"Registered by Australian Post — Publicationa No. VAW 1215" CATEGORY A mSSSEDGER« GLPSIIO SlOVEDCEV V AUSTRPIIJI 'MESSENGER" - Voice of Slovenians in Australia LETNIK XXXI Štev. 1 JAN. 1986 Knjigo "The Slovenians From The Earliest Times" je uradno predstavil javnosti minister za Imigracijo in Etnične zadeve Viktorije g. Peter Spyker. Preko 50 osebnosti, v glavnem iz etničnega javnega življenja ter etničnih sredstev obveščanja ter predstavnikov slovenskih društev Viktorije, se je zbralo na kratki slovesnosti v dvorani S. D. M. v četrtek, 12. decembra. Prišedšim gostom so z zakusko postregla dekleta v gorenjskih narodnih nošah. Po medsebojnem spoznavanju in po-menkih je g. Ivo Leber pozdravil goste ter v okviru kratkega kulturnega programa najavil kot prvo točko pevski zbor S.D.M. z besedami: "Dokler bodo Slovenci živeli, bodo tudi peli". Pevovodja g. Branko Sosič je tudi tokrat vodil pevce in pevke, ki so brezhibno zapeli "Slovansko pesem" ter "Home, sweet home". Zatem je gospa Jana Lavrič recitirala v angleščino preveden Prešernov sonet "Vrbi". Predsednik Koordinacijskega odbora slovenskih organizacij v Viktoriji in predsednik S.D.M. g. Peter Mandelj, je v svojem pozdravnem nagovoru upoznal prisotne z delom slovenske etnične skupine v Avstraliji, katera s svojimi uspehi tudi doprinaša k blagostanju in kulturni pestrosti cele Avstralije. Naprosil je g. ministra Spykerja, da bi predstavil in priporočil knjigo o preteklosti Slovencev, katera naj bi angleško govorečim ljudem o-mogočila boljše razumevanje slovenskega kulturnega in zgodovinskega ozadja. G. Spyker je dejal, da je z veseljem sprejel povabilo, da zopet pride v slovensko druščino, še bolj pa, da ob taki posebni priliki, koje ena najmanjših narodnostnih skupin podvzela tako pomemben korak, da v jubilejnem letu Viktorije izda knjigo, s katero naj bi svoj izvor predstavila multikulturni javnosti Avstralije. S tem je tudi slovenska etnična skupina pokazala, da se počuti tukaj doma, na svo-jeni. Čestital je slovenski skupnosti na njenem visokem standardu in uspehih in po- sebno na prizadevanjih, da v svojem krogu obdrži tudi mladino. Dejal je, da je o-hranitev svojih etničnih posebnosti in tradicij zelo važno in daje objavljena knjiga lep in prizadeven način kako tc izvesti.. G. minister je zatem prerezal simbolični zavitek (trak slovenskih barv) in še enkrat priporočil knjigo. Avtorica gospa Draga Gelt se je nato zahvalila ministru in ostalim s sledečimi besedami: "Hvala za uradno predstavo knjige — zelo sem hvaležna, da je ta dan postal tako pomembna prilika, moja želja, da nudim v pogled v preteklost našega majhnega naroda našim otrokom in angleško govorečemu svetu, se je ostvarila. Želim se zahvaliti Koordinacijskemu odboru slovenskih organizacij v Viktoriji, kot založniku in vsem slovenskim organizacijam v Viktoriji, da so mi to omogočili. Se posebej sem hvaležna mojemu soprogu, mojemu sinu in moji hčerki, za njihovo potrpljenje z menoj; hvaležna sem mojim prijateljem, ki so mi dajali poguma ter vsem, ki so mi dali hvalevredne nasvete. Dalje se želim zahvaliti vsem, ki so sodelovali pri izdelavi knjige: pri tipkanju rokopisov, pri dokončni izbiri fotografskega materiala brez plačila; za korekcije, fotokopiranje, stavljenje, sestavo, tiskanje in razpečevanje knjige, vse to brezplačno. Posebno se zahvalim vsem, ki so že naročili in kupili knjigo - brez pomoči slovenske skupnosti, ta knjiga nikoli ne bi bila izšla. Končno naj se zahvalim organizatorjem današnje predstavitve in vsakomur, ki se nam je pridružil na ta posebni dan. Hvala lepa, Thank you". S tem je bil uradni del večera zaključen. Prisotni pa še dolgo niso šli domov. Po nakupu knjige in razdelitvi stenskega koledarja S.D.M. so si gostje odšli ogledovat ugodnosti, ki jih za društveno udejstvovanje nudi slovenski hrib, domačini pa so se zbrali okoli pevecev S. D. M. in bilo je že pozna večerna ura, ko je slovenska pesem še vedno odmevala po slovenskem griču v Elthamu. Minister priporočil našo knjigo Po dolgih desetih letih so ponovno za-plapolale barve slovenske zastave na štirih vogalih zelene poljane. Dragi bralci Vestnika, ponovno se je rodil slovenski nogomet v Melbournu. Pa se za nekaj trenutkov povrnimo v zgodovino tega športa pri Slovencih Avstralije. Zgodilo se je koncem leta 1969. Našle sta se dve grupi zelo agresivnih in vseve-dočih fantov, ki so poznali vsak trik o-krogle usnjene zöge in kar je še bolj važno, poznali so tudi prijateljstvo. Ena grupa se je držala in vzdrževala okrog Baragove hiše, a druga skupina v "papu" na vogalu High Street ter Princess Street. Tako je prišlo do prvih izzivanj za dvoboj na zelenem polju. Seveda je to bilo rojstvo prvih slovenskih nogometnih nasprotnikov v Avstraliji. Ekipe so si nadele imena okoliščin — dobili smo "Pat-rovce" na eni in "Papovce" na drugi strani zelene poljane. No in za Štefanovo 1969. leta se je odigrala prva tekma med tema slovenskima ekipama. Podrobnejši podatki so sledeči: Igrišče: Wandin East Gledalcev: veliko število Vreme: odlično Sodnik: vsak zase Strelci: že pozabljeni Rezultat: 3:2 za "Papovce" In tako se je rodil tukajšnji slovenski nogomet! Po tej zgodovinski tekmi sta se oba kluba združila in ustanovila solidno ekipo, ki je pod pokroviteljstvom S.D. Melbourne in trenerja gospoda Frenka Sajo-vica, nastopala v amaterski avstralski ligi pod imenom Kew—Slovene in to v Fairfield parku. Potem so ti fantje, predstav-lajli naše barve cela štiri leta. Toda to vam je že tako vsem ljubiteljem nogometa stara pripoved. In z odraščanjem te generacije, je tudi nogomet po štirih letih zamrl. (Naprej čitaj na strani 4) Ekipa A, nogometnega moštva Diggers Rest Jadran Soccer Club s funkcionarji. Od leve stoje: G. Poklar, predsednik za leto 1986, g. Peter Krickič, trener Derry Maddison, Dragan Krickič, Ivan Glavač, Joe Simone, kapetan moštva Robert Štolfa, Chis Strano, Michael Mičič ter A loj Štolfa. Čepe pa Stanko Gregorčič, Michael Pejovič, Robert Pizzo, Rocky Ferraro, Eugen Poklar, Jason Mrdock ter Branko Dunat. j BELO-PLAVO- RDEČI ZOPET NA ZELENEM ŠPORTNEM POLJU vestnfk NEODVISNO GLASILO SLOVENCEV V AVSTRALIJI P.O.Box 56,Rosanna,Vic.,3084, Tel.;459 8860 Lastnik - Published by SLOVENIAN ASSOCIATION MELBOURNE P.O.Box 185,Eltham, Vic.,3095. Tel. 437 1226 Predsednik - President: PETER MANDELJ Tajnica - Secretary: ANICA MARKIČ Odgovorni urednik - Editor MARIJAN PERŠIČ Stalni sodelavci - Permanent contributors-CUK VASJA, LAVRIC DUŠAN, LAVRIČ JANA, MANDELJ PETER, PERŠIČ KAREN POSTRUŽIN LJUBICA, POSTRUŽIN DAR' KO, SPACAPAN SIMON, MARTA STERLE STANKO PIBERNIK. Tiska - Printed by CHAMPION PRESS Letno Cena - Price 85c Annual Subscription 10 dollars Rokopisov ne vračamo Za podpisane članke odgovarja pisec. O AN0RIC FEC CE ŠKRAT NAGAJA... Ta prešmentani škrat. Kadar ga je najmanj treba se vsede kje na črke, ali pa nam zamegli oči tako, da so spregledane najbolj nezaželjene napake. V božični številki nam ga je še posebej zagodel. Že na sami prvi strani je bilo zapisano, da je ljubljanski pomožni škof Jože Kvas obiskal S. D. M. na 12. decembra. Le kako, ko pa je to v resnici bilo en mesec popreje, na 12. novembra. Potem pa se je zgodila nevšečna napaka v podatkih pod rubriko "Kaj, kje kdo". V poročilu o tragični nesreči Roberta Everesta, bi moral biti datum nesreče 2. novembra in ne 11. novembra. Se bolj zoprna napaka pa se je zgodila v objavi pisma gospe Varglien. Tam bi moralo biti pisano "Po šestdeseturnem potovanju ..." in ne kakor je bilo tiskano po "šesturnem potovanju ..." Sicer so vse napake tako nesmiselne, da jih je moral vsak logično misleči čitatelj takoj po-gruntati, saj na primer je vsakomur jasno, da polet od Avstralije do Brnika ne more trajati šest ur, ampak skoraj štirikrat toliko v normalnih razmerah. Oproščamo se za te napake. Še posebno nam je žal, da se je moralo zgoditi prav v pismu gospe Varglien, (ne Varglein, kot je tudi napačno navedeno), kajti upali smo, da bo s tem njenim pismom (posebno ker nam nihče drugi od njenih sopotnikov ni pismeno sporočil nobenih konkretnih pritožb), ta zadeva o JAT-u zaključena. No pa smo jo morali le še enkrat omeniti. Vzrok za te tiskarske napake je gotovo tudi ta, da nimamo korektorja, kot drugi bogatejši listi. Imamo odobrenje, da ga najamemo, samo bojimo se, da plača ne bo preveč privlačna. Je namreč 000 dolarjev na leto. Če škrat ponaggjn banki Tokrat jo je ta pošteno zagodel Narodni banki Jugoslavije oziroma državni tiskarni denarja. V levem zgornjem kotu novega bankovca za 5.000 dinarjev ob podobi tovariša Tita namreč ni odtisnjena prava letnica njegove smrti 1980, ampak letnica 1930. jsIoVCIJWÖ PflUYTVQj JUL —a l A\£L80qflii£ I vas vabi na PUSTNO ZABAVO v soboto 8.februarja 1986 ob 7.30 uri zvečer v dvorani S.D.M., 82 Ingrams Rd., Research Igral bo orkester "Planinka" Tri najbolj izvirne maske bodo nagrajene MASQUERADE DANCE on Saturday, 8th February I986 at 7. 30 P.M. Slovenian Centre, 82 Ingrams Rd., Research Refreshments and traditional Slovenian food Prizes for the best three masks Entrance: Members 5 dollars Nonmembers 7 dollars Youth 2 dollars For Reservations ring Mrs. Anica Markič, Tel. 870 9527 Namesto uvodnika vam prinašamo spodaj ponatis članka objavljenega v ljubljanskem dnevnem časopisju. Dosti komentarja ta članek ne potrebuje. Naj rečemo le tole, če je že do neke mere možno razumeti, da je Tito imel pravico uživati tako velike u-godnosti in tako veliko premoženje , lahko zahteve Jovanke obeležimo le kot pohlep. Medtem ko je ekonomsko stanje Jugoslavije obžalovanja vredno in se od naroda zahteva vedno večje stiskanje pasov, izkoriščevalci še vedno hočejo živeti na žuljih delovnega človeka, pa naj bo to v kateremkoli sistemu. BEOGRAD, 28. — Delegati zveznega zbora skupščine SFRJ so po skrajšanem postopku sprejeli zakon o upravljanju s stvarmi v družbeni lasti, ki so povezane z življenjem in delom Josipa Broza Tita. Po besedah člana ZIS Borislava Krajine, ki je pojasnil zakon, ta na poseben način določa upravljanje s premoženjem v družbeni lasti, ki je zaradi povezanosti z življenjem in delom Jošpa Broza Tita izjemnega zgodovinskega, kulturnega in spominskega pomena, pa tudi splošnega interesa za vse delovne ljudi in občane, narode in narodnosti naše države. Zato je upravljanje s temi stvarmi izjemno pomembna dolžnost in odgovornost, ki bo določena z zveznim zakonom. Med drugim že več let deluje posebna ustanova Spominski center Josip Broz Tito, katerega temeljna naloga je med drugim vzdrževati objekte, ki so včasih bili rezidenca predsednika republike in vse stvari, ki so povezane z življenjem in delom tovariša Tita. Krajina je v svojem poročilu govoril tudi o nekaterih problemih, o katerih mora odločiti pnstojno sodišče v Beogradu, kjer poteka postopek za razdelitev dediščine Josipa Broza Tita, ki jo tvori njegovo osebno premoženje. Dediči so po zakonu žena in dva sinova, med postopkom, je dejal Krajina, je postalo sporno vprašanje večine stvari v družbeni lastnini, ki so povezane s Titovim življenjem in delom. Vdova Josipa Broza Tita Jo-vanka Broz namreč meni, da so tudi te stvari osebna last Josipa Broza Tita in da jih je treba uvrstiti v dediščino in izročiti dedičem. Seznam stvari, za katere trdi, da so osebna last tovariša Tita praktično zajema vse, kar je bilo v rezidenci predsednika republike v Beogradu, na Brionih in v nekaterih drugih objektih, ki jih je uporabljal Tito. Navedeni so na primer hiša v Dobanovcih, vinograd in sadovnjakua otoku Vanga, tuja in domača odlikovanja, podeljena Titu, avtomobili, čolni, kočije m konji, umetniške slike in številni drugi predmeti, ki so jih Titu podarili v državi in tujini. Sinova Josipa Broza Tita Žarko in Mišo nista zahtevala da bi te stvari bile predmet dedovanja. V celoti soglašata, da gre za predmete, s katerimi je treba ravnati kot posebno družbeno dobrino v interesu vse družbe. Glede na to, meni Krajina, bi sprejetje lega zakona olajšalo razreševanje pravnih odnosov v zvezi s tem, oziroma praktično onemogočilo zahteve, da bi kot osebno premoženje obravnavali predmete, ki so družbena last in dobrina družbenega interesa. Krajina je poleg tega navedel tudi ukrepe, ki so jih pristojni organi sprejeli po smrti tovariša Tita,' da bi rešili nekatera gmotna in druga vprašanja Jovanke Broz. Na predlog predsedstva SFRJ je ZIS Jovanki Broz 19. junija 1980 izjemno določil pokojnino v višini najvišjega osebnega dohodka funkcionarjev v federaciji. Višino te pokojnine redno usklajujejo tako kot osebne dohodke funkcionarjev, in zdaj znaša 172.079 dinarjev, kolikor je tudi osebni dohodek predsednika in drugih članov predsedstva države. Ker so nekaj mesecev po Titovi smrti sprejeli sklep, da vse objekte in prostore, ki so sestavljali rezidenco predsednika republike v Beogradu, uredijo kot spominski kompleks, se je Jovanka Broz preselila v eno od reprezentativnih hiš federacije. Medtem so skušali poiskati rešitev za njeno trajno .bivališče in ji med drugim ponudili, da izbere eno od teh hiš, vključno tudi to, v kateri zdaj začasno stanuje. Ker ni izbrala nobene od šestih ponujenih hiš, češ, da so nefunkcionalne za osebno uporabo, so lani ugodili njeni zahtevi in začeli zidati novo hišo, ki bo kmalu končana in jo bo dobila v dosmrtno uporabo. Zidava te hiše bo stala več kot sto milijonov dinarjev. Krajina je tudi dejal, da stroške za vzdrževanje hiše, v kateri začasno stanuje Jóvanka Broz (ogrevanje, elektriko, telefon), vključno tudi služinčad, avtomobil z voznikom in varnostnike plačujejo iz proračuna federacije, tako da Brozova plačuje samo svoje osebne izdatke. Po načelnem stališču predsedstva SFRJ bo imela enake ugodnosti tudi v hiši, kjer bo imela stalno bivališče. Jovanki Broz so dali na razpolago njene osebne predmete, ki so bile prej v rezidencah predsednika republike — vsa oblačila, večjo količino blaga, krzna, usnja, preproge, nakit, okrasne predmete posodo, gospodinjske stroje, televizorje in radijske aparate, fotoaparate, pisalne stroje, umetniške slike in skulpture, knjige in drugo. Večino teh predmetov je prevzela. Poleg tega ima Jovanka Broz dosmrtno pravico do uporabe večine pohištva in drugih predmetov za gospodinjstvo, s katerimi naj bi opremila hišo, v kateri bo trajno stanovala, pri čemer so upoštevali, da je večino teh predmetov dlje časa uporabljala že v prejšnji rezidenci predsednika republike, je dejal Borislav KraJina- TATJANA MANDIC PRIHRANITE SI POT V nedavni preteklosti je Zvezna vlada nekoliko spremenila uredbo v zvezi z izdajo novih potnih listov. Sedaj ne morete dobiti novi potni list prosto na podlagi starega, katerega veljavnost je potekla. Pač pa morate predložiti vse potrebne dokumente in fotografije, kot če bi zaprosili za popolnoma novega. Med odgovori, ki jih morate navesti na vprašalni poli ob priliki zahteve za nov potni list je tudi eden, ki se tiče vašega rojstnega kraja. Prav v tem vprašanju tiči maček; in če ga boste zadovoljivo odgovorili, si boste prihranili nepotrebno pot in izgubljeni čas. Kako vemo? Nedavno je eden zelo poznanih rojakov v Melbournu na konzolatu SFRJ zaprosil, da bi mu izdali dovoljenje za vstop (vizo) v Jugoslavijo. Predložil je ob tej priliki nov avstralski potni list, kjer je v rubriki "kraj rojstva" stalo: Ljubljana. Službujoči uradnik, ko je to videl, je nejevoljno vprašal: "Gde je to Ljubljana? Je li to v Polskoj?" Naš znanec, ki je že velikokrat popreje bil na obisku v stari domovini, mu je odvrnil: "Če ste iz Jugoslavije, menda veste, da je to glavno mesto Slovenije!" "Ništa ja ne znam, dokler ni navedeno v potnem listu, v kateri državi je Ljubljana." Nič ni pomagalo; naš znanec je moral nazaj na department za Imigracijo in Etnične zadeve, kjer so mu potem vpisali v potni list potrdilo, da je Ljubljana v Jugoslaviji. Ne poznamo pravil, ki so vodila uradnika na konzolatu; morda je bil tehnično popolnoma v svoji zahtevi, čeprav se nam zdi, da bi jo izrazil lahko na tak, vljuden način, kakor je običajen pri ljudeh s povprečno visokim kulturnim nivojem. Zato pa, da si prihranite nevšečnosti, pot in čas, kadar zaprošate za nov potni list, pazite, da vam ob kraju rojstva navedejo tudi državo. SLOVENSKE ŽRTVE MED VOJNO Številke o smrtnih žrtvah, ki so jih u-trpeli narodi v Jugoslaviji med zadnjo vojno, najbrž nikoli ne bodo dokončno u-go tovljene. V Veliki Britaniji je lani izšla knjiga pod naslovom "Žrtve druge svetovne vojne v Jugoslaviji", kjer avtor dr. Bogoljub Kočovič navaja svoje študije, po katerih so številke mnogo manjše od tistih, ki so jih navajali uradni viri v Jugoslaviji in nekateri krogi srbske in hrvaške politične emigracije. Po številkah dr. Kočoviča so Slovenci izgubili 2.5% števila prebivalstva, ki biga predvidoma dosegli leta 1948, ako ne bi bilo druge svetovne vojne. Jugoslovani so po njegovem izgubili 869.000 ljudi. Od tega naj bi jih na Srbe odpadlo 487.000, Hrvate 207.000, bosanske muslimane 86.000, Črnogorce 50.000, Sloven - -32.000 in Makedonce 7.000. Ostale . rodnostne skupine v Jugoslaviji naj bi i-mele 120.000 smrtnih žrtev, kar bi pomenilo, da je v Jugoslaviji radi vojne izgubilo življenje skupaj 1,014.000 ljudi. Po odstotkih naj bi bilo takole: Crnogorci 10.4%, Srbi 6.9%, bosanski muslimani 6.8%, Hrvati 5.4%, Slovenci 2.5%, Makedonci 0.9%, Židje 77.9% in Cigani 31.4% OBVESTILO! V torek 4. februarja bo obiskala S.D.M. skupina slovenskih športnikov, ki se je kot reprezentanca Jugoslavije udeležila mednarodnega tekmovanja jadralnih letal v Benalli. Na slovenski hrib v Elthamu bodo prispeli okrog 7. ure zvečer. Rojaki v Melbournu so vabljeni, da se udeleže tega sprejema naših priznanih športnikov iz stare domovine. Upravni odbor S.D.M. NA LOVSKEM PIKNIKU DRUŠTVENO ŽIVLJENJE BOŽIĆNICA ALI MIKLAVŽEVANJE Nikakršna novost ni, da S.D.M. v okvir praznovanja božičnih in novoletnih praznikov že nekaj let vključuje tudi eno prvih nedelj v decembru imenovano "Božićnica". Takrat se namreč upokojenska družina S.D.M. tako rekoč zadnjikrat v letu zbere in S.D.M. ob tej priložnosti skuša upokojencem posvetiti še posebno pozornost. Tokrat so bili posebne pozornosti deležni tudi otroci — člani kulturnega krožka in učenci slovenskega jezika.^ Če so se upokojenci, kateri se stalno ali občasno udeležujejo mesečnih srečanj, pritožili nad osamelostjo enajstkrat v preteklem letu, nikakor se niso bili upravičeni dvanajstič, kajti na nedeljo, 8. decembra lani je bilo na "hribu" živahno. Mlajši in najmlajši so jim namreč pripravili krajši kulturni program, "hrib" je obiskal Miklavž, za ustrezno popolnost pa so poskrbeli še gostje. ravnika pa je odigrala Barbara Smrdel. Mali Simon Penca je povedal prošnjo Miklavžu. Barbara Smrdel je prebrala pesmico g. Gajšek o zvezdah. Sledil je ples zvezd v izvedbi Andreje Hojak, Samanthe Penca, Brigite Judnič in Natashe Urbas. Zaplesale so "Pesem veselja" Ludvika V. Bethowna. Koreografijo je pripravila gospa Pišotek. Iz pravljičnega vzdušja v resničnost nas je popeljala Veronika Smrdel s pesmijo "Sveti večer". Jana Brgoč je na organ zaigrala slovenski božični pesmi "Tam stoji pa hlevček" in "Poslušajte vsi ljudje". Veronika Smrdel, ki je prerasla šolske klopi slovenske šole S.D.M. se je ob tej priložnosti poslovila od sošolcev in svojim požrtvovalnim učiteljicam prebrala zahvalo, katere besedilo je sestavila s pomočjo gospe V. Gajšek. Izročila jim je tudi manjša darila. Otroci so nas s plesom, prizorom, de-klamacijami in petjem povedli vprav-ljični svet. Andreja Hojak, kot glavna zvezda, je zaplesala ples na melodijo Mozarta — Elvira Madigan. Koreografija je bila skupno delo Andreje in gospe Pišotek. Sledil je uvod v pravljični gozd, kjer so se gobe pripravljale na letni ples. U-vodne besede sta povedali Samantha Penca in Brigita Judnič. Male gobice: ,~Maree in Natasha Pišotek, Tanja Maršič ,.i Tina Barat, so zaplesale ples Radetsky March J. Strausa. Ko so gobice končale svoj ples, je prišel v gozd fantek Jurček -Johnny Judnič. Nastopali pa so še palčki: Veronika Smrdel, Jana Brgoč, Frances Gelt, Margaret Kastelic in Tonček Urbas. Pela je Brigita Judnič, medveda zd- Veronika pa s svojim "odhodom" ni želela reči adijo, kot navadno učenci radi naredijo ob končanem šolanju na dotični šoli ali stopnji šolanja; velikodušno je izrazila voljo nadaljnjega sodelovanja pri kulturnih nastopih ali kjerkoli bi bila njena pomoč dobrodošla. Učiteljice gospa Draga Gelt, gospa Magda Pišotek in gospa Marija Penca, so se Veroniki zahvalile za pozornost in pripravljenost za nadaljnje sodelovanje in izrazile veliko zadovoljstvo nad otroki, kateri so za izvedbo tega nastopa vložili prenekatero uro. Zahvalile so se tudi njihovim mamicam, katerih nesebična pomoč in podpora pa brez dvoma pogojuje vsa učenja in izvedbe. ( Naprej na strani 4) Koordinacijski odbor slovenskih organizacij Viktorije je imel v nedeljo 24. novem-ra sejo v prostorih S.D.M. na Elthamu. Ker je bila to zadnja seja v letu so uspešno -delovanje v zadnjih dvanajstih mesecih zaključili z obedom, katerega so se udeležile tudi soproge odbornikov. Na forografiji vidimo z leve na desno: Marijan Peršič, Vestnik, Helena van de Laalc 3EA, Lado Sluga s soprogo, Planica-Springvale, Ivan Širca s soprogo Ivan Cankar, Geelong, Karen Peršič, ga. Kale, Marija Kramer in Rudi Kale za Snežnik Albury-Wodonga, Štefan Srnec s soprogo Lucijo, Planica-Springvale in Vinko Butala, Ivan Cankar, Geelong. Na fotografiji pa niso g. Peter Mandelj S D M ki je kot domačin organiziral hrano, Ivan Leber, ki je avtor te slike in zastopniki Jadrana, ki se seje niso mogli udeležiti. _ Hrane je bilo Pravzaprav se je dan pričel že prejšnji večer, ko si je izvidnica ogledala teren in predpriprave. V nedeljo zjutraj pa so vodiči z avtomobili čakali v Lilydale na take nerodneže, kot je vaš vdani, da so jim kazali pot skozi Yarra junction in po prekrasni dolini in gostih gozdovih do potočka in prirodnega parka, nedaleč od kraja Noojee. Sicer pa poslednjih nekaj kilometrov ne bi bilo potrebno več vodiča. Vibriranje slovenskih viž Viktoijeve harmonike je bilo za naša ušesa kot luč za vešče. Naši avtomobili so menda že tudi zadobili posluh za slovenske viže in pričeli brze-ti proti mestu piknika kot konj na poti domov v svoj hlev. Ljudi, Slovencev — skoraj polovica žensk med njimi - pa tudi nekaj tuje govorečih je bilo tako veliko, da mije želodec nenadoma zategnilo, ko sem jih zagledal. - Kaj bodo organizatorji piknika i-meli dovolj jedil za tako število. Saj so mi obljubili zastonj kosilo in za brezplačno kosilo se splača prepeljati kakih 300 km. za vse dovolj lovačk (kakor bi lahko rekli soprogam lovcev, če bi ta izraz ne imel tudi drugega, bolj nevšečnega pomena) in mi popravilo okus po mesu z odličnim pecivom. Naj ne pozabim omeniti ob tej priliki še vodjo balinarske skupine S.D.M., katerega krivim za ta moj apetit. Sprožil mi ga je z polnim kozarčkom "Black Dougla-sa" in potem pa še repete in repete. Ko so se že vsem želodci napolnili, je postalo vse bolj tiho za kratek čas. No zato pa je za tem spet postalo toliko glasnejše. Pari so rajali vse mogoče načine "pou-štertanca", dokler jih Viktoijeva harmonika ni potegnila vse v velik krog, ki se je potem spremenil v dolgo ljudsko kačo, ki ki se je po taktu zvijala med grmovjem. No nekateri posamezniki, ali v parih, ali pa po tri in več pa so zginili v "bush". Rekli so, da gredo gledat slapove, najbrž pa je bil vzrok ta, da se s hojo znebijo malo debelosti, ali pa še kaj drugega itd. Skratka ta lovski piknik ne bo kmalu pozabljen. Organizatorjem vse priznanje. Ce bo šlo tako dalje bo vredno, da se še sam vpišem med lovce, čeprav dosedaj nisem drugega lovil kot muhe ... To ni kolo ampak "povštertanc" Pa so nekateri rekli, da ne bo šlo, ker je predaleč, tam pod goro Bau-Bau. Ravno narobe. Bilo je izvrstno. Kar bodo potrdili vsi udeleženci. Nepozaben dan za vse, ki so se odzvali povabilu Lovsko-ribi-ške družine, pa čeprav Frankov "Four-wheeler" ni mogel speljati v prestrm breg in čeprav je nekdo "vsejal" lepo vsoto gotovine in navzlic temu, da se je pisec po poti domov skoraj zgubil v neizmernih površinah Thompsonovega gozdovja, ki se razteza med Warburtonom in Woods-pointom. Piknik se je vršil na 1. decembra in vreme je bilo navzlic letošnjemu jokavemu poletju izredno naklonjeno. Niti en oblaček ni umazal sinjine neba na slikovito dolinico s potočki in brzicami, tako podobno našim slovenskim. No, moja bojazen je bila neupravičena. Komaj sem uspel žalostno zagodrnja-ti: "Žena, lačen bom!" so se kot v Koni Galilejski — ne vem od kod — pojavili zrezki, kremenateljci, klobasice, • kontinentalne, pa tudi one, ki so narejene po okusu belih domorodcev in izgledajo kot bi jih napolnili z žaganjem. No tako ali tako, bil sem med prvimi in si srečno priboril nekaj kontinentalnih "bangerjer" z malo solate in obilico kruha, ponujene kremenadle pa sem odklonil, saj z njimi je preveč dela in čemu bi se po nepotrebnem upehal, ko je bilo pa dovolj klobas in kruha. Mislil sem, da bo jedače zmanjkalo; a kje neki — šel sem po repete še in še in še. In nazadnje, ko sem že zdihoval, da mesa ne prenesem več in da bi rad "coke" se me ie kar hitro usmilila ena od BELO-PLAVO-RDEČI ZOPET NA ZELENEM ŠPORTNEM POLJU ... Presledek skoraj deset let... Tako se je nekje koncem leta 1983 našel nov oče tukajšnjega slovenskega nogometa in le z razliko, da se je aktivnost preselila na drugi konec Melbourna in to v Diggers Rest. Na sceni se je pojavil možakar z belimi lasmi, ki je mnogim Slovencem poznan le kot mojster — zidar. Toda njegove sposobnosti se širijo v nedogled. Seveda bi vam želel vljudno predstaviti gospoda Lojzeta Štolfa. (Nadaljevanje s 1. strani) lo je bilo le, širiti in vnašati nogomet v čim več slovenskih domov. Tako seje pričelo leto 1985 in fantje so igrali v drugi ligi oziroma grupi Amaterske lige. Nov trener, novi obrazi, nove zahteve in seveda najvažnejše od vsega tega fantovski duh, so nas pripeljali do uspešnega zaključka. Bilo je zelo naporno najti 24 mož, ki se bodo zadolžili vsako nedeljo za celih šest mesecev tekmovanja. Toda tudi to je uspelo. Reservna ekipa nogometnega kluba Jadran v Diggers Restu.Od leve v prvi vrsti so Valter Jelenčič, Lou Mifsud, Frank Krstina, Mark Sušelj, Edi Vitez, Vince Bordonaro; v drugi vrsti stoje trener Derry Maddison, Vlatko Perkovič, Ante Zanetič AAilr\č Civm i A A 7—,. D Jt Hjf'-l- ..-ir* » » _ Miloš Simič, Alex Rosič, Michael Nekako skrbno je pretehtal situacijo in uvidel, da balinec ter strelska družina na privlačujeta maldih ljudi. Zato je že z njegovo predhodno prakso uvidel, da je nogomet edina rešitev. Pripravil je tekmovanje v malem nogometu, na katerem je sodelovanje bilo enkratno. Poleg dveh e-kip iz Jadrana so sodelovali še Eltham z dvema ekipama, Planica iz Springvale in seveda še Slovensko društvo Geelong. In takoj po tem uspelem turnirju so se pričela prva dela s ponovno registracijo slovenskega nogometa v Avstraliji. Zopet se je rodila enajstorka v belih majicah, plavili hlačkah in rdečih nogavicah. Moštvo je trenirano pridno in to še celo dvakrat na teden. Vsi fantje so se borili in žrtvovali za svoje barve. To pa je bilo možno le z veliko podporo organiza-toijev in seveda s pomočjo finančnih sredstev ter igriščem, ki so bili podarjeni od društva "Jadran" ter mnogih posameznikov. Slovenski nogomet je tako ponovno zaživel pod imenom: DIGGERS REST JADRAN SOCCER CLUB. Tako se je sezona 1984 končala in seveda seje širil tudi navdih za ta šport. Dobili smo igralce vseh narodnosti: Poleg Slovencev še Italijane, Malteze, Hrvate in druge. Nogometni duh se je tako ponovno pričel širiti med Slovenci. V letu 1985 se je klub dvignil v višjo ligo, zato je bilo potrebno tudi več igral-cev^ kajti obvezno je bilo tudi rezervno moštvo. Z mnogo truda in barantanja je končno tudi to organizatorjem uspelo. Seveda so se na sceni pojavili novi ljudje. S tem so se rodile nove ideje. Toda ges- Byrne ter brata Joško in Franjo. In s tem se je zaključila sezona letošnjega tekmovanja. Moštvo je doseglo izredno dobro peto mesto izmed 12 nastopajočih klubov. Rezerve pa so se uvrstile na sedmo mesto. Še enkrat pohvala vsem, ki so na kakršenkoli način doprinesli k uspehu naših fantov. Na kraju sezone pa se je v prostorih društva "Jadran" vršil plesni večer v čast nogometašev, na katerem so se podelile različne trofeje. Že tradicionalno se je plaketa izročila vsakemu nogometašu, kije bil član ekipe. Teh je bilo preko 30. Na tehnični stopnji pa so se podelile naslednje trofeje: Za najboljšega igralca leta je bil proglašen Robert Pizzo z največ točkami. Najuspešnejši strelec te sozone je bil kapetan Robert Štolfa, a najbolj izpopolnjen igralec letošnjega leta je postal Jason Mrdock. Torej še enkrat iskrene čestitke vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uspehu nogometnega kluba Diggers Rest. A upamo, da se Lodo na sceni pojavili novi obrazi iz slovenskih domov in ne glede kateremu slovenskemu klubu pripadajo, kajti v vprašanju je šport in ne medklubska politika. V objavljenih fotografijah vam predstavljamo naše igralce, ki ponosno nosijo slovenske barve. Seveda pa niso vsi na teh fotografijah. Manjkajo zelo talentirani Boris Iskra, Milan Knežević in Colin Deoki. Posebna zahvala še vsem, ki so finančno pripomogli klubu, seveda največ zahvale Slovenskemu klubu Jadran za vso podporo in ženskemu komiteju, katere- BOŽIČNICA ALI MIKLAVŽEVANJE (Nadaljevanje s strani 3) Predsednik S.D.M. Peter Mandelj je zadovoljen nad nastopom iskreno pohvalil mlajše in najmlajše ter izrazil vse priznanje njihovim staršem in požrtvovalnim učiteljicam. Zahvalil se je gostom za izkazano pozornost in odkrito navdušenje nad uspehi doraščajoče mladine. Izrazil pa je tudi ogorčenje nad ugotovitvijo, da se pa le večina še vedno bolj zanima za športna udejstvovanja, kot za slovensko kulturo; točneje za kulturne nastope otrok slov. rojakov in članov S. D. M. (Tega dne se je namreč odvijalo tudi balinarsko tekmovanje izven kluba). Naključje je hotelo, da se je po končani uprizoritvi pravljičnega sveta pojavil v jedilnici doma Sv. Miklavž v vsej svoji postavi v spremstvu angeljčkov in hudičkov z verigami - res prava podoba, svetega poslanca, ki enkrat v letu obdari pridne, posvari poredne in kaznuje nepoboljšljive. Para konj s kočijo res nismo videli prispeti, a skrivnostno se je Sv. Miklavž prikradel v dom s kopico daril za maljše, najmlajše, starejše in ne več tako mlade. Obdaril je tudi posebne goste tega dne - upokojence. Sv. Miklavž je darila razdeljeval in razdeljeval, kajti bilo jih je zares veliko. Ob-darjenci pa so jih z radovednostjo odpirali in veselje in živahni pogovori so se nadaljevali med otroki in starejšimi, med u-pokojenci in gosti - med okusno pripravljeno, večerjo in prigrizkom, katere vrsta in kvaliteta je bila zamisel in delo gospe Marije Cvetko in Mici Hartman ter njunih pomočnic. Kadar govorimo o živahnosti v domu S.D.M. to navadno pomeni uspeh prireditve. "Božičnica" pa pravzaprav ni bila predvidena prireditev a postavljena je bila v tisti primerni čas in pripravljena tako primerno, da je sama po sebi, brez plesa in glasnih odmevov plesnega ansambla, uspela kot prireditev, čeprav mogoče ni bilo zabeležiti tistega števila publike, ki se včasih zbere kadar gre za plesno zabavo. Toda kar je najvažnejše. Zadovoljstvo je bilo opaziti na vseh straneh: Tako na strani povabljencev, nastopajočih otrok, gostov, Sv. Miklavža in ne na zadnje organizatorjev. ga članice so skrbno pripravljale jedačo in pijačo za nogomataše po zmagi ali iz-gubi. Klub želi spoznati čimveč ljudi, ki so se ali se še žele sedaj ukvarjati z nogometom. Že v naprej iskrena hvala, kajti tokrat imamo namen ohraniti ta šport v naših vrstah in ga združiti z ostalimi Slovenci širom Avstralije. Igralci pa želijo čimveč podpore navijačev vseh slovenskih društev. POZDRAVLJENI do naslednjič, dragi bralci. S SPOŠTOVANJEM Za Nogometni klub DIGGERS REST Derry Maddison Danica Petrič SPOMINI IZ STORŽKOVEGA DNEVNIKA I. del Prihod v Avstralijo V Avstralijo sem prišla 18. oktobra 1972. leta, stara 21 let. Prišla sem "samo" na obisk k stricu, z namenom, da si v nekaj mesecih ogledam Avstralijo ter o svojih opažanjih tudi kaj napišem za tednik "Antena" v Ljubljani. No, zdaj pa poteka že 14 let mojega bivanja tu, a žal vseh 14 let ni bil "holiday" in ne praznik. Bilo je 14 let življenja, kot ga živimo vsi; veselo in žalostno, lepo in grenko. Življenje pač nikomur ne prizanaša. A hvala Bogu, ko listam svoj dnevnik in gledam nazaj, moram reči, da mije bilo milostno, da sem se iz vseh viharjev izvlekla le z os-mojenimi krili, pa zato bogatejša za spoznanje. Stric me je pričakal na letališču. Bilje krasen, sončen oktoberski dan. Na poti domov v Homebush mi je kazal vse vrste znamenitosti, a meni so ugajale hišice z lepimi vrtovi in lepo zeleno travo. Le to sem vprašala strica, zakaj imajo vsi okoli hiš tako visoke "planke". To, da so vsi tako ograjeni z vseh strani mi res ni šlo v račun. Angleško, razen nekaj stavkov in besed nisem znala in kmalu po prihodu sem spoznala, da se moj stric ne druži s Slovenci, da ima lep krog avstralskih prijateljev, pa tudi Rusov. Pojasnil mije, da so ga Slovenci razočarali, da se kar naprej kregajo zaradi politike (tega takrat sploh nisem "kapirala") in da je nekaterim posodil denar, pa mu ga nikoli niso vrnili, itd. Tako me je vozil na obiske k Avstralcem in me takole predstavil: "This is my niece Denise" (tako mi je v tistem času zvenelo v ušesih - samo "nis Denise). Razumela nisem nič, tako mi je na teh obiskih vedno postalo dolgčas, čeprav je stric prevajal, a živega stika z ljudmi nisem mogla najti in vajena klepetati po do- mače, sem se res počutila utesnjeno. Vsi so me spraševali, kako mi ugaja v Sydney -ju in rekla sem : "I don't know!", kajti moji vtisi so bili mešani in zelo deljeni in da boleham za "home-sickness"bolez-nijo, ki jo vsi novonaseljenci poznate, seni takoj začutila. Tožilo se mi je po Ljubljani, po svoji družbi, po sorodnikih. Ko se je bližala nedelja, sem strica prosila, da naj me pelje v slovensko cerkev in ni mi branil. Peljala pa sem se sama. Stric mi je namreč že v pismih, ko me je vabil na obisk, obljubil, da bo kupil nov avto-matik avto, katerega ni težko voziti in da me bo naučil šofirati. No, in te umetnosti vožnje avtomobila, me je začel učiti in tako sem prvič v Merrylands prišofirala. Stric ni hotel v cerkev; čakal me je v avtu. Po maši sem se šla predstavit p. Valerij anu in mu izročila steklenico domačega žganja pa p. Bernarda, ki mu jo je poslal p. Roman iz Ljubljane. In p. Valerijan me je predstavil s. Miijan in gdč. Angelci, ki sta obe tudi komaj dobro prišli v SydneyTakoj smo začele živ dekliški pogovor. Čas pa je tekel, a na strica v avtu nisem pozabila. S. Mirjam je šla ponj in Zal pa ne moremo zapisati o uspehu prireditve "Miklavževanje", ki je bila predvidena in izvedena naslednjo soboto. Po starih 'navadah so naše mame za Sv. Miklavža na skrivoma pripravljale praktična darila svojim otrokom, za Božič pa okusna jedila ter zahtevale več pozornosti pričakovanju in slavljenju Kristusovega rojstva. Danes pa - ali zato, ker je to dandanes, ali zato, ker živimo v razkošnem svetu - je mesec december, mesec velikih stroškov. Večina nas krat-komalo ne more tako rečeno financirati vseh daril za Miklavža, za "Father Christmas" in ne vseh plesnih zabav, dobesedno "Miklavževanja", "Štefanovanja", "Silvestrovanja". Pa izvzemimo Silvestrov večer, kateremu se radi ne odrečemo, in Stefanovanje, katerega vsakoletni številni obisk ne dopušča pustiti v pozabo ter se zamislimo ob prireditvi Miklavževanja ... Bomo odstopili to slavje otrokom, jim prepustili pravljični svet s Sv. Miklavžem in ga združili z "Božićnico" ali o-bratno in se jim tisti, ki nam je do obujanja spominov iz otroških dni, pridružili? Mislim, da je to vprašanje, o katerem bo Upravni odbor S.D.M. veijetno moral v bodoče temeljito razmisliti. Marta Sterle OB 30-LETNICI S.D. GEELONG Ko je Slovenca tuji svet privabil, ne šel obupu solzam je naproti, on si iskal je svojega rojaka, da želje vroče bi kovala sproti. Zgradil si dom Slovenec za Slovenca, v njem ljubezen -pesem je domača, naj mladi rod v sebe sprejme, kar je slovenske matere pogača. Zdaj želje tvoje so rojak skovane in duh ulit v Dom je tvoj, da luč ljubezni se ne ugasne, naj čuvajo — Slovenec moj. Ivan Lapuh V SPOMIN PRIJATELJU BOŽU LONČARJU Odšel v večnost je prijatelj -odšel iz srede naše mož, Slovenec bil je nam postave, saj takih ni med tisoč "rož". Ne zbrisal veter bo sledi, kjer hodil je prijatelj, Slovenec tukaj čutil bo, daje odšel "skladatelj". Naj zemljica bo lahka ta, ki nam Slovenca krije, a lik njegov še živel bo, dokler nam srce bije. Ivan Lapuh