Impresum



Blaž Prapótnik

Blaž Prapótnik

MED SONČNE KROGE SEDEM

sedem duetov

Izdajatelj: Založba Cerdonis, d. o. o., Slovenj Gradec Za založbo: Andrej Golob

Urednik: Blaž Prapótnik

Jezikovni pregled: Urška Stani

Likovna oprema: Stanislav Makuc, Spodnji svet, 2019, akril na platno, 50 x 60 cm (detajl), foto: Tomo Jeseničnik Akcidenčna pisava: Andrej Štelcer - Fox Grafično oblikovanje: Blaž Prapótnik

Izvedba: Cerdonis & Epigraf

Leto izida: 2021

Naklada: 55 izvodov – tisk na zahtevo

Prva izdaja

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1

PRAPÓTNIK, Blaž

Med sončne kroge sedem : [sedem duetov] / Blaž Prapótnik

; [likovna oprema Stanislav Makuc ; foto Tomo Jeseničnik]. -

Slovenj Gradec : Cerdonis, 2021

ISBN 978-961-6244-74-9

COBISS.SI-ID 51437571

Cerdonis, 2021



Epigraf

MED SONČNE KROGE 7

»It seems that our brave new world is becoming SPREMNA BESEDA

less tolerant, spiritual and educated than it ever was when I was young.«

A Zoran Pevec Resnica iz drobtin ......................................................................... 8

»Zdi se, da naš krasni novi svet postaja manj strpen, duhoven in izobražen kot je bil kdajkoli, Trak, ki teče .....................................................................................................12

ko sem bil mlad.«

»KAM GREMA?« .....................................................................................13

Lemmy Kilmister, Motörhead

Drobna žuželka ...............................................................................................18

2 UTIHNI, MUZA ........................................................................................19

Zarečeni kruh ................................................................................................ 28

3 OBNOVLJENE OBLJUBE ........................................................................ 29

Procesija ......................................................................................................... 34

4 VRNITEV IZGUBLJENEGA SINA ...........................................................35

Ristanc in klepsidra ...................................................................................... 40

5 SONČNI KROGI ...................................................................................... 41

Jalovina ........................................................................................................... 46

6 NOSTRADAMUS ZDAJ ...........................................................................47

Blues ................................................................................................................ 54

7 SAMOTNI ROB KONCA .........................................................................55

Biobibliografija

B Blaž Prapótnik .................................................................................................. 60

SPRE

MNA

BES

ED

A

A

Resnica iz dRobtin

v zgodbe že omenjeno ironijo ali pikrost, zapiše v delovnem okolju

»uspešnega izdelovalca škarta«, bližino smrti, ko pade granata prav tja, od koder se je pravkar premaknila vojaška enota, politika, ki ne S

zna pripraviti niti reklamnega sporočila, zapisovalec zgodbe pa se vetlobni krogi se navadno pojavijo na pročeljih stavb ob tem sprašuje, kako bo potem šele vodil družbo. Aktant je posme-in nastanejo tako, da se svetloba odbije z okenskih hljiv do moških v cenenih madžarskih oblačilih in do konvertitov, stekel. Pojavljajo se zjutraj, opoldan ali pozno popol-ki prihajajo iz prvih partijskih vrst na čelo v cerkvenih molilnicah, dan, nekateri tudi le spomladi in jeseni. Toda večina ob »sončevih kritičen je do inflacije pesniških izdelkov in samooklicanih bardov krogih« verjetno najprej pomisli na časovno obdobje. In prav ti ča-poezije, v zadnji zgodbi pa ugotavlja, da ne nazadnje vedno v vsem sovni/miselni temporalni premiki zaznamujejo kratke zgodbe Blaža ostanemo sami s seboj. Kljub temu so tu vendarle tudi sončni krogi, a Prapótnika. V pripovedih, ki jih sam podnaslovno opredeljuje tudi znotraj njih se pisec vrti v nasprotno levo smer. Tu skozi hčerko išče z dueti, je poudarjeno razmišljanje avtorja v različnih razmerjih do otroka v sebi, po drugi strani pa prav v njej ali z njo nadaljuje svojo tistega, kar ubeseduje. Enkrat je to odnos do službe in sodelavcev, oporečniško držo bivanja na tem svetu, ohranjanje življenja in afir-drugič razmišljanje o vojni, v kateri se znajde glavni aktant, v tretji macijo eksistencialne nujnosti, znotraj česar ustvarja dialog s časom, zgodbi je zapisovalec v »duetu« s politiko, v četrti z vero in cerkvijo, v v katerem živi in deluje.

peti se naslanja na naslovne sončne kroge in ob tem opazuje gibanje Ti umetniški zapisi imajo vse nujne značilnosti kratke zgodbe, kot hčerke ter razmišlja o tem, zakaj se njemu vse vedno vrti v nasprotni so odprti začetki in konci, dobra motivacija za posamezne dogodke, smeri, v šesti zgodbi sta nasprotni pol ali bolje rečeno sopol literatura koncentracija na bistveno, marsikdaj pa uvajajo tudi učinek presene-in resničnost ter v zadnji njegov drugi jaz.

čenja. Intenziviteta zapisa je na ravno pravšnji ravni, da drži bralca v Iz različnih sodobnih kognitivnih teorij vemo, da je samodoživlja-napetosti, večinoma gre za enotnost dogajanja, prostora in časa, su-nje jaza skozi druge identitetno in je spominska vprašanja, univer-gestije in namigovanja pa dopuščajo tudi prazne prostore, kjer lahko zalnost ter singularnost moč spoznati skozi pripoved. Ta je tudi zato bralec razmišlja o tem, kaj bi v posameznih situacijah storil sam.

osrednja funkcija človeškega uma. Pripovednost vpliva na nas z ra-Te kratke zgodbe krasi pretanjeno in kritično razmišljanje o druž-

dovednostjo, suspenzom in presenečenjem. In vse to je moč zaznati bi, o različnih razmerjih, v katerih se znajde glavni aktant, o sebstvu tudi v kratkih zgodbah Blaža Prapótnika. Njegov pripovedovalec je in o drugem. Avtor vse to izpelje književno fluidno, z uporabo zani-obenem oporečniško uporniški, družbenokritičen in na trenutke iro-mivih dialogov in tudi z notranjim monologom, kjer pušča prostor za nično sarkastičen, kar daje zgodbam dodano vrednost. Vsako od sed-bralčevo empatijo z besedilom. Resnica teh zgodb je sicer sestavljena mih zgodb uvajajo pesmi, iz katerih lahko razberemo začarani krog, iz drobtin, ki pa na koncu puščajo sled, znotraj katere se nahaja mar-v katerem se znajde človek, ko išče resnico o samem sebi, ko kritizi-sikatero sebstveno, a tudi aktualno družbeno aktivistično razmišlja-ra nezainteresirane ljudi, ko se znajde v razmisleku o otroški igri, ko nje, vredno vsakega premisleka in izrazito intenzivnega ter literarno se nahaja v časovnem okvirju tubivanja, in ko mu daje odgovore na empatične/ga bralke/bralca. Zato se v njih sončevi krogi ne odbijajo vprašanje glasba.

le v steklenih pročeljih nasprotnih stavb, temveč so zasidrani globo-Pripovedovalec zgodb in razmišljevalec v njih potuje med dopu-ko v nas samih, kot zgoščena, formalno semantično uglašena stvarno ščanjem čudenja, mehčanjem enkratnega posameznika in ujetostjo v estetsko presvetljena književna pripoved.

svet, poln družbenih, psiholoških in malomestnih okvirjev. Ko vpelje dr. Zoran Pevec

8

9

10

trak, ki teče

»Kam gRema?«

TRAK VI

Še vedno se mučim,

Natanko je vedel, da bo danes sranje. Kaj naj človek pri-

čakuje drugega od dneva, ki se začne z budilko sredi noči in je povrhu še delovna sobota. Stojiš pred ogle-1 škrtanje, sikanje, madeži, dim.

dalom, ob pol šestih zjutraj, mehak kot sveže povožena mačka, in Lahko bi šel drugam. Bi lahko?

ne veš, ali sanjaš ali si že buden in ali bi si najprej umil obraz, ali Za spodobno delo, tehnik.

opral zobe, ali šel srat, ali kaj malega vrgel v usta. Ali vse naenkrat?!

Potreboval bi samo nekaj

Seveda, najprej zazehaš in spustiš živalske glasove.

delovnih izkušenj!

Ves omotičen je Luka med oblačenjem butnil z nogo v trup aku-Teh nimam, ker ne morem dobiti dela,

stične kitare, ki jo je pustil zvečer sloneti ob steni. Plooom, je votlo dela ne dobim, ker nimam izkušenj …

zadonelo. Sranje.

Začaran O.

»Še v nedeljo ni tako prazno,« si je mislil med pešačenjem v Kupim dobro ohranjene

tovarno.

delovne izkušnje, zaškrtam.

Vratar je sedel v akvariju in gledal s svojimi ribjimi očmi, kako Po traku pa potujejo X, Y, zzzz, P%, …

delavci prihajajo in žigosajo kartice na uri. Luka je poiskal svojo kartico med tistimi, ki so še štrlele s stene, jo žigosal: klak, in vtaknil Lepo je v naši domovini

v drugo, bolj polno omarico. Na steni je bil pritrjen napis, ki ga je biti mlad!

potrdila uprava in pritrdil vratar: prisotni na delu. Luka je odsotno Mlad, mladost,

odtaval v garderobo, kjer so se kovinska vratca s truščem zapirala.

mladost je norost.

Bil je pozen, kot vedno, in nejevoljen. Zrak je bil nasičen z vo-Lepo je v naši domovini

njem po čistilih in človeškem znoju.

biti …

Zrinil se je mimo možakarja v gatah, ki si je ravno oblačil temno moder delovni kombinezon, stopil do omarice, odklenil in zaškripal Mladost odhaja:

s stolčenimi kovinskimi vrati. Sovražil je ta zvok in ta vrata. Tresk!

z n gibi, z z minutami …

Ljudje so že delali, ko je stopil v halo; kazalca na veliki zaprašeni Čas ima normo,

uri sta stala zravnano kakor klicaj. Delaj! Stopal je mimo ukrivljenih kot trak, ki teče!

hrbtov veteranov in se podzavestno zravnal. Debeli obratovodja je kot želva gledal iz svoje zastekljene obratne pisarne. Srečala sta se s pogledi. Nadrejeni je dvignil rejeno levico v višino prsi in s kazal-cem mesnate desnice trikrat strogo potrkal po zapestni uri.

»Ja, ja, ne gnjavi,« je razločno rekel Luka in se z nespremenjenim 12

13

tempom sprehodil do brusilnega stroja. Na deski zraven je stal kombinezone, psovali in odhajali nazaj proti obratu. Luka se jim je kup odlitkov, ki jih bo moral zbrusiti do prve pavze. Bal se je, da si pridružil, tudi v preklinjanju, v tem je bil dober. Tu ni bilo med njimi bo poškodoval roke. Utrjene ima samo blazinice prstov, od strun.

nobene razlike. Pred bogom smo in nismo vsi enaki. Angelci v zasvi-Klepetava ženščina tam zraven mu je povedala, da je Lojz, moški, ki njanih modrih kombinezonih. Bog pa je stal razkoračen pred vrati je pred njim delal na tem stroju, v bolniški. Odrezalo mu je prst, ko in pomignil proti gruči: »Ti.«

je hotel odstraniti zagozdeni kos odlitka med ohišjem in brusilnim Luka, kdo drug. Stopil je proti obratovodji, ki se je potil in meži-trakom. Sranje.

kal v sonce.

Delal je počasi in kup se ni in ni in … ni hotel zmanjšati in tudi

»Ne zamujaj v službo, fant,« mu je rekel oznojeni, tresoči kazalca na zaprašeni uri se nista premaknila nikamor. Metal je zbru-podbradek, »zunaj jih je še veliko, ki čakajo na kakršnokoli delo. Če šene »komade«, kot so jim rekli, v kovinsko paleto in jih štel.

ne bomo zadovoljni s tabo, dobiš knjigo in na cesto. Ljudi je dosti.«

Do prvega odmora se je dvakrat zmotil. Ponovno je preštel odlit-Kravata okrog debelega vratu je grozila, da ga bo zadavila. Luka ke v zaboju in pazil, da se ne bi uštel. Trak pa se je vrtel v prazno in ne bi imel nič proti. Ljudi je dosti.

kup surovcev z ostrimi robovi je ves čas ostajal enako velik.

Zbrušeni kosi so topo padali v škatlo. En, dva, trio. Pogledal je Moški v delovni halji je pristopil in rekel: »Se boš že navadil,« z na uro, rahlo nalomljena vertikala. Ob dvanajstih krenem. Grem, se roko je pokazal na ostre predmete in dodal dokaj prepričljivo, »po pridružim tistim zunaj in še na vaje pridem brez zamude. Med od-dveh tednih boš imel tak kup za malo malico.« Luka je bil tu prvi te-morom se preoblečem in grem! O. K. »Kdor zamudi, lahko prej gre,«

den in vse se mu je upiralo, tudi malica v delavski menzi, ki je imela se je zarežal. Oni pa naj se krivijo. Berti mi ne bo štempljal, ga lahko vsak dan isti okus.

dobijo, je zatarnal. Prav, pa ne.

»Potem bo pa že treba delat na normo,« je rekel moški in odhitel

»Kaj me briga!« zagnal je odlitek v škatlo, da se je odbil in na drugo stran, od koder je nekdo klical: »Majster, majster!« in dvi-odkrušil. »Škart, a ni škoda,« je rekel in ga položil na stran. Ob koncu gal roko z vsemi prsti.

izmene take odlitke zmečejo v keson, na katerega je nekdo, morda Malica je imela včerajšnji okus, polovico je pustil, vrnil pladenj kak škrat, s flomastrom napisal velike okorne črke: škart. Luka je bil in šel sedet na klop pred obratom. Dve prehitro postarani ženski z med najbolj uspešnimi izdelovalci škarta. To je obvladal že prvi dan.

enakimi navitimi frizurami sta prisedli. Ena se je obrnila k njemu.

Počasna urina kazalca pod prašnim steklom sta se bližala šte-Zanimalo jo je, kaj mu je rekel majster. Povedal je za normo in začeli vilki dvanajst. Večina delavcev se je umaknila iz prašne proizvodne sta vzdihovati in jamrati. Omenjali sta pike. Kmalu sta se pogovarja-dvorane v majhno zastekljeno kadilnico, ki je bila po vsakem odmo-li samo še o presežku norme, ki jima dviga plačo.

ru videti kot plinska celica. Konec pavze. Kolikor te ne uniči norma, Luka je pogledal v sonce in zaprl oči. Rdeči in zeleni krogi so se ubiješ sam, lepo po koščkih: v kadilnici najprej pljuča. Skrivno migotali po črnem zaslonu. Razprtih nosnic si je zaželel materine lokanje cenenega, skozi taboriščno ograjo prešvercanega vina, iz li-dušice. Ko je odprl oči, je ob vhodu v halo, na tleh, sedela gruča trske flaše v stranišču. To zagotovo načne ledvice pa jetra. Živce ti delavcev v starih, umazanih oblačilih; veterani. Glasno so govorili uničita zaprašena popoldanska ura in budilka zjutraj. Najprej s svo-drug čez drugega, kvantali, kadili in se praskali po prašnih zadnji-jim zdravjem podpiraš državo, seveda davek na cigarete in pijačo ji cah. Naslonil se je nazaj in trznil.

bogato polni blagajno. Ko prilezeš do penzije, če!, te hitro pobere in V tem hipu je hripav zvok sirene oznanil konec malice. Vstajali država spet profitira. Pokončna drža države je oprta na skrivljene so, odmetavali čike, puhali, si z lopatastimi dlanmi otresali prašne hrbtenice množice hlapcev, ki jim s hinavsko spoštljivostjo pravijo 14

15

»državljani«. Razumel je, zakaj so voditelji pol stoletja z odkrito hva-

štemplat!« je rekel ukazovalno in se zazibal v razkoraku, spet se mu ležnostjo vzklikali:

je kolcnilo.

»Naj živi delavski razred!« »Živeli!«

»Tamle je, kar dajte!« je pokazal Luka na množico kartonov, ki so Luka je poškilil proti pisarni, oddelkovodja je telefoniral in si moleli iz predalčkov na zidu, in se zrinil mimo zaprepadenega mo-ogledoval nohte. To ni dajalo vtisa poslovnega pogovora. Verjetno žakarja, ki je motno bolščal vanj s svojimi ribjimi očmi, zabuhel kot kramlja s svojo debelo ženo. Vedeti hoče, kaj je skuhala za kosilo, zastrupljen krap. Ni reagiral. Samo nerazločno je zamomljal: »Kam njemu, sebi in njunim rejenim otrokom. Kar videl jih je, kako zavze-pa grema?«

to žvečijo in se ritmično pozibavajo na debelih, zavaljenih ritnicah.

Luka je odprl zamrežena vrata, jih spet zapahnil in jo mahnil ob Imajo ga radi, kličejo ga atek in žena ga ljubi. Buci-buci.

žičnati ograji. Nikjer ni bilo pritrjene table: delo osvobaja. In vendar Previdno je odprl omaro, vrata niso zacvilila, se hitro preoblekel, se je počutil svobodnega. Debeloriti bog pa mora sedeti v pisarni zbasal noter umazan kombinezon in zaprl za seboj. Zaslišal je kora-z zaprašenimi šipami, pogledovati na prašno uro, čakati na konec ke. Nekdo je stopil v stranišče tam zraven in se glasno poscal; ko je službe, moliti, da se mu ne pojavijo hemoroidi od prekletega sede-otresal kapljice z lulavca, je Luka že korakal – z dvignjeno glavo in nja, misliti na kosilo, žretje, riganje, prdenje, sranje, čakati na knji-tridesetcentimetrsko senco pod nogami – tja proti vratarju. Lahko go nezadovoljnežev, se ob pavzah potiti in daviti s kravato, hoteti že bi izginil skozi luknjo v ograji, kot liter vina, tiho, potuhnjeno, neo-enkrat v penzijo in dočakati smrt. Ljudi je dosti. Prišli bodo drugi.

pazno.

Prah si in v prah se povrneš. Brez pardona. Pametno življenje! Tako Luka se je odločil drugače. Prestaviti kartonasto kartico s šte-vsaj pridejo vsi na vrsto. Na koncu te reciklirajo. Če si lojalen, iz-vilkami nazaj, kamor spada, med odsotne. Ne bo je potisnil v uro tisnejo loj in skuhajo milo. In odstranjevati moraš tujo umazanijo, in označil svojega pobega. Tam bo pustil prazno. Ne bo reklo klak.

morda prah s šipe obratne pisarne. Ure pod stropom nikoli ne čisti-Vratarja ni bilo v akvariju, ko je vzel svoj karton in ga urno spustil v jo. Lahko se zgodi, da bo ob tisti uri že tako umazana, da nihče ne predalček na drugi steni. Tako.

bo vedel, da je prišel čas. Neumno bodo gledali in spraševali: »Kam Naenkrat pa: sranje!

grema?«

Izza vogala pridrsa vratar v razpeti uniformi, s kapo močno na Drugi teden bo šel po delovno knjižico, počakal, da mu vpišejo temenu, zaripel v obraz. Sončenje v službenem času ni dovoljeno, pi-

šest dni delovne dobe. Leta tečejo! Vzel bo knjižico in se poslovil.

tje toleriramo, ampak počnite to skrivaj!

Šel bo iz pisarne, po hodniku, po stopnicah, čez dvorišče mimo vra-

»Hopla,« blekne presenečeno s povešeno ustnico in Luka se tarja, ki ga bo po ribje opazoval skozi steklo, in stopil na cesto. Spet ustavi.

bo na cesti.

»Kam pa grema? Kam pa grema?«

Luka je stopal pod bleščečim soncem opoldneva. Ni se oziral na-

»Midva nikamor,« reče Luka trdo, »jaz grem domov, za vas pa ne zaj proti akvariju.

vem.«

Razpeti suknjič pa je kar stal tam, rahlo sključen, kakor revolve-Iz ust na zariplem obrazu je rignilo. Zadah po cenenem vinu.

raš točno opoldne, in se pripravljal, da bo potegnil. Kolcnilo se mu Pijančki verjetno sploh ne švercajo več skozi ograjo. Enostavno se je, dvignil je steklenico, ki jo je ves čas držal v roki, nastavil odprti-sprehodijo mimo vratarja, vinskega bratca, in mu ob povratku pusti-no v usta, nagnil, napravil pošteno dolg goltajoč požirek . . Sonce je jo steklenico. Majhna pozornost. In vsem se kolca od zadovoljstva.

presvetlilo prazno steklenico in prilepilo na tla motno črno packo.

Vratar je spoznal, da misli mladenič resno. »Kartico morš 16

17

drobna žuželka

Utihni, mUza

2 Kot slutnja drobna žuželka

leze po travni bilki

na mojo roko,

Sonce. Dlan je odrinila slepeče žarke izpred oči in se ustavila na čelu. Ležal sem v travi in gledal v pozno junijsko nebo. Sinjina je mehko žarela nad mano. Tam ko ležim napet

zgoraj je neslišno, kot v pesmi, krožil ptič. »Dvigni se v višavo, perv strelskem jarku

nati prijatelj, da lovčeva krogla ne doseže te ...« sem v mislih mrmral in čakam,

refren in si skušal priklicati vzdušje, ko smo to pesem igrali s prija-da se bodo voditelji,

telji iz skupine. Bili smo kar dobra ekipa. Tisto pomlad smo imeli vendarle, pametno dogovorili

nekaj uspešnih koncertov in začeli smo že gojiti upe. Skrivaj smo in se nam na koncu,

jih negovali, te nežne, opojne bilke sreče. Tako močno smo si želeli, kljub vsemu,

da bi legalizirali srečo, že takrat, … a smo morali še počakati. Kot ne bo treba pobiti.

vedno. Ptič na koncu mojega pogleda je slutil, morda je celo vedel, zakaj ne pride dol.

Drobna žuželka leze,

»Jebemti vojno!« je med psovanjem v travo prisedel kolega. V roki leze po moji roki,

je imel včerajšnjo konzervo in kos kruha. »Še rano na želodcu bom kot da sem že mrtev.

dobil,« je godrnjal in si, kljub vsemu, z bajonetom mazal pašteto na In sploh je ne zanima,

odtrgan krajec drobljivega kruha.

če so se oni že odločili –

Klicali smo ga Zeliščar in resnično je vedel veliko o tistih rastli-njej je vseeno,

nicah.

čez mrtve je še lažje lesti

»Ja,« sem se zdramil iz zamišljenosti in dvignil pogled nazaj v in nikoli se jim ni treba

nebo, kot da bi tam lahko našel primeren odgovor. A na nebu lahko opravičiti

odgovore le iščeš, iščeš in se izgubiš na obzorju. Nebo je blodnjak, za napačen korak!

past za sanjače.

»Vseeno je bolje tako, kot pa vstopna in izstopna rana na obeh straneh telesa, s prepihom vmes,« sem duhovičil.

»Mrš!« je siknil. Moja svinčena šala mu ni ugajala. Zamišljen, skoraj zaskrbljen, si je ogledoval ostro nasekan rob konzerve in molčal. Rana. Nato je počasi pogoltnil grižljaj, da je zdrsel po goltancu mimo adamovega jabolka, ki se je dvignilo in se spet spu-

(Dravograd, junij 1991)

stilo. S tistim čudnim leskom v očeh se je zazrl v svoje misli in odsotno, kot da govori v snu, spregovoril:

18

19

»In ravno zdaj, ko sem se hotel ustaliti, imeti družino . .« Pomolčal ne bom razlagal.

je in nadaljeval: »Če bi bila ta pizdarija lani, bi mi bilo vseeno.«

Imel je tako globok, človeški razlog za žalost in obup, da sem ob Pogoltnil je slino: »Zdaj pa, ko imam fajn punco . .«

svojih egoističnih ambicijah in samosvojih željah ostal brez pravice Zvenelo je kot spoved.

do otožnosti. In samo zato, da bi pregnal morečo tišino, sem začel Obrnil je obraz k meni, kot bi se šele zdaj zavedel, da mi razkriva govoriti, govoriti stavek, za katerega sem prepričan, da je predsta-tisto najdragocenejše, in tiho dodal: »Zdaj pa tole.« Glas mu je rahlo vljal samo zvočno kuliso in ni vseboval ne misli in ne pomena.

zadrhtel, a se je obvladal: »Vse se lahko v trenutku poruši in nas po-

»Veš, vedno se stvari nekako uredijo, stečejo kar same od sebe . .

koplje pod seboj!« je rekel trdo, skoraj surovo, da bi prikril nežna ču-in potem se ozreš in si rečeš . .«

stva. Vrgel je bajonet v travo. Zapičil se je.

Pa je zvenelo tako fatalistično, da sem raje utihnil. Ne, tega res Potem se je prevalil na bok, se naslonil na komolec in me pogle-nisem hotel. Želel sem le prepoditi molk in vliti prijatelju malo opti-dal izpod visokega čela, ki se je zaskrbljeno gubalo. Koža je v obupu mizma. Ampak jaz, s polnimi žepi pesimizma, s ciničnim pogledom vzvalovila. Postalo mi je neprijetno. Odtrgal sem travno bilko in jo na situacijo, nihilist . . Ne, jaz nisem mogel nikomur dvigniti morale začel žvečiti. Moral sem nekaj početi. Karkoli, samo da zabrišem niti za ped. In obležati je morala, morala, tam na krtini. Sam pa sem znake zadrege in vznemirjenja. Žvečil sem travno stebelce, sesal iz stal gol sredi dejstev in nobenega figovega opravičila ni bilo, da bi njega sok in molčal.

zakril strašni sram.

Tudi mene je ta vojna ogrožala, me spravljala v bes in tiščala v Takrat pa . . Alarm!

obup, vendar . .

In ravno, ko sem mu hotel nadrobiti, kako se noben pasulj ne poje Nisem mu mogel potožiti, da me jezi, ker zdaj ne morem početi tako vroč, kot se skuha, tudi srbski ne, so se oglasile sirene in me uti-ničesar, kar me veseli, niti tega, kar me obremenjuje. Ne morem se šale. Usta so ostala odprta.

pripravljati: na sprejemne izpite, ki jih morda ne bom nikoli opravil, Ostri zvoki so v hipu razsekali vse misli. Nekdo je z nahrbtnikom ne morem se učiti, zdaj, niti doma, v tej napeti atmosferi. Kako naj v eni in brzostrelko v drugi roki prikrilil izza vogala hiše ter kričal: povem, da sem slabe volje, ker ne morem ustvarjati, pisati . . In zve-

»Avioni, avioni!«

čer, samo zase, igrati kitare . . Blues, otožni blues. V molu.

Med hlastnim grabljenjem za opremo se je Zeliščarjeva konzerva Lahko sem samo sam pri sebi rjovel: »Utihni, muza, zdaj je voj-

– cang, cang, cang – zakotrljala po dvorišču. »Gremo gor, v gozd!«

na!«

sem zaklical in se s polnim naročjem vojaške šare, niti kape si nisem Čeprav sem imel poln žep pesimizma, sem si privoščil utegnil povezniti na glavo, pognal navkreber. Za nami je iz doline hudomušno misel, češ Byron je bil optimist in ga zato vlačim s seboj prodiral rezki zvok in nas priganjal. Med žvenketanjem in sopiha-v te absurdne situacije. Žepni format. Tudi on bo imel luknjo, če me njem smo planili v hladno zavetje prvih smrek. Tu smo, v gozdu. V

zadenejo, skozi žep, v srce.

njegovem objemu se počutiš varnega. Gozd je prijatelj, zaveznik; za-Ozrl sem se k prijatelju, ki je s konico škornja dregal v krtino, vetje komurkoli . .

tako zatopljen v svoje početje, kot bi bilo to najpomembnejše opra-Po nekaj metrih sva se zadihana in upehana ustavila ob mogoč-

vilo na svetu.

nem deblu, v kotanji s praprotjo.

Ni opazil mojega krčevitega molka. A nekako sem čutil, da mo-

»Huuh,« sem se spustil na kolena in stresel iz naročja nahrbtnik, ram nadaljevati pogovor. Tišina je zijala kot prepad, ki se s časom kapo, torbico s strelivom, puško in plinsko masko. On je stresel še širi. Izpljunil sem prežvečeno travno bilko in se odločil, ne, nič mu kruhove drobtine. Maska, to bi potreboval slepi pešak, pesnikov pri-20

21

jatelj, takrat v strelskih rovih, in mu morda ne bi bilo treba umreti.

opozorilo na zračno nevarnost. Pasji sin – Byronov prijatelj – na so-In Apollinaire bi lahko napisal prijetno pesem, brez rane na glavi.

sednjem dvorišču pa je otožno cvilil.

Ne, pesnik ne spada v vojno.

»Lažni alarm?« je ugibal Zeliščar.

Poslati poeta, umetnika, ubijat, to je tako absurdno, kot posku-

»Ne vem.«

šati z mikroskopom zdrobiti kamenje v droben, mikroskopski prah.

Toda napetost je z vsakim vdihom vdirala skozi nosnice, prodira-Dragocen in občutljiv instrument bo v trenutku uničen, kamen pa la v pljuča in prsi napolnjevala s tesnobo.

bo ostal cel in še dolgo nedotaknjen v svoji trdoti.

Takrat pa, krak, poči veja in zašumi v bližnjem grmu. Kot izstre-Iz doline je prodiral zvok siren, pasji lajež in kričanje. Kričanje ljen, v loku poletim proti smreki. Na obrazu začutim grobo lubje, pu-ali povelja, ne vem, v meni je vsak glas odmeval kot krik. V grmov-

škino kopito stisnem k licu. Prijatelj se sunkovito požene v kotanjo, ju levo in desno je lomastilo, šumelo, se premikalo in preklinjalo ter orožje uperi v grm in . . Čakava.

počasi rinilo globlje v gozd. Prijatelj je sedel med listi praproti, s hrb-

»Saj ne morejo biti oni,« se prepričujem in napeto strmim prek tom naslonjen na deblo, in gledal v krošnje. Skozi listje in veje so se cevi v smeri šuma. Prst na sprožilcu zatrepeta, na mehki blazinici prebijali žarki in kot cekini padali na tla. Idilična zelena svetloba.

začutim hlad kovine.

Res neroden čas za romantiko, letala bodo vsak čas tu.

»Je njena kosa enako mrzla?« zaseka ostra misel skozi možgane, Sedel sem na rob kotanje in začel po vrsti obešati nase kose opre-kot zadnji zamah koščene starke. Vidim jo, smrt, kako hladnokrvno me. Obstaja nek vrstni red, razporeditev, tako da te vse čim manj opravlja svoj posel. Gospodar je, ima avtoriteto; mi pa smo le njeni ovira pri gibanju, dihanju . . Dihal sem sunkovito in v grlu sem čutil vajenci, prestrašeni, ubogljivi in poslušni. In zdaj je poslala nekoga z utripanje srca. S čela mi je padla potna kaplja, ko sem s tal pobiral nalogo, da se dokažemo, da ubijemo; in postanemo njeni pomočniki.

dolgo staro puško, ki bi je bil vesel kvečjemu kak navdušen partizan Po roki mi leze žuželka, muha, kot da sem že mrtev. Ne upam si pred pol stoletja. Muzejski eksponat, ki ne razsipava optimizma ne je odgnati, ne upam je niti pogledati; vem, da je tam, in vem, da nek-na eno in ne na drugo stran – od rje načete – cevi. Obupen občutek, do prihaja.

takole čepeti, s starim pihalnikom, trideset let staro municijo, z vo-Veje se razmaknejo.

jaškim znanjem nedeljskega vojaka, brez kančka borbenosti, skoraj

»Ah, tu sta,« prišumi in prisopiha skozi zeleno zaveso Tone in se v prvi bojni črti, medtem ko korajžni drekači v zaledju v novih uni-pošali: »Ali imata mogoče še kaj prostora?!« Te besede je izrekel do-formah, do zob oboroženi – po gostilnah zapijajo dnevnice. Potem volj glasno, da ni slišal najinih izdihov olajšanja. Cev sem povesil ta-zapojejo, z neubranimi glasovi, še kakšno borbeno. »Allons enfants koj, ko sem ga zagledal, in odgnal žuželko, ki se je plazila po meni, de la patrie!« Naprej, otroci domovine! Na koncu pa, če se bo vse neslišno, kot strah.

lepo končalo, bomo vsi dobili zanikrna plehnata odlikovanja in na Razveselil sem se ga, Toneta. Vlival je pogum, kar tako, brez be-račun mrtvih bo kak arhitekt triumfiral s kakšnim jako čudnim sposed. Bil je starejši od naju, moški v zrelih letih, s službo, z družino, z menikom.

obveznostmi. Bil je tudi muzikant. Igral je v znanem narodno-zabav-Ne, hvala. Ostanem raje »enfant terrible«, grozovit otrok. »Allons!«

nem ansamblu, katerega ime je, takole za šalo, prevajal v angleščino,

»Umazana igra je to, prijatelj,« sem šepnil Zeliščarju, ki je v kadar je govoril o tem, kako se je te »goveje muzike« že do sitega na-naročju pestoval avtomat za ubijanje. Morilska avtomatika.

jedel. »Kljub letom sem rocker,« mi je rekel nekoč med maratonskim Spodaj je plastični tranzistor, ki ga je nekdo v naglici pozabil, pogovorom o glasbi. Name je naredil poseben vtis. Zdaj je priznal, vključenega, na okenski polici zlovešče hreščal in trmasto ponavljal da se boji, a mu nisem verjel. Zame je bil rocker, kitarist in prijatelj 22

23

in nisem si hotel priznati, da sem opazil, kako resnobna so njegova ni. Nori ples se je začel. Tako hrupno ni bilo niti na koncertu

– prej vedno nasmejana – usta. Povedal je, da je zadnje dni skadil tri-Motörheadov, ko so nažigali svoj hit Killed by Death.

krat več cigaret kot običajno. Bil je zaskrbljen. A še vedno je bil pri-Tole je bilo zares ubijalsko.

jeten sogovornik, govoril je s prijetnim, umirjenim glasom. V tistem Vsula se je svinčena ploha, mi pa vsi brez dežnikov . . Piu, piu, trenutku, ravno, ko smo se skoraj sproščeno pogovarjali, sta, kot po-piu! so prifrčale krogle skozi listje na vejah. Ta film je postajal more-letna nevihta, prihrumela dva vojaška aviona. Hrup je naraščal, na-

če napet, vse bolj dokumentaren in prav nič umetniški.

raščalo je vznemirjenje. Tone je rekel glasno:

»Saj to je noro, a se res ne morejo zmenit?!« sem ponavljal in tiščal

»Včeraj so vrgli bombe,« in v glas se mu je vtihotapila grenkoba, glavo v listje.

»za dlako so zgrešili most.« Poteze na obrazu so postajale kamnite,

»Je homo sapiens resnično izumrl?«

brada in brki okrog stisnjenih ustnic so veneli. Strah ima nešteto

»Hej, stojte! Kaj pa razum?«

obrazov. »Mostovi med nami so že dolgo porušeni,« sem suho Piu, piu, piu, je zaoralo v odgovor in takoj sem nehal postavljati odvrnil. Prvo letalo je, oglušujoče, po dolgem razparalo dolino.

bedasta retorična vprašanja. Obraz je rinil skozi listje. Na koži sem Vrgli smo se na tla. Kot bi mignil, je preletelo dolino in se vzpelo v začutil hladno, lepljivo gozdno zemljo. Tudi zavohal sem jo, to črno nebo. »Saj so nori, a hočejo vse razbit!?« sem skoraj kričal. Nekje v rodovitno snov. Prešinilo me je: »Zrna, ki zdaj padajo nate, so jalo-podzavesti sem hotel preglasiti ves ta morilski ropot. Hrup reakcij-va in ne bodo rodila drugega kot smrt.« Zemlja je imela tako domač skih motorjev pa se nam je režal izpod neba, med sadističnim kroho-okus. Tisti kiselkast okus, ki sem ga poznal. Kako bi mogel pozabi-tom trgal tišino, cefral živce in nas tolkel po ušesih, kot smrkavce. Iz ti, to je bil okus otroških dni. Prepoznal sem vonj zgodnje mladosti, mesta se je razlegla glasna eksplozija.

ko smo se potepali po gozdovih in se igrali. Vsak večer smo se vrnili

»Gremo raje globlje v gozd!« je med prerivanjem skozi veje domov prepozno. Mamo je vedno tako zelo skrbelo. One so vedno zaklical Tone in izginil v grmovju.

zaskrbljene, matere. Mi, paglavci, pa smo zamujali, ko smo se, beda-

»Nikamor ne grem!«

ki, po cele dneve igrali vojake, se streljali z lesenimi puškami in se šli

»Daj, greva,« sem spodbujal prijatelja.

bitke. Najbolj imenitni so imeli kupljene kovinske puške, ki so bile

»Ne, ne grem,« je z glavo med rameni trmoglavil Zeliščar.

videti kot prave, le ubijati se ni dalo z njimi. Niti ptic, še sreča.

»Pridi!« sem mu zatulil čez rame in se zagnal za Tonetom. Dirjal Spomnim se, da mi je stric ročno izdelal kopijo lovske dvocevke.

sem kakor norec: skozi veje, ki so tolkle po obrazu, čez kamenje, Stric Andrej je imel zlate roke. »Vojaške puške,« je rekel odločno, »ne ki se je kotalilo in izmikalo grobim udarcem vojaških škornjev, čez bom delal!« On je že vedel zakaj.

korenine in čez listje, kjer mi je spodrsnilo. Opraskan sem obležal S prsti sem počasi obrisal zemljo z ustnic in konice jezika. Nisem v jarku, povaljan v listju, kot jež. Znoj mi je tekel po sencih, v glavi je izpljunil, mladostnih spominov vendar ne moreš izpljuniti kot če-mi je razbijalo srce, odmevalo tuljenje psov, bobnenje aeroplanov in šnjevo koščico . .

zagrmelo je streljanje. Ampak s čim? S pištolo? S sladoledom vrtati Nekako sem se znebil teh metafizičnih koščic in se vrnil, dezer-v beton je verjetno bolj učinkovit posel. Podžgan z besom nemoči je ter, s svojega bega v preteklost; nazaj, v neizogibni tukaj in sedaj. V

nekomu prekipel adrenalin. Vsi smo bili polni škodljivih kemikalij.

roki puška, prava, prav nič imenitna. Kaliber sedem celih devet mi-Mi in oni. Njihovi voditelji so bili, od naših, še bolj polni škodljivih limetra. Lahko bi naredi prav grde luknje v stvari, v ljudi. Ljudem se idej. Kurt pravi, da sta ti dve prvini »jin in jang norosti.«

reče, kadar so v vojni na nasprotni strani: »sovražnikovi živi cilji.« In In res. Plaz se je utrgal. Zapokalo in zabobnelo je z obeh stra-z majhno jezikovno sleparijo se človek spremeni v tarčo, v predmet, 24

25

v stvar. A vest je nemogoče prelisičiti s tako ceneno zvijačo. Dali so množici. Pa je le prišel.

mi v roke to reč, vse naokrog poka . . Je to edini izhod?

Zeliščar, ki se je vrnil malo pred njim, še ni utegnil vprašati, kje Mama, oprosti, tudi danes bom zamudil, zamudil marsikaj.

je. Še bolj mrk kot prej je Tone stopil k nama. Najprej je pomolčal, Začele so padati granate. Fiiu, blizu. Fiiiiu, bliže . .

naju premeril z očitajočim pogledom in vprašal: »Kje sta bila?« Malo

»Prekleto, prekleto,« sem panično ponavljal, »treba bo stran!« V

tiše je dodal: »Iskal sem vaju.«

hribu, malo nižje je improvizirano skladišče razstreliva, in če zade-Povedal je, da je granata padla ravno tja, kjer smo se razšli, na rob nejo tja, pa čeprav po kakem bedastem naključju, lahko samo še sko-gozda, in da je drobec ranil našega tovariša. »Bal sem se, da je tudi čim v zrak in se razpršim po okolici. Dolžnost je velevala: »Ostani!«

vaju zadelo,« je rekel in naši pogledi so se srečali na tleh, v prahu.

Dolžnost do koga? Do rumenkaste snovi tam doli v lesenih zabojih,

»Točno tja je padlo,« je ponovil . .

ki samo čaka na kemični razlog, da se v hipu vžge, spremeni agre-Tiho sem siknil: »O, pizda!« in si šel z roko preko glave. S prsti gatno stanje in z velikim pokom naredi krasno razdejanje. To lahko sem razkopal potne lase, kot bi se hotel prepričati, če je še tam, gla-stori, ta snov, tudi brez mene. Še bolje. Ne, to ni strah pred letenjem.

va. Bila je na svojem mestu, cela, hvala bogu. Komu hvala?! Ne, bog To je čisto navaden instinkt. Preživetje. Gon po samoohranitvi. In še z mezincem ne bi mignil za naše uboge riti. Njemu zadostuje, da čisto razločno mi je govoril: »Stran, takoj stran!« Je to patriotizem, je. Nas bi lahko tista kovinska stvar razdruzgnila v pašteto, pa ne bi da ostanem in se junaško razpočim?

dal niti znamenja, da obstaja, kaj šele, da mu je žal.

Ali ni dovolj, da sem zadnjič postavljal mine, ki so hinavsko pre-Prijatelj se je prijel za usta in se izmuznil za vogal. Pozneje je re-

žale na vsako napako mojih potnih prstov, da bi se mi lahko s privo-kel samo, kot nekakšno opravičilo:

ščljivim, gromoglasnim krohotom razpočile v glavo?!

»Prekleta pašteta.«

Hitro se izgovorim na Kandinskega: »Patriotizem je negativno ču-Večerjal ni nihče, vsak je žvečil le svoje misli, molče, sam pri sebi.

stvo, le še ena omejenost več!« pustim herojstva za bolj primeren čas Vladala je mistična zamišljenost.

in jo pobrišem. Če me kdo vpraša, sem se taktično umaknil. Včasih Čakal sem navdih, inspiracijo .. Toda nič. Nič. Tišina. Tudi muze resnica tako žaljivo nesramno razgalja dogodke, da jo moramo za-so molčale.

kriti z uradno verzijo res-nič-nos-ti. Res ničeva resničnost.

Počasi je masovna norost ponehala. Streljanje je utihnilo, oklepna vozila so se ustavila in modro bliskanje luči reševalnih avtomobilov se je oddaljilo v mraku. Kričanje in povelja, vse je zamrlo v spokoj-nost večera. Zavladalo je zatišje.

Poveljniki so se, menda, spet dogovarjali o dokončnem premirju.

Med samogovorom: »Dajte se že enkrat zmenit, meni je vsega dost, jaz grem domov . .!« sem se vrnil k hiši.

Tovariši so kapljali iz gozda, kot žalostne solze na dvoriščni prah.

Zbit sem se sesedel in obsedel na nahrbtniku.

Toneta še ni bilo.

»Le kod hodi?« me je grizlo. Z zobmi sem stiskal spodnjo ustnico, vdihnil . . in med dolgim izdihom, s pogledom iskal njegov obraz v 26

27

zarečeni kruh

obnovljene obljUbe

3 Suh kruh žvečim,

stari zarečeni kruh.

Že zdavnaj se mi je posušil,

Pred zadnjim množičnim ljudskim zapravljanjem denar-ja, to je volitvami, je bilo še posebej zabavno. Na raznih soočenjih, javnih nastopih in predstavitvah so stranke izgubil okus in arome sled.

in njihovi predstavniki tekmovali med seboj, kdo bo bolje in v kraj-Zob časa mu je že odkrušil

šem času briljantneje rešil dosedanje ter prihodnje probleme. Kviz

– med nebom in jezikom –

si je v raznih oblikah ogledalo hvaležno mnogoštevilno občinstvo.

drobtine pozabljenih besed.

Tako kot so nekoč v imenu ljudstva gradili socializem, so se politiki tudi sedaj čutili dolžne in poklicane, da nam izpolnijo skrite sanje, Zdrobljena skorja

za katere sploh nismo vedeli, da smo jih kdaj sanjali. Za priboljšek zahrešči v sredico,

pa so palico s korenčkom, na kateri je z okornimi črkami pisalo »de-krhke obljube dane sebi

mokracija«, usmerili v Evropo in nato še kam drugam. Aktivnosti v se zažrejo v spomin.

soju žarometov so se vrstile, besede so se medile, piskrček za med in mleko pa je pristavil tudi lokalni strokovnjak za stike z javnostmi, Suha usta

kakor se je skromno predstavljal osebam, za katere je menil, da so stisnjenih zob

pomembne, in tudi pred ljudmi, v zvezi s katerimi je mislil, da je po-premlevajo

membnejši on sam, se je postavil z enakim nazivom. Ampak v tem resnico iz drobtin.

primeru je to za spoznanje bolj odločno poudaril. Izraz javnosti – za vsak primer v množini – naredi boljši vtis na javnost.

»Pozni ste, gospod,« urednik lokalnega časopisa je dvignil pogled z vizitke in še enkrat ošvrknil napisano: Ferdinand A. Kumar, direktor, agencija za stike .. in podkrepil svoje besede: »Redakcija je tako rekoč zaključena.« Nič kaj vesel ni bil možakarja pred vrati: z zlato iglo v kravati, mobilnim telefonom za pasom in avtomobilskimi ključi v roki, bingljajoč z obeskom bavarskega porekla.

»Veliko dela imamo, saj veste, zdaj bi naenkrat vsi oglaševali,« je z natrenirano prepričljivostjo hitel pojasnjevati moški iz agencije, »sicer pa je tu posla za vse!« Besedo posel je pomenljivo upočasnil in s premišljeno dobro voljo najavil: »Stranke bodo plačale.« »To je zdaj glavni biznis,« je nadaljeval v optimističnem tonu, povzetem bržko-ne po katerem izmed kvizov. Urednik, ki je zadevo poznal iz življe-28

29

nja, ker so mu še od prejšnjih volitev dolgovali plačilo za reklamna

»Z vami je lepo sodelovati,« je uredniku polaskal navdušeni go-sporočila s sloganom Beseda velja, pa je ostajalo še vedno le pri bese-spod Ferdinand A. Kumar, direktor agencije, in ponudil roko, ven-dah, je manj navdušen vprašal: »In kaj bi želeli objaviti?«

dar jo je prehitelo vprašanje.

»Popoldan vam posredujem naročilnico za tri reklamna sporočila

»Pokončne ali ležeče?«

najpomembnejših parlamentarnih strank.«

»Prosim?«

»Čujte, popoldan je prepozno, časopis mora jutri v tiskarno,

»Reklame.«

pojutrišnjem izidemo,« se je vznejevoljil možak v redakciji in

»Pokončne, ležeče,« je ponovil gospod Ferdinand in se odločil, pomislil: spet nekdo, ki ne zna planirati in ne vidi dlje od svojega

»vseeno je!«

nosu. »Kaj gre v časopis, moram vedeti zdaj, ne morem kar tako . .«

»Črno-belo ali barvno?« je bil neizprosen časnikar.

»Prihranite prostor, trikrat po polovičko,« se ni dal zmesti

»Barvno, barvno, z logotipom!« je poudaril gospod Ferdinand in oglaševalec.

se sproščeno naslonil nazaj, kakor da je zdaj vse opravil, samo še Časopis pač živi od reklam in uredniki to dobro vedo. Pa tudi vstane in gre.

drugi vedo, kar vedo uredniki, na primer javnost ali pa tisti, ki imajo

»Imate material s seboj?«

z njo stike: »Ta tri reklamna sporočila mi spravite noter.«

Gospod Ferdinand se je zdrznil, si ponovno nadel poslovni na-

»No, bom preveril, če bo šlo, glede na obseg . .« se je začela smešek in začudeno vprašal: »Material?«

situacija predvidljivo mehčati.

»Tekste, vsebino oglasov,« je rahlo nestrpno razložil urednik, »mi

»Če pa ne gre, pa dodajte eno stran!« je vztrajni gospod iz agencije si ne moremo kar izmisliti vaše reklame, a ne.«

brž potegnil politično rešitev in se zmagoslavno nasmehnil.

»Gotovo, gotovo, imate prav, seveda.« Zasrbelo ga je na zatilju.

Urednik ga je nejeverno pogledal in pri sebi nekaj zagodrnjal.

»Tehnični potrebuje tudi nekaj časa, da te oglase pripravi.«

»Pa ja, dodajte stran, pa je!« je vidno ponosen negoval svojo Urednik je dvignil telefonsko slušalko in se za spoznanje obrnil izvirno idejo. »Dve polovički natisnete sem, eno pa stisnete dru-stran, pritisnil je tipko na aparatu, interno. Zdravo. Tri reklame še gam!« kimal je z glavo, češ to pa ja ni nobena kunšt, jebenti.

imam. Ja. Polovice. Mhm. Kolor. Ne. Predvidi prostor. Dobro. Ja.

Za naveličanimi uredniškimi očmi, ki so videle že marsikaj, pa se Gospod Ferdinand se je medtem popraskal in pogledal urednika, je odvijala mala drama. Naj pojasni ničkolikokrat pojasnjeno, naj to medtem ko je le-ta spustil slušalko: »To bi rabili kdaj?«

pove strokovno, pikro, obrne na šalo ali . . En drek mu bom razlagal

»Zdaj.« – »Zdaj?!«

to preproščino! Naj gre na stran in si obriše rit z listom, ki ima eno

»No, pravzaprav bi bilo že včeraj prepozno,« se je iz natančnega samo stran.

upoštevanja terminov pošalil urednik, razširil roke v nemoči, se Urednik je vdihnil in ponudil: »Ali pa, če povečamo obseg za malo spozabil in se zasmilil samemu sebi. Le zakaj je končni rok pri stran in pol.«

Angloameričanih poimenovan dead-line? Skrajni rok – smrt za ure-

»Seveda, krasno, saj sem vam rekel.«

dnika in pika, pardon črta.

Navdušenje je naenkrat umolknilo. »Pa to ne bo dražje?«

Pogledal je sogovornika in se zresnil: »Čim prej. Če želite, da bo

»Ne, cena ostane ista,« je velikodušno odvrnil hudomušnež ter objavljeno, kar . .«

opazil, da je naročnik navdušen nad ponujenim nesmislom. »Ali pa

»Mora biti v tej številki časopisa, ker izide tik pred volitvami,« ga bomo glede prostora morda našli drugo rešitev.« Izvedljivo, bi moral je presekal, »naše stranke tako planirajo.«

še dodati, a je raje užival v svoji domislici.

Če bi vsaj malo načrtovali, je prešinilo urednika, bi bilo 30

31

to narejeno pravočasno, ne pa da zadnji trenutek posluša to

»Poglej, ti teksti so za pretipkat! Oslarija!« se je dušil urednikov sprenevedavo moledovanje.

tehnični kolega. »Natipkano na računalniku so sprintali in prinesli k Oglaševalski izvedenec je zatrdil, da je zastavil svoj ugled in da nam na papirju namesto na disketi, da lahko zdaj ponovno kljuvamo mora biti ta zgodba zaključena v obojestransko korist, da je tako re-po tipkovnici. A še vedno mislijo, da je reža na ohišju šparovček ali koč javni blagor, če že ne nacionalni interes. Kolikor je imel poveda-poštni nabiralnik?! Tem bi bilo treba računalnike odvzeti z dekre-ti, je izdatno podkrepil z obveznimi skratka, cirka, dejansko, rekel bi tom! Saj ne rečem, da bi moral vsak imeti elektronsko pošto . . am-

še in rad bi poudaril ter absolutno. Res, kakor je povedal, možak je pak take neumnosti!« Iz dneva v dan. Urednik je skomignil, češ kaj imel obilo dela; v glavnem z govorjenjem.

pa jaz morem.

Zazvonil je telefon. Urednik se je motečega zvoka tokrat skoraj Tehnični je izbruhal svoj žolč in potegnil iz kupa listov manjši po-razveselil. Prosim . . Ne. Ne. Nimam še. Ja. Ne. Mhm. Saj sem ti re-tiskan list, izrezan iz časopisa.

kel. Mhmmm. Ne, ne. V redu, ja. Velja. Dobro. Te pokličem.

»Tole, prijatelj, je pa pika na i.« Urednik se je narahlo naslonil Počasi ga je zajel nov pljusk besed, in ker ga ni poslušal, se mu je nazaj in v duhu izreka – za dežjem posije sonce – potrpežljivo vedril zazdel gospod iz oglaševalske agencije kakor velika riba, ki spušča v svojem naslanjaču. Kolega pa je na mizi zravnal papir, ki ga je mehurčke pod strop njegovega steklenega akvarija. In ko je gospod držal in ogorčeno nadaljeval: »Poglej, štiri leta stare obljube bodo Ferdinand A. Kumar odbingljal z obeskom, si je zaželel, da bi ga ne-ponovili. Isti človek, iste besede!« Srepo je pogledal urednika in kje na odprtem zasačil kak starec, morda bivši boksar, in ga ujel v siknil: »In mi bomo tole tiskali.«

precep.

Izzvani je z zanimanjem potegnil glavo iz fotelja in se sklonil nad Skoraj natanko kakor so bili dogovorjeni oziroma: »Z debelo tri-mizo. Pogledal kolega in uprl pogled nazaj v sramotni dokaz politič-

urno zamudo,« kakor je bil natančnejši urednik, se je cenjeni gospod ne puhlosti. »Da ni pomota?« je bil skeptičen.

ponovno pojavil v redakciji. Prinesel je tudi potrebni material za re-

»Dej, ne serji ga! To je njihova vizitka! Po moje tile še ene nagra-klamna sporočila, skoraj v celoti. Zaradi spleta okoliščin so manjka-dne križanke v Cicibanu ne bi rešili!«

li le logotip ene izmed strank in nekaj nagovorov kandidatov, besedi-

»Nimamo časa ugibat,« je začel umirjati situacijo glavni urednik, la, ki jih je prinesel, pa naj ne bi bila dokončna, ker se v štabu stran-

»poklical bom naročnika in preveril.«

ke še niso uskladili . . Predvsem pa so imeli težave z izpolnjevanjem

»Pa vprašaj, če nam lahko prinesejo računalniški monitor, da terminskega plana. No, morda pa niso vedeli, da bodo drug teden bomo prekopirali tekste . .« je med rahljanjem in zlaganjem papirja volitve, je prešinilo urednika, vendar je modro molčal.

pripomnil v prepolno mapo.

Nekaj minut po odhodu oglaševalca je k uredniku v pisarno vsto-Pri vratih se je obrnil: »Ali naj opremim reklamno sporočilo z da-pil, kaj vstopil, vdrl, tehnični urednik. »Kter kreten je prinesu to so-tumom prvega natisa?«

lato?« brez pozdrava treščil ponošeno mapo na zloščeno urednikovo

»Ne nori!«

mizo, da so se pomečkani listi različnih barv in formatov speljali z

»Resno, to bi bilo najbolj pošteno. Prava informacija.« Misel mu nje, kakor da bi se razlili. »Ej, ta folk je vedno bolj butast! Pa poglej je silila na jezik: »Izberite kandidata stranke, ki že štiri leta ni storila to sranje!«

nič, zdaj pa vam ponovno obljublja že obljubljeno.« Zmajal je z glavo: Urednik je nagubal med obrvmi vprašaj in počakal na glavno mi-

»To je perverzno!« In prhnil: »In med takimi bomo izbirali.«

sel, ki je običajno sledila. Sodelavca je poznal že kar nekaj let in s Urednik je pripomnil: »Politika je . .« in dvoglasno sta z ustrezno formalnostmi si nista grenila časnikarskega kruha.

besedo zaključila misel.

32

33

Procesija

vRnitev izgUbljenega sina

4 Videl sem

prihajati:

slepe iz galerij,

Na cerkvenem dvorišču so se gnetli pražnje oblečeni farani. Blejanje množice je v pomladni veter vnašalo nekaj vznemirljivega pričakovanja. Napočil je dan, ko gluhe iz koncertnih dvoran,

bodo medse sprejeli zamudnike, zakramenti po hitrem postopku.

nepismene iz šol,

Birma in obhajilo za telebane. V množici čakajočih mladeničev in krivične s sodišč,

mladenk ter družinskih članov je stal tudi on.

neozdravljene iz bolnišnic

»Ne morem se znebiti vtisa, da gre le za cirkus,« je ponergal svoji in trdosrčne iz cerkva.

spremljevalki in se uzrl po ljudeh.

»Nehaj.«

Gledal

»Poglej kakšna …« Prekinila ga je, preden bi uspel reči kaj sočne-in videl sem,

ga, kot je imel navado.

kako bomo odšli:

»O tem sva se že pogovarjala in prosim, da zdaj nehaš.« Ni slepi, gluhi,

zvenelo kot prošnja, ampak kot zapoved. To je bila danes prva za-nepismeni, krivični,

poved. In ni se mu ljubilo prerekati, pa tudi prostor in čas nista bila neozdravljivo trdosrčni.

najbolj prava za sproščeno kreganje.

»Res smo zanimivi,« je nadaljeval, »poglej, kako dolgočasne Kamen

uniforme.« Vedel je, da ji bo vzbudil zanimanje. Z očmi je sledila se ne bo odvalil

njegovemu pogledu.

ne od srca

»Vsi ti ceneni reklci so iz Madžarske. A vidiš, da so vsi vijoličasti, in ne izpred vhoda

ko da sva v Lentiju?«

v kamniti grob.

»Ne norčuj se, pa res ni treba, da so vsi v Murinih oblekah za sto jurjev.«

»Res ne.« Presenečena nad njegovim spravljivim tonom ga je prijela za nadlaket, se privila k njemu in mu tiho rekla nekaj besed.

Zdaj, ko sta bila zopet oba na svoji strani, ji je šepnil v uho nekaj žgečkljivega, da se je narejeno zgražala.



***

34

35

Svetišče je bilo svečano okrašeno zunaj in znotraj. Ob gotskih v račun, da je tako vztrajna, ko ji je vendar že vse povedal in sta vso oknih so bili speljani venčki, spleteni iz majskega cvetja, pred baroč-

stvar že temeljito premlela, on racionalno, ona čustveno; zaključka nim oltarjem so bili razporejeni šopki rezanih rož, s transparenta pa nobenega.

je prisotne pozdravljalo besedilo v Slomškovi slovenščini in barvni Saj, njej bi to veliko pomenilo, njemu pa ne toliko, še ena ceremo-logotip svetega leta. Nasičen zrak je še zgostilo kadilo, ki je polnilo nija in gnjavaža več.

nosnice. Luč, ki je visela s stropa, je bila večno priključena na elek-Nikakor pa ga ni pomirilo, da ima v bistvu prav, ko je razložil triko. Zdelo se mu je, da je vsega preveč.

sebi in njej, da je v kočljivem položaju in da je moralna dilema v re-Potem se je začelo.

snici velika. Če bi pristopil s figo v žepu in z lažjo, češ, saj sem prePo tistem, ko so nekajkrat vstali in sedli, so mu misli odblodile pričan v vse, kar pravite, bi se slabo počutil pred samim seboj, če pa naokrog po prostoru. Med berilom se je zalotil, da ne posluša zgod-izrazi svoje stališče in prepričanje, pa ga kljub vsemu sprejmejo, bo be, ki je bila namenjena njemu in ostalim zamudnikom, ki so pre-postavljena pod vprašaj institucija: njena doslednost in pokončnost.

jemali zakramente pet, deset ali petnajst let pozneje. Premleval je Če pa je res vseeno, potem pa mu ni treba zganjati cirkusa z vsemi pogovor izpred nekaj tednov, ko sta se s punco prvič resno sporekla.

temi zadevami, kajti če lahko pogledajo skozi prste pri zakramentih,

»Tebi je tako vseeno glede tega,« mu je odvrnila, ko se je namrdnil zakaj ne bi raje olajšali položaja sebi in njemu ter mu pogledali skozi nad možnostjo, da se priključi občestvu. Pogovor je postajal kliše: prste pri opravljanju cerkvene poroke. Če nisi dosleden, je res prava ona se je pogovarjala z njim, on je molčal.

figa, kje v verigi zakramentov stojiš tam s figo v žepu. Vsekakor je te

»Meni to veliko pomeni …« ga je prepričevala.

svoje misli spremenil v obzirne besede, preden jih je izustil, a rezul-

»Ne vem … ampak meni se zdi, da je zdaj to nekakšna moda,« je tat je bil jalov. Na koncu se je odločil, da bo popustil in naredil lju-po premisleku odvrnil in umolknil.

dem veselje. Tako grozno pa res ne more biti, si je mislil in rekel, pa

»Kako lahko rečeš kaj takega?!«

naj bo, jebi ga.

»Lepo, z glasilkami in usti,« ga je prešinilo, preden je odgovoril: Prilika o izgubljenem sinu se je bližala h koncu. Zbor je zapel

»Zdaj so vsi kar naenkrat noter, zajamčeno pravilna pot, nekateri hvalnico, zdelo se mu je, da so v zboru same ženske, in pesem je kon-so se iz prvih vrst na partijskih sestankih, baje, presedli v cerkvene.

čala nekje v višavah, pod stropom cerkve, kamor so bile uprte oči ti-Kakšni so ti značaji, lahko presodiš sama.«

stih, ki so bili za vso stvar najbolj zagreti.

Nekaj trenutkov tišine je zazevalo med njima, kakor brezno mol-Njemu pa je sedaj šlo samo še za to, da opravijo, da pobegne ka. Stisnjene ustnice.

iz tega z vonji, hvalnicami, zvoki, s cvetjem, arhitekturnimi detajli,

»Kam meriš?«

zgodovinskimi in umetniškimi obdobji, freskami, slikami, podoba-

»Nikamor.«

mi, čustvi, grožnjami in obljubami prenatrpanega prostora. Bilo mu

»Hočeš reči, da smo takšni …«

je tako zelo mučno, ko je lepo rejen namestnik nekega dostojanstve-

»Saj sem ti povedal, kar sem hotel reči, ne išči skritih pomenov.

nika z medenim glasom razlagal o enakosti pred bogom. Nehote se Ni pošteno.«

je spomnil domislice, da smo bili v socializmu vsi enaki, le da eni

»A da ni pošteno,« je vzrojila, »ti boš pridigal o poštenju, ko si bolj enakopravni od drugih.

tako idealen!« Zaničljivo je prhnila in se obrnila stran.

Končno je odzvonilo, ni pošiljal spraševat, le oddahnil si je, ko je Ni mu bilo vseeno, da je tako reagirala, vendar je ni več prepričestopil na zrak.

val. Sam pri sebi je tuhtal, kako naj pride zadevi do dna. Ni mu šlo Madžarski suknjiči, predvsem vijoličasti in zeleni, so se drenjali 36

37

sem ter tja po dvorišču, skupine so se pripravljale na fotografiranje.

Pa ni bila modrost, samo moda je bila: o vsaki zadevi imeti svoje Fotograf in katehet sta hitela organizirat svoje varovance.

mnenje in se malce vzvišeno hahljati vsemu okoli sebe.

Sprva je hotel kar oditi, a so ga nekako zrinili v gručo pred objek-

»Ti, izgubljeni, obljubim, da ti ne bo treba nositi vijoličastega tivom, in da jim ne bi pokvaril posnetka, je obstal in se pretvarjal, da suknjiča, ampak zdaj pa že nehaj,« ga je posmehljivo nagovorila je del procesije.

izvoljenka in ga poljubila na nagubano čelo. To klavrno romanje V skupini so se vsi poznali med seboj, se tikali, klicali in ogovar-je gotovo vzela za dokaz ljubezni in naklonjenosti, kar ni daleč od jali. Na ceremonijo je prišel iz drugega kraja, zato je vzel to v zakup, resnice, si je rekel, jo poljubil na usta in si zamrmral: »Glavno je, da pa še manj zoprno mu je bilo, ker mu ni bilo treba zavračati začude-sva v isti skupini.«

nih pogledov.

»Preveč si ženeš k srcu, ne jemlji tega tako zares.«

Nekdo od organizatorjev je hitel s postrežbo, in ko je prišel do Hotel je protestirati, zaradi načel, pa si je premislil. Zdaj ni bilo njega, se je s pladnjem dobrot sunkovito obrnil in odhitel. Katehet več pomembno. Seveda, šlo je samo za formalnost.

ga je, brž ko je videl osupli obraz ob sebi, potolažil, rekoč: »Mi smo se organizirano pripravljali na ta dogodek, vi pa niste iz naše skupine, kajne?!«

»Ne, ne, nisem iz vaše skupine,« mu je odvrnil, in ko je zaslišal svoje besede – nisem iz vaše skupine –, mu je postalo prekleto jasno, da je to še kako res.

Izgubljeni sin, ki se je vrnil k očetu, je pač imel to srečo, da je bil iz prave skupine, si je mislil, povlekel svojo spremljevalko ter siknil kratko in rezko: »Greva, vidiš, da nisem njihov!«

Začudeno ga je pogledala in molče prikimala; besede so bile v napoto.

Doma je slovesno izjavil: »Vrnitev izgubljenega sina,« kar je bilo slišati kot no, pa je mimo, in malo manj slovesno izjavil še eno resnico, ki ga je tiščala vso pot iz cerkve, kjer se je počutil kot teleban, še posebej po srečanju s pladnjem in z vodjo skupine, ki ga je takoj po tem, ko je bil sprejet, mazilo se še posušilo ni, meni nič, tebi nič, po hitrem postopku izobčil – easy come easy go –, tako da je bil za-

čuden nad hitrostjo ceremonij v pregovorno togi in neprilagodljivi ustanovi. S ščepcem grenkobe je hladno in preudarno povzel, kakor je to storil že nekajkrat, pa ga ni nihče poslušal, le pogovarjali so se z njim: »Pred Bogom smo morda, pred cerkvijo pa nismo vsi enaki.«

Domači so ga začudeno pogledali in ga opazovali z nejevernimi pogledi, češ je mogoče v tako kratkem času pridobiti tolikšno izkušnjo in modrost za take zaključke.

38

39

Ristanc in klepsidra

sončni KRogi

5 Šum dežja

z dvorišča

prepodi otroški vrišč

Vrtela se je na mestu in se smejala. Smeh je krožil naoko-li, se igral s čopom las in kodri, ki so poskakovali, poplesavali in jo objemali.

in bel ristanc,

»Plešem,« je zaklicala in med vrtenjem pogledovala k mizi na gosto preboden z rastrom,

terasi, kjer je ob kavi sedel mlad moški.

izgine v črni pločnik.

Drobni opanki so se rumeno prestopali po pravilnem vzorcu na opečnatih tleh, deklica v sinji oblekici pa je nagnila glavo in zameži-Pozno popoldne prestopa

kala v nebo. Sonce. Koraki so mehko in le na trenutke negotovo tep-

črto mladosti na dlani.

tali plešočo senco med žarki sončnega mozaika na tleh.



»Ni muzike,« je pomežiknila, ko sta se ujela s pogledi, in odvrtela Bo odtekajoči čas,

dalje, »plešem!«

kapljo za kapljo,

Nasmehnil se je in za hip pomislil, kako so to poletje doživeli odplaknil tudi otroke

sončni mrk. Popolni sončni mrk. Z zamudo je prišel tisti dan iz služ-

iz klepsidre naših duš?

be, sredi delovnega časa, da bi z ženo in hčerko skupaj doživeli ta trenutek. Tako si je pač predstavljal mrk, kot da bo noč in takoj za-tem zopet dan. A je le nekako spolzela svetloba z neba in obzorje je bilo skrivnostno, skoraj srhljivo; tako da ga je tudi tokrat zmrazilo ob tej podobi, čeprav je sedel na sončni terasi in se ni ozračje niti malo shladilo. Če bi ugasnilo, ga je presvetlilo, pogledal je v sonce, da so se mu pred očmi naredili barvni krogi, če bi nehalo sijati, bi zledeneli.

Pogledal je malo plesalko, ki je še vedno krožila okrog sonca, in jo poklical po imenu. Barvni kolobarji med njima so skrivali vse, razen silhuete, ki je krožila. V levo se vrti, je opazil, namrščil čelo in zaklical: »Še v drugo stran.«

»Ne drugo stran,« je odgovorila in se opotekla, ker je zmotil njen ples.

»Pazi!« je poskočil s stola in obstal, naslonjen na mizo, napol sto-je, kot da ne ve, ali bi sedel ali vstal. Ujela se je in odvrtela naprej. V

levo.

40

41

»Ne tako hitro!«

jem, ki neustavljivo drvi proti jeseni. Jesen. Kostanji in vlažni listi Le zakaj ne spremeni smeri? Spet jo je zaneslo in skoraj je padla.

na blatnih tleh. Od rdeče, rjave do sive. Ali sploh lahko obstaja je-Tokrat je ni zmotil, ne prej ne pozneje. Smeje se je ujela in odvriska-sen brez kostanjev? Vedno smo jih nabirali za šolo. Zdaj so jih po-la v levo.

sekali, izkopali korenine, presejali zemljo in pesek, če le ni kaj vre-S hrbtom proti soncu je nežno zaklicala: »Ati, senco mam!«

dnega ostalo od minulih časov in …

Dvigala je roke, kot bi posnemala kazalce na uri, in gledala senco Kostanje ob cesti so žrtvovali avtobusu.

na keramičnih tleh.

Letni časi, prepleteni v krogu, so mogoče le umetna zamenjava Le v katero smer se bo pognala?

za naravni tok, ki smo ga že zdavnaj pozabili, ker ne sejemo, ne oko-Mirovala je in to ga je pomirilo. Odpil je požirek kave, vrnil sko-pavamo, ne gledamo zorenja in ne trgamo sadov. Gremo in kupi-delico na krožniček, smuknil s pogledom k hčerki, ki jo je še vedno mo. Ne, odpeljemo se čim bliže vhodu in grabimo. Koga briga letni zabavala senca, in pogledal na uro. Le zakaj pleše v nasprotni sme-

čas! Zdrznil se je in pogledal otroka. Deklica je resno pogledovala ri urnih kazalcev? Tudi sam se v desno ne sučem rad; točno, še pri proti njemu in se z roko gladila po glavi. »Čopka mam,« je rekla in smučanju sem vedno zavil na levo in se ustavil, čeprav je bila vlečni-nagnila glavo, da bi bolje videl. Prišla je bliže, se zvila v naročje in ca na desni strani smučišča. Ta smučarski skok v drug letni čas mu začela čebljati.

je kar godil. In hladno razumsko je hitel odkrivati svojo ljubezen do Poslušal jo je le napol, kot da ne bi bil popolnoma prisoten. Z na-levega vrtenja.

smehom, ki ni od tod, je bil videti nekoliko zgubljen.

Tudi letne čase sem si vedno predstavljal v levo. Ne vem, od kdaj Deklica ga je prijela za brado in mu usmerila glavo proti mozai-in ne zakaj. Tako pač je. Ko nekdo omeni letne čase, pomlad, pole-ku na terasi: »Sonček je.«

tje, jesen, zimo, vidim pred seboj krog in štiri pravokotnike. Vendar

»Ja, sonček je in ti si skuštrana,« je ukradel ukradeni grafit z to ni pica štirje letni časi, ampak shema. Mogoče sem šema, ampak obrežja Ljubljanice in ga izrekel.

pred sabo vidim kroge. Spodaj se začne, z zimo, in se nadaljuje, kot

»Nisi skustrana,« se je odprla z odločnim gibom in r je zvenel, če bi potoval od šest do tri na urni številčnici. Na tri je pomlad, leži kot da bi hotela reči j.

desno in više. Zima je sivo-bel sploščen krog, ki diši po peči na trda

»Veš, to je pesem …«

goriva, morda po sajah. Pomlad je pokončna elipsa z vonjem travni-

»Nisi skustjana!« je zatrdila in ga od spodaj pogledala v obraz.

ka in je obarvana v zeleno barvo lipovega lista, ko ga preseva sonč-

Oba sta se zasmejala in poblisknila z očmi kot dva zarotnika.

na svetloba in ga gledaš s spodnje strani, tako da se ti prikažejo vse

»Sonce je,« je ponovila s svetlim glasom in pokazala s prstom.

žilice in zagledaš v listu drevo, iz katerega raste, ko še enkrat posne-

»Ne, tam je sonce!« ji je ponagajal.

ma že videno. Je to fraktal? Nekaj takega.

Sočasno sta dvignila glavi, pogledala v sonce in se skušala spo-Maja se pomlad prevesi v poletje. V moji sliki je to med drugo gledati. Barvni kolobarji so ju za nekaj trenutkov ločili z bleščečo in eno. Poletje nastopi obarvano v stereotip modrine in elipsa je svetlobo.

spodaj temna, zgoraj pa svetlo modra. Prevladuje cian. Poletje ima Z dlanjo ji je pokril oči in jo stisnil k sebi. V sonce ni zdravo gle-vonj razgretega asfalta in bencinskih hlapov. In suhe trave. Ne. Ni dati. Izvila se mu je in kihnila.

to. Mislim na travniško travo brez posebnih učinkov. Navadno vul-

»Na zdravje!«

garno travo, v kateri lahko stopiš na oso, ki so jo poimenovali vespa

»Zdravje!« mu je sinje odvrnila in se glasno zasmejala, da se je vulgaris, in te miselni krog zopet pripelje nazaj na asfalt, s skuter-smeh odbil od opečnatih tal in se izgubil pod nebo.

42

43

Zopet ji je položil dlan čez oči in ji šepnil na uho: »Ne glej v son-tu,« v predelu zatilja pa se mu je izgubljala topla omotica.

ce.«

Zatem je zravnal telo od pasu navzgor, s kotičkom očesa zaznal Nekaj je še hotel …

poglede gostov za sosednjo mizo, pomežiknil hčerki in s prsti desne

»Ni sonce, tema je,« je deklica potuhtala, ne da bi se upirala roke dvakrat zabobnal po mizi.

objemu. Nežno ga je prijela za prste roke, ki ji je zastrla pogled, in jo Prišla je malo po tistem, ko je deklica pojedla čokolado, ki se je odmaknila:

zmehčala ob topli kavni skodelici.

»Ni tema!«

»Mami, mami,« je hitela deklica, zdrsnila s stola in se zagnala Vrisknila je, povlekla očetove prste čez oči in začebljala: »Tema proti vhodu na teraso, naravnost v slepečo sončno luč, iz katere se je, tema …«

je postopoma, korak za korakom, izluščila postava njegove ženske.

Postala sta smejoči se klobčič, iz katerega je kdaj pa kdaj šinil Njena senca se ga je dotaknila v trenutku, ko jo je hčerka zgrabila vrisk. Zvabila ga je v ris igre, vedno se ji posreči. Uroči ga z neskalje-za roko in začela plezati po njej, jo neustavljivo ogovarjati in s pla-nim veseljem in žarečo srečo ter nalezljivim smehom.

zom nepovezanih besed razlagati, kaj sta počela nekaj minut pred Kar boste storili njim, najmanjšim, boste storili meni. Ni bil pre-njenim prihodom. Približno takrat, ko bi morala biti že na terasi, pričan, če je stavek, ki se ga je domislil spomin, popolnoma pravi-kjer so bili dogovorjeni.

len, vendar ga je v želodcu začutil kot nekaj težko zavezujočega. Ne Zazdelo se mu je, kot da je odveč. In brez pravega razloga je po-storite ji žalega. Ne komu drugemu. Naj plešejo, četudi ni glasbe in novno pogledal na številčnico ure, ure, ki mu jo je kupila žena, in se čeprav le v eno smer.

vprašal, skrivoma, z nepremičnim obrazom, brez nasmeška, kakor Skrivoma je pogledal smejočo se hčerko, ki se je grbila in se mu vsega vajeni in naveličani filozof: V katero smer se vrti čas?

hihitala v naročje. Nekakšna gmota mu je sedla v grlo in molil je, da In krogi prihajajoče svetlobe, barvni kolobarji, so pred njim po-tisti hip ne bi prineslo mimo nikogar, ki bi zmotil njuno vrteče se po-

časi zaplesali v levo. Razločno je videl, vse drugo je bilo skrito, kako plesavanje. Če bi ga natakar v tem trenutku morda vprašal, če želi še se je njegova ženska z deklico v naročju dvignila na prste in ga po-kaj, bi ga gotovo pogledal v sonce in pijan od svetlobe, s čudnim, na ljubila na lice.

jok spremenjenim glasom šepnil – kasneje …

Njen gib je bil podoben plesnemu.

Čez nekaj dolgih minut, ko sta se zatopljena drug v drugega Sončni krogi so zaključili svoj ples in občutil je nelagodje, ker se skoraj skobalila s stola, je urok prenehal.

takole skrivoma odtihotapi iz življenja in zanemarja družino s sa-S komolcem je butnil v marmorni rob mize, jo zagugal, da je sko-njarjenjem. Vendar si ni mogel kaj, da ne bi še enkrat pogledal v delica zažvenketala in žlička zacingljala.

sonce.

»Opa-la,« je bleknil, trdneje prijel kodrolaso in ustavil vrtenje smeha. Nad točilnim pultom v lokalu je gotovo visel napis: Namerno razbite kozarce zaračunamo trikratno. Nevede je hitro zračunal, da je bolje hliniti pazljivost: »Pazi, polila bova,« je rekel malo manj razigrano in posadil punčko na prazen stol ob sebi.

Deklica pa se je še kar hihitala in se zvijala v smehu. Moški je sam pri sebi zamrmral, češ le kje hodi, ošvrknil s pogledom številč-

nico in se nagnil k čopku, ki se je tresel na stolu: »Mamica bo kmalu 44

45

jalovina

nostRadamUs zdaj

6 Na polzeči



Svet septembra 2001 zaudarja po kerozinu, kup se nabira



ognju in prahu; tudi po krvi in solzah, jalovina časa;



a človek tako smrdi že od nekdaj.

ilo za votle vrče

brez pokrova

in brez dna.

V polmraku, ah, ne zgodovine, v pritajeni svetlobi čajni-ce sem si ogledoval pivski list, ali kakor se pač reče je-dilnemu listu za pijače, in izbiral med čaji. Pri sosednji Kaplje

mizi je druščina dijakov komentirala najnovejše dogodke; slišati je iz klepsidre

bilo kot trening debatnega krožka. Skušal sem se osredotočiti na iz-zmočijo to maso,

biranje med ruskimi, indijskimi, kitajskimi, a je ameriški dogodek s in ti obstojiš

sosednje strani nenehoma silil v ospredje, napolnjeval prostor in se v lepljivi gmoti

vrtinčil med mizami skupaj z dimom cigaret in puhtečo temperatu-trajanja,

ro vroče teme. Zaprl sem platnice.

ustavljen,

»Mislil sem, da je bila tisto nesreča,« sem rekel tiho in odmaknil zlepljen,

rdečo knjižico, kakor bi se hotel zagotovo od obojega oddaljiti na negiben,

varno razdaljo.

mrtev.

Kljub bližini me ni razumela. Odkimala je in mi nastavila uho.

Majhen uhan iz belega zlata je zanihal pred mojimi očmi. Kot majh-na lunica.

»Ni bila nesreča,« sem se ji približal.

»Največji teroristični napad,« je rekla in si z nežno žensko kretnjo popravila lase, »ko sem se vračala iz službe so poročali po radiu.«

Ne da bi trenil, sem jo nekaj sekund opazoval.

»Neumno, a ravno danes sem izvedel, da nameravajo v galeriji postaviti razstavo na temo umetnost in terorizem.« Vprašujoče me je pogledala, češ iz tega se ne dela norca. Z očmi sem ji pojasnil, da mislim resno, in pikro dodal: »Saj veš, tisti teoretik, ki je postavil umetniško inštalacijo na trgu mesec, preden so začeli tam razkopa-vati cesto, in ko so delavci tam – pa točno na istem mestu – postavili 46

47

zaščitno ograjo okrog gradbišča, saj veš, tista živo oranžna plastična ob vsaki premalo rahločutno zastavljeni besedi.

mreža, in sta bili inštalaciji popolnoma enaki. Samo projekt je bil

»Midva ne bova gledala.« Začuden pogled. »Včeraj nama je enkrat umetniški, enkrat pa gradbeniški, prvič visoka teorija, drugič crknil televizor.«

nizke gradnje.«

»Ah, klinc, pa ravno zdaj.«

»Misliš, da bodo po vsem tem res pripravili to razstavo?«

»Mogoče je tako bolje,« ga skušam potolažiti, čeprav je pobralo

»Aktualna bo bolj kot kdajkoli prej.«

moj ekran in njegovega to nič ne zadeva, »jaz nimam več živcev za Razočarana nad dejstvom, nad svetom, morda nad mano, ker take prizore.«

ne premorem toliko sočutja, da bi že vnaprej obsodil tak, še pose-Malo presenečeno me pogleda dvoje parov oči, a pojasnila ne bej v tej situaciji, neokusen, če že ne kar trdosrčen likovnoteoretski zahteva nobeden. Sreča, morda bi se zopet zapletel. Toliko vsega se performans, me je potopila v otožnost svojih oči. Ta ženska je znala je zgodilo. In še več se ima zgoditi.

biti tako deklica, da je bilo prav osupljivo, ko si jo spoznal, odločno, pokončno in neizprosno v moralnih vprašanjih, tako da si jo moral imeti rad, tudi ko si bil najbolj besen, ker je imela prav in si sam izpa-



***

del neumnež, ki se spotakne ob svoj opletajoči jezik.

»Mislila sem, da si bolj človeški.«

Prejeto pošto iz elektronskega predala izpišem na tiskalnik.

Jaz, tepec, pa sem mislil, da se da narediti vtis na žensko dušo z Nekaj vrstic Nostradamusove prerokbe. Srh me spreleti, ko preletim racionalnim pametovanjem in hladno razumskim ugotavljanjem dej-te vrstice in jih dojamem. Sedem in znova preberem. To ne more biti stev, zato sem pohitel z razlago nujne in neodložljive zadeve. Ni šlo res!

za razstavo, hotel sem upravičiti besedo aktualno.

Po cinično izpeljanem morilskem razdejanju, ki je pretreslo ves

»Umrlo je na tisoče ljudi, ti pa vidiš v tem aktualnost, ki bi jo svet, čeprav vedno bolj poročajo o borznih indeksih kot o ljudeh, po razkazoval okrog.« Okoli ustnic so se pojavile trde poteze.

šoku besa in ogorčenja je to, ta list papirja, teh nekaj stavkov, kot top

»Nisem tako mislil.«

udarec v tilnik.

»Kako pa si mislil?«

Stolp dvojček bo razrušen, veliki voditelj bo propadel, mesto se bo O, prekleta past. Ko ji razlagam, kaj mislim, je nejevoljna, po-pogreznilo . .

tem me pa vpraša, kaj sem mislil.

Ali list papirja, A4-format, vedno tako trepeta ali se mi tresejo

»Morda ni najbolj posrečena povezava, no, to in umetnost.«

roke, ko berem to prerokbo – napoved tretje svetovne vojne.

Tehtam besede, pomene, skrite pomene, jebenti, še na intonacijo Lani ob sončnem mrku sem se tako lahkotno posmehoval zaskr-moram paziti. Ko takole lovim ravnotežje in niham med razumom bljenim, ki so šepetali ob vsaki najmanjši priložnosti o koncu sveta.

in čustvi, med racionalno razlago in brezpogojnim sočutjem, me uja-Prerokovano je, da bo konec sveta! – A že spet?! – Ti se kar smej, boš me prijatelj, ki je pravkar prišel ter me stresel za ramo.

že videl. Ne bodi tako vzvišen.

Kvišku pogledi. Nasmeh, moj olajšan.

Pa se me ni tako prijelo. Zdaj pa me je streslo, dvignilo in posa-

»Sedi!«

dilo na stol.

»Dve uri že gledam televizijo, neposredni prenos. To je kot film.«

Nostradamusa sem poslal naprej po elektronski pošti, morda pa Pomolčim. Trenutek molka, spontan in nepredvidljiv.

je ne bom tako zelo prestrašil. Ampak nikoli se ne ve.

Razplamti se pripoved. Skrivaj pogledujem svojo punco, žensko, Zazvoni telefon.

48

49

»Si videla prerokbo?« jo prehitim z vprašanjem, na displeju vedno, samo da boli, ugriznem v jezik in počakam nov zamah.

sodobnega telefona je izpisano njeno ime. Pokramljava, trudim se

»Vse velike knjige so že napisane, le kaj boš ti dodal, da bi bilo biti optimist in se šalim. Polovični uspeh; prepričan sem, da ji tega vredno natisniti in ohraniti?!«

ne bi smel poslati. Nekaj besed o službi. Na hitro prekineva pogovor.

Če bi bil to strip, bi stisnil rep med noge in cvilil z leve na desno Grožnja ostane v zraku.

stran sličice, na kateri bi pisalo ciu, ciiiu, ciiiiiu.

Taki norci so sposobni česarkoli. Ne morem se lotiti dela. Buljim Kaj naj mu rečem? Kaj nadrealističnega ali simfoničnega? Naj v računalniški monitor in se čez nekaj časa zavem, da imam ves čas mu postavim retorično vprašanje? Kako bom pisal, če ne znam pred sabo prispevek za revijo . . pa se še vedno nisem odločil za na-braniti smisla tega početja? Bom lagal, da pišem zase, za predal, slov. Naj bo, Lepa beseda digitalno mesto najde. Shranim napisano za miši in molje? Bom prepričeval sebe in njega, da je tistih sto in zaprem dokument.

šestinšestdeset pesniških zbirk, ki so izšle med 21. majem lani in O, presneto, pisanje, na katerega sem se prijavil, je vendar nekaj istim datumom letos, velik dosežek za slovensko ali celo svetovno li-posebnega! Potrebujem starinsko pisalo ali star pisalni stroj. Nimam teraturo, ko pa sam žalostno ugotavljam, kako ubogo je vse to, kako veliko časa, to bom uredil še danes. Nisem dovolj zbran za delo.

žalostne psihoterapije in veselo prismuknjene traparije prodajajo Grem na malico, podaljšano, si prikimam in ugasnem ekran, da ne pod oznako književnost. Ne bom. Raje se bom na to temo vehemen-bi crknil, kot je televizija.

tno zlagal, da sem se imel prečudovito – prava poezija – letos na V mesto se pripeljem z južne strani in ustavim na trgu. Škoda sklepni prireditvi Dnevov poezije in vina v Medani, kjer so nastopi-dneva, škoda tega sonca, da bi čepel v temi, osvetljen z modro svetlo-li, baje, sami pomembni avtorji, ob pomembnih organizatorjih seve-bo. Ah, škoda dneva za konec sveta!

da, ko smo tavali sem in tja po vasi, edina gostilna je bila zaprta, in se prestopali po pesku na prašnem dvorišču osrednjega prireditvene-ga prostora, ki ni bil prav nič poetičen. Še bend, zaradi katerega sva



***

šla tja, je nastopil brez kitarista; zanj sumim, da je bil pijan, pa ne od kreposti in ne od poezije, temveč od vina. Je bil vsaj v kontekstu, kot

»Posodi mi mercedesa,« nagovorim strica, ki nekaj šari po svo-bi rekli intelektualci, bil je in, poezije pa za ščepec.

jem računalniku.

In sem zaradi vsega tega zamudil prvo pesmico, ki ji nihče ne

»Niti slučajno!«

bo prilepil nalepke poezija; prvih nekaj verzov, ki si jih je izmislila Zdelo se mi je, da bo odgovor takšen, pričakoval sem malo več moja hčerkica, nisem slišal prvi: »Lunica je prišla na drevo in je šla ovinkarjenja in zavijanja, tudi z očmi. Ne pomaga niti natančna razna travico sedet, potem je pa jedla kruh pa sir pa klobase; kakšna lu-laga. Ne in klicaj!

nica pa je to?«

Po tleh mi ni, da bi se plazil, spomnim se na nebodigatreba po-Zdaj pa naj jaz, ki se mi ti stihi, ki to niso, zdijo neskončno bolj-nos, ki mi brani, da bi moledoval in se delal ubogega.

ši od slišanega na Goriškem, branim svoje pis(o)arsko početje kot Na koncu se izkaže, da le ni tako neizprosen, pove mi, kdo ima pomembno in opravičljivo, če že ne upravičeno. Lahko se spustim pisalni stroj mojega pokojnega deda in da naprava kljub starosti še v debato in natrosim citatov, ampak. O, zmeda, prav mi je, zakaj pa deluje. Za ocvirk pa se obregne ob literarnost.

poslušam svoj ego, častihlepni glas, ki si domišlja, da moram tudi

»Pisatelje se boste šli, praviš?«

jaz v to gonjo za izvirnostjo, objavami, prepričljivostjo, neprezrto-

»Ja, literarne tekste bomo ustvarjali,« rečem, se, prepozno kot stjo pri urednikih in založnikih, da si postavim papirnati spomenik, 50

51

ki ga mogoče sploh nihče ne bo videl, še posebej, če bo kmalu tre-Brez besed.

tja svetovna vojna ali pa kar konec sveta. O, groza, patetična. Kot O tem, če lahko literatura reši svet, se nisem hotel spraševati, saj Beethovnova simfonija, toda ona, ki grozeče trka na usodna vrata.

so se o tem spraševali v jami, sam pa nisem hotel postati opazovalec Toliko pomembnih dogodkov, usod, velikih tem, da ne veš, kje zače-senc v votlini.

ti, nadaljevati in končati, ko ti pred očmi binglja duh časa z vonjem Utrnilo se mi je, da se resnična literatura ne napaja le s čustvi, po kerozinu.

niti ne operira samo z razumom, temveč je gnana od duha, ki osta-Ljudje se še vedno nismo počlovečili, podli angeli usode, od lih dveh dimenzij ne odganja, ampak ostaja z njima povezan v har-anonimnega boga poslani, ne padli, ampak strmoglavljeni angeli nas monično celoto. Mnogo čustvene poezije, mnogo razumskega pisa-vedno znova smrtno prestrašijo in vedno znova spominjajo, da smo nja je že bilo natisnjenega, a duh veje, kjer hoče. Nemirni duh, kot zveri. Živali. Včasih smešne opice, ki se ukvarjajo z lupljenjem bana-veter večnosti.

ne in temu, z globokim pomenljivim glasom, ki le tu in tam zaplava A grožnja s katastrofo mi še vedno ni dala miru. Ko sem se vrnil v precizno izbrane višine, temu početju, igračkanju, sprenevedanju v uredništvo, me je med prebiranjem Nostradamusovih besed preši-in prenarejanju pravijo – literatura. Bolj kot se braniš, prej te raz-nilo.

krinkajo.

Kako, da se tega nisem spomnil prej? Namesto da literariziram Stric je ob moji zamišljeni zmedenosti molčal, modro se je su-v glavi, po papirju, zganjam pomensko in besedno polucijo . .

kljal dim iz njegove smotke, dogorele do porumenelih prstov, tišina Kako, da se tega nisem spomnil takoj? Morda pa teorija o tero-je štela korake kazalcev na stari uri, ki je polglasno odštevala čas že ristih umetnikih – ali obratno – ni tako bedasta. Ti, ki so razdejali najinim prednikom, tudi staremu očetu, na čigar pisalnem stroju na-ZDA, so prav gotovo inteligentni, zato še toliko bolj nevarni, a neu-staja to besedilo, tukaj in zdaj, kot je nekoč drugje nastajalo nekaj mni niso! Ne. Morda so preučili Nostradamusa, ga uporabili, lastno-drugega in bo v prihodnosti časov nastalo bolj malo.

ročno izpolnili del prerokbe in za večji psihološki učinek, za bolj po-

»Oprosti, ne morem ti razlagati, se mi mudi,« sem se začel polno grozo, sami razposlali prerokovanje med ljudi, da jih, upajmo, izmotavati iz zanke, ne le besedne, tudi časovne, in se pomikati pro-nikoli izpolnjene grožnje, zapisane v besedilu, do konca prestrašijo.

ti izstopnim vratom.

To se mi je zdelo čedalje bolj verjetno in, kljub vsemu, optimistično.

Spotoma sem skušal urediti misli. Obkrožajo nas filozofi, a nih-Grozeči prerokov tekst pa je bil na ta način postavljen med utopič-

če ne razloži; saj govorijo, pišejo, publicirajo, a raztolmači tako, da ne literarne upodobitve sveta, med Huxleyja in Orwella. Varno spra-je vsem razumljivo, to pa malokdo. Sklenil sem – sam pri svoji do-vljen na knjižno polico; neškodljiv.

mišljiji in ponižno ubogljivi vesti ter polni zavesti –, da namesto ne-Ponosen sam nase, da se mi je le posrečilo nekaj konstruktivne-jasnih tuhtanj dam vsaj sebi kolikor toliko sprejemljiv odgovor na ga, da nisem zapravil dneva, saj carpe diem ni brezvezna fraza starih vprašanje literature.

Latincev, sem se iz službe odpravil domov, trdno odločen, da bom Ponavljati citat, da literatura ni najpomembnejša reč na svetu, danes gledal dnevnoinformativno oddajo. Sklenil sem tudi, da proda pomaga, da o rečeh razmislimo, je bilo več kot odveč. Hotel sem sim hčerko, naj mi zrecitira svojo pesmico, ker sem si prvi del napač-

nekaj, kar bi zraslo na moji njivi, zraslo in se razraslo v mojem mi-no priklical v spomin. Da ni morda: »Lunica je skočila na drevo . .«

selnem svetu in bi bilo mogoče brez tveganja presaditi, da bi uspe-Svet se mi je zazdel lepši, bolj znosen in pomežiknil sem luni v valo tudi na drugih gredah, morda celo med plevelom. Zoprno bi krošnji sončnega dneva. Le zakaj ji ne bi?!

bilo ostati brez odgovora, brez smisla, brez leporečja o leposlovju.

52

53

blues

samotni Rob Konca

7 Vedno znova

električni blues.

Blues ne zveni

Bend je vzel konec in odpravil se je po bas kitaro. Bil je pogrebne volje, a se ni odpeljal s »trugo na kolesih«, ne, smešni mali avto je stal na parkirišču, pokvarjen.

skozi praznino

Zdaj ni bil vreden niti toliko kot dva kompleta novih strun za bas z notnega črtovja;

dolgim vratom. Šel je peš in spotoma premišljeval o neizpolnjenih ne šteje

sanjah, o pesmih, ki jih niso posneli ne na kasetofon in ne v studiu.

treh akordov,

Razmišljal, kje bi dobil drugo čistilko za bend, pač nekoga, ki bi pet tonov

znal z metlicami ... Mora nadaljevati, drugače nikoli ne bo uspešen.

harmonije,

»Ne moreš kar tako nehati!« se je jezil na Roka, skušal bobnarja dvanajst taktov …

razumeti in se spet jezil. Toliko truda, vaj, časa in kreativne Blues

energije gre v nič. Človek se lahko zanese samo še nase. Kar delaš z jekleno žico

sam, je odvisno samo od tvoje volje, tvoje zavzetosti, vztrajnosti prebode

in zagnanosti. Če bi lahko prenesel navdušenje, ki ga je imel pri brenčanje duše

delu z bendom, na učenje in študij, bi bil zdaj že inženir, kot si je skozi tišino.

vedno želel – oče. »Zato smo hodili v šole!« Odgnal je misel kot sitno muho. Najbolj ga je zaskrbelo, kako bo zapolnil luknje v času.

Družine nimam, še sreča, ker nimam službe; ženske pridejo, ostanejo nekaj časa, in gredo, bend je v razsulu pa še avto je crknil.

Pripešačil je do velikih prašnih vrat in izginil v lobanjasti notra-njosti veže.

Šel je naravnost v vadbeni prostor in zaprl vrata. Z ojačevalca je vzel kitarski kabel in ga zvil. Odprl je kovček in zložil vanj, poleg kabla, še nekaj malenkosti. Pogledal je po sobi, pomislil in zaprl pokrov. Klak, klak. Zravnal se je. Ni še nameraval oditi. Sprehodil se je do kitarskega ojačevalca, ki ga je uporabljal Luka, in pobrskal po drobnariji na njem. Strgane strune, list z besedilom in akordi, vrečke s posameznimi strunami, baterijski vložek za efekt, papirč-

ki, komplet strun za kitaro, badge, tri cigarete, prazna škatlica vži-galic ... Obrnil se je, ni brskal dalje. Na stojalu činele je visel spisek pesmi. Majhen list karirastega papirja. S členkom prsta je trčil po 54

55

čineli. Zazvenela je. Poslušal je njen polni zven; še dolgo je brnela ...

Povezave z izmišljenim svetom, ki je plod domišljije, so na koncu komaj slišno.

popolnoma nesmiselne. To so halucinacije, ki jih rodi Pobasal je svoj kovček z basom. Ko je odprl vrata, se je z nasme-bolestna želja po idealni resničnosti, oplojena z škom spomnil, da so to zdaj izhodna vrata. Pomislil je na posluh in refleksijami na tukaj in zdaj.

na umetnika. Stopil je k njegovim vratom in potrkal. Nič. Tišina. Še Beg v katerokoli namišljeno stvarnost ni svoboda, enkrat je potrkal in vstopil.

je umik, je poraz.

Arti je bil zdoma, ni ga bilo v sobi in tudi atelje je sameval praV trenutku, ko vam bo oseba iz literature rekla: »Jaz sem zen, vsaj kar se tiče živih bitij.

v resnici ti,« in boste to verjeli, bosta oba prenehala biti, to, Frenk je postavil kovček v sobi na tla, prestopil prag kaosa in kar sta bila, ne bosta nikoli več. Zato ne silite čez rob!

se počasi sprehodil med skicami, tu in tam katero dvignil in si jo ogledal. Dvignil je papir z risbo temnolase ženske s cvetom v laseh.

Hladno ga je spreletelo ob teh besedah in znova jih je pogoltnil.

Pomislil je: »Da, Rok je prenesel vse navdušenje na svojo punco.«

Z desnico je držal list s temi vrsticami, z levico pa je prekril sose-Predstavljal si je Lili z rožo in zdelo se mu je, da jo vidi na listu pred dnjo stran in polglasno bral: » . . bosta oba prenehala biti, to, kar sta seboj.

bila . .« Ni silil čez rob. Ustavil se je pri klicaju.

Pod risbo je ležala odprta velika enciklopedija umetnosti z barv-Iz razprtih strani je puhtel suh sladkoben vonj in se mešal z blago nimi reprodukcijami. Umni umetnik je študiral slikarstvo svojih aromo kavne usedline, posušene v izpiti skodelici.

modernih kolegov. Frenk je s pogledom preletel barve in like na ble-V ateljeju je bilo tiho, le črne veje so – kakor koščeni prsti z dol-

ščečem papirju razkošne knjige. Pod sliko, natisnjeno na vrhu pisa-gimi nohti – praskale po zunanjem okenskem steklu. Listje je odpa-ne strani, je prebral: »Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam odhaja-dlo z drevesa in prazne veje so žalobno nihale v jesenskem vetru.

mo?«

Frenk se je zagledal skozi okno v črne skrivenčene črte na modrosivi Zamišljeno je položil list papirja nazaj in prekril besede.

podlagi. Nekaj neslišnih trenutkov ni niti trenil s črnimi črtami tre-Prebrano mu je skrivnostno zvenelo v mislih. Ozrl se je po sobi in palnic svojih modrosivih oči. Negibno je sedel, in kakor da jih hoče na mizi opazil kavno skodelico in knjigo.

skriti pred samim seboj, z obema rokama prekrival besede v knjigi.

Misel mu je zvrtinčila tri vprašaje. Iskal je odgovore. Knjiga.

Sporočila so mu polzela med prsti razuma, ki so jih hoteli ustaviti in Knjige skrivajo med potiskanimi listi mnogo odgovorov; in hkrati zadržati, da se ne bi razlezla in poniknila v podzavest. Od tam jih odkrivajo še več vprašanj. Zapletena past, a tako na lahko se zaple-zlahka ne spraviš več ven.

teš. Stopil je do mize. Skodelica prazna. Posušena usedlina. Knjiga Ven, si je rekel in odšel.

poleg nje, ovita v bel ovojni papir, ki je prekril naslov, je bila zaprta.

Pred prašnimi vrati je obstal, se še enkrat ozrl nazaj v mrak obo-Odprl jo je, sedel na stol in knjigo na slepo polistal. Ustavil se ob kane veže, zaloputnil duri in se odpravil.

citatu in začel brati, počasi je žvečil besede: Hodil je s spuščenim pogledom, kakor gre utrujeni popotnik, tu-jec skozi neznane kraje. Pod črnimi okostji golih dreves, ki se niso Kdor se bo nagnil čez rob, se ugledal, prepoznal in do zmenila ne zanj ne za oblačno sivino, ki je svinčeno lezla čez obzor-potankosti poistovetil s katerim izmed likov v tem zrcalu, je, je stopal z enakomernimi, neslišnimi koraki. Nekaj nerazumljive-se bo moral v tistem hipu sprijazniti z dejstvom, da v resnici ga, težkega je viselo v zraku, tlačilo, stiskalo, zadrževalo dih in duši-ne obstaja, da ne biva, da ga sploh ni!

lo. Globoko je vdihnil in zajel sapo: vonj vlažnega gnijočega listja, ki 56

57

je z mokro težo ležalo pod razgaljenimi skeleti, mu je vdrl v zavest.

Hladen veter mu je mršil lase in trije vprašaji so poplesavali v vrtin-cu njegovih misli. Oblaki so se zgrinjali in pršiti je začel hladen no-vembrski dež. Na črno površino kovčka so rosile kot upanje drobne kaplje. Upanje je še ostalo.

Žive duše ni srečal in nikogar prehitel, ko je hitel čez uvelo listje.

Zaželel si je, da ga dež hladnih misli izpod sivih oblakov ne bi nikoli več premočil do živega. Stopal je naravnost skozi zaveso poševnih Bio

kapelj in drgetaje prenašal težo svoje črne skrinjice.

Z vso silo ga je vlekla k tlom. Nikogar ni bilo, ki bi ga vprašal, kaj biblio

nosi. Preblisk, da so mu podtaknili Pandorino skrinjico, je švignil čez lesk v očeh. Ne. To nima smisla. Pomislil je na samomor. Ah, ne, grafija

ne na svojega. Kar tako . . Ni razloga za romantično smrt. Ne takoj, ne mudi se, počasi izpijmo sladki strup življenja. Odložimo slovo in ne priganjajmo časa. Posvetilo se mu je in spoznanje je treščilo kot grom. Čas ima ritem in usoda vodi svojo bas linijo, polno sinkopira-nih udarcev.

Nič več ne more storiti in kovček je odprl že zdavnaj! Prilagoditi se mora udarcem. Vsak kontra ritem, vsaka sinkopa te utrudi in izčr-pa. In vendar se samo po njih prepoznaš. Samo kadar dodaš veličastni glasbi svoj odtenek, veš, da sodeluješ in bogatiš veliko improvizacijo. Začutiš, da sodeluješ v tem jam sessionu življenja. Včasih res narediš napako, zgrešiš akord, padeš iz ritma, ne ujameš prehoda . .

A komu mar, vse to je vaja.

Dober postaneš, ko se naučiš poslušati druge, ko začutiš njihove glasove in občutja. Bližaš se dojemanju, ko znaš nevsiljivo in pravo-

časno vtkati igro svoje improvizacije, svoj del, v celotno harmonijo.

Ne hiti. Odigraj svoje, ko si na vrsti, ko spremljava nekoliko potihne, da bi poudarila tvoj solo. Takrat naredi to lahkotno, enostavno in brez krčevitosti. Čeprav pozno in kratko – odigraj z navdušenjem, z občutkom. Odigraj po svoje, nikogar ne posnemaj! Do tedaj pa spre-mljaj druge . . In vadi v svoji samoti do konca.

58

59

Blaž Prapótnik,





Oblikovalec in urednik


Urednik leposlovnih knjižnih izdaj pri slovenjgraški založbi Cerdonis (ta čas edini na Koroškem, ki 24. september 1966, Slovenj Gradec: grafični oblikovalec (Epigraf), kontinuirano izdaja literaturo domačih avtorjev).

pesnik, publicist in urednik (Založba Cerdonis); soureja koroško V okviru teh aktivnosti pripravlja in vodi pogovore oz.

revijo za leposlovje in kulturo Odsevanja.

sodeluje na predstavitvah literarnih avtorjev ter edicij.

Izdal tri grafično-poetične samizdate in pesniški zbirki Pegaz prebija Kot član ožjega uredniškega odbora (urednik, oblikovalec, zvočni zid, V redu kaos ter zbirko songov Blažev žegen. Kot avtor in predsednik društva) že desetletja sodeluje in soustvarja (bas)kitarist ustvarja ter izvaja lastne songe.

Odsevanja, koroško revijo za leposlovje in kulturo; Odsevanja so prav tako objavljena na dLib.





Pesnik in publicist


Revijo je vsebinsko in grafično prenovil, organiziral V samizdatu izdal tri pesniške zvezke,

kulturne prireditve s predstavitvijo publikacije in opremljene z lastnimi likovnimi iskanji: afirmacijo literature ter drugih kreativnih praks.

• POSQS št. 1,

Uredil, grafično oblikoval in tehnično realiziral je

• Krik iz labirinta,

mnogo leposlovnih knjig, monografij, zbornikov,

• Strgane stru(pe)ne; slednja je imela tiskane platnice plakatov in drugih tiskovin s področja kulture.

(linorez, kombiniran s klasičnim visokim tiskom).

Na portalu Koroške galerije likovnih umetnosti Prave knjige so izšle kasneje:

iz Slovenj Gradca je zbran del Prapótnikovega

• Pegaz prebija zvočni zid (Založba Voranc, 1992), ustvarjalnega opusa iz 90. let 20. stoletja spremna beseda Ciril Zlobec,

(https://www.glu-sg.si/nineties/blaz-prapotnik).

• V redu kaos (Cerdonis, 1996), spremni besedi Milan Vincetič in Marjan Pungartnik.





Avtor songov in izvajalec


Leta 2005 je izšla zbirka songov Blažev žegen (Cerdonis).

Prve tekste napisal za srednješolsko rock skupino Te tri knjige so dostopne v elektronski obliki na Minsko polje, kasneje član akustičnih glasbenih Digitalni knjižnici Slovenije (dLib).

zasedb Ilex in Pegazz, ki sta posneli nekaj pesmi Leposlovje objavlja v slovenskih literarnih revijah (Ilex, album Barvno nebo, samozaložba, 1993).

(Odsevanja, Hotenja, Mentor, Dialogi, Sodobnost, Ustvarja in muzicira avtorsko glasbo, maksi singl Literatura), publicistiko v časopisih (Prepih, Koroški kvarteta Ex animo nosi naslov Ekslibris (samizdat, tednik, Novice, Večer, Delo) in članke s področja 2001). S songi nastopa v duetu (CD Kantfest 2004) namiznega založništva ter uporabne grafike v ali z zasedbo – triom Blažev žegen.

strokovnih revijah (Grafičar, Klik).

V satiričnem časopisu Kurent je objavljal Blaž Prapótnik na Obrazi slovenskih pokrajin: stripovske pasice in ilustrirane šale.

https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/prapotnik-blaz/

60

61

Matthaeus Cerdonis de Windischgretz Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca, srednjeveški Matthaeus Cerdonis de Windischgretz, je prvi dokumentirani tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V

letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal je okrog 60 poljudnoznanstvenih knjig, predvsem za potrebe tamkajšnje univerze, med njimi nekaj izrazito humanističnih.

Cerdonis je tiskal le z eno vrsto črk – z malo gotico – in namesto listov paginiral polovične tiskovne pole. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani nekaj njegovih originalnih tiskov iz let 1483 in 1486.





B

Nič več ne more storiti in kovček je odprl že zdavnaj! Prilagoditi laž

se mora udarcem. Vsak kontra ritem, vsaka sinkopa te utrudi in Pra

izčrpa. In vendar se samo po njih prepoznaš. Samo kadar dodaš pót

veličastni glasbi svoj odtenek, veš, da sodeluješ in bogatiš veliko nik

improvizacijo. Začutiš, da sodeluješ v tem jam sessionu življenja.



Včasih res narediš napako, zgrešiš akord, padeš iz ritma, ne M

ujameš prehoda ... A komu mar, vse to je vaja.

ed s

o

Samotni rob konca (odlomek)

nčne k

Resnica teh zgodb je sicer sestavljena iz drobtin, ki pa na koncu rog

puščajo sled, znotraj katere se nahaja marsikatero sebstveno, a tudi aktualno družbeno aktivistično razmišljanje, vredno vsakega e s

premisleka in izrazito intenzivnega ter literarno empatične/ga ed

bralke/bralca. Zato se v njih sončevi krogi ne odbijajo le v steklenih em

pročeljih nasprotnih stavb, temveč so zasidrani globoko v nas samih, kot zgoščena, formalno semantično uglašena stvarno estetsko presvetljena književna pripoved.



Zoran Pevec (iz spremne besede)

ISBN 978-961-6244-74-9

CENA 20 EUR

Blaž Prapótnik