VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE SHS IZVRŠNEGA ODBORA V LJUBLJANU List izhaja 1. šn 15. v piesacu. — Posamezna števiika 1 Din. Naročnina mesečno 2 Din. — Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirarsa pisma se ne mesecu. - sprejemajo. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Št. Peterska vojašnica. — Pcštnina plačana v gotovini. Sedem let. Sedem let je nosil Miklavž invalidom dar — invalidski zakon in šele sedmo leto se mu je posrečilo, da je dospel do cilja. In ni čuda, da je ta dar Miklavžev, ta invalidski zakon tako slab, ker je Miklavž sam zelo star in težko hodi, zato je tako dolgo nosil. In ker je tako dolgo nosil, je ta dar, ta invalidski zakon šestnajstkrat zmrznil in premrznii. In kaj lahko nastane iz zmrznjenega drevesa? Štor 'ostane še, ki poganja mladike, ki so pa vse slabotne in ničvredne, samo poslednja sila starega, zmrzlega štora. Sedem suhih let je bilo za invalide, ko so se borili za zakon. Ko so molili, da bi jim ga prinesel Miklavž. Ko so klečali in prosili, nastavljali škornje, naj jim ga prinese. Razstrgani so bili škornji, zato morda tankočutni in estetični Miklavž ni mogel v nje spustiti svojega daru. Bili so tudi neočiščeni ti invalidski škornji. Zato jih je Miklavž najprej ukazal očistiti. In ko jih je očistil po sedmih letih, je položil v nje svoje miklavževo darilo — invalidski zakon. Siroče nebogljeno, ;negodno . . . Sedem let te je žehtal Miklavž v svoji torbi, da bi te poklonil invalidom .— gledaje, če so pridkani in poslušni. — Zakaj, samo pridnim in poslušnim deli Miklavž svoje darove. Za druge pa ima besedo parkelj, krampus in ,kaj vem, kakšen drug iz rodbine vragov in hudičev. Ali eno je gotovo, da niti noben parkelj, krampus ali kak drug vrag in hudič ni hotel pobirati >nevarne« ali neposlušne invalide, ki so bili tako predrzni, da so se osmelili in včasih kaj ropotali nad Miklavžem, da tako dolgo hodi in nosi tisti invalidski zakon. Hudičam in vragovom so se tudi ti siromaki smilili, ker so videli, da jih itak jemlje bolezen in tuberkuloza in pomanjkanje in trpljenje in preziranje,'ki pa vse skup ni nič prav nič. v sorodu s temi parklji, Krampusi in vragi in hudiči, nego se računa nekaka božja, t. j. Miklavževa ljubezen, ker Bog tepe tistega, kogar ljubi. Saj je tudi Joba — ako se sv. Pismo ne moti, pretepal tako, da je na gnojišču celo strugal s črepinjami gnoj iz svojih gnojnih ran — in mu zato potem dal trikrat več nego je prej izgubil. Zelo tclažljivo, ako bo tudi sedanja šiba — prvi invalidski zakon po sedmih letih — tako se spremenila v trikratno dobro ^n prijobno zboljšanje drugega invalidskega zakona. Zakaj je tak invalidski zakon? Saj smo se borili zanj z vso energijo, ki je bila mogoča v okvirju zakona. E, pa jasno je. Sedanja buržuazna in reakci-jonarna vlada ne priznava pravičnost-nega načela invalidom, nego hoče mi-loščinarskim potem rešiti bedo'nesrečnikov. Za vlado ni načela, da mora vlada plačati preživnino onemu, ki je plačal državi najhujši davek, t. j. krvavi davek. Te obveznosti vlada ne pozna. Zato je ta zakon tako slab in prazen. Drugi razlog je ta, da vlada smatra, da je pohabljeni in poškodovani ^invalid primeren objekt, da na njegovi koži ustvarja štedljivost in varčevanje. In pa, škoda je denarja, >metatk invalidom. Za 400 državnih avtomobilov je država imela denar, a za dobrovoljce in invalide pa je komaj poiskala toliko, da je dala samo 412 strojev in pljugov. Za več ni bilo sredstev. Še en razlog. To pa je vzrok vo-iiino-tehnične narave. Vlada je pri sestavi statistike, ki je bila, seve kakor vse take statistike, napačna, videla, da invalidski volilni glasovi ne morajo iz-pj-emeniti volilnih rezultatov. Tudi so ti glasovi najbrž predragi in nesigurni. S pendreki in podobnimi sredstvi pridobljeni so pa cenejši in držijo. Vsaj v Macedoniji. Ker torej vlada na te glasove invalidske ne računa, zakaj bi potem žrtvovala za te žrtve vojne denar, ko pa je vendar prekoristen za volilne fonde. Iz tega jasno sledi, da invalidom ni pričakovati od izkoriščevalcev nobene — niti milosti, kaj. šele pravičnosti in umevanja. Invalidsko vprašanje (bo ostalo nerešeno. Sedem suhih in mršavih let, kakor tistih mršavih egiptovskih krav, je požrlo vse občutke pravice pri mogočnih. Vlada v invalidskem vprašanju ni poravnala računa in stroškovnika. Nesaldiran je ostal račun najbednejših v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. To mora roditi svoje posledice. Nesaldiran račun i[glasno kriči: >Nikoli več vojne... Ne uničujte življenj in zdravja milijonov, ko pa nočete potem biti hvaležni za prestane muke in krvavo plačan krvavi davek.« 'Mi pa, ki že smo, bomo vedno in neprestano, dokler nas ne zruši v mo-gilo pomanjkanje in trpljenje, bolezen, tuberkuloza in duševna bol, ki se poraja iz zavesti, da smo zavrženi, .stali in šli za vami, gospoda, ki vedrite in oblačite, kakor zasledujoče sence smrti ter vam, liki grešna vest, preganjali spanec in kričali: »Proč s takim invalidskim zakonom. Dajte nam takega, kakor se zadobi za moderno državo.« Prevalanje. Člen 104 novega invalidskega zakona določa 'sledeče: Vse osebe, katere prejemajo po dosedanjih izvršljivih rešitvah invalidnino, so dolžne, da se v roku t r e h • me-s e c e v po stopanju tega zakona v veljavo prijavijo pristojnim prvoinštanč- nim (sreskim, kotarskim okrajnim) sodiščem radi prevedbe na pripadke po tem zakonu. Sodišča so jim dolžna dati po prijavi pismeno potrdilo. Poleg prijave je treba predložiti izvršljivo po-prejšno rešenje o priznanju invalidnine z nverenjem, omenjenim v drugam od- stavku čl. 105 tega zakona in uvercnje o plačevanju davka s podatki iz čl. Drugi odstavek člena 105 pa govori sledeče: Oseba, zaščitena s tem zakonom, katere pravica na priznano invalidnino ali pokojnino je bila podvržena reviziji po čl. 35 zakona o budžetskih dvanajstinah za julij, avgust in september 1923 v zvezi s čl. 6 pravilnika za izvrševanje odloka ministrskega sveta št. 38652 od 13. aprila 1923, je dolžan predložiti sodišču tudi uverenje pristojne finančne uprave, da invalidnina ali pokojnina ni ustavljena. Člen 99 pa določa: Za pridobitev pravic po tem zakonu, za invalide, ali družine padlih, umrlih in pogrešanih vojakov, ali družine umrlih težkih, polnih in pretežkih invalidov, se računa oni davek, katerega je dotična zadruga plačevala za časa njegovega onesposobljenja ali smrti. Za zadrugarje glede davka po tem zakonu se računajo oče in njegovi sinovi, kakor tudi njih družine, ako niso umrli, padli ati pogrešani. To so sedaj najvažnejše določbe za vsakega našega tovariša ali tovarišico. Tri mesece imamo torej čas, da se moramo prijaviti za prevedbo po novem zakonu. Prijave sprejemajo pristojna okrajna sodišča. (Ne samo okrožna in deželna kakor dosedaj.) t Vsak, ki se gre prijavit k sodišču, mora imeti s seboj: 1. Oni sklep, katerega mu je dostavilo pred kratkim sodišče in ki se glasi tako, da mu je špecijelna komisija priznala nadaljno pokojnino. Oni, kateri so dobili priznano pokojnino že po sklepu poslovanja specijalnih komisij in so jim priznala že pozneje pokojnino naša sodišča, naj prinesejo dotične sklepe. 2. Potrdilo o plačevanju davka (oziroma, da ne plačuje nikakega davka). Glede davka govori zgoraj citirani člen 99, da se smatra za podlago pri prevedbi oni davek, katerega je plačevala zadruga v času onesposobljenja ali smrti dotičnega vojaka. Pri nas nimamo zadrug, zato bo najbrž smatrati pod tem izrazom družine. V Srbiji in nekaterih krajih Hrvatske živi namreč po več sorodnih družin skupaj v eni hiši in imajo skupno gospodarstvo. Zakon je bil objavljen v Službenih novinah dne 17. nov. 1925 in je stopil ta dan v veljavo. Toraj od tega dne je računati tri mesece za prijavo. Kljub temu, da je pretekel že skoro 1 mesec, še ne izvršujemo prijav, ker naši ljudje o tem še nič ne vedo, invalidskega zakona do sedaj še ni bilo v našem uradnem listu in nimamo sploh nobenih navodil ali uradnih pozivov. Izvršni odbor je pred par tedni stopil v stik tozadevno z dežebiim sodiščem v Ljubljani. Ni še jasno, katera sodišča bodo vršila prevedbe. Baje so nekateri sod-niki mnenja, da bi se to vršilo le pri deželnem in okrožnih sodiščih. V našem interesu bi pa bilo, da vrše okrajna sodišča, ker je tudi tako v zakonu izraženo. S tem bi bilo prihranjeno invalidom veliko potov in stroškov in bi šlo delo hitrejše od rok. Deželno sodišče namerava tozadevno sklicati anketo začetkom januarja. Na tej anketi se bo našel način prevajanja. Zdi se nam, da je cela zadeva vendar nekoliko preveč zakasnela. Naše člane toraj opozarjamo, da pripravijo sklepe, s katerim jim je bila priznana pokojnina od specijalne komisije in potrdila o davkih. Sodišča jim najbrž ne bodo hotela sprejeti prijav, dokler ne dobe uradnih navodil, vendar pa bi to po zakonu že morala. Sklepov glede priznanja od strani specijalnih komisij še niso vsi dobili, morajo pa jih v kratkem dobiti. Reducirane! pa sedaj še ne morejo vršiti prijav, ker za nje je določeno v zakonu drugače, namreč da bodo njihove predmete dobila okrožna sodišča m izdala najbrž še sklepe, v slučaju redukcij pa imajo potem še 6 mesečni rok za obnove. Kako bo glede reducirancev bomo objavili vse, ker hočemo zadevo pred sodiščem prej razčistiti. Sploh naj se vsi naši tovariši in to-varšice pripravijo na prijavljanje in zberejo listine, ker upamo, da bomo dobili v kratkem vsa navodila. Kritika o invalidskem zakonu. Invalidski zakon je za najvažnejša vprašanja vojnih žrtev prazen. Vse ono, kar bi bilo za zaščitenca najvažnejše je ali izpuščeno, ali pa tako nepopolno, da ne more v veliki meri koristiti. Ako pregledamo točke, ki jih ima invalidski zakon, se da pri vsaki izreči temeljita kritika. Začnimo pri strokovnem pouku. To vprašanje je za invalide eno najvažnejših, toda v našem zakonu se razteza samo do gotove meje in obstane tam, kjer bi postalo najpomembnejše. Pred vsem sta največjega pomena za invalida nadaljni' poklic in socijalna j oskrba. Lečenje, ortopedski pripomočki, pokojnina, odpravnina, posojilo in razne enkratne pomoči, vse to ne pomeni nič proti glavnemu eksistenčnemu vpraša-nju, to je poklicu. Zakon mora zaščititi invalida skozi celo njegovo življenje v tem glavnem vprašanju. Zbrati mora vsa pomožna sredstva, ki so v zvezi s pridobitno zmožnostjo, preskrbo pridobivanja in zaslužka ter socijabio preskrbo v slučaju nezmožnosti. Naš zakon invalidu pomaga, da se hitro izuči kakega poklica, za to mu odmerja celo kratek rok 1 kvečjemu 2 let, potem ga pa pusti popolnoma nezaščitenega, da mora tekmovati samostojno med zdravimi močmi v življenju. Stran 2. YOJNIINVALID vojne žrtve naj bodo za vzgled, kako je treba uravnati socijalno politiko glede vojnih žrtev, da se jih res zaščiti in jim pomaga vzdržati se v boju za obstanek. Ne zaščitijo vojnih žrtev samo začasno z glasnimi najprimitivnejšimi sredstvi, temveč jih podkrepe tudi vsestransko z vsemi pomožnimi sredstvi, da lahko premoste vsako eksistenčno zlo. Naš invalid, ko se izuči, gre popolnoma brez pomoči s trebuhom za kru-aom, kakor vidimo drugod pa ga zašči-ijo z namestitvijo, pomočjo v brezposelnosti, bolezni, onemoglosti, starsti i. t. d. Pa tudi njegove svojce zaščitijo. Socijalna skrb se briga v splošnem za udobnejše življenje vojnih žrtev, kar pri nas ai. V glavnem vprašanju preskrbe, to je samostojni eksistenčni zmožnosti vojnih žrtev, je naš zakon zelo pomanjkljiv. Vse kar je drugega v zakonu, ne more vojnim žrtvam pri tem skoro prav nič koristiti, ker država ne more nikdar toliko nuditi, da bi mogel kdo brez lastne vstvaritve eksistence pošteno živeti. Da pa zamore invalid priti res do eksistence, ne zadovoljuje samo, da se mu nudi možnost izučenja, temveč mu je treba preskrbeti pot do kruha. Zato je najvažnejše to, kar naš invalidski zakon popolnoma prezira, namreč, da bi se morala gotova lažja mesta duševnih in manuelnih delavcev sploh rezervirati za invalide. Pred vsem bi morali invalidi imeti zasigurano pravico do vseh državnih in samoupravnih služb, samo, da so jih zmožni vršiti. To je mišljeno tudi v državnih delavnicah, pri posestvih in drugih napravah. Druge zdrave moči bi morale priti pri takih službah šele tedaj v poštev, ako bi ne bilo vojnih žrtev. Tudi bi se dalo napraviti tako rezerviranje mest v privatnih podjetjih. Ideja, katero je načrt našega sedanjega invalidskega zakona že vseboval, a žal ni prišla v zakon, namreč, da bi morala tudi privatna podjetja sprejemati na gotovo število zdravih delavcev nekaj vojnih žrtev, bi veliko pripomogla istim do eksistence. .Gotova samostojna lažja podjetja bi se lahko rezervirala izključno za invalide. Podpreti bi bilo treba tüdi ustanavljanje invalidskih produktivnih zadrug s tem, da bi se jim prepustilo izdelovanje gotovih predmetov za državo. Naš zakon daje glede državnih služb, podeljevanja koncesij i. t. d. nekako prednost pod enakimi pogoji. Ti enaki pogoji se mislijo tako, da se jih pri invalidu nikdar ne vidi, ker je faktično res, da jih invalid napram zdravemu nikdar nima. Za to pa tudi malokdaj velja določba o prvenstvu. Če invalid slučajno nima zadostne teoretične podlage, bi se mu moralo to spregledati, ako je drugače sposoben. Ako mu invalidski zakon sam daje pri učenju zelo kratek rok in ga samo površno usposobi, bi se moral tudi pri službah na to ozirati, ne pa staviti enake pogoje. Staviti bi moral le pogoj, ako je sposoben. Na tak in podoben način bi morala država zasledovati princip nastavljanja vojnih žrtev, potem bi izgledalo vse to kot nekako posredovanje dela. Da pa posredovalnice za delo pošljejo podjetniku najprvo invalida v ponudbo (ako ga še bodo?), podjetnik ga pa ne bo hotel vzeti, ker ima rajši zdravega, s tem ni pomagano popolnoma nič. Dalje nimajo vojne žrtve tudi nobena zaslombe pri nas v slučaju brezposelnosti, ker nimamo nobenega splošnega zakona za to v državi, invalidski zakon pa ne more nuditi v tem oziru nič. Še glede invalidskih družin M bilo treba pripomniti, da nimajo v slučaju invalidove redukcije in tudi pozneje v slučaju drugih neprilik in potreb prav nobene zaščite. Ravno družine in skrbi za nje odvračajo marsikaterega invalida, da ne gre k reedukaciji. Kako more biti invalid v invalidskem domu ali pri učenju, ako ga skrbi doma beda družine? Dabi vsaj nekoliko pomoči nudil v takem slučaju inva-. lidski zakon. Glede zemlje pa invalidski zakon omenja tudi samo nekaj pri odkupih invalidnine in si mora vsak takoj predstavljati, v kaki obliki se lahko izvrSi. Pri nas v Sloveniji pa to niti ne pride v poštev, ker se agrarna reforma ne bo nikdar izvedla. Za poljedelski stan invalidski zakon toraj nima nobenega pomena in ne nudi v tem oziru nobene pomoči. Iz vsega tega razmotrivanja se toraj vidi, kako prazen je invalidski zakon v pogledu glavnega problema pridobitne zmožnosti in poklica vojnih žrtev. (Dalje prih.) K vzajemnosti. Drugega mu ne dovoljuje, kakor, da postane takoj samostojni mojster in da so mu posredovalnice za delo dolžne preskrbeti v prvi vrsti delo. Biti mojster še ni nič, ker si noben mojster ne more iz nič nikakor po-vspeti. S tem, da dobi nekaj orodja in leventualno odpravnino še zdaleka ni rešeno vprašanje, ki je potrebno za poklic samostojnega obrtnika. Ako bo invalid na ta način postavljen pred vprašanje strokovne zmožnosti in kvalitete, klijentele, konkurence in gmotnih potreb, je gotovo, da skoro nobeden ne bo kmalu dosegel stališča samostojnega obrtnika. Vsaj pri nas v Sloveniji, kolikor poznamo razmere, je treba za obrtniški stan že dobre podlage in izobrazbe, sicer obrtnik ni življenja zmožen. Koliko imamo na primer dobro strokovno izvežbanih obrtniških pomočnikov, ki so postali že stari, pa kljub prizadevanju niso mogli odpraviti vseh zaprek in postati samostojni mojstri? Pa tudi dosti mojstrov imamo, ki morajo iz gori navedenih vzrokov pustiti /izvrševanje samostojnega obrta ter se povrniti k pomočniškemu stanu. Predno bo toraj invalid zadobii vse pogoje za mojstra, mu bo obrtni red ne bo omejeval te pravice in je določba invalidskega zakona, da ima to pravico neposredno po izučenju, iluzorna. Za to pa bi prišla v poštev le določba za posredovanje dela. Državne posredovalnice ,za delo so dolžne prvenstveno najti delo invalidu. To ne pomeni za invalida nič, ker državne borze dela samo posredujejo, ne morejo pa nobenega prisiliti, da bi vzel invalida v delo, ako ga noče. Znano pa je, da se invalida vsak brani in je čisto naravno, da bo posebno pri današnji brezposelnosti, ko se dobi na razpolago vsakovrstne dobre moči, vzel vsak raje zdravega delavca, kakor pa pohabljenega ali bolnega. Izučeni invalid njima torej nobene zaščite glede nadaljue eksistence. Državna podjetja imajo navadno v prvi vrsti pogoj sprejemanja zdravih ljudi tako n. pr. železnica, tobačne tovarne i. t. d. Celo predstaviti se morajo k preiskavi zdravnikov, za to je vstop invalidov v take službe popolnoma nemogoč, ker zahtevajo navadno brezhibnost. In za tem se vrste vsa podjetja. Imeli smo vedno zahtevo, da naj se unese v invalidski zakon določba, po kateri bodo privatna podjetja dolžna sprejeti po razmerju števila zdravih delavnih moči tudi nekaj invalidov, vdov in sirot. Toda tukaj se ni ščitilo vojnih žrtev, temveč podjetja, kapitaliste, za to je ta določba popolnoma odpadla. Le na občine se je pritisnilo, da morajo vzeti invalide v svojo službo. Zakaj se ni zasiguralo in rezerviralo invalidom mest v državnih podjetjih in službah, ki jim v prvi vrsti pripadajo? Pogoj za državne službe v invalidskem zakonu pa zahteva enako kvalifikacijo. To ni po našem pojmovanju nikaka olajšava ali boniteta. Od naših občin pa nimamo tudi nič pričakovati, ker so majhne in imajo navadno prav malo potreb za službe. V tem najvažnejšem eksistenčnem vprašanju kakor je poklic, bi bilo treba nuditi v zakonu največ. Ni nam treba drugače naštevati potreb, ako omenimo samo kake pravice vživajo v tem oziru nemške vojne žrtve. Nemški invalidski zakon imenovan »Reichsversorgungsgesetz« določuje invalidsko redukacijo kakor pri nas. Poleg tega pa postavi invalidski zakon invalide pod oskrbo nekih oskrbovalnih odborov, ki se morajo brigati v vsakem oziru za nj». Ti odbori imenovani »Fürsorge stellen« morajo nuditi oskrbo invalidom za čas učenja, bolezni in se brigati cel čas v njihovem življenju za položaj vsakega posameznika in njegove družine. V Nemčiji obstoja namreč državna naredba o dolžnosti preskrbovanja. Ta se ne tiče samo oskrbe vojnih žrtev, temveč splošno vseh revežev in socijalno slabo stoječih oseb. Špecijelno pa ima ta nemška naredba jako dalekosežne določbe samo za vojne žrtve. Navadno obstojajo za to okrajni oskrbovalni odbori, ki se raztezajo po celi nemški državi. Po državni naredbi o preskrbovanju morajo skrbeti ti odbori v prvi vrsti za vojne žrtve. Skrbeti morajo za poklic, izučenje in vso oskrbo invalida. Ta skrb pa se ne razteza samo na invalida kakor pri nas, temveč tudi na njegovo družino. Ko pa se izučen invalid poda v življenje k izvrševanju poklica, pa ga kljub temu javna skrb še ne izpušča iz svoje zaščite. Posreduje mu pri delu ter mu varuje vse pravice do zaposlitve, do starostnega in nezgodnega zavarovanja, posebno pa težke poškodovance, za katere obstoja zopet posebni državni zakon o zaposlovanju. Dalje skrbijo gori navedeni odbori za vzgojo vojnih sirot in otrok težkih poškodovancev ter imajo posebno gledati na zdravstveno in okrepilno vzgojo ter skrbeti, za izobrazbo. Za vse to skrbe s pomočjo mater ali vzgojiteljev tin morajo družinam padlih napraviti možnost primernega nadaljega razvoja 'družinskega gmobiega stanja. Tudi za staovanja invalidov z več otroci se morajo brigati. V slučaju brezposelnosti morajo nuditi pomoč. Ako je invalid bi lan, mora dobiti vso oskrbo in zdravljenje, to je tudi za bolezni, ki ne spadajo pod državno skrb lečenja, gredo na stroške oskrbovalnih odborov. Družina pa dobiva za blučaj invalidnega zdravljenja 'oskrbovalno podporo po gmotnih razmerah, kolikor je potrebna pomoči. Te nemške določbe o najvažnejšem vprašanju za V Trbovljah ima tudi Zveza bivših vojakov svetovne vojne močno organizirano podružnico. Naši vojni tovariši so razvili tam svoj program, ki je v najvažnejših točkah popolnoma skladen z našim. Naravno je, da je tudi tamkajšnja zvezina 'podružnica vpeljala tovariške stike z našim udruženjem, oziraje se na odnošaje, kakorsni vladajo v obče med nami in Zvezo bivših vojakov. Da se ti odnošaji poglobe in odpravijo nekatera odvojena mišljenja, ki so vladala v nekaterih gospodarskih krajevnih vprašanjih, je sklicala Podružnica zveze slovenskih vojakov, v sporazumu z našim udruženjem skupen shod, ki se je vršil v nedeljo dne 29. novem- Moč Miklavževega 7 večera. Invalidu Hudomušnežu je pričelo Ugajati brhko dekle v mestu. Skoro vsak dan se je sestal z njo vsaj za kratek čas, da sta se malo pogovorila. Menila sta se o vsakdanjih dogodkih, o bodočnosti, ljubezni in sreči. Saj je bil naš Hudomušnež lep postaven fant, Zofka, kakor se je imenovala pa tudi dekle, malo takih. Ako bi ne bil naš Hudomušnež invalid in bi se mu ne bilo treba učiti šele stanu primernega poklica, bi kar segla v roke in be se vzela. Toda on je moral dokončati p’oprej svoje učenje. Imel pa je že vse načrte gotove. On bo hodil v delavnico, prinesel vsak teden domov lepe denarce! Zofka pa bo kuhala, pospravljala in skrbela, da bo doma vse v redu. S takimi obljubami in nadami ji je večkrat stisnil gorko roko, ko sta se poslovila. Tako je trajalo kake dve leti, dokler ni začela tudi Zofka resno razmišljati o bodočnosti. Kakor navadno ves nežni spol, je tudi ona začela dvomiti o moški zanesljivosti. In večkrat ga je vprašala : »Kdaj boš toraj pri volji, saj si že dostikrat obljubil?« Hudomušnež jo je vedno potolažil še kratek čas, še par mesecev, pa bom prost, samostojen in s teboj srečen. Toda tako harmonijo našega Hudor mušneža in Zofke je pričelo zavidati nekaj njunih sovrstnikov. Zofka jim je ugajala in okoli nje se je začel smoliti Hudomušnežev znanec Žolna. Dolgo je naskakoval trdnjavo, toda čez čas se mu je vendar posrečilo napeljati nekoliko niti Zofkine naklonjenosti nase. Večkrat mu je bilo mogoče govoriti ž njo na samem, ne da bi to opazil Hudomušnež, in ji dvoriti. Ko pa je enkrat Hudomušnež le zapazil, da je jela postajati Zofkina ljubezen nekoliko hladna, je postajal bolj nervozen in ji pričel predbacivati sumnje. Zofka mu je plakajoč zatrjevala, da mu je še vedno tako goreče vdana. Žolna pa je izrabil vsako priliko, da je igral tekmeca ter obljubljal Zofki zlate gradove, ako hoče deliti ž njim srečo. Tekmeca sta spravila pošteno Zofko popolnoma iz ravnotežja. Ni videla, na kateri strani jo čaka sreča in pričela jo je iskati zdaj pri enem, zdaj pri drugem. Približeval se je Miklavžev večer. Žolna je prvi porabil to priliko, da je povabil Zofko na neko družinsko Miklavževo prireditev. Obljubil ji je krasno darilce, poleg tega pa še srček iz leda z lepimi verzi. Zofka mu je obljubila, da pride, saj ni smela nikamor drugače ponoči, kakor na Miklavžev večer, ali za Božič k polnočnici in ravno takih večerov se je celo leto veselila. Nič ni vedel za to naš Hudomušnež in tudi Zofka mu ni o tem črhnila. Toda za nameravani sestanek ije zvedel ^prijatelj Zgaga ■'in jje takoj opozoril Hudomušneža. Napočil je zaželjeni Miklavžev večer. Zofka se je odzvala povabilu Žolne. Krasno so se zabavali, pili čaj, jedli piškote in težko pričakovali napovedanega Miklavža s spremstvom. Medtem pa sta Hudomušnež in Zgaga ugibala v tihi sobi invalidskega doma o Zofkini zvestobi. Dobro sta poznala ono omizje, kjer naj bi se Zofka na Miklavžev večer nahajala. Naenkrat šine Zgagi v glavo pametna misel. Sklenila sta, da se preoblečeta ib sicer Zgaga naj bo Miklavž, Hudomušnež pa parkelj. Šla bosta v ono hišo, kjer se danes nahaja Zofka. In res, maski sta imenitno izpadli. Pol ure pozneje se pojavi Miklavž v sobi one družine, kjer najde pri omizju veselečo se Zofko s prijateljem Žolno. Za Miklavžem je stopal naš Hudomušnež v obliki parkelja in bi najraje kar skočil med dvojico in odnesel Zofko — to grešnico v pekel. Toda takoj se oglasi Miklavž med strmeče gledalce, h katerim so se bojazljivo stiskali otročiči: >Danes bomo pa pričeli pri odraslih!« Žolna je moral poklekniti in ker se je branil, ga je že držala za ovratnik krepka parkeljeva roka ter ga pahnila skozi vrata. In Zofka, ki ni poljubila Miklavževe palice, je že zdrčala v naramnem košu svojega zvestega parkelja, katerega je imela čast med potjo spoznati. Medtem, ko je morala Zofka delati zunaj pokoro, je prišla v sobi na svoj račun vesela mladina. Dotični Miklavžev večer pa bo ostal v spominu našemu Hudomušnežu in Zofki, ki od takrat ni več dvomila o iskrenosti svojega ljubljenca. • ■a bra t. 1. v dvorani restavracije Forte v Trbovljah. Navzočih je bilo precejšnje število članov in članic obeh organizacij. Od naše podružnice je bil prisoten skoro celokupni odbor, poleg tega pa sta prišla tudi delegata izvršnega odbora iz Ljubljane tov. Benedik in Tomc. Tudi zvezina centrala iz Ljubljane je poslala svojega delegata tov. Mihevca, shod pa je vodil predsednik zvezine podružnice iz Trbovelj tov. Staudeker. Isti je ob 4. uri popoldne otvoril shod, pozdravil delegate in navzoče člane in članice, pred vsem pa zastopnika pol. oblasti g. dr. Mašiča. Tov. Staudeker je razložil zvezini program, ki hoče zbližanja med nekdanjimi vojnimi tovariši, poleg tega pa jih kulturno in gospodarsko povzdigniti. Kot glavni del programa pa je povdar-jal skrb za dostojne grobove in spomenike padlim tovarišem in skrb za njihove ostale ter druge vojne žrtve, katerim hoče tudi zveza nuditi vsestransko oporo, in podpirati (stremljenje Udruženja vojnih invalidov. Na to pa je tov. Tomc v imenu našega udruženja povdarjal našo slogo z vojnimi tovariši in da isto vlada povsod, kar naj znači tudi današnja udeležba članov našega udruženja na skupnem shodu. Vojne žrtve smo hvaležne, da smo dobile moralno in materijelno oporo od strani svojih vojnih tovarišev in njihve organizacije, ki si je upala nastopiti z nami vred javno v času minule borbe za invalidski zakon in podpisati z nami proteste in ki nam obeta svojo nadalj-no pomoč ter proži tovariško roko. Po vseh predvidevanih načrtih se vidi, da tudi v Trbovljah vladajo tovariški stiki med nami in zvezo, vendar pa so naleteli na neka malenkostna ne-sporazumljenja ^gosopdarskega značaja, ki jih hoče današnji shod razčistiti. — Zato se naprošajo obojestranski krajevni funkcijonarji, naj razlože svoje težnje. Tov. Kolenc je kot predsednik naše podružnice izjavil, da gre pred vsem za vprašanje postavitve na naši strani društvenega doma, na zvezini pa spomenika. Naši so za dom, kjer bi našli reveži zavetja, zvezarji pa so za spomenik. Ker se iz obeh strani pobirajo zbirke, zna ena akcija drugi škoditi. — Od strani zveze je povdarjal tov. Staudeker, da je postavitev doma iluzorna, ker je vezana na prevelike materijalne izdatke in za dolgo dobo neizvedljiva. Zahtevo doma je pobijal tudi v imenu zveze tov. Mihevc, ki je kot dober poznavalec Trboveljskih razmer in gospodarskih razmer v splošnem odsvetoval tako akcijo. Med našim ljudstvom še ni prave požrtvovalnosti ter je k temu primerjal zelo lepo organizacijo delavskih in drugih mas v tujini, posebno na Nemškem, kar je imel priliko študirati in videti. Pri nas kaj takega ni, zato ni misliti na tako velikopotezne akcije. Dalje je tudi poydarjal smisel zveze vojakov in z lepimi besedami dokazal, da ni navadna veteranska, starorežimska ali pa celo politična organizacija, kakršno jo slikajo ravno tisti, ki se v njo ne upajo vsled tega, ker bi se po svojih činih iz vojaških let ne mogli počutiti v njej tovariško razpoloženi. Med obema organizacijama se je pojavilo nekoliko oseb, ki imajo nekatere spore osebnega, vendar pa popolnoma nepolitičnega in izvenorganizacij-skega značaja. Ti so pri medsebojnih konfrontirahjih napravili nekoliko malih incidentov, ki so motili drugače čisto mirni tovariški shod. Vendar pa je izzvenelo edinstvo med organizacijo našega udruženja in zveze vojakov, kar je tov. Tomc lepo povdaril z zaključnim govorom. Kar ima kdo osebnega, naj osebno razčisti, obe organizaciji sta si po programih in dosedaj dokazanih delih edini in konštatirati je treba, da tudi v Trbovljah ne obstoja drugih nespora-zumljenj med njima in jih tudi ne bo, samo, da se odstranijo osebnosti in gre tovariško k programu ker delav dobrobit članov bo še dovolj. Razložil je nekatere glavne nedostatke ravnokar sprejetega invalidskega , zakona in povdaril, da se bo treba še za marsikaj boriti in če hočemo urediti vprašanje vojnih žrtev v smislu naših teženj tudi za revizijo invalidskega vprašanja. Tako se je zaključil shod, ki je po-kaazl mnogo izpodbude v organizacijah. POLITIČNE BELEŽKE V narodni skupščini. Za bodoče štiri mesece, od decembra do vključno marca 1926 so bile sprejete dvanajstine. Žalostno, da po sedmih letih v Jugoslaviji ni mogoče drugače vladati nego z dvanajstinami. Izenačenje davkov. Samostojni demokrati so zahtevali, naj se do sprejetja novega davčnega zakona srbski zakon razširi na vso državo, ker je zdat-no milejši, nego vsi drugi. Zahteva ni bila upoštevana, nego se je reklo, da bo predlog zakona o izenačenju davkov tekom enega meseca predložen Narodni skupščini. Ni se pa reklo, tekom katerega meseca. Nemčija je vstopila v Zvezo narodov. Pravijo, da je to velikega pomena za bodočo svetovno politiko. Pisatelj Barbusse v Jugoslaviji. Pisatelj znamenitih romanov >Ogenj<, > Pekel« in drugih je potoval po Balkanu. Mudil se je v Romuniji, kjer so ga fašisti napadli. Ogledal si je krvavo Cankovljevo Bolgarsko. Te dni je pa bil v Beogradu. Barbusse je velik prijatelj invalidov, saj je sam trpel v strelskih jarkih. Med drugimi je rekel tudi sledeče: >Vojno sem prebil veliko časa kot navad en vojak. Pri tem sem prišel do spoznanja, da je sedanji svetovni sistem jzelo kompliciran, da pa ni nič vreden. Do tega spoznanja sem prišel, ko sem med vojno mislil na to, kako bi se moglo to stanje spremeniti in upostaviti :mir med narodi. Stopil sem v zvezo in v stik s svojimi tovariši iz vojne. Videli sem, da so tudi ti prišli do spoznanja, da stare oblike niso več za današnjo dobo. Radi tega sem ustanovil posebno zvezo, katere cilj je delovati proti voj ni v bodočnosti. Radi tega sem osnovni »Fčdčration republi-caine d seanc'iennes combatantes«, ka-'6ri sem jaz predsednik. Odločno smo sklenili delovati ua to, da se vojna nikdar več ne povrne. Voy-na je velika nesreča za človeštvo. Zveza ne veruje na to, da je Nemčija kriva vojne. Člen 231. verzajske mirovne pogodbe, ki ugotavlja to vojno odgovornost Nemčije, je samo radi tega sprejet, da da zaveznikom pravico in možnost. da dobe od Nemčije kar največ odškodnine. Istotako je brez vsake podlage trditev, da je Srbija kriva začetka vojne. Mi moramo logično priznati, da je krivec za svetovno vojno imperializem, predvsem angleški imperializem. Za Anglijo je Nemčija nred-stavljala oviro. Radi tega je prišlo do vojne. Mi bivši vojaki, ki smo sodelovali v svetovni vojni, smo se radi tega združili, da se borimo proti vojni in proti imperializmu. Cilj imperializma je, Ja si na tuji nesreči zgradi lastno srečo. To seveda ni mogoče, kajti če propade en narod, potegne v propad vse druge. Radi tega se danes vsa Evropa nahaja na robu propada, samo Amerika je svobodna. Najprej smo organizirali udeležence svetovne vojne. Potem smo pristopili k organizaciji inteligence. Organiziranje inteligentov se je izvršilo v organizaciji pod imenom >Clairte<, poleg tega smo ustanovili organizacijo učiteljev, profesorjev, ki se imenuje >D’ Nnsegnement«, ki šteje preko 600.000'članov, kateri pripadajo poleg učiteljev in profesorjev umetniki, časnikarji in drugi inteligenčni stanovi. Bodočnost kaže, da bo ta pokret imel najlepši uspeh.« — O vojni v Maroku je rekel, da je to izbruh pohlepnosti francoskega imperializma. Njim se gre. da dobe velike rudnike v rifanskih pokrajinah. Ii socijalne politike. Državni podtajnik v ministrstvu za socialno politi- ko dr. Krnjević bo odstopil. Na njegovo mesto pride dr. Križman. Vojaški sporazum med Poljsko in Malo antanto. Posvetovanja vojaških zastopnikov Poljske in Male antante so imela uspeh, da se je sklenila konvencija o prevozu orožja in muicije. >Lup-ta« poroča, da je sklenjena posebna pogodba tudi glede razih drugih točk sodelovanja v vojni. Lunačarski r Parizu. Sovjetski komisar za prosveto vseučiliški profesor Lunačarski je prišel v Pariz, da naveže stike med francoskimi in ruskimi prosvetnimi delavci. Včeraj je obiskal francoskega ministra za prosveto. Iz društra narodor. Gospodarski odsek Društva narodov je sklenil Društvu narodov priporočati sklepanje posebnih pogodb med nasledstvenimi državami, da se olajša gospodarska obnova Avstrije in Ogrske. Dalje namerava gospodarski odsek predlagati, da se skliče prihodnje leto splošna gospodarska konferenca. — Odsek za razorožitev je izdelal poročilo, kako naj bo sestav- ljen odbor, ki bi vzel vse priprave za razorožitveno konferenco v svoje roke. Finančni odsek je proučil poročilo o gospodarski obnovi Avstrije in Ogrske. Velika vzhodna trozveza. Rusija se je Japonski znova približala v vprašanjih Kitajske. »Pravda« piše,* da sovjetska unija ne bo napravila v vzhodni Aziji nobenega koraka proti volji Japonske. Isti list naglasa, da so trditve angleškega časopisja o ogroženih japonskih zahtevah v Kini lažnjive in da Japonci danes dobro vedo, kdo je njihov pravi prijatelj. Rusko časopisje pravi, da bo Japonska kmalu uvidela, da je najbolje, če se Japonci, Kitajci in Rusi združijo proti Angliji. Zopet sestanek Čičerina s Skrzyn-skim. Ministrski predsednik poljske republike Skrzynski se je na svojem povratku iz Londona ustavil v Parizu, kjer se je zopet sestal s Čičerinom. — Razgovarjala sta se o ureditvi gospodarskih odnošajev med Poljsko in Rusijo. • / Uradni del. Naročniki. Današnji številki smo priložili položnice vsem onim naročnikom, ki dolgujejo naročnio za nazaj. Dolgovani znesek je na vsaki položnici že napisan. Poravnajte točno naročnino, sicer se bo moral list z novim letom ustaviti. Počenši od 1. januarja 1926 stane vsak list po 1 Din, kar naj izvolijo vzeti na znanje naši nadaljni naročniki. List pa hoče biti zato večji in zanimi-. vejši. / « Delegatska anketa se rräi r nedeljo dne |3. januarja t. 1. ob 9. uri r čitalnici invalidskega doma r Ljubljani. Vsaka podružnica naj pošlje svojega izvoljenega delegata ali namestnika g pooblastilom. Kdor reflektira na prenočišče naj poprej javi Podružnični tajniki pozor. Veliko podružnic dolguje še za članske knjižice in markice. — Dotični tajniki morajo skrbeti, da denar takoj pošljejo izvršnemu odboru. Božičnica. Odbor Udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot podružnica v Ljubljani obvešča vse svoje člane in članice, ki so se prijavili za božičnico, da se ista vrši v nedeljo dne 20. decembra ob 9. uri dopoldne v veliki dvorani Mestnega doma v Ljubljani. — Vabljeni vsi vojni invalidi in vdove ter prijatelji vojnih žrtev. Na prodaj je izrezovalna žaga (Laubsäge). Invalidi, ki bi jo hoteli kupiti v svrho rezljanja in eventuelnega zaslužka, dobe natančneje informacije v pisarni U. V. I. podružnice v Ljubljani. — Podružnica Bled naznanja članom, da se ho delila moka in sladkor v soboto, dne 19. decembra popoldne pri tajniku. — Cena sladkorju je Din 10.— za kg in cena moki je Din 4.— za kg. Vsaka oseba dobi 2 kg moke in 1 kg sladkorja. — Odbor. Službe. Razpisana so mesta: Izvršilnega uradnika, poduradnika ali sluge v Murski Soboti. Prošnje je vlagati do 25. decembra t. 1. na predsedništvo okrožn. sodišča v Mariboru. Jetniškega paznika pri okrožnem sodišču v Mariboru. Prošnje je vlagati na predsedstvo tega sodišča do 6. januarja 1926. Pisarniškega uradnika III. kategorije pri okrajnem sodišču v Mokronogu. Prošnje je vlagati do 5. januarja 1926 na predsedstvo okrožnega sodišča v Novem mestu. Pisarniškega uradnika III. kategorije pri okrožnem sodišču v Mariboru. Prošnje je vlagati na predsedstvo tega sodišča do 16. januarja 1926. Naše gibanje. Novoustanovljena, podružnica. Na praznik dne 8. decembra se je vršil ustanovni občni zbor nove podružnice v Žužemberku. Zanimanje je bilo zelo veliko, kar je pokazala mnogobrojna udeležba. Zbor je vodil sklicatelj tov. Podboj, v imenu izvršnega odbor^ pa ssta se udeležila tov. Benedik in Tomc, ki sta navzočim razjasnila položaj vojnih žrtev in jih vzbudila k organizaciji. K novi podružnici je pristopilo lepo število članstva. Predsednik je tov; Podtxjj, tajnik pa tov. Smrke. Podružnica bo gotovo agilna, kar je pokazalo zanimanje in velika udeležba iz oddaljenih krajev, kljub hudemu mrazu. Županska zveza za Slovenijo v Ljubljani nam je izjavila, da se naše javne seje na magistratu dne 6. nov. t. 1. ni mogla udeležiti vsled odsotnosti načelnika in podna-čelnika. Pridružila pa se je z vsem preudarkom našemu protestu, kar je dokazala in izjavlja naknadno, da je popolnoma solidarna z nami in bo po vseh svojih močeh podpirala naše težnje in upravičene zahteve kakor doslej tudi v bodoče v boju za pravice, ki nam gredo. Mariborski dopisi. Maribor. Občni zbor mariborske podružnice se bo vršil tekom prve polovice meseca januarja 1926. Sv. Lenart v Slov. Goricah. Pretečeni mesec je umrla po dolgi bolezni g. Marija Krepek, stara 56 let, zapustivši moža in devet večinoma že preskrbljenih otrok. Najmlajši sin je letos dovršil študije, ter bil nastavljen nekaj tednov pred smrtjo kot učitelj. Rajna je bila mati predsednika naše podružnice v Mariboru. N. v m. p.t Lepa socijalna skrb. V bližini Maribora, je umrl začetkom leta, težki invalid, ki je bil že več let navezan na bolniško posteljo. Pešal je vedno bolj in bolj, dokler ga ni rešila iz trpljenja smrt. Vsled počasnosti naših oblasti in vednih novotarifvpri reševanju invalidskih zadev, tudi ni prejemal nobene pokojnine. Drugega premoženja ni zapustil, kot kopico nepreskrbljenih otrok. Da je moža mogla pokopati, si je morala vdova denar sposoditi. Upala je, da bo prejela zaostalo pokojnino za možem. Napravila je prošnjo, da se ji prizna obiležje vojne vdove in pripadajoča pokojnina. A do danes še ni prejela rešitve, navzlic številnim urgencam in osebnim intervencijam. Žena trpi in gara, otroci pa pešajo telesno in duševno. Za take razmere bo dajala odgovor pred Bogom Specijalna komisija. V Št. Lenartskem okraju živi invalid— begunec. Zapustiti je moral lepo in solnčno Goriško, kjer je prišel skoraj ob vse premoženje. Le malo bajtico ima in nekaj zemljišča. Treba bi bilo kaj zaslužiti, a siromak ne more, ker je vsakega dela nezmožen. Hira in voljno trpi. Pokojnine že dolgo časa ne prejema. S čim naj se živi. Država, ki bi bila dolžna rešiti to vprašanje, se za take malenkostne reči ne briga. Kdaj se bomo ravnali pri nas po geslu »Vsakemu svoje«? Pred nekaj časom je bil v Mariboru obsojen na tri dni zapora neki invalid, ker je beračil. Strogi mož postave, ga je zalotil pri tem poslu in noben izgovor ni pomagal. Dobil je za plačilo tridnevno oskrbo in stanovanje. Beračil ali bolje prosil je, ker ima bolno ženo in lačne otroke. Na zaostanku je z najemnino, dela in zaslužka ni dobiti. Svojčas še je veljal pregovor: Kar si kdo izprosi, to tudi lahko nosi. A danes menda to več ne velja, vsaj v mestih ne, kjer reveža trpina—invalida, po hišah bogatinovih najmanj radi vidijo. Stran 4. VOJNI INVALID Za spomenik. V Mariboru obstoja odbor, ki si je nadel nalogo, da postavi v svetovni vojni preminulim vojakom dostojen spomenik. Spomin naj bi bil na vse sinove našega naroda, ki spe večno spanje pravičnega. Odbor je že izbral prostor za spomenik in sicer naj bi stal v novem delu mestnega parka. Toda v časopisih so se oglasili razni velejugoslovani, ki nasprotujejo temu načrtu in pravijo, da bo vsak narodnjak proti temu, da bi stal spomenik v svetovni vojni padlih vojakov v Mariboru, na kakšnem javnem kraju ali trgu, ker bo to spomenik avstrijskih vojakov, onih, ki se niso bojevali za Jugoslavijo. Mnenje gotovih krogov je zares malo čudno. Spomenik pietete, hvaležnosti in ljubavi, do lastnih naših sinov, ne spada na javen prostor ali trg. Oni gospodje naj pomislijo, da se misli postaviti spomenik nepozabljenim ljudem, ne pa vojni slavi. Jeseniške novice. V torek zvečer 24. novembra je nenadoma preminul naš tovariš Slivnik Štefan, zadet od srčne kapi. Bil je zaposlen v tovarni na Dobravi pri Jesenicah, kjer je sebi in družini služil borni kruhek. Podružnica, katere član je bil pokojni od ustanovitve, se je po zastopnikih z društv. vencem udeležila pogreba. Ni mu igrala na zadnji poti vojaška godba, kakor izraža novi invalidski zakon, pač pa mu je igrala godba kovinarskega društva iz Jesenic. Ker je bil delavnik in pa hud mraz tisti dan, od strani članstva ni bilo posebne udeležbe. Tudi oddaljenost je treba upoštevati. Ranjki Slivnik je bil med onimi, katere je kruta Specijalna komisija spoznala za neinvalide. Pričakoval je vsak dan, da mu prinesejo odločbo inv. suda. Ni dočakal tega dne. Umaknil se je raje sam, kot da ga pahnejo iz vrst onih, ki so ustvarili to lepo našo domovino, katera sedaj tako po mačehovsko reže kruh vojnim žrtvam. Najenostavnejša rešitev invalidskega vprašanja je ta, da drug za drugim pomrjemo. Tebi pa, dragi tovariš, bodi lahka domača zemlja. Ne moremo drugače, kakor, da še nekaj pripomnimo. Vajeni smo že večne stanovanjske mizerije, saj čitamo in tudi vidimo dan na dan po kakšnih brlogih, kleteh, greznicah stanujejo živi in po božji postavi ustvarjeni ljudje. Kar pa smo videli, ko smo se prišli zadnjikrat posloviti od svojega tovariša, to pa že presega vse meje. Za vojne ujetnike Ruse je pred desetimi ileti tovarna postavila nekake kolibe za zasilna bivališča. Da se je bivša Avstrija za vojne ujetnike bore malo bri- Posojila. Člane zadruge, ki prosijo za posojilo, opozarjamo ponovno, da predložijo izpiske iz zemljiške knjige porokov in svoje ter posestne pole z navedbo vrednosti posestva sedaj In leta 1914. Pravila. Vse člane zadruge in drage Razsodba o monstre - procesu proti ukrajinskim kmetom. V Kišinevskem procesu, ki je dvignil v evropskih deželah toliko prahu, je bila te dni izrečena razsodba. Ker je bilo število obtožencev zelo veliko — 283 — je trajalo čitanje sodbe izredno dolgo, od poldneva do 2. ure zjutraj. 87 obtožencev je bilo obsojenih, 196 pa oproščenih. — Največja kazen je zadela Barbičeva, ki je bil obsojen na dosmrtno ječo. Sodišče je smatralo za dokazano, da je bil on zaupnik Lenina, zato ga je sodilo neizprosno. Kišenevski proces je bil naperjen zoper 283 besarabskih kmetov, ki so bili obdolženi, da so uprizorili komunistično vstajo s političnimi cilji zoper rumunske interese. Drža\no pravdni štvo je dolgo zbiralo podatke za razpravo. Čim pa se je proces začel, se se pojavile v evropski javnosti vesti, da ima bukareška vlada ž njim posebne namere. Radi tega je odšel v Be=aral>i-,i' francoski pisateh Barbusse, ki je I'