222	Socialno delo, 27, 1988/3
NOVI KONCEPTI IN IZKUŠNJE PRI IZOBRAŽEVANJU ZA SOCIALNO DELO
V EVROPI
Vida Milošević
1. Zaeetki profesionalizacije socialnega dela
Izobraževanje za socialno delo se je začelo v razvitih
evropskih državah in ZDA ob koncu prejšnjega stoletja
(Nizozemska 1896, ZDA 1898). Izobraževanje strokovnih kadrov
pomeni hkrati tudi začetek procesa profesionalizacije social-
nega dela. Poklic se je počasi uve javi jal in èiril po vsem
svetu, posebej intenzivno še po drugi svetovni vojni. K temu
je pripomogel obstoj Številnih in težkih socialnih problemov
in uveljavljanje ideje "države blaginje", kakor tudi dejav-
nost Organizacije združenih narodov na tem področju. Skupina
strokovnjakov je pripravila model izobraževalnega programa za
socialno delo, ki ga je OZN ponudila svojim članicam s
priporočilc«n. da pričnejo z izobraževanjem tega profila. V
posameznih državah je bil predloženi izobraževalni program
modificiran v skladu s specifičnimi potrebami konkretnega
družbenoekonomskega in družbenopolitičnega sistema in glede
na organizacijo socialnega varstva, tradicijo vzajemne
pomoči, vladajoče vrednote in norme, kakor tudi druge dejav-
nike .
Danes poklic socialnega delavca obstaja skoraj v vseh
državah (v Evropi ga zaenkrat še ni v Albaniji. Bolgariji in
Sovjetski zvezi), vendar ni natančnih podatkov o tem, koliko
je na svetu šol za izobraževanje tega poklicnega profila.
Mednarodno združenje šol za socialno delo (IASSW, ustanov-
ljeno leta 1928 v Parizu) povezuje danes 500 šol iz sedemde-
setih držav. Vendar po vsej verjetnosti številne obstoječe
šole zaradi različnih vzrokov niso včlanjene v to mednarodno
organizacijo (denimo. od šestih jugoslovanskih ustanov, na
katerih se izobražujejo socialni delavci, sta samo dve
včlanjeni v IASSW)in jih je torej dejansko še precej več.
Glede na takšno razširjenost poklica je jasno, da tako v
praksi kakor tudi v izobraževanju za socialno delo obstajajo
velike razlike. Vseeno pa ima stroka skupno značilnost, ki je
prisotna v vseh okoljih. to je humanizem. Človečnost kot
generično bistvo socialnega dela povezuje tudi poklicno in
prostovoljno delo kot komplementarna vidika ene celote. Ce bi
primerjali vzgojnoizobraževalne programe za socialno delo iz
raznih delov sveta, bi lahko našli vsaj deset predmetov, ki
so sestavni del vseh programov (denimo družbena ureditev,
pravni sistem. sociologija, psihologija, socialna politika.
223	Socialno delo, 27, 1988/3
organizacija socialnih služb, metode socialnega dela ipd.).
Povsod se študentom posreduje temeljno družboslovno znanje
ter poznavanje pravnega in upravnega sistema konkretne
države.^ Poleg tega obstaja cela vrsta socialnemu delu
sorodnih poklicev in posebnih izobraževaInh programov raznih
stopenj, ki jih izvajajo razne institucije. Upoštevati moramo
tudi dejstvo, da je socialno delo dinamičen poklic, ki se po
eni strani stalno prilagaja spreminjajočim se družbenim
potrebam, po drugi strani pa tudi samo poskuša vplivati na te
spremembe. Ko govorimo o konceptih izobraževanja za socialno
delo. moramo torej najprej določiti kriterije za oceno stanja
na tem področju.
Izobraževanje za socialno delo bi lahko presojali iz
vidika družbenoekonomske in družbenopolitične ureditve držav,
v katerih poteka (kapitalistične, socia 1 ističnein države v
razvoju), kakor tudi glede na značilnosti, ki izhajajo iz
družbene vloge socialnega dela, ali pa z vidika organizacije
in trajanja izobraževanja m podobno.
Menimo, da je izobraževanje vendarle najbolj odvisno od
družbene vloge socialnega dela. Prav družbena vloga izraža
tudi vsa protislovja te stroke. V procesu profesionalizacije
so se doslej -izoblikovale tri pomembnejše družbene vloge
socialnega dela. Za vsako od njih je, poleg drugih značil-
nosti, možno opredeliti tudi prevladujoči model izobraževanja
socialnih delavcev. Modele je težko natančno razmejiti, ker
pravzaprav ni povsem "čistih". Vendar pa obstajajo nekatere
bistvene značilnosti vsakega od njih, ki ga diferencirajo od
drugih; poskušali jih bomo izluščiti.
2. Modeli izobraževanja socialnih delavcev glede na družbeno
vlogo poklica
Čeprav so se pojavile v različnih časovnih obdobjih in
družbenopolitičnih sistemih, usmeritve socialnega dela, o
katerih tukaj razpravljamo, še vedno vzporedno obstajajo,
nekatere pa celo ponovno oživljajo (denimo konzervativizem v
obliki neokonzervatizma). Obravnavani modeli najbolj izražajo
pričakovano vlogo socialnega dela v določeni družbi, seveda
pa se njegova dejanska vloga od pričakovane pogosto dokaj
raziiku je.
2.1. Konzervativni model
Konzervativna usmeritev socialnega dela najbolj ustreza kla-
sični kapitalistični državi. ker pomaga pri vzdrževanju
socialnega miru m reprodukciji delovne sile. Cilj tako
zastavljenega socialnega dela je socialna kontrola, ki jo v
imenu države in njenih institucij opravlja tako, da posamez-
niku in družbenim skupinam pomaga pri prilagajanju na družbo,
njeno strukturo, norme in vrednote. Oblike pomoči so lahko
224	Socialno delo, 27, 1988/3
zelo različne, pogosto le navidezne in v bistvu predstavljajo
represivne ukrepe. Naloga socialnega dela je, da z uporabo
posebnih metod in tehnik usposablja ljudi za opravljanje
predvidenih socialnih vlog.
V	tej usmeritvi se je razvil mit o politični nevtral-
nosti socialnega dela, kakor tudi prepričanje, da družbene
razmere, ki pogojujejo človekovo življenje, niso predmet
socialnega dela.
Konzervatizem je v socialnem delu prisoten kot dediščina
dobrodelnosti in krščanske etike. čeprav so pionirji poklica
(M. Richmond. J. Adams. O. Hill) poskušali to tradicijo
spremeniti z opozarjanjem na družbeno pogojenost socialnih
problemov. K uveljavitvi konzervativizma je v precejšnji meri
prispeval tudi razvoj psihoanalize, ki se je utrdila v
tridesetih letih in je v socialnem delu še vedno dokaj
uveljavljena, čeprav v modernejših oblikah.
V	konzervativni usmeritvi se je najbolj uveljavila
metoda socialnega dela s posameznikom (kasneje tudi s sku-
pino). ki je socialne delavce odvračala od vzrokov družbenih
in socialnih problemov.
Prevladujoča disciplina v tem konceptu socialnega dela
je psihologija s poudarkom na psihoanalizi. Socialni delavec
deluje kot terapevt. značilen je tako imenovani klinični
pristop (v ZDA. Veliki Britaniji in še nekaterih državah tudi
privatna praksa socialnih delavcev ni izjema). Socialnemu
delavcu ta usmeritev ustreza zaradi relativno nekonfliktnega
družbenega položaja in določenega "elitizma" poklica.
V	sedemdesetih letih je zaradi ostrih kritik in uve-
ljavljanja radikalnih idej o družbeni vlogi socialnega dela
konzervatizem začel iskati nove inspiracije. Tako se je
uveljavila psihosocialna šola, ki socialno delo vidi kot
nujno življenjsko intervencijo in pomoč pri prilagajanju ali
v kriznih situacijah. Pri tem se zamišlja država kot idealni
socialni sistem, ki zagotavlja demokracijo. enakost in bla-
ginjo in v katerega naj socialno delo s svojimi metodami
posameznika (re)integrira.
Drugo novo obliko starih zamisli o socialnem delu lahko
najdemo v neokonzervatizmu. Nastal je zaradi neuspeha države
blaginje. da bi svojim prebivalcem trajno zagotavljala
socialno varnost. Ekonomski upad in druge težave so v
nekaterih državah (denimo ZDA in Velika Britanija) pomenile
priložnost za napad na temeljna načela in prakso države
blaginje.2 Država zmanjšuje sklade za socialno varstvo in
prenaša odgovornost ter obveznosti na posameznika in družino.
Neokonzervatizem je pri večini socialnih delavcev naletel na
resen odpor, vendar pa ga sprejema tista manjšina. ki je
225	Socialno delo, 27, 1988/3
nasprotovala radikalnemu gibanju. Se več. ravno v radikalni
usmeritvi so se razvile in preizkusile nekatere oblike dela.
ki se ujemajo tudi s predstavami zagovornikov neokonzerva-
tizma - da naj socialno delo predvsem spodbuja samorazvoj.
samopomoč in samoorganiziranje ljudi.
Socialno delo. ki je zvesto svoji konzervativni vlogi,
si prizadeva za ohranjanje družbenega ravnovesja in v
središče svojega zanimanja ter delovanja postavlja posamez-
nika in družino, da bi jih usposobilo za opravljanje vseh
njihovih funkcij in pričakovanih družbenih vlog. Robert
Pinker denimo predlaga socialnim delavcem (in njihovim uči-
teljem), naj se spet usmerijo na posameznika in njegove
probleme, vprašanje ekonomije in politike pa naj prepustijo
drugim strokovnjakom.^
Konzervatizem je še danes prisoten posebno tam. kjer ima
socialno delo najdaljšo tradicijo, posebej še v ZDA. kjer se
radikalizem ni toliko uveljavil. Tudi v Evropi obstaja v
raznih oblikah, čeprav je tukaj radikalno gibanje prineslo
več sprememb tako v praksi kakor tudi v izobraževanju za
socialno delo. To se posebej vidi v kodeksih poklicne etike
socialnih delavcev. Konzervativna usmeritev v socialnem delu
je v svoji različici pustila sledi tudi v socialističnih
državah vzhodne Evrope.
Značilnosti konzervativnega pristopa v socialnem delu
SO: visoka stopnja profesionalizacije, institucionalizacije
in specializacije. Videti je, da v teh državah izobraževanje
socialnih delavcev ni omejeno na raven višjih šol, ker
njihova praktična dejavnost ne ogroža države in njenih
institucij.
2.2. Reformistični model
Socialna reforma in izboljšanje socialnoekonomskega
položaja posameznih družbenih skupin je bil cilj socialnega
dela v prvi fazi njegove profesionalizacije, ko je opozorilo
na družbeno pogojenost socialnih problemov (Mary Richmond,
Social Diagnosis, 1917). Čeprav jo je konzervatizem za nekaj
časa potisnil ob stran, je socialno reformistična usmeritev
postala najpomembnejša značilnost socialnega dela, ki je
pogosto dobivala nove inspiracije ob aktualnih družbenih
procesih (gospodarska recesija v tridesetih letih, uveljavi-
tev socialne demokracije m države blaginje po drugi svetovni
vojni).
Socialno delo, ki ima za cilj svojega delovanja večje
ali manjše socialne reforme, se povezuje s političnimi
strankami in v okviru obstoječega sistema, po legalni poti
poskuša izboljševati socialno varnost državljanov. Socialno
delo te usmeritve je do neke mere politično ozaveščeno in
226	Socialno delo, 27, 1988/3
aktivno, čeprav ne opozarja na razredno izkoriščanje in
njegove posledice.
Od klasičnih metod socialnega dela je za delovanje v
skladu s cilji te usmeritve poleg dela s posamezti.ikoffi in s
skupino še zlasti primerna metoda skupnostnega socialnega
dela.
Med temeljnimi disciplinami, na katere se socialno delo
te usmeritve najbolj opira. imata najpomembnejše mesto pravo
(socialno pravo) in sociologija. V tem modelu, ki je v svojem
bistvu usmerjen tako na družbo kakor tudi na posameznika, se
je najprej razvil psihosocialni pristop, ki pri svojem
delovanju upošteva tudi psihološka spoznanja. Poudarek je na
potrebi po razumevanju stresov, ki jih človek v industriali-
ziranem in dehumaniziranem svetu dnevno doživlja, kakor tudi
na človekovi potrebi in pravici, da dobi ustrezno strokovno
pomoč.
2.3. Radikalni model
Radikalizem v socialnem delu se je pojavil v revolucionarnih
šestdesetih letih na iniciativo francoskih študentov ter se
razširil po večjem delu zahodne Evrope in deloma tudi v ZDA.
Studenti so opozarjali na nevzdržnost konzervati2Mna in neu-
činkovitost reformizma v socialnem delu ter tudi na neustrez-
nost izobraževalnih programov, ki so oddaljeni od življenja
in človeških problemov. Zahtevali so pripravo strategij za
politizacijo stroke in takšno izobraževanje, da bo vsak
posamezni socialni delavec čutil odgovornost za družbene
probleme in se naučil uporabljati politična sredtva. da bo
nanje opozarjal in sodeloval pri njihovem reševanju. Zavze-
mali so se tudi za odpravo klasičnih metod stroke in iskali
nove, ki naj bi bile bolj učinkovite in celovite."*
Radikalizem je težko natančno razmejiti od reformizma v
socialnem delu. Bistvena razlika je v politični ozaveščenosti
socialnih delavcev in prevzemanju odgovornosti za socialne
spremembe. V tem pristopu socialno delo zavestno in sistema-
tično deluje tako. da spodbuja in organizira vse tiste ljudi,
ki so porinjeni na rob družbe. Pri tem uporablja metode in
sredstva politične borbe in za uresničitev političnih in
socialnih ciljev nastopa skupaj z vsemi tistimi, ki bi jutri
lahko postali njihove stranke. Sele s pojavom radikalno
usmerjenega socialnega dela je dokončno odpravljen mit o
politični nevtralnosti stroke.
Radikalno socialno delo vztrajno išče nove prijeme in
metode, ki bi ustrezale njegovi novi strategiji. Tako so se
razvili novi načini delovanja kot je na primer socialna
animacija ("izposojena" pri ekstremni levici), tradicionalne
227	Socialno delo, 27, 1988/3
metode socialnega dela pa so kritično preverjali in jih
dopolnjevali. Tako se je uveljavil "integrativni prijem" ali
"združena metoda" socialnega dela, ki zahteva istočasno
uporabo vseh klasičnih strokovnih metod. Ta usmeritev, ki
kritizira tradicionalno dobrodelnost in represijo v socialnem
delu in mu daje bistveno novo vsebino, je postala zanimiva
tudi za druge strokovne profile iz področja družboslovja.
Tako se je. denimo, na enem izmed kongresov Mednarodnega
združenja èol za socialno delo (Haag, 1972), izoblikoval
predlog za skupno akcijo pri organiziranju izkoriščanih
množic ("agologija").
Čeprav uspehi te nove ideologije v socialnem delu niso
ustrezali zastavljenim ciljem družbenih sprememb in ne glede
na to, da je radikalizem danes, kakor pravijo "iz mode"
menimo, da je na stroki zapustil trajne pozitivne sledove,
zlasti glede pojmovanja njene družbene vloge in potrebe po
povezovanju z ljudmi, s katerimi dela.
Med disciplinami je v radikalno usmerjenem socialnem
delu najpomembnejša sociologija, ki raziskuje družbene odnose
in procese. V izobraževalnih programih za socialno delo je v
okviru te usmeritve dobila pomembnejše mesto tudi pedagogika,
ki je nujna za novo strategijo ozaveščanja, informiranja in
usposabljanja ljudi za uveljavljanje socialnih in človečan-
skih pravic. Do dejanske povezave med socialno politiko in
socialnim delom je v nekaterih državah prišlo šele po
uveljavitvi radikalizma.
Radikalizem je ponovno obrnil pozornost na potrebo po
pol ivalentnem modelu socialnega dela. Razvila se je tudi nova
kvaliteta v razmerju med poklicnim in nepoklicnim socialnim
delom in tendence po dezinstituciona1izaciji.
Za socialne delavce kot nosilce stroke je od obstoječih
usmeritev ravno radikalizem najmanj sprejemljiv. Glede na
cilj tega pristopa bi se socialni delavci morali boriti proti
državi in njenim institucijam, od katerih pa je odvisna
njihova lastna eksistenca. Jones je v Veliki Britaniji
raziskoval stališča socialnih delavcev do nove strategije in
ugotovil, da so večinoma ambivalentni. Razloge za to je po
eni strani videl v njihovi razredni pripadnosti, po drugi pa
v feminizaciji poklica. V preteklosti je večina socialnih
delavcev izhajala iz srednjega in višjih družbenih razredov.
V zadnjem času pa se je njihova socialna struktura spremenila
tako. da se socialni delavci formirajo iz nižjih slojev. Ti
pa praviloma stremijo k socialni promociji in se zato bolj
konformistično obnašajo. Med socialnimi delavci v Veliki
Britaniji sta dve tretjim žensk, ki so. kot trdi avtor, bolj
submisivne in nagnjene k iskanju konzervativnejših rešitev.®
V Evropi je radikalizem zapustil zelo veliko sledi, na
228	Socialno delo, 27, 1988/3
najbolj plodna tla pa je naletel v Latinski Ameriki (P.
Freire, C. Franco, C. Delgado) in nekaterih drugih državah v
razvoju. Nedvomno so tista okolja, kjer profesionalizacija in
institucionalizacija socialnega dela še nista dosegli visoke
stopnje, mnogo primernejša za razvoj in uresničevanje novih
idej. od tistih, kjer se je tradicionalno socialno delo že
maksimalno razvilo.
3. Nekatere značilnosti izobraževanja za socialno delo v
evropskih državah•
V državah. za katere imamo podatke o izobraževanju v pre-
cejšnji meri prevladuje polivalentni tip socialnega dela (18
do 21), kar je verjetno, med drugim, tudi eden od pozitivnih
vplivov radikalne usmeritve. Specializirane programe
izobraževanja imajo v Belgiji. Franciji. Luksemburgu in
Nizozemski. Nekatere države (npr. Velika Britanija, Irska, ZR
Nemčija) so se z reformo izobraževalnih programov in prakse
od specializacije vrnile k polivalentnemu socialnemu delu.
V	večini evropskih držav so izobraževalni programi
zakonsko predpisani in same šole nimajo možnosti, da Isi nanje
vplivale. Najbolj centraliziran je izobraževalni sistem v
Veliki Britaniji in Irski, kjer deluje poseben svet za
pripravo izobraževalnih programov za socialno delo, v katerem
imajo največji vpliv institucije. Studij se oblikuje brez
pravne regulacije v Svici, ZR Nemčiji. Italiji. Islandiji in
Jugoslavi ji.
V	večini držav delujejo poleg javnih še privatne šole za
socialno delo (največ je cerkvenih). Število cerkvenih šol se
z ukinjanjem višjih šol in z integracijo študija socialnega
dela v univerze zmanjšuje.
Model izobraževanja socialnih delavcev, ki prevladuje v
Evropi, je triletna višja strokovna šola (pogosto se imenuje
akademija), ki deluje izven univerze (Avstrija, Belgija.
Danska, Grčija, Nizozemska. Norveška in Portugalska). Pravi-
loma so to male šole, v katere se vpisuje 100 do 200
študentov letno. Posebnost in hkrati prednost teh šol je v
tem, da je praviloma tretjina vsega časa namenjena organizi-
ranemu praktičnemu usposabljanju za poklic ter, da je
vzgojno-izobraževalno delo intenzivno in poteka v majhnih
skupinah (praviloma en učitelj na 10 študentov). Pogost pojav
je tudi paralelizem v izobraževanju. kar pomeni, da še
obstajajo višje šole za socialno delo. a poleg njih so se
izoblikovali tudi visokošolski programi, ki potekajo na
univerzah. Enak status imata oba programa le na Švedskem in v
Veliki Britaniji. Države. v katerih se socialni delavci
izobražujejo samo na univerzah. so v Evropi še izjema
(Finska. Islandija. Irska. Izrael in Turčija). Najkrajše,
dveletne izobraževalne programe za socialno delo imamo v
229	Socialno delo, 27, 1988/3
Avstriji in Jugoslaviji (samo še v Sloveniji!); v šestih
državah, ki jih je zajela analiza. je študij trileten. v
petih državah je študij organiziran na triletnih višjih šolah
in tudi na fakultetah (traja štiri ali celo pet let).
Zanimivi so tudi strokovni nazivi diplomantov. Večina šol
daje naziv "socialni delavec" ali "diplomirani socialni
delavec" (tudi nekatere višje šole). V ZR Nemčiji poznajo
sorodni poklic "socialni pedagog", za katerega študij prav
tako poteka na višjih šolah in fakultetah. Na Švedskem so
strokovni naziv spremenili v "socionoma". V Franciji in
Belgiji. kjer imajo specializirane vzgojno-izobraževalne
programe, tudi poznajo dva sorodna poklica: socialni delavec
in socialni pomočnik (assistent sociale).
Značilno za višje šole, ki delujejo izven univerzitet-
nega sistema. je. da nimajo razvitega raziskovalnega dela.
Stanje na tem področju se bistveno spreminja z razvojem
visokošolskih programov za socialno delo in njihovim vključe-
vanjem v univerzo.
Z raziskovalnim delom so povezane tudi možnosti za
podiplomsko izobraževanje za socialno delo, ki je zaenkrat v
Evropi še bolj izjema kot pravilo. Le v polovici držav je
možno doseči magisterij iz socialnega dela. doktorat znanosti
s tega področja pa samo v devetih. Tako je v Evropi še vedno
zelo prisotno stanje "začaranega kroga". da socialne delavce
izobražujejo bodisi drugi strokovni profili z ustreznimi
akademskimi nazivi, vendar brez dejanskega poznavanja social-
nega dela, ali pa socialni delavci, ki nimajo pravih kvalifi-
kacij za univerzitetne učitelje. Doslej se je zelo pogosto
dogajalo, da so socialni delavci - učitelji potrebne aka-
demske nazive pridobivali s podiplomskim študijem v ZDA, kar
je nedvomno prispevalo k določeni indoktrinaciji socialnega
dela v teh državah.
Učitelji šol za socialno delo prihajajo s področja
družbenih ved in medicine, kakor tudi iz vrst socialnih
delavcev - praktikov. Socialni delavci - učitelji brez
potrebnih akademskih nazivov imajo po šolah nižji status. Z
oblikovanjem visokošolskih izobraževalnih programov za
socialno delo se tudi to stanje počasi spreminja, vendar pa
ponekod še predstavlja precejšen problem (ZR Nemčija, Grčija,
Italija, Nizozemska. Španija in Jugoslavija). Veliko število
učiteljev dela na šolah le honorarno. kar nedvomno ovira
nadaljnji razvoj stroke, zlasti na teoretskem področju. Med
učitelji je relativno veliko žensk, čeprav se tudi to
spreminja z uvajanjem visokošolskih programov za socialno
delo (primer v ZRN in drugje).
Med študenti socialnega dela je v večini držav, ki jih
je zajela raziskava, dve tretjini žensk. Od te ugotovitve
odstopajo: Turčija s polovico in Jugoslavija, Danska, Nizo-
230	Socialno delo, 27, 1988/3
zemska. Švica in Velika Britanija s 56-66% žensk v študentski
populaciji. Verjetno razlogi za večjo feminizacijo socialnega
dela v razvitih državah niso isti kakor pri nas in v Turčiji.
V nerazvitih okoljih je študij ženskam nasploh težje dosto-
pen. vzroki za upadanje feminizacije poklica v ostalih
državah pa so nedvomno v izboljšanju statusa socialnega
delavca, zaradi česar postaja privlačnejši tudi za moške.
Skoraj v vseh evropskih državah se je študij socialnega
dela bistveno reformiral pod vplivom radikalnega gibanja,
reforme pa so ponekod zajele tudi področje socialnega varstva
(Velika Britanija, Finska). V osemdesetih letih se
izobraževalni programi za socialno delo v nekaterih državah
ponovno menjavajo. Prihaja ali do poenotenja programov (ZR
Nemčija) ali pa do integracije teh programov v univerze.
Posledice te integracije so oblikovanje visokošolskih progra-
mov za socialno delo in ukinjanje malih samostojnih, predvsem
privatnih (največkrat cerkvenih) šol. Ta proces pozitivno
vpliva na razvoj raziskovalne dejavnosti kot nujnega pogoja
za razvoj znanstvenih temeljev socialnega dela. ki je bist-
veni pogoj za nadaljno profesionalizacijo. Vendar pa same
reforme vsebine in sistema izobraževanja za socialno delo
doslej običajno niso nastajale na osnovi resno proučenih
družbenih potreb.
V	poročilih iz posameznih držav lahko do neke mere
spoznamo tudi povezanost izobraževanja za socialno delo s
procesi socialnih reform. Izgleda, da se je v Evropi radika-
lizem umiril in da se socialno delo vrača k preizkušenemu
receptu socialnih reform vejčega ali manjšega obsega. Ob
pojemanju moči države blaginje in zmanjševanju skladov za
socialne potrebe se socialno delo srečuje tudi z naraščajočim
nezadovoljstvom ljudi. Reakcije socialnih delavcev so raz-
lične - od resignacije do povečane aktivnosti in iskanja
novih ustreznejših rešitev.
V	Evropi, ki je bila do nedavnega pod močnim vplivom
ideologije, ki je prihajala iz Združenih držav Amerike,
zaznavamo določeno "emancipacijo" ali "evropeizacijo" na
področju socialnega dela. Medtem, ko so v ZDA, kjer so se
klasične metode socialnega dela razvile, le-te kritizirali in
že opuščali, so bile v evropskih državah najbolj popularne.
Danes tudi na naši celini prevladuje "združen" (integrativni,
unificirani) pristop (kar je nedvomno rezultat radikalizma),
razvija se socialno delo v skupnostih in vrača polivalentno
socialno delo. vendar na višji strokovni ravni. Na drugi
strani pa se. kot smo že omenili. pojavlja tudi novi
konzervatizem in individua 1izem. ki od socialnega dela priča-
kuje. da bo usposabljalo posameznike in družine za funkcioni-
ranje v državi. )ti svojim državljanom ne zagotavlja več
blaginje. Vprašanje je. če se bo socialno delo pustilo ujeti
v past, ki mu jo nastavlja uradna socialna politika.
231	Socialno delo, 27, 1988/3
V javnosti se v nekaterih državah (ZR Nemčija, Velika
Britanija) vse bolj pojavlja tako skepticizem glede sposob-
nosti, učinkovitosti in možnosti socialnega dela kakor tudi
kritike njegovega birokratizma. To poleg drugih problemov,
zlasti počasnejšega procesa profesionalizacije, povzroča
krizo identitete socialnega dela. Ta kriza se bo rešila le z
intenzivnejšo in hitrejšo profesionalizacijo, katere bistveni
pogoj je znanstvena zasnovanost. Dograjevati je torej treba
teoretične temelje stroke, uveljaviti socialno delo kot
znanstveno disciplino ter zagotoviti dialektični odnos s
prakso. Protislovje med teorijo in prakso je v socialnem delu
prisotno od samega začetka procesa profesionalizacije
("znanstvena dobrodelnost" kot gibanje za preraščanje
"prijateljskih obiskovalk" v socialne delavke/delavce). Po
eni strani si danes stroka prizadeva za akademski status in
nadaljuje razvoj teoretičnih temeljev, po drugi pa se sooča z
dnevno prakso, ki zahteva fleksibilne strokovnjake, ki bodo
sposobni hitro .in učinkovito reševati številne in vse bolj
zapletene socialne probleme. V izobraževanju socialnih delav-
cev je od vsega začetka prisotno vprašanje. kateremu delu
usposabljanja - teoretičnemu ali praktičnemu - je treba dati
večji poudarek. _
Pri iskanju rešitev tega večno prisotnega problema so v
Evropi največ dosegli Svedi in Finci. ki s sistematičnimi
raziskovalnimi projekti poskušajo povezovati teorijo in
prakso. Načrtno iščejo in razvijajo specifično teorijo
socialnega dela. ki naj bi povezala vse discipline iz katerih
socialno delo črpa svoja spoznanja. Na šolah so razvili
interdisciplinarni predmet "socialno delo". v katerem se
prepletajo vsebine sociologije. prava. psihologije, pedago-
gike, socialne politike in metode socialnega dela. Na ta
način poskušajo odpraviti tako pogosto prisotne "logizme", ki
socialno delo enostransko vežejo na eno od disciplin - bodisi
psihologijo, sociologijo, pravo ali katero drugo. Dominacija
ene od disciplin v socialnem delu je običajno posledica nekih
subjektivnih okoliščin v izobraževalnem procesu (prevladujoče
stroke na šolah, usmerjenost učiteljev ključnih predmetov
ipd.), ne pa objektivno ugotovljenih potreb po določenih
znanjih za strokovno delo.
Podobna iskanja opažamo tudi drugod, čeprav še ne
pomenijo splošno izražene potrebe."^ Ta pomembna in za
nadaljnjo profesionalizacijo socialnega dela vitalna
vprašanja bo potrebno reševati na mednarodni ravni s skupnimi
raziskovalnimi nalogami in povezovanjem prizadevanj za razvoj
znanstvenih temeljev in izboljšanje prakse socialnega dela.
Sole prav tako za vsako ceno poskušajo ohranjati nepo-
sredni stik s prakso. Od učiteljev se pogosto zahteva, da
vzporedno s pedagoškim delom opravljajo tudi nekatere naloge
232	Socialno delo, 27, 1988/3
v socialnih institucijah in na ta način svoja znanja
prenašajo v prakso, praktične izkušnje pa v pedagoško delo.
Ob koncu tega kratkega pregleda se seveda sa»no po sebi
postavlja vprašanje o tem, kakšno je stanje v izobraževanju
za socialno delo v Jugoslaviji. Znano je, da se je proces
profesionalizacije socialnega dela začel pred 35 leti z
ustanovitvijo prvih šol. Skoraj 20 let po tem so se razvili
tudi bolj ali manj ustrezni programi izobraževanja za
socialno delo (na družboslovnih fakultetah). Doslej še niti
ena od bivših ali obstoječih višjih šol pri nas ni uspela
prerasti v visoko šolo in tako vse pozitivne izkušnje pri
oblikovanju poklicnega profila socialnega delavca povezati z
več teoretičnih spoznanj, ki jih danes nedvomno potrebuje.
Argumenti, ki se postavljajo proti preraščanju višjih šol v
visoke ali celo proti njihovi integraciji z obstoječimi
visokošolskimi, socialnemu delu sorodnimi programi, nikakor
niso strokovne narave.
Vzgojnoizobraževalni programi tudi pri nas niso pri-
pravljeni na temelju objektivno ugotovljenih potreb družbe,
temveč stihijno. Med seboj se tudi dokaj razlikujejo, kar
pomeni, da imamo v izobraževalnih institucijah različne
predstave o profilu socialnega delavca v naši družbi.
Protislovja, ki izhajajo iz družbene vloge socialnega
dela in tista, ki leže v njem samem, so v precejšnji meri
izražena in ovirajo nadaljni proces profesionalizacije. Na
tem mestu bomo nekatera od njih le omenili, ne da bi se
spuščali v njihovo analizo: protislovje med sociaInovarstveno
funkcijo države in podružbljanjem socialnih dejavnosti, med
prostovoljnim in poklicnim socialnim delom, med teorijo in
prakso, pomočjo in nevarnostjo stigmatizacije strank, poliva-
lentnostjo in specializacijo idr. Med protislovje nedvomno
sodi tudi odnos med velikimi pričakovanji do socialnega dela
in njegove vse večje odgovornosti na eni strani, na drugi pa
priprava aktualnih "socialnih programov" povsem mimo stroke
in zavestno (?)zaviranje izobraževanja in raziskovanja na
področju socialnega dela.
Navedena in še druga protislovja in nerešena vprašanja
socialnega dela v naši družbi zahtevajo sistematično in
skupno raziskovalno delo tistih strokovnjakov, ki hočejo in
znajo prispevati k nadaljnji profesionalizaciji socialnega
dela v Jugoslaviji.
OPOMBE
1. Brauns, Hans Jochen, David Kramer, Social Work Educa-
tion in Europe: A Comprehensive Description of Social Work
233	Socialno delo, 27, 1988/3
Education in 21 European Countries. Frankfurt 1986. str. 15.
2.	Ramesh Mishra, Riding the New Wave: Social Work and
the Neoconservative Challenge. Referat na Svetovni konferenci
socialnih delavcev. Stockholm, julij 198 (tipkopis). str. 1.
3.	Robert Pinker. The Social Economy of Social Work:
Making Ends Meet. Referat na seminarju lASSW - Evropske
regije žol za socialno delo. Barcelona, nov. 1987.
4.	Patrie Me Cuqn, The Student Movement in Social Work,
Social Work Education Reports. Vol. 17. No. 2 (June 1969).
5.	Howard Jones. Towards a new Social Work. Rout ledge
Kegan Paul. London 1975. str. 17.
6.	Razpolagamo z opisom izobraževalnih modelov za
socialno delo v 21 evropskih državah, ki je objavljen v
zgoraj citirani knjigi H. J. Braunsa in D. Kramerja. ter s
pregledom izobraževanja teh profilov v 9 evropskih državah iz
neobjavljene raziskave I. Frassine in F. Siebla. Dunaj 1985.
Analizirano je izobraževanje v sledečih državah: Avstrija.
Belgija. Švica, ZR Nemčija. Danska. Španija. Francija. Vel.
Britanija. Grčija, Italija, Irska, Izrael, Islandija, Luxem-
burg, Norveška, Nizozemska, Portugalska, Švedska, Finska,
Turčija in Jugoslavija.
7.	Na 24. kongresu Mednarodnega združenja šol za
socialno delo na Dunaju julija letos je o teh ključnih
vprašanjih razpravljalo le malo referentov. Seminar evropske
regije tega združenja. ki bo novembra 1989 na Bledu. pa bo
posvečen teoretskim konceptom socialnega dela.
LITERATURA
Brauns, H. J.. Kramer. D.. Social Work Education in Europe; A
Comprehensive Description od Social Work Education in 21
European Countries. Frankfurt 1986
Howard. J.. Towards a New Social Work. Rout ledge Kegan Paul.
London 1975
McCuqn. P.. The Student Movement in Social Work, Social Work
Education Reports (New York), 17, 1969. 2
Miloševič, v.. Socialno delo, Ljubljana 1988 (v tisku)
Mishra, R., Riding the New Wave: Social Work and the
Neoconservative Challenge. Referat na Svetovni konferenci
socialnih delavcev, Stockholm, junij 1988
234
Socialno delo, 27, 1988/3
Pinker. R.. The Social Economy of Social Work: Making Ends
Meet. Referat na seminarju IASSW - evropske regije Sol za
socialno delo. Barcelona, nov. 1988