DUHOVNO ŽIVLJ Družinski tednik za slovenske izseljence m* a v '•:5C‘ ESPIRITUAL Bevista Semanal A VIDA ESPIRITUAL Bevista Semanal THE SPIRITUAL LIFE Weekly Bewiew N ^JIGA V. LIBRO -Eto iii Affo BUENOS AIRES 1. XI. 1935 DUHOVNO ŽIVLJENJE slovenska izseljenska splošno prosvetna tedenska družinska revija si je osvojila kot vodilo tale načela: Izbrana vsebina stalne vrednosti — številni in najboljši sodelavci — pesmi in povesti — poljudno znanstveni sestavki — socijalne razprave — življenje slovenskih izseljencev — slavospevi lepot slovenske zemlje — opisi tujih ljudi in navad in deželš — vse kar spada v skrivnostno duhovno kraljestvo lepega, dobrega in resničnega — edina redna tedenska slovenska dopisna šola Naš mladi rod — Ženski vestnik — službeni vestnik Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko — mnogo slik — fin papir — nizka cena — letno okrog 1.500 strani. Ustanovitelj in glavni urednik: Josip Kastelic. Urednik SLUŽBENEGA VESTNIKA Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko: Vsakokratni odgovorni izseljenski duhovnik. Urednica ŽENSKEGA VESTNIKA: Marija Vodopivčeva, Rosario. Urednica NAŠEGA MLADEGA RODU: Krista Hafnerjeva, učiteljica, Jesenice na Gorenjskem, Jugoslavija. Naročnina znaša: a) Za republiko Argentino in vse ameriške dežele, vključeno Severoameriške Združene države in Kanado, letno $ 5.— mjn (arg. pap. pesov), milreis 20.—, severoameriških $ 1.50, uruguajskih pap $ 3.50, čilen-skih $ 35.—. — b) Za evropske in vse ostale države: letno $ 6.— (šest argentinskih pesov v papirju), ali Din 70.—, francoskih frankov 25.—, Lir 20.—, mark 4.50, holandskih gold. 2.50, šilingov 10.—<, Sterling 0.35, belgijskih frankov 35.—. Naročnino je najboljše nakazati naravnost upravi (glej spodnji naslov) bodisi v priporočenem pismu, bodisi potom bančnega čeka “sobre Buenos Aires”, bodisi s poštnim girom, bodisi našemu uradniku g. Mirku Peljhanu prori službenemu potrdilu, bodisi na katerega izmed načinov, kakor jih spodaj navajamo, vedno s pripombo: za Duhovno življenje (La Vida Espiritual). Buenos Aires — Banco Germänico, Av. L. N. Alem 150. — Banco Holandčs, Bmč. Mitre 234. Kdor ima hranilno vlogo pri kateri izmed teh dveh bank, mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahko piše banki, naj nam ona izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge. Jugoslavija: Zadružna gospodarska banka v Ljubljani, Miklošičeva cesta, s pripombo: za Duhovno življenje, Buenos Aires. (Dalje na predzadnji strani ovitka.) Naslov uredništva in uprave: Direccičn de la Redaccičn y de la Administraciön: LA VIDA ESPIRITUAL Condarco 5 4 5 Buenos Aires, Argentina Izseljenski duhovnik Jožef Kastelic Sveto Maziljenje Za praznik vseh svetnikov in vernih duš spomin O smrt, zahvaljujemo sv ti za luč s katero razsctljuješ našo nevednost! Ti edina nas prepričuješ naše malovred-nosti, ti edina nam prav kažeš naše dostojanstvo. Bossuet, Govor o smrti. Jesenice, oktobra 1935. Doma! Doma po točnih štirih tednih vožnje po morju — vidite, da moja ladja ni bila brzovozna, pot pa zanimiva, čeprav morda ne tako prijetna — in pu celem mesecu skupnega potovanja. In sedaj se vozim in hodim po slovenski zemlji. V Ljubljani sem bil že, na Brezjah, na planinah (na Golici), na Dolenjskem. Te dni pojdem v Maribor in v Zagreb in Beograd. Menda ni treba pripovedovati, da se mi ni zdela naša zemlja še nobcnkrat tako lepa. Topla in nenavadno jasna domača jesen s svojim rodovitnim bogastvom, v jesenskih barvali čudno lepa, me je vsega prevzela. Včeraj je začel dež. Vremenoslovci napovedujejo mraz in z njim prehod jeseni v zimo. Praznik vseh svetnikov se bliža in spomin vernih duš. Marsikje sem stopil te dni na pokopališče. Mnogo svojih znancev, prijateljev, sorodnikov, ob slovesu še trdnih in zdravih, sem našel v grobeh. Tudi svojega lastnega očeta. Zlasti ob takih prilikah je moj duh večkrat poromal v daljne kraje, koder naši izseljenci živijo, trpijo in malokdaj dosežejo po čemer so hrepeneli. Pozabljeni žive in pozabljeni umirajo. Mnogim sem stal ob smrtni postelji, mnoge pokopal bodisi kod po Argentini ali Franciji ali Luksemburgu. Pri smrti premnogih vem da ni bilo domačega in ne tujega duhovnika, morda niti ne domačega človeka, ali celo niti tujca ne. Sam njihov grob je morda zarasel in pozabljen. Vse te sem pri daritvi svete mase zlasti te dni večkrat uključil v svoje molitve. Ena zgodba iz mojega izseljenskega življenja pa se ta čas posebno pogosto vsiluje v moj spomin. Vselej se zamislim, kadar se tistih trenutkov spomnim. Morda bo tudi misli mojih dragih čitateljev uravnala vsesvetskim praznikom primerno, ki jih bomo že skoraj praznovali povsod. V Argentini je bilo. V mestu Buenos Aires. Par mesecev po mojem dohodu v deželo. Tiste dni sem bil večkrat klican v bolnico Tornti na slovenskem Paternalu. Jesenskega popoldneva spet zapoje telefon. Neka težko bolna gospodična, Argentinka, želi duhovnika. Bolniškega kaplana ni doma. Tudi vsi očetje Kamili, v katerih hiši sem takrat stanoval, so se razšli po opravkih. Nisem še znal jezika, vendar je treba pustiti v takih trenotkih vse pomisleke in vsako delo. “i Buenas tardes, senorita !? Como estä Vd.? — Dober dan gospodična! Kako Vam kaj gre ?” “Mal. — Slabo.” Bila je dekle kakih dvajsetih let, lepega in izredno inteligentnega obraza. Vzglavje je imela močno podloženo, bolečine hude. Že od daleč sem bil opazil, kako neprestano nervozno premice, kakor bi hotela vsaj še za malo časa zadržati življenje, ki se ji naglo umika. Sestra bolniška strežnica me je bila že preje opozorila, da “ne bo dolgo” in da je zelo želela duhovnika. “Vi bi se želeli izpovedati, prejeti svete zakramente?” “Da!” Kratko sem povedal, da sem inozemec, tujec, da sem šele pred kratkim prišel v deželo, da ne obvladam še povsem deželnega jezika, toliko bom vseeno razločil, kar mi bo govorila. “To je vseeno,” je mislila. ”Res je vseeno”, sem govoril počasi in kolikor v kasteljan-skem jeziku vedel pravilno, “saj si kristjani pravzaprav ne moremo biti tujci; otroci istega Očeta smo, bratje med seboj in sestre, in v isto domovino smo namenjeni.” Že po kratkih stavkih in po načinu njenega izražanja sem videl, da je umirajoča gospodična šolano in resnično izobraženo dekle. V njenih besedah je zvenelo nekaj pristnega, prikupljivo glo- bokega, skoraj moškega in odločnega. Občudovanja in zavisti vredna vera je odsevala iz njih. Ko se je spovedala, sem šel v hišno kapelico iskat Najsvetejše. In potem sem molil ob njeni bolniški1 postelji kakor hoče bue-nosajreški obrednik, ki se v posameznostih precej razlikuje od ljubljanskega ali goriškega. Ob mojem prihodu, vsled bolečin nekoliko razburjena in nemirna gospodična, je postajala bolj in bolj mirna in je pazljivo sledila vsem mojim gibom in besedam. Ker sem slabo govoril špansko in preje še nobenkrat nisem delil zakramentov v tem jeziku, sem počasi, pazljivo in kolikor mogoče razločno bral iz obredne knjige. Gospodična pa se zdi, da je razumela tudi latinsko, zakaj tudi tem molitvam je pozorno sledila in celo odgovarjala je nanje. “Mir tej hiši!” sem pozdravil, ko sem se vrnil — o čudovita in nedoumljiva skrivnost — z Jezusom, pod podobo kruha dobrotno in ponižno pričujočim, ki prihaja v najhujši stiski sam o-biskat, tolažit in varovat svoje zveste brate in sestre. ”In vsem, kateri v njej prebivajo.” S pripravljeno blagoslovljeno vodo sem tedaj pokropil bolnico in bolniško dvorano govoreč s psalmistom: Pokropi me, Gospod, s hisopom in očiščen bom; umij me in boli ko sneg bom bel. Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. — Pokropi me, Gospod, s hisopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel. Naša pomoč je v imenu Gospodovem — ki je ustvaril nebo in zemljo. Gospod, usliši mojo molitev — in moj klic naj pride k Tebi. Gospod z vami — in s tvojim duhom. Molimo. Usliši nas. sveti Gospod, vsemogočni Oče. večni Bog, in pošlji iz nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, podpira, varuje, obiskuje in brani vse, ki prebivajo v tem bivališču. Po Kris= tušu, Gospodu našem. Amen. Tedaj sem stopil tik bolnice in ji govoril z obrednikoni: Predno prejmete resnično Telo Gospoda našega Jezusa Kris= tuša, je treba, da kot katoliška, apostolska in rimska kristjana javno priznate svojo vero. Zato mi boste odgovorili na vprašanja, ki Vam jih bom stavil. Jaz: Ali verujete v Boga Očeta, vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vidnih in nevidnih stvari? Bolnica: Da, verujem. Jaz: Verujete v Jezusa Kristusa, njegovega edinega Sina? — Bolnica: Da, verujem. Jaz: Ali verujete v Svetega Duha? — Bolnica: Da, verujem. Jaz: Ali verujete, da so Oče, Sin in Sveti Duh tri osebe, pa en sam pravi Bog? — Bolnica : Da, verujem. Jaz: Ali verujete, da je bil naš Gospod Jezus Kristus kot človek spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije in da je ona bila in ostala devica pred rojstvom, v rojstvu in po rojstvu? — Bolnica: Da, verujem. Jaz: Ali verujete, da je trpel, bil križan, in umrl, da bi odrešil grešnike? — Da, verujem. Jaz: Ali verujete, da je bil pokopan, da je šel pred pekel, od koder je rešil duše svetih, ki so čakale njegovega odrešenja? — Da^ verujem. Ali verujete, da je tretji dan vstal od mrtvih, šel v nebesa, da sedi na desnici Boga Očeta od koder bti prišel koncem sveta sodit žive in mrtve? —- Da, verujem. Ali verujete, da bomo vsi vstali od mrtvih v naših lastnih te= lesih, da vsak prejme po svojih delih plačilo ali kazen? — Da, verujem. Podal sem ji tedaj križ. da ga poljubi, govoreč z besedami, ki jih spet predpisuje obrednih: S to vero in zaupanjem počastite torej sveti križ in recite: Molimo te, Gospod, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil. Ko je bolnica ponovila zadnje besede, je sestra redovnica pokleknila in je molila v imenu bolnice latinski Confiteor, očitno spoved. Bolnica sama je kmalu začela glasno ponavljati iste besede v španskem jeziku. Tedaj sem videl, da je morala biti res liturgično vzgojena: Spovem se Bogu vsemogočnemu, blaženi Mariji vedno devici, blaženemu Mihaelu nadangelu, blaženemu Janezu Krstniku, svetima apostoloma Petru in Pavlu, vsem svetnikom in tebi, oče, da sem veliko .grešila v mislih, btesedah in dejanju: moja krivda, mo= ja krivda, moja velika krivda! Zato prosim blaženo Marijo vedno devico, blaženega Mihaela nadangela, blaženega Janeza Krstnika, sveta apostola Petra in Pavla, vse svetnike in tebe, oče, molite zame pri Gospodu, našem Bogu. Kakor obrednih naprej predpisuje, sem jo tedaj blagoslovil: Usmili se te vsemogočni Bog, odpusti ti grehe in te privedi v večno življenje. Amen. Oproščenje, odvezo (med tem sem napravil nad bolnico z ro- j;v- ^ 'YX £X'v,.|S r« • m ... ko velik križ) in cdpuščenje tvojih grehov ti daj vsemogočni in usmiljeni Gospod. Amen. Nato sem pokleknil, počastil sveti Zakrament, vzel v roko posvečeno Hostijo in jo držeč nad pozlačeno pateno pokazal bolni gospodični: Glej, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. Govoril sem tedr.j naprej in bolnica je trikrat ponavljala za menoj : Gospod, nisem vredna, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in ozdravljena bo moja duša. Še vedno držeč v rokah presveto Jezusovo Telo, sem vprašal bolno dekle kakor veleva obrednik: Ali verujete, da se zaradi Jezusovega naročila pri zadnji ve= čerji na besedo kateregakoli duhovnika, ki je bil pravilno posve= cen, pa naj bi bil še tako velik grešnik, izpremeni kruh v Jezusove Telo in vino v njegovo dragoceno Kri, in; da je te, kav držim sedajle v rokah, resnično Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa?— Bolnica: Da, verujem. Jaz: Ali odpustite iz vsega srca vsem, ki so Vam naredili krivico ali so Vas razžalili? — Gospodična: Da, odpuščam. Jaz: Ali ravno tako prosite odpuščanja vse, ki ste jih razžalili bodisi z besedo, bodisi z dejanjem? — Gospodična: Da, pro= sim. Jaz: Recite sedaj čimbolj pobožno: Gospod Jezus Kristus nisem vredna, da tvoje božje veličastvo pride v moje revno prebivališče, toda tvoja sveta beseda naj mi odpusti moje grehe in moja duša bo zdrava in opravičena. Gospodična je z vso pobožnostjo trikrat za menoj ponovila to prisrčno prošnjo. Tretjič je še dostavila: V tvoje roke. Gospod, priporočim svojo dušo; moj Odrešenik si ti, večni Bog. Vsa se je umirila. Pobožno je odprla usta in sem ji položil na jezik sveto Hostijo s prelepimi besedami Cerkve: Prejmi, sestra, popotnico Telesa Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki naj te varu-je hudobnega sovražnika in te pripelje v večno življenje. Amen. Ko sem po predpisu umil prste v pripravljeni vodi. sem stopil k bolnici in ji naprej govoril z besedami obrednilca: Sestra, sedaj, ko ste prejeli zakrament svete Evharistije, ki je resnične Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, je treba, da se iz srca zahvalite božjemu veličastvu; Vašo pobožnost navdajte s svetimi mislimi, zlasti s spominjanjem trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa, kakor je sam hotel, ko je ustanovil ta zakra= ment. Vsi zakramenti so sveti, ta pa je sam začetnik svetosti. Kristus, isti ki je bil rojen iz presvete Device, ki je bil za naše grehe pribit na križ in ki sedi sedaj na desnici Bega Očeta Od tega božjega Gospoda upajte, da bo neskončno milostljiv in Vas 'bo sprejel v svojo slavo, on je namreč hrana za duše, in ko se je združil z Vami, je prižgal v Vas ogenj ljubezni, pogasil plamen strasti, zatri slaba nagnjenja in Vas krepi v boju s sovražniki Vaše duše, in dalje, da živite po njem samo zanj. Prosite hkrati za pomoč sveto Mater in Devico. Vašega angela varuha, vse ange= le in svetnike nebeške, jaz pa Vam bom dal sveti blagoslov. Nato sem z roko napravil križ nad gospodično, govoreč: Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na te in naj na tebi vedno ostane. Amen. Tako je prišel čas za sveto maziljenje in sem nadaljeval: Potem, ko ste prejeli Gospoda našega Jezusa Kristusa v zakra mentu Evharistije, veste, draga sestra, da je naš božji Odrešenik v svojem velikem usmiljenju ustanovil tudi še drug važen zakrar ment, .zakrament svetega maziljenja. Ta zakrament, kakor veste, izbrisuje odpustljive grehe, odpušča kazni za greh, daje milost, da more ostati bolnik potrpežljiv v trpljenju in mu daje tudi telesno zdravje, če je tako prav Gospodu. Tako povsem zaupajte v previdnost božjo, ki vse tako vodi in ureja, da najboljše dosega končni človekov namen, in recite verno in z ljubeznijo: Glej, Gos* pod, tukaj je tvoja služabnica, pripravljena, da stori tvojo vo= !j°. Nato sem nadaljeval z obrednikom: Naša pcmoč je v imenu Gospodovem — ki je ustvaril nebo in zemljo. Gospod z vami — in s tvojim duhom. Molimo. Gospod Jezus Kristus, naj z našim skromnim vstopom pride v to hišoi večna sreča, božji blagoslov, vedro veselje, sadu polna ljubezen, trajno zdravje: naj beže s tega kraja hudi duhovi, navzočni naj bodo angeli miru, in zapusti naj to hišo vsaka hudovoljna nesloga. Poveličaj nad nami. Gospod, svoje sveto ime in blagoslovi naše opravilo: posveti vstop naše nizkosti, ti, ki si svet in ki si dobrotljiv in bivaš z Očetom, in Svetim Duhom na ve= kov veke. Amen. Mclimo in prosimo Gospoda našega Jezusa Kristusa, naj obil* no blagoslovi to hišo in vse, ki v njen prebivajo: naj jim da za varuha dobrega angela, naj jih nagne, da bodo njemu služili in premišljevali čudovita dela njegovih zakonov; naj odvrne od njih vse nasprotne sile; naj jih reši vsakega strahu in nemira in naj jih v tej hiši zdrave ohrani: Ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje Bog na vekov veke. Amen. Molimo. Usliši nas, sveti Gospod, vsemogočni Oče. večni Bog, in pošlji z nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, podpira, varuje, obiskuje in brani vse, ki so v tem bivališču. Po Kristusu. Gospodu našem. Amen. Sestra redovnica in za njo bolna gospodična sta še enkrat molili očitno spoved in jaz sem ji ponovno dal odvezo kakor pred obhajilom, in jo blagoslovil, nato sem začel s svetim maziljenjem .- V imenu očeta in Sina in svetega Duha naj vsa moč hudega duha v tebi ugasne po polaganju naših rok in po klicanju slavne in svete Bogorodice. Device Marije, in njenega častitega ženina Jožefa in vseh svetih angelov, nadangelov, očakov, prerokov, apos= tolov, mučenčev, spoznavavcev, devic, in skupaj vseh svetnikov. Amen. Tedaj sem pomočil palec v posodico s svetim oljem in v podobi križa mazilil najprej bolničine oči, govoreč: Po tem svetem maziljenju in svojem najmileišem usmiljenju ti oprosti Gospod, kar si zagrešila, z gledanjem. Amen. “Amen, tako bodi!” je ponovila gospodična po tem in vsakem nadaljnem maziljenju. Mazilil sem ji nato ušesa govoreč: Po tem svetem maziljenju in svojem najmileišem usmiljenju ti oprosti Gospod, kar si zagrešila s poslušanjem. Amen. Gospodična: Amen. Jaz: Po ten svetem maziljenju in svojem namilejšem usmiljenju ti oprosti Gcspcd, kor si zagrešila z duhaujem. Amen. Gospodična: Amen. Jaz: Po t3m svetem maziljenju in svojem namilejšem usmiljenju ti oprosti Gospod, kar si zagrešila z okušanjem in govorjenjem. Amen. Gospodična: Amen. Jaz pri mrzil jen ju rok: Po tem svetem maziljenju in svojem najmilejšem usmiljenju ti oprosti Gospod, kar si zagrešila s tipa^ njem. Amen. Gospodična: Amen. Pri maziljenju nog: Po tem svetem maziljenju in svojem najmilejšem usmiljenju ti oprosti Gcspcd. kar si zagrešila s hojo. Amen. Gospodična: Amen. Ko som si s kruhom in soljo zbrisal prste, umil v vodi in alkoholu in zbrisal, sem nadaljeval: Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod usmili se Skupno smo nato po tihem molili očenaš, samo zadnji dve prošnji sem izrekel glasno: In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Nadalje: Pomagaj svoji služabnici — ki v tebe upa, moj Bog. Pošlji ji, Gospod, pomoč iz svetišča — in varuj jo s Sijona. Bodi ji Gospod močen stolp — pred sovražnikom. Sovražnik naj zoper njo nič ne opravi — in sin krivine naj ji ne škoduje. Gospod, usliši mojo molitev — in moj klic naj pride k tebi. Gospod z vami — in s tvojim duhom. Molimo. Gospod Bog, ki si po svojem apostolu Jakobu govoril: “Je kdo med vami bolan, naj pokliče duhovnike Cerkve in naj ga v imenu Gospodovem z oljem mazilijo ter nad njim molijo: in verna molitev bo bolnika rešila in Gospo dmu bo polajšal in če je v grehih, mu bo odpuščeno:” prosimo te, naš Odrešenik, ozdravi z milostjo Svetega Duha slabosti te bolnice, zaceli njene rane in odpusti grehe; odženi od nje vse bolečine na duši in na telesu ter ji milostno vrni popolno zdravje znotraj in zunaj, da se s tvojo milostno pomočjo spet okrepi in usposobi za prejšnja dela: Ki z Očetom in istim Svetim Duhom živiš in kraljuješ Bog na vekov veke. Amen. Molimo. Ozri se prosimo, Gospod, na svojo služabnico Marijo — tako ji je bilo ime — ki je obnemogla v svoji telesni slabosti. in poživi dušo, ki si jo ustvaril: naj s pokoro polajšana občuti, da je rešena s tvojim zdravilom. Po Kristusu Gospodu našem. Amen. Molimo. Sveti Gospod, vsemogočni Oče. večni Bog ki bolnim telesom vlivaš milost svojega blagoslova in tako z mnogotero dobroto ohranjaš, kar si ustvaril: Na klic tvojega imena blagohotno pristani, da svojo služabnico rešiš bolezni in, obdaruješ z zdravjem-vzdigni jo s svojo desnico; utrdi z močjo, varuj z oblastjo in vrni svoji sveti Cerkvi z vs0 srečo, ki jo želi. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. Sklonil sem se tedaj h bolnici in ji povedal, da ji bom v imenu svetega očeta podelil apostolski blagoslov, ki je združen s popolnim odpustkom v smrtnem slučaju, to je s popolnim odpuščanjem kazni za grehe življenja. Naj torej povsem zaupa Jezusu, vi gar ime naj /. menoj pobožno in zaupno trikrat izgovori. Neprijetnosti, bolečine bolezni m.j v zadoščenje za grehe življenja rada prenaša. Tako se lahko zanese na veliko božje usmiljenje in povsem umiri. Zatem sem molil: Naša pomoč je v imenu Gospodovem ki je ustvaril nebo in zemljo. Ne spominjaj se Gospod prestopkov svoje služabnice in ne kaznuj je za njene pregrehe. Gospod, usmili. Kristus usmili se. Gospod, usmili se. Očenaš... in ne vpelji nas v skušnjavo — temveč reši nas hudega . Pomagaj svoji služabnici, — ki v tebe. upa, moj Bog Gospod, usliši mejo molitev — in moj klic naj pride k tebi. Gospod z vami — in s tvojim, duhom. McUmo. Premiiostni Bog, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nočeš, da bi se kdo pogubil, ki v te veruje in upa: po obilnosti svojega usmiljenja se milostno ozri na svojo služabnico Marijo, ki ti jo priporoča prava vera in, krščansko upanje O buči jo s svojim zveličanjem in po trpljenju in smrti svojega edinorojenega Sina vsem njenim grehom milostno prizanesi in ji jih odpusti, da njena duša ob uri svoje ločitve v tebi najde milostnega sodnika in da s krvjo istega tvojega Sina oprana vsakega madeža pride v večno življenje. Po istem Kristusu. Gospodu našem. Amen. Nato je sestra redovnica spet molila in bolnica je za njo po-na\ ljala očitno spoved, jaz pa sem jo, kakor hoče obrednik, ponovno odvezal grehov in blagoslovil. Vsi ti zakramenti in zakramenta-ii se namreč lahko prejemajo in dele ločeno vsak zase, zato večkratno očitno spovedovanje in odvezovali, je. Nato sem nadaljeval: Naš Gcspod Jezus Kristus. Sin živega Boga, ki je svojemu blaženemu apostolu Petru dal oblast zavezovati in razvezovati naj po svojem preblagem usmiljenju sprejme tvojo spoved in ti vrne" prvo oblačilo, ki si je prejela pri krstu; in jaz ti z oblastjo dano mi od apostolske stolice podelim popolno opreščenje in odpuščenje vseh grehov. V imenu Očeta — nad bolnico sem spet naredil z roko križ — in Sina in Svetega Duha. Amen. Po presvetih skrivnostih odrešenja človeškega rodu naj ti vsemogočni Bog odpusti vse kazni sedanjega in prihodnjega življenja, odpre rajska vrata in te privede v večno veselje. Amen. Blagoslovi ie vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen. Moja duhovska pomoč je bila sedaj v glavnem končana. Po- slovil sem se torej od bolnice, ki sem jo zagotovil svoje molitve in jo prosil njene prošnje, za številne in različne svoje zadeve: Lepo je prejela svete zakramente, zato bo sedaj njena prošnja posebno veljavna. Bolna gospodična je nalahno priklonila glavo: “Muchas gra-eias, padre — Lepa hvala, oče.” Nato se je zahvalila sestri redovnici: “Gracias, hermpnita -— Hvala, sestrica !” Nato je pogledala po svojih tovarišicah in dejala, ko sem že odhajal, prav glasno: “Contenta me muero, contenta — Rada urarjem, rada!” Ves čas je vladalo v prostrani bolniški dvorani neko svečano razpoloženje, ki se je stopnjevalo ob teh zadnjih besedah do nepopisnega viška. t'ez nekaj časa sem telefonieno vprašal v bolnico Torni:, kako da je z bolnico, ki sem jo bil previdel. Umrla je. Drugega nisem zvedel o nji ničesar. Morda se ni nihče zmenil za njeno mrtvo truplo in so je sežgali v krematoriju na Chacariti, kakor trupla vseh. ki umrjejo v bolnicah in jih njihovi sorodniki tekom dvajset štirih ur ne pridejo iskat, kakor zlasti trupla tako mnogih tujcev, torej tudi slovenskih izseljencev. Da je njena duša v nebesih pri Bogu, nisem niti podvomil. Naslednji dan sem maševal črno mašo, vendar boi,j v mislih, naj se blagopokojno buenosajreško dekle spomni svoje obljube in mnogo milosti izprosi slovenskim izseljencem. Morda nam njena milost govori tudi po temle pričujočem vestnem poročilu o zadnjih trenutkih njenega življenja, ki so mi bili zadnje dni toli-krat v spominu, in cerkevnih molitvah, ki jih doslovno navajam, in ki jih bo — dal Bog — molil duhovnik tudi ob naši bolniški postelji in je zato prav, da jih že sedaj poznamo, in koristno, če si jih kdaj tudi bolj od blizu ogledamo, na primer ravno za vsesvet-ske praznike. Kadar grem mimo velikega sarkofaga na pokopališču Chaca-rita kamor mečejo pepel sežganih trupel tujcev in neznancev, se šc z večjim spoštovanjem odkrijem njihovemu spominu in jih pozdravim, jim svoje zadeve priporočim in očenaš zmolim za pokoj njihovih duš. Tam notri počiva, najbrže pepel dobre buenosajreške deklice Marije, gotovo pa pepel mnogih trupel slovenskih izseljencev, zato nam preprosti spomenik z velikim križem ne more biti tuj. Mašim pohabljenim Na Calvary pokopališču, Cleveland. Tu ste. Med nepreglednimi grobovi ležite v družbi narodov sveta. Imena vaša? Kdo jih še pozna! Samotni vaši tihi so domovi. Samevate, ki domovini novi ste dali pesem dela in srca, jekleno voljo skalnatih gora: krepili jo s slovenskimi darovi. Naj vas odeva tihi, sladki mir, o. tih, ko vaših mrtvih rož smehljaj, in sladek kakor vrb žalujk vzdihljaj. I nam v očeh ugaša zadnji žar; kot daljno sonce smo, ko na večer bori z nočjo se za svoj zadnji čar. Ivan Zorman, Mladika 193 4. Martin Jevnikar Višnja Gora Prvi dan v življenju Ko se je mati drugič poročila, je morala Tončka od doma. Tu ji ni bilo več obstanka. Vse se je izpremenilo, še eeio mati. Zato je najbolje, da odide. Toda kam ? V mesto! Mesto je bilo njeno hrepenenje že od nekdaj. Upala je, da bo našla tam boljše in lepše življenje kakor na kmetih. Vse drugo privlačno siio je imelo za Tončko mesto kakor njive. V mestu se ne hodi v škornjih, tudi rute niso nazaj zavezane, močnika, ki ga doma vsak večer natepajo, v mestu niti ne poznajo. Nekega jutra sta se z materjo napravili na pot. Sonce je ravno vzhajalo in razlivalo zlato svetlobo po belih strehah hiš. Iz sosedovega dimnika se je sukljal dim, čisto droban in nežen in trepetal v vetru ter se dvigal više in više, naravnost proti oblakom, ki so raztreseni ležali po nebu. Nekam tesno je bilo Tončki pri srcu. Težko se je ločila od doma, ker ni vedela, kaj jo čaka. Tako je hrepenela po mestu, ko je pa prišel čas odhoda, se je zbala. Kaj, če ne bo tega, česar pričakuje? C'e ni mesto takšmo, kakoršno si slika ona? Ali bo našla srečo in zadovoljnost? Težka vprašanja, ki jim Tončka ni vedela odgovora. S solzami v očeh je gledala po vasi ki se je ravno prebujala in stala mirna in resna, kot bi jo svarila, naj je nikar ne zapušča in odhaja v neznano ji mesto. “Vrnem se, če ne bo v mestu lepo,” je sklenila in odšli sta proti postaji. Skoro vso pot sta molčali. Obema je bilo tesno pri srcu. Le zdaj pa zdaj je škrtanje peska pod čevlji zmotila resna materina beseda, ki je dajala hčerki nauke za življenje. V mestu je bila služba že pripravljena. Materini znanci so vse uredili. Ko so se domenili glede plače in je mati še naročila, naj skrbijo in pazijo na hčer, se je poslovila. S težkim srcem je zapuščala mesto, saj se je morala prvič ločiti od drage hčere. In prvo slovo je najtežje, pozneje se človek privadi in mu postane nekaj samo po sebi umevnega. Tolažila se je z mislijo, da ji bo dobro, boljše kakor doma. Ko je mati odšla ter je Tončka ostala sama, jo je nekaj stis- nulo v srcu in je zg jokala. Vse se ji je zazdelo tako tuje, nič domačega, nič zanimivega in privlačnega. Kakšno si je ona predstavljala mesto! Vse v lučih in blesku. Hiše segajo prav do oblakov. Zdaj so jo mahoma zapustile lepe sanje o mestu in dobrem, življenju in želela si je domov, v vaško domačnost, domov v brezskrbno življenje. Z rokavom si je otrla solze in stekla po stopnicah, da bi dohitela mater. Odprla je vrata in planila na cesto Toda mater ni bilo nikjer več. Ljudje so jo radovedno gledali, da jo je postalo sram. Urno se je obrnila in izginila v hišo. Vsa upehana je pritekla v prvo nadstropje. Naslonila se je na okno in pokrila obraz z rokami. Bilo ji je hudo, srce ji je hotelo raztrgati prsi. Debele solze so ji polzele iz oči. Spomnila se je na dom. Kako je doma prijetno! Res nimajo svoje hiše, pa vendar. Vse bolj prijetno in domače. Vsi prijetni trenotki, ki jih je preživela ob zimskih večerih ali poleti na paši, so ji tako živo stopili pred oči, da se je kav zvijala od žalosti. “Zdaj je pa vsega konec, vsega!” je ponavljala obupno. Prišla je gospa, velika in debela. Lase je imela kratko ostrižene, obraz rdeč in zalit, pod brado tri podbradke. “IIo, ho, Tončka joka!” se je zasmejala s širokim, močnim glasom. “Tako velika pa joka. Joj, joka! Zakaj pa jokaš?” 1 o domu se mi toži , je vzdihnila počasi, z jokajočim glasom in jo pogledala s solznimi očmi. “Že toži se ti? O, saj si šele prišla! Zdaj se ti še ne more tožiti. Ali si že kdaj služila?” je pristavila prijazno. “Še nikoli. Prosili so me, da bi šla na kmete, a nisem hotela — “ne bom kidala gnoja”! sem šekla. In kdo bi se ves dan žgal na soncu in jedel črn močnik!” “A tako! Koliko si stara?” “Osemnajst let.” “A elika si in postavna ,se vidi, da nisi mnogo trpela. Roke imaš bele in lica okrogla in rdeča kot jabolka. Stradali, mislim, niste. — Pojdi in uredi svoje stvari. Spala boš v kuhinji.” 1 ončki so se široko razprle oči ob teli besedah in prestrašeno je zastrmela v gospo. Srce ji je zatrepetalo, sapa pošla. “V ku-hi-nji?” je s težavo izdavila iz sebe. Da, v kuhinji. Ali je to kaj čudnega? Sa.j je kuhinja snažna in svetla, drugače kakor jih imate na kmetih. Misliš, da ti bomo salon najeli?“ V sobi je zajokal otrok in gospa se je obrnila, da bi odšla. “Hitro opravi, boš Milana pestovala!” je naročila! Tončka je obupno pogledala naokrog. “Moj Bog, v kuhinji bom bivala, v kuhinji!” je ponavljala. Visoke, rjave stene, z dolgimi zelenimi progami in pasom cvetic pod vrhom, so jo mrko gledale. “Čisto po puščobi smrdi,” je vzdihnila. “Tu bom izbirala in umrla, če kmalu ne zapustim teh mračnih zidov. Same stopnice, sami ovinki. To je pravi zakleti grad, samo da še ni v razvalinah”. Ko je postiljala posteljo in skladala borno obleko, se ji je spet milo storilo. “V kuhinji bom bivala, jaz sem si pa vse drugače predstavljala mesto. Še močnik naj prineso na mizo, pa bo slabše kakor doma! “Bilo ji je neizrekljivo hudo. Bila je prevarana v najlepših nadah. že leta in leta je sanjala o mestu. Natanko je imela naprej določeno, kako bo. Zdaj pa tako razočaranje' Vse je tako hladno, nič prisrčnega. Kamor se je obrnila, vse tuje, mrzlo. Doslej neznana ji osamljenost in zapuščenost se je je polastila. “Moj Bog, saj to ni mesto' Jaz sem si ga popolnoma drugače zamislila. Kje so bele ceste, obsajene z drevoredi ? 'Te niso prave, te so enake kmečkim. Kotanje stoje po njih in prah se dviga kar v oblakih. Ljudje hodijo tihi in mrki. Nobenega smeha, nobene prijaznosti. Pri nas se je pa vsak smejal, če smo se srečali. Vozovi ropotajo, da gre skozi ušesa. In hiše...” Ozrla se je skozi okno. “Kakor preplašene se stiskajo skupaj. Nekatere imajo streho samo na eno stran, tako so uboge. Pokrite so z rdečo, že obrabljeno opeko. Pri nas so pa vse hiše pokrite z belo opeko in ko sije sence, kar odseva v njih. Okna so majhna, kakor kmečka. Prava siromaščina. Jaz sem pa sanjala o visokih belih hišah, bleščečih oknih, velikih ko vrata”. Zarila je obraz v blazine in zajokala. Čez čas je prišla gospa z otrokom. Bil je še čisto majhen, morda dva meseca star. Za njo se je stiskal deček, živih oči in svetlih las. “Ne bodi otročja.” je rekla gospa hladno! “Zakaj si šla od doma, če ne moreš ostati brez njega!” “Gospa, pustite me, naj grem domov!” se je Tončka dvignila in jo žalostno in proseče pogledala. . “Prepozno. Prej bi premislila. Štirinajst dni moraš ostati pri nas!” In ji je izročila otroka in' je odšla. Pri vratih se je stiskal deček in je plašno gledal. V rokah je držal velikega zajca iz blaga. “Pojdi k meni,” ga je vabila Tončka. “Nič se me ne boj.” Nasmehnil se je ljubko, da sta se mu naredili drobni jamici na li- cih in prišel bliže. “Ali si kaj priden?” ga je pobožala po mehkih kodrih. “Mama pravi, da sem priden,” je povedal preprosto in otroško, da se mu je morala nasmehniti. Potem ji je pričel kazati zajca in pripovedovati, da mu ga je prinesel lani Miklavž. Letos mu bo pa konja, tako velikega, da ga bo jahal. Mu je mama že obljubila. Po teh besedah je bil že čisto domač. Skakal je po kuhinji in se igral. Tončka ga je nekaj časa opazovala, potem se je zamislila in ji je postalo dolgčas. Minute so ji bile kakor večnost. Ob štirih je prišel gospod iz službe, kmalu za njim gqspa. Proti večeru je nanesla Tončka drv za večerjo. Potem je gospa kuhala, Tončka pa pestovala in pomagala, kolikor je mogla in vedela. Ko so drugi večerjali v sobi, je jedla Tončka v kuhinji sama, “Kakor psiček!” se je nasmehnila sama pri sebi. Sicer ni mogla misliti, da bi jedla z gospodq — na to doma sploh pomislila ni nikoli — vendar ji je bilo nekam čudno pri srcu. Prevelika razlika je bila med domom in mestom. Koliko drugačna je bila večerja doma! Res je bila slabša, pa zate/ bolj vesela. Z materjo sta sedali za mizo, luč je gorela v kotu, na mizi se je kadil krompir / oblič-nah. Pri tem si kar dopovedati nista mogli vsega. Vsaka malenkost ki jo je katera d< živela čez dan, je zanimala drugo. Zdaj pa sama, ločena od drugih! Ko je prinesla gospa posodo, je naročila, naj jo pomije in zbriše ter zloži v omaro. Tončka je pomivala in mislila na dom. Zakaj se je mati poročila? Če bi se ne bila bi njej ne bilo treba po svetu. Doma sede zdaj v hiši in se se pogovarjajo, ona mora delati. In danes bode/ pri Hladetu meli proso, nje pa ne bo zraven. Kako se je vselej veselila teh večerov. Zdaj je pa vse minilo, nič več ne bo vesela, nikoli več se ne bo smejala z drugimi. Dekleta bodo pele in se zabavale s fanti, a ona... Solze soj ji vrele iz oči in padale v vodo. Bilo ji je, da bi pobegnila domov. Kar peš bi šla vso pot, v temni noči, nič bi je ne bile, strah. Da bi spet videla domači kraj, da bi se nasmejala iz srca. “Kar zdaj grem, takoj grem. Ko bodo petelini zapeli, bom že potrkala na domača vrata.” Hitela je skladati posodo v etoaro in nič je niso zanimali krožniki in pisane skodelice in druge zanimivosti, ki so se kopičile po policah. V njej je gorela ena sama želja: “Domflv! Proč od tod!” Obrisala si je roke ob predpasnik in pritisnila na kljuko. Rezko je zadonelo, da se je zdrznila in se nehote umaknila korak nazaj. Stopnice so jo gledale kot črne pošasti, da je polglasno kriknila in za- loputnila vrata. Tresla se je j)o vsem telesu in hotela klicati na pomoč, a si ni upala. Spomnila se je, da ni doma, da bi ji nihče ne pomagal, če bi kričala. Še smejali bi se ji. Glava jo je bolela in težko je dihala. Zrak v sobi jo je dušil. Odprla je okni* in se naslonila nanj. Gosta megla je ležala nad mestom, da ni bilo videti daleč predse. Medli obrisi hiš so štrleli \ zrak. Moreča tišina je vladala vsenaokrog, da se je polaščala Tončke groza. K!lllllll!lllll!lll!!lllllll!lll!lllllll!l!lll!ll!lllllli:ill!ll!llll!ll!IIIIIIIIIIIIIIIIII|||||||||||!llll!l!llllll!IIUIIIlll||iiP ................................................................................................................ ČASI S O JAKO SLABI § in vi dobro veste, g S da je vaša pomoč pričakovana | BOŽIČ | najlepša prilika za izkazati ljubezen tistim ki so g ostali doma. jj MI VAM BOMO POMAGALI napraviti jim vesele praznike, brez velikih stroškov. | SMO POSEBNO ZNIŽALI g našo provizijo za božične pošiljke. | BANCO HOLANDES I SLOVENSKI ODDELEK | Bine. Mitre 234 Buenos Aires | TU JE KAR VAM KOAViMRA ^iiiiiiiiiiiiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiüiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiütiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijiiiiiiii^ Banco Germänico DE LA AMERICA DEL SUD Av. L. N. Alem 150 - BUENOS AIRES = 25 de Mayo 149-59 PODRUŽNICE V JUŽNI AMERIKI: BUENOS AIRES PARAGUAY BRASIL CHILE Mercado Abasto C. Pres. Franco RIO-SANTOS SANTIAGO Corrientea 3223 ASUNCION SAO PAULO VALPARAISO HRANILNICA: Komu boste zaupali Vaše prihranke? Banco Germänico Vam nudi popolno varnost in primerne obresti! DENARNE POŠILJKE: Potom katere banke boste poslali denar svojim domačim? Banco Germänico sprejema vso odgovornost, da bo Vaš nalog najtočneje, najhitreje in najvarneje izvršen. VOZNE KARTE: Kje boste kupili ladijsko vozno karto? Banco Germänico je predstavnica vseh parobrodnih družb in Vam more nuditi bodisi vozovnice bodisi pozivnlce pod najugodnejšimi pogoji. IZSELJENSKA POŠTA: Kam naj Vam pošiljajo pošto, če nimate stalnega bivališča? Banco Germänico raspolaga s posebnim oddelkom za izseljensko pošto, ki Vam jo hrani ali brezplačno pošilja na Vaš najnovejši naslov. Naše uradne ure: od 8% do 7 zvečer; ob sobotah do 12%. SIGURNOST! BRZINA! USLUŽNOST! POVERJENJE!