Lelo XVII
V.b.b.
Klagenfurt (Celovec), dne 1. decembra 1937
Sl. 48
KOROŠKI SLOVENEC
Naroča se pod naslovom: .KOROŠKI SLOVENEC".
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Koroški Slovenec, uredništvo, Klagenfurt, Viktringerring 26
List za politiko, gospodarstvo in prosveto
Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev,
Stane četrtletno : 1 S 50 g ; celoletno : 6 S — g Za Jugoslavijo
četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Adventni utrinki.
Ljudstva tega sveta živijo v velikem pričakovanju. Priti mora nekaj, kar preseka moreče ozračje, v katerem še komaj dihamo. O tem je prepričan, kdorkoli gre z budnim pogledom skozi današnje življenje, ki je tako polno provizorijev, nerešenih vprašanj, nevzdržnih prilik, tako polno nasilja in krivice. Nekaj mora priti, toda kaj? Pred dobrim petdesetletjem je oče socializma Karl Marks napovedal dobo, ko se združi svetovni pro-letarijat in se polasti nadvlade sveta in držav. Danes pridigujejo njegovi propovedniki predsto-ječo svetovno revolucijo, ki bo v strašnem plamenu zajela svet in izročila oblast sedanjemu pro-letarijatu. Na drugi strani prepovedujejo glasniki nacionalizma početek fašističnih gibanj, ki bodo prerodila narode in ljudstva v novo duševnost.
Po svoje imajo prav vsi ti glasniki predstoječe bodočnosti sveta. Boljševizem in fašizem pretresata ljudstva in države, sta v ozadju sodobnih večjih in manjših mednarodnih vojn in sporov. Narode delita v dva velika tabora, ki si vsak zase lasti vodstvo in premoč. Svet tirjata pod znakom srpa in kladiva, butare s sekirami in kljukastega križa v zadnji dvoboj, ki naj odloči zmago komunizma ali nacionalizma.
Smo na prelomu stare dobe in gremo v novi čas, ki bo prinesel nove misli in nova naziranja o svetu in življenju. Sta boljševizem in fašizem tisti novi, lepši evangelij? Naj ga ne moti silovitost in triumf, kdor občuti pretresljaje, izhajajoče iz boljševizma in fašizma! V le-teh je zadnja preizkušnja že tolikanj izkušenega človeškega rodu. Otroka sta dobe, ki je poveličala svobodo mišljenja in dvignila na oltar poedinca in njegovo pravico, a zapustila golo, brutalno nasilje, mater bolj-ševiških in nacionalističnih stremljenj naših let. V ničemer se ni spremenilo naziranje o človeku v primeri s prej. Svobodnjaštvo je poedinca obdajalo z božansko častjo, a mu odreklo edino, kar je na njem božanskega. Boljševizem ga sedaj ponižuje v sužnja, ter mu odreka še njegovo duševnost in človeško dostojanstvo. Fašizem proslavlja kri in pleme, hoče vzrejati popolnega človeka, a prezre naprimitivnejše težnje človeške duše. Evangelij svobode je odrinil Boga z oltarja in postavil na oltar človeka, evangelij fašizma in boljševizma pa je treščil z oltarja človeka-malika ter obožuje malika „kri“, „pleme“, „država“. Doba, ki se napoveduje po Rusiji, Nemčiji, Italiji, Japonski, se ob teh razmišljajih prikazuje kot zadnja stopnja večstoletnega razvoja človeškega rodu. Ob zmagoslavju moderne tehnike in znanosti usiha človek, kateremu so odrekli duha in dušo, v strašnem obupu. Blagor njim, katerih ne slepijo žarki z desne in leve, obetajoči novi dan, ker so le-ti žarki zadnji utrinki pojemajočega veka laži-svobode.
V zatišju strastne borbe boljševizma in iiomu-nizma za premoč in nadvlado v svetu vstaja novi, lepši svet, ki resnično pomeni novo, lepšo dobo človeškega rodu. Zadaj za vsem vrvežem moderne politike in civilizacije že čvrsto poganja nova miselnost. Ta miselnost ne zavaja src v nizkotne strasti, marveč jih vodi k vesti in k pameti, ki šele razsojata o svobodi, ki jo zamore nositi življenje brez lastne škode. Med bohotečim plevelom poganja zdravo zrnce, da se razraste v mogočno drevo. V temo sedanjega sveta prodirajo prvi zlati žarki, napovedujoč prihajajoče kraljestvo svetlobe in luči.'*
Za morebitnimi revolucijami, vojnami in pre-tresljaji bodočih let mora nujno nastopiti doba
krščanstva, doba krščanske resnice, pravice in ljubezni. To čuti vsak, komur hoče nasilni svet odvzeti, kar je na njem človeka vrednega: dušo, vest, čustvo, vojo. Nekrščanstvo sedanje dobe in prihodnjih let budi v človeku z zdravim srcem odpor, ki je odpor narave, v bistvu krščanske.
Boljševizem in fašizem sama nevede pripravljati novo dobo, krščansko dobo. Krik po pravici, ki j danes objema sproletarizirano zemljo, je krik ponižanega človeškega dostojanstva. Človeštvo, bratstvo med narodi je krik razbite vzajemnosti I rodov sveta. Težnja po redu in miru je klik iz
inolila In Francija na razpotju?
Angleži so bili doslej vajeni, da je v svetovni politiki zadoščala njihova grožnja. Abesinska vojna ter njen izid pa sta dokazala, da temu ni več tako. Italijansko brezbrižje in japonsko preziranje napram angleškim prizadevanjem in nasvetom dasta slutiti, da se v svetu uveljavlja naziranje o nemoči in neokronosti britanskega imperija. Medtem se Anglija mrzlično oborožuje, da da povda-rek svoji politiki, in skuša ohraniti mir za vsako ceno. Tako je razumeti potovanje lorda Halifaxa k Hitlerju, ki naj bi bilo zrahljalo vezi med Rimom in Berlinom ali vsaj zavlačevalo rastočo napetost med fašizmom in zahodno-evrop-sko demokracijo.
Anglija rabi mir. Njen svetovni imperij bi ne prenesel močnih pretresljajev — to dokazuje razvoj v Palestini, Indiji in Afriki. Solidnost njenega razsežnega ozemlja ogrožata na eni strani Italija, rastoča sredozemska sila ob poti v Indijo, in Japonska, središče fašističnih stremljenj na Daljnem vzhodu. Kako se mirnim potom odkri-žati rastoče nevarnosti le-teh tekmecev za nadvlado v svetu, je jedro angleške politike.
Francija na drugi strani ima en sam problem, kako se ubrani nemške nevarnosti. V nemška zatrjevanja miroljubnosti — morda upravičeno — ne veruje. Nadalje Francija dobro ve, da bi angleško-nemško prijateljstvo u-sodno vplivalo na ostalo njeno zunanjo politiko, posebno če bi ga Anglija morala kupiti s koncesijami Nemcem v srednji in vzhodni Evropi. V tem ozračju so minule dni odpotovali v London francoski državniki, da zavzamejo svoje stališče k angleškim prizadevanjem zbližanja z Nemčijo. Razočaranje ob dejstvu, da hoče Anglija najprej ščititi svoje interese, jim ne ostane prihranjeno.
V sedanjem razvoju je zanimiv še tretji glas, ki pravi, da je Nemčiji in Italiji mnogo na tem, da osamita Francijo in njeno rdečo vla-d o. Izpadi italijanskih listov proti Franciji baš v teh dneh bi to slutnjo dovoljevali.
Naj bo bodoči razvoj tak ali tak, vse priča o tem, da stoji Evropa na pragu velikih političnih dogodkov in sprememb.
Kako hoče Fiihrer vzgajati bodoče voditelje. V
vsaki od 32 pokrajin nemške države ustanavljajo šolo, ki nosi ime Adolfa Hitlerja. Njene gojence bodo skrbno izbirali iz vseh slojev, celotno število ne bo presegalo 4000. Šola bo dijake vzgajala v izrazitem narodno-socialističnem duhu in bo trajala 6 let. Po končani šoli bodo gojenci obiskovali posebna vseučilišča in razne tečaje, ki jih bodo vodili ugledni člani hitlerjanske stranke. Vse | stroške nosi stranka, ona vzdržuje tudi družine I mladih voditeljev, ki pa smejo svoje neveste zbi-i rati samo po predpisih. Po končanem uku bodo
razdrtin in razvalin. In ni je pravice, razun krščanske, ni ga za človeka dostojanstva, razun dostojanstva neumrjoče duše, ni ga miru in reda, lazim v krščanski ljubezni.
Advent! Krščanstvo naj zavojuje svet za svoja načela in svoj nauk. Brani naj duha in mu pribori prvenstvo, zoperstavi naj se krivicam, nakopičenim od neštetih režimov, zavrže naj oblike malikovanja denarja, krvi, plemena, države in nacije. Prenovi naj obližje zemlje in vodi naj nazaj k miru, sreči in blagostanju. To je adventni klic trpečega rodu.':
mladi ljudje prevzeli vodilna mesta v državi. Tako hoče Hitler utrditi svoj režim „za večne čase“.
Ozadje francoske zarote. Nenavadna odkritja policije, o katerih smo kratko poročali v zadnji številki, so dognala nenavadna dejstva. Skrajni desničarji so pripravljali državni udar in se hoteli polastiti oblasti v državi. Prevratniki so razpolagali z ogromnimi množinami orožja, imeli stike z gotovimi tujimi državami in uživali podporo u-glednih francoskih državnikov in finančnikov. Največ zaplenjenega orožja je nemškega in italijanskega. Policiji se je posrečilo prijeti 4 glavne voditelje zarote. — Odkritje je dvignilo v Franciji in inozemstvu vihar prahu, položaj vlade in ljudske fronte se je sedaj nedvomno ojačil.
General Franco tirja brezpogojno predajo svojih nasprotnikov. Nekemu dopisniku je izjavil, da hoče svojo voljo vsiliti nasprotniku z zmago ter da odklanja vsak kompromis z njim. „Na bojišču smo vojno že dobili. Zmagali smo tudi že v trgovini in na socialnem polju. Nasprotniki morejo samo še položiti orožje pred nas in se predati." — Medtem se boji nadaljujejo v Aragoniji in ob Madridu. Glavno vlogo v njih igrajo letala. Poslanik nacionalne Španije v Londonu, grof Alba, je povdaril željo nacionalne Španije, da vzdržuje miroljubne odnošaje z Anglijo in potrebo izmenjavanja naravnega bogastva.
Po zasedbi Šangaja prodirajo Japonci proti Nankingu, ki je bil doslej sedež kitajske vlade. Rumena reka, ki veže Nanking z morjem, pri tem dobro služi japonskemu brodovju, ki z reke bombardira kitajske postojanke, medtem ko letala o-nemogočujejo kitajska ojačenja. Japonske čete so zasedle mesto Vušung. Kitajska vlada je premestila svoj sedež v mesto Čungking, ki se nahaja 1200 km od Nankinga. Sovjeti so odredili, da morajo biti vse železniške proge, ki vodijo proti vzhodu, na razpolago vojaštvu, ki bo branilo državo pred morebitnimi vpadi japonskih čet. Tako stopa na mesto Kitajske vedno bolj sovjetska Rusija, ki se čuti po japonskih zmagah na kitajski zemlji ogrožena. — Amerika in Anglija sta v Tokiu protestirali, da bi si Japonska prilastila v zasedeni Kitajski vrhovno carinsko upravo, ker jamčijo carinski dohodki za njuna posojila Kitajski. Medtem tirjajo Japonci odstop maršala Čang-kajšeka.
Sovjeti se pripravljajo na vojno na vzhodu. Japonski uspehi na Kitajskem dajo sovjetom misliti. Začeli so mrzlično utrjevati Vladivostok, ki je najvažnejše sovjetsko pristanišče ob Vzhodnem morju. Mesto so obdali s podzemskimi utrdbami in hodniki, zavarovali vojaško pristanišče, zgradili posebna zatekališča proti plinskim napadom ter povečali vojaško posadko na 150.000 mož. V mestu je nadalje 300 letal, v pristanišču do 20 podmornic. Sluti se, da bo Stalin posvetil vso pozornost Aziji, Evropi pa obrnil hrbet.
Slika bodoče vojne. Ljubljanski „S 1 o v e n e c“ prinaša v številki od 24. m. m. uvodnik pod naslovom ..Totalna vojna“, v katerem beremo med drugim: Kar pomeni ..totalna vojna“ „V JEZIKU vojnih rokodelcev, je strahota vseh strahot. Tu velja načelo: vse je dovoljeno, samo da zlomiš nasprotnika. Razlike med vojaštvom in civilnim prebivalstvom, med bojno črto in zaledjem, med utrjenimi in zavarovanimi mesti ni več. Še hujše! Nasprotnika stremita za tem, da v prvi vrsti zadeneta mirno prebivalstvo, nezavarovane kraje, važna cesta in železniška križišča, gospodarske naprave daleč v ozadju. Totalna vojna gre za tem, da zadene življenje sovražnega prebivalstva, medtem ko vojaštvo na bojiščih igra samo še drugovrstno vlogo. Vsa država je naenkrat spremenjena v bojišče, le da brez strelnih jarkov, brez betoniranih zaklonišč, brez obrambnih topov in strojnic. Proti vsakemu starcu, ženski, otroku in dojenčku se nastopa kakor proti sovražniku, vsem grozi uničenje... Bodoča totalna vojna v Evropi bi verjetno končala s popolnim uničenjem obeh nasprotnih taborov in popolnim uničenjem evropske kulturre in blagostanja." Članek zaključuje z ugotovitvijo, da so veliki evropski narodi sami proglasili in še proglašajo načelo, da je vsakomur vse dovoljeno in morajo zato živeti v vednem strahu pred samouničenjem.
Ostala politika. Bolgari nameravajo izseliti dva milijona Turkov iz svoje države. Po pogodbi s Turčijo bo država pokupila njihove nepremičnine.
—	V decembru bodo volitve v sovjetski Rusiji. — Med sovjeti sme delovati samo še 8 duhovnikov in to samo med inozemci. Nekoč je štela katoliška Cerkev v Rusiji 8 škofov in nad 800 duhovnikov.
—	Albanija je praznovala minuli teden petindvajsetletnico svoje neodvisnosti. — Pariško razstavo so zatvorili in jo odprejo vnovič v vigredi.
—	Leta 1939 bo svetovna razstava v New Yorku.
—	V Damasku bo v decembru vesoljni kongres mohamedancev. Kongres bo zavzel stališče tudi h palestinskem vprašanju. — Brazilski diktator Vargas uvaja diktaturo. Zaenkrat je odstavil vse državne guvernerje. — Bivši abesinski negus bo moral najbrže plačati ameriškemu milijarderju Chertocku 25.000 angleških funtov, katere je vzel kot predujem pred prodajo nekega petrolejskega zemljišča v Abesiniji. Baje živi v Londonu negus s svojimi precej siromašno. — Nemški gospodarski minister Schacht je sedaj vendarle prepustil svoje mesto nacionalsocialistu Funku in se umaknil iz politike. — Vodja hitlerjanske mladine BalL dur v. Schirach je posetil Beograd in se s pred-sodnikom Stojadinovičem razgovarjal o mladinski vzgoji. Schirach je povabil voditelje jugoslovanske mladine v Nemčijo. — V Beogradu je bival na povratku domov bolgarski kralj Boris. — Knjiga
kanclerja Schuschnigga ..Trikrat Avstrija" vzbuja veliko pozornost in bo prevedena v angleščino in francoščino. — Naš finančni minister Neumayer je odpotoval v London.
Miklavž, parkeljni in krampusi.
V celovških ulicah visijo lepaki, ki vabijo na „Krampusrummel“. Ime že pove, da bodo godo-vanje na predvečer sv. Miklavža opravili najprej črni rogatci, ki bodo častitljivega škofa-starčka le še dobrohotno trpeli ob svoji strani. Nadvse zanimiv kos kulturne zgodovine je v praznovanju predvečera sv. Nikolaja, škofa Myranskega, vreden naše beležke
Človek bi hotel na ta predvečer prepotovati vse naše doline in stikati za Miklavžem, parkeljni, krampusi in še za nemškim Nikolojem. Odkril bi nekaj, kar se da v besedah samo okorno in suho povedati.
So vasi med nami, kjer še živi nekdanji nepokvarjeni duh. Ljudstvo tod je verno in vdano narodu, živi v lepem sožitju soseščin in vasi, neguje svoj lepi materni jezik, poje svoje narodne pesmi. To je pri nas svet, krščanski in slovenski, kjer je doma gostoljubje, poštenje, vedrina in tiha sreča. — Na predvečer sv. Nikolaja vlada povsod tod v družinah svečano razpoloženje. Mladež se stiska okoli ognjišča in s svetim strahom pričakuje prihod sivolasega škofa-dobrotnika. In ko dospe v spremstvu svojih krilatcev, upira mladež svoje otroško-nedolžne oči vanj, mu razgriva vso lepoto otroške duše, voljno sprejema njegove očetovske opomine in hlastno sega po razkošnih darilih. Kjer ni visokega obiska, nastavlja mladi drobiž svoje posodice na okna, da se ga častitljivi dobrotnik spomni vsaj v pozni nočni uri. To je večer čistega prisrčnega detinstva za mlado in staro in v njem poezija krščanskih in slovenskih src.
So druge vasi. Tod ni prostora za častitljivega nebeškega škofa. Lomiti bi moral čudno jezikovno mešanico, kar bi visokemu gostu gotovo ne pristojalo, njegovi opomini in tudi njegova darila bi ne našla voljnih src. Ljudstvo tod je računarsko, ne pozna prisrčnosti vaškega občestva, ne računi z versko in narodno zvestobo, ker mu „nič ne neseta". — Tako v noči zarožljajo verige in po cesti se pripodi gruča črnih pošasti, da po svoje praznujejo predvečer sv. Miklavža. Črni rogatci igrajo glavno vlogo, spremlja jih trepet med mladino in grohot starega sveta. Rod jih naziva kram-puse in „tajflne“, izrinili so Miklavža in se bohotijo v svoji pošastnosti. Morda je nekoč rod menil, da prikliče nemškega Nikolo-ja, ostali pa so sami vragci.
j	PODLISTEK HI
Juš Kozak:
Beli mecesen.
(27. nadaljevanje.)
V trdi noči je zaslišal šumenje vode, vedel je, da je dospel. Neslišno je hodil po mehkem snegu, dokler ni prišel do gozdarjeve koče. Skozi okno je padala luč v nočni pokoj. Tja pred vrata je položil gošarja z mecesnovo vejico v gobcu.
Pred svojim domom je zaukal. Vrata so se odprla, luč ga je pozdravila. Nekdo je odgovoril.
„Prišli so,“ je pomislil Martin in hitro skril puško. Koščeni obrazi drvarjev so se pokazali na vratih.
»Martin, nekoga smo pripeljali s seboj"
»Koga vraga?" je pomislil Martin, ko je stopil čez prag in radovedno pregledal kočo.
Tam pri mizi je sedela ženska. Osupel je obstal in molče izpraševal zvito se smehljajoče obraze.
»Ta je Bosov Martin!" je vzkliknila ter se sladko smehljala. Nagnila je glavo in ga toplo ogledovala.
Martin se je spomnil. Takrat zjutraj sta se srečala. Na križpotju ga je vabila s seboj. Trudne poteze iz tistih dni so izginile, vroče so ji blestele oči, zmedlele ustnice so se napele. Le krog ust ji je življenje ustvarilo dvoje vidnih gubic.
»Kaj bi ta ženska tukaj?" je vprašal Martin.
»K tebi sem prišla." Glas. ki je bil takrat zjutraj
raskav, se je božajoče prilizoval. Spustila je glavo na ramena in ga gladko motrila: »Martin, kako se ti oči svetijo — ti si danes streljal."
Martin se je zdrznil. Pogledal je na mizo, kjer je stala pijača.
»Žejen sem, dajte mi!"
»Saj smo zate prinesli. Zjutraj je prišel tisti Revež in nam izročil to-le zelenko: dajte jo Martinu!"
»Revež? Kaj pa počne?"
»Venomer je v mestu. Vse stare ure in kolesa je pokupil. Menda mu njegova več ne bije!" Smejali so se. Toda Martin je vedel, da mora Revež snovati nekaj novega. »O tem mi še ni pravil," je dejal.
Ženska se ves čas ni premaknila. Tudi govorila ni. Martinu je bilo nerodno.
»Odkod si prišla?" je vprašal rezko.
,Kaj me ne poznaš? Balantova Katarina!"
Martin je mislil: »Kje je ta ženska pustila svoje življenje? Prav nič se ji ne vidi. Kot kača te lovi."
»Balantova, tista Balantova Katarina. Davi so bili pri nas in pravili, da si jih najel. Danes sem odpovedla službo in šla."
»Da, Katarina je!" je pristavil eden izmed drvarjev.
»Kakor si prišla, tako pojdeš!" je dejal Martin trdo in se ni več ozrl vanjo.
Pili so in se ji rogali. »Kje boš spala? Pod smreko spi srnjak!"
Smehljaje se jih je ogledovala. »Dajte še meni pijače, zebe me!"
To je mala črtica, kateri ne more nihče odrekati jedra resnice. Le preveč se izraža duševnost ljudstva ob raznih prilikah. Bogu in narodu zvesto ljudstvo živi iz idealizma, njegova govorica, pesem in običaj, šega in noša nosi njegovo duhovnost. Tod je doma prisrčnost in vedrina, tod je tudi dovolj prostora za »nebeškega škofa". Rod pa, ki je izgubil smisel za Boga in narod, prej ali slej izgubi oni čut za pravo veselje, ki se odraža v lepi pesmi, običaju in šegi. Le predobro se prikaže na Miklavžev večer pravi duševni obraz tega ljudstva v črnih, pošastnih rogatcih.
Kaj naj bi si želeli za Miklavža? Da bi dobrotljivi starček v škofovski obleki posetil na svoj predvečer vse naše vasice od Brda do Pliberka, obdaroval bogato vse mlade in stare in še vsem prav očetovsko naročil: »Ljubite Boga, ostanite zvesti svojemu narodu in svoji materni govorici, da vam bo dobro in prijetno!" — In da bi nas svareče opomnil: »Sicer, sicer vas odnesejo čisto resnični parkeljni." In še previdno dostavil: »In vi zaslepljenci, ki bi vam bil ljubši nemški Nikolo kakor slovenski Miklavž, vedite, da zamenjujete Miklavža kvečjemu za krampusa!"	r.
DOMAČE NOVICE
To naj je mladinska vzgoja! Iz velikovške okolice smo sprejeli pismo sledeče vsebine: Naša tri-razredna ljudska šola je čudno vzgajališče. Učiteljstvu ni dovolj, da je pouk izvzemši par začetnih mesecev prvega leta izključno nemški. Še celo šolske sobe morajo služiti ponemčevanju. Šolske stene krasijo lepaki plebiscitne dobe. Na steni prvega razreda visi velik lepak, ki kaže jugoslovanskega vojaka v maski smrti, spodaj pa je nemški napis: v SHS grozi vojna, zato »Ein-riicken", Koroška pa ima mir. — Drug lepak kaže koroški zemljevid s Karavankami, preko katerih grozi grabežljiva črna roka z juga. — Spet drug lepak kaže Korošca, ki zmagoslavno vihti zeleno glasovnico. — V to šolo pohaja preko 100 slovenskih in par desetin nemških otrok. Lahko si predstavljamo mladinsko vzgojo v čudnem ozračju plebiscitnih spominov. (Naslov šole je v uredništvu na razpolago.)
In spet iz naših šol. V kraju G. severno od Drave je lani poučevala učiteljica S. Otrokom je razlagala nekoč zemljepisje. O Jugoslaviji je vedela povedati, da je na naravnih zakladih silno revna dežela in da poseduje samo rudnik živega srebra v Idriji. Tem lepše besede pa je famozna vzgojiteljica našla za Nemčijo. — Sedaj učijo v prvem razredu med drugim tole: »Garten," to je nemška beseda, „gartl“, to je vindiš, „vrt“, to je pa slovensko. Tako naj so namreč otroci zapopadli, da
Nalili so ji. Omočila je ustnice.
»Vašo kočo sem popravil, kolikor je šlo," je dejal Martin.
»Smo že videli. Dobra bo za letos."
»Jutri bomo sekali. Sneg bo padal."
»Kakor hočeš." Pričeli so se odpravljati. Zunaj so padale debele snežinke.
»Jaz pojdem k Neži, tako sve se zmenili. Zjutraj pridem nazaj. Kuhala bom," je dejala Katarina in izginila v gozdu.
»Kje ste jo, vraga, iztaknili?" je dejal Martin zlovoljno.
»Naj ostane. Dolgčas bo. Ni tako draga kot Je-račeva!" S hripavim smehom so se poslavljali.
Martin je molče zaprl vrata in čakal, da bi spravil puško.
*
Tišina je prihajala od zunaj skozi bruna. Martin je sedel pri ognjišču in nalagal. Veselo je prasketalo. Slišal je. Zunaj je potrkalo. »Gozdar!" je pomislil in odprl vrata.
Na pragu se je smehljala Katarina. „To-!e sem našla. Gotovo je tvoja, Martin!"
Hitro je segel po puški in hotel zapreti vrata.
»Ne zapiraj, Martin, z Nežo še nisva govorili. Mraz je zunaj."
Niti zavedel se ni, že je vstopila. Zapahnil je vrata in jo gledal z resnim očesom. Sedla je k ognju.
»Lepo je pri tebi, Martin! Kako lepo gori! Zunaj pada sneg."
(Dalje sledi.)
Folge 8.
Sonderbeilag« de$ »Koroški Slovenec"
Die Karntner Slowenen in Vergangenheit und Gegenwart
§ 17 der Vorlage ist unverstiindlich, wenn cr bestimmt, daB der in slowenischer Sprache erteilte hàusliche Unterricht denselben Vor-schriften unterliegt wie der gleiche Unterricht in der Staatssprache. Seit wann darf demi eine Familie sich nicht nach Belieben einen Hauslehrer fiir die italienische, franzòsische oder doch aneli die slowenische Sprache neh-men? Gesetze haben prazise zu sein: es wird nur gesagt, „wie der Unterricht in der Staats-sprache“. Diesen kann in der òffentlichen Schule nur ein Bundesbtirger erteilen; um den Privatunterricht, das ist doch der hàusliche Unterricht, hat sich bisher bekanntlich kein Mensch gekummert.
Vor der Eròffnung einer Schule hat der slowenische Volksrat den Nachweis zu liefern, daB die Lehrkràfte òsterreichische Bundes-burger sind ... Da muBte denn der Volksrat zu allererst eine slowenische Pràparandie er-richten, um sich diese heimischen Lehrkràfte zu sichern. Um Lehrkràfte zu gewinnen, welche an deutschen Schulen keine Anstellung finden. muBte man ihnen die Pensionierung sichern, man muBte sie sprachlich erst in Kursen ausbilden. Das soli die arme slowenische Bevòlkerung aus eigenen Mitteln leisten? In einer Krisenzeit, wie eine so schwere Krise nur in Jahrhunderten einmal kommt? Man bàtte die Slowenen, welche auf diese fantastischen Plàne eingegangen wàren, fùr verriickt erklàrt.
Vor 50 Jahren bàtte niemand der Angabe widersprochen, daB ein Drittel der Bevòlkerung von Kàrnten slowenischer Nationa-litàt ist. Nun hat man anstatt den Begriff Nationalitàt — Qeburt — das Wort Gesinnung als MaBstab genommen und gefunden, daB von 400.000 Seelen nur mehr 25.000 Slowenen sind, also lange nicht mehr ein Zehntel. Zeitungen, welche die Dinge in Kàrnten nicht kennen, haben gelegentlich der letzten Volkszàhlung geschrieben, die Kàrntner Slowenen seien ein aussterbendes Volk, wie etwa die Indianer in Kanada. Die Slowenen sind indessen nicht ausgestorbe n.Man hat nur durch die Volksschule ihr gesundes und natiirliches nalionales Empfinden erschlagen. Nun stelle man sich vor, daB der Autonomieentwurf Ge-setz geworden wàre. Glaubt man denn, daB die 25.000 gezàhlten Slowenen alle zusammen-laufen wùrden, um sich zur slowenischen Volksgemeinschaft zu bekennen? Welche Agitation wurde von Klagenfurt aus entfacht, das sich immer so sehr um die Slowenen be-mliht? Und fiir diese Agitatoren wàren ein-zelne Bestimmungen des neuen Gesetzes, welche eine neue Belastung der Bauern vorsehen, in gefundenes Fressen.
Die alten Schulen bleiben bestehen. Die Slowenen haben seinerzeit beim Baue derselben mitgezahlt, nun mùssen sie sich neue errichten, auch wenn die alten leer blieben. Was wiirde denn die Bevòlkerung sagen, die mit Recht fiir jede finanzielle Belastung furchtbar empfindlich ist und sein muB, wenn sie nicht wirtschaftlich zugrunde gehen soli. D i e Schullast ist im Lande eine furcht-bareBiirde, soli dieselbesichim slowenischen Landesteile verde p p e 1 n ? Wenn sich dann der slowenische Volksrat konstituiert bàtte, was wàre welter die Bolge? Unsere deutschen Nachbarn wiir-den sofort das ganze Land, das sich nicht.der neuen Organisation anschloB, fiir rein deutsch erklàren, eine ganze Menge von Gemeinden wàre weiterhin dem verderbenden EinfluB der volksfremden Schule hilfs- und rettungs-los preisgegeben. Der politische Streit wiirde sofort aufs kirchliche Gebiet ubertragen. Es wiirde uberai!, nicht von der Bevòlkerung, sondern von der Klagenfurter Agitation, die deutsche Predigt und der deutsche Kirchen-gesang eingefiihrt und die Gottesdienste wiir-den sich leeren wie liberali, wo dem Volke
nicht in seiner Sprache gepredigt wird. Diese Folgerungen muBten die Slowenen ab-schrecken. Das alles gleicht so den zwei salo-monischen Muttern, die um ein Kind stritten. Der weise Kònig, vor den der Streit gebracht ward, befahl: „Bringt mir ein Schwert, teilt das lebendige Kind in zwei Teile und gebt jeder eine Hàlfte“. Die eine, die wahre Mutter, erklàrte darauf in ihrer Angst um ihr Kind: „Ich bitte, gebt das Kind dieser dort und tòtet es nicht.“ Die andere verlangte: „Das Kind sei weder mein noch dein. Man teile es.“ Der Kònig erkannte an der Mutterliebe die wahre Mutter und gab ihr das Kind. Die Vertreter der Slowenen haben in diesem Konflikte recht getan, wenn sie erklàrten:	„Wir lassen die
Slowenen in Kàrnten nicht mit dem Schwerte eines neuen Gesetzes zerspalten. B e s s e r ist es, wir haben zunàchst noch welter nicht s, als daB das sloweni-scheVolkfurimmer stirbt. Dr. Veiter meint (S. 103): „Es wàre besser gewesen, die Deutschen hàtten das Gesetz gegen den Willen der Slowenen in die Tat umgesetzt. Tatsàch-lich wàre das iene Lòsung gewesen, die die deutsche Mehrheit im Lande vor aller Welt in ein besonders gunstiges Licht gesetzt hàtte.“ Aber zunàchst handelt es sich nicht um die Welt, die zu den Kosten der Neuerung nichts beitràgt, sondern um die Steuerzahler im Lande. Wenn die Sache anstàndig geregelt werden soli, und zwar so, wie es der offizielle Antrag meinte, dami brauchten wir im Lande etwa 60 neue Schulhauser, jedes mit einem Bauaufwande von etwa 80.000 S, zusammen 5,000.000 S, dann brauchte man etwa 100 slowenische Lehrer mit einem jàhrlichen Gehalt-aufwande von 400.000 S, und das alles sollten die slowenischen Bauern a u f b r i n g e n, die deutschen Herrschaften, Geschàftsleute und Beamten zahlen ja dazu nichts; làBt sich das verantworten? Die Lan-desvertretung bàtte sich weder vor der Welt noch viel weniger vor der Bevòlkerung des Landes des Vorwurfes erwehrt, daB ein un-ertràglicher Unsinn gemacht worden sei. Die ganze Sache wurde schlieBlich dadurch un-durchfiihrbar, daB die Grodeutsche Partei am 6. Aprii 1930 den BeschluB faBte, sich der wei-teren Diskussion uber eine Kulturautonomie zu widersetzen, nachdem schon vorher (1927) der Landbund eine groBe Einspruchsver-sammlung in Vòlke rmarkt abgehalten batte. Man war also wieder auf dem Punkte angelangt, wo alle besseren Einsichten vor den Parteien zuriickzuweichen gezwungen sind.
Schwierigkeiten elnei* Reform
Schon die bisherigen ergebnislosen Ver-handlungen zeigen, daB eine griindliche Reform des Schulwesens im Kàrntner, slowenischen Gebiete sehr ernsten Schwierigkeiten be-gegnet. Wir nennen es das slowenische Gebiet, unsere Nachbarn nennen es immer wieder gemischtsprachig. Die Verhandlungen im alten Landtage und alle die vergeblichen Petitionen beweisen, daB man politischaufdas deutsche Schulwesen hier das gròBte Gewicht gelegt hat und n o c h 1 e g t. Die kulturelle Lage der Slowenen Kàrntens ist auch derart, daB sie nur aus eigener Kraft vorwàrts kommen miissen, als Bauernvolk wachsen die Slowenen aus ihrer Scholle immer wieder nach und sind als solches national nicht umzubringen. Sie siedeln auch nicht wie etwa die Lausitzer Wenden mitten im deutschen Gebiete. Die Siidgrenze Kàrntens liegt am national einheitlichen slowenischen Territorium und so erhàlt Kàrnten von dort kulturelle Fòrderung, ob man es in Kàrnten, bzw. Klagenfurt wunscht oder nicht. Es ist ja naturgemàB, daB sich der òsterreichische Deutsche kulturell an das groBe Deutsch-land anlehnt, ohne daB man ihn darum der
! Irredenta zeiht, ebenso ist es naturgemàB, daB der Kàrntner Slowene bei der Masse des gleichen Volkes im Suden eine kulturelle Stutze sucht, insbesondere, wenn er zuhause sein Recht nicht findet. Man ist auf deutscher Seite gewohnt, jede Reise nach Laibach oder Marburg mit scheelen Augen anzusehen. Und doch ist noch kein Menschenalter verstrichen seit dem Tage, wo wir alle in einem Staats-verbande lebten. Uhd es ist gewiB ein ernster Wunsch der òsterreichischen Regierung, auch mit Jugoslawien zu einem mòglichst freund-schaftlichen Einvernehmen zu kommen. Ab-wehrkampf und Abstimmung haben das Ver-hàltnis getrubt, denn es hat sich jenseits der Grenze seit dem Bestande des eigenen Staates eine glànzende kulturelle Entwicklung ergeben. Laibach wurde ohne weiteres Universitàts-stadt, obwohl man ein ganzes Jahrhundert hindurch eine solche den Slowenen vorent-halten hat. Vor 40 Jahren noch muBte das ge-schlossene slowenische Gebiet von Untersteier-mark einen wùtenden Kampf mit dem soge-nannten Deutschtum um slowenische Parallel-klassen des Gymnasiums fuhren.
Wenn sich der Slowene Kàrntens um seine Schule meldet, erheben sich geschichtliche, politische, nationale, staatliche, persònliche Bedenken insbesondere auf Seiten jener, die bisher zu friedlichen nationalen Verein-barungen nie zu haben waren. Hindernisse liegen aber auch bei den Slowenen selbst, wie sie hic et nunc sind, vor. Die Slowenen kònnen die Volkszàhlungen der letzten Zeit nicht an-erkennen. Der einzig richtige MaBstab ist die Angabe der Familien-sprache. Wenn hier Grenzfàlle vorliegen, so sind sie. so gering, daB sie gar nicht in Be-! tracht kommen, wenn man sie mit der soge-| nannten amtlichen Zàhlung vergleicht. Es làBt sich die Sache sofort nachrechnen, wenn man eine gemischte Kommission gemeinsam zàhlen lieBe, welche Kinder in den einzelnen Klassen sitzen. Auch der deutsche Oberlehrer wird die Kinder, die nicht deutsch kònnen, nicht als deutsch zàhlen. Man nehme Dr. Veiters Buch zur Hand und sehe nach (S. 116):
Die Volkszàhlung 1923 zàhlte in S t. Stefan a. d. Gail 87% der Bevòlkerung als deutsch, in der Schule sind deutsch nur 3% der Kinder!
Volkszàhlung % Schule %
Vorderberg	. . . .	76	3
St. Georgen . . . .	97	10
Feistritz a. d Gail . .	92	6
Rosegg			71	13
St. Jakob i. Rosental .	59	3
In Amoldstein hat selbst	die Volkszàhlung	
noch 23% Slowenen gefunden, die Schule aber ist 100% deutsch.		
Augsdorf			41	6
St. Johann	. . . .	64	15
Kòttmannsdorf . . .	60	11
Schiefling-See	. . .	46	13
Keutschach	. . . .	58	9
Mieger			49	—
Grafenstein	. . . .	94	100
ist aber eine geschlossen slowenische Ge-meinde!
Das sind einige Beispiele der Volkszàhlung in Kàrnten. Deutsche Behòrden schicken aufs Land deutsch gut instruierte Zàhler, denen ge-genuber die Slowenen hilflos sind und dann wird urbi et orbi ein „amtliches“ Ergebnis be-kannt gemacht, das absolut verlàBlich und un-anfechtbar sein will, weil es doch „amtlich“ ist. Der Kàrntner Slowene kann diese Zàh-lungen nicht anerkennen. Mògen weltfremde Menschen sich dann am Fortsehreiten der deutschen Kultur erfreuen, wir wijssen, daB die Dinge nicht ernst genug behande't wurden.
Diese groBangeleRte amtliche Statistik gab Zeichnern AnlaB, die Ergebnisse graphisch recht schon darzustellen und der Welt klarzu-machen, daB das Karntner sog. slowenische Gebiet ja gar nicht slowenisch, sondern iiber-haupt in seiner Volksmehrheit deutsch sei. Wozu also die Schulfrage uberhaupt auf-werfen, man beunruhigt ja nur den andern Teil der Lente, der an einer slowenischen Volksschule gar kein Interesse hat, insbeson-dere gewisse Lente in Klagenfurt, die ja audi mit dem Aufkommen der vaterlàndischen Be-wegung nicht ausgestorben sind. Die histo-rische Zeitschrift „C a r i n t h i a“ (1936, S. 174) bringt eine solche Karte. Das Volkermarkter Gebiet ist eingezeichnet als 80—95% deutsch und 5—20% slowenisch. Ware Vòlkermarkt eine GroBstadt, kònnte man sagen: wozu zahlt ihr denn die deutsche Stadt mit der slowenischen Umgebung? Und doch ist dieses Gebiet geschlossen slowenisch. Wozu zeichnet man auf die Karte, welche die slowenische Frage klaren soli, Orte wie Ettendorf, St. Paul, St. Andra, Ponfeld, Mossburg, Tigring? Offenbar, um die daran gekoppelten Gemein-den Poggersdorf, Grafenstein, Mieger mit unter 5% Slowenen aufscheinen zu lassen. Wir verzichten auch geme auf St. Ruprecht und St. Martin bei Villach, auf Mòschach, Mltschig und Hermagor.
Diese Volkszàhlung und alle aus ihr ge-zogenen Konstruktionen und Zeichnungen be-weisen gar nichts.
Die „Carinthia“ stellt die Frage, ob etwa die Zàhlweise zwischen 1923 und 1934 so ver-schieden war, daB die Zahl der Slowenen rapid fiel? Der einzige Unterschied gegen 1923 be-stand darin, daB damals jede erwachsene Person fiir sich selbst ausfiillte, bzw. aussagte, diesmal aber nur die Haushaltungsvorstànde fiir alle Hausangehòrigen. Jedenfalls war die Zàhlweise 1934 viel bequemer, aber das Zàhl-geheimnis war preisgegeben. Ein Erlebnis aus Klagenfurt mag die Sache beleuchten. Es war gelegentlich einer Volkszàhlung, vor dem Kriege nodi. Im fb. Knabenseminar waren drei slowenische Herren als Pràfekten bestellt: die Herren Podgorc, Dr. Ehrlich Martin und Stress. Die Volkszàhlungsbogen kamen ins Haus. Nach einigen Tagen fragt Dr. Ehrlich den Direktor, Domkapitular F. Wappis: „Was ist denn mit der Volkszàhlung? Idi mòchte mich einschreiben?“ „Ich habe euch alle schon eingeschrieben,“ erwiederte der Direktor, „Wie haben Sie uns eingeschrieben, als Slowenen oder als Deutsche?" fragte Ehrlich, „Selbstverstàndlich als Deutsche, denn wir sprechen bei Tische doch deutsch" meinte Wappis. „Sie werden doch zugeben," meinte Podgorc, „daB wir keine Deutsche sind und also werden Sie uns nicht als Deutsche ein-tragen."
Wie sieht die ganze Volkszàhlung also aus, wenn die Haushaltungsvorstànde bevollmàch-tigt werden, ihre Leute nach Belieben einzu-tragen? Im Lande gibt es eine Menge deutsche Haushaltungsvorstànde, die uber viel sloweni-sches Dienstpersonal verfugten oder verfugen.
Z B. Metnitz in Bleiburg, oder die ganze Reihe von gròBeren Besitzern, die slowenischer Ab-stammung sind, aber wirklich in den deutschen Sprachkreis eingegangen sind. Wie schaut demi diese Volkszàhlung aus? „Carinthia“ nennt das -die jungsten Fortschritte des deutschen Kulturkreises in Kàrnten". Es ist nicht ganz unbestritten, daB die Germani-sierung in Kàrnten und Entnationalisierung anderswo irgendeinen Kulturfortschritt dar-stelle. Grentrups grundliches Werk, das mit diesen Zeilen volkstiimlich werden soli, be-weist eindeutig das Gegenteil. Besonders auf-fàllig findet es die „Carinthia“, „daB in den Gemeinden Weizelsdorf. Globasnitz, Diex und Feistritz a. d. Gail die deutsche Sprache nam-hafte Veriuste erlitten hat". Wer die Verhàlt-nisse kennt, weiB, daB das Deutschtum gar nicht beeintràchtigt wurde. Der Zahlenverfall des slowenischen Volksteiles im Lande nach dem Weltkriege ist mitverursacht durch die Einschuchterung der slowenischen Seelsorger nach der Volksabstimmung. Es hat sich nie-mand in die òffentlichkeit getraut, und dàs slowenische Volk hat in politischen und òffent-lich-rechtlichen Dingen den Pfarrer als ein-
zigen Berater und Fuhrer. Der Alp der Volksabstimmung, oder besser der Abwehrkàmpfe und des Treibens der sog. Volkswehr nach dem ersten Ruckzuge der Jugoslawen lag auf den Seelen und wird erst allmàhlich ver-gessen. Dieses Treiben ist leider bisher von niemandem zusammengefaBt und berichtet worden. Der Klerus hat sich in die Volkszàhlung gar nicht eingemengt. Man solite eigentlich meinen, daB eine solche Einmischung gar nicht notwendig sei.
In Niederòsterreich hat der Pfarrer mit der Volkszàhlung gewiB gar nichts zu tun, in Kàrnten stehen die Dinge anders. Gerade die Schulfrage ist ein eklatanter Beweis, wie hier alles nicht nach Vernunft und Recht, sondern nach politischen und nationalen Richtlinien aufgezàumt wird. Die Volkszàhlung im slowenischen Landesteile wurde schon immer ten-denziòs durchgefuhrt. Die Rùckkehr zur ver-nunftigen Zàhlung der slowenischen Bevòl-kerung in einzelnen Gemeinden hat aber nodi einen Grund: der wirtschaftliche Zusammen-bruch der fuhrenden GroBbauernschaft, die seit je im deutschliberalen Bauernlager sich sammelte. Fur Weizelsdorf làBt sich der Name nennen. Hier batte der Besitzer Krassnig Josef einen unheimlichen EinfluB bei den Wahlen und in der politischen Stellungnahme der Ge-meinde. Dieser EinfluB ist nicht mehr da. Die Dinge gehen nun ruhig und unbeeinfluBt weiter. In Diex ist der groBe EinfluB der frei-sinnigen Volkermarkter ausgeschaltet. Auch diese sind arm und bescheiden geworden. Ganz unrichtig ist die Behauptung der „Carinthia", daB „die slowenischen Mehrheitsgebiete ver-hàltnismàBig geringere Geburteniiberschusse und groBere Wanderungsverluste hatten. Der Landesdurchschnitt der Geburten betràgt 1935 18.4 ‘Voo. Das geschlossen slowenische Dekanat Bleiburg weist 20 °/oo auf. Und hier hat die slowenische Musterpfarre Schwabegg 24 “/oo, Rinkenberg 33 °/oo, Neuhaus 31 °/oo, die Stadt Bleiburg nur 16 °/oo. Es stimmt also die Angabe nicht, daB die slowenischen Mehrheitsgebiete den geringsten GeburtenuberschuB hàtten. Die geringste Geburtenzahl im Lande haben Umgebung Klagenfurt mit nur 11.4 °/o0 und Fer-lach mit nur 12.3 °/oo, das sind die germanisier-ten Gebiete. Doch ist auch hier in Erwàgung zu ziehen, daB die Mutter zur Niederkunft ins Landeskrankenhaus abwandern. Deshalb sind auch die Ziffern der Stàdte Klagenfurt und Villach nur mit Vorsicht zu gebrauchen. Hier scheint eine Menge von Geburten auf, die nicht in der Stadt beheimatet sind. Auf der deutschen Seite des Landes zeigt das Dekanat St. Leonhard mit 24.9 °/oo Geburten die hochste Ziffer, dann folgt Gurk mit 24.4 °/oo. Sehr niedrig ist die Geburtenzahl im germanisierten Dekanate Tainach mit 14.8 °/oo. Mit dem Verfalle des religidsen Leben s, und dazu tràgt zweifellos die Entnationalisierung bei, verfàllt die Volksgesundheit — und stirbt das Volk schlieBlich aus. Das als slowenisch anzusprechende Dekanat Vòlkermarkt hat eine Geburtenhàufigkeit von 23.5 °/oo, Spital nur eine solche von 18 7oo, Hermagor 17.2°/oo, Greifenburg 16 7oo usw. Die Wanderung der Landbevòlkerung zur Stadt war immer vor-handen, sie nimmt aber eine unnaturliche Form an, seit der Bauer Knechte und Màgde nicht mehr, wie ehedem, aufnehmen kann und selbst der Bauer, wenn er vier, funf Sòhne hat, nicht mehr weiB, was er mit ihnen machen soli?
Die „Carinthia“ meint noch, daB die von slowenisch-nationaler Seite 1923 vorgenom-mene Schàtzung der Zahl der Kàrntncr Slowenen nicht als ernste Vergleichsbasis zu nehmen sei, was doch das Wesensmerkmal einer modernen Zàhlung ist — dieselbe Zeitschrift sagt aber doch (S. 138), daB diesmal nur die Haushaltungsvorstànde fiir alle Haus-haltsangehòrigen ausfullten, so war denn doch auch diese Volkszàhlung ohne das Wesensmerkmal einer modernen Zàhlung!
In Sachen der Volkszàhlung sind sich Slowenen und Deutsche im Lande noch sehr ferne. Es ist auch gar nicht gut einzusehen, wozu dieses Jonglieren mit einer zwecklosen Zàhlstatistik dienen soli? Wenn Klagenfnrts Umgebung germanisiert ist, so folgt daraus
nicht, daB man der Umgebung von Bleiburg nicht eine Volksschule auf Grund der Mutter-sprache geben darf. Es wird gewiB nicht alles uber einen Leisten zu schlagen sein. Man bringedoch e n d 1 i c h einigen g u t e n Willen gegenuber den Slowenen auf. Nicht den Slowenen allein erweist man damit einen Dienst. Staat und Land haben das gròBte Interesse daran, 60.000 Menschen nicht verkommen zu lassen. Das deutsche Volk hat ein Interesse daran, daB scine Minderheit in Jugoslawien eine gerechte und freundliche Behandlung erfàhrt, die Vorbedingung dazu wird denn doch die sein, daB endlich auch in Kàrnten den Slowenen ihr Recht gegeben wird. Man braucht da wahrhaft keinen Deutschen zu zwingen, daB er scine Kinder in eine slowenische Schule schickt.
Da man immer wieder bemuht ist, die Be-druckung der deutschen Minderheit in Jugoslawien der Òffentlichkeit mit groBer Auf-machung vorzulegen, wollen wir dazu auch eine objektive deutsche Stimme aus Jugoslawien hòren. Die „0 s t e r r e i c h i s c h e P à d a g o g i s c h e W a r t e" Nr. 10, 1937 berichtet nach dem „Banater Schulbote" 1937, Heft 5, folgende Zahlen: „Das deutsche Schul-wesen im Banat umfaBt als Staatsschulen 114 Volksschulen mit 21.486 Schiilern und 290 deutschen Lehrkràften. 400 Schiller der vier Untergymnasien, 510 Schuler besuchen ein Lyzeum mit 11 Lehrkràften. Das katholische konfessionelle Schulwesen umfaBt 13 Kindergarten, 62 Volksschulen (9571 Schuler und 160 Lehrpersonen), eine Lehrer- und Lehrerinnen-bildungsanstalt, ein Lyzeum, ein Untergym-nasiu'm, eine Ackerbauschule und 11 Frauen-schulen. Sechs Volksschulen sind evangelische Bekenntnisschulen."
Zur besonderen Lage der Deutschen in Slo-wenien (Gottschee) sei bemerkt: Ihre Lage ist gewiB nicht die der Deutschen im Banat. Immerhin verfugen sie uber mehr als 30 Lehrer, von denen 10 an deutschen Minderheiten-Schulen wirken. die ubrigen sind allerdings an slowenischen Schulen zugewiesen. 12 deutsche Àrzte arbeiten in Diensten der Banschaft, wàhrend man in Kàrnten nicht einem slowenischen Arzte die Krankenkassenbewilligung gibt.
Nun einige Zahlen aus Schulverhàltnissen in Kàrnten. Die bereits genannte Nummer der -Pàdagogischen Warte" fuhrt an, daB in Kàrnten an 67 deutsch-slowenischen Volksschulen im Jahre 1936/37 10.253 Kinder mit slowenischer Muttersprache gezàhlt wurden. Der einzige noch in Diensten belassene slowenische Lehrer aber wirkt an einer deutschen Volksschule. Es diirfte beilàufig stimmen, daB von den 10.253 Kindern zirka 1500 das erste Jahr die Schule besuchten, fiir alle diese Kinder batte der Verlag, in dem die slowenische Fibcl erschien, einige 70 Exemplare abgesetzt. Es ist nicht klar, ob alle diese Schuler einen Unterricht ohne Lesebuch erhalten oder ob man diesen Kindern gleich schon am ersten Tage eine deutsche Fibel in die Hand driickt, demi der „doppelspprachige“ Charakter der Schule bleibt ja fur statistische Zwecke trotz Abschaffung der slowenischen Fibel erhalten.
Derlei Dinge haben naturlich ihre Schwie-rigkeiten. Man hòrt oft von deutscher Seite die Einwendung: Wenn Slowenen da sind, wieso wehrt sich denn Niemand gegen die ganz deutsche Schule? Man kònnte einen Ver-gleich herbeifiìhren:	Gesetzlich ist làngst
schon die Bildung von Pfarrgemeinden vorge-sehen, welche die Last des Kultus ubernehmen sollen. Man probiere doch diese Sache im freien Willen der Einzelpersonen zu ver-ankern. „Wir bilden eine Pfarrgemeinde, welche die Kirche, katholische Schule und das geistliche Personal erhàlt". Wie viele der Klagenfurter Katholiken wurden sich in diese Kultusgemeinschaft eintragen lassen, wenn man ihnen frei lieBe, sich irgend einer re-ligiòsen Gemeinschaft anzuschlieBen oder nicht?
(Fortsetzung.)
niso Slovenci, marveč Windische. — Jn še se najdejo ljudje, ki nam slikajo naš paradiž!
To so pa nevarni paglavci! Pri celovškem Sand-wirtu je Koroško tiskovno društvo za sredo dne 25. t. m. sklicalo zborovanje, na katerem je govoril sloveči jezuit Muckermann. Dvorana je bila še pred začetkom zasedena do zadnjega kotička, navzočih je bilo najmanj 1300 oseb. Govornik je uvodno dokazal, da so pri reševanju sedanje stiske odpovedali vsi dosedanji sistemi in da pre- I ostaja samo še ena možnost rešitve in ta je v po- | vratku h pravemu katoličanstvu. Težka je pot, po kateri vodi Cerkev, a je edina, ki vodi gotovo do cilja. Zborovanje je bilo prava manifestacija za katoliško stvar. Nič čuda, da so nasprotniki skovali peklenski načrt, da bi ga onemogočili. Pred začetkom je policija pregledala vse kotičke v dvorani in odkrila za oleanderskim okrasnim grmičkom pločevinasto posodico z uro, ki je bila nastavljena na tričetrt na devet. V posodici se je nahajala eksplozivna snov, ki bi v par trenutkih napolnila vso dvorano z ostrim, meglenim plinom ter povzročila med ljudstvom razburjenje z najusodnejšimi posledicami. Policija je nevarno igračo seve takoj odstranila in prijela več osumljenih narodnih socialistov. Zborovanje samo je poteklo nemoteno v najlepšem redu.
Blasnikova „VeIika Pratika" za leto 1938 je izšla in se razpošilja za ceno Din 5.— za vsak komad. Naročila na tiskarno J. Blasnika nasi., Ljubljana, Breg 10-12. Dobi se tudi v trgovinah in v upravi našega lista. To je najbolj priljubljeni in najbolj razširjeni slovenski ljudski koledar že od nekdaj.	69
St. Jakob i. R.—Št. Jakob v Rožu. Mlada družinica je zrastla sredi naše grede. Čvrsti mladi posestnik Frtovine domačije na Breznici je 21. t. m. pred oltarjem Marije na Brezjah poročil brhko Lojzko, najmlajšo uglednega Štikrovega doma v Št. Petru. Vesel je ta dogodek za vso faro, ker sta ženin in nevesta preživela svojo mladost krepostno v službi Boga in naroda in se v dobri šoli učila ljubiti slovensko zemljo in materno govorico. To je njuno najboljše poroštvo, da bosta znala žrtvovati vse svoje sile za procvit lepe Frti-nove domačije in vzgojiti rod, krepak in čvrst. Vrlemu paru želimo v novi stan obilo blagoslova!
Bleiburg—Pliberk. 21. t. m. se je v Zagrebu poročila gčna Lizika Ovčjakova z g. Milanom Galičem, carinskim uradnikom na Prevaljah. Bilo srečno!
Feistritz I. R.—Bistrica v R. Naš dušna pastir so imeli minulo nedeljo mnogo opravka. Dopoldan so po sv. maši blagoslovili novi zvon pri „Križih“ na Bistrici. Zvon tehta 120 kg in bo nadomestoval med vojno odvzetega. Stroški zanj so kriti s prostovoljnimi darovi, posebno so se pri darovanju odlikovali delavci. Z njim je dobil srednji zvon po 20 letih samotarjenja zopet malega tovariša in skupno z njim oznanjal mir ljudem v fari, ki so dobre volje. Vsem darovalcem: Bog plačaj! — Popoldne istega dne sta bili dve poroki — ena pri Križih in druga v Zavrhu, kjer so poročali pd. Brečkovo in drvarja Semmelveis-a. Mnogo sreče!
Gorentschach—Gorenče. Pri nas so pred par leti prizidali šolskemu poslopju eno nadstropje, kjer se nahaja sedaj učilnica in nadučiteljevo stanovanje, izdatki so iznašali 31.000 S. Gradbena dela so se izvršila očividno sila malomarno. Učilnici naše dvo-razredne šole se nahajata druga nad drugo. Med odmorom, ko otroci letajo po razredu prvega nadstropja, se šibi vmesni pod med zgornjo in spodnjo učilnico ter ropočejo vsa okna. Prejšnji učitelj Slamanig je nekoč izjavil članu šolskega sveta g. Marktl-u, da so otroci spodnjega razreda vsled slabega stropa v stalni smrtni nevarnosti.
G. Marktl je takoj v šolskem svetu nato opozoril na nevarno pomanjkljivost in zahteval, da se o-pozori okrajno šolsko oblast, ki naj ukrene potrebne korake. Doslej se ni ničesar podvzelo. Starši šoloobveznih otrok so s tem prisiljeni, da na tem mestu vnovič zahtevajo odpomoč ter odklanjajo vsakršno odgovornost.
St. Kanzian i. J.—Škocijan. Pri nas so našli nekaj, kar se ne najde vsaki dan. Ko so delavci na polju pri Srejah pripravljali gramoz za cesto, najdejo približno 1 meter globoko v zemlji človeške kosti. Ker običajno pokopujemo samo na pokopališču, je najdba vzbudila takošnji sum. O-rožniki so nesli kosti v Dobrlo ves, kjer so ta-
,Ja, ali mislite, da je Kathreiner tudi zame dosti fin? Jaz sem zelo razvajen1
Da je sploh še mogoč tako čuden predsodek! Ko se vendar — kar je statistično dokazano — pije v Avstriji dandanes dejansko več Kathrei-nerja nego zrnate kave. Da, Kathreiner, ta priljubljena Kneippova sladna kava, je postal ljudsko hranilo. Ali naj vsled tega ne bo „dosti fin“? Tedaj bi ne smeli jesti kruha, krompirja in marsikatero drugo dobro ne. Za mislečega človeka mora biti vendar samo to važno, da Kathreiner dobro tekne in da je popolnoma zdrav.
Če kdo noče piti Kathreinerja ravno vsled tega, ker ga pijejo vsi ostali — ali dejansko ta ni obžalovanja vreden?
mošnji zdravniki dognali, da gre za dečka, zakopanega pred nekako 20 leti in starega okoli 10 let. Očividno gre za umor, pri katerem je morilec svojo žrtev razsekal najbrže na male kosce. Kosti od nog so ležale v jami poleg črepinje. Ljudstvo še pomni, da je pred približno 20 leti izginil nek neček, za katerim ni ostalo sledu. V koliko je ta sumnja upravičena, bomo poročali. — Ženili smo se kar fejst. Povodnov Florijan je vzel za ženo Markovo Micko. Nevesta je članica našega prosvetnega društva in je že večkrat nastopala na odru. — Ženil se je tudi mladi Pukart s Pridni-kovo Katico v Grebinju. — Erjavčeva Micka pa si je izbrala za moža Tancarjeva Hanzija. — Mladim družinicam naše iskrene čestitke! — Veseli so Stražani, ko so končno popravili svojo že zelo zanemarjeno pot skozi vas. Za to je bil tudi že skrajni čas, ker bi se sicer začeli sosedje izogibati Straže vesi in nevarne njene poti. — Naše društvo pripravlja za Štefanovo igro „Zlatarjevo zlato11. Mična vsebina bo nedvomno zadovoljila vse gledalce, med odmori pa bodo zapeli pevci. Na prireditev že danes opozarjamo.
Drobiž. Z 7. decembrom stopi v veljavo odredba, ki predpisuje pekom, da morajo kruhu in belemu pecivu primešavati krompirjevo moko. — Aktivni železničarji dobijo v decembru kot posebno nagrado 14 odstotkov svoje plače za nadure. — Avstrijski razstavljalci so odnesli s pariške razstave 70 velikih kolanj. — V decembru izda poštna uprava posebne znamke za božična, novoletna in poročna voščila. — Rajhovski živinski trgovci so pokupili minule tedne v deželi 311 volov za povprečno ceno S 1.07 za kg. — Brzovlak je pri beljaških Toplicah povozil sprevodnika Zankla iz Beljaka. — 261etni Valentin Jernej iz ži-tarske občine je z motorjem zadel v Celovcu v nek tovorni avto in na posledicah dobljenih poškodb umrl v bolnici. — Dež. svetnik Valentin Ferlitsch je odstopil svoj referat v dež. vladi posestniku Kristijanu Adlassnigu iz Št. Jakoba ob cesti. — Dunajski visokošolci so protestirali proti novim predpisom v medicinskem študiju, visoke šole so bile več dni zaprte. Nove odredbe stopijo na pritisk slušateljev šele v jeseni p. 1. v veljavo. — Zakon kneza Štarhemberga z grofico Marijo Elizabeto Salm je razveljavljen. Knez se v dogledni dobi poroči z dunajsko igralko Noro Gregor.
Inierirajte
v,,Koroškem Slovencu"!
| NAŠA PBOSVETA
Žena, tvoje ime je: trpljenje!
K prazniku Brezmadežnega spočetja.
Slovenski ženi, trpeči, zgarani, mučeni in izmučeni, ženi razoranih lic in nagubanega čela, žulje-vih rok in upognjene hoje, tej ženi naj bi govorili k njenemu prazniku. Da bi se zravnala, bila še naprej kraljica družin in učiteljica vedrega srčnega veselja — kljub bolesti in mučeništvu!
Slovenska žena! Lagali bi, če bi ti govorili, da te hočemo osvoboditi stotere tvoje muke in skrbi, ki te spremlja od tvojega prvega do zadnjega dne. Mučenica si naših družin, iz tvojih solza in pre-čutih noči rastejo grede naših domov v sonce in dan. Mučenica si naših hlevov in njiv, naših gozdov in vrtov, iz tisočerih tvojih gibov raste in poganja mlado življenje, ki nosi stoteri sad tvojim v družini. Mučenica si nas očetov, sinov in otrok, ki se ob tvoji dobroti in ljubezni klešemo in oblikujemo v odporne in močne ljudi. Mučenica si še svojega naroda, ki vedno spet vstaja ob tvoji mehki besedi in pesmi.
Slovenska žena! Vemo, dobro vemo! Ce zbežiš kedaj ti izpred križa in trpljenja, se razkropijo družinice, se vzrušijo domovi, propadejo kmetije, zarastejo njive in vrtovi, propade in pogine narod.
Slovenska žena! Bodi nam še zanaprej učiteljica največje vseh človeških modrosti, modrosti pravega trpljenja. Poslušaj vzvišeno Vzornico, ki veli najprej tebi: „Blagor njim, ki se drže mojih potov!11 Njena pot je vodila h križu, k sedmerim žalostim, vzravnana še je stala, ko je prebodel meč njeno materno srce. In postala je slava Jeruzalema, veselje Izraelovo, čast vseh ljudstev na zemlji.
Tole pravi škof Keppler: „Vsako trpljenje je klic k razvoju naših moči. Zato ni nič bolj napačnega, kakor če se kdo skriva ali okleva ali toži. Tu je treba le svoje moči zbrati, krepko stopiti, če treba, tudi zobe stisniti.11 To je krščanski odgovor na vprašanje vseh časov:	zakaj trp-
ljenje?
Slovenska žena! Bodi katoliška žena! Bodi dekla Gospodova! To je k tvojemu prazniku prošnja nas, ki se malenkostni, razdraženi, neznatni, uporni, nehvaležni, neuki odmikamo resnici vseh resnic. Prošnja nas očetov, mož, sinov in otrok, nas kmetov in delavcev, nas Slovencev! Trpeča in krvaveča boš še zanaprej kraljica naših družin in vasi, njiv in vrtov, kraljica rodu Slovencev, ki mu je trpljenje lahko njegov največji blagoslov! Vsa lepa si, slovenska žena, in blagoslovljena v našem stvarstvu.
Vzgledi vlečejo! Prosvetna centrala izreka sve-ški „Kočni“ iskreno zahvalo za prepustitev odviš-nih iger. Živeli posnemalci!
Eberndorf—Dobrla ves. (Miklavžev večer.) Naše prosvetno društvo priredi v nedeljo 5. decembra ob pol 3. uri pop. v Narodnem domu Miklavžev večer z igro „Krivoprisežnik“, nagovorom in nastopom Miklavža. Darila naj prinesejo stariši od 8. zjutraj v nedeljo v društveno čitalnico. Stariši, pripravite otrokom veselje in pridite še sami!
Suetschach—Sveče. V nedeljo 5. decembra priredi naše društvo Miklavžev večer s sledečim sporedom: petje, deklamacije, igra „Pri gospodi11, nastop Miklavžev. Starši in otroci iskreno vabljeni! Začetek ob 7. uri zvečer pri Adamu.
Ludmannsdorf—Bilčovs. (Naše društvo.) Letošnjo sezono smo otvorili z igro „Krivoprisežnik“. Zadnjo nedeljo pa so nam naša dekleta in fantje nudili posebno lep duševni užitek. Klicali so nas na društveni sestanek. Najprej so nastopili pevci s svojimi lepimi spevi, tamburaši so udarili ob svoje tamburice, da je krepko donelo po dvorani.
dekleta niso hotela zaostajati, pa so nastopila v šaljivem prizoru gospe Fips in gospodične Čips. Cela dvorana se je prav od srca nasmejala. Na račun so prišli tudi mali, ki so nastopili z deklamacijami. Govornik je jasno orisal današnjo stisko, nje pričetek in izvor in dejal med drugim: Ko je človeštvo zapustilo pot, katera edina more svet voditi v miru in zadovoljstvu, ter se pustilo zavoditi v stran pota in začelo poslušati preroke o svobodi, liberalizmu in o raju na zemlji, tedaj že je bi! pričetek krize, katera dosega današnji dan svoj vrhunec. Človeštvo išče danes izhoda iz teh zmotenj. A rane, na katerih boleha človeštvo, ne bo ozdravil noben fašizem ne nacionalni socializem in še manj komunizem, temveč edino-le krščanska pravica in ljubezen. Duše je treba sanirati. Svet postane boljši, ko bodo postali boljši ljudje. In naše društvo dela na tem, da vzgoji dobre ude človeške družbe in tako doprinaša svoj del k ozdravljenju sveta. — Veseli in zadovoljni smo se razhajali po sestanku. — Za Silvestrovo pripravlja „Bilka“ igro „Ubogi samci“ in jo bo igrala pri Knabrlnu v Velinji vesi. Že danes vabi vse prijatelje!
St. Veit i. J.—Št. Vid v Podjuni. V nedeljo dne 5. decembra uprizori šentvidska „Danica“ ob K3. uri popoldne pri Voglu v Št. Primožu igro „Testa-ment“. Vmes petje, po igri najbrže nastop Miklavža. Vabljeni!
„V Ljubljano jo dajmo,“ tako nas je vabila glinj-ska Čitalnica na igro v nedeljo 21. novembra. Vreme ni bilo ugodno, a vkljub temu sem jo mahnil na Trato, da vidim Čitalničarje. Dvorana je bila prav dobro zasedena, kar znači, da ljudje še vedno radi vidijo to igro, četudi se je v tem kraju že igrala. Otvoril je ženski pevski zbor s spremljanjem citer. Vloge so bile dobro razdeljene in poleg polnega humorja so bili igralci resno pri svoji stvari. Vsa čast novincu, ki je igral prvič na tem odru, da je bil od vseh občudovan. Tudi izgovarjava je bila lepa. Ob koncu smo se še nasmejali pri burki „brez zajutrka“, da se nam je milostljiva res smilila, ko je morala brez kave na kolodvor. — Igra se ponovi dne 5. decembra in nastopi tedaj tudi Miklavž. Kdor tokrat ni bil, naj gre sedaj, ne bo mu žal, morda mu končno še „ta Sveti" kaj prinese.
I. koroško tamburaško društvo «Bisernica" ima
svoj redni letni občni zbor v svojih društvenih prostorih v Celovcu, Vetrinjsko obmestje 26, pritličje desno, v petek dne 10. decembra 1937. Poleg običajnega dnevnega reda je na sporedu tudi sprememba pravil.
GOSPODARSKI VESTNIKI
Pojdi na vrt z menoj!
Vsestransko je kmetijsko gospodarstvo, deli se na sedem ali celo deset panog, medsebojno več ali manj zavisnih. Vsestranska mora biti zato tudi gospodarjeva pozornost: v hlevu in na polju, v gozdu in na travniku, pri malem drobižu in sončnih muhah, na zelenjadnem in sadnem vrtu. Nad vsem tem mora imeti gospodar nadzorstvo in pregled, četudi prepušča delo in oskrbo v hlevu morda gospodinji, mali drobiž in zelenjadni vrt ženskim rokam, sončne muhe morda svojemu staremu očetu. Še slabši in usodnejši je, če mnoge panoge svoje kmetije prepušča samim sebi in se zanje ne zmeni, razun ko spravlja pridelek. Tako se godi večji dem sadnemu vrtnarstvu, ki nam prizadeva skrb samo ob jesenskih letinah.
Sadno drevje radi prepuščamo ljubemu Bogu, da mu škropi in gnoji. Drevje raste, kakor smo ga posadili. Če je kaj pridelka, je dobro, če ga ni, se jezimo na vreme in drevje in še na ljubega Boga. Glavnega vzroka pa ne najdemo.
Sadno drevje potrebuje pravilno negovanje in gnojenje, da dosežemo skoraj vsakoletne in redne pridelke. Naše sadje tvorijo pretežno jabolka. Podnebne razmere so zanje ugodne. Naša jabolka slove po okusu. Tudi hruške dajo ponekod dober sad, ravnotako koščičasto sadje. Skratka: naša zemlja in podnebje sta za sadje bolj odpornih vrst ugodna. Treba je samo naše skrbi in razumnosti z paravilno sadjarstvo.
i Dajmo sadju, kar mu gre, pa nam bo dalo, kar ! bomo hoteli. Apno, dušik, fosforna kislina in pred-: vsem kalij so hranilne snovi sadnega drevja. Apno podpira zdravo rast, kalij izboljšuje kakovost sadja in odpornost drevja, dušik pospešuje rast in rodovitnost. V novembru ali zgodaj v vigredi dajmo zemlji, kateri primanjkuje apna, na hektar 10 do 12 met. stotov apnenega prahu. Sadje, ki j sicer tvori mnogo cvetja, a daje le droben, zani-karen sad, potrebuje kalija ali kalijeve soli. Sadje, ki je bolehno ali rado pozebe, dobi potrebno odpornost v kalijevi soli.
Pri večletnem poskusnem gnojenju je znašal pridelek jabolk z dreves, ki so bila posajena na hektarju zemlje in polno gnojena, 473 meterskih stotov. Na enaki površini in z istega števila dreves, a negnojenih, je bilo sadja samo 216 stotov. Stroški za gnojila so komaj šestnajstinka od vrednosti večjega pridelka. Kalijeva sol je najcenejše in najprikladnejše gnojilo. Na 1000 kvadr. metrov rabimo soli do 5 kg, pridamo ji še apnenega dušika in superfosfata. Če je zemlja že dalje časa nepognojena in smo ji odrekli tudi hlevski gnoj, bomo vzeli pri novem gnojenju nekoliko višje količine.
Drugo sadjarsko poglavje je nega dreves, o njej smo že večkrat pisali. Ponovimo, da je ne-gojeno in zanemarjeno drevje podobno nesnažni, mršavi živini, ki jo vzdržujemo samo zaradi večjega števila repov v hlevu, a nam je v stalno škodo. Vedno spet velja staro kmečko pravilo: kje ni gospodarjeve roke vmes, kmetija propada! Tako na vrtu in drugod.	j.
Breskve so otrok sonca. Na sončnih krajih njihovih sladek sad dobro uspeva, posebno oni skromnih vrst, ki so odpornejše proti vlagi in mrazu. Težka, mrzla zemlja za breskve ni. Breskve so razvajene in zahtevajo dobro pripravljeno zemljo, redno škropljenje proti kodravosti in namakanje v suhih poletnih mesecih. Obnesejo se samo sajene z breskovim divjakom. Morda bi kazalo, da bi z njimi poizkusili, kjer sta doma sonce in toplota.
Zajčja maža. V «Sadjarju in vrtnarju" priporočajo sledeče sredstvo proti zajcem, objedajočim mlada drevesca. V jeseni se namaže sadno drevje z beležem, pripravljenim iz mešanice apna, kravjeka, pepela, ilovice, krvi in žolča. Važno je, da mažemo v času, ko se maža dobro pri-suši na skorjo. Izkušnje z njo kažejo, da je popolnoma zanesljivo sredstvo proti požrešnim glodav-i cem.
Velikovški trg minulega tedna: Na živinski trg so prignali 4 pitane vole, 18 krav, 1 telico, 9 prašičev, 64 plemenskih prašičev in 14 ovac. Cene se v primeri z zadnjim tednom niso spremenile. — Na blagovnem trgu so bile sledeče cene: jajca 17, stare kokoši 2.50—3.00, mlade 1.90—2.50, sirovo maslo 2.80—3.60 S za kg. — Celovške žitne cene: Pšenica (100 kg) 38—40, rž 28—30, ječmen 26—30, oves 25—27, ajda 24—26, koruza 25—26, sladko seno 7—8, kislo 4—4.50, slama 4—5.50, grah (1 kg) 80—1.00, isto leča, fižol 40—60, krompir 10—12, zelje 20—30, repa 20 g.
Poceni se kupilo
moške obleke 49.—, 39.—
Hubertus-plašči 25.—, 19.— delovni čevlji 14.50 otroški čevlji 3.90 moške spodnje hlače 2.80, 1.90 flanelaste rjuhe 2.90 ženske jopice 90 g delovne hlače 4.80, 3.90 modne hlače 12.—, 9.80 ženski čevlji 9.80 moške srajce 3.90, 2.90 moški telovniki 5.50 otroške obleke 3.90 ženski telovniki 5.50 samo v
trgovini Elba, Beljak,
Weisbriachgasse 12.	76
250 najlepših cvetličnih čebul!
Kdo ne pozna teh znamenitih cvetličnih čebul, katerih lepota barv še ni bila prekosena. Rastejo in cvetijo v vsaki zemlji, tako na soncu kakor v senci. Ako ljubite cvetlice, tedaj tudi ne boste zamudili spodnje reklamne kolekcije. Vse leto morete odrezavati rože, Vaš vrt pa bo imel še vedno sliko paradiža. Pod ceno dobavimo Vam vzorčno kolekcijo 250 najlepših cvetličnih čebul in navodila Vam dajejo možnost, da boste imeli nad kolekcijo leta veselje.
Jamstvo: Vse cvetlične čebule in rastline, ki ne bi cvetele v Vaše zadovoljstvo, Vam nado-knadnimo zastoj. Torej 100% garancija za cvet.
Cela kolekcija 250 cvetličnih čebul stane samo ; S 10.— poštnine in carine prosto, j Zavojček vsebuje: hijacinte, tulpe, narcise, kro-kuse, Iris, anemone, ranunkule, božji kruhek itd.
Kupon velja od 15. decembra.
Vsak naročnik gornje kolekcije, plačane v naprej i po nakaznici, prejme do 15. decembra
50% popusta.
Tedaj celotna kolekcija 250 cvetličnih čebul sedaj S 5.—.
Tukaj odrežite in pošljite na Abinda, Grossgart-nerei, Haarlem (Holland), Exportabteilung.
Ime: ............................. (Točno pisati!)
Bivališče : ......................................w
Pošta: ............................................
S poštno nakaznico pošiljam obenem S ..............
Abinda.......Grossgartnerei......Haarlem (Holland)
v srùtjsketn Mbu/u!
vsled krepostne krme MElflivit‘(
Koncetrat z uradnim jamstvom hranilne vsebine. Zahtevajte brezplačna pojasnila in do-pošiljatev prospektov od proizvajalca m
Franc in Rudolf Gubik
Kraftfuttermittelerzeugung Wien XII., Schónbrunnerstr. 179
Originalna Melode-mlečna centrifuga
najboljši in najtrpežnejši posnemalnik sedanjosti
Pinje, posode za mleko itd. itd.
P a r i I n i k i
Brabantski, obra-čevalni plugi kakor drugo poljsko orodje
Ceniki zastonj, ugodni plačilni pogoji	73
Melode Werke, IV., Mayerhofg. 16-20
Sposobni upravičeni zastopniki se iščejo
Za 5 S na mesec dobavlja M
posnemalnike
Jos. PELZ, Wien XII., Mariahilferetr. 164
Ceniki zastonj	Zastopniki se iščejo
Lastnik: Pol. in gosp. društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdajatelj In odgovorni urednik: Dkfm Vinko Zwitter, Klaeenfurt, Achatzelgasse 5
Tiska Ljudska tiskarna Ant. Machàt in dn»*ba, Dunaj, V., MargaretenpUtz 7.