Danijel Defoe: Robinsop Crusoc (Dalje.) Naenkrat sem zapazil v pesku odtise človeških s.opinj, ki jih je bilo zelo jasno videti. Nikoli v življenju se nisem še tako prestrašil. Ppstojim in poslu§am okoli sebe — ničesar ni bilo čuti. Tečem na bližnji griček in pogledam naokrog. Nikjer žive duše.> Pomislil sem, če se nisem varal in se mi je morda samo zdelo, da sG bile to stopinje. Vrnil sem se do obale in sem zopet gledal. Stopinje so bile: lepo so se poznali prsti in peta. Stopinje so bile vrh tega manjše od mojih. V največjem strahu sem stekel v svojo trdnjavo ter sem se ves pot oziral, če fcdo ne teče za menoj. Drevesa, grmičja in skale, ob katerih sem tekel, so se mi dozdevali kakor živa bitja, kakor človeške prikazni. Brž sem bil preko ograje, kakor tis.ti, ki ga zasledujejo prav iz bližine. Vso noč nisem mogel zaspati niti za trenutek. Kaj sem vse premišljeval, da bi si pojasnil, čigave so mogle biti tiste stopinje! Mislil sem celo, da je morda prišel sam hudi duh, da bi me splašil. To misel sem opustil kot docela neumno. Nazadnje sem zaključil svoje premišljevanje tako, da so bili najbrž divjaki s kakega bližnjega otoka, katerih je bilo več v daljavi videti, kakor neka nejasna temna črta. Verjetno je bilo, da je kak protivni veter zagnal njihove čolne semkaj in ko so divjaki videli, da je otok prazen, so zopet odšli, ker niso hoteli tu ostati. Radi' tega jih morda tudi nisem videl. Strah me je bilo, da ne bi našli mojega čolna, ki sem si ga bil iztesal, kakor delajo to tudi divjaki, iz debelega drevesnega debla in ki sem ga spravljal ob obali. Pričakoval sem, da pride velifco število divjakov in da me napadejo. Če bi jim tudi utekel, tedaj bi mi uničili moje polje in ugrabili mojo čredo. Moral bi gladu umreti. Tako je prešlo nekoliko mesecev v neprestanem straliu. Nazadnje sem se vendar začel polagoma umirfevati in ni me bilo več toliko strah. Tolažil sem se, da so to vendar bile moje stopinje, ker sem imel navado, da sem šel bos do čolna, pa sem gotovo pozabil, kdaj scm bil tam. Radi varnosti pa sem si l.ljub temu izbral ha raznih krajih otoka nekoliko mest, ki sem jih s 'koli zagradil. Po ograji sem nasadil razne trave in druge rastline, da se ne bi videlo človeško delo. V vsako tako skrivališče sem 'skril nekoliko koz, (ia bi imel kaj jesti, če bi moral zbežati iz svojega prvotnega bivališča. Nekega dne sem stal na gričku in sem posmatral morje. Zdelo se mi je, da vidim v daljavi neko črno točko, pa nisem mogcl natančno spoznati, ali je čoln ali kaj drugega. Spustil sem se z grička na drugi strani in stopil v kraj otoka, y katerega še nisem bil prišel nikoli. Kar sem tu .videl, me jc tako navdalo z grozo, da sem stal kakor iz kamna. Zemlja okoli mene je bila pokrita z lobanjami, rokami, nogami in drugimi človeškimi kostmi. Videl sem kraj, kjer je bil gorel ogenj, okoli pa je bila nekaka klop iz zem- lje, kjer so najbrž sedeli divjaki, ko so jedli človeško meso. Gledajoč vse to, sem se tako zgrozil, da bi bil ikmalu padel v nezavest. Ko sem se malo zbral, sem zbežal, bolj fco sem mogel, od tega groznega kraja. Zahvalil sem Boga, da sem po brodolomu prvič stopil na tak kraj otoka, ikamor te zveri v človeški podobi sploh niso bile vajene priti. Vse leto mi je poteklo v strahu. Nisem si upal sekati drva v gozdu, še manj pa streljati, boječ se, da me divjaki ne bi čuli, kcr so prihajali na otok. Najbolj me je bilo strah, ko sem si moral zakuriti, ker se vidi dim iz vellke daljave in bi me mogel izdati. Zato si nisem hotel kuriti v trdnjavi. Hodil s«m radi tega v najbolj gosto šumo. Nazadnje sem si napravil iz drv oglje in z njegovo pomočjo sem si potem kuhal hrano. Oglje je dajalo dovolj toplote brez dima. Kaj je bilo v po-I_-emski jami. Ko sein nekoč hodil po gozdu, sem zapazil v pečini votlino, ki je bila vsa z bršljanom zarasla. Odgrnil sem vejevje in ssm našel vhod v jamo. Stopil sem par korakov dalje, tipajoč v temi po stenah, ali naenkrat sem se prestrašil in skočil čim hitreje nazaj. Kaj je bilo? Videl sem v temi dvoje velikih, svetlih oči, ki so se svetile kakor zvezde. Mislil sem si: ali je to človek ali hudi duh. Nazadnje sem se ohrabril, pa sem si rekel: »Neumno je misliti, da so tod hudi duhovi, pa niti človek ne moie biti, ko vseh 23 let nisem videl niti enega.« Vzel sem z ognja tlečo tresko in sem zopet šel v jamo. Ali napravil sem dva, tri ikorake in zopet me je prevzel strah. Čul sem globok vzdihljaj in neko godrnjanje, kakor da bi kdo izgovarjal nerazumljive besede. Nato zopet vzdih. Postal sem nekoliko. Vse telo mi je pokril mrzel znoj. Kapo sem bil pustil zunaj in zato sem čutil, kako se mi ježijo lasje. Pa s silno voljo sem premagal v sebi strah in sem stopil naprej, držeč tresko nad glavo. Kaj sem videl? Starega ogromnega ikozla, ki je ležal na zemlji. Najb.ž se je zatekel sem, da bi tu v miru poginil. (Dalje sledi.) r^=sa