podjetju 'dani predujem, kateri ibo po najetju posojila za električne centrale vrnjen deželnemu zakladu. III. Primerjalni siuunrični izkaz. Dež. zaklad. I. Redni dohodki II. Izredni dohodki III. Celotni dohodki 1007 1910 K h K h 3.615.712 1.016.713 45 91 4,326.468 804.673 65 28 4,632.426 36 5,131.141 93 IV. Redni stroški V. Izredni stroški VI. Celotni stroški 1,116.415 37 11 4,936.117 43.882 52 14 4,646.220 48 4,970.999 C« Redno gospodarstvo (Svota I—IV) kgže . . . 85.907 08 609.648 87 Izredno gospodarstvo (Svota II—V) kaže . . . 99.701 20 760.791 14 Celotno gospodarstvo (Svota III—IV . . 13.794 |12 151.142 27 ! Ta izkaz povzema sumapčne svote dohodkov oziroma stroškov iz predidočih dveh izkazov. Računsko je tedaj' za 1. 1907 primanjkljaj, za 1. 1910 pa prebitek. Te konečne svote se razlikujejo od onih, 'ki jih navaja poročevalec v sklepu dež. .zaklada. Gospod poročevalec o računskem sklepu dež. zaklada (priloga 20 ex 1908 str. 54) nam za 1. 1907 kaže dejan jskega primanjkljaja 13.794 K 12 v, a za '1. 1910 pa tudi primanjkljaj in sicer: 396.577 K 13 v (priloiga 15 ex 910 str. 68). Kako to? To zato, ker ima za 1. 1907 drugačno računsko .kalkulacijo kakor za 1. 1910. Sledeči kalkulacijski izkaz najbolje pojasni, po 'kateri poti je Prišel gospod poročevalec do deficita 396.577 K 73 v in nazadnje, kakor pravi, do »prav za pravega« deficita per K 89.187 'K 10 v. Kalkulacija za 1. 1907 je moja, za 11. 1910 pa poročevalčeva. IV. Kalkulncijski izkaz. 1007 1910 A) Efekt celotnega gospodarstva (Izkaz III) . B) Od svote A se odbije prejemek posojila v dotacijo blagajne (Glej Izkaz I, E a) ... K h K h — 13.794 12 + 151.142 27 199.000 E 47.720 C) Se pokaže primankljaj Ob tem dejanskem primankljanju je upoštevati sledeče izredne izdatke: 1907 odplačila dolgov per K 1,049.900 (glej Rač. sklep pro 1907 str. 55) in nakup obveznic per K 402-49 (glej Rač. sklep pro 1907 str. 48 pogl. XV) skupno 1,050.302-49. — 1910 : plačila dolgov in investicije per K 307.390 S3 (glej Rač. sklep pro 1910 str. 69). Za te svote se je premoženjska bilanca dež. zakl. v 1. 1907 odnosno 1910 izboljšala, vsled tega se od primankljaja sub C odbije — 212.794 1,050.302 12 49 — 396.577 4- 307.390 73 63 Po tem odbitku pokaže v konečnem efektu tekoče gospodarstvo: -f 837.508 37 — S9.187 10 Za leto 1907 sem natanko sledil argumentaciji gospoda poročevalca v rač. sklepu iza 1. 1910. in postavili rezultate v gornji kal-kulaoijsiki izkaz. Ta pokaže, da ako se trdi1, da ima 1. 1910 »prav za pravega« primanjkljaja le 89.187 K 10 v, izkaže leto 1907 uva-ževanja vreden prdbitek 837.508 K 37 V, ne pa 13.794 K 12 v deficita. Ta primerjava kaže, da je Mio poročevalcu na tem, da pokaže za 1. 1910 kar mogoče ugoden gospodarski uspeli. Ne rekel bi besedice, da se je tako grupiranje številk izvajalo tudi druga leta n. pr. za '1. 1907. Če se pa enkrat grupira taiko, drugič pa drugače, potem se ne dolbi za primerjavo rač. sklepov raznih let enotna podlaga, -kar 'ni dobro. V naslednjih vrstah pokažem, da 1. 1910 financialno ni bilo tako ugodno, kakor bi se po besedah gospoda poročevalca o rač. sklepu za 1. 1910 dalo siklepati. Iz primerjalnega izkaza III. je pri celotnem denarnem prometu dež. zaklada za 1. '1910 razviden prebitek 'per 'K 151.142’ 27. 'Ali kako je ta prebitek mogoč? Mogoč je za :to, ker se je seglo po rezervah in so se najela izposojila. Kasirale in v poralbo nalkazale so se sledeče glavnične rezerve: 1.) Zaiklad iza pospeševanje javnih del in podjetji . K 61.196’57 2.) Pokojninski zaklad za dacarje.........................« 46.853’34 3.) Naložena rezerva !iz normalnošolskega 'zaklada « 41.712’— 4.) Pokojninski zaklad deželnih uslužbencev . . « 59.204’57 5.) Ostanek še neporabljene 'rezerve iz zaklada 3% državnega posojila.........................................« 4.225’63 Svota A ... K 213.192’11 Pri lastnih, izven računa deželnega zaklada se nahajajočih zakladih pa so se najela sledeča posojala: Pri vseučiliškem zakladu...............K 120.880’— Pri garancijskem zakladu dol. žel. . « 204.840’— Pri melijoračijiskem zakladu .... « 222.000’— Svota B ... K 547.720’— Skupna svota A in B . . . K 760.912’11 Ta znesek je deželni odlbor v računskem sklepu odkazal med izredne dohodke in s tem dosegel, da kaže sklep celotnega gospodarstva deželnega .zaklada za 1. 1910 (ilizlkaz MI.) prebitika — 151.142 K 27 h. Recimo, da bi bila sredstva deželne blagajne močna in da bi za izplačila ne bilo treba blagajne dotirati; kaj bi bila morala deželna fblagajna izplačati čez dejanjäke prihodke, ako bi ne bil dež. odlbor kasiral nekaterih .zakladov iin tudi ne napravil dolgov pri lastnih zakladih? Račun je p ni pr ost: Dohodkov je bilo (glej izkaz III) . K 5,131.141 ’93 'Odšteje se gornja svota .... « 760.912’! 1 preostaja iše dohodkov.....................K 4,370.229’82 v primeri s celotnimi stroški . . . « 4,979.999’66 —se 'kaže deficit............................iK 609.769’84 Deželni zaklad je po gornji kalkulaciji sklenil račun z efektivnim primankljajem............................. . . . >K 609.769’84 poročevalec dež. .odbora računi efektivni primankljaj « 396.57773 tedaj manj za.............................................. -Cista imovina dežele se (je zmanjšala tekom trelh let za okroglo 480.000 K = 17’2%. Iz te 'činjenice izlhaja logična -posledica, da ismo ma začetku pota, »ki pelje navzdol«. 'Padanje .čiste imovine v geometrični pro-gresiji je neizogibno, ako se redini iddhodki ne zvišajo alli pa izdatki ne skrčijo. Ni treba biti prerok in vendar se s sigurnostjo sme trditi, da bo 'konečna bilanca za samo leto 1911. potkazala 'še zmatneji upadek na čisti imovini, (kakor zadnja triletna Idoba skupaj in facit vsega tega bo, — rebus sic stantibus — da bo skromna čista imovina 'prav v kratkem porabljena. Predmo razpravljam o nekaterih nujnih na'logaih 'dež. gospodarstva, naj kot ne'kaik intermezzo !k tej suhoparni tvarini napravim par opazik k računskemu sikilepu melioracijskega zaklada. Melioracijski zaklad. Ta zaklad ima svojo posebno zgodovino. Deželni zakon z dne 4* septembra 1900, z alk. št. 20. ustanavlja »Zaklad za javtna dela in povzdigo deželne kulture na Kranjskem«. S tem zakonom ‘dovoljeno posojilo 4 milijonov za fundiranlje omenjenega zaklada se je nadelo pri »Ust red ni banki« 'leta 1907. Posojilo je dala banka na podlagi v zakonu doloičeniih ikavtel in deželnega subsidijarnega jamstva. Po sprejetju posojila pa se (je ta zakon položil ad acta. Zaklad ie dobil drugo ime in uporaba zakladov ib sredstev se zakonovth določb ni striktno držala. Leta 1909 je deželni zlbor dal za to postopanje dež. odboru indemniteto, a ob enem snail ožil odboru, da spravi stvar na zalko-nito podlago. To se 'je izvršilo s zakonom iz 1. 1911, ko se je ustvaril nov zakon za ustanovitev »deželnega mellijoracijskega zaklada«. Na Podlagi tega zakona ije dež. odbor temu zakladu .nakazal .neporabljeni ostanek teh ištirih milijonov in poleg tega naijeil še 10 milijonov novega posojila. Kako se je 4 milijonski rmelijoracijski zaklad v letih 1907—1910 uporabljali, kaže sledeča talbela. < O N P * ö o o N P # E w sr o- o * 0 ►1 •2. 3 CD 0q P N S CD Tli s«r p 50 00 t?r <3 O ?r cr §■•13 8 c 2 < " S - S. g. N P E P- CL P e o w ►— «-t- 3 §< >s S“ ►d < o S. o m cr 2. •r* to S' "O P cp g* £ ® & tn & r*T O ^ ^ CO S •§: < HT S3 CD £31 -O 0 O »-s <3 p hJ 0 P 1—1. cd ft- 2. N* CU P *r •—*. N P O CD K CD N UQ P CL cr CD S* ti CD >v a a b ■o a O B 3 113 " B 92 o n "i: cr o E- 2. r 5. S' OO bG N < O" o. p 0« O dr 0 p >-* 0 n P p «—1. n CL 0 CD UJ. CD £! CD N< CD N £0 P 3 3 ?r O E3 CD CD W CL 3 P 3 CD '— CD N N CTQ ►1 UQ fj P CL P CL cr cr CD CD < CD 1 H* CD O 05 153.124 14.G40 2,988.239 0 t—* 4^ 05 05 O *) 822.277 92.383 K |h 1907 s 1 §j Ol O 32 18 165.000 17.938 2,313.417 05 G* 00 to ■^1 to 658.372 M 1908 58 CD 4^ 94 &r 165.000 22.947 1,936.016 315.499 to >—k ~1 to to 0 bt L* bo tO Gi tO 0 C« CO W 1909 g 1 1 to 4^ 74 50 !=• ►—» V H-<1 W 05 05 O CJ« ^ «O O 05 00 O CTj tO O 360.508 tO H-* £» fc© p p 0 W <1 «J «a 0 O to W 05 CD O to — O 4- 1910 S3 1 1 E 1 O tO I -1 1 O» O 1 CD tr 05 , CD H- 1 J® P° b» h* 0 t;S -J 4-* JO “io 4*» CD 822.277 1,391.684 22.895 6.731 5.252 200 K |h Skupaj 1 1 g 00 II Ü» W I 05 CO tO 1 1 O« O 1 O' 9 'S» 5f & s* » ST o 'S* S* < B M & S! e*- w M« sr e H a 5 m« e—« OB K* » - S3 H » E i s- SS Tabela je sestavljena po računskih sklepih medij o raci j &k ega zaklada za il. 1907—1910. Skupni nepovratni izdatki v igradbene in melijoracijske svrhe znašajo K 2,249.040’82 in sicer Odpade na dobo 1900/1906 — 822.277*32, na dobo 1907/1910 pa K 1,426.763’50. Cisti upravni stroški znašajo za 4 leta K 92.507’—. Ta izdatek utemeljuje poročilo !k rač. .sklepu za 1. 1907 s tem, da jie računski in stavbeni urad imel s zaračunbo odnosno s tehničnimi deli vsled Obstanka tega zaklada pomnoženo delo. Pripomnil bi, da se mi to utemeljevanje z ozirom na deželni .zakon z dne 4. septembra 1910 (§ 7) ne zdi .popolnoma posrečeno. Razven tega si u'sojam k ravno tej postavki iše malo Opazko. Dočim se upravni donesek za plače tehnikov itd. preodkazuje dež. zakladu in se kakor tu v stroških, pri dež. zakladu med prejemki izkazuje, se pa vsakoletni strošek pod a) »Uprava zaklada« nahaja le 'V računu melijo-racijskega zalklada in ne tudi v 'prejemkih deželnega zaklada. Zakaj tako, si ne vem dati odgovora, kajti upravo tega zaklada vodi osobje dež. odbora in bi potemtakem bila Obakrat jednaka zaračunba na mestu. Neporabljeni ostanek melioracijskega posojila konoem 1. 1910 znaša po bilanci......................iK 1,476.466’37 Izdatek v melijoracijske i,n gradbene svrhe za celi čas pa........................................« 2,249.040’82 a) 'Skupno znese to.......................................iK 3,725.507’ 19 ‘b) Zaklad 'se je dotirall po odbitku kurzne diference po K 75.000 s............................« 3,925.000’— Odštejemo od te svote ono svoto suib a), preostaje K 199.492’81 Ta svota iper K 199.492’81 je šla od kapitala za upravne potrebe zaklada in obrestovalne potrebščine 4 milijonskega posojila, v kolikor pasivnih obresti niso pokrili fruktrfilkati zaklada samega. Ta praktika pri plačevanju obresti se po kavtelah, ki' jih 'določa melioracijski zakon iiz 1. 1911, neha, kajti v §§ 4 in 15 so te-le določbe: »Potrebščina, ki jo provzročijo najeta posojila, se pokrije iz splošnih deželnih sredstev, v kolikor ne zadostujejo fruktifikati deželnega melijoracijskega zaklada« (§ 4). »Stroške za sestavo projektov kakor tudi stroške za stavbeno vodstvo je sprejeti v proračun stroškov« (sc. dotične zgradbe) (§ 15). Z letošnjim letom je meljwaci'jaki zaklati' v sedanjem ustroju prenehal. Ostanek aktivnih sredstev tega zaklada se je iztočil »deželnemu melijoraeijskemu zakladu«, ki je bil ustanovljen s dež. zakonom od 1. 1911. Po tej kratki ekskurziji na tirugo polje, se vrnimo zopet k glavnemu predmetu te razpravice. Pravega gospodarskega deficita pri dež. zäkladu 1. 1910 je bilo, kakor števiilke govore, brezti Votlino nad 600.000 toron. Večjo našo pozornost mora pa vzbujati še ta okolnost, da je čista imo-vina dežele, katera sama na sebi ni velika, jela padati. Da po ti poti naprej ne sme iti, je vsakemu jasino: — tekoče redne potrebščine dežele pokrivati s tkapitalijami iz nabranega dež. premoženja atli pa iz najete glavnice, je silno nevarno. Jetino, dve leti gre tako, a potem se pride v zagato. Toda glede ureditve dež. financ noče nikdo storiti odločnega ikOraka. Situacija je slična oni v povesti o sedmih bvabih. No, pa razmere postanejo v kratkem take. da bo treba nekaj ukreniti. Delo v dež. gospodarstvu se je talko na široko zasnovalo, da na skrčenje izdatkov ni .misliti. Nova deželna hiša, deželna klavnica, dež. eleiktriška podjetja, to so stvari, ki bodo že same zase (Zahtevale nekaj milijonov. Treba bo posojil Pa to so enokratni izdatki. Redni vsakoletni zvišani izdatki pa bodo potrebni, ko dobi novi cestni zakon iNajvišjo sankcijo.*) Najmanj pol milijona bo treba več, kakor dosedaj. Regulacija učiteljskih užitkov bo pa provzročila višjo potrebščino drugega pol milijona. O novi cestni silužbi in njeni potrebščini sem detajlirano razpravljal pred enim (letom, zategadelj se tu ne bom ponavljal. Potrebno pa se mi zdi, da iz pregovor im o pereči zadevi učiteljskih plač. Ne upoštevajoč notorično bedo teh kulturnih delavcev, temveč iz Oizira na obstoj ljudske šole, smatram materijalno zlbolj-satijc učiteljskega stann kot najnujnejše. Učitelji gimevajo. Povsod v izobraženih stanovih opažamo nadp redukcij o, le učiteljev je vsaki dan manj. In še manij’ jih bo. Ljubljansko učiteljišče šteje letos v ji. 'letniku — 18 gojencev. Vlada čuti, kako je s to rečjo in prišla je na misel, da zopet otvori *) Cestni zakon je medtem že potrjen. pripravljalni tečaj, ki je (bil odpravljen ipred par desetletji. Tudi naval za vsprejem v žensko .učiteljišče je nekoliko popustil. Sledeči statistični podatki podkrepijo s suhimi številkami ravnokar povedano. Primerjalni izkaz**) o prejemkih ljudskošolskih učiteljev (brez stanarine in brez ev. drag. doklade). DEŽELA učiteljski prejemki Določena službena doba let najmanj kron največ kron Bukovina 1G00 2800 35 Češka . . 1600 2803 40 Dalmacija 1200 2400 35 2330 Galicija (krajevni razredi) .... 1000 do 30 3200 Goriško IÖ00 2400 40 Istra 1440 3200 35 Trst 1400 3000 40 Koroško 1200 3200 40 Kranjsko 1000 2080 40 Moravsko 1600 3000 40 Mesto Dunaj 1800 3400 40 Nižja-Avstrija 1600 2800 40 Gornja , 1G00 2800 40 Salzburg 1200 2680 35 1000 2800 Štajersko (krajevni razr.) do do 40 1400 3200 Šle zija 1400 3220 40 Tirolsko 800 2000 40 Voralberg 1400 2900 40 Tirolska mesta : Innsbruck, Božen, Brixen, Hall, Kufstein, Meran, Schwaz, Bregenz, Feldkirchen . 2206 3500 40 **) Podatki so vzeti iz dela: österr. Bürgerkunde, Verlag der Patriotischen Verlagsbuchhandlung, 2. Band. Stran 59 in 60. Označeni prejemki so pa deloma že prenizki, ker so se prejemki Ponekod lani in letos izdatno povišali (Nižja in gornja Avstrija, Koroško itd.) Izkaz o številu kranjskega Ijudskošolskcga učiteljstva. Število nasproti 1. 1907 1907 1911 več manj °/ /o Kvalificirani učitelji Kvalificirane učiteljice Nekvalificirani (oboji skupaj) . . 443 418 50 *) 434 533 31 115 9 1« 0-9 12-6 38-0 Skupno . . 911 998 87 — 9-5 Te številke o učiteljstvu govore tako razlločno in glasno, da je vsak komentar odveč. Instrufctivno bi bilo podati še primerjalni izkaz o dohodkih in stroških, o odstotni visokosti deželnih davščin, o letnem deficitu, nadalje o dolgovih in čistem premoženju vseh avstrijskih krono-vin. Talk sinootičem izkaz bi nam podal odgovor na večkrat stavljeno vprašanje, aili se nam; glede dež. finamic igodi boilje Ikakor drugim. Žal, da novejših rač. zaključkov in premoženjskih izkazov drugih dežela nimam vseh v rokah in objave c. kr. statistične centralne komisije o avtonomnih deželnih upravnih zastopstvih so tudi le fragmentarične, radi tega takega izkaza ne morem podati. Napačno se ml pa zdi, da nekateri ali na podlagi absollutnega deficita ali na podlagi visokosti obstoječih' dolgov te ali one dežele, brez ozira na relativno davčno moč in brez ozira na1 dež. Čisto premoženje, presojajo finančno stanje dotične in naše dežele, ker po ti pati pridejo do popolnoma napačnih rezultatov. V Ljubljani meseca februarja 1912. *) Razmerje učiteljev in učiteljic 1. 1912 na Koroškem je sledeče: 1) učiteljev: 644, 2) učiteljic: 304, 3) skupno: 948. Dr. Milko Brezigar Konjunktura, kriza in depresija. (Nadaljevanje.) IV. Depresija. Kriza poneha navadno že ipo 'treh, štirih mesecih; le redko-krat traja po celo leto. Tem kratkim sunkom sledijo dolgo trajajoče posledice, ki tlačijo k tlom vse gospodarsko življenje skozi več let. iNa drugi strani se razlikuje kriza od depresije in konjunkture po svoji nepravilnosti. Glede 'konjunkture smo postavili zgoraj, skoraj bi rekel, načrt, kako se ‘razvije, kako stopnjuje; glede depresije borno videli tudi nekaj sličnega. Kriza pa izbruhne naenkrat, ne pozna stopnjevanja ali razvoja. Kanstatirajo se lelhko različni pojavi, ki ikar akterki rajo krizo, a ni mogoče podrediti drugega drugemu ali pa izvajati drugega iz drugega, kakor smo pr. izvajali v času konjunkture visok diskont iz okoliščin;, da se tedaj investirajo ogromne svote kapitala itd. Ko preneha vihar krize, zavlada v gospodarstvu neko malodušje. Vsakdo .misli ina slabe 'čase in na velike izgube, ki so ga zadele v krizi, ter postane radi tega 'boječ in se ne upa več s takim poletom udeleževati gospodarskega življenja, kakor prej. Ne >le psihično so podjetniki ‘deprimirani, marveč jim je tudi absolutno nemogoče vzdrževati podjetja na isti stopnji kakor ob času viška (konjunkture, zakaj trg ni več niti od daleč zmožen sprejeti ter brez težkoč in ovir oddati toliko 'blaga .kakor prej; razen tega pa so cene tudi znatno padle. Podjetnikom ne preostane drugega, nego urediti si proizvajanje po faktični konsumni -zmožnosti gospodarstva, kar dosežejo z reduciranjem1 produkcije. Kriza je napolnila vse one, ki se udeležujejo gospodarskega življenja, z bojaznijo in z neko nezaupnostjo v vsa, naj si bodo tudi solidna podjetja. Posebno eni ljudje, ki se le posredno udeležujejo gospodarskega 'življenja na ta način, da zalagajo podjetnike s prihranjenim denarjem, kakor n. pr. potom komanditi-ranja, se zbojijo za svoje privarčevane novce in mislijo edinole to, kako 'bi dvignili svoj denar iz takega podjetja, ki je po njihovem mnenju nezanesljivo, ter ga naložiti varno. Nadaljuje se tedaj ipr e s e I j e v a n f e d e n a r j a, ki je pričelo z izbruhom krize, iz podjetij, ki se pečajo s p r o d u k c i j o konsumni 'h i n produktivnih predmetov, posebno iz takih podjetij, ki ne uživajo n e o m e j e n ega 'kredi t a, v p o d j e t j a a 1 i zavode, ki se pečajo samo aii pa pretežno z najbolj solidnimi posli, kakor so 'hranilnice, h i p o t e č n i z a v o d i t e r s o 1 i id m e o s r e d ;n j e b a n k e. Vendar se ne more reči, da ta selitev 'denarja prisili podjetje k omejitvi produkcije, ampak direktni vzroki ležijo vse drugje; zakaj slišali smo, da se je trg izožil in raditega se morajo podjetja prilagoditi tej izprememlbi s krčenjem produkcije. Vzporedno s tema dvema pojavoma opazimo, da se je znatno zmanjšala množina v prometu nahajajočega se denarja. Es-komptna svota menjic se pri velikih bankah zmanjša; za sto in sto milijonov manj eskomptirajo banke v času depresije nego ob konjunkturi. Zavodi, ki imajo privilegij, izdajati bankovce, polnijo dvoje predale z istimi, ker ne najdejo posla v gospodarstvu. Ravno tako se množe pri osrednjih bankah zaloge zlata in srebra. Število dolžnikov pade, akoravno bi se mislilo na prvi pogled, da se morajo v času depresije, to je v s'lalbr letini za podjetništvo, dolgovi, ravno povečati. V času konjunkture je podjetništvo raztegnilo svoj delokrog s pomočjo tujega, izposojenega denarija. V času depresije pa izloči ta denar ter deluje večinoma z lastnim. Ta okolnost nam pojasnjuje pojav, da zadolženost ni kaka depresijo spremljajoča prikazen, a m p a k z a d o 1 ž e n o st p o d j e t miš t v a i n blagostanje v s e 'h sodelujočih interesentov p o d j e t n i š t v a, tor e j' k a p i t al i s t o v i n d e '1 a v e e v, sta si v di r e k t n e m razmt e r j u. Ce pregledamo izkaze avstroogrske banke, vidimo, da se znatno poveča v času depresije zaloga zlata, medtem ko zaloga srebra ostane skoraj neizpreimenjema; to pa radi tega, ker ima avstroogrska banka le gotovo vsoto srebra, ki sploh ne reagira na izpremembo v gospodarskem ciklu, ampak je stabilna. Veliko izpremembo zapazimo pri številu bankovcev, nahajajočih se v prometu. V času depresije se nahaja število v prometu se nahajajočih bankovcev vedno pod nivojem visoke konjunkture; iz-preminja se sicer in reagira na posamezne četrtletne roke, vobče Pa se ne more povzdigniti visoko in nikakor doseči števila bankovcev v času visoke konjunkture. 'Najbolj občutno pa je prizadeta listnica menic v avstrooigrski banki; skoro ravno s takimi dimenzijami, s katerimi se je polnila ob času konjunkture, izpraznjuje se še v hitrejših korakih od krize dalje in doseže že v začetku depresije svoj skoro najnižji nivo, na katerem ostane z malimi izpremembami ob času četrtletij skoro ves čas depresije, le proti koncu iste se začne polniti zopet z menicami. O izpremembah diskonta nočem sedaj govoriti, ker poisvetim temu vprašanju kesneje cel daljši odstavek. Rav.no ta pojav, da se .zbira denar v obliki zlata ter v obliki bankovcev pri osrednjih denarnih zavodih, nam potrjuje hipotezo, da so se 'znatno skrčili in zmanjšali gospodarski opravki od časa konjunkture. Ves oni denar, ki je sedaj nakopičen v centralnih zavodih, je poprej cirkullral od producenta do konsumenta in obratno in vsaka od najmanjše do naj večje vsote je našla do-bičkanosno zaposlenost, vkljub temu, da je bil denar tedaj, kakor smo slišali, jako drag. V času depresije pa je denar jako poceni in sicer najcenejši med Časom ce'lega gospodarskega cikla, a mora ložati nezaposlen. Če služi produkciji, je dobiček manjši, kakor ob času draginje denarja. Poglejmo v podjetništvo ob času- depresije. Vsied strahu in bojazni pred podjetništvom se le malokdo ojunači ter sklene (založiti večji kapital v kako sicer solidno podjetje. Zato opazimo v času depresije, da je podjetniški duh popolnoma deprimiran. Število novih podjetij bodisi v številnem a'!i Pa v dinamičnem oziru pade v primeri z visoko konjunkturo ra-Pidno. Tedaj so vzrastla podjetja spričo visokih dobičkov in velikega navdušenja kar čez noč. Ni sicer mogoče fiksirati, ma kak nivo mora pasti število novih podjetij za časa depresije; to ie odvisno od posameznega gospodarstva. Za naše raziskavanje Pa je važno in dovoljno konstatiranje, da je tudi podjetništvo v tesni zvezi z gospodarskim ciklom. Kapitalistično razvite države čutijo mnogo bolj izpremembe Gospodarskega cikla, nego države, ki se bavijo večinoma s poljedelstvom, kjer igra konjunktura, kriza in depresija le manj važno vlogo, zakaj tu je odvisno blagostanje v prvi vrsti od letine. To okolnost je treba vpoštevati, ako hočemo sklepati iz števila obsežnosti na novo ustanovljen ib podjetij na gospodarski stadij. Značilna iza konjunkturo je ibila okoliščina, da je rastla produkcija anorganičnih tvarin, zlasti železa in vseih predmetov iz železa ter premoga od dne do dne in da je trg absorbiral vse 'to blago vkljub visokim' cenam gladko in 'brez težkoč, in videli smo, da je ravno to dejstvo provzročilo krizo. Naravno je tedaj, da bodo provzročitelji. krize najbolj trpeli vsled nje in vsled depresije, ki je le nekako njena posledica. In res, železninslka produkcija se zmanjša, plavži, ki so prej delali na vso moč noč in dan brez počitka in so vkljub največjim' naporom le težko zadoščali trgu, so sedaj manj zaposleni. (Mnoga velika podjetja, ki imajo po več takih plavžev, morajo za časa depresije ugasniti nekaj peči in morejo delati le z ostalimi, zakaj trg je nezmožen prevzeti vse blago, ki bi ga producirali visi plavži. V časopisih in gospodarskih revijah čiitamo pogostokrat, da je moralo to ali ono podjetje ugasniti enega, dva ali pa še več plavžev, torej produkcija železa znatno pada. Navadno je razlika med produkcijo v času konjunkture in depresije jako velika, a vendar ne doseže začetkoma depresije svojega najnižjega stališča in to iz razloga, ker se sklepajo pogodlbe za dobavo železa že za mnogo časa vnaprej, in pridejo torej do realizacije ravno v začetku depresije pogodbe iz najvišje konjunkture. Od sedaj naprej pada polagoma produkcija železa približno do srede depresije, navadno poldrugo do dve leti, tako da doseže dve leti po višku konjunkture najnižjo produktivno množino in od tedaj naprej vstaja iznova. Skoro isto pot koraka produkcija premoga, vendar z razliko, da nastopi depresija produkcije premoga s svojim najnižjim nivojem šele kesneje nego depresija železa. Proti konicu depresije pa se producira vedno več železa; trg postaja »bolj in bolj dovzeten, tako da producenti prodajo brez težkoč celo svojo, že povečano (v primeri z najmanjšo množino) produkcijo. Karakteristično je za ta stadij (namreč za konec depresije), da se produkcija poveča talko, da doseže množina že- 1 e zn ins k ih produktov malodane oni kvantum, kakor ob naj višji konjunkturi, a cene so še vedno nizke, le malo ali nič višje, kot ob najhujši depresiji. Nerazumljivo je morda marsikomu, kako more ‘doseči- množina produciranega železa v razmeroma jako kratkem času po svojem’ najnižjem stanju nivo ravnokar preteklega viška konjunkture. Nejasnost izgine, če pomislimo, da živimo v dobi, ko igra železo v gospodarstvu najvažnejšo vlogo, ko se vse lesene konstrukcije nadomeščajo z železnimi itd. Ta proces se lehko zasleduje posebno v Nemčiji in Zedinjenih Državah severne Amerike, pa tudi pri nas v Avstriji. Ob konjunkturi se dvigne produkcija onih predmetov, ki so odločeni direktno za konsum, le malo in vsaj gotovo ne v takem razmerju kakor produkcija železa ali premoga, m razumljivo je tedaj, da tudi depresija ne vpliva v taki meri na trg teh predmetov, kakor na železo. Množina sladkorja n. pr., ki jo konsumira er|o gospodarstvo ob depresiji, je navadno le malo manjša, kakor za časa visoke konjunkture. Ravno tako se godi tudi z obleko, obuvalom itd. Glede konsum a in cene žita naj le omenim, da je odvisna prva in druga skoraj edinole od žetve, tako da ne pride v poštev niti konjunktura niti depresija. Glede obleke in drugih direktnemu konsumu namenjenih 'predmetov moram' omeniti, da vpliva depresija le neznatno na njih cene, medtem ko rapidno Pade cena železa in premoga ob krizi in tej sledeči depresiji. Tudi na dnugih poljih se poznajo znaki otrpnelosti gospodarskega življenja oib krizi. Znano je, da je borza najbolj občutljivo merilo vsake izpremembe v gospodarskem življenju; in radi tega je tudi samoobsebi razumljivo in naravno, da se uveljavijo tudi na borzi posledice depresije. Tako vidimo, da padejo vrednosti akcij oniih podjetij, ki so najbolj prizadeta po depresiji, kakor podjetja z železom in premogom', nadalje manjše solidne banke in podjetja, ki se pečajo s prevažanjem’: parobrodne družbe, železnice itd. Značilno pa je, da stremijo navzgor skoro vsi kurzi, ki so trpeli pod depresijo mnogo preje, nego nastopijo po-četki bodoče konjunkture. Zakaj tedaj prinašajo časopisi poročila 0 Povečanju produkcije železa in premoga, katera nastopi že pred koncem depresije. Tudi tukaj opažamo, da notirajo kurzi nekaterih akciji skoraj ravno toliko, kakor ob višku konjunkture. Države, ki izvažajo velik del svoje produkcije in 'ki jim je neobhodno potreben izvoz fabrikatov, so občutno prizadete vsled depresije tudi zato, ker se zmanjša množina izvoza. Tako Sc? n. pr. na Angleškem opaža, da je tekom pretečenega stoletja vsakokrat, ko je nastopila kriza in za njo depresija, padla vrednost izvoženega blaga, dočim se je obdržal uvoz približno na isti Višini, kakor ob času viška konjunkture; zakaj industrijsko visoko razvita država, 'kakor je Anglija, uvaža večinoma sirovke vsake vrste in med temi v pretežni večini živila, katerih konsum se skrči prav malo tudi v času depresije. Izvažajo pa se iz takih držav ponajveč dovršeni fabrikati, ki najbolj občutijo posledice depresije. Ta pojav sluiži kot merilo gospodarskega cikla samo pri onih državah, ki izvažajo ogromne množine vsakovrstnih dovršenih fabrikatov, kakor Anglija in v novejšem -času Zedinjene Države v Ameriki, Nemčija m idr. Kakor se vidi, zadene depresija jako občutno ter materialno oškoduje, včasih celo popolnoma uniči nekatera industrijska podjetja. Na drugi strani pa ima tudi depresija nekatere dobre strani za industrijo. Do čim se 'V' dobrih časih, dobrih 'letinah ne gleda na malenkosti in se dela navadno 'bolj ekstenzivno, se ravno v času depresije nudi podjetništvu prilika revidirati podjetja v tehničnem in gospodarskem oziru. Za visoke konjunkture, ko so cene visoke, mora gledati podjetnik v prvi vrsti na to, kako 'bi produciral mnogo Iblaiga, dobro se zavedajoč, da mora nemudoma porabiti priliko, zakaj možno je, da se razmere izpremene, in radi tega nima časa, popravljati stroje, renovirati stavbe itd. V tem slučaju bi namreč moral produkcijo za nekaj časa zmanjšati. Ob času depresije pa, ko so cene nizke, ko Je trg tako nedovzeten za blago, tedaj se leihko pregledujejo stroji, renovirajo stavbe itd., akctravno mora raditega počivati obrat pri večjem ali manjšem delu podjetja. Ta čas je torej najbolj sposoben za popravljanje, a še bolj dovzeten za nove iznajdbe. Vsak podjetnik izkuša radi nizkih cen blaga zmanjšati stroške produkcije, kar doseže najlatže s kako novo iznajdbo. Razen tega morajo misliti podjetniki na to, kakim potom bi reducirali še druge stroške produkcije, n. pr. tako, da vpeljejo bolj enostavne proizvajalne načine, da si temi potom prihranijo proizvajalne moči, nadalje da izkušajo uporabiti im zaposliti vse proizvajalne sile. S tem početjem koristijo podjetniki v prvi vrsti samim se>bi, v drugi vrsti pa tudi občnemu gospodarstvu, ker stremijo za tem, da 'bi proizvajali ravno toliko ali pa še več produktov z manjšimi produkcijskimi močmi, to je z manjšimi stroški. Tudi v gospodarsko-dnužabniih ozirih se izboljšajo vsled depresije pozicije podjetništva. Vsled nizkih oen in izoženja trga postane konkurenca med posameznimi podjetniki zelo občutna in ne preostane jim drugega, kakor prodajati vedno ceneje ter tako obdržati produkcijo na primerni višini. Tako početje pa jim ne prinese •nikakega dobička, ampak le izgubo. Da bi se izognili tej nepriliki, dogovorijo se v zmislu, da sorazmerno zmanjšajo pro- dukcijo ter s tem obdrže cene na višini, ki je potrebna za kritje Produkcijskih stroškov in za razmeroma nizek dobiček. Posebno v zadnjem času vidimo, da se zateka podjetništvo k takim pripomočkom. V ta namen razdeli na posamezna podjetja gotov kvant um produkcije in ohrani na umeten način primerne cene, ki so sicer nižje, nego ob času visoke konjunkture, pa še vedno dobičkanosne. Ravno depresija je oni stadij gospodarskega cikla, ki je najbolj ugoden za združevanje podjetnikov v posamezne skupine. Kartel za kartelom nastaja ter varuje podjetništvo pred hudimi posledicami gospodarske onemoglosti. Karteli so pogostokrat neka protiutež proti izpremembam gospodarskega cikla. Kakor vidimo, se jim do danes ni posrečilo odstraniti izprememb Wed konjunkturo in depresijo ter njunih posledic. Dosegli so pač to, da obvarujejo posamezna podjetja prevelikih materialnih izguib m da porazdele izgube v času depresije sorazmerno na posamezna v kartelih združena podjetja. S tem je zaključen gospodarski cikel, obstoječ iz konjunkture, 'krize in depresije in dospeli smo zopet na or.o mesto, od koder smo začetkoma izšli. Po depresiji se začne zopet nov gospodarski cikel, ki prične s prvim stadijem konjunkturne dobe. V prvih treh točkah smo opazovaili znake konjunkture,, krize ]n depresije. Videli smo, v kakšnem redu sledi drug pojav drugemu ^r smo opazovali bodj na splošno iznake posameznega defta gospodarskega ciikla. iNa podlagi dotičnih podatkov se -lahko orientiramo, v katerem stadiju gospodarskega cikla se nahajamo, ali Povemo proti višku konjunkture in se bližamo boljšim časom, a^i Pa smo neposredno pred ikrizo itd. Za vsacegia, ki je odvisen od valovanja gospodarskega cikla, •ie neprecenljive važnosti, da sploh pozna to valovanje ter da vč, kako sledi d-rug stadij drugemu. Seveda bi bido toliiko večjega Pomena za vsaicega. ki je ile kodičkaj odvisen od opisanih izpre-Hiemb v narodnem gospodarstvu, torej iposabno za trgovca in ''’idustrijalca, če bi mogel določiti z aritmetično gotovostjo, na kateri stopnji konjunkture se nahaja, koliko časa ho trajala konjunikturna doba, kako visoko se bode vzpela, ikedaj prične kriza, s kako silo too reagirala ipotom svoje distruktivne moči na razivoj gospodarstva, katerega je ustvarila predidoča konjnnk-turna doba itd. Težko je iznajti take .pripomočke, ki hi nudili aritmetično gotovost. Vendar je mnogo faktorjev narodnega gospodarstva, ki so taiko tesno spojeni z njim, da korakajo vedno vzporedno z razvitkom narodnega gospodarstva in reagirajo takoj na vsdko njegovo izpremembo. Ti faktorji odgovarjajo točno na vsako izpremembo trga, na vsako izpremembo produkcije in konsuma. To so bistveni fajkto-rji današnjega narodnega gospodarstva, na katerih ono temelji. >K sreči imajo ti faktorji lastnost, da reagirajo vidno na izprcmembe na gospodarskem polju, tako da jih 'lafhfco zasledujemo. Najvažnejši faktor dana S n j e g a n a rodnega gospodarstva j e d e n a r. Vreden je toliko boli j našega zanimanja, ker so razvidne njegove fluktuacije, bodisi glede cene ali množine, nahajajoče se v prometu. Brez truda konstatira tudi nevešč človek ceno svetovnega in domačega denarja, t. j. obresti in množino vsakokrat v prometu se nahajajočega denarja. Zadostuje .le vpogled v večji časopis. tPreišč-imo tedaj, kateri pojavi na -denarnem trgu so merodajni kot merilo gospodarskega cikla in uvrstimo 'te pojave tako, da bodo tvorili merilo konjunkture, krize in depresije. V. Diskont in gospodarski cikel. V času naturalnega gospodarstva, ko so se izmenjavali na trgu pridelki naravnost za pridelke, ne da bi nastopilo kako drugo blago s posredovalno vlogo, v onem času tedaj, ko je obstojala metamorfoza v obliki: blago — blago {po Marsovi teoretični formulaciji), je bil denar izključen iz prometa in radi tega je bil kot posredovalno sredstvo brezpomemben. V sedanjem času pa, ko se vrši tržna metamorfoza v obliki: blago — denar — blago, je postal denar za gospodarstvo neobhodno potreben faktor. Ker se vrši ves gospodarski promet s posredovanjem denarja, mora biti denar ne le približno takega pomena, kalkor kakršno si bodi že drugo važno blago, ampak mora zavzemati, ker igra svojo posredovalno vlogo pri vseh gospodarskih činih, v gospodarstvu najvažnejše mesto, če zasledujemo nadalje ozko veiz med denarjem in gospodarskim razvitkom, med krizo in konjunkturo, borno videli, da pada in se vzdiguje in še celo, da se mora vzdigovati in padati cena denarja vzporedno z gospodarsko konjunkturo, krizo in depresijo. Ta hipoteza ne velja absolutno, ampak pod gotovimi premisalmi, o katerih bom kasneje obširneje govoril. Ker se mora cena denarja izpreminjati vzporedno z gospodarskimi izpremembami, je možno torej že po ceni denarja — seveda Pod gotovimi premisami — nujno sklepati na gospodarski položaj, to je v katerem stadiju v konjunkturi, krizi ali depresiji' se nahajamo. Ta lastnost denarja je za naše raziskovanje velike važnosti, 1) ker je jako Jetiko dognati ceno denarja in zadostuje v to svrfho Pregledati borzno poročilo, ki konstatira natančno ceno denarja; in 2) ker je cena denarja najbolj zanesljivo merilo splošnega gospodarskega stanja. Cena denarja je torej merilo za 'konjunkturo, 'krizo in ‘depresijo. V naslednjem dokažemo na podlagi obširnih statističnih podatkov, da se mora dvigati in padati cena denarja vzporedno s splošnim gospodarskim ciklom, nadalje da je cena denarja merilo gospodarskega položaja. Sedaj pa, preden se spustimo v to dokazovanje, se pomudimo še pri faktorjih, ki so važni za določitev cene denarja. Cena in na trgu ponujana množina blaga sta si v nasprotnem razmerju. Večja množina blaga iste vrste pritiska ceno k tlom, in manj blaga kakor je, višja je cena. Nadalje je cena blaga odvisna od povpraševanja po njem. Če kombiniramo oba ta faktorja, Pridemo do zaključka, da je cena rezultanta, ki jo določata komponenti, olbstoječi iiz množine na trgu ponujanega blaga in iz povpraševanja po njem. Principielno so si v tem edini vsi narodnogospodarski teoretiki. Poglejmo pa, če velja to, kar smo ravnokar za vse vrste blaga konstatirali, tudi za denar. Ce bi bila cena denarja od ravno istih faktorjev odvisna, kakor ostalo blago, in če bi ravno tako reagirala na vse pojave, tedaj bi morala cena denarja — to so Obresti, dislkont denarja — vzporedno z v prometu se nahajajočo množino denarja padati in vstajati, seveda pod1 pogojem, da je ostalo povpraševanje neizpramenjeno. A temu ni tako, ampak cena denarja je v prvi vrsti odvisna od popolnoma drugih momentov, nego v prometu se nahajajoče množine denarja. Predvsem moramo vpoštevati in uvaževati, da denar ni niti produktiven niti konsumptiven predmet, ampak nam služi samo kot prometno posredovalno sredstvo. Denar le posreduje in olajšuje menjavo med dajatvijo in dajatvijo, med dajatvijo in delom in obratno ter med delom in delom. Ako kupim železo, si ga nabavim radi tega, da ga uporabim v kak produktiven namen, denarja kot takega pa ne morem uporabiti direktno niti v produktiven niti v konsumptiven smoter, ampak služi mi v to, da si ž njim nabavim produktivna ali kon-sumptivna sredstva. 7e iz tega svojstva se vidi, da je denar sam zase bi*ez vsake relacije napram kakemu drugemu blagu popolnoma brezpomemben. O pomenu denarja smtmo govoriti šele tedaj, ako ga spravimo v posredovalno razmerje, to je v promet. Brez prometa 'je denar gospodarska ničla in nasprotno brez denarja oz. njegovih su rogat ov je današnji gospodarski promet nemogoč. Torej vsoto denarja, ki je potrebna gospodarstvu za reden in nominalen obrat, določi p r o m e t. V naslednjem preiskovanju bomo videli, da je promet odločilen faktor za ceno denarja. Pri današnjih gospodarskih razmerah kurzi'rajo kot denar bankovci, zlhto in srebro. (Ž ozirom ha ne-zhatnost bakrenega in liiklastega denarja ga 'nočem vpoštevati.) Če bi veljalo za ceno denarja ravno to, 'kar velja za drugo blago, da se namreč določi ©ena kot rezultanta dveh enakih komponent, to je v prometu se nahajajoče množine in povpraševanja, bi /morala biti cena denarja ravno tako občutljiva za izpremembo množine, ikakor za izpremembo povpraševanja. Cena denarja pa reagira lie ma tri glavna europska jezika, englezki, franceiziki i nje mački. Godinu kasni je sliedio je drugi kongres u Milanu, takodjer prigodom internacionalne izložbe a trec.i, dvie godine kasni je u zl a triom Pragu. Zadnji Ibio je u Londonu prošle godine, dočim je buduči sazvan u Boston ove jeseni. Prigodom obdržaVanja ovilh minogobrojno posječenih razno-narodniih sastanaka izbila je ta veoma utješiljrva pojava, da su u svim bitnim prometnim pitanjima mnienja. posvema skladna bila, sto je bezdvojbeno od velike zamašnosti u internacionalinom sa-obračaju. Mnoge su značajne i sav sviet zanimaj uče osnove admini-strativnog, fiskalnog i legislativnog sadržaja u pretres uzete i shodni predloži putem prilhvačenib rezolupija vladama velikih država do znanja stavlljeni. Medjunarodna solidarnost interesa u stvari trgovačkog, -in-dustrijskog, pomorskog, carinskog, mjeničnog, žel jezni Čkog, po-štanskog, brzojavno g i idrugiih promet svesvjetski zanimajučih zakona 'bijaše -tuj ustanovljena i prama tomu bij aha i shodni zaključi, ;na podloži iz d a šn ih študija pojediwiih strukovinjalka, članova kongresa, stvoreni. Ove jeseni uputit če se znatan ibroj Evropljana u daleki Boston, da u tom amerikanskom sreidištu uzirmi u pretres mnoga važna prometna pitanja. Nastojao sam, kao svojedobni izaslanik naše trgovačko-olbrtničke 'komore u Zagrebu, da nornim svoja izjava pismeno kod tih prigoda, a prisustvovao sam osobno kod liežkog i pražkog Ikomgresa. Za buduči bostonski kongres priredio sam u francezkom jeziku kratku študiju o predmetu, označenom na ičeilu ovog mog članka, koju študiju priobčujem u sliedstvu ovih redaka u hrvat-skorn prevodu u misli, da če ii naš sviet zanimati, j er se tiče pitanja, koje se proteže ma sav prometni sviet. Evo saldržaja te študije: Čutimo se vlastenim u danimi odnošajima na promatranje pitanja, da li ni je nuždno 'ustrojenje jednog medjunarodnog ureda, koji če se ibaviti sa šahiranjem i obnarodovanjem statističkih po-dataka o svesvjetskom trgovaiökom prometu, a temeljit čemo ta naša promatranja na sliedečim ■činjenicama, k o ja se na taj promet protižu. Prije nego što bi ali prešli na navod odnosnih činjenica 1 na potanko razpredanje iztaknuitog predmeta, j e dnom r Leči 'prije n ego što bi p rasli in medias res, da dokažemo važnost i zamašnost zapodjenutog pitanja, neka nam bude doz voli j eno, da bacimo jedan pogled na davno prošla vremena i time da ustanovimo oriaški na-predak svieta sve do naših dana, odnosno silnu raizliku medita prošlosti 'i sadašnjosti. Kod promatranja velikih naroda iz klasično idoba, imenito Feničana, Assyrijca, Perzijanaca, Egipčana, Grka i Rimljana, opazit čemo, da su s vi ti narodi zaokupili svojim trgovačkim prometom d os ta obsežan dio naše zemaljske kruglje i to imenito ona j dio, kojeg mi nazi vijemo s ta rime kontinentima, naime Europa, Aziju i Afriku; ovi stari kontinenti ali ni.su bili trgovačkom svietu starog vieka u svoj' svejoj celini ikao danas poznati. Veliki diel ovih prostranih ikontinenata ostao je starim prometnic ima nepristupan ili posvetna neipoznat. Ovu nam črnjenjcu posvjedočuje povjest klasičnih naroda. Za ono doba iposjudovahn svi napomenuti narodi tek maileni dio onih občila sa koj'ima mi danas razpolaižemo, a tim im je 'povodom nemogiuče bilo, da prodni u1 unutarmjost ovih obsežnih pokrajina, da se tu ustale i da udome svoje trgovačke poslovnice na važni j im prometnim točkama. Što se tiče ostalih dvaju kontinenta, naime Amerike i Australije, nisn ovi narodi starog vieka o njima ni pojma imali. Na.jsmjiliji i najpronicaniviji trgovci ovog davnog vremena, naime stanovnici Thyra iKartaga, trgovci, koji podržavalhu medju-narodne prometne sveže u uzanom s vom pojmu .i dojmu, ne mo-gahu si ni s’ d all ek a u1 svoj oj mašti stvariti slikat prometa, kako se jeiiza mnogo stolječa kas ni je razvio i kako se nama danas zorno predočuje. Kako da si za pravo i stvore poj am ob ogromniom razvoja svjet-ske trgovine, ne poiznajnči ni zame,tak čud o tvor nog umno-ženja prometnih sredstava naših dana. Grčka ili rimska galija, iiz najboljših vremena, bila bi u oči jed nog moder nog ocean sik o g pa-robroda jednostavna školjka i kolini tovair onih vremena na sta-roj rimskoj cesti prema teretnom vlaku naših dana stoji u istom zastidujučem razmjeru. Razlika u količini, u brzini d u sjegurnosti odprema ostavlja posvema u pozadini tu blaženu stara dobu. A gdje smo mi jur danas uz to sa našimi poštovnim, brzojavnim, telefonskim, pače i zračnim svezama! Mi ibrzojavUjamo sa jednog kraja svieta našim protunožcima, mi ž/ivom rieiči prenašamo naše misli 'našim drugovima d prrjateljdma ipreiko mora i ikroiz zraiani prostor pomoču vile, zvaine mumijina, koju su naši p rad jedo vi poznavali jedrno kao grom' neba i striele Jupitrove. Mi pre-valiimio sa našiim lokomotiviima, našim automobil ima, i našim parobrodiima ogromne daljine za vrieme, našim starima posvetna neshvatljivo; mi pace usmjelismo se i1 do zračne plovitbe, da šnjam s tvorimo novu medjunarodnu prometnu st ruju. Razvoj« prometnih sredstava, postigmiut u zadnjem stolječu, napase u zadnjim petdeset go din am,a, u.pravo jie čudotvoram. Ta tko bi se ib io prij.e naše doba usmjelio zalet iti svojem maštorn do misli, doista provedeuilh ipo nalšim očima, ferači i sinovima u ovorn kratkom izadnjom razddblju? Tko bi za ono vrieme mogao i zamisliti a jošte manjie prorokovati provedbu množine važnih izna-šašča tbroj toli prometniih puteva preko mora, kroz preolake, pu-stare i Alpe, basnoču, kojom se nosi naša rieč okolo zemaljske kruiglje pomoču podmorskih kabela, i mogučnost lebdenja «nad najvišim Jednjaoima pomoču ravnanih balona i eroplana? Sav taj golerni i udivljujiuči napredaik j'e priroda naše dobe, je po-sljedak go’lemog našeg pregnuča i .znanja, naše umne site i naše neumorne radinosti.Gdje su oni smjdii umniici srednjeg vieka, koji bi pred-vidjeli, da če jednog dana .si'lni Strojevi, pok re n uti sin a goni pare, a postavljeni na želje zn e tračnice, da če iza sobe vuei eield niiz velikih tovarniih kola, n a p,un jeni,h rolbami. Sva ta goloma gromada tovara da če prevaliti lasno i sa prije neponjatnom brzinom goro-stasne alpinske visočine, da če preko snažnih mostova i viadukta prolaiziti nad užasnim ponorima. da če se zalbušiti u utrobu naj-gorastnijih Alpa kroiz uimjetmo stvomene rupe, izvame tuneli. Ta ista polkretna sila pare omogučiila je covječjem umu, da sagraai ogromne brodove, koji p rek os e najsnažnijim morskim otujama i si eku sa udivljujučiim miiroim snažno uižasne valove Atlantika, krečuč prema udal'jenim konti n en tima i otoeima. A te .morske namani noše u svojoj orijaškoj utrobi, od jednog kraja svieta na drugi, gomile proizvoda moderne industrije, ko,ja ima itakodjer obilježje ogrominoga, nazad jedmoig stolječa slkroiz neponjatnog. Kod moderne industrije bje poilučeina ita gromadna proizvodnja podi oženjem pri rodnih sila u svoje sv.nhe. Naši su se p red ji doista taikodjer služili v pokiretne i proizvodne svrhe uz svoju i snagu iivotimja sa element ima prirode, naposie sa vodom i vjetrom, mu ,u vrlo čednoj, imjeiri, pošto« se obe te sile ne mogoše izrabiti, kao što mi danas izrabljujemo o stal- noj i sve to obsežni joj rnjeri, šilu pare i imuinjiine, ikoja sila može 'dohvatiti onu tisuče i tisuče konja. Što se tiče tirgovačkog prometa u sredin jem vidku, valja priznati, da je bio mnogo snažniji od starog vleka. Razvojem pomor sik og brodarstva dofhvatio je taj promet bitan obseg, malne svu zemaljsiku kruglju. Mletčani, Spanj olci, Portuig.izani, Nizozemci, kasnije Hanseati, Briti i Framcezi, posjedovahu snažnu mornaricu, ikojom podržavahu svjetske prometne sveže. 'Nie sav taj trgovački pokret n kolikor se proteze na tbroj i na nosnost brodova, kao i na tonelatsku gromadu odpremljene robe, bio je upravo maljušan pred očima fantasfcičkih brojka naše dobe. Promatrajuč povjest medjunarodnog trgovaökog prometa u zadnjim^ prošlim stolječima, opazit čem o, da }e važnost sredo-zemnog mora, kao prometni put od stariine izmedju iztoka i zapa-da, skoro posvema oslabiila iza Odkriča novog puta u Indiju okol Afrike u petnaestom stolječu. Carigrad, Mljetke, Gjenova i ostale talijansike luke izgubile su svoju prednjašnju važnost, jer je medjima rodu promet pošao novim putem, razširiv se svakim da-nom dalje na istok sve do Kitaja i Japana. Ovaj daleki put iz Europe u Aziju prikiračen je ibitno, za naše doba prevalom sueizkog tjesnaca, a doslkora če se izgradnjom panamskog kanala silno priklatiti put iz Attlantskog u tihi Ocean. U srednjem je vieku, uz odkriče puta okol Afrike, silno dielo-valio na razvoj medjunarodnog prometa odkriče Amerike, zatirn Australije te veliikih otoka Pacifika. Stalnu ulogu je u tom pogledu takodjer igralo odkriče prostranih pokrajina sjeverne Azije. ■ Kod oviib odkriča dielliše slavu Pomorci sviju p rije označenih naroda. Brodarski promet razvio se je do znatne višine tečajem pro-šlili stolječa i ostavio bitno iza sebe razvoj trgovine po kopnu. Potonji nije se znamenito razliikovao sve do novijeg vremena od prastare dobe. Znamenita cdikriča dalekih tropskih i arktičnih pokrajina omog,učila so idovoz ogromnih količina raznoilikiih proizvoda. Velika evropska tržišta dobiše sasma novo lice. Sve te ogromne količine eksotičnih, p rije malo ili nikako poznati h a jošte manje trošenih, jer dosle skupočunih plod in a i inih proizvoda, nadjoše sve to brojnijih kupaea. Uvažalo se je u rastučoj mjeri sladora, kave, riže. čaja, kuikuruza, koruna, indiga, košenila, pamuka i raznih mi-rodija a sa ledenih pokrajina ralznolika krzna i morski proizvodi svake vrste. Svi ti proizvedi sačinjavahu glavnu skupimu medjunarodmog trgovačkog prometa. Utemeiljenjem naselbina i iazširenjem prekomorskih nasada u novo odkritim kontinent ima, ornoguoen bijaiše dovoz znamenitih količina žitarica, raznih surovina, voča, vlaknastih ibiljlka itd. Tako ojačani prekomorski promet doživi o je bitnih promjena. Sjegurnost i pripomoč pravde bi jaha bolje osjegurani i dozvo-iljavahu trgoveima, da proved,u velike odpreme bez svoga osob-nog utjecaja i prodaja na podtozii uizoraka prolkučila s:i je sve više put te dala povoda osnovi burza. iPoslie progtlašenja 'neodvisnosti država sjeverne Amerike ponarasao je oigrommo, uz promet sa robom, i onaj iizseljen.ja u prostrane pokrajine ove snažne države. Dotadašnji sustav bezobzirne zaštite i zabrane, kojega sliediše sve europske države u to vrieme, nije se ,miOgao nadalje uizdržati u svoj strogosti, jer ga je poti skoval siilan razvoj proizvodnje i prometnih sredstava. Englleizka je snažno prednjačila drugim; državama sa -razore-njem ovog s-ustava, putem bitnih carinskih pr »mak a u početku devetnaestog stolječa, Francezlka se je približala tomu načelu, preinačio mnogo u svom carimskom sustavu g od in e 1860. I Nje-maičika polazi polagamo tom stazom. Bnglezke naselbine razvijahu se gospodarstvemo posvema svobodno i neke, kao iKanada i A ust rali ja, posvjedočiše svoja važnost sve više na medjmnarodnim tržištima. Velike azijske države, Kitaj, Japan, Siam, iKdkinkina, Korea, otvoriše ipostupemo svoje luke med'junarodmom prometu i njihovo- udiomištvovanje kod sve-občeg trgovačkog poikreta raste od dana do dana. Razvoj pomorstva:, silimo brzo napred pokrenuit parmomi sna-gom, rasao je podporom i porastom: kopnene trgovine uzastoipce. Ova se je kopnena trgovina brzo u1 zadnjem stolječu razvila kroz kolosailno proširenje želljezmčfkiih tračnica po svim komtinen-tima. Iz ravnanj e medjn' proizvodnjom i potroškom sviju naroda na zemaljskoj krugiji moža se provesti jedimo putem posredovanja prometnih sredstava. Medju 'tim sredstvima Maze se u prvorni redu neb roj ene ceste i pntevii, kofi vode do srca nljadjenih naroda, zatim dodjn kanali, kao prometni posrednici te plovitlbene rieke. Svi ti putevi omogučuju dovoz ra tarskih ili obrtnih proizvoda do željezničkih Staniča, od kuda se dalje odpremljuju do trgovačlkih središta ili pomors'kiih luka. Ovaj uvozni i izvozni pok ret razgranjuje j povečava se ne-prekidno, tako u poigtedu gromade kao i vried'nositi. Sve ovo ali nije izključivo zasluiga veliko® usavršenja prometnih sredstava i imedjuinarodnog. sa ob racaj a. Stalan dio zasluga odpada na uspješni utica j drugih činbeni-ka, u pr vom redu na onaj utanaSba i ugovora sklopljenih medjn velikim državama, a protežučih se na metijuinarodino pravo plo-vitbe, za tim na zakone, koji so tiču itrgoviine, bankarstva, vjeresije i vriednota. Od blagotvornog dojrna na medjunarodn: proimet jesu 'konvencije, utanačeme u giavnom gradu švicarske republike, Bernu medju velevlastima ir pogledu jedinstvenog postupka ‘kod poštanskog 1 brzojavnog saobračaja u svemiru, •koje utanačenije bijaše u poznijim. sasitancima u iParizu, i Lisabonu usavršeno. Zatim ostale (konvencije, što no se tiču postupka sa mjenicama, čelkovima itd. Obzirom na sve to savršenije ustrojstvo medjunarocLnilh re-tlacija, na 'skladni razvoj prometnih posrednika, na gorostasni porasit gibanja doba ra od' proizvodnih toičaka, do potrošnih, na pažnje vriedne olakšice u osobncm saabračaju1 medju1 narodima. do lazimo do zaključka, da je u svrhiu dalljnjeg .usavršenja i što večeg uspješenja medjimarodncig pdkreta dobara nuždno ustrojstvo ne-kog internacionalnog instituta, ikoimu da bude povjereno proučavanje svili gospodarstvenih pojava ove vrsti, da na im e bilježi gibanje dobara u medjuinarodincim prometu na podloži vjeredostojinih zvaničnih brojlčanih ppdataika, ubranih izravno od strane službenih urada sviju uljuri jenih država a poredanih, u svrtie sveobčeg obnarodovanja, po uputama i odredbama pro-kušaniih statističara. Obnarodovanja toga medjuna.rodnog ureda imaila bi prosliediti u stalnim vrememsikim razmacima i morala b! posjedovati nelko zvaniono obillježje. Znano nam je, da su u svim civilizovanim državama, gdje postoji plovitba, uvedeni zvanični registri, po kojimu se podržaje oče.vid o broju i nosnosti trgovačkih b rodova, bilo na jadra ili na !paru. Pošto se ti registri ne vode posvuda jednako, otežčana je veoma u poznaj a pravog stanja trgovačke mornarice po cielom syietu. Jedna od prvih zadača toga medjunarodnog ujieda mogla bi biti, da dade povoda, provedba jedinstvenosti u vcdjenju regi-stara po svem svietu. Trgovačka statistika o svesvjetskom -prometu tako dj er nije savršena; metode, kojima se razne države služe kod bilježenja podataka, nisu posvema izpraone i postoječe razlike u 'bilježeriju stvaraju veiilku zaprie’ku kod izpiitanja i sravnivanja medju-narodnih odnošaja. Po tomu Ibi druga zadača toga medjiunarodnog ureda bila, da potakme na mje rod a vri im mjestima provedba jedinstvenog po-stupka i u tom praocu. I carinske tarife u pogledu naizivoslovlija, razporedjenja ro.be, ustanovljenja vriednosti dobara itd. iitd. valjalo hi v interesu medjunarodnog sa obračaja u nuždan sklad sveste: evo treče zadače više (pomenutom uredil. Kako se iz svih navedenih momenata razabire, je ustrojstvo više pomenutog medjunarodnog ureda u iiztakmitu svrhu vrlo- po-desno j buduči kongres itrgovaökih (komora učim ti če dobro, da prouči temeljito ovo prevaižno prometno pitanje i da na podloži svojih promatranja stvori svrsi shod a n zaključak. Ferd. Seidl. Mehanika duševnega delovanja. Poljudno-znanstvena študija. (Konec.) Vsa doslej omenjena čutna in gibna središča so razmeščena ali lokalizirana na površju velikih možganov tako, da pokrivajo nekalko tretjino vsega površja. Ostali dve tretjimi pa sta sedež naj plemenitejših duševnih sposobnosti: spajanja pojmov, logič- nega mišljenja 'in preudarjanja, izkušenosti in -znanja, načel in višjega čuvstvovanja, volje in samozavesti, učenja in pozornosti, osebne zavesti in čiuvs+vovanja (Flechsig, 1896, 1898, 1903, Wundt, 1902). V ita namen vodijo od prej imenovanih čutnih m gibnih središč v obilnem številu živčne «ti do višjih duševnih središč, ki združujejo (asociiirajo) njih delovanje v višje enote. Asociativne živčne vezi so napeljane v desnih možganih od oddelka do oddelka in enako v levih možganih, spajajo torej razne ■oddelke iste polute. Zoipet druge živčne drage vežejo desno in levo poluto možganov. Asociativna središča človeških možganov so dosti obsežnejša in popolnejša nego katerihkoli živali in jim dajejo duševno premoč. Najodličnejšo vlogo ima pri tem čelni oddelek možganov, ki se prostira tik za čelom in nad očmi. Poizkusi na živalih (opicah) so to z gotovostjo pokazali. Žival, ki so ji z nožem izmeti čelni možganli, je bebasta, in človek, iki mu je čelni oddelek 'možganov bo>lan ali ralzimehčan in porušen, je umiobden. Razmestitev duševnega delovanja na koilikoir toliko samostojna središča, ki sio pa med seboj iv zvezi in 'Stojijo pod vrhovno skupno Vlado (lakal'ilzaioija možganskih poslov), je velikega pomena. Pri raznih ljudeh so namreč ta središča in njih zveze kaj različno izobražena. Kakor si' med tisoči: ljudi niti dva obraza nista popolnoma enaka, tako se tudi možgani niti dveh človekov ne ujemajo popolnoma ne ipo vnanjem' in še manj po zamotanem notranjem ustroju. Od tod prihaja nepregledna raznovrstnost duševnih sposobnosti /in pa možnost posebne nadarjenosti za 'to ali ono duševno delo, alko je namreč to ali ono središče popolnejše izobraženo, bolj ali mianj vztrajno, prej ali 'kesneje dozorelo, bolj ali manj zanemarjeno ali gojeno, izipočito ali preveč utrujeno itd. Izborne oči še ne napravijo umetnika, slikarja; treba je, da se jim pridruži odličen spomin za oblike in barve itd. Ako se eno izmed središč popolnejše raizvije, druga pa nekoliko zaostanejo, potem je človek posebno nadarjen za dotično duševno delo, ne da bi ta nadarjenost bila označena s posebno1 težo možganov. Sposobnosti očetove iin materine prehajajo na potomce, pase v njih aili strinjajo in zatorej nuedsebojmo izpopolnjujejo in stopnjujejo, ali *pa si nasprotujejo, tako da le premoč z očetove ali materine strani stopiii v veljavo — izlkratka tista neskončna raznovrstnost duševnih sposobnosti se izohrazii, ki jo na 1'jpdeh vidimo dejanj siko. Tesno zvezo med možgani: in duševnostjo nam posebno zgovorno predočujejo vplivü možganskih strupov. Strupena snov deluje vidno na snov nnoižgamoiv — o tem' nas prepriča preiskava pod mikiroskqpom, eksperiment na živem orgamlizmu pa nam izpričuje, da deluje ista snov obenem na njegovega duha. Na značilen način n. pr. vzbuja opij ono poslovanje možganov, ki ga zovemo domišljija, na drugii način zopet deluje alkohol. Celo obratno moremo iz učinkov sklepati na kemijski struip, ki je premeni! poslo- vanje du'ha. Dosledna zloraba alkohola .pretvori pivcu iiz navade polagoma ves značaj, da je svoji prejšnji osebnosti kar neenak. Siva skorja velikih možganov je zgrajena, kakor smo že poprej omenili — iz 9.200 milijonov živčnih celic, ki jih' vejasti izrastki vežejo mnogotero med! seboj na vse strani tako, da nastane gosta mreža teih »vaz, za nas nepregledna. Zveze združujejo torišča vseli čutil in torišče gibanja med seboj in z asociativnim oddelkom možganov, ki ima spričo tega dejanjslko vrhovno vodstvo vsega živčnega sestava. Ako štejemo na vsako možgansko celico le 10 stikov z drugimi celicami, dobimo ogromno število 92.000 milijonov zvez, ki imajo skupaj brez dvojbe dolžino več tisoč kilometrov. Spričo teh velikanskih števil nam je vsekakor umljivejše dejstvo, da se porodi, oziroma biva v možganih izobraženega človeka neizmerno veliko število spominskih vtiskov iz neizmerne prirode in iz mnogolikega človeškega življenja, iz raznovrstnih iznanstev, umetnosti, olbrtov in drugih 'poklicev. Tudi nam je umljivo, da vslled vsestranskih stikov med možganskimi celicami ona misel pdbudi drogo in tretjo in še več v nepretrgani vrsti. Ako in. pr. izobražen Slovenec 'začuje ime »Preščren«, kolika nepregledna .vrsta misli se zbuidi v njem druga za drugo! Ako kdo, ki dolgo biva v tujini, dobi1 predse sliko svojega rojstnega kraja, kolika vrsta spominov mu stopi pred oči! V dulhu zagleda očeta, mater, brate in sestre, sosede, prijatelje, doživki njegove mladosti mu vzniknejo, spomini na nekdanje in sedanje socialne, kulturne in 'politične razmere v domovini se mar zbudijo itd. Vzemimo, da bom imel jutri ta ali1 ta opravdk, pa ne zaupam dovolj svojemu sipomi,nu. Za pomoč napravim voze] v vogal žepnega robca in obenem mislim na svojp jutrišnje opravilo. Pogled na voizel mi bo jutri a s odiral in v spomin poklical moj opravek. Ko zaslišimo prvo vrstico , znam e pesmi, takoj se pridružijo v našem duhu nastopne vrstice. Stik v pesmih je izborno ipomožno sredstvo za asociacijo vrstice 'k vrstici. Pravzaprav doživljamo vsi vsak dan, vsako uro asociacije misli in občutkov, ko uporabljamo svoj (duševni zaklad, ki je naložen v možganih. V živalskem življenju se vrši isto, seveda v skromnejšem merilu. V možganih lovskega psa že prve priprave 'gospodarja na lov asociirajo dogodke, ki še'e pridejo. iKonj mestnega prevoznika ne čaka gospodarjevega povelja, da naj voiz potegne; to stori že, ko zasliši, da je kdo sedel v voz in so se vratca voza zaprla itd. Marsikomu se ibo zdelo težko umljivo, da biva v možganih shranjeno .na malem prostoru neizmerno število spominskih zaznamkov, 'ki se nabirajo vse življenje, in vendar Vlada popohi red, in na razpolago so še starcu verni, živi spomini' iz do Žitkov mladih let. Preprosta primera nam pomore preko te navidezne težave. Fotografska plošča verno upodobi na malem prostoru neverjetno število podrobnosti velike krajinske podobe. iNa še main jem prostoru ,in vendar popolnoma pravilno se projicira v našem očesu ogromna pokrajina s premnogimi podrobnostmi, ki' jo zremo z vriha Triglava. Nalično se more nabrati v možgani ih ogromno število vtiskov, ki bivajo idrug polleg drugega nemoteno. Omenjena težava izvira ‘le od tod, ker nagibljemo na to, 'da si pred-■oču'jemo zgradbo snovi i:z molekul, dosti sirovejše, nego je v istini. Ves čas, dokler bdimo, vrvijo v nas asociacije in spajajo do-živke današnjega dne z včerajšnjimi, sedanjost z mitnolostjo, ter ustvarjajo v celoti old otroških let naprej do sedanjosti zavest naše osebnosti. 'Ko zvečer spričo utrujenosti nehajo asociacije, neha zavest in zaspimo. Vrvenje asociacij je to, kar imenuje starejša psihologija v zmislu navadnega življenja našo zavest. Svojega duševnega zaklada se zavedamo. Ali v tem trenotku se nam vrivata vprašanji: v kakšni oibliki je pač naložen ta zaklad v možganih? Znano nam je že, kako nastane odsevno ali refleksno gibanje. Igla zbode prst, zbodljaj podraži Čutni živec in pobudi v njem živčni tok. Ta tok prestopi v hrbtnem mozgu v živčno stanico; le-ta ipresmuje došlo silo in naredi iž nje pobudo, ki hiti zopet v obliki živčnega teka po gilbnem živcu do mišice; le-ta se skrči, brž' ko dojde gifbni tok, in tako odmakne roko od igle ter jo obvaruje daljnje škode. Ves ta dogodek se utegne odigrati brez naše zavesti, n. pr. med spanjem. Alko pa bdimo, se živčni tok v čutnem živcu ob vstopu v hrbtni mozeg razdeli in odhiti na dve strani v že imenovano živčno stanico hrbtnega mozga, pa tudi navzgor v hrbtnem mozgu po drugi živčni .niti, ki se končuje v eni izmed celile sive skorje velikih možganov. Ko živčni tok dojde v to .stanico, nastane v mj.i neka izprememba (menda kemijska) in le-te posledica je, da z:a>z n am o zbod. Ta zaznatek nam zveni neprijetno, bolestno; rečemo torej, da občutimo bolest. Obenem se tega čuta zavemo. Olbčut in zavest sta neogibno združena. Občut brez zavesti bi bil nekaj protislovnega. O o vor iti o zavednem občutu je pleonazem. Ko se zbod zaceli, se vzpostavi v Stanku zopet ravnotežje» in bolestni 'čut mine. Vendar pa bržkone zapusti ta dogodek v možganski Staniči, neko izprememibo, podobno kakor svetlobni žarki na občutljivi fotografski pllošČi zapustijo izpremembo, ki ostane; iž nje razvije potem fotograf sliko. Slično zapustijo zvočni valovi trajne vtiske na voščenem fonograJfovem valjiou. Izprememba, ki ostane v možganski' cel id, je podlaga spominu. Zatorej jo zovemo spominski zaznamek (engram). Navesti hočem nekaj dejstev, ki poleg drugih podpirajo domnevo, da ostajajo v možganih zaznamki občutov. Če n. pr. čitamo pozorno v knjigi in nas medtem kdo kaj1 vpraša, odgovorimo pogostoma s protivpraišanjem: Kaj si rekel? Pa preden je vprašavec iponovil svoje vprašanje, se zavemo zvoka in vsebine njegovih besed. — Drugi' zgfled! iNa cesti gremo mimo koga, ki ga poznamo. Pa če smo v misli zatopljeni', ga ne pozdravimo. Ko smo pa storili še nekaj1 korakov, oživi njegova podoba v nas, naknadno iga spoznamo in podravimo. — Tretji zgled! Medtem 'ko delamo svoje opravilo, bije ura v sobi, toda ker smo v mislih, ne štejemo. Brž ko je odbila ura, pa zaželimo vedeti, koliko je bila. In gllej, v duhu nam še enkrat zazvenijo udarci in naštejemo jih. Tako naknadno zavedanje olbčuta, potem ko je izvirni občut že minil, bi ne bilo možno, ako bi .v možganskih celicah ne nastala od prvega občuta neka izpremiemba, ki ostane v njih. To je tisto, kar smo domnevno nazvali spominski zaznamek. V kakšni obliki so ti zaznamki shranjeni v možganih, to nam ni znano. In ako ibo kedaj človeško oko izrlo ta gotovo silno drobna znamenja, bo enako iznenadeno, kakor je, 'ko vidi ina fonografskem valjca človeške besede in zvenečo glasbo vdolbeno v obliki predrobnih pičic in črtic. Tako drobni vtiski se morejo vdolbsti v snov, ki 'ni ne premehka, ne pretrdi. Fonografski valjec posluje le, ako je iz voska, ki ima primerno mehkobo. In res imajo tudi možgani rahlo mehko skupnost, ki jih izborno usposo-bljuje, da utegnejo sprejemati naj rahlejše vtiske. Ce 'se fonografski valjec zmehča, izginejo vanj začrtani sledovi. In ako se v bolezni zmehčajo možgani, zlasti njih siva skorja, izgine iz njih ves nabrani zaklad spominskih zaznamkov, dotični človek izgubi spomin. Možgani bi bili gotovo trpežnejši, ako *bi imeli čvrstejšo skupnost, ampak potem bi ne bili tako čudovito sprejemljivi za vtiske. Zatorej jim je dana nežna skupnost, pa za varstvo so odeti1 v trdno lolbanjo. Vrnimo se sedaj zopet k prejšnjemu razmišljevanju! Ako, recimo, otroka zbode igla v prst pozneje kedaj v drugič, se pridruži spominski zaznamek že ondi bivajočemu, pa spečemu zaznamku ter ga pobudi in oživi. To se javlja v tem, da ima otrok zavest, da ga je bila igla že poprej enkrat zlbodla. Na ta način so omenjeni zaznamki v istini podlaga našemu spominu. Jz njih si nabiramo i z k u š n j e. V možgani?! je seveda tuidi bolečina zapustila zaznamek, i n sicer je ta zaznamek menda spojen aili asocijiran s spominsko podobo igle po posebni živčni zvezi. Zatorej zbudi prihodnjič pogled na iglo takoj ne le spomin nanjo in na zbod, ki je ostal zaznamovan v možganih, nego tudi spomin na (bolečino. Otrok se zboji in zajoče, četudi ga igla sedaj ni Zbodla. Bolečina je opozorila otroka, da se je nekaj pripetilo, kar je škodljivo njegovemu organizmu. Ta slučaj, jasno kaže, da je bolečina človeku pozoren in skriben prijatelj. Tako je tuidi ob drugih prilikah. Premislimo le ta zgled, ki je nanj opozoril H. Dekker (1910). Bosonog Q'.ovek stopi na trn. Hipoma mu to naznani bolečina, da nogo umakne in trn izdere. To je možu koristno. Sicer bi bil šel dalje in si zadrl morda še več trnov v podplat, da bi mu bila vsa noga ranjena in poškodovana. Še več. Bolečina mu potem brani, da ne stopa na ranjeno nogo. iMir pa je v prvi vrsti potreiben, da se more rana zaceliti. Nadaljnja korist je ta, da se mož prihodnjič varuje, kadar stopa bosonog. Škoda ga je iz-modrila. Tako bolečina opozarja in svetuje, poučuje iin vzgaja. Prištevati jo moramo med uredbe, ki so človeku potrefbne in koristne v borbi za obstanek. Otrok, ki je dobil od matere jabolko v roko, prihodnjič spozna jabolko spričo spominskega zaznamka v možganih. Podobo jabolka mu sporoči oko, in jo dovede po vidovnem živcu v vidovno torišče, ki je, kar smo omenili poprej, v zatilnem oddelku možganov. Ko se tu strne občut z zaznamkom, ki ondi biva Še od prvega slučaja, je dana zavestna p r e d o č b a. Od vidovnega torišča vodi živčna zveza do gibnega torišča na temenu možganov in doseže ondi drugo možgansko stanico. Od te gre potem živčni tok do mišic v roki, ki se skrčijo in roka prime jabollko. Že prvikrat je namreč jabolko zapustilo v drugem od- delku možganov tudi1 še drug .zaznamek, da je namreč prijetnega vkusa. Vkusno središče v možganih je v zvezi z vidovnim okrožjem, in ko se je ponovil v vidovnem središču vtisielk ali dojem jabolka, se je zbudil po asociativni poti tudi spomin na prijetni vkus. Posledica temu je takojšnje pripravljanje onega gibanja, s katerim si otrok jabolko prilasti, ko ga prime z roko in dovede k ustom. Pripravljanje dejanja pa je tisto, kar smo vajeni imenovati po starejši psihologiji — voljo. Ajko je otrok poučen o tem, kaj je tuja last, se mu asociira tudi spomin na kazen, ki ga čaka, ako si jabolko prilasti. Izmed obeh nagibov ki sta: prijetno 'uživanje sedaj in nasledujoiča kazen, zmaga tisti, ki je močnejši. Istotako v odraslem človeku določi dejanje vselej tisti nagib, ki je v asociaciji spominskih predo-čeb najkreipkejši. Kateri je najkrepkejši, to pa odločujejo vzgoja, 'lastna izkušnja in podedovana ureditev v možganih. Idejno asociacijo, ki se vrši pred dejanjem, imenujemo p r e u d a r j a n j e. Tudi če jabolko ni pred očmi, vendar spominski zaznamek lehko obudi v možganih njegovo podobo: tedaj nastane predeč b a ali predstava o njem. Preprosta dva zgleda o igli in o jabolku sta nam pokazala celo vrsto temeljnih ali elementarnih pojavov duševnega poslovanja našega živčevja. Sedaj nam je umljivo, kako raznovrstni vtiski bogatijo spomin, kako nastajajo izkušnje itd. Poudarjati moram, da so domnevni spominski zaznamki snovne ali materialne premeimbe, ki ostanejo v možganskih sta-nicalh. Sčasoma sicer pobladijo spričo preosnavljanja, ki se vrši vedno v možganih, kakor v vseh drugih organih, in kedar naposled zaznamek za kakšno stvar izgine, je poz albi j en a. Snovna poškodba spominskih zaznamkov v možganih seveda poškoduje spomin sproti. Kdor se uči govoriti nov jezik, si izobrazuje v možganih nov oddelek in nalaga vanj spominske zaznamke besedišča tistega jezika, ki se ga uči. Zgodilo se pa je že, da ie kdo i zn en a dno ali' pa spričo Ikapi pozabil izmed jezikov, ki jih je prej znal govoriti, tega ali onega. Profesor Hinslhelwood (London 1902) pripoveduje o Francozu, ki je več let na Angleškem bil zasebni učitelj francoščine. Obenem se je priučil angleščini. Zadela ga je 'kap in mu razrušila v možganih sluhovno zalogo francoskega besedišča. Odtlej .je bilo moči ž njim govoriti le angleško. Potemtakem ima spomin vseskozi materialno podlago, pa ga vendar prištevamo med duševne pojave. Človek more bogatiti svoj spomin in tako izpopolnjevati svoje .znanje nekako do 40. leta svojega življenja. Dotlej- se možganske Staniče in njih asociativne zveze izpopolnjujejo z duševnim delom iin vežlbtanjem tako, kakoir delo in vežbainje krepi telovadcu mišice. Potem ostanejo možgani nekaj časa na višku svoje dozorelosti. Ob višji starosti pa peša spomin in ž njim ves intelekt. Miikroskopna preiskava možganov starih ljudi nas je poučila, kaj je povod tej neljubi izpremembi. Pokazal!o se je namreč, da so v takih možganih asociativne zveze in tudi celice sive skorje oslabele im znatno manj izobražene, ali izkratka, da oboje v starosti propada, kakor vsi drugi organi tudi. Očitna je torej zopet tesna zveza med snovjo možganov in njeno delavnostjo. Omenjena dejstva soglasno in prepričevalno podpirajo našo domnevo o bistvu spomina. O važnosti vežbanja z delom s ved oči tudi tale poizkus, ki ga je napravil neki veščak v fiziologiji možganov (Berger). Mlademu psu je takoj po rojstvu zavezal za več dni oči, da možganskp; stenice v vidovnem okrožju niso imele prilike dobivati vtiskov. In glej! ostale so neizobražene, brez izrastkov im medsebojnih zvez. Zatorej opravičeno sklepamo, da se iv naših možganih razvijejo nabolje živčne zveze, ki jih najpogosteje zaposlujemo. Veščaki so spoznali nekatera dejstva, ki pričajo, da predočbe o jabc'kii ali o kateremkoli predmetu ne ostanejo shranjene v vidovnem središču možganov, nego v posebnem oddelku poleg vidovnega okrožja. Predočbe vidbvmih, Isluhovnjiih, tipovnilh in druigib občutkov bivajo torej v možganih zase, in se zatorej lehko samostojno zbujevajo in na različen način med seboj spajajo vsled asociativnih zvez. To je pa tista pot, ki ustvarja najčudovitejše duševno delovanje, namreč mišljenj e, pa tudi pestro igro domiselnosti ali d o miši j,i v o s t i. Kedar združimo na primeren ali kakor pravimo na logičen način predočbe vseh vrst. vidovne, sluhovne, tipov,ne itd., takrat rečemo, da m i s 1 i m o. To opravilo imenujemo m i š -,1 j e n j e. Vidovne predočbe igrajo pri tem najobsežnejšo vlogo. Nazorni nauk, pouk v čitanju m 'pisanju, uporaba raznega orodja itd. — vse to ima za podlago vidovne predočbe; nje zbuja učenje v šoli in v praktičnem življenju v prvi vrsti. Toda 'kaj je logični način nn i š 1 j e m j a? Ako se v možganih križajo na vse strani zveze vseih poslujočimi središč tako na gosto, da dolžina teh zvez v malem prostoru lobanje meri v celoti več tisoč 'kilometrov — kako je pač oskrbljeno, da se ne vrstijo občuti in predočlbe brez vsakega reda, divje druga za drugo, nego v tisti pravilnosti in zakonitosti, ki jo imenujemo logičnost? Tudi na to vprašanje ne bo težko odgovoriti. Spomnimo se le, kako vzgoja razvija v otroku logično mišljenje. V tisočletjih kulturnega razvoja se je mišljenje vedno izpopolnjevalno na ta način, da so ljudje zamotavali napačne misli, napačne zalključke, napačne nagibe, napačne občute, sprejemali in pridržavali pa so tiste misli itd., ki so se ujemale z istino in vedle na pravo pot. Le take pravilne misli, nagibe in olbčute vceplja vzgoja otroku. Brž ko otrok zvrši kakšen stik misli, ki nasprotuje izkušnji, takoj mu vzgojitelj reče, da to ni prav. Nasprotno pa vzgojitelj vežba dosledno le pravil'ne stike misli in tako vzgoji logično mišljenje. — Neurejeno se vrstijo asociacije v sanjah. Podlaga uspešnemu pouku je vežbanje, večkratno ponavljanje. Kakor mišice postanejo krepkejše in spretnejše, ako jih vež-bamo, tako tudi živčne stanice ponovno delo krepča. Zatorej se utrdijo v njih spominski izaznamki bolj in Ibolj in stanice pošiljajo čvrstejše, uspešnejše nagibe drugim' stanicam in tudi poti, ki vodijo od stanice do stanice se bolj in bolj u g 1 a d i j o i n u s p o-sobijo. Tako ugilaja pravilna vzgoja med neštetimi zvezami možganskih torišč poti logičnega združevanja misli, poti nelogičnih asociacij' pa so bolj in bolj zapuščene in zatorej slabevajo in ginevajo tako, kakor gin e vajo mišice, ako jih zanemarjamo. Obenem se ob dobri vzgoji množi zakilad spominskih zaznamkov in bogati spomin neizmerno. Seveda se to vzgajanje in izpopolnjevanje možganov nadaljuje ves čas, dokler živimo in napredujemo. Poleg roditeljev, ki položijo vzgoji temelj, in poleg šole, ki vzgaja po premišljenem načrtu, je važen vzgojni činitelj dejanjsko življenje. Prav tako kakor logika mišljenja se je razvijala n r a vn o s t ali morala v dolgi dobi prosvetnega napredovanja. Nravnost je pogoj družbenemu življenju. Poleg egoizma, ki zasleduje edino le blaginjo poedinca, je moral vznikniti altruizem, ki ima pred očmi blaginjo družbe. 'Nravnost določa zahteve dražbe do poedinca in spravlja v slklad obe struji nagibov. Stari Babilonci so že tisoč 'let pred Mojzesom imeli na lončenih ploščah pisane zakone, ki so določili za tatvino smrtno kazen. Grki so nam zgled, kako so črtili išIkodlljLvo efialtstvo. Tako se že tisoče let iztrdbljajio s prepovedjo in kazmijo vsakršni Čini, ki so škodljivi človeški družbi ali protisocialni, gojijo se pa tisti čini, ki jo pospešujejo. Tako je vznikmif.o in se je ukoreninilo polagoma spoštovanje do imetja drugih, do zaslug drugih, do življenja drugih; tako je nastal pojem o časti, o ljubezni do roditeljev, do svojega naroda, do domovine, in enako drugi socialni nagibi. Vsak rod uživa plodove uredeb, ki so jih ustvarili prejšnji rodovi, in ima zato dolžnost dobre uredbe ohraniti ter jih pomnožene in zboljšane izročiti naslednjemu rodu. Tako je vzrastla morala vseskozi iz socialnosti» 'Pri učenju .nam prihaja neizmerno v prid neko svojstvo možganov, ki ga hočemo omeniti sedaj. Marsikatera opravila, ki se jih aičimo in naučimo s trudom in ob pozorni, zavedni volji, postanejo polagoma avtomatična in izvršujemo jih potem brez truda in celo nezavedno. Mal otrok izpočetka dostikrat prime v zrak mimo predmeta, ki 'ga hoče zagrabiti, polagoma šele se priuči z očmi presoditi pravo dalljavo predmeta; izpočetka se mora s trudom učiti hoje in se držati v ravnotežju. Dokaj časa mine, preden sodelujejo vse mišice tako, da je stoja in hoja sigurna. iKo otrok odraste, vrši vsa ta opravila »avtomatično«. — Preden je kdo izvežban igralec na gos lih ali na klavirju, se mora z vso pozornostjo učiti, da ve prav in ob pravem' času postavljati in prestavljati prste. Potem pa ko je izvežban, igra znano mu kompozicijo, če je treba, čisto »mehanično«, dočim bivajo njegove misli- kdo-vekod. Dirug zgled. (Kadar gremo opoldne ali zvečer vsak iz svojega urada ali iz šoile, ali delavnice znano pot domov, gremo »v misli zatopljeni« in kar nič ne pazimo na pot, pa vendar krenemo pravilno iz ulice v ulico, se izogibljemo ljudem in oviram, vstopimo naposled v pravo hišo, pridemo po stopnjicah v pravo nadstropje, in odpremo vrata svojega stanovanja — vse te mnogotere gibljaje zvršimo pravilno, čeprav brez vse zavednosti. Izpočetka je bilo pač treba s pozornostjo1 in neprekinjeno zavednostjo hoditi, ali' kmalu izločimo oboje, in vendar pridemo do smotra. Kdor piše spretno, napiše besedo kar brž in se ne zaveda mnogoterih drobnih gibov, ki jih morajo zvršiti v pravi vrsti mišice v iprstih in laktih. Z vso pozornostjo se je treba učiiti plavanja, vožnje na biciklju, raznih plesov itd. Z neumornostjo ponovljena vaja ima uspeli, da dedujejo živci in mišice bolj in bolj naglo in spretno. 'Kadar je pa stvar naučena, se vršijo vsi mnogoteri gibi, ki zahtevajo zelo spretno in točno sodelovanje raznoterih mišic in čutil kar »avtomatično«. S trudom se nauči' ljudskošolski učenec poštevanke, pozneje pa ib rez pomišljanja odgovori na vprašanje, koliko je 7X9 itd. Delo, ki se je opravljalo izpočetka z zavedno voljo, je postalo avtomatično. To pa nima več duševnega zn ač a j a, ker se vrši kakor odsevi (refleksi) nezavedno: s tem je stopilo v krog kemiizmov in mehanizmov, ki .sicer delujejo v organskem! telesu. Živčna središča za vse avtomatične gibe, ki sitno jih našteli, so v podaljšanem mozgu, v ganglijih na dnu ivelikih možganov in v malih možganih. Toda samostojno ne delujejo, nego šeile na pobudo, ki jim' prihaja od zavedno delujoče sive skorje velikih možganov. Brž ko pa so imenovana podrejena središča izvežbana in živčne poti, ki vodijo od njih do mišic, uglajene in utrjene, zadostuje prvi magilb in vsa vrsta nastopnih gibov se redno odigra, ne da bi bilo treba nadaljmega višjega vodstva. Vrhovno vodstvo, sedež razumnosti je potemtakem razbremenjeno, in more zopet za se napredovati v plemenitem stremljenju, da pridobi in množi posamezniku, družini, narodu, državi ali vesoljnemu človeštvu sredstva v bonbi za obstanek, ;ki življenje lajšajo in bogatijo s plemenito vsebino umetnosti in znanstev. Strmeti pa moramo, ko zapazimo, s kako' preprosto tehniško lestjo je priroda zasnovala to napredovanje. Nič drugega ni storila, nego nad refleksni mehanizem, ki ima središča svoje energije — .to so živčne stanice — v brihtnem mozgu in v dnu (ali deblu) velikih možganov, je zgradila še en talk mehanizem, ki ima svoja živčna središča porazmeščena v sivi skorji velikih možganov, in jie prvega podredila 'drugemu. Domnevati si moremo, kako se je to utegnilo zvršiti: površne živčne stanice prvotnega dna možganov so sprejela skromno vodstvo svojih tovarišic; to vodstvo so izvrševale polagoma Ibolj e in bolje, in se razmnožile na večje in večje število ter se razprostrle na boli in bolj prostrano površje; tako je priraste! možganom nov oddelek — veliki možgani. Poedine stopnje tega razvoja so utelešene še sedaj pred našimi očmi v napredujoči vrsti vretenčarjev (Edin-ger 1905). Naše razmotrivanje (stoječe na stališču angleške asociacijske psihologije) nam je odprlo pogled v tvo.rnico naših mi s 1 i. Jasno nam je sedaj spoznanje, da se v nji to vrši, 'kar je pred sto (leti slutil slavljeni pesnik in navdušeni prirodosloven Goe tih e, ko je izrekel v Faustu te-le besede: „Sicer je z misli tvornico vse kakor s kosom, ki tkalec ga tke, kjer en stop zgane tisoö natez, snovalnice s kraja teko do kraja, in eri mah snuje tisoč zvez. Goethe-Funtek. Najnovejše znanstvo je iproueilo neizmerno zamotani, čeprav priprosto zasnovani mehanizem možganov in bistvo njih tajno-stnega in veličastnega poslovanja. Razrešilo je vsaj v gljavni stvari veliko večtisočletno uganko. Odkar je Haller 1. 1753. zvršiil prve poizlkuse o poslovanju živcev, odkar je znamenit slovanski učenjak, Ceh J. Purlky ne prvi obrazložil 1. 1837., da so možgani zgrajeni iz živčnih stanic in živčnih vlaken (nitij), in odkar je Broca 1. 1861. spoznal besedotvorno torišče — je billa dana trdina podlaga za nadaljnje naglo napredovanje, ki se je zvršilo s čvrstimi koraki. Če se je znanstvu posrečilo v zadnjih desetletjih najti kraj, kjer se porodi misel, in kraj, kjer se misel preobrazi v besedo, moramo priznati, da so to veličastni uspehi. 2 njimi je za vedno odpravljen nazor, da so »srce in obisti« sedež človeškega duha; takisto je ustavljeno večstoletno iskanje »sedeža duše« v možganih, to je točke, kjer baje stopa transcendentna duševna »misleča snov« v stik s snovjo možganov (Descartes); z njimi je skončana doba izključno spekulativne psihologije, ki smatra abstrakcije: volja, domišljija, pozornost itd. za objektivno dane enote, in ustanovlljena je nova -fiziološka psih o 1 o-g i j a (Wun'dt, Eiblbinghaus, Ziehen, Verworn, Jod! itd.), ki prinaša povsem nove nazore v vzgojo, moralo, logiko, pravoslovje, zdravljenje umobolnilh itd. in sploth v umevanje bistva 'človeškega ter isto spravlja v sklad z veliko, plodovito idejo o razvoju. S ponosom se zavedamo teh uspehov, ki oznanjajo zmago osvobojenega, napredujočega duha človeškega. Toda že čutimo, da se Faustova narav zbuja v nas, in druga še bolj skrivnostna uganka nam sedaj vstaja pred očmi: kako je pač možno, da snov možganov deluje duševno, in se v nji strinjata dve toliki nasprotji, kakor sta telesnost ali snovnost in duševnost? Kako more snov biti nositeljiica zavednega mišljenja, željen ja in čutenja? Kako je možno, da živec nosi do .mišice našo volijo? Dotekniti se hočemo še teh vprašanj- in približati se njih rešitvi (kolikor je možno. Vprašanje je pravzaprav še širše, zakaj sorodni problemi so: kako je to, da ima magnet magnetno silo; da moremo v steklu zbuditi električno silo, da ima vodena para ogromno mehanično silo, ki premakne težko lokomotivo in velikansko parno ladjo; kako je to, da ima zem'lja privlačno silo, da vsak nepodprti predmet sledi tej sili' in pade proti zemlji?! Korenita rešitev tega gordijskega vozla veli: nadziranje, da sta telo in sila, ki je v njem, materija in energija dvoje, je sicer starodavna in izvira še iz naivne otroške dobe človeštva. Novodobno, zrelejše naziranje pa nikjer ne vidi dvojnosti (dualizma), vsa priroda je enotna, vseskozi bivajo v roji le sorodne sile (energije), materijalnosti v navadnem zmislu ni. Le ozrimo se okoli sebe in prepričamo se o tem. Ako zadene moja roka ob mizo, začuti upor; to je oblika energije, ki v meni vzbudi poseben občutek. Če oko vidi zid, čuti energijo svetlobnega gibanja, alko uho sliši glasove, občuti zvočno gibanje — torej zopet le nelko obliko energije. Ako proučim vso prirodo, najdem izključno le pojave enengije, prav tako kakor v svoji duševnosti. Naša čutila nam naznanjajo edino le razne Oblike energije, iki v nas povzročajo öböute, nikjer ne tistega, kar otroško naziranje smatra za sinov, različno od energije. Le iz praktičnih vzrokov se poslužujemo diualistnega na-zi-ranja, ker je nanje prikrojena govorica vseh narodov. Druge terminologije razen duallistne nimamo. 'Saj govorimo tudi o solnč-nem vzhodu in zalhodu, čeprav vemo, da solnce ne prihaja in ne odhaja tako, kakor kaže videz, ki je bil povod temu starodavnemu nazivanju. Zatorej tudi pravimo: energija in isnov, duševnost in telesnost sta v bistvu eno in isto, sta si vzporedna pojava (psihofizična vzporednost). Dandanes imamo lehko priliko, prepričati se, kako se mehanična energija padajoče vode dä preobraziti v energijo elektrike, in ta ali v jasno svetlobo, ki razsvetljuje mestne .ulice, ali pa v toplotno, aJi v kemijsko, ali pa zopet v mehanično energijo, ki goni obrtniku motorje. iPreobraževanje enengije je neutajljiva istina in velja enako v kraljestvu nežive in v kraljestvu žive prirode. Ta spoznatev naim dovoljuje, da zasledujemo pot, po kateri se energije nežive snovi preobrazujejo v energije žive snovi in v tej dvignejo do oblike duševne energije. Rastlina srka v se mrtvo snov iz tal, in si jo priliči —oživi jo. Rastlina služi živali' za Tirano. V živalskem truplu se kemijska sestava iste snovi dvigne zopet za stopnjo višje, ko se preobrazi v kri in meso. Mesna in rastlinska hrana pa, ki jo zavžije človek, se preosnuje Ln povzdigne v njegovih prebavilih še dalje, ter potem pomaga graditi mišice in možgane — v možganih pa misli in čuti! Kemijske in mehanične energije hrane so se preobrazile v duševno energijo. To stopnjevanje nam bo umljivejše, ako pomislimo to4e: Iz zemlje 'jemljejo rudarji neznatno rudo; v toipilniei priteče iž nje kovina; iz kosa kovine napravijo tehniki 'kolesa, navore, vzmeti itd. ter jih sestavijo primerno. Pred seboj' imamo seda} čudovit mehanizem : recimo uro, ki je sposobna, da nam meri in kaže čas. Iste sile, ki so spale že v neznatni' rudi, dehvjejo sedaj v mnogo-liko sestavljenem mehanizmu, nobene d,ruge. Mehanizem ure nam rabi k temu, da meri abstraktnost, ki io imenujemo čas. Take sposobnosti bi nihče ne pričakoval tedaj, ko je vsa sinov ure bila še kepa neznatne sirove rude. Prav tako je druga snov, ako je iž nje narejen neizmerno čudovito sestavljeni mehanizem možganov, sposobna, da proizvaja energije, ki so v njeni prvotni sirovi obliki le spale. V kosu železne rude ne zasledimo magnetne sile. Ako pa okoli kosa železa kroži električni tok, vzdrami v njem magnet-nost, ki ga usposablja za presentljive pojave. Tudi čudovita snov možganov deluje le, ako je razstavljena v stanice in njih zveze iin ako kroži v nje} otbilen tok tople krvi. Le ob takih pogojih delujejo tudi drugi organi. O teh pa vemo, da se vršijo v njih kemijske preosnove, in iz tega sklepamo, da so tudi v možganih in živcih kemijske preosnove vir duševnega delovanja. Dokler omogočuje topli tok krvi kemijske preosnove, dotlej morejo možgani poslovati ter proizvajati tisto vrvenje asociacij, ki ga zovemo zavestno mišljenje in pa čutenje in hotenje. O tem nas prepričuje še posebno poizkus, ki ga je imel priliko napraviti italijanski veščak Moss o v Turinu, Pri njem se je bil oglasil mož, Bertini po imenu. Imel je lobanjo na čelu prebito, tako, da ie bil razgaljen precejšnji del čelnih možganov. Zdravnik M o s s o je poralbil priliko in je napravil tale poizkus. Stisnil je bolniku v vratu obe žili, ki dovajata kri v čelne možgane. V tem trenotku je nehalo utripanje žil v vidnem idielu možganov. Med tem je seveda srce utripallo dalje. Bertiniju pa je takoj minila zavest; to se ipravi, čelni možgani so nehali poslovati. Brž ko pa je Mosso zopet odprl krvotok, in je priplula kri. v možgane, se je Bertiniju zavest vrnila. Bertiui je zagotavljal, da imu poizkus ne povzroča neprijetnosti in se ni upiral ponavljanju. Ti poizkusi so jasno izpričali, da je tista velika življenjska uganka, ki jo imenujemo zavest, proizvod možganov; pa le, dokler se v njih vršijo s posredovanjem krvi kemijske preosnove, kakor se vršijo v drugih organih ‘človeškega telesa. — 'če neprijeten dogodek človeka iznenadno močno prestraši, hipoma odteče kri iiz možganov, njihovo poslovanje mahoma neha, nezavest nastopi, mišice vsega trupi'a popustijo, ker izostane vpliv živcev nanje — 'človek se zgrudi v omedlevici in je kakor mrtev, dokler se ne povrne pravilni obtok krvi'. [Kemijske preosnove so možganom vir duševne energije, kakor je kemijska preosnova gorečega premoga v kotlu lokomotive vir njene mehanične sile. Kako lokomotiva uporablja kemijsko energijo gorečega premoga, znajo tehniki natanko zra-čunati. Pokaže se, da lokomotiva da toliko1 energije (mehanične in toplotne) od sebe, kolikor je ima ;v njenem kotlu zgoreli' premog. Prejemek in izdatek energije sta si popolnoma enaka, človeški organizem dolbiva energijo od zavžite hrane in jo uporabi, to je, izda iza svoje življenske pojave. iRačun izkazuje tudi tu, da se izdatek popolnoma krije s prejemkom (Atwater, Stoff- und Kraftwechsel im menschlichen Körper, 1904). Račun ine pokaže nobenega preostanka, ki ibi izvirali iz kake posebne možganske energije, ki Ibi stala zunaj kemijskih, mehaničnih in toplotnih pojavov. Dokler morejo zdravi možgani črpati delovno silo iz obtoka tople 'krvi, dotlej vodijo in ustvarjajo neizmerno mnogoliko vrvenje našega zaznavanja in čutenja, mišljenja in drugega delovanja. Kadar pa jim smrt pretrga ipogoje poslovanja (alko se n. pr. ustavi srce), nehajo obenem njih duševni pojavi. To pa, kar so možgani ustvarili, dokler je življenje valovalo, v njih dobrega in koristnega, bodisi v najtesnejšem krogu družine, prijateljev in znancev, bodi si v širšem' ali celo najširšem javnem delovanju na socialnem, znanstvenem alli umetniškem polju — to n e umrje, nego živi dalje, prehaja (četudi neopaženo) od ust do ust, od roda do roda, izpodbuja in krepi, mtnoži veselje, lajša gorje, plodi iti plemeniti najvišji smoter človeškega stremljenja, to je kulturno napredovanje — izkratka: vse, kar so živi možgani ustvarili dobrega, živi blaženo večno življenje! V tej obliki je že tudi Prešeren občutil pojem- o neumrljivosti, ko je napisal za nagrobni kamen svojemu prijatelju Ko r yna »Zarjo« z naslednjo viogo: »Veleslavno ic. kr. deželno predseldništvo! Ponižno podpisani od 1. nov. 1838 od visoke dež. vlade potrjeni založnik izza maja prejšnjega'leta tukaj izhajajočega časopisa .Carniolia’ je prosil že v 'decembru 1838 skupno z urednikom imenovanega časopisa veleslavno dež. vlado, da bi mu dovolila izdajati samo kranjski časopis ,Sora’ (Sarja), nameravan prvotno v načrtu kranjskega političnega ljudskega časnika kot priloga, potem ko se je urednik Carniolie zaradi nepričakovanih zaprek izdaji1 imenovanega političnega časnika v isti prošnji v 'decembru p. 1. odpovedal. Ker pa prositelj doslej ni prejel v tem oziru mikake naj-milostivejše rešitve, ta časopis pa je bil naročnikom Carniolie že obljubljen, in bi 'poslednji časopis s teim pridobil mno'go naročnikov, ker se morajo ulkreniti nadalje mnoge predpriprave, da bi mogel list s koncem aprila1) redno izhajati: prositelj najponižneje prosi, da bi mu blagovolilo veleslavno c. kr. deželno predsed-ništvo najmilostiveje dati dovoljenje za izdajo tega časopisa Sora (Sarja), ker se ne da pričakovati, da bi se na najvišjem mestu prepovedala dovolitev tega čisto literarnega lista, namenjenega izobrazbi in izpopolnitvi deželnega jezika. V Ljubljani, dne 14. febr. 1839. Jos. Blasnik, tiskar.« To Blasnikovo prošnjo je gulberner Schmidburg prav toplo Priporočeno poslal Sedlnitzkemu dne 17. febr. 1839 z vlogo štev. 355 pz., v kateri je slklica'l na svoje prvo poročilo z dne 15. dec. 1838 -štev. 29177 in nadaljeval: »Omenjena priloga bo obsegala samo literarne sestavke, in ker si obeta založnik od tega več naročnikov na časopis Carniolia, zato mu je skorajšnja objava izdaje omenjene priloge važna, iker bi mu vsaka zakesnitev po njegovem mnenju prinesla škodo.« Tako je romala iz Ljubljane vloga za vlogo na Dunaj in po-ninoževala slklade aktov v najvišjem cenzurnem uradu. Medtem je v Ljubljani nastal pravni spor med založnikom Carniolie ‘) O tem je pisal tudi graški akademik Davorin Terstenjak Cafa dne 9. marca 1839 : „S mescom svibnjem (may) nakani [Blasnik] izdavat jedan slovstveni slovenski časopis, kojeg učredničtvo g. dr. Prešerinu izručl...“ (Prim. ZMS, II. 220.) — Z nameravanim Prešernovim uredništvom se mora tudi razlagati okoliščina, da Kordeš te Blasnikove prošnje ni več sopodpisal. Blasnikom in izdajateljem Ljubljančanke IKleinmayrom. Za rešitev tega spora je potreboval Sdhmildlburg vlogo, ki je 'bil ž njo dovolil Blasniku Carniolio. Ker je bil 'po'zneje to vlogo z dotičnimi poročili poslal Sedlnitzkemu in mu ta še ničesar ni bil vrnil, je sedaj prosil, naj; bi mu Sedlnitzky 'začasno vposlal opravilni štev. 3930 in 3116 v svrho rešitve tega spora. (Vloga z dne 24. marca 1839, štev. 10172.) A pretekli' so še štirje meseci, preden je zapisal Sedlni'tziky na ta gubernerjev akt: »S pismom baronu Sdhmid-burgu z dne 31. jul. 1839 rešeno.« Ti štirje meseci zavlačevanja so delali zlasti BLasniku preglavico. Mislil je zagotovo, da Ibo mogel izdati »Zoro« s koncem aprila, ozir. z začetlkom maja. Prišel je april, a o rešitvi z Dunaja še ni bilo dulha ne sluha. Zato se je obrnil dne 3. apr. s prošnjo naravnost na »visoki, veleslavni e. kr. najvišji policijski in cenzurni dvorni urald«. Pisal je: »Ponižno podpisani je po pogodbi z izdajateljem in urednikom tukaj izza maja p. 1. izhajajočega časopisa: Car n ,i o 1 a, gospodom Leopoldom K o r d e š e m, prevzel s 1. nov. 1838 založbo imenovanega časopisa v last. Ker pa je prosil omenjeni' urednik v preteklem poletju tukajšnjo veleslavno dež. vlado, da bi mu izposlovala dovoljenje, izdajati političen časnik s prilogo: .Sora’ v kranjskem jeziku, a se je v decembru 1838 z zvezi z menoj’ odpove dal izdaje političnega časnilka in je tukajšnjo visoko dež. vlad'o ponižno prosil, da bi mu dovolila samo izdajo kranjskega, .čisto literarnega lista: ,S o r a’ kot priloge k časopisu Carniolia, se razume, da je prevzel ponižno podpisani v svrho povzdige nemškega časopisa s to prilogo v deželnem jeziku tudi zalogo in izdajo časopisa ,S o r a’. Ker pa se je od strani prijateljev slovanskega slovstva po izidu tega lista že pogosto popraševalo, ker bi služilo to podjetje v boljše razširjenje njegovega časopisa: Carniolia in bi se v slovanskim časopisom Soro izvršilo zlasti polagano združenje sorodnih in sosednjih Slovanov v pismu in besedi, zato ponižno podpisani prosi: visoki, veleslavni e. kr. najvišjii cenzurni dvorni urad naj blagovoli naklonjeno dovoliti izdajo imenovanega Ikranj-skega časopisa ,S o r a’ z ozirom na okoliščino, da se je obrnil prosite'lj v tem oziru že dvakrat brezuspešno na tukajšnjo veleslavno dež. vlado in da bi se moralo pred izidom takega lista še marsikaj naročiti in oskrbeti. Obenem si ponižno usoja ponovno poklicati v visolko-naklonjen spomin od urednika v pretelkli jeseni stavljeno prošnjo, da bi smel naznaniti časopis Car ni olio tudi v dunajskih listih, ter si izproša oni prošnji 'priloženi dovolilni dekret; tukajšnjega gubernija v svoje roke nazaj: V Ljubljani, dne 3. aprila 1839. Jos. Blasnig, tiskar in založnik časopisa Carmiolia.«' f. (//. ?'' . . Po vseih teh in takih prošnjah in korakih je prijel končno dne 31. jiul. 1839 sam Sed'lnitzlky za pero in koncipiral »Pismo na Njegovo c. kr. ilirskega gospoda deželnega dubernerja, barona Schmidburga ekscelenco v Ljubljani«. Po uvodni rekapitulaciji - • izvaja policijski grof v tem pismu naslednje: Ker se morajo glasom vsebine tukajšnje okrožnice z dne 24. maja 1802 predložiti vse v provincah c. 'kr. avstr, monarhije vložene prošnje za dovoljenje izdaj nanovo izhajajočih časnikov in žurnalov tukajšnji odločitvi, je omenjeni gubernij prestopil meje svojega delokroga, s tem da je dovolil izdajo Carniolie K o r -dešu, ne da (bi poiskal tukajšnjega dovoljenja. Ker K or deš vostatem, kakor posnemam iz drugih zanesljivih podatkov, uredništvu menda ni v oni meri kos, kakor zahtevajo najivišji predpisi od odgovornega urednika periodičnega lista, so bili vsekakor dani pomisleki, ki bi tuuradno ne bili priporočali brezpogojnega priznanja njegove osebe kot odgovornega urednika imenovanega časopisa. Mnenje tukašnjega cenzorja o 53 številkah Carniolie, poslanih mi po Vaši Ekscelenci, tudi popolnoma opravičuje zgoraj izraženi dvom o popolni sposobnosti Kordeša za odgovornega urednika tega lista; saj vsebuje že kar v 1. štev. prvi sonet »An Camiolias Gönner’, govoreč o neki sovražni sili, ki je morala osramočena po dl e č i — zloben napad zoper otežkočeno mu dovoljenje izdaje časopisa, medtem ko se nahaja v povesti ,Der Stiefel’ v štev. 8—11 na str. 34 svobodnjaška deklamacija o poljski samostojnosti, ki kaže četo povest kot manj sposobno za vzprejem v oni časopis. Če se mora torej takoj pri dovolitvi1 tefti sestavkov očitati v Prvi vrsti dotičnemu cenzorju nepazljivost, kaže njih vzprejem, da Kordeš ni pokazal pri urejevanju lista one prevdarnosti, korektne 'tendence in obzirnosti do avstrijskih državnih zakonov, ki jih neodpustno zahtevajo najvišji predpisi za urednike žurnalov in časopisov. Ker pa se mu je .med' tem že dalo dovoljenje za izdajanje imenovanega časopisa, hočem to pot pustiti .iz oči v tem slučaju se dogodivši neupoštevanje gori imenovanega tukajšnjega navodila z dne 24. maja 1802 in dovoliti objavo Carniolie v tukajšnjih časnikih pod1 tem pogojem, ako se bo Kordeš prizadeval urejevati ta list na korektnejši m v vsakem oziru neoporekijivi način, in ako se bo cenzura vseh za ta časopis določenih sestavkov oskrbovala s potrebno strogostjo, natančnostjo in preudarnostjo. Ako bi Kordeš ne izpolnjeval pravkar imenovani pogoj in s tem dokazal, da še vedno niima sposobnosti za podeljeno mu podjetje, bi si moral le sebi samemu pripisati, ako bi se mu odvzela tozadevna pravica. V zmislu predstoječiih izvajanj prosim Vašo Ekscelenco, da reši 'tu z ostalimi obravnavnimi akti s hvaležnostjo vrnjeno prošnjo Leopolda’ Kordeša in obenem blagovoli dati tamkajšnjemu cenzorju primerno navodilo. Z odličnim spoštovanjem imam čast itd Sedlnitzky. Na Dunaju, dne 31. julijia 1839.« Istega dne je poslal Sedlnitzky c. k. osrednjemu knjižnemu revizijskemu uradu odlok, naj se did dunajskemu knjigarju Teudlerju dovoljenje za anonsiramje Carniolie v dunajskem uradnem listu. To je bilo vse. Na prošnjo, tikajočo se slovenske literarne priloge h Camiolii, »Zore«, se Sedlnitzky niti malo ni oziral; prešel je preko nje na dnevni red, ne omenivši je niti z besedico. A neutrudni Blasnik ni miroval. 'Prosil je zopet dne 2. marca ljublj. gubernij, da bi mu izposloval »Zoro«, in ta je dne 9. marca 1840 Blasnikovo prošnjo priporočeno poslal na Dunaj1. Potem je Blasnik izpremenil svoj načrt. Opustil je misel na literarno prilogo in sprožil preko kranjske delegacije notranjeavstrijskega društva za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti predlog, naj bi se Camiolii prilagal slovenski' tehničen list, ki' bi razširjal med preprostim ljudstvom občnopotrebno znanje. Imenovano društvo, čiigar ustanovitelj je bil nadvojvoda Ivan, je prošnjo podpiralo, Sedlnitzky je stopil v dogovore, dopisi in akti so se začeli izmenjavati, in končno so se — post tot discrimina rerum — porodile »Novice«. A Kordeš, čigar neodjemna zasluga ostane, dla je v teh letih prvi započel akcijo za slovenski list, se že davno več ni imenoval v teh pogajanjih. Celo Carniolio, ki1 jo je bil kot svoj list ustanovil in potem prodal Blasniku, je urejeval Kordeš samo do konca aprila 1840. S 1. majem 1840 je pričel urejevati njen tretji' letnik Hermann von Hermannsthal. 'Koliko časa je bival Kordeš po izstopu iz uredništva B'!ias-nikovega lista še v Ljubljani, mi ni znano. Krenil je najbrž kmalu v Gradec, kjer je menda nameraval ustanoviti nemški literaren list. Z istim načrtom v glavi ga najdemo prihodnje leto na Dunaju v jako kočljivih' razmerah. Prišel je v denarne zadrege, kar mu je nakopalo tožbo in pozneje naslednjo denuncia-cijo e. kr. policijskega glavnega ravnateljstva na Sedllnitzikega: »Veleslavni c. kr. najvišji polic. in denzurni dvorni urad! Meld Leopoldom Kordeš e m, baje bivšim časnikarskim urednikom iz Ljubljane, 30 let starim, katoličanom, oženjenim, stanujočim z ženo v gostilni »zur Ente« v mestu štev. 822 in med posestnikom te gostilne Janezom Königom se je dosegla pri okrajnem ravnateljstvu Kärntnerviertel glede poslednjega tirjatve per 48 gld. za povižito jed in pijačo poravnava, nakar je Leopold Kordeš od tu odpotoval, baje v Gradec. Ker se je Kordeš pri tej Priliki sploh s svojimi literarnimi podjetji jako bahal in med drugim; tudi rekel, da je dobi'! dovoljenje za izdajo žurnala v Gradcu Pod naslovom »Der Freimütih-ige«, bi ne utegnila biti z ozirom na podeljeno ali šele zaprošeno dovoljenje med imenovano obravnavo komstatirana okoliščina brez pomena, da se je Kordeš izkazal kot človek brez sredstev, ki za podobna podjetja ne more v vsakem oziru jamčiti. Iz tega vzroka smatram za svojo dolžnost, da o tem vitkemu dvornemu uradu ponižno javim. Na Dunaju, dne 26. avg. 1841. V odsotnosti gospoda dvornega svetnika Dumbadher.« V spomladi prihodnjega leta se je pojavil* Kordeš zopet na Dunaju, nabirajoč baje naročnike za neko literarno podjetje. Pri tako izborno organiziranem1 policijskem aparatu, kakor ga je ifnel takrat na razpolago Sedlnitzky, se razume, da to njegovo Početje ni ostalo dolgo prikrito predsedniku najvišjega cenzurnega urada. Dne 19. sept. 1842 je pos'ial Sedlnitzky dunajskemu Polic, ravnateljstvu naslednji dekret: »Isti Leopold Kordeš, ^ je dal c. kr. polic, glavni direkciji povod k njenemu poročilu 2 dne 26. avg. lanskega leta, se menda glasom došlega mi naznanila sedaj zopet klati brez posla po tukajšnjem trgu, ali se je vsaj Pred kratkim nahajal in sam nabiral naročnike za neko baje od niega započeto literarno podjetje, pobirajoč pod različnimi pretvezami denarne prispevke. Ker je Kordel popustil pred njegovim uredništvom v Ljubljani izhajajoči časopis »Carniolia« in 'ga izročil drugim1 rokam in ker ni bil doslej pooblaščen za nobeno novo podobno literarno podjetje, Vam nalagam dolžnost, da ga vprašate o namenu njegovega tukajšnjega bivanja, obenem pa iizvršite natančne poizvedbe o njegovem vedenju in o vprašanjih, ali -res nabira naročnike in denarne prispevke na tukajšnjem trgu in v kakšen namen, potem pa sporočile meni na znanje tozadevni rezultat z Vašim mnenjem, kako naj bi se nadalje ravnalo ž njim. Na Dunaju, dne 19. sept. 1842. Sedlnitzky.« Policijski ravnatelj je Kordeša zaslišal in nato 22. nov. Sedlnitzkemu sporočil, da je kranjski literat na Dunaju brez opravila in sredstev, da pa pričakuje iz Ljubljane potnega lista za potovanje v Draždane. 'Sedlnitzky je to poročita vzel na znanje in odpisal glav. polic, ravnateljstvu dne 30. nov. 1842: «Sprejemajoč vsebino Vašega poročila z dne 22. t. m. o Leopoldu Kordeš u, prišedšem iz Ljubljane in bivajočem tu brez opravka in sredstev, na znanje, Vam naročam, da se skrbno držite za tukajšnje bivanje določenega mu kratkega rolka in mu ga ne podaljšate; ako ne pride pri domači oblasti zaprošeni potni list v Draždane, odpravite Kordeša v njegovo domovino in mi ob svojem času naznanite uspeh tozadevnih uradnih korakov.« A Kordeš je ostal še ves mesec december na Dunaju. Revež na svoje stroške niti odpotovati ni mogel. Končno je sklenil Sedlnitzky, da ga pošlje nekakim ddgonskim potom, a «a pokritje stroškov tega odigona je prosil podpore — samega cesarja v naslednjem »najvišjem prezidialnem predlogu«, v katerem je tudi natanko popisati življenje predmarčnega kranjskega literata na Dunaju: »Vaše Veličanstvo! Na najvišje naročilo, oporočeno mi kratkim potom, si usojam pokorno predložiti naslednje podatke o razmerah sedal tukaj bivajočega literata Leopolda Kordeša. Leopold Kordeš, 32 let star, rojen v Kamni gorici v ljubljanskem okrožju vojvodine Kranjske, tja tuidi pristojen, katoličan, oženjen in oče enega v oskrbi' nekega Kordeševega sorodnika v Ljubljani se nahajajočega otroka, jie dovršil filozofske študije in potem služil 6 let kot nadtopničar pri c. kr. artileriji. Po svojem izstopu iz c. kr. vojske se je pečal z neznatnimi literarnimi deli in je dobil 1. 1837. od c. kr. ilirskega gubernija dovoljenje za izda-janej beletrističnega časopisa pod naslovom »Carniolia«, ki ga je izdajal v Ljubljani, počenši od 1. 1838, a ga kmalu zaradi premajhnega naročanja ustavil. . V juliju 1841 je prišel na Dunaj, da bi dobil službo, kar pa se mu ni posrečilo, vsled česar je takrat zopet odpotoval v svojo domovino. V marcu letošnjega leta }e prišel vnovič na Dunaj, da bi ponovil svoje poizkuse zaradi službe, ki jo je iskal slasti v uredništvih časnikov dn žurnalov; a tudi sedaj je 'bilo njegovo Prizadevanje brez uspeha, ker je tukajšnji trg že prenapolnjen z individui, posvečujočimi se takšnemu opravilu. Dasiravno je našel Kordeš za časa svojega bivanja na Dunaju nekaj malega zaslužka s prepisovanjem, vendar niso ti, vrhutega še negotovi Prejemki niti daleko zadostovali, da ibi preživi! sebe in svojo ženo na tukajšnjem trgu, in zato je začel nadlegovati ne samo visoko in najvišjo gospodo, ampak tudi mnoge stranke, posebno gledališke ravnatelje m druge gledališke inldividue, s svojimi prošnjami za podpore, ki so se mu baje od več strani tudi dovoljevale. Ko sem zvedel o tem brezciljnem tavanju Leopolda Kordeša na tukajšnjem tngu, sem naročil c. kr. polic, glavnemu ravnateljstvu, naj z ozirom nanj zadevno njegovih živ1! jenski h sredstev in namena njegovega tukajšnjega bivanja po predpisih postopa in rezultat naznani meni. C. kr. polic, glavno ravnateljstvo je oddalo tukaj najiponižneje Priloženo poročilo, glasom katerega se potrjuje brezsredstvenost in brezposlenost Leopolda Kordeša na tukajšnjem trgu, vsled česar je isto ravnateljstvo predlagalo, da se naj Kordeš po dovoljenem mu kratkem .roku od tukaj odstrani in da se mu naj ukaže, vrniti se v domovino. Ta predlog je dobil tukajšnje potrdilo tem bolj, ker Leopold Kord e š, navzlic svojemu cd marca 1. 1. do sedaj trajajočemu tukajšnjemu bivanju ni mogel dobiti nobenega stalnega opravila, vsled česar je pri ljudeh, dajajočih mu hrano in stanovanje, padal v vedno večje dolgove in tako pretil, da pride popolnoma tukajšnjemu trgu na glavo. Najmilostljivejši gospod! Z ozirom na zgoraj obrazložene okoliščine utegne Vaše Veličanstvo blagovoljno potrditi po c. kr. Poliic. glavnemu ravnateljstvu zaukazano odstranitev Leopolda Kordeša v njegovo domovino in se v ta namen, da nastopi to P°t> v Vaši najvišji neomejeni milosti odločiti, podeliti mu milo-ščinjski dar v zneslku 40 ali 50 gld. pod tem pogojem, da se nemu- B. Vošnjak: Zbirka zakona potrebnih u javnom životu u Istri. doma odpravi na povratno pot v domovino, nakar se bo njieg>ovo odipotovayje nadzorovalo. Na Dunaju, (dne 29. dec. 1842. Sedlnitzky.« Kordeševo ime nato izgine iz policijskih aktov. Pod takimi pogoji je torej najbrž odpotoval z Dunaja 'kranjski literat v januarju 1843, ravno ko so začele v Ljulbljanii izhajati »Kmetijske in rokodelske Novice«, list, za katerega je toil dal prvo idejo in storil prve korake on sam. (Konec priti.) Pregledi in referati. Država in družba. Pravo in uprava. Zbirka zakona potrebnih u javnom životu u Istri i druguda. Preveo i priredio Dr. Ivan Zuccon, prisjednik zemaljskog odbora. Knjiga prva. Pula 1911. Krmpotič, str. 207. Primorsko javno življenje bi mogli imenovati šolo najožje vzajemnosti med Hrvati in Slovenci. Nikjer drugodi niso Hrvati in Slovenci v tej meri navezani drug na drugega ko tu ob Adriji. Slovenski sodnik sodi Hrvate, hrvatski Slovence. Cim bolj se bo razvijal v Primorju slovanski živelj — razvojna črta gre ob Adriji navzgor — tem ožji postanejo socialni (družabni in gospodarski) stiki med obema vejama istega jugoslovanskega naroda, tem bolj morajo pa tudi izginiti vsa ona nesporazumljenja, ki so predvsem osebnega izvira in znak današnjih še malih razmer. Kdo ve, ali ne bo ravno v Primorju padla odločitev, kako stališče imajo zavzeti Slovenci nasproti srbo - hr-vatstvu. Morebiti se bo ravno v primorskih kontorjih, bankah in pisarnah razvil oni slovenski-hrvatski „slang“, ki pomeni prehod k enotnemu književnemu jeziku. Vse to je godba bodočnosti, pa morda najbližje bodočnosti. Iz Primorja nam je prišla zbirka zakonov javno-pravne vsebine v hrvatskem jeziku. Dr. Ivan Zuccon je storil zaslužno delo, da je izdal to zbirko. Pričujoča zbirka ne bo samo dobro služila Hrvatom, ampak tudi Slovencem. V predgovoru pravi avtor: Žalibože niti u listu zakona i naredbi za austro-ilirsko Primorje istarski zakoni nisu do danas ob-narodovani u našem jeziku tako da u obče nije bilo moguče doči do hrvatskoga teksta istih zakona. Dr. Zuccon je moral torej prevajati celo vrsto istrskih deželnih zakonov. Zbirka je namenjena predvsem praktičnim potrebam, poslužujejo se je naj v prvi vrsti župani in drugi občinski uradniki. Največ mesta zavzamejo zakoni, ki se tičejo javnopravnega položaja občin. Največjo važnost je položil avtor na istrski deželni red in občinske zakone. Državni osnovni zakoni so zbrani na bolj fragmentaričen način. To bi se moglo morebiti izdajatelju o-čitati, da se ni oziral na celotno osnovno zakonodajo I. 1867 in le ponatisnil temeljne državne zakone 1867, br. 142, 134 in 135 drž. zak., izpustil je pa zakone br. 143—145 drž. zak. Ravnotako bi moral spre- B. Vošnjak: Deutsch-italienisch-kroatische oder serbische Amtsterminologie. jeti v zbirko temeljne zakone z 1. 1,862 in sicer št. 87 in 88 drž. zak. Želeti bi bilo, da bi bil sprejel zakon z dne 21. dec. 1867 št. 146 drž. zak. o tem, katere reči so vsem deželam avstrijskega cesarstva skupne in kako se bodo obravnavale — kakor se glasi nerodni slovenski prevod. Avstro-ogrska nagodba bi bila radi tega posebno važna za istrske Hrvate, ker je ona ključ k razumevanju razmerja med obema polovicama cesarstva. Istrske Hrvate bi pa gotovo tudi zanimala ogrsko-hrvatska nagodba z 1. 1868. Ponatisniti bi mogel z lahkoto zakonski članek 1: 1868. Namen pa, zakaj se je omejil Zuccon predvsem na zakone, ki so potrebni v praktičnem življenju, je pač ta, da naj njegova zbirka služi v prvi vrsti uradnikom samouprave. Radi tega bi bilo pač krivično, ako bi g. izdajatelju očitali, ker ni sprejel v svojo zbirko ravnokar omenjenih zakonov. Jezik je blagoglasen in pozna se mu ona pravniška izglaj'enost izraza in forme, ki slovenskim zakonom še manjka. Hrvatski jezik je bil toliko vekov jezik vladujočih in mogel si je pridobiti potrebno ■zglajenost. H koncu nam je še omenjati, da je tiskarna Krmpotič v Pulju opremila to zbirko jako lično in okusno, da ji gre za to vsa čast. B. V. Deutsch-italienisch-kroatische oder serbische Amtsterminologie verfasst von E. Smirič, k. k. Hofrat bei der dalmatinischen Statthalterei. Lussinpiccolo 1911. Buchdruckerei Straulino und Strukel. str. 823. Zopet knjiga, ki bo služila Hrvatom kakor Slovencem. Po „ustavi cesarstva“ z dne 4. marca 1849. tvorijo ilirsko kraljestvo vojvodina Koroška, vojvodina Kranjska, poknežena grofija Goriško-Gradiščanska, obmejna grofija Istra in mesto Trst z okolico. Ilirsko kraljestvo je po marčevi ustavi kronovina in vsaka kronovina ima svoj deželni zbor. Marčeva ustava je ostala mrtva črka. Pa v juliju istega leta je imenovalo ju-stično ministerstvo komisijo, sestoječo iz pravnikov in jezikoslovcev, ki bi naj sestavili „shodan pravoslovni i državnički nazovnik“. Ta jugoslovanska komisija ali odsek je začel s svojim delom v avgustu 1. 1849. in se je delil v dva oddelka, za hr-vatsko - srbsko in za slovensko narečje. Člani hrvatsko - srbskega oddelka so bili Car, Karadžič, Ivan Mažuranič, Petranovič, slovenskega pa Dolenc, Miklošič in Cigale. L. 1853. je pa izšla „Juridisch - politische Terminologie für die slavi-chen Sprachen Österreichs. (Deutschkroatische, serbische u. slovenische Separat - Ausgabe.) Slovar je bil tiskan v c. k. dvorni in državni tiskarni. Značilno je, da hrvatsko besedilo v latinici in srbsko v cirilici ni bilo istovetno, ker je jezikoslovno naziranje Hrvatov bili protivno onemu Srbov. Značilno je, da nastopajo pri tem prvem oficialno-avstrij-skem poskusu jezikovno zediniti vse tri dele Jugoslovanstva, tri jezikovne skupine, Slovenci, Hrvati in Srbi. Tekom druge polovice devetnajstega veka ni prišlo do enotnejše pravne terminologije. V Dalmaciji se je razvijala druga pravna terminologija ko na Hrvatskem. Srbija je postala samostojna in posledica samosvojega državnega življenja je bila, da je začela ustvarjati svoje pravne izraze, ki se gotovo niso več krili s srbsko terminologijo 1. 1853. Tako je prišlo do občnega terminologičnega cepljenja. Povrh je še Bosna začela negovati svoje posebno izrazoslovje. Kar se tiče občne terminologije, to je one, ki se tiče glavnih občnih pojmov, je na vsak način treba doseči ednotno terminologijo za celo jezikovno o-krožje Hrvatov, Srbov in Slovencev. Kar se pa tiče terminologije pozitivnega zakonodajstva, ni mogoče doseči take enotnosti in je treba de lege lata publica razliko- vati več skupin. Na dlani leži, da bo Srbija, kar se tiče oficielne terminologije, šla tudi nadalje svojo pot. Hrvatska bo sicer morala reformirati svojo terminologijo in jo sčistiti kurielnega „cofa“, pa vendar bodo ostale neke razlike. Kar se pa tiče pravne in upravne terminologije Hrvatov in Slovencev, živečih v kraljestvih in deželah, zastopanih v državnem zboru, je pa brezpogojno treba skrbeti tudi za enotno ofi-cielno terminologijo za sodno in upravno službo. Dvorni svetnik Smirič je že 1. 1904. izdal v Zagrebu, „Službenu terminologiju talijansko - srpsku ili hrvatsko - talijansku“. Pričujoče delo je torej izpopolnjeno nadaljevanje, in sicer s to izpremembo, da je pritegnjena tudi nemščina. Na prvem mestu je nemški izraz, potem pride italijanski in na zadnjem je hrvatski. Ker je slovar italijansko - hrvatski, pride to delo pač posebno prav slovenskim pravnikom v Primorju. Smiričev slovar obsega ne samo izraze za sodno uradovanje, ampak redvsem za upravno uradovanje, inančni svetnik dr. Štefan Metličič je sodeloval pri tem delu, posebno kar se tiče finančne stroke. Smiričev slovar moramo seve najtopleje pozdravljati in biti hvaležni za ta veliki trud. Delo, kakoršno je Smi-ričevo, je temeljni kamen za našo bodočo terminološko stavbo, ki pa ne bo samo slovenska ali samo hrvatska ali samo srbska, nego zopet jugoslovanska kakor ona prvotna oficielna zbirka z 1. 1853. B. V. I. Siebenreich: Nemško-sloven-sko poštno izrazoslovje. V Brucku ob Muri. 1911. str. 82. G. Siebenreich si je pridobil lepo zaslugo za slovensko upravno terminologijo z izdanjem poštnega izrazoslovja. Ni pač treba povdar-jati, kako zanemarjena je naša upravna terminologija. Primanjkuje nam še celo v narodnem življenju najobičajnejših izrazov. Raditega je važno, da se strokovnjaki posameznih strok lotijo sestavljanja slovenskih upravnih izrazov. Knjižica odgovarja živi potrebi. Avtor se je posluževal Janežičevega „Nemško-slovenskega slovarja“, in „Nemecko-českč poštovni nazvoslovi“. Škoda, da ni uvaževal v večji meri hrvat-ske terminologije, ki je pač stokrat bližja slovenski, ko težka in z germanizmi natrpana češčina. B. V. Politika. Robert Michels: Elemente zur Entstehungsgeschichte des Imperialismus in Italien. (Archiv f. Sozialwissenschaft u. Sozialpolitik. XXXIV. 1912. 1. i. 2. zv.) V novejšem času se je ogromno razmnožilo število onih časnikarskih vsevednežev, ki slišijo za svojimi mizami rasti travo na afri-kanskem obrežju in se ne morejo potruditi dovolj, da napolnijo bibliografije z naslovi novih kompi-lacij o laškem imperijalizmu, kjer je neopravičenost surovih očitkov vredna sodruga prav neverjetne neinformiranosti. Zato se mi zdi Michelsova razprava kakor oaza v puščavi nemške zgovorne blebeta-vosti, ki se niti ne potrudi, da zakrije svojo zavist. Kot dolgoleten univ. prof. v Turinu je pokazal Michels že dostikrat temeljito poznanje laških razmer, ob enem pa on kot sindikalistični sociolog in govornik ni na sumu, da bi se dal zapresti v štreno bodisi že fevdal-no-konzervativnih ali kapitalističnih imperijalističnih teorij. Imperijalizem igra dandanes v evropski politikj tako važno vlogo, da se mu tudi moderna Italija ni mogla za stalno odtegniti. Da se je pojavil ravno s tako nenadnim nastopom, se da razložiti iz njegovih elementov samih, iz d e m o-grafičnega položaja Italije, njenega ekonomskega napredka, političnih stremljenj in iz e k s-peri mentalne narave laške zunanje politike. Najočividnejši znak italijanske demografije je izselje- anje, ki tvori osrednjo točko vse laške zunanje in notranje politike. Število izseljencev je naraslo od 393 pro 100.000 1. 1876 na 1829 1. 1909 in Colajanni računa (1908) izven kraljevine stanujoče laško prebivalstvo na 5,168.000. Le 48°/0 izselje-ništva se povrne v domovino. Ono se zna v tujini vzdržati sicer za nekoliko časa, v drugi generaciji pa je za Italijanstvo izgubljeno in jači le tuje moči. Da Italija ne more zaposliti vsega svojega prebivalstva, so krive tri okoliščine: 1. Iz pomanjkanja premoga izvirajoča malopomembnost industrije. 2. prevelika obljudenost, kajti povprečno pride na km2 171 prebivalcev, medtem ko je dela le za 70—80 ljudij, in 3. naravno pomnoževanje, kajti Italija izkazuje po Rusiji največjo prolifičnost. Na zakonski par se šteje povprečno 453 otrok (v Rusiji 5). Izseljenci pošljejo sicer letno okoli 400—500 milijonov lir v domovino, ampak osnovni kapital t. j. izseljeni človeški materijal stane državo milijarde, Izseljevanje je za Italijo de-mografična nujnost. Ta nujnost bi bila mogla pridobiti Italijanom tekom zadnjih dveh sto let lepe kolonije, ali oni so priliko zamudili. Oni niso mogli stremeti za Greater Italy. Drugonarodnostni izseljenci so nastopali kot osvojevatelji, laški Pa živijo še dandanes v nekakem ghetto in so zaničevani. Najlepšo laško kolonijo Tunis, ki šteje 125.000 Italijanov in le 35.000 Fran-c?zov, večinoma vojakov in uradnikov, jim je pobrala Francija. Laški ■mperijalizem je toraj imperijalizem ubogih „sans-patrie“, kojih zadnjo rešitev vidijo rodoljubi v Tripolitan iji. Sodobni imperijal i stični kapitalizem išče nove kolonije, kamor jih vleče velik nov teren, cena zemljišča, nizke delavske mezde itd. Italija pa, katere kapital ne more zadoščati niti domačim potrebam, ni v stanju kapitalizirati novo kolonijo. V Tripolitaniji bi prospeval francosko-angleški kapital, Italija bi pa mogla prispevati kvečjemu delavske moči in dobivati odtod poljske pridelke. Kar se pa tiče izvoza, afrikansko obrežje vočigled južni Ameriki niti ne more priti v poštev. Teorija narodnostnega načela, t. j. pravica narodnega samoodlo-čevanja je znamenje slabosti. Kakor hitro narod ni več v defenzivi, vidimo prevladati težnje po povečanju dosedanjega ozemlja. Tej tendenci se tudi Italija ni mogla zoperstavljati. V družbi tolovajev je težko biti človeku poštenemu. Včasih je vznemirjevala laške duhove severovzhodna iredenta, ampak po predlanski okupaciji Bosne in Hercegovine je dobil nacijonalizem premoč. Namesto sovražtva proti Avstriji naj se nese vojna slava vsega italijanstva v vse dele sveta ia ko je razburkalo maroško vprašanje vso evropsko politiko, je bila v Italiji le ena bolestna misel: Zakaj naj odidemo mi edini praznih rok? Več realne politike in manj etično-ideološkega krščanstva! In za to da so obrnile njih oči ravno na Tripolitanjo, sta sodejstvovala dva raznorodna in istodobna dogodka, praznovanje jubilejnega leta (1861 — 1911) in francosko-nemški dogovor glede Maroka. Tedaj je nastopil kritični trenutek. C’ čtait ä prendre ou ä laisser. Kurva antagonizma med Anglijo in Nemčijo je dosegla tedaj svoj višek in Italija je imela tajne dogovore o interesnih sferah na turškem ozemlju in prosto roko. K temu je prišla še okolnost, da se je z maroško okupacijo razdrlo ravnovesje sil v sredozemskem morju in sta bili edini nezasedeni deželi le še Tripolitanija in Cire-najka. Sicer je okupacija Tripolitanije bolj zgodovinski eksperiment. Da pridobi novo ozemlje, se je morala odreči Italija trgovinske zveze s Turčijo, kamor je izvažala prej letno za 538 mil. volnenih izdelkov. Na drugi strani pride kompenzacija v obliki velikih naročil, ki jih povzroča vojna, posebno pri železnih in orožarskih industrijah. Ampak to je le mimohodna faza in vprašanje je, se li odpro laški trgovini po sklepu miru nova tržišča. Laški import v Tripolitanijo je znašal 1. 1910 4,400.000 lir, prvačili pa so Angleži in Francozi. Naravno siromaštvo arabskega prebivalca ne obeta veliko. Z visoko uvozno carino na neitalijanske izdelke bi znali Italijani sicer monopolizirati trgovino v novem ozemlju, ker pa bodo med vojno od-eskamotirale druge države laške izdelke iz Turčije, bilanca laškega ekspanzijonizma ni posebno ugodna. Z ozirom na demografsko plat pa se mora pomisliti, da so Italijani v kolonizaciji še nevešči lajiki, da stanuje v novem ozemlju že prastar narod z lepo kulturo in sijajno zgodovino, da so sejali novi kultu-ronosci med njimi mržnjo in srd na desetletja, da je ozemlje radi vojne opustošeno, da Italijani ne znajo datlove kulture in velblodo-reje i. t. d. Na vspešno sodelovanje toraj ni misliti. Nove kolonije morejo sprejeti za prva desetletja kvečjemu 15—20.000 ljudij, izselje-ništvo pa bo našlo ko doslej glavni svoj odtok v Ameriko in jačilo južnoamerikanske dežele, ki delajo Italiji že sedaj konkurenco. Italijan se seli, da v tujini zasluži, ne pa da riskira svoj denar na afrikanski obali, kjer ga čakajo še razne kli-matične neprijetnosti, zanj bo pa to tem manj obljubljena dežela, ker bo naletel na nižje mezde, kakor jih more zahtevati drugod. Pa-trijotizem in gospodarske potrebe so raznovrstne stvari. Saj tudi nemški in francoski izseljenci ne zahajajo v kolonije, čeprav je tam povpraševanje po delavskih močeh, in se obračajo rajši v Ameriko. Michels, (ki je datiral svojo študijo koncem aprila) si obeta od vojne moraličen povzdig laškega izseljeništva, kakor je stopilo n. pr. uvaževanje Japoncev po rusko-ja-ponski vojni, ko smo jih poznali prej samo kot umetnike. Po Kustoci, Visu, Adui naj prinese vojna slava laškim proletarcem oni high spirit, ki bi bil zanje velikega pomena. Gori omenjeni časnikarji odrekajo Italiji pravico, nesti kulturo v nove zemlje. Če bi se pa ravnali vsi po njih želji, bi čakali na kolonizacijo do dne človeške popolnosti. Vprašanje je le to, ima li Italija dosti moči, da kolonizacijo častno izvrši, ne da bi pri tem trpela kraljevina. Tu pa ne smemo soditi po starem kopitu. Italijanski impenja-lizem ni ko oni drugih držav ekstenzivne in kapitalistične narave. On temelji na ponosnem čutu, da je laški narod politično, militarično, kulturelno in duševno več, ko svet misli in na želji, ohraniti domovini ogromne množice ljudstva, ki se potujčijo v tujini in kopičijo tuji kapital, Italijani nočejo biti več „Kulturdünger“. V kolonijah naj cvete italijanska kultura in jezikovna in intelektuelna enotnost naj druži domačo zemljo in čezmorsko izseljenčevo domovino. Laški imperializem je toraj politične in demografske narave, on pa ni lopovstvo in razbojništvo, kakor ga izvolijo imenovati pripadniki naroda, ki jim fiasko z Agadirom ne more iz glave. A. O. V. K.: Pavel Poljanec. — B. V.: Trializem. — B. V.: Die Parteien. Pavel Poljanec, „Črtice iz slov. političnega dela in boja. (5. zvezek knjižnice „Mariborskega Sokola“, izdal in založil —.) Mariborskemu Sokolu gre hvala, da je v razmeroma kratki dobi izdal pet zvezčičev prav dobre vsebine, namenjenih širši masi, zlasti pa mladini v mestih in obmestjih. „Ribičevemu Jurki“, temu izbornemu spisu „obrambne literature“ slede sedaj Poljančeve Črtice. Novega nam ta brošura sicer ne podaja, marveč zajema iz naše dosedanje polit, literature (Apih, Ilešič, Voš-njak, F. L. Tuma in dr.), toda dobro sestavlja podatke in zgodovinska dejstva iz polpreteklega časa ter daje tako uvod v študij slovenske politične zgodovine in obenem ponavljalni pripomoček za predavatelje in dr., ter lepo popularizira zgodovino te stroke javnega življenja. Pisana je zanosno, pa brez šovinizma, kar je mnogo. Delo se ozira skoraj izključno le na narodnostno-politični boj z Nemci, podaja torej nekoliko manj, nego obljublja v naslovu. Sicer je tudi tako mnogo vredno, priporočal bi pa, da se pri drugi izdaji izpopolni in da prinese tudi kratek pregled primorskega narodnega boja in slov. strankarske politike (od 1. 1890 naprej) ter programe slovenskih političnih strank. Pisatelju in „Mariborskemu Sokolu“ smo za delo prav hvaležni in simpatično pozdravljamo naznanilo na platnicah, da se pripravljajo še nadaljni zvezki te knjižnice. Naj se nadaljuje v tem duhu! V. K. N. B. Trializam i hrvatska država. Dubrovnik, Stamparija de Giulli i dr. 1911. str. 20. Iz Dubrovnika nam pride ta zolta brošurica, ki je zanimiv sig-num temporis. Ali je ta brošura res »za pouk“, dvomimo, ker mislimo, ) „Mitteilungen dos Musealvereines für Krain“, XIII. letnik, 1900., str. 139. v članku .Nochmals über die Bildungsweise der terra rossa des Karstes*. s) Kossmat .Erläuterungen zur geolog. Karte, Blatt Haidenschaft*. Izdal c. k. geol. drž. zavod. Dunaj 1905. s) Slov. Trg. Vestnik . VILI. letnik str. 12-V pri Vrhniki (Ligojna) dobivanje 02— 07, mestoma pa celo l-5 metra debelih plasti črnega premoga, zato leži na dlani, da vem, da se to delo tudi pri Rovtah absolutno ne bi izplačalo. Tam torej ni premoga, ki bi imel kaj pomena za prakso! Med Kossma-tovim in mojim naziranjem ne obstoji torej zadevno uporabnosti tega materijala prav ni kakšna diferenca. Saj pa tudi ne more obstojati, ker sem s prof. Kossmatom, kot s svojim tedanjim tovarišem, tozadevno konferiral, preden sem stvai tedaj (1. 1911,) koncipiral. Da sva pri tej priliki o Kossmatovem lastnem spisu govorila, pa sledi, ker meni ne zaupate, že samo iz znanstvene serjoznosti imenovanega, ki se nanj i vi sklicujete. Neznanja literaturi mi torej niste dokazali, e mnogo slabše pa stoje za Vas razmere, če upoštevamo sledeče: Glasom zemljevidovega naslova in iz protikritike (str. 198) sledi, da naj poda zemljevid sliko važnejših rudninskih, torej mineralnih najdišč. Praktična uporaba torej tu, kjer gre za rudniško mapo, „Mineralfundortskarte“, ne igra absolutno nikake vloge. Ravno zato pa moramo zavzeti temeljem sledečega popolnoma drugačno stališče. Oba kemika ’) c. k. geol. drž. zavoda sta uvrstila na podlagi kemičnih analiz tozadevno snov med premoge, in sicer to celo vkljub temu, da ovaja le 1610 oziroma 2016 kalorij. Pri Rovtah se torej ’) ,C. v. John und C. P. Eichleiter: Arbeiten aus dem chemischen Laboratorium dpr k. k. geolog. Reichsanstalt, ausgeführt in den Jahren 1901—1903.“ -Jahrbuch“ istega zavoda letnik 1004, knjiga 53. str. 487. — Med Kossmatom in tema dvema obstoji tu tnalo nesoglasje gledo starosti; kar jo pa umljivo, če se pomisli, da je kem. preiskava starejša, in da so bili tedaj (1‘Mil —1903) Kossmatovi rezultati (vsaj kemikoma) Se neznani. Za to končno tukaj tudi sploh no gre, ker je to čisto postransko vprašanje, ki v našem slučaju ni preporno. črni premog popolnoma zanesljivo nahaja. Navedeno dokazuje tudi, kako utemeljen je bil moj očitek, čigar zrnisel navajam spredaj sub B — 1.) Prvotno sem očital to le pisatelju samemu, sedaj pa velja isto za ves odbor D. S. P. Moje stališče ni torej glede premoga pri Rovtah niti za las omajano. ad A. 1 — ß) Kar se tiče premoga na Orlah (pri Ljubljani), se mi priznava, da pomotoma ni označen v zemljevidu. Zdihujoče pa dostavlja gospoda: saj je pa imel avtor „dober namen“ ga označiti, in dalje : popravil bo stvar v 2. izdaji. Kaj bo narisal Heile v 2. izdaji, bomo videli, kadar izide; sedaj imamo opraviti šele — s prvo. Moje stališče je torej tudi tukaj brezpogojno obveljalo. Interesantno je le, da tega premoga tudi F. Toula ni označil (glej moja poznejša izvajanja sub: „ad A. 2“.) — ad A, 1 —r) Glede premoškega nahajališča pri Šoštanju trdi D. S. P., da so moje kritične opazke ..popolnoma brez podlage“, ker pri Šoštanju baje ni premoga, in ker je pri Velenju pravilno o-značen v zemljevidu. Te trditve so, da se doslovno poslužim frazeologije g. prof. Seidla „eine unbegreiflich kühne Entstellung und absichtliche Verdrehung einer in voller Klarheit vorliegenden Tatsache“, ter so „nur eine ungeschickte Ausflucht, berechnet für Leute, die mit der Literatur des in Rede stehenden Gegenstandes nicht vertraut sind“ in torej dalje (I. c. p. 142) „ein in einer wissenschaftlichen Discussion unerhörtes Vorgehen“, um „der von mir1) angeregten Kritik auszuweichen, anstatt sich in eine sachliche Erörterung einzulassen“. ’) V originalu je mir = F. Seidl, v predležečem slučaju pa : Hinterlechner. Dokaz. Rudniški svetnik in šef geol. drž. zavoda F. F e 11 e r je zarisal „Kohlenführende Binnenab-lagerungen des Schalltales“ v svoji geološki karti ‘) skoraj izključno za-adno od meridiana, ki teče skozi e 1 e n j e. Vzhodno od te črte se nahajajo tako majhni sledovi zadevnih tvorb, da pravi imenovani doslovno to - le v razlagia) svoje karte: „Mit dem Namen Schal Ital bezeichnet man die auffallende, ringsum von höheren Bergen umrahmte Talweitung, welche sich zwischen W ö 11 a n und Schönstein“ — torej zapadno od V e- 1 e n j a ali vzhodno od Šoštanja, kar je za ta dokaz posebno važno — „in den Lauf der Pak einschaltet;“ dalje: es „haben schon die Untersuchungen R o 11 e ’ s;1) klar erwiesen, dass diese Talweitung in der jüngster Tertiärzeit von einem Binnensee erfüllt war, auf dessen Grunde die mächtigen Flötzmassen zur Ablagerung gelangt sind, welche erst in jüngsten Zeit“ — Teller je to objavil 1. 1896., torej že pred 16 leti — „durch Daniel v. Lapp, den gegenwärtigen Inhaber dieses Kohlenrevieres, in grösserem Umfange aufgeschlossen und der prak- ') F. Feiler : , Geologische Karte der •östlichen Ausläufer der kamischen- und julisehen Alpen (Ostkarawanken und Steiner-Alpen). Auf genom men im Aufträge der k. k. geolog. Reichsanstalt in den Jahren 1885 • 1891. — Založil isti zavod in izdal na Dunaju 1. 1895. •) — : v Erläuterungen zur geolog. Karte...“ i. t. d. kakor zgoraj. Izdano na Dunaju 1896. i) Rollo. „Geolog. Untersuch, in der Gegend zwischen Weitenstein etc.“ Jahrbuch d. geolog. Reichsanstalt 1857 Vlll. pag. 40H. dalje : Rolle : „Die Lignitablagerungen des Beckens von Schönstem“, Sitzungsberichte d. Kais. Akademie der Wissenschaften. Dunaj 1860. XLI. str. 7-55; 8 5 prilogami. — tischen Verwerthung zugänglich gemacht worden sind. ') Končno pravi Teller dalje (I. c. str. 213): „Die Mächtigkeit der FI ö t z b i 1 d u n g e n a) und der sie überlagereden tegel-sandigen Sedimente ist im Vergleiche zu der räumlichen Ausdehnung des Beckens eine überraschende. Eine Versuchsbohrung, welche F. Mages „SO von Skalis anlegte, erschloss im Jahre 1885“ — torej skoro že pred -0 leti — „zum ersten Male die tieferen Teile des Beckens; die Bohrung erreichte in einer Teufe von 101'57 Meter eine Flötzmasse von 37-66 Meter vertikaler Mächtigkeit.“ „Daniel v. Lapp liess nach Übernahme des Besitzes zur Erforschung der kohlenführenden Mulde eine grosse Anzahl von Bohrlöchern abteufen, von denen einzelne eine Tiefe von etwas über 300 Meter“ „erreichten; hievon entfielen im Bohrloch VII z. B. 79i3 Meter auf reinen, 32-04 Meter auf unreinen Lignit. Die Mächtigkeit der Flötzmasse ist also stellenweise eine ganz colossale.“ Tako piše Teller ter pred njim v istem smislu tudi rudniški svetnik E. R i e d e I. Isti in podobni podatki se pa nahajajo dalje v „Die Mineralkohlen Österreichs1), a navajata tih med drugimi tudi A. Aigner4) in 5. Granigg'-). Spis poslednjega priporočam kopistu obljubljene druge *) E. R i e d 1 : „Der Lignit des Schalltales“ Oesterr. Zeitschrift für Burgund Hüttenwesen. Dunaj 1887. XXXV. St. 12. str. 1 — 6; s karto in profilom. -) Flötzbildungen — premoške plasti (plur). 3) Izdal: „Komitee des allgem. Borgmannstages“ Dunaj 1903. (str. 132). 4) Die Mineralschätze der Steiermark , Dunaj-Leipzig 1907, Spielhagen in Schurich (str. 12:2—124). 6) „Mitteilungen über steierm. Kohlenvorkommen am Ostfussc der Alpen ' v „österr. Zeitschrift f. Berg und Hüttenwesen'1 l'HO. Dunaj, .Manzova zaloga (str. 582). zemljevidove izdaje prav posebno. Temu je namreč priložena karta, ki se da prav komodno „pre-natanko prerisati“; (glej protikritiko str. 199 in moja izvajanja doli sub: „ad A. 2.“). Z navedenimi literarnimi podatki — ki pa še niso vsi tozadevni viri — je dokazano, da se nahaja zapadno od Velenja in torej obenem vzhodno od Šoštanja premog, ki ga odbor D. S. P. taji. To nahajališče je, ki ga ni označil Herle v mapi. Na to pomanjkljivost se nanaša moja opazka, in pri tem ostanem. Odboru D. S. P. se pa o tem niti ne sanja. Nasprotno je zarisan v zemljevidu vzhodno od Velenja in torej v popolnoma drugem ozemlju premog. Tu ga faktično sploh ni. Ozemlji vzhodno od Šoštanja in vzhodno od Velenja se v protikritiki D. S. P. zamenjavata. Ali je iz neznanja strokovne literature, ali z namenom, svoji recenziji sem dejal, da „bi bilo skoro laže in krajše našteti pravilne označbe nego zgrešene“, in da se hočem „omejiti le na par opazk“. Edino zato nisem omenil, da je premog vzhodno od Velenja, kjer ga ovaja kritikovani zemljevid, po krivem zarisan. F. Teller je označil namreč v spredaj citirani karti zadevni teritorij pretežno kot triadne tvorbe, v teh pa premoga ni. Nasprotno se nahaja) premog zopet severno od Dobrne; tu ga pa Herletova karta zopet nima zarisanega. Je pač križ brez boga, če pisatelj literature ne pozna! Temeljem vse tu navedene literature je torej dokazano: 1. pre-moško ozemlje med Šoštanjem in Velenjem v Herletovi karti pomotoma manjka; 2. ono ozemlje, ki ‘) F. Toller: „Zur Kenntnis der Tor-tiärablagerungen (los Gebietes von Nou-haus bei Cilli in Südsteiermark“. „Vor-hndlg.“ c. kr. geol. drž. zavoda str. 234 do 246. se nanje sklicuje odbor, je krivo označeno kot premoški teritorij; 3. prvo in to ozemlje se zamenjavata namenoma ali iz nevednosti in 4. severno od Dobrne manjka on-dotno premoško ozemlje. Vzhodno od Velenja je poiskal torej Hcr-le z naravnost rafinirano tehniko ono ozemlje, kjer ni premoga, da ga je označil pomotoma kot tako. Te razmere dokazujejo torej, da sem imel prav, ko sem grajal zadevno risbo. Resnica je tudi tu popolnoma in le na moji strani. Od prvotne trditve ne odneham zato niti las. ad A. 1,—s) Glede premoških tvorb, ki so izpuščene v Herletovi mapi v ozemlju med Podsredo in D o v s k i m potokom, trdi da „so v karti zaznamovani, le pomotoma nebistveno južneje!“ To ne odgovarja istini, p. t. odbor! D. S. P. pravi, da je zarisano premoško nahajališče vzhodno od K r š k e a „le pomotoma nebistveno južneje“. Od vzvišenega do smešnega je pa res le en korak. Za božjo voljo: ravno to nahajališče je izjemoma primerno pravilno zarisano! Torej moram sedaj vašo lastno risbo proti vam braniti in zagovarjati. Dunajčani pravijo v takih slučajih: höher geht’s nimmer! Dokaz. Premoško ozemlje vzhodno od Krškega, ki ga sedaj v interesu prof. H e r 1 e t a zagovarjam proti njega lastnim stanovskim tovarišem, leži vsai pretežno v teritoriju lista Krško, Brežice in Samobor (pas 22, kolona 13) avstrijske specialne Karte. Premoško ozemlje med Podsredo in Dovskim potokom, ki ga pogrešam, ker ga ni v zemljevidu, pa leži sploh v drugem listu, namreč v spec. karti: Rogatec-Kozje'). (pas 21. kolona XIII). — ‘) I. Dreger: „Geologische Speoial-karte der östorr.-ung. Monarchie ; Blatt Rohitsch-Drachenburg, Zono 21. Col. XIII. Zaloga o. kr, geol. drž. zav., Dunaj 1 Uu7. Prvo leži pretežno južno in južno-zapadno od triadnih tvorb Orlice in njene vzhodne okolice, ono med Podsredo in Dovskim potokom pa leži severno in severnozapadno od Orlice. — Ozemlje, ki ima Herle zarisano, leži po B. Gra-n i g g o v i h podatkih v takozvanem Brežiškem zalivu, ono ki ga je izpustil, se pa nahaja v tako-imenovanem Rajhenburškem terciarnem zalivu. Ta dva zaliva pa je definiral imenovani1) (doslovno) tako le: a) „Das Tertiärbecken von Rann“ str. 502. „Wir wollen damit jenes dreieckige Stück Landes bezeichnen, das den äussersten Sudosten Steiermarks einniinmt und einerseits von der Save (zwischen G u r k f e 1 d und der Sottlamündung), andererseits vom Unterlauf der Sottla (bis zu ihrer Einmündung in die Save) begrenzt wird, während die dritte Dreieckseite zwischen den Orten Videm a/d. Save, S d o 11 e, S r o m 1 e, P i s c h ä t z und Dre-novetz längs des Grundgeblrgs-randes hinzieht“ in b) „Das Tertiärbecken von Reichenburg“ (str. 504). „Wir verstehen darunter jenen Tertiärzug, der sich nördlich vom Savetal und von diesem grösstenteils durch eine Triasbaue getrennt(l), in westöstlicher Richtung von Lich-tenwald bis nach Hörberg (22 km) erstreckt. Bei Hörberg tritt dieses Becken durch einen engen Kanal in das Gebiet des „Tüffrer Zuges über. Im Westen und Süden bilden Trias, imNorden Trias und Karbon (des Wacherzuges) die Grenze des Beckens“. Kdor na podlagi teli dokazil 0 upravičenosti moje kritike le še trenotek dvomi, je resnim literarnim argumentom nedostopen, ker je ali duševno manjvreden individij, za kogar ni znanost pravo torišče, ali pa noče spoznati resnice. ') B. Granigg: Mitteilungen über 'lie steiermärkischen Kohlenvorkommen ani Ostfusse der Alpen“. ad A. 2. Z ozirom na Z a-g o r s k o-T rboveljsko premo-gišče je D. S. P. „v prijetnem (?) položaju“, da upa možnost vso „pomoto popolnoma zvaliti na rovaš dvornega svetnika T o u 1 e, profesorja mineralogije in geologije na dunajski tehniki, ker je kopist „prenatanko prerisal“ Tou-lov original. Počasi, p. t. odbor; tu ste se namreč pošteno „zaleteli“. F. T o u 1 o v original1) je izšel leta 1884. Prav isto leto je pa izšel A. Bittner-jev spis „Die Tertiär-Ablagerungen von Trifail und Sagor")“. Vsled tega je bila F. T o u 1 o v a karta glede tega ozemlja ipso facto zastarela! Leta 1907. je izdal dalje F. Telle r') geološki zemljevid ozemlja, ki ga predstavlja list Celje-Ra-deče (pas 21, kolona XII) avstr, spec. karte. To je najnovejši rezultat preiskav v zadevnem ozemlju in se sklada izvrstno z Bittnerjevimi podatki. S tem, da priznava „D. S. P.“ da je Herle baje „prenatanko prerisal“ F. Toulov original, se prizna implicite, da je tudi Herle-tov zemljevid zastarel. Lepše pa gg. res niste mogli sami dokazati moje trditve, da vsi skupaj ne poznate zadevne strokovne literature in da ne odgovarjajo zemlje-vidovi podatki resnici. V svoji brezmejni naivnosti je pa izdal odbor D. S. P. še veliko diskret-nejše zadeve. Na Herletovem zemljevidu je izrecno navedeno: „Vse pravice pridržane“. Herle in „D. S. P.“ so izdali torej kritikovani zemljevid '} I. Chavanne „Plmikaliseh-statis-tisclier Hand-Atlas von Osterr-Ung. E. Hol zel 1881.. r) Jarbuch der k. k. geolog. Reichsanstalt 1884. 34. knjiga str. 433—596. s) Založništvo c. kr. geol. drž. zavoda na Dunaju. kot svoje duševno delo, kot svojo duševno last. V istem zmisiu go-vorč tudi vse meni dostopne kritike) tega nestvora: „Lj. Zvon“ 1911 str. 161, in „Slovan“ 1911 str. 286; omenja ga pa — sicer malo sramežljivo — tudi „Planinski Vestnik“ 1911 str. 89. Zlasti interesantna je tozadevno Slovanova kritika, ki se glasi ob koncu do-slovno: „Pridejan ji je“ (id est knjigi) „skrbno izdelan z em-ljevid, ki nam kaže važnejša najdišča rudnin na Kranjskem in v sosednjih pokrajinah (Spodnje Štajersko, Koroško, Primorsko), torej na naši domači zemlji. Ta knjiga j: res naša domača slovenska knjiga“. — Kar se tiče zemljevida ne, prijatelj Makso P.! Na Herletovi karti ne stoji ne besedice, da jo je avtor večinoma natanko prerisal — ali doslovno celo: „prenatanko prerisal s Toulovega originala“. Zakaj igraje mu dokažem, da ne veljajo te besede le za eno ozemlje. Odbor D. S. P. je torej s svojo izjavo nehote javnost opozoril, da je ta zemljevid — ptuja duševna lastnina, — iz svojega nimam navedeni obsodbi od strani D. S. P. ničesar dostaviti, razen: „Wiedersprechen ist Grobheit“. — Gospoda, z resno kritiko v domačem znanstvenem listu nisem prav nič osmešil slov. literature, zakaj literatura in posamezniki doslej še niso identični pojmi. Nasprotno, prisvajam si celo zaslugo, da sem razkrinkal, po svojih močeh, postopanje, ki mora biti izključeno iz vsake dostojne družbe. Obenem, sem s tem pa tudi preprečil, da bi nam kedaj zaradi tega zemljevida tujec „levite bral“; na to sem celo ponosen. Preden zaključim diskusijo glede doslej omenjenih premogišč, še sledeče. Svojega spisa v Slov. Trgovskem Vestniku iz 1. 1911. nisem ci- ') Kritiki so bili sami profesorji srednjih šol; istotako uredniki navedenih listov. tiral z namenom, da ga naj bi bil Herle leta 1910. upošteval — to bi bilo smešno — ampak zato, da bi se bil eventuvalni replikant —,vsaj splošno — preje česa naučil. Če bi bili prečitali gg. zadnji moj spis, bi si bili prihranili vso svojo sedanjo blamažo. ad A. 3) Pred vsem konstatiram, da nisem rabil v svoji kritiki niti enkrat izraza, „železno polje“ ali „železna polja“, marveč brezizjemno „železno rudno polje“. Zgrešeni izraz se mi torej iz gole hudobije podtika od odbora D. S. P. Sicer so razmere precej jasne glede železnih rud, ozir. „železa“ , ker so prestopili gg. popolnoma na mojo stran ; saj pravijo doslovno: „Ta produkcija je morala ponehati, ko ni mogla odolevati naglo in o-gromno vzrastli konkurenci na svetovnem trgu“ in vsled tega pravijo sedaj korektno dalje „primerneje bi morda pač bil o, ko bi bil g. Herle izbral skromnejšo signaturo za železna rudna polj a“. — Probatum est, gospodje; saj to sem grajal, in nič več in nič manj; samo mesto „morda" ustavite še: brezpogojno! Ker me pa zavrača D. S. P. vkljub temu, kolikor se tiče železnih rud, tudi še na T o u 1 o v zemljevid, naj omenim sledeče. Toulov zemljevid je izšel, kakor rečeno, leta 1884. Leta 1907. je pa publiciral dr. A h 1 b u r g ) (Berlin) članek : „Der Erzbergbau in Steiermark, Kärnten und Krain“. Ta avtor pa o železnih rudah na Dolenjskem niti ne govori več. To kot objektiven literaren dokaz za upravičenost mojih nazorov. Dalje pravite, da so vaša „železna rudna polja“ pri Touii e-nako zarisana. Priznam ; še več. Ta ’) „Zeitschrift für das Berg-, Hütten-u. Salinen-Wesen im preussischen Staate.“ — Izdalo „Ministerium für Handel und Gewerbe“. Berlin 1907. Knjiga 55. Zaloga Wilhelm Ernst u. Sohn. risba je klasičen dokaz, da ima odbor D. S. P. prav, ko trdi indirektno in diskretno, da je risba plagiat : pisatelj „je p r e - natanko narisal s Toulovega „originala“. Toulovo karto (v merilu 1:2,500.000) ste pa reproducirali tozadevno v merilu „svoje“ karte (nekako 1:900.000) seveda le zato, ker vam ni bila znana sicer starejša, a za vaše namene mnogo primernejša karta našega rojaka M. V. Lipo Ida ’) (v merilu 1 :288.003). — ad A. 4) — Z ozirom na geografske hibe je sedanje stališče gg. prof. popolnoma jasno. Pri eni pomoti se zvijate v bolestnih krčih, a priznate končno, da je pravica in resnica na moji strani; o poglavitnih pa previdno molčite. „Qui tacet, consentire videtur“ ; zato dostavljam le še, kar se tiče Vaše primere Her-letovega zemljevida s Kozennom in s Stillerjem: risuni teneatis amici. ad B, 1) in 2) — Glede teh splošnih očitkov sem doprinesel dokaz s pomočjo spredaj citirane literature. Protikritika se sklicuje tudi „na podrobne, uradno predložene ocene“. ».Altera pars“, to se pravi D. S. P. ali se ne zavedaš, da govoriš tu — }n propria causa! ? Tozadevno *n zaradi še nekaterih drugih vprašanj se ne mislim spuščati v podrobnosti, ker nočem podajati iz-vestnim ljudem literarno - znanstvenega materijala za napade na znanosti ptujem polju. Izzvan sem pa v vsakem oziru na razpolago. * * * Ker se obljublja v odborovi Protikritiki že druga izdaja Herleto-Vega zemljevida, naj opozorim izpopolnjujoč nekoliko svojo prvo kritiko še na sledeče pomote: 1. Izostala so tudi premoška nahajališča: a) pri Travniku (Wies) ‘) „Die Eisenstein führenden Dilu-Vlal - Lehme i» Unter - Krain“. Jahrbuch c; k. geol. drž. zavoda Ö. letnik 1858. «tr. 24«. in pri Ivnici (Eibisvald), b) pri Svincu, c) južno od Vrbskega jezera, d) pri Motniku i. t. d., i. t. d.! 2. Nahajališče ob Zili je ogromno pretirano; isto velja o onem pri Poljčanah, v okolici Divače, pri Kamniku in pri Medvodah. 3. Na Barju pri Ljubljani dobivajo šoto, vsled česar je treba to primerno označiti. 4. Morska sol se ne nahaja le pri Kopru in pri Piranu, kakor uči zemljevid, marveč v vsaki kapljici morske vode. Zato se nahaja prav-povsod v Jadranskem morju, če ne oporeka temu morda pedagogika. Nasvetoval bi tozadevno legendo : „saline“. Saj pravi tudi F. Toula v svoji karti „Seesalz — Gewi n-n u n g“ in ne le „Seesalz“. Njegova risba in legenda se vjemata. Vaše besedilo je pa nezmisel, ako akceptirate Toulovo risbo brez besedila, ki odgovarja naslovu njegovega zemljevida. 5. Opozarjam Vas dalje, da se nahaja blizu Medvod (Knapovšče) interesanten rudnik’), ki ga pogrešam v 1. izdaji vašega zemljevida; (v spec. karti je pa omenjeno: Bleibergwerk). 6. Osojsko jezero se izliva po „Seebachu“ v Dravo in „Trefiner Bach“ v „Seebach“ ne pa v Osojsko jezero. Koroška je dežela političnih specialitet, ampak voda pa v klanec tudi tam še ne teče! — 7. Najtopleje priporočam končno bodočim pisateljem tega zemljevida študij strokovne literature sploh, zakaj ostale napake naj si blago-vole p. t. gg. sami popraviti! — S tem zaključujem za svojo osebo definitivno vso diskusijo o tem predmetu, ker porabim svoj čas s pridom lahko za kaj boljšega. Dr. Karl Hinterlechner. ') V. v. Zepharovich „Mineralogisches Lexicon für das Kaiserthum Österreich. Dunaj. Braunmüller 1859. -) W. Hofbauer: ^Bergwerks-Geographie des Kaisertum Österreich“. Celovec. Zaloga F. pl. Kleinmayer 1888. V odgovor dr. K. Hinterlechnerju. Replika dr. K. Hinterlechnerja na našo protikritiko zahteva, da se ponovno oglasimo v zadevi dr. VI. Herletovega zemljevida: „V a ž n e j-š a najdišča rudnin“. Ko je izšla v 1. štev. letošnjega letnika „Vede“ kritika pravkar navedenega zemljevida izpod peresa omenjenega pisatelja, smo videli, da je kritika v svoji ostri obliki neopravičena in nesprejemljiva, ker je obravnavala priprosto šolsko nazorilo tako, kakor obravnava strog znanstevnik (seveda v popolnoma drugem tonu) strogo znanstveno specialno delo. Spoznali smo, da utegne taka kritika ne le odvračati deioljubnost naših tovarišev in kvariti napredovanje naše šolske literature, marveč tudi zasejati nezaupanje odločujočih krogov v naše zgolj stvarno stremljenje. Zato smo se odločili, da branimo svoje in svojega tovariša stališče in to tem lažje, ker nismo čuli glasu, ki bi bil odobraval Hin-terlechnerjevo kritiko. G.du kritiku vendar naša obramba ne zadostuje in v svoji gornji repliki vzdržuje in opravičuje s citati večino prejšnjih svojih očitkov ter jih pomnožuje še z novimi, a zopet prezre popolnoma namen Herletovega zemljevida, ki predočuje že po svojem naslovu le važnejša najdišča rudnin ter ima služiti le za preprosto n a-zorno učilo in ne kot znanstveno strokovno delo. — To nas sili, da se zopet oglasimo. Odkrito priznavamo, da Herle-tov zemljevid ni na višku popolnosti (kakor tudi ni menda nobena šolska knjiga, niti katero učilo !) —, vendar nima tako strašnih nedo-statkov, kakor jih na novo slika g. kritik. Saj vendar Hinterlechnerjevi citati govorijo proti Hinterlechnerju in naravnost le dokazujejo, kako upravičeno je Herle izpustil Rovte kot premogišče; našli so namreč tam le „snov“, ki so jo učeni kemiki po natančnem razisko- vanju komaj uvrstili še med premog, ker ima „le 1610 oziroma 2016 kalorij*)“; plast tega „premoga“ pa je „komaj za prst debela“ — ter je brez vsake praktične in brez znanstvene vrednosti. Da to g. kritik kljub temu še sili na zemljevid važnejših rudninskih najdišč, to je tem čudneiše, ker v svoji kritiki tako odločno obsoja Herletovo označbo dolenjskih najdišč železne rude, dasi se je vendar tam še pred nedavnim časom na več krajih železo z uspehom pridobivalo in se nahaja še danes tam relativno mnogo več železne rude, nego premoga pri Rovtah. Poglavitno točko v repliki tvori premog „pri Šoštanju“, ki smo ga zanikali, rekoč, da je v isti ni pri Velenju, in da je ondi v zemljevidu označen. G. Hinterlech-ner citira to našo pripombo s samovoljno razširjenim besedilom „pravilno označen“. Se več, nekoliko kasneje mu ugaja nasprotno trditi, da D S. P. taji premog zapadno od Velenja in vzhodno od Šoštanja! nakar dokazuje eksistenco Velenjskega premoga z obširnimi citati! Šlo je vendar za to, ali je premog pri Šoštanju, ali je pri Velenju. Ta dva kraja sta oddaljena vsaksebi približno 5-5 km; premogov rudnik je označen v spec. zemljevidu 1-6 km severozopadno od Velenja in 43 km vzhodno od Šoštanja; torej dosti bližje Velenja, nego Šoštanja. Splošno se tudi govori o velenjskem premogi: in ne šoštanjskem (Wöllaner Kohle) — izvzemši g. kritika. Zato je Herle le zarisal znamenje za premog pri Velenju. Edinole to je naša proti-kritika istinito poudarila. Točna geografska lokalizacija prof. Herletu menda sploh ni bila v mislih. *) Šota ima povproßno 3500--5000 kalorij, Črni premog pa 6000—8000. Za prvi pouk — in ta namen ima Herletov zemljevid — je pač dovolj, ako se postavi shematni znak k obljudenemu kraju, ki je najbližji premogokopu, bodisi na desno ali pa na levo, da je le kje, kjer ga učenec lahko zagleda obenem z imenom kraja! — Istina je pač, da kdo drugi utegne modrovati drugače in reči: merilo zemljevida je toliko, da dopušča eventuelno točnejšo lokalizacijo znamenja. Kritika ima toraj pravico izreči željo, da se avtor posluži te ugodnosti in post vi znamenje tako. da bo učencu prikladno in da ne bo zbodlo očesa strožjega veščaka. G. dr. K. H. je šel v svoji kritiki daleč preko take želje! Zato je moral iznajti, da taji odbor u. S. P. premog pri Velenju in uporabiti za označitev vseh namišljenih krivic „frazeologijo“, ki si jo je izposodil od g. prof. Seidla — češ, če jo je ta rabil, jo smem tudi jaz, ker je „situacija podobna“. Tu naj pristavimo to-le: Ako je prof. Seidl rabil omenjene ostre besede upravičen, jih je istotako smel rabiti g. dr. K. Hinterlechner, ako je res — „v podobni situaciji“. Toda gola trditev podobne situacije ni še dokaz o njej — nanj pa je g. dr. K. H. v temperamentnosti svoje replike pozabil. Pa tudi težaven bi bil ta dokaz. V polemiki Kramar-Seidl je šlo za podrobno geološko vprašanje o postanku Kraške rdeče zemlje — v pričujoči pravdi je pa preporna stvar — preprosta nazorna šolska karta mineraloške vsebine. Ako si je g. dr. K. H. že hotel izposoditi frazeologijo prof. Seidla, je imel dosti bližje stoječo analogijo v knjižnih Poročilih tega našega tovariša o znanstvenih razpravah in o šolskih knjigah. Iz teh poročil veje vseskozi spoštovanje do dela drugih, in ne Pomnimo, da bi bilo v njih kaj nepremišljenih ali žaljivih očitkov. Ako pa je prof. S. rabil omenjeno »frazeologifo“ v svojem slučaju ne- upravičeno, tedaj menimo, da se je je poslužil g. dr. K. H. v namišljeni podobni situaciji istotako neupravičeno. Nadaljnja preporna točka je dr. K. H. celo povod, da stavi za znanstvenika kaj malo častno alternativo. Gre za premogokope med Podsredo, Sotlo in Savo. Tovariš Herle je smatral za zadostno, ako jih označi z enim znamenjem. G. dr. K. H. pa zahteva dve taki znamenji sklicujoč se na geološke razmere (kakor jih tolmači neki Granigg). Zdi se nam, da vendar ni tako napak, če je Herleta vodil ozir na kolikor možno enostavnost, nazorjevanja, ne pa ozir na geologijo. Poleg omenjene „zelo prijazne“ alternative g. kritika je torej v tem slučaju dan še neki tertium: ozir na pedagoške zahteve. Zdi se nam, da je tega g. kritik zgrešil, tovariš Herle pa ga je imel pred očmi. Glede preniogišca Zagorsko-Trboveljskega je očital g. kritik v svojem krepkem izražanju, da si predstavljajo take razmere, kakor so na zemljevidu upodobljene, „morda vozniki, ki prodajajo po Ljubljani premog“. V protikritiki smo omenili, da si premugonosno ozemlje tako kakor je narisano, predstavlja dvorni svetnik prof. Toula. Replika sicer uvodoma obeta dokaz resnice tudi za to točko, toda naše sklicevanje na zemljevid g. Toula je replikanta menda izne-nadilo. Težko bi bilo pač dokazati, da vozi dvorni svetnik Toula premog po Ljubljani. Zato poudarja sedaj g. dr. K. H., da je Toulov zemljevid iz 1. 1884 vspričo geoloških preiskav Bittnerja in Tellerja „zastarel“. Mi sicer nismo veščaki v geologiji, sodimo pa, da je geološka preiskava le izpopolnila nazore o starosti in položaju skladov na preiskovanem ozemlju; zaradi nje pa ni ne en premogovnik ne nastal, ne izginil. Kako si sicer misli g. dr. K. H. „zastaranje“, tega ni obrazložil. Ker je pa g. dr. K. H. menda prepričan, da pravkar omenjeno „zastaranje“ ne bo dobro držalo, pristavi, da je „ponosen“, da je takšno postopanje „razkrinkal“. Dovoljamo si pa mu priporočiti, da se pred svojimi nadaljnjimi „znanstvenimi“ pretnjami pouči najprvo o avtorskem pravu. V ilustracijo njegovega postopanja vzemimo sličen slučaj iz nemške šolske literature. Scharizerjeva mineralogija in geologija (4. izdaja, 1911) ima brez pripomnje priložen geološki zemljevid Srednje Evrope. Avtor gotovo ni ne prepotoval, ne preiskal vse Srednje Evrope, da je narisal navedeni zemljevid, ki je pač dosti več nego življenjsko delo enega strokovnjaka. Vsak veščak pozna zemljevidövo provenienco. Knjiga pa ima kljub temu spredaj tiskano : vse pravice pridržane. Ni nam znano, da bi bil kateri nemški kritik pretil Scliarizeriu za avtorskim pravom! G. dr. K. H, kaj rad pozablja, da je govor o — šolski knjigi oziroma o nazornem učilu, ki ima druge namene, kakor kakšna znanstvena razprava. Nobena šolska knjiga se ne sklicuje podrobno na znanstvene vire in je to tudi po predpisih zabranjeno. V Herletovi knjigi je govor o prirodnem oglju (str. 40—42) vse skupaj na dveh straneh; temu elementarnemu pouku je primeren tudi elementarno s h e m a t i-z i r a n zemljevid, — ki je zaradi neupoštevanja pravega smotra povzročil toliko pretiranega kritikovanja! Ker je g. kritik knjigo prezirljivo odrinil od sebe, ni opazil, da je v njej celo slika: rezanje šote z Ljubljanskega barja — zato pa opozarja avtorja, da je pozabil označiti — šoto "pri Ljubljani! — Replika prehaja na točko o železnih rudnih poljih in se obrne najprej zoper D. S. P., češ, da je g. kritiku „iz gole hudobije“ podtaknilo izraz „železno polje“, ko on sam vendar rabi pravilno: železno rudno polje. Mi pač v okrajšavi ne vidimo nobene hudobije in tudi nismo izvajali iz te domišljene „hudobije“ nobene konsekvence. Zaključili smo dotični odstavek še celo z dobrovoljno humorno opazko o res prerazburljivo rdeči signaturi. Veseli nas pa, da je „prijazni“ g. kritik sedaj v repliki pristavil temu našemu zaključku svoj „Pro-batum est“. Glede pomot zeniljevidove topografske podlage se sklicujemo na jasne pripomnje naše proti-kritike; z njimi so odklonjeni že tudi izpakujoči pristavki replike. Posebno značilen vzgled po-besednikovega kritikovanja pa je v repliki izpotikanje ob legendi „morska sol“. Napis je, kakor drugi napisi, skrčen stavek. G. dr. K. H. ga izpopolnjuje takole: morska sol se nahaja — (namesto: morska sol se dobiva) — in nas na to sarkastično poučuje, da se morska sol nahaja povsod v morju, ne le pri Kopru itd., kakor kaže zemljevid. — Ta „temeljiti pouk“ o morski soli, bajka ö plagiatih in ves ton njegovega kritikovanja odvzame Hinterlechnerjevi repliki popolnoma značaj resne in dostojne kritike. — Slednjič naj še pokažemo, kako postopajo v podobnih slučajih kritiki drugod. Lansko leto je izšel na Dunaju zemljevid : Adam, Weltkarte der Erzlagerstätten. Ocena o njem je izšla v „Verhandlungen der Geol. Reichsanstalt“ od enega izmed kolegov dr. K. Hinterlech-nerja. Zemljevid je očitno nepopoln, vendar pravi ocena le: „Bedauerlich scheint nur das Fehlen mancher Erzvorkomnisse, die einer Aufnahme wert gewesen wären, wo doch ab und zu Vorkommen von geringerer Bedeutung zur Darstellung gelangten. — G. dr. K. H. je izbral ves drugačen ton za očitke v svoji kritiki. In vendar ima Adamov zemljevid višje namene ter dosti širji krog odjemalcev in bi torej moral ustrezati strožjim znanstvenim zahtevam nego Herletov, ki služi pri šolskem pouku le kot piiprosto nazorilo. Ne rečemo, da je ocena o Adamovem zemljevidu pristranska ali prizanesljiva — vsaj pove veliko, toda v dostojni in resni obliki, ne pretirava in ne kriči ter ne ponižuje niti avtorja niti založnika. Vzemimo še za zgled visokošolsko učno knjigo „Kayser, Lehrbuch der Geologie“, 2. Aufl. 1905. V predgovoru pravi avtor: „Herr Prof. Heim hat nicht nur die grosse Liebenswürdigkeit gehabt, mich auf eine Reihe von Irrtümern der I. Auflage aufmerksam zu machen...“ Avtor je vseučiliški profesor, njegova knjiga je bila koj v 1. izdaji prijazno sprejeta kot najboljša v tej stroki — kljub pomotam, ki so bile v njej, in prof. Heim je na najlepši način pripomogel, da so pomote izginile. Istina je namreč, da se skoro nobena učna knjiga ne natisne vnovič neizpremenjena, nego navadno z izrečno pripombo : nova, izboljšana izdaja, torej je bila prejšnja izboljška potrebna. — Tudi med slovenskimi znanstveniki imamo takih, ki prijazno podpirajo stremljenje D. S. P. glede zboljšanja učnih knjig. Med drugimi imamo tudi o Herletovi knjigi v rokah izvod, ki mu je pripisal vešč tovariš svoje opazke, ki bodo prišle knjigi v prid, kadar izide v 2. izdaji. Usojamo si končno z ozirom na gornja izgleda nemške kritike gda dr. K. Hinterlechnerja najvljudneje vabiti naj premisli, bi li ne bilo bolje, da stopi tudi on v krog sicer strogih a pravičnih in dostojnih kritikov našega dela in naših učnih knjig in nazoril; prepričan sme biti, da se bode vedno po zaslugi upoštevala njegova beseda, ako bode hotel pripomoči dobri stvari do zmage. Odbor D, S. P. Pedagogika. Politische Erziehung. Rede gehalten am 28. Oktober 1911 bei der Übernahme der Rektorswürde an der k. k. Deutschen Universität in Prag von Dr. Heinrich Rauchberg, Založila Tempsky & Freytag. Dunaj, Leipzig. 1912. Cena: K V20. — Vseobčne preocenitve vrednot, kakor jo brzih korakov prinaša sedanjost, postaneta tudi dva kulturna pojma v veliki meri deležna: igralec in vzgojevalec; znamenja vseh vrst izpričujejo porajajoči se proces te preocenitve. Beseda igralec je do najnovejših časov bila malone istovetna z daljno pose-strirno „komedijant“, a „pedagog“ je včasi že bil — psovka! Socialni ugled igralca se je začel dvigati, brž ko se je ta zavedel svojega kulturnega pomena ter jel uvaževati, da igralec ni — bedasti Avgust cirkusa. In analogno si upam trditi, da se socialni ugled vzgojevalca dvigne „s svitlobo obdan“, kakor hitro se bo vzgojevalec zavedel svoje naloge ter začel — vzgajati. Pedagog je dandanašnji v očeh evropske javnosti isto, kar učitelj; nad socialnim ugledom učitelja pa kot mora leži danes precej diskreditirani pojem „šola“. Šola je vsem udeleženim faktorjem („šolskim krogom“, „učnim individuom“, sta-rišem, učencem) — učilnica in nič drugega; to naziranje je postalo nekak evangelij, ki bi najrahlejši dvom o njega upravičenosti bil contra bonos mores. Le kak „čudak“ se tu pa tam upa zglasiti, da samo učenje še ni vse, ali pa celo trditi, da učenje ni glavna naloga šole. Tako n. pr. duhoviti preosnovatelj nadaljevalnega šolstva bavarskega, Kerschenstein er, poudarja, da bo se sedanja učilnica (Lernschule) — v družabnem interesu — morala izpremeniti v šolo delavnico (Arbeitsschule), češ „najdragocenejše, kar ti je mogoče dati učencem, nikakor ni vednost, marveč neki zdrav način, kako si pridobim vednost, in pa safnostoj-nost delanja“. In Anglež Parker trdi, da „učitelj, ki le znanosti vtepa, je rokodelec, učitelj pa, ki goji značaj, je umetnik“. Pojem vzgojevanje moraš torej strogo razločevati od pojma učenje, a oboje od pojma izobraževanje. Človeka učiti, se pravi: mu bistriti um; ga izobraževati : namenoma vplivati v tej ali oni smeri na njegovo čustvovanje, zlasti estetično in etično; a vzgajati koga: mu jačiti hotenje, ki je princip življenja. Današnja šola -samo uči; vsled tega pa — živa priča so zlasti srednje šole — za ceno silnih količin intelektualne energije izkujemo — „Kinderwillen in Männerleibern“. Vzgojevalec v osebi učitelja, velik je še tvoj dolg do družine, naroda, države, človeštva ...! Res da, „pot je strma“, a — „cilj je lep“! Le pomisli, da ti, ki vzgojiš jih Ti, vzgojč pa druge. * Rauchberg v svojem „govoru“ natančno razločuje pojma izobraževati in vzgajati: „politična izobrazba je cilj, politična vzgoja pot do njega“ (str. 6). Jedro njegovih izvajanj je sledeče: Sedanjost živo izpričuje, da nam je treba politične izobrazbe (cilj); a kdor hoče cilj, ta mora tudi hoteti sredstvo, ki mu pomore do cilja. Pretežni del tega rektorskega govora je posvečen utemeljevanju cilja, t. j. gesla: dajte državljanu politične izobrazbe! Tista medsebojnost, ki — gospodarsko in socialno — spaja državo z ene pa državljana z druge strani, je tekom zadnjih desetletij postala tako tesna, kaKor še ni bila v Evropi izza časov grške in rimske starodavnosti. Z medsebojnim 'približevanjem pa je nastalo precej novih nalog za državo in posameznika, ki mora družba zanje biti dobro pripravljena, ako se naj obnesejo kulturna sredstva kakor: pridobitve svobode v raznih oblikah, demokratiziranje volilne pravice, dalekosežna neodvisnost samouprave itd. Za uspešno reševanje — novih — nalog, ki jih prinaša seboj življenje v ustavni državi, je državljanu pred vsem treba politične razsodnosti in zrelosti; ne večni refren „tvoja dolžnost je .. temveč čut odgovornosti naj posamezniku narekuje njegovo dejanje in nehanje napram državi in družbi. Do take zrelosti in razsodnosti pa bi posamezniku, v njega mladih letih, najlažje pripomogla šola — in ne morebiti „stranka“ ! Za izpopolnitev politične izobrazbe utegne stranka biti na mestu, nikakor pa ne za u v a j a n j e v politično življenje. „Vsaka stranka je hočeš nočeš enostranska. To je bistvo stranke, da vsaka svoje naziranje proglaša za edino pravo, svoj interes za skupni interes, in bolj skrbi za to, da bi nasprotnika premagala, nego da bi se ž njim pogodila. Njen program obsega, izhajajoč od doktrinarnih načel, vesoljno torišče političnega življenja; lahko bi rekli, da je pod paragrafe spravljeno življensko naziranje, ki mora strankar ob vstopu nanj priseči. Vesoljnost strankinega programa prepoveduje posamezniku lastno sodbo. Kdor bi jo imel, jo mora žrtvovati na korist discipline v stranki, sicer bi veljal za izdajalca ali uskoka“ (17). Zato pa bodi skrb šole, da si doraščajoča mladina pridobi toliko znanja o državi in toliko čuta za državo, kolikor je treba za lastni razsodek v tem ali onem slučaju političnega življenja. „Le s pomočjo šole nam je mogoče, odvrniti iz-kušnjave tistih strank, ki merijo na to, da bi po posebnih mladinskih organizacijah zvabile naraščaj, pred-no je postal razsoden“ (18). — A kaj je prav za prav vsebina pojmu „politična izobrazba“ ? Ni to morda „veda o ciljih in potih življenja v državi in še manj uvajanje v praktično državništvo. N e za politike, temveč za državljane hočemo vzgojiti svoje otroke“ (13). „Politična vzgoja v šoli nima prav nič opravka s politiko v zmislu znanstva in ne v zmislu dejanstva. Te vrste vzgoja se pečaj z elementarnimi, vseskoz brezdvomnimi dejstvi življenja v državi in z dolžnostmi, ki iz tega izvirajo, s političnimi vsakdanjostmi. A politične stranke večkrat kaj rade te vsakdanjosti potiskajo v stran. In prav zato se ima zanje pobrigati šola“ (19). In — horribile auditu za ten-kovestnike izmed šolnikov — še to-le! Nižje šole (ljudska, meščanska, prvi razredi srednjih šol...) se nimajo dotikati dnevne politike. „Višje šole pa ne smejo morda boječe zamolčati velikih spornih vprašanj, ki se tičejo državljanskega in družabnega življenja. Nič bi ne bilo nespametnejše, nego nojeva ■ politika. Prej ali slej te stvari pač stopijo pred mladeniča. In nepripravljen takrat obnemore brez lastne sodbe pod vplivom soseščine ali pa pred kakimkoli zgovornim jezikom. Zato pa ga moramo pripraviti, nepristranski razmotrujoč mnenja in namere strank, razjasnjujoč gonilne sile, ostreč mu razsodnost in budeč čut za politično odgovornost“ (20). — Rauchbergovi argumenti vsebujejo dovolj dokazne moči, da nam je politične izobrazbe s pomočjo šole treba kakor ribi vode. Pot pa, ki vede do tega stremljenja vrednega cilja, je R. v svojem rek- torskem govoru le t r a s i r a 1. A kolči se mi zde prav obteknjeni: ne politično poučevanje („politische Belehrung“) ali državljanski pouk (,staatsbürgerlicherUnterricht'), temveč politična vzgoja, t. j. „umetnost, trajno motivirati mladeničevo hotenje“, bo obrodila sadu; in vsak učitelj, ne samo zgodovinar, pa sploh vse šolo van j e uvažuj, kadarkoli se nudi priložnost, politično izobrazbo učenca! — Kdor pa bi si hotel ogledati natančneje izdelanih načrtov za „nova pota“, ki drže v prelepo deželo politične pedagogike, temu bodita izmed tozadevne literature, ki je Rauchberg bogato navaja na str. 32—34, zlasti toplo priporočeni knjižici: F. W. Foerster, Staatsbürgerliche Erziehung. Založil G. Teubner. Leipzig. 1910. in G. Kerschensteiner, Der Begriff der staatsbürgerlichen Erziehung. Založil G. Teubner. Leipzig. 1910. —') K. 0. Sodišča za mladino. III. nemški shod sodišč za m 1 a d i n o bo letos zboroval v Frankfurtu od dne 10.—12. oktobra. Kot glavni predmet je na dnevnem redu : „Potreba in nujnost zakonodajnih ukrepov spričo vedno bolj naraščajočih mladinskih zločinov“. Pod tem okriljem pridejo sledeče točke na vrsto: 1. Kazen in vzgoja. 2. Poraba in organizacija kazni. 3. Nujnost posebnega zakona za mladinska sodišča, ki bi mu temelj tvoril (bodoči) državni zakon za varstvo mladine. ) K. O. i) To in ono utegne v tej smeri nuditi moj članek „V z g o j o s 1 o v n e n o-v i n e“ (v Pedagoškem Letopisu S Š M, XI. (1911) str. 5—9). ■) Po „Zeitschrift für pädagogische Psychologie u. experimentelle Pädagogik, xra. (1012), St. 4, Str. 224. Domovinoznanstvo in vzgoja na Ogrskem. Po naključju sem površno spoznal nekatere posebnosti srednjih šol na Ogrskem. Splošno je učna snov ogrskih srednjih šol manj obsežna nego avstrijskih. Grščina se v gimnazijah uči še le od 5. razreda naprej in sicer fakultativno. Realke so 8-razredne. Posebnost v letnih izvestjih je, da se pri vsakem dijaku navajajo njegovi redi iz vseh predmetov. Najbolj me je zanimal pouk v domovinoznanstvu in njegova vzgojna stran. Pri nas je vse premalo znano, v kakem duhu se vzgaja naraščaj ogrske inteligence, ki je merodajna za vse javno mnenje. In vendar bi narodni voditelji in politiki jugoslovanski morali temeljito poznati madžarski narod in njegove aspiracije. Ker ne znam madžarski, sem črpal sledeče podatke iz učnih knjig, ki so veljavne za meniške srednje šole na Sedmog aškem: „Erdkunde für die Unterstufe. Das Königreich Ungarn. Bearbeitet von Robert Csall-ner, Hermann Horedt, Otto Phleps. Nagyszeben (Hermannstadt). 1909.“ in „Lehrbuch der ungarischen Geschichte, nach Ludwig Mangolds Geschichte der Ungarn für die 3. und 4. Klasse der Mittelschulen bearbeitet von Friedrich Schuster. Nagyszeben (Hermannstadt). 1909.“ Zemljepisje izhaja od ožje domovine, tej sledijo polagoma sosedna okrožja, dokler ni predelana cela ogrska država. V drugi knjigi pridejo ostale evropske države — med njimi tudi Avstrija — in končno izvenevropski svetovni deli na vrsto. To je brez dvoma metodično pravilno postopanje. V nižjih razredih (3. in 4. r.) se uči samo ogrska zgodovina. Presenetilo me je sistematično poveličevanje ogrske domovine in madžarskega naroda tudi v teh nemški mladini namenjenih knjigah. Druga značilna poteza je konsek-ventna ustavna vzgoja že na tej nižji stopnji srednjih šol. Vedno in vedno se povdarjajo ogrske ustavne pravice proti absolutističnim stremljenjem raznih vladarjev in zlasti proti centralističnim težnjam Habsburžanov. Za naše pojme je zgodovinska knjiga na nekaterih mestih naravnost revolucionarna. Dobesedno se navaja 31. člen „zlate bule“, ki jo je kralj Andrej II. izdal 1. 1222. Ta člen daje ogrskemu plemstvu insurekcijsko pravico, t. j, da se sme z orožjem upreti kralju, ki bi hotel prelomiti določbe „zlate bule“. Pozneje se z obžalovanjem poroča, da se je državni zbor v Požunu 1. 1687 odrekel tej pravici. To pa pisatelja ne moti, da poveličuje poznejše vstaje: Räköczyjevo v 1. 1700—1711 in zlasti zadnjo 1. 1848, o katere žrtvah pravi: „Spomin teh mučenikov, ki so svojo ljubezen do svobode plačali s svojo smrtjo, ne bo nikdar ugasnil na Ogrskem“. Faktično se 6. oktober obhaja z oficijelno šolsko slavnostjo v spomin 13 vstaških generalov in polkovnikov, ki so bili 6. okt. 1849 v Aradu ustreljeni ali obešeni. V zvezi z ogrsko ustavo sta tudi šolska praznika 11. aprila in 8. junija. Slavnosti, ki se tičejo vladarjeve osebe (n. pr. 4. oktober), se odpravijo samo s šolsko službo božjo, druge patrijotične slavnosti pa s primernimi predavanji in petjem. Pisatelj slika razmere v deželi pod Ferdinandom I. in njegovimi nasledniki in pravi: „Vlada, v kateri so bili protiustavno večinoma nemški svetovalci, je skušala Ogrsko združiti z avstrijskimi dednimi deželami. Temu se je državni zbor po pravici upiral in sad tega stremljenja je bilo nezaupanje in sovraštvo zoper kralja in dunajski dvor“. Dalje pa pravi: „Le enega čas. ni mogel vničiti, marveč je zaža- relo v vedno svetlejšem sijaju, to je bila ljubezen do domovine in do svobode“. O Leopoldu I. pravi pisatelj, da „je bil v verskih vprašanjih ne-strpljiv in v ogrskih vprašanjih je slušal tuje svetovalce, ki so mu pogostokrat slabo svetovali, izrabljali njegovo dobroto in prezirali ogrsko ustavo“. „Dozdevalo se je, kakor da bi neodvisna Ogrska imela propasti. Le žilavi vztrajnosti naroda gre zahvala, da je naša domovina prestala te dneve najtežjih nadlog in so bili brezuspešni vsi napori dunajske vlade na vničenje ogrske samostalnosti“. Pragmatična sankcija je državni temeljni zakon za Ogrsko. Kot dogovor med kraljem in narodom se ista more razveljaviti ali izpreme-niti le v obojestranskem sporazumu. A ona ne določa samo prestolo-nasledstva, temveč povdarja tudi: „Ogrska je svobodna in neodvisna dežela ter se sme vladati le po lastnih zakonih. Zakoniti naslednik umrlega kralja mora še pred kronanjem izdati inavguralno diplomo in priseči, da bo spoštoval ustavo dežele in njene svoboščine“. Tako se že na tej stopnji vceplja mladini prepričanje o suverenosti naroda in antagonizem nasproti dunajskim vladnim krogom. V podobnem zmislu je pisana tudi zemljepisna knjiga. V tej je posebno zanimivo poglavje o ogrski ustavi. Pri ozemlju ogrske države se razločujejo trije deli: 1. Ogrsko v ožjem zmislu z Erdeljskim ali Sedmograškim. 2. Hrvatska in Slavonija. K tema pripada pravno, ne pa dejansko tudi kraljevina Dalmacija. (To se pozneje še enkrat povdarja). 3. Mesto Reka z okolico. (!) „Prej so kroni sv. Štefana pripadale tudi Bosna, Srbija, Bulgaria, Moldavsko, Valaško, Galicija in Lodomerija kot podvržene ali vazalne dežele“, pravi pisatelj. Potem se definira pojem ogrskega naroda v političnem oziru. Ta "obsega vse državljane kot enakopravne člane. „Razlika v jeziku ali veri ne ovira enakopravnosti, temveč imajo vsi ogrski državljani enake pravice in dolžnosti“. Med dolžnostmi se navaja na prvem mestu pokorščina proti zakonom in oblastvenim odredbam, potem zvestoba kralju in domovini itd. Aktivna volilna pravica za državni zbor se doseže z 20. letom, pasivna pa s 24. Za poslanca je tudi pogoj znanje madžarskega jezika. O Hrvatski in Slavoniji pravi knjiga, da „ni samostojna država, ampak z veliko avtonomijo opremljeni del, provincija ogrske države“,(!) Zveza Ogrske z Avstrijo bazira na pragmatični sankciji. Po njej imata obe državi istega vladarja in vsled tega tudi nekatere skupne, zadeve. „Razun skupnih zadev je vsaka država popolnoma samostojna. Če ne bo več Habsburžana z dedno pravico po ogrski pragmatični sankciji, preneha zveza med Ogrsko in Avstrijo in potem oživi zopet pravica ogrskega naroda, da si prosto voli svojega kralja“. V duhu, kakor je tukaj označen v kratkih potezah, se vzgaja vsa ogrska mladina! V—a. Predavanja slovenskih docentov 1911/12. V zimskem tečaju 1911/12 je čital na dunajskem vseučilišču dr. F. Žižek: österreichische Wirtschafts- und Sozialstatistik, 1 uro. Dr. Ivan Žolger ni čital. V Würz-burgu je predaval dr. Boris Zarnik r Zoologie, I. Teil., Allgemeine Zoolo- ie und wirbellose Tiere. 5 ur. eit- und Streitfragen der Zellforschung 1 uro. Praktikum für Geübte 6 ur. Anleitung zu wissenschaftlichen Arbeiten 6 ur. Reda predavanj za zimski tečaj na vse- učiliščih v Pragi in Černovicah nismo imeli v roki. V letnem tečaju 1912 ne čitata dr. Žolger in Žižek na dunajskem vseučilišču. V Zagrebu predava dr. Bogumil Vošnjak: Moderne državne teorije 2 uri. V Würzburgu dr. Boris Zarnik: Naturgeschichte der Insekten und Übungen im Bestimmen, 3 ure, in Praktikum für Geübte. V Pragi predava docent dr. M. Rostohar: Narodnostna filozofija. V Černovicah čita r. j. profesor dr. Josip Plemelj: Algebra 3 ure, Zahlentheorie 3 ure, Seminar für Mathematik 2 ure. B. V. Filozofija. Bergson. Novembrska številka francoske „Revue de Mčtaphysique et de Morale“ je prinesla predavanje glaso-vitega francoskega filozofa B e r g-s o n a, katero je imel na lanskem bolognskem kongresu. Ruski filozof S. Frank poroča sedaj v marčni številki „Ruske Misli“ o tem predavanju, ki je bilo na kongresu sprejeto s tako burnimi ovacijami. Predavanje nosi naslov „O filozofski intuiciji“. — Vsak filozofski sistem — pravi Bergson — se nam predstavlja na prvi pogled kot urejena in komplicirana stavba, ki nam, kakor se nam zdi, nudi možnost, da jo razberemo na posamezne dele, določimo, odkod so se javila vprašanja, zanimajoča filozofa, in kaj je pripravljalo odgovore, ki jih je dal filozof na ta vprašanja. Preiskujoč vire in vplive, ki so pomagali oblikovati dani sistem, izluščimo lehko one elemente, ki se krijejo z elementi drugih sistemov, prihajajoč na ta način glede proučevanega sistema do bolj ali manj originalne sinteze idej, med katerimi je živel filozof. Ta metoda nikakor ni po-grešna ali brezplodna, tako proučevanje mehanizma slednjega sistema je naravnost neobhodno potrebno. A rezultat tega dela je v prvi vrsti ta, da se seznanimo bolj s periferijo dane doktrine nego ž njenim središčem. Čim bolj se poglabljamo v razbiranje posameznih delov sistema, tem razločneje prihajamo do spoznanja, da je vse to — samo njega vnanji materijal, ne pa no- tranji princip. Čim pa se začnemo globlje potapljati v filozofovo misel, se prične ta pred našimi očmi iz-preminjati. Kompliciranost sistema se polagoma zmanjšuje, njega deli se polagoma strinjajo tesneje, kakor da bi se zlivali v eno, dokler se naposled ne zedinijo v eno samo točko, ki se je sicer jasno zavedamo, a je nikakor ne moremo adekvatno izraziti. V tej točki je nekaj tako neizmerno enostavnega, da se ni niti filozofu samemu nikdar posrečilo, izraziti to, kar je imel pred očmi. Filozofova usoda je, govoriti celo življenje, govoriti vedno o eni in isti stvari, a nikdar ne izraziti tega, kar je mislil in uzrl. On neprestano popravlja svojo formulo, popravlja popravljeno in se izkuša s pomočjo te vedno bolj naraščajoče kompliciranosti vedno bolj približati k enostavnosti svoje prvotne intuicije. Vsa kompliciranost njegovega sistema ni torej nič drugega, nego izraz neskladnosti med njegovo enostavno intuicijo in sredstvi njenega izraženja. V čem pa obstoji ta intuicija ? Ako sam filozof tega ni mogel povedati, zato more tem manj izraziti to oni, ki proučuje njegov sistem. To, kar moremo v njej uloviti in fiksirati, je neka podoba, ki zavzema presledkovo mesto med enostavnostjo intuicije in kompliciranostjo njenega abstraktnega izraza. Ta podoba je kakor senca, ki jo meče intuicija. Zroč vanjo, moremo ugeniti konture realnosti, iz katere se poraja. In s tern, da se v mislih sami projiciramo v to realnost, se nam približno posreči, preživeti to, kar je poznaval filozof. Glavna črta te podobe je negacija. Kakor Sokrata njegov demon, tako svari negacija te podobe filozofa pred soglašanjem z vsem, kar ne odgovarja njej. Prihajajoč v do-tiko z običnimi nazori, s sodbami, ki so veljale doslej za očividne, s trditvami, ko jih imajo vsi za zanesljive rezultate znanosti, prisluškuje filozof glasu podobe, ki mu šepeče: to je nemogoče! To ne more biti zato. ker temu nasprotuje sicer temno, vendar odločilno notranje izkustvo, podano v podobi. Vsak filozofujoč um zametuje že dolgo poprej, preden si je izdelal svoj lasten sistem, odločno in definitivno izvestne trditve. Pozneje, ko si je že ustvaril svoj sistem, še vedno zametuje soglasno z istim notranjim glasom mnoge trditve, navidezno logično sledeče iz njegove izhodne točke, ako te trditve nasprotujejo njegovi konkretni intuiciji, in če bi tudi neoprezno v katerikoli točki vstavil kurvo svoje misli, da bi sledil po logični premi črti, bi v tem oziru stopil iz sfere svoje intuicije in bi se moral zopet vrniti vanjo. Iz takih izstopov in povratkov se sestavljajo spirale doktrine, katera se na ta način „razvija“, t. j. neprestano korigira samo seoe. Ko se uglobimo v to podobo, pojasnjujočo nam izvirno intuicijo, uvidimo, da nastaja vsak resničen filozofski sistem nekako „zunaj prostora in časa“, da se tičejo vsi vplivi okolice, življenja in idej, ki jih nahajamo v njem, samo izraževalnih oblik misli, ali materijala, ki ga obdeluje, ne pa v njem samem. Ako bi dotični filozof živel v drugi dobi, bi seveda govoril v jeziku drugih pojmov in razmišljal o drugih problemih. Toda to, kar je hotel reči s pomočjo teh pojmov in teh rešitev problemov, bi ostalo isto. To intuitivno jedro filozofskega u-stvarjanja pojasnjuje Bergson s tem, da kot primer na ta način razbira sistem Spinoze in Berkeleya in na tej podlagi prihaja do končnega zaključka, da se pusti filozof voditi od prvotne intuicije in nikoli ne i z-h a j a iz katerihkoli gotovih, že pred njim eksistirujočih idej. Prej bi se moglo reči, da k nekaterim izmed njih šele prihaja. To pa je važno zlasti za razmerje, ki vlada med filozofijo in ž njo sodobno znanostjo. Misel, da mora biti filozofija nekak završetek naučnega znanja, je po Bergsonu lažnjiva in enako razžal-jiva za znanost kakor za filozofijo. S tega stališča se ne dä določiti, kje se končuje znanost in kje začenja filozofija. Samo priznanje, da ima filozofija svoj posebni v i r poznanja — in sicer baš intuicijo, t. j. prav posebni, samo filozofiji lastni način, odkrivajoč nam bistvo vseh bitnosti — samo to priznanje postavlja jasno, principialno mejo med njo in med eksaktnimi vedami. Filozofija ni poobčenje naučnega znanja. In ako je istovetna z znanostjo po svojem predmetu, ako odkriva nova stališča glede problemov, ki so tudi predmet znanosti, more to delati samo zato, ker ima svojo p o-s e b n o metodo spoznavanja. Ne mogli bi eksistirati dve posebni vrsti spoznavanja, dve posebni disciplini — filozofija in znanost — ako bi se nam izkustvo ne predstavljalo v dveh aspektih, z dveh različnih strani. Na tem mestu privaja Bergsona premišljevanje o filozofski intuiciji k osnovni misli njegovega lastnega sistema. Naučno spoznavanje je pogojno od praktičnih potreb zavisno orientiranje, ki se ne potaplja v globino stvari; intuitivno ali filozofsko spoznavanje a se mora priznati za izvirno shva-anje bistva bitnosti. Moramo se podvreči od Kanta ustanovljenemu relativizmu naučnega znanja. Vendar pa je razširjevanje subjektivističnega pogleda na intuicijo samovoljno in zavajajoče k protislovjem. Samo-poglobitev zavesti kot take in pro- žemanje realnosti ž njo je edini živi akt duševnega ustvarjanja. „Znanost“ — zaključuje Bergson — nam obeta v svojih uporabah dobrobit, v najboljšem slučaju — naslado. A filozofija bi nam "mogla dajati — radost.“ K tem izvajanjem francoskega filozofa pripominja Rus Frank, da pomen Bergsonovega filozofskega sistema sodobna moda do neke meje brezdvomno pretirava. Vendar priznava tudi Frank Bergsonovi doktrini veliko plodotvornost in globino, zlasti pa ji šteje v zaslugo, da poizkuša odpraviti iz filozofije neke naučne predsodke. Bergson odločno priznava, daje vsaka filozofija po svojem bistvu metafizika. Sodobna filozofija se je navadila strogo razločevati med vpisovanjem in logičnim pojasnjevanjem neposredno danega — gnoseologijo ali fenomenologijo — in med poizkusi prestopiti meje danega in pojasniti notranje bistvo bitnosti. Ako je Husserl, ki ga imenuje Frank „najbolj globokega in najbolj ne-predvzetega sodobnega nemškega miselca“, dokazal, da je vsaka gno-seologija fenomenologija, je sedaj dokazal prvi francoski filozof, da je vsaka fenomenologija poglobitev v brezskončno bogastvo bitnosti, t. j. metafizika. Zbližujoč metafiziko z neposrednim izkustvom, je Bergson priznal nemožnost navidezno naučne metafizike kot sistema abstraktnih misli, opirajočih se na racionalne dokaze; obenem pa je odpravil monopol gospodujoče racionalistične gnoseologije in prišel nasproti potrebi po bolj življenjski filozofiji, ki naj ne trga spoznavajočega duha od realnosti same. Bogoslovje. Bogoiskalci in mesijanizem. Značilna črta pravkar minolega desetletja je, da je ne samo visoko dvigalo prapor znanosti in ga izkušalo ponesti v najširše mase v takozvani „ljudski ekstenziji“, ampak da se je začelo obenem tudi vnovič živo zanimati za religiozna vprašanja. O tem svetovnem gibanju se je pri nas slišalo bore malo prvič zato, ker se naše razumništvo hrani skoraj izključno s plitvo časnikarsko hrano in pa zato, ker je slovensko bogoslovje že davno izdihnilo pod težo vsakdanjih, „praktičnih“, recimo „konsumarskih“ gesel. Izmed vseh Slovanov se zanimajo za novodobna religiozna iskanja najbolj Rusi. V Rusiji se je uvrstilo med „bogoiskalce“ nekaj jako odličnih mož, v prvi vrsti filozofov in pesnikov. O pravcih in značilnih potezah tega stremljenja dobro informira Študija moskovskega vseuč. profesorja filozofije, kneza Jevgenija Trubeckega v marčni knjigi letošnje „Ruske Misli“: „Stari in novi 'nacionalni mesijanizem“. Nacionalno čuvstvo se izpre-minja. To kar je v osemdesetih letih avtorjeve vrstnike navduševalo v Glinkovi operi „Življenje za carja“ ali v prvih skladbah Čajkovskega, se danes čuje kot omledna patvora narodnih motivov, kot preživela nacionalna iluzija. Polno takih uvelih motivov pa je tudi kraljestvo misli, med katere spada zlasti ideja ruskega nacionalnega mesijanizma. Pred tridesetimi "leti je ta ideja dvigala srca, danes se zdi povsem, kakor da bi se ž njo neka globoka notranja svetinja onečaščala z ne-priličnim izrazom. V neki ruski narodni legendi prosi Kristus Sa-marjanko vode;, „Kako bi ti dala piti, ker si — Zid“. „Lažeš“, pravi Kristus, „jaz sem pravi Rus“. Tako ali podobno se je izražal ruski nacionalni mesijanizem vedno s tem. da je rusificiral Evangelij. Sodobni ruski filozof Berdjajev v svoji knjigi o Homjakovu dobro karakterizira mesijanizem, čigar značilna črta obstoji v izključni bližini enega naroda h Kristusu. Narodov s kakršnimkoli poklicem, s katerokoli misijo, posebe tudi religiozno misijo, more biti več. A n a r o d-M e s i j a je lehko samo eden. V tem obstoji razlika med mesijanizmom in mi-sionizmom. Korenina ruskega me-sijanizma leži v daljni preteklosti in zato ga smatra Trubeckoj za uvelo cvetko, „Ruski Kristus“, to je bila iluzija predpetrovske Rusije. Bil je čas, ko se je Rusija imela za tretji Rim, ki bo rešil in obnovil svet. To je bila doba, ki jo imenuje historik Ključevskij dobo „za-temnenja svetovne ideje“. Ko je padel Carigrad — drugi Rim — je postala Moskva — tretji Rim — edino pribežališče prave vere. A isti historik pravi, da je bila orga-nična napaka staroruske cerkvene družbe to, da je „Stvarnika sveta imela za svojega lastnega Boga“ (III. zv. 383). To organično napako so si prisvojili pozneje slavjanofili. V enem njihovih glavnih zastopnikov, v Homjakovu, se je še boril mesijanizem z misionizmom, vendar je tudi on že smatral Rusijo za izbrani narod. Meja med pravoslavnim in svetovnim se je gu-blla v njegovih mislih, dokler ni v Dostojevskem — tipičnem glasniku ruskega nacionalnega mesija-nizma — popolnoma izginila. Dostojevskeinu so vse zapadne vere nekrščanske, posebno katolicizem mu „ne propoveduje Kristusa, ampak antikrista“. Njemu katolicizem niti vera ni, ampak nadaljevanje rimskega imperija. „Treba je, da zasije v odpor zapadu naš Kristus, ki smo ga mi ohranili in ki ga oni niso poznali“. Človeštvo se bo v bodočnosti obnovilo, „samo z rusko mislijo, z ruskim Bogom in Kristusom“. Ozkosrčnost tega me-sijanizma je razkrinkal V. S. Solov- jev. A ta kritika slavjanofilstva ni rešila tudi samega Solovjeva pred usodnim zanesenjaštvom. V drugi obliki je tudi on obnovil staro tradicionalno sanjo o tretjem Rimu in narodu-bogonoscu. Trdil je, da so med vsemi narodi samo Kusi teokratičen narod, ki je poklican, da ustanovi na zemlji kraljestvo božje v obliki svete državnosti in družabnosti. A ruska teokratija je bila žalostno razkrinkana, v čemer se je mogel prepričati še sam Solov-jev. Proti koncu svojega življenja se je uveril, da za državnost ni mesta v kraljestvu božjem, ki tudi v svoji zemeijski realizaciji ne more biti teokratično, ampak anarhično. S tem je padla zadnja opora ruskega nacionalnega mesijanizma. Začenja se tretja perioda. Pred rusko religiozno mislijo se odpirajo, kakor v narodni pravljici o Care-viču Ivanu, tri ceste. Ako si izbere srednjo, pojde skozi hlad in glad in ne pride nikamor. Ako krene na desno, pogine, a zato reši konja. K sreči, pravi Trubeckoj, je še tretji pot — na levo: a ta bo morala žrtvovati svojega konjička (Steckenpferd). Zato pa ostane sama nepoškodovana. Po srednji poti jo je mahnil S. N. Bulgakov, ki v nedavno izišli knjigi („Dva grada“) predlaga nekak kompromis med vsesvetskim ideaiom in staro slav-janofilsko koncepcijo. On je zavrgel Dostojevskega „izključno misijo“ ruskega naroda in hoče izpremeniti ponos nacionalnega mesijanstva v ponižnost „asketično ureguliranega“ nacionalnega čuvstva. Poizkus se je izjalovil. „Nacionalni asketizem“ je izstradal pogansko živinče, iz starega slavjanofilstva podedovani nacionalizem. Po vsemirnem krščanstvu hlepeča religiozna misel pa tudi ni našla poti v prostranost, ker se ni smela ločiti od ljubega konjička. Bulgakov je hotel ustvariti neki „omejen mesijanizem“, kar pa stigmatizira Trubeckoj kot kričeče protislovje : „Eno ali nobeno. ali je dani narod v resnici narod-Mesija, edini narod na svetu s poklicom, da reši svet, ali pa sploh ni Mesija. Mesijanski poklic ne more biti omejen, ali razdeljen med narode“. To nam jasno kaže primer Izraelcev. Bulgakov je dal svojemu „omejenemu mesijanizmu“ zanimivo razlago: „slavjanofilski izraz „ruski Kristus“ se more v ostalem razumeti v zmislu konsta-tiranja znanega dejstva, da sliva-čajo razne narodnosti kot med seboj realno različne individualnosti Kristusa vsaka na svoj način. V tem zmislu se more govoriti . . . ne samo o ruskem Kristusu, ampak tudi o grškem, italijanskem, nemškem, tako, kakor se govori o nacionalnih svetnikih“. (Dva grada, 11. 298—299.) Tako tolmačenje Trubeckoj odločno odklanja. Do-stojevskij, ki je v resnici mislil, da je odrešil svet ruski Kristus, bi videl v italijanskem in nemškem Kristusu popolno negacijo vere v „naroda-bogonosca“. Konstatiranje fakta, da različne narodnosti različno shvačajo Kristusa, je resnica; zmota pa je, ako se iz tega fakta dela princip. Tudi solnčno svetlobo vidijo različni narodi različno. Stari Grki so imenovali morje vijoličasto, ker v spektru niso razločevali sinjega žarka. Različni narodi so za barve različno slepi. Zato pa ne bomo govorili o grškem, italijanskem itd. solncu. Kakor je smešno govoriti o nemški resnici, tako ne smemo tudi o ruski. „Zakaj pa bi morali ravno v Kristusu iskati in utrjati našo, ,sveto Rusijo“, naš nepopolni nacionalni zreliščni kot ž njega ne-obhodno omejenostjo in barvno slepoto?“ Ali je res v prirodi nacionalnosti najvažnejša in najdragocenejša sposobnost, sprejemati en sam in svoj posebni žarek? To se pravi nacionalno omejenost povzdigovati za ideal. To škodi nacionalnosti sami, ki se naj ne zapira v svoje posebnosti, ki naj ne čepi nad svojim žarkom, ampak naj ga zedinja z žarki drugih narodov v jarko solnčno svetlobo. Drugi poizkus v religioznem iskanju pripada N. A. Berdjajevu, ki je odločno krenil na desno. Ta ni sklepal kompromisov, ampak je potrdil nacionalno mesijanstvo v vsej njega čistoti. Tu se je rešil „konj“, jezdec pa je poginil: religiozna misel je našla svoj konec, Berdjajev pravi sam : „Dani narod je izbrani narod Božji, v njem živi Mesija. Vsak mesijanizem korenini v starohebrejskeni. Tako so poljski mesijanisti verovali, da je poljski narod Kristus med narodi, da je bil pogin poljskega kraljestva križanje Mesije, da je to izbran in ekskluziven narod, ki je poklican glasnik nove krščanske epohe“. Vkljub temu sklicevanju na stari testament ima Berdjajev Ruse za religiozno izbran narod. Po pravici kliče Trubeckoj Berdjajevu v spomin, da je z Izraelci sklenil poseben testament in ga vprašuje: Kakšne dokaze pa ima Berdjajev na tak zakon med Bogom in Rusijo ? Empiričnega dokaza svoje vere v „narode-bogonosce“ se tudi Berdjajev odreka, pač pa sanja o mističnem utemeljenju. Po njegovih besedah se „duh naroda shvača samo potom mistične in umetniške intuicije . . . osnovati mesijanizem na historičnih in etnografskih faktih, je nemogoče; mesijanizem se da osnovati samo na veri kot faktu notranjega razodetja in prozrenja, na veri kot subjektu spoznavanja“. V svoji „Filozofiji svobode“ proglaša Berdjajev svojo intuicijo za ne-podvrženo diskurzivnemu mišljenju. Toda njegovo subjektivno, „rusko“ razodetje Kristusa naravnost izključuje duh in črko Evangelija. Evangelij kategorično govori o poklicu vseh narodov. „Pojdite torej in učite vse narode! (Mat. XXVIII, 19.) Novi testament sploh izključuje mesijanizem vsakega posameznega naroda. Resnični Mesija je torej samo tam, kjer ni sporov med ljudmi in narodi. Slednji narod kakor slednji človek na[ misli o svojih dolžnostih in službi svoji, ne pa o svojih prednostih pred Bogom. Potreben ni narodni me-sijanizem, ampak narodni misio-n i z e m. To je stališče univerzalne religije. Edina prava pot za religioznega popotnika — pravi Trubeckoj — vodi odločno na levo. Konjiček starega slavjanofilstva, namreč nacionalna ekskluzivnost, se mora žrtvovati. Po binkoštnem čudežu je religiozni nacionalizem sploh nemogoč. Ob tej priliki je Bog dodal apostolom k njih hebrejščini še goreči jezik. In ta goreči jezik je združil vse narode v eno, vsi so razumeli apostole po svoje. V tem gorečem jeziku govore vsi veliki propovedniki, umetniki in miselci. Njih goreči jezik, ne pa „kaotična ljudska govorica“, izraža zmisel narodnega življenja. Ideja „ruskega Kristusa“ pa ne pači samo Kristusovega lika, ampak izkrivlja tudi rusko nacionalno idejo. Ali ni to vzrok, da še do danes tako malo znamo o njej ? Domišljevana Rusija nam je skrivala resnično, trdi Trubeckoj. In ravno v največjih predstavnikih ruske religiozne misli se je ponavljala ta usodna napaka, v slavja-nofilih, Dostojevskem in Solovjevu. Za slavjanofile je obstajala vsa posebnost ruskega duha v tem, da je ruski narod — pravoslaven. A kaj so specifične lastnosti pravoslavja in njega pozitivne prednosti, tega niso dokazali. Motil jih je pri tem njih podedovani greh: istovetenje ruskega pravoslavnega z vse-mirnim, svetovnim. Homjakovu je pravoslavno ali svetovno krščanstvo eno in isto. Zato ne razume lokalnega, svojinskega v pravoslavju. Solovjev je nastopil zoper to konfesionalno ozkost. A tudi on ni imel pogleda za podrobne posebnosti ruskega duha, ker je sanjal samo o univerzalnem mesi-janizmu Rusije. On je istovetil rusko nacionalno idejo z vstvar-jenjem kraljestva božjega na zemlji v podobi vsemirne teokratije. Odtod pride, da si niti sedanja ruska generacija še ni v svesti, kaj je ruski človek. Predolgo so širili ruski ideologi učenje, da ruski človek ni navaden človek s posebnimi konkretnimi črtami rase in narodnosti, ampak „vsečlovek“. „Nas so bili navadili videti v Rusiji celi svet“. Ko pa se je zrušila ta ponosna sanja, smo padli v ekstremno razočaranje. (Pri tej priliki poudari Trubeckoj eno glavnih črt ruskega duha, ki jo je podpisani referent našel sto- in stokrat potrjeno v ruski kulturi na vseh poljih :) „Našemu nacionalnemu značaju lastni maksimalizein nas v vseh življenjskih vprašanjih stavi pred dilemo — ali vse ali nič. Evo, kaj je vzrok, da od čezmernosti poveličevanja mi tako lehko prehajamo k čezmernosti obupovanja. Ali je Rusija — narod-bogonosec, ali ničvreden narod, ki sploh ni narod, anipak brezmiseln mehaničen konglomerat, kolos na glinastih nogah, ki ga bo skoro zrušil vnanji udarec“. (Priljubljena primera Solovjeva v tre-notkih obupa in gneva.) in lek, ki ga nasvetuje Trubeckoj svojemu narodu ? Proč z lažnjivim ocaranjem in nepotrebno bo razočaranje. Rusija ne bo vstva-rila vsemirnega krščanstva, ker je ena sama (čeprav jako sposobna) izmed mnogih družin, poklicanih, da obljudijo dom Očetov. Ko se znebimo antikristijanskega mesija-nizma, bomo tudi spoznali, kaj je individualen specifičen poklic pravoslavne ruske religioznosti v obče-kristijanski kulturi. Do tega spoznanja je prišel Solovjev tik pred smrtjo, ko je pisal svoje „Tri razgovore“, v katerih je proroško uge-nil duhovni lik Rusije in povedal v njih več, nego pred njim vsi drugi in on sam v preštevilnih spisih svojih. V „Treh razgovorih“ ni niti sledu o narodu-bogonoscu“, ampak so samo tri vejice enega krščanskega debla: krščanstvo Petrovo ali rimsko, krščanstvo Pavlovo ali protestansko in krščanstvo J a-n e z o v o ali pravoslavno. Velika krščanska sinteza je plavala umirajočemu Solovjevu pred očmi, v tej sintezi je bila Rusiji določena ne več mesijanska, a vendar važna naloga: zastopati mistično krščanstvo apokaliptičnih razodetij, tajnost človeka, oboženega v Kristusu in zato neumrjočega/Tako je ruski filozof videl druge, velike Binkošti in v njih potrditev nacionalnih posebnosti in obenem premago nacionalnih mej: krščanstvo enako potrebuje mistično pro-zrenje tajnosti poslednjega, onstranskega razodetja, človeško voljo rimske energije in duh svobodnega preiskovanja protestantske Nemčije. I. P. Slovstvo. „Slovenska Žena“, glasilo slovenskih žen. Ljubljana 1911. Izdajateljica, lastnica in urednica Marica Šega. Tiska „Narodna Tiskarna“. Cena 8 K. Doslej so izišle tri številke tega prvega slovenskega ženskega revijalnega glasila. (Dosedanjih trgovskih ženskih listov ne smatramo za take). „Ženo“ moramo kot sodelavko na kulturnem polju vsekakor toplo pozdraviti. Da pa se ne udomačijo pri novem kulturnem činitelju razvade, ki bi ga kmalu utegnile potisniti nižje in ga napraviti za nekulturnega činitelja, nekoliko opomb. U-vodna izjava v prvi štev. nam ni preveč simpatična radi svoje nejasnosti in prevelike splošnosti ; bojimo se, da bo revija postala plitva, če bo res hotela ustrezati vsem. Revija je potrebna le, če ima namen učiti, v to pa rabi sama smer, na katero privaja krog čita-teljev, ne sme pa se sama izročiti vodstvu tega kroga. Toliko je nudil doslej že tudi Vydrov „Domači prijatelj“. Za enkrat želimo več in iz-branejšega sotrudništva, potem že pride tista „višja“ vsebina sama. Med dobre doneske štejem Fr. Milčinskega (predavanje) „O nekaterih gosposkih grehih zoper kazenski zakon“, Debeljakov „Pregled glavnih zastopnic francoskega slovstva“, članke Vere V. o gospe Tiičroigne, o Boženi Nemcovi in o ženski volilni pravici v Evropi, dobra je tudi razprava Alice Salomon (pri kateri je pa treba omeniti, da je to prevod). Pa drugo: Koliko slovenskih medicincev, političarjev, sociologov in pravnikov bi moglo govoriti in pisati o ženskem, študiju, o ženi-delavki, materi in učiteljici, o nočnem delu, o zakonodaji, o materinskem varstvu (Ruth Brž!), o porodništvu, o ženski volilni pravici, o zgodovini ženskega gibanja, prostituciji, materinskem pravu, postanku družine, poselskem vprašanju in o vsem drugem, kar tvori skupaj kompleks „ženskega vprašanja“! Pa za vse to je treba imeti široko obzorje in poznati svetovno literaturo o ženskem vprašanju ter seznanjati tako naše ženstvo z velikim svetom po določenem načrtu. To pa, se zdi, ne-dostaje „Ženi“. Nočemo biti pedantni, ženski list naj vsaj začetkoma v božjem imenu koncedira kak hteraren podlistek in še modni kotiček povrhu, toda beletrija ne sme biti na potu glavni vsebini. Poleg nekaterih manjših dobrih reči (Kmetamarija, „Nekaj besed..“) je pa tu toliko nepotrebnih vzdihov, stokov in poljubov, ki ne spadajo v žensko re- vi j o. Res, da ne moremo zahtevati od Slovenk, naj bi vsaka bila kakova Lily Braun ali kaj podobnega, a s tako omledno liriko, ki ni lirika, bo revija mnogo več škodovala, nego koristila. „Pregled“ je nekoliko boljši od glavnega dela, ker je bolje organiziran in smotren. Na višku pa tudi on ni. Papir in tisek je dobro oskrbela „Narodna Tiskarna“. Sliki Božene Nenicove in Franje dr. Tavčarjeve nedvomno krasita revijo, platnice pa bi bile brez one metteurske umeteljnosti lepše. Če gmotna sredstva ne dovoljujejo umetnikove naslovne risbe, je mnogo boljši gol naslov v lepih inicialkah, nego vse tiste rožce in zvezdice, ki ne kažejo dobrega v-kusa. Tako nima „Žena“ na zunaj prav nič — elegance. Upamo, da se bodo ti nedo-statki popravili. Ženska revija je Slovenkam nujno potrebna, a b i t i mora dobra, t. j. mora zbirati, učiti in voditi ter tako postati kot Mentor slovenskega ženstva kulturen ^initelj, ne pa kulturen statist. V. K. Donesek k sociologiji slovenske knjige. Insel, Tempel, Langen, Lange-wiesche, Cotta, Riitten & Loening, Meyer & Jessen in ne vem koliko drugih založnikov imajo v Nemčiji takih, da pozna njihova imena vsa izobražena Evropa, Živahni Francozi in Italijani so v tem še na boljšem, in tako govore Zola, Moličre, Rostand, Goethe, Fichte, Kleist, Dante, Boccaccio, d’ Annunzio in dolga dolga vrsta drugih duševnih herojev tem trem narodom v zvezkih po tri franke in s pridom. 20.000— 200.000 zvezkov naklade gre med narod, ki jo do zadnjega izvoda kupi in s tem dokumentira, da mu nezmiselna dunajska opereta, ameriški „kič“, pariški varietč in kinematografija niso mogli pokvariti v njem živečega idealizma, niti mu omrzeti stremljenja po izobrazbi. Fini Liliencron n. pr, je doživel 40 izdaj, Schönherrjeva „Glaube und Heimat“ 50, Mantegazza gre v stotinah, Dante, Goethe in drugi v neštetih. Pričelo se je apelirati' na najfinejša psihološka čuvstva, katerih se ne zavedamo, če nismo nanje opozorjeni. Umetniški ovitek, lepa vinjeta, vkusne inicialke so ravno-tako uspešna reklamna sredstva, kakor uniformnost serije in enotna cena (Reclam, die Gesellschaft, die Ernte, Biblioteca amena, Lacinä Knihovna in dr.). V tem oziru bo treba pri nas marsikaj dohiteti, Majhen narod smo, zato pa zahtevamo od svoje inteligence večjo elastičnost in duševno potenco poleg telesne, večjo umetniško, literarno, moralično in znanstveno naobraženost, nego morejo to zahtevati veliki narodi. Oni imajo toliko materijala, da ga morejo izgubljati, pri nas je škoda za vsakogar. Seveda je kupujoča in čitajoča inteligenca predpogoj renesansi naše književnosti. Občinstvo ima samo v roki ceno knjige, ki jo hoče čitati. Sicer je veselo znamenje, da smo doživeli zopetno izdajo Prešerna in Župančiča, pa kaj, ko se razvija vse tako bridko počasi 1 Tembolj veselo bi morali Slovenci pozdravljati vsak poizkus enega ali drugega naših založnikov. Mislim, da bi' tudi mi že mogli pričeti s kako knjižnico, kjer bi elita kulturnih delavcev mogla govoriti narodu v dobrih, cenili in tudi očesu prijetnih monografijah. Vsak poizkus v tem zmislu je kulturno dejanje. V. K. „Smotra jugoslovanskih kulturnih društev.“ O priliki Vrazove Akademije „Matice Slovenske“ koncem 1. 1910. se je po iniciativi agilnega „Matičnega“ predsednika g. drja. Fr. Ilešiča sešla konferenca južnoslovanskih kulturnih društev, katere se je izmed 36 vabljenih udeležilo 19. Referate te konference je sklicatelj izdal v „Smotri“. Nimamo namena poročati o tej „Smotri“ kot taki, ker je pravi čas za to že zdavnaj potekel. Vračamo se pa k tem referatom, ker se nam zdč izredno važni za celo organizacijo južnoslovanske kulturne zajednice. Ne vem, če se je 1. 1911. o priliki belgrajskih Obradovičevih slavnosti konferenca ponovila, mislim pa da ne. In to je škoda. Take konference ne le da so potrebne, one vedejo tudi razkropljene južnoslovanske kulturne delavce na nova, skupna pota. Že na konferenci, o kateri poroča „Smotra“, se je govorilo o skupnem delu južnoslovanskih pravnikov v svrho gojenja pravnih ved, vpliva na sodno prakso in zlasti ustvarjenja enotne južnoslovanske pravniške terminologije. Nič manj važna ni organizacija prirodoslovnih ved, medicine, planinstva, glasbe, upodabljajoče umetnosti, gledališč, šolskih, izobraževalnih in književnih društev in južnoslovanskega knjižnega trga, ki je še vedno tako odvisen od Lipskega, da dobimo marsikatero knjigo čez Lipsko ceneje, nego naravnost iz Belegagrada ali Sofije. To prepotrebno delo naj bi morda ob indolenci zaspalo ? Saj dr. Ilešič sam ne more vsega, za ustvaritev nekaterih manjkajočih predpogojev za univerzo je pa treba skrbeti za kontinuiteto duševnega dela na slovanskem Jugu. „Veda“ si je postavila isto nalogo, zato bo sodelovala pri tem ustvarjanju višje južnoslovanske kulture na vseh poljih. — Predlagamo zopetno konferenco (a ob boljši udeležbi), morda v Ljubljani. Zagrebu ali Belem-gradu, kjer bi društveni zastopniki ze predložili vsak za s,vojo stroko organizacijski načrt in toliko maksimalni kakor minimalni akcijski program. V. K. Luio Vojnovič: Književni časovi. (1893—1905.) Zagreb 1912. Naklada knjižare Mirka Breyera, str. 256. Avtor „Pada Dubrovnika“ je zbral v tej zbirki nekatere raztresene študije in eseje. Tu najdemo temperamentno napisan dnevnik o bivanju na dubrovniškem Lopudu in Stonu, kulturno-zgodovinske skice dubrovniškega kolorita in končno zgodovinsko-kritične študije o aneksiji. Herman Bahr je rekel, da bi bila knjiga, kakršna je „Pad Dubrovnika“, že zdavnej na nemško prevedena, ako bi govorilo to delo ne o Dubrovniku, nego o Toledu. V teh mlajših študijah Luja Vojnoviča moremo zasledovati, kako se razvija njegov novodobno-dubrovniški slog, ki je v „Padu“ dosegel svoj vrhunec. To je individualističen, južnjaški slog, ki se naslanja na kolorit, duh, jezik in cachet starega Dubrovnika. V tem slogu je neznansko fine, tisočletne kulture. To je utelešenje tiste preteklosti, ki nam veje nasproti v starodavnih sobanah in bujno zarastlih starih parkih dubrovniških vil. Lujo Vojnovič je pokrajinar, kakršnega menda nimamo na slovanskem jugu. Njegove pokrajinske slike so pa menda nekoliko premalo enotne, vse te bujne primere škodujejo enotni umetniški potezi. Pa vkljub temu nudijo vsakomur nenavaden užitek. Navadno čaka razočaranje onega, ki čita prej potopis in vidi pozneje pokrajino. Pri Vojnoviču in dubrovniški pokrajini je ravno narobe. Kdor čita Vojnoviča in pozneje pride v to bajno dubrovniško pokrajino, pri takem se združuje Vojnovičeva fantazija in realna pokrajina v nemoteno harmonijo. Vznesen je Vojnovič, ako govori o svojem rodnem mestu Dubrovniku. To je visoka pesem Dubrovnika. Dajmo mu besedo, naj on govori: „Pod svoje krilo zaklanja (Dubrovnik) sve sto još postoji zdrava razuma u našem plemenu. K svema kuša svoje sile. Razvija sve grane ljudske radnje. Šalje flote, oprema poslanike, stvara svoju trgovinu, svoj narod, svoju zastavu, svoju diplomaciji!, svoj ustav, vlada suvereno znanostima, pozitivnijem spekulacijama najge-nijalnije vrsti, ragia književnost, podiže djela kristijanske ljubavi, bonice, školo, zakloništa nahodima, blaga djela, otkupljuje robove, razvija u aristokratskoj državi — uvjet samosvojnom jaj životu — sva radnja slobodnijeh opčina srednjega vijeka, ošiliva silne i jake korporacije, za kojima mi danes zaman trčimo, njivi narod, ulijeva skladnost i vjeru, realizujuč na toj način pravi društveni napredak u duhu kristijanstva.“ V študiji „Aneksija Bosne pred istorijom“ razpravlja Vojnovič o Fournierjevem spisu : „Wie wir zu Bosnien kommen“. Avstrija ima stare tradicije na Balkanu, skoraj starejše ko novodobna Rusija. Radecky je že 1. 1856. priporočal okupacijo „dalmatinskega zaledja“. Predigra okupacije se odigrava v Dubrovniku 1. 1875. V kneževem Dvoru je Franjo Josip sprejel sultanovega in carskega odposlanika. In Vojnovič dostavlja, da se je to zgodilo v onem Dvoru, iz katerega so pošiljali dubrovniški gospari še v XV. veku gubernatorju ogrske kraljevine ■tople prošnje, da pride in osvobodi sosednje zemlje. — Haec est via salutis nostrae .. Lepo in izredno markantno knjigo je založil podjetni zagrebški zaloznik Breyer, ki si še leliko pridobi lepih zaslug za hrvatsko književnost. B. V. Knjige Matice Hrvatske za god. 1911. Niko Bartulovič. Ove su godine Matičine knjige imale osobitu misiju. Ime Šimuno-viča i Kovačiča, onda „Antologija“ i „Češki narod“ imali su da rehabi-litiraju „Maticu“ poslije krize, što ju pretrpjela sa štrajkom „mladih“. U to ime se je pravila i reklama i mi niožda nijedno djelo u našoj novijoj književnosti ne očekivamo tako radoznalo kao n. pr. „Tudjinca“. Izdavši „Mrkodol“ — prvu svoju knjigu — Šimunovič več bijaše, ako ne prvi, svakako jedan izmedju prvih naših savremenih pripovjedača. Bijaše dapače i tako sretan da mu se je to odmah i opčenito priznavalo, — dakle — u nas gdje se i Meštroviča ruši — veoma dobar znak za piščevu sposobnost. I u istinu, Šimunovič nam prvom svo-jom knjigom dokaza, da je i artista i stilista i pripovjedač. Podade nam „Drugu“, jednu od najljepših i najoriginalnejih naših novela i „Mrkodol“, najplastičniju sliku na-šog zagorskog kraja, surog, kame-nitog i siromašnog. Kad nam pak ono nekakav Jaša u „Novom Listu“ natuknu nešto o motivu „Vilina vrela“ u „Tudjincu“, bijasmo opet uvjereni da čemo u tom djelu dobiti jedan od najboljih naših romana. Jer Šimunovič je ko stvoren za ovakove motive — iz narodne priče i pjesme. Odgojio se s njima, upio ih i pročutio sam u kraju gdje su i danas vještice i vračare močnije od — kulture. U tom kraju živu čudni, originalni ljudi, vneobič-ni kao i njihove priče. Živu ko morski lupari. Gdje se rode tu i ostanu i dobiju — ko i kipar — boju kamena za koji su prirasli. Stanovnici njegova „Mrkodola“ imaju isto tako žute, zelene i plijesnive lišaje na duši, isto su tako sivi, sumorni i teški kao i kraj Mrkodol — a njihove oči su isto tako neiz-vjesne, bez topline i sjaja kao i ono nebo i sunce što visi. nad njima. Oni koji tvrde da Šimunovič nije psiholog, varaju se. „Mrkodol“ je za mene psihološka novela baš zato jer opisujuč pejsaž, on nam opisa indirektno i stafažu, tog sivog svog čovjeka što se boji vraga i sanja o mukama paklenim. Šimu-novič je indirektni psiholog, uvada-juč u nas prvi, do savrienog artizma dotjerano Barrčsovo načelo o jedinstvu pejsaža i čovjeka i upo-trebivši ga kad najopravdaniju me-todu za novele iz „Mrkodola“ i za naše Zagorje. U ovome je baš i razlog, da mu je „Mrkodol“ uspio a da „Tudjinac“ to nije. Tko zna zašto, Simunovič je najednom okrenuo ledja svoj onoj neprocijenivoj um-jetničkoj sirovini svog djevičanskog Zagorja — i pošao u primorje, medju gradski naš svijet, več do-nekle blazirani i mušičavi — da ga obradjuje. Uzeo je da opiše čovjeka intelektualca hirovitog i bolesnog — upravo patološkog čovjeka koji se uvjek i svuda čuti samo tudjinom. • Predmet je dakle u glavnom psihološki, ali ne za Simunovičevu metodu. Intelektualec više nije — lupar. Pa i onda kad nanj utješe okolina i kraj 011 je produkt od više takovih utjecaja, rezultanta koja prestavlja jednu individualnost kom-pliciranu i dublju. „Mrkodočani“ su svi kao „Mrkodol“, dakle i medju sobom slični, intelektualci ne sliše potpuno ničemu dakle ni jedan drugotne. „Tudjinac“ bi morao biti roman borbe oprečnih duša, oprečnih pojmova i nazora, roman u kojem su vsi jedan drugome tudji pa i oni najbliži. A da se to obradi, treba proučavanja, dinamike u črtanju i velike snage — a Simunovič je pretežno plastičar. 1 jer je uzeo ono što njegovom talentu i raspolo-ženju ne oagovara dao nam je u „Tudjincu“ slabi, veoma slabi psihološki roman, nedostojen upravo >njegovih prvih novela. Taj „Tudjinac“ o tudjincu skoro i ne govori. Jer onaj Stanko Lukavac koji u Ljubeču ljubi i lju-baka i kašnje u Sabljarima tako bonvivanski i bezbrižno lumpuje, nije nikakvi „tudjinac“ i to što se njemu dogadja i što on radi nema nikakove — osim možda nespretne — veze sa tom idejom „tudjinstva“. Gdje mu je u Sabljarima savjest, gdje duševna borba, ona nostalgija po neodredjenom, ono izgrizavanje, koje ovakove ljudi sa fiksom idejom kao crv mori ? Čitava ta figura koju ie auktor htio janiačno prikazati simpatičnom, nama je smiješna. Osim djetinskog ili možda šoštar-skog filozofiranja, auktor mu je nametuno još i onaj zadnji prizor sa Madoni — koji ga čini upravo — odvratnim i kukavnim. Pa gdje je tom djelu jedin-stvo ? Mjesto da nit ideje koja je izražena u naslovu provejava i spaja čitavo djelo, mjesto da ona razvija postepeno sve dogodjaje i da je konačni uzrok svega baš unutrini, u njoj — tu se zapliče i razpliče sve po miloj volji i želji i preko namještenih uzroka. Ta Madina bolest je nekakav čudni „deus ex machina“ neopravdan ničim i — naivan. Pisac ga je pak upotre-bio: prvo da stvar produlji (jer inače nebi bio roman!), a drugo da se riješi situacija u koju je Stanko u Sabljarima zapao. (Da na-ime gdjer Made nije razbila glavu, gosp. bi „tudjinac“ Stanko bio morao sasma komodno svršiti kao vjerni mužič djevojke Andjelije!) Motiv „Vilina vrela“, ono što bi mu bez sumnje bilo najbolje uspjelo auktor je stavio „iza kulisa“ — pa je i na torne izgubio mnogo. Nekoja najvažnija mjesta obra-dio je upravo poraznim lakonizmom. Sastanak Stankov sa Madinom se-strom, pa čak i prvi susretaj Stanka sa Madom opisani su tek jednom kržljavom rečenicom. A onda onaj „vic“! Pornografija mjesto — oleo-grafija! Taj nije niti za „Soštara“. Strategični i upravo stručni opis manevara — spada najprije u voj-nički kalendar (i zašto je u opče on tu ?) a ona ideja o ratu kalen-daru kao — motto. Ipak ima u romanu i par krasnih opiša i lijepo orisanih situacija. Sječaju nas „Mrkodola“ a i srodna su. N. pr. opis sela Sabljana „što sliči korzi na hrastovu listu“, opis puta u novokupljeni Sadijev dvorac „I kočijaši zatakoše bičeve ... itd.“ i napokom onaj kulminacijoni moment pun dinamike i vjernosti, kad ono stari dubrovčanin izvrati svo-jom patricijskom nonchalansom : „A molim Vas odakle ste Vi ? To nam još niste kazali.. Ovi lijepi momenti i „Mrkodol“ sjetit če nadamo se opet gosp. Ši-munoviča, da se lati onoga što je zanj. A bilo bi i poželjno, da nam pisac „Mrkodola“ krene jednim odmjerenim putem do višine kojoj se od njega i nadamo. (Nastavit če se.) Odgovori. II. Na obširna izvajanja „Napredne misli“, ki smo jih čitali v prvi številki pod naslovom „Praga in Zagreb“, nekoliko odgovora. Povsem naravno bi bilo, da bi narod, ki se toliko diči s svojimi slovanskimi tradicijami, kazal kaj one „ohot-nosti“, ki zal manjka. Ker R. obširno razpravlja o neugodnih zagrebških tleh, bi se utegnili vendar vprašati, zakaj se „zapreke“ že niso pojavile pri potrditvi prve slovenske habilitacije ? Ako smo odkritosrčni, moramo priznati, da se je o Pragi mnogo pisalo po časnikih in da so se po njih še celo iskali kandidati za praške docenture, da je pa bil uspeh vsega tega v primeri z ■uporabljenim trudom precej negativen. R. piše, da mora praški docent korektno ovladati češčino in njeno terminologijo. Kako korist pa ima praški, bodoči slovenski docent in slovenski dijak od češke pravne terminologije, ko je ne rabi v uradu ? Pač pa potrebuje kakor vsakdanji kruh jugoslovansko terminologijo, in tej se pač najlažje priuči v Zagrebu. Naši češki prijatelji ne bodo posebno veseli, ako bi mi začeli trditi: Mi Slovenci imamo kakih pravic na češkem vseučilišča. R. je gotovo znano, da se bije za pravico polaganja izpitov v Zagrebu dolg, a ne brezuspešen boj. Qui vivrä, verrä. Nenaravno je, ako Slovenci zanemarjajo jugoslovansko vseučilišče, stoječe na isti stopnji, ko vsa druga vseučilišča v Avstriji, in ki je tik pred štajersko in kranjsko mejo. Realno življenje je opa-sno taki abnormalnosti. Tudi o „desolatnih razmerah“ piše R. Mlad bolan človek postane Še lahko zdrav. Razmere se morejo izpremeniti, značaja enega celega naroda pa ni mogoče preustrojiti, ta ostane to, kar je na vekov veke. Bogumil Vošnjak. Pro domo. Značilno za naše domače publicistične razmere in dokaz precej rustikalnih slovenskih manir, ki pričajo kako se postopa pri Slovencih z resnobnimi znanstvenimi delavci in publicisti, je pač, da je še celo uredništvo „Naših Zapiskov“, ki smo jih smatrali za vseskozi dostojno revijo, dalo prostora spisu „Odgovori“ (štev. 4—5. str. 158. 159). V interesu „Naših Zapiskov“ se bojimo, da kak objektiven literaren zgodovinar ne bo imenoval tega spisa niti „duhovite“ karikature — kar bi menda rad bil — niti rezkega paskvila, ampak ponižen pamfletek v obrabljeni obliki travestije. Mi od svoje strani le obžalujemo, da je uredništvo „Naših Zapiskov ta spis sprejelo in se takorekoč identificiralo ž njim, zlasti ker se anonimni avtor skriva za psevdonimom. Dovolj lojalni smo domnevati, da so najbrž kake tehnične neprilike povzročile ta očividni skok iz tira in da uredništvo ni postopalo mala fide. Tudi se nam zdi oseba anonimnega avtorja „Odgovorov“ N. Z. premalo važna in način njegovega karikiranja pre-otročji, da bi ga smatrali za casus belli napram uredništvu in sotrud-niškemu krogu „Naših Zapiskov“. Anonimnemu avtorju kličemo v spomin, da je „Veda“ revija za znanost in kulturo in da raditega pač more priobčiti tudi spis, kakršen so „Zimski dnevi“. Stari Montesquieu ni mogel pojmovati, da bi bilo mogoče sovražiti neko vrsto pisateljev, ki jim je pridejal ne prelaskav priimek. Tudi mi se hočemo ravnati po Montesquieujevem receptu, to bo skupni stvari najbolj v korist. V Gorici, dne 1. junija 1912. Uredniški odbor „Vede“. Došle publikacije. Časopis Muzealnej slovenskej společnosti. XV. Č. 1. Turč. sv. Martin. 1912. časopis pro moderni filologii. II. seš. 3. — V fraze 1912. Dom in svot. XXV. štev. 4, 5. Ljubljana, 1912. Srpski književni glasnik. XXVIII. 6, 7, 8, 9. Beograd, 1912. Letopis Matice Srpsko. LXXXV1I. sv. 1, 2. Novi sad 1912. Lovec. List za lov in ribarstvo. lil. štev. 3, 4, 5. Ljubljana, 1912. Pregled. Časopis za nauku i socialni život. III. 3. Sarajevo, 1912. Književni prilog kluba hrv. književnika u Osijeku, II. br. 3, 4. Osijek 1912. Revue Obrozoni. I. 1, 2, 3. Praha 1912. Blgarska Sbirfea. XIX. 4, 5. Sofija, HH2. Slovan. X. štov. 5, G. Ljubljana, 1912. Vienac. Nova serija, br. 3, 4, 5. Zagreb, 1912. Lijoöniöki Vjesnik. XXXIV. br. 3, 4, 5. Zagreb, 1912. Naši Zapiski. IX. šte'-. 4—5. Gorica 1912. Ljubljanski Zvon. XXXII. štev. 4, 5. Ljubljana 1912. Bosiljčevič, Kornelije: Niz zlatnih zrnaca za hrvatska srca. Osijek. Magjer, Kiulolf Fr.: Z wiejskiej zagrody. Przelozyl Jan Magiera. Krakow 1912. Magjer, Rudolfo Franjin: Zapisci sa sela. Knjiga prva. Osijek 1907. Magiera Jan : Črtico iz poljsko književnosti. Svezak I. Osijok 1911. Milčinski, Fr.: Muhoborci. Ljubljana, 1912 Cena 2-50 K. Puntar, Josip : „Zlate črko“ na posodi Gazel ali problem apoliöne lepote v Prešernovi 'umetnosti. Prvi del. Ljubljana, 1912. Cena G K. Slovanstvo. Obraz jeho minulosti a pfitomnošti. V Praae 1912. Nakladem Jana Laichtera. j/ „Smotra jugoslovanskih kulturnih društev“, Ljubljana 1910. Lujo Vojnovič. Književni časovi. Zagreb 1912. Naklada knjižare Mirka Breyera. I. Siebenrcich. Nemško-slovensko poštno izrazoslovje V Brucku ob M iri 1911. Gerhard Anschiitz. Verwaltungsgerichtsbarkeit iz Handbuch der Politik. Rothschild. Berlin. Leipzig 1912. Vjestnik Evropi. Petersburg. April. Maj 1912. Österreichische Rundschau. April. Maj 1912. Pavel Poljanec, Kratka zgodovina slovenskega naroda, Maribor 1912., ceha 1 K. (Knjižnica „Mariborskega Sokola“, 1. zv.). Drugi natis. Boetzcl: Strany o rakouskem rizeni spravnim. Praha 1911. Dr. Niko Županič : Žambrčam i Majindolci. Prilog antropologiji i etnografiji Srbu u Kranjskoj. U Beogradu, 1912. Spravni obzor. Praha, 1912. <3. 1, 2, 3, 4, 5. Naše D (ib ä. XIX, c. 7. K ral. Vinohrady, 1912. Spisanice na blgarskata akademijo na naukito, knjiga 1. Sofija, 1911., knj. 2., Sofija, 1912. Od upravništva: g Kdor še ni poslal naročnine, naj to stori takoj, ■ g sicer se mu pošiljanje ustavi. „VEDA“ izhaja tekoin vsakega drugega meseca ter stane na leto 8 K (v obrokih primerno), za dijake (katerim se pa obroki ne dovoljujejo) 5 K, posam. zvezki 1*70 K. Tiska in zalaga „Ooriška Tiskarna“ A. Oabršček v Gorici. „GORIŠKA TISKARNA* A. GABRŠČEK PRIPOROČA: «r--------------- ——---------------------------^ V teku tega meseca pričnemo izdajati „PROSVETNO KNJIŽNICO“ s spisom Dr. j a K. Ozvalda: SREDNJEŠOLSKA VZGOJA. ^ .......................................... "% Politično - sociološka knjižnica, zv. 2.: Dr. Karl Slane : AVSTRIJSKI JUGOSLOVANI IN MORJE. Politično - sociološka knjižnica, zv. 1.: Vladimir Knaflič : SOCIALIZEM ORIS TEORIJE. Osmerka, str. XII -j- 371, cena broš. 4'— K, vez. K. Delo so pohvalno bodisi omenili, bodisi ocenili ali o njem referirali: „Omladina“ (1911, št. 5-6), „Čas“ (1911, št. 7-8), „Naši - - Zapiski“ (1911, št. 9), „Veda“ (1911, št. 4. in 5). - - 1 ■/V'.