V borni suknji.
Spisal Silvester K.
f\ b morski obali vroče Afrike se je pasla čreda velblodov.^ Eden I velblodov, največji v čredi, je legel kakor utrujen na tla in je v počival. Pridruži se mu gospodarjev pes, in začneta se raz-\ govarjati. ^>           ,,Gotovo ne moreš biti ponosen na svojo postavo," reče ' pes, ,,ker je tako grda,^da bi ne mogla biti grša. Barve si uma->¦ zane kakor kakšna rjava cunja, noge imaš tanke in koščene, ____     vrat je dolg  in  zakrivljen,   a ustni   se ti povešata jkakor  bi ti
hoteli odpasti. Ali kaj, ko bi le svoje grbe ne imel na hrbtu! Ta grba te pači, da se ne da povedati. In naposled poglej še velike žulje, ki jih nosiš na kolenih kakor krpe."
Velblod molči nekaj časa kakor bi nehote pritrjeval izrečenim besedam, naposled se pa oglasi:
,,Nekoliko se pa vendar lahko branitn in zagovarjam. Kdor mora težko delati in je trpin kakor jaz, ne more nositi lepe suknje. Rjava — kakor je moja — mu pristoja najbolj in se ne maže kakov katera druga.  Kadar me
-x   277   «h
gospodar obloži s težkim tovorom ali kadar me zajaše, moram poklekniti, ker sem mu previsok; ob trdih tleh in bodečem pesku bi se mi slaba godila, ako bi ne imel trdih žuljev, ki mi varujejo kožo. Dolge in tanke noge me usposobljajo za naglo in vztrajno hojo, vrat pa je pravilno dolg, ker bi sicer pri svoji visoki rasti ne mogel doseči trate. Grba — ta je značilna mojemu rodu in, oprosti, če ni meni napoti, naj tudi tebi ne bo. Sicer pa človek dobro pozna tnoje lastnosti in jih ve ceniti, ker bi v tukajšnjih raz-merah ne mogel živeti brez mene. Zato me naziva ladjo puščave. Kmalu zopet nastopimo daljno pot črez peščeno pustinjo. Pojdi z menoj in vedel me boš ceniti."
,,Velja," pritrdi pes, ,,hočem te spremljati." —
Po žgočem pesku širne puščave se premiče dolga vrsta z blagom obloženih velblodov, takozvana karavana. Tudi znanec pes je zraven. Toda kakšen je! Potrt in utrujen šepa poleg svojega prijatelja velbloda; oči ima zatekle, noge boleče, a jezik tnu zaradi hude žeje in vročine visi daleč iz gobca. Že črez teden traja več kot trudapolno potovanje, in videti je, da ga še ne bo kmalu konec. Oh, zakaj je šel s karavano! Kako dobro bi mu bilo doma. Ležal bi dobrovoljno v senci in počival v prijetnem hladu. Oh, in kaj je že pretrpel na potovanju! Nekoč ga je skoraj zasul pesek, ki je pridrvil v mogočem vrtincu; pokopal bi Ijudi in živali, ako bi se ne bili vrgli na tla. Voda v mehih se je bila posušila že včeraj, in če jih pot ne privede kmalu do kakega studenca, je nevarnost velika, in žeje lahko onemore vsa karavana. In te gladne, vedno kričeče in karavano spremljajoče ptice mrhojede! Pot je zaznamovana s kostmi in celimi okostji padlih živali, in gotovo se je še marsikatera zvijala v poslednjih mukah, ko so jo že začele pri živem telesu trgati nenasitne ptice, ji kljuvale oči in ji parale trebuh.
,,Občudujem te," reče pes velblodu, ,,da moreš še tako krepko ko-rakati po žgočem pesku. In ali te nič ne žeja? Le z največjo silo se še vzdržujem na nogah in takoj bi legel, ako bi se ne bal grozne smrti. Oh, in ta žeja! Ali me nič  ne obžaluješ?"
nSeveda te obžalujem," odgovori velblod, ,,toda ne morem ti poma-gati. Le nekaj ur še potrpi, potetn smo pri studencu, kjer prenočimo in kjer si tudi lahko pogasiš žejo. Ali me zdaj še zaničuješ? Ali si že izpre-videl, čemu sem ravno tako ustvarjen in ne drugače?"
,,Oh, da!" vzdihne pes. ,,ČePrav sem te P° zunanjosti ocenil tako slabo, vendar bi bil zdaj kaj rad v tvoji koži."
Po velikem trudu dospe karavana proti noči vendarle do studenca. S kako slastjo so si ljudje in živina pogasili žejo. Tudi pes je pil, da se je komaj ločil od vode; potem pa je kakor mrtev padel ves onemogel za šotor svojega gospodarja. Niti za jed ni maral. Velblodi pa so se zadovoljno pasli po zeleni trati, ki je rasla okolo studenca in ki je bila edina sveža in sočnata zelenjad, ki jo je videla karavana od začetka svojega potovanja.
Ko so se ljudje in živina dobro odpočili in si zopet mehe napolnili z vodo, so se podali na težavno pot.  Toda  po   večurnem  potovanju   že  ni
-•*    278    ^
rtiogel pes naprej. Že ga je hotel gospodar pustiti, ker si ni vedel pomagati. Tu pa pristopi prijatelj velblod, poklekne na tla in vzame psa na svoj že itek s tovorom težko obloženi hrbet.
Karavana je srečno izvršila svoje potovanje in se je tudi srečno vrnila domov. Velblod in pes sta si bila odslej še iskrenejša prijatelja, in kako je zadnjemu ugajala velblodova borna suknja, ker je vedel, kako je ravno ta primerna in kako lepe lastnosti se skrivajo pod njo.