Sploh se ni to nedeljo razgovarjalo o drugem kot o uboju, ki se je izvršil v beograjski narodni skupščini. Tudi naši prijatelji so se zbrali pri znancu-gospodarju, da si o tem menjajo svoje misli. »Ta umor je velik škandal«, je načel razgovor gospodar in dalje časa so vsi ostali pod globokim vtisom tega žalostnega dogodka. »Kdo je kriv?« , Tako vprašanje so si stavili vsi in gospodar je dejal: »Kriv je Račič, on je ubijalec! Vsi to priznavamo. On bo tudi zato dobil kazen, kakor pač vsak ubijalec. V kolikor ga izgovarja njegova razJ ur ljiva narava, katero je Radič še posebno razburjal s psovkami in očitki, ne bomo mi sodili. To bo storilo sodišče. Ali eno drugo bomo pa mi storili. Ko se namreč razgovarjamo o tem uboju, se moramo spomniti, da to ni osamljen dogodek v z^odovini. Koliko atentatov in politu. il? ubojev se izvrši po svetu! Spon. il 10 se na dogodke pred vojsko. Sl 'Tkh je bil ustreljen, Franc Ferdinan ¦ in Zofija sta bila ustreljena. In c 'o vrsto drugih. Pa po vojski! Ali niso bili le samo politični uboji — vsi tisti tisoči in tisoči ubojev, ki jih je v Mehiki izvršil Calles nad katoličani. Naši slovenski liberalni in socijalislični listi niso tedaj niti besede ogorčenja priobčili. Seveda ne! saj je Calles njihov somišljcnik in če tudi je ubijal na tisoče nedolžnih, niso ga obsojali! — Glejte, kako v Italiji ubijajo! Mateotija so ubili po naročilu iz Mu- ssolinijeve okolice. Sedaj pred enim dobrim tednom so ubili Tušaka, Slovenca, ker si ni dal poitalijančiti svo jega imena. In tako se kar vrstijo uboji za uboji v političnem življenju!« »Kdor je zakrivil te splošne razmere, isti je največ kriv,« je pripomnil župan. »Res, največ krivde je v tem, ker izrivajo krščanstvo iz javnega življenja. Krivda je v tem, ker ne obsojajo uboja kot uboja, ampak ga potem za govarjajo na vse mogoče načine! In ravno to ni krščansko! Še hujše razmere bodo, ako ne bomo vsega javnega življenja pokristjanili, ako ne bomo one poganske zdivjanosti, ki jo prinaša seboj dandanašnje moderno življenje, zopet spravili iz človeške družbe. Saj dandanes smo tako daleč, da se ubijalcem postavljjao spomeniki za uboj!« »To pa ni res«, je ugovarjal župan, »da bi kdo ubijalcem stavil spomenik za njegov — uboj!« »In vendar je res«, je ugovarjal gospodar in je potegnil iz žepa mariborski »Večernik Jutra« z dne 20. junija 1928 in ga pokazal navzočim. »Tu na prvi strani strašno obsoja uboj, ki ga je izvršil Račič. To je pravilno. Vsi obsojamo ta zločin. Tu-le na 3. strani pa poziva narodna društva, da naj gredo dne 28. t. m. v Sarajevo na odkritje spomenika .Principu, ki je na ta dan leta 1914 izvršil uboj. Zakaj ga je in v kak namen in nad kom, mi danes ne vprašujemo. Uboj je bil in Princip je ubijalec in v zahvalo za uboj mu ti ljudje, ki se danes tako škandalizirajo nad ubojem, postavljajo spomenik. To se meni zdi malo čudno!« »To je stara liberalna hinavščina«, je pripomnil župan. »In še to! Ali se ne spominjamo, da so ravno ti ljudje organizirali znano organizacijo Orjuno, ki je izvršila oni strašni, še nekaznovani uboj nad delavcem Fakinom v Trbovljah? Pa zdaj hinavsko vijejo oči, ko so s svojimi hujskarijami želi, kar so sami sejali!« Gospodar je umolknil. Vsi so bili pod vtisom, da ubijalec nima pravice zmerjati drugega z ubijalcem. »In sedaj?« »Sedaj je nujno potreba, da se vzdrži red in mir v državi in da se preide konečno na gospodarsko delo. Zdaj je menda čas, ko se bo prenehalo namenoma gojiti sovraštvo med Srbi, Hrvati in Slovenci in da bo huj skarij konec!« »Bog daj«, so si voščili znanoi ter se razšli.