Odprta noč in dan so groba vrata • • • Ob smrti nekega našega tovariša je zapisal nekdo med drugim v posmrtnico tudi sledeče: »Pred nami so še dnevi trde, morda najtrše borbe. Naše vrste se redčijo in prav v tem je tragika naše usode, da nam neizprosna ismrt pobira najboljše in najhrabrejše. Drug za drugim padajo ravno tisti, ki bi nam s svojimi dragocenimi skušnjami najlaže in na najbolj izdaten način pomagali. Zapuščajo nas veterani učiteljskega stanu, ki so svojo mladost in svoje zdravje žrtvovali za interese nas viseh. Padajo tisti, ki so se borili na stancvskem in narodnostnem bojišču. Morda hoče usoda s tem svarilno pokazati, kako življenjsko izčrpavajoč je poklic in delo učitelja vzgojitelja.« Te besede veljajo iskoraj za vse tiste naše tovariše in tovarišice, ki so od lanskih Vseh svetih legli v grob. Prvo posmrtnico smo napisali tovarišici Berafini Kovač, bivši učiteljici, soprogi višjega revidenta drž. železnice in tesni prijateljici Zofke Kvedrove. Dr. Anton Debeljak je ob njeni smrti zapisal, da bi kazalo pogiedati v njeni ostalini — pokojnica jc imela pisateljski dar —, ali ni morda še kaj slovstvcne zanimive kotrespodence, vredne tiskarskega črnila. V visoki starosti 74 let je preminul takoj za njo tovariš Dragotin Česnik, borec, trd ko kraška skala, na kateri se je rodil. Tovariš Česnik je učitelj iz pretekle starejše dobe, ko sc je bilo treba boriti za vsak najmanjši napredek šolc in pouka a tem bolj. za učiteljske pravice. Zanimal se jie pa tudi za delo v svoji stanovski organizaciji, v kateri je bil več let tajnik, ter za delo pri raznih prosvetnih in gospodarskih ustanovah, nekaj let je celo županoval. Trda pest avstrijske oblasti ga je za njegovo delo začela preganjati, a on ni odnehal. Kot kraški kamen trd se je uprl in — zmagal. Po vojni se je preselil v Jugoslavijo, kjer je umrl. Skoraj enake starosti je preminul v Celju učitelj veteran, tovariš Kranjc Franjo. V njegovi dobi se je vodila v Celju ogorčena borba proti navalu tujstva in mladini je bilo treba vcepljati narodno zavest. Blagor otrokom, ki jim ;e on odpiral pot k znanju, kajti bil je dober učitelj, slikar, risar, botanik in zgodo vinar; bil je popotnik. ki se je razgledal skoraj po vsej Evrcpi. Bil je širokopotezen društven delavec, pripravljen oprijeti za vsako delo. V največje zadoščenje mu je bilo, da je lahko kot član krajevnega šolskega odbora sodeloval pri dograditvi nove deške okoliške šole v Celju. Plemenit in značajen tovariš bo v zgodovini učiteljskega stanu, šolstva in mesta Celja ohranjen v najčastnejšem in najčistejšem spomiitu. Sredi najlepše moške dobe, poln idealov in načrtov, a z izgubljeno vero v pravico je legel v grob na kozjanskem pokopališču moj sošolec, tovariš Viljem Zehrer. jNa osamljenih šolah v zapuščenih hribovskih krajih je vzgajal mladino k vsemu plemenitemu, kjer je pa le bilo treba, je s svojo visoko razvito stanovsko zavestjo neustrašeno branil pravice in upravičene zahteve našega stanu in za zboljšanje šole. Njegovo neumorno delo za odpomoč bedni mladini mu je rahljalo njegovo že itak šibko zdravje. Ko je začela kal neusmiljene bolezni razjedati vidno njegovo telo, je zarrlan prosil za drugo službeno mesto, kjgj- b4-4«Mrrr •J^dravrt... Družina je izgubila dobrega očeta, mladina vzornega učitelja, a učitelji zvestega tovariša... Naša severna meja je zgubila v tem letu tri obmeJTie delavce in borce: Slavko Burkovo, Franca Cvetka in Vekoslava Froma. Prva je legla v zemljo na ljubljanskem pokopališču, ko bi morala stopiti v pokoj. Tovarišica Slavka Burnikova, upraviteljica pomožne šole v Maribona in rojena v Idriji, «p f\y"iT|ci i n __jh __________ f j^ft.rtdnfca 7 ?t- ^Pfi Pim^ 'J**w«nokt _l!rn'lJL. Dcbra in piemenita žena je poleg svojega težkega dela s slabo nadarjenimi otroki imela toliko časa, da je pomagala utrjevati nacionainost ob severni meji z delom pri CMD in drugih narodnih društvih, v katerih je zavzemala vedno vodilna mesta. Zato je z njeno smrtjo nastala občutna vrzel. Tovariš France Cvetko, sin kmetskih staršev iz Prlckije, ni nikdar zatajil svojega rodu. Prijel je rad za vsako kmetsko delo, ki ga je visoko cenil, in najsrečnejši je bi! med kmeti vaščani. Bil je pravi narodni kmetski učitelj — vzgojitelj, mož iz.redn.ih talentov, idealov in odločnasti. ki je kot šolski nadzornik gradil in urejeval slovensko šolistvo v Prekmurju, kot zaveden član svoje stanovske or<5anizacije boril se za pravice, kot društven delavec pa čuval mejnike naše svete zemlje. Po dveh tednih mu je sledil njegov prijatelj od mladih nog, tovariš Vekoslav From, obmejni rojak, ki ni poznal počitka pri nesebičnem dclu za deco in narod. V našem šolstvu je zaslovel kot praktičen in sodoben pedagog po svojih ročnih čitalnih in računskih stavnicah. Pri tcm delu ni iskal bogastva in časti, naletel je celo na nerazumevanje. Zato moramo njegovo pristno slovensko učilo propagirati vsepovsod, njegovo duševno dediščino pa nadaljevati, ker je tako bogata in zato prepotrebna v službi za bodočnost našega naroda in zemlje, ki jo je pokojnik tako- ljubil. Prvi zimski dnevi so vzeli 70 let starega tovariša Jože Terčaka, veterana našega istanu. Njemu so bile posvečene vrstice v začetku današnjega članka. Tovariš Terčak je hodil po svoji poti naravnost čez vse avstrijske ovire in preko vseh viharjev tedanje politične dobe. V težkih časih je našel močno oporo v ljubezni do lepe Savinjske doline. Tovarišu Kocbeku je vneto pomagal, odkrivati njeno lepoto, da je lepa dolina zaslovela širom sve- ta. Svoji stanovski organizaciji, ki ji je bil vda-n z dušom in telesom, je pomagal v težkih borbah. Nekaj let je vcdil kot predsednik gornjegrajsko sresko društvo. — Neozdravljiva bokzen ga je malo let po upokojitvi pokopala. Padel je kakor hrast... Mesca februarja letošnjega leta je zemija sprejela zopet pravo učiteljsko grčo, tovariša Frana Trošta, starega 83 let. 46 let je služil vneto na različne načine svojemu narodu. Bil je šolnik, velik vrtnar in sadjar; izdelova!ec .učil in risar zemljevidov za osnovne šole ter načrtcv vzornih šolskih vrtov; goreč ljubitelj glasbe in petja ter priznan glasbenik, po katerem so podedovali vsi njegovi sinovi in hčerke muzikalni talent. Prizadeval si je tudi za napredek šole in učiteljskih pravic v tedanjih, še ne prelepih in še manji ugodnih časih za učiteljstvo. Tovariš Fran Trošt je bil narodni učitelj v pravem pomenu besede, zato bo njegovo ime živelo, dokler bo živel naš rod. Istega mesca je bila pokopana na ljubljanskem pokopališču tovarišica Albina Sarkova, zavedna stanovska tovarišica, pevka pri Glasibeni Mateci. Mnoga priznanja šolskih oblasti so dokaz, da je bilo njeno delovanje upoštevano. Pokojna tovarišica se je vozila na svoje prvo mesto v Šmarjeto na Dolenjskem še s pošto, ker ni bilo še dolenjske železnice. Sonca je v življenju uživala malo, tem bolj bo zato ohranjen njen spomin. S tovarišem Franccm Juvancem, šolskim upraviteljem v pokoju. je izgubilo slovensko učiteljstvo borca izredn.ih odlik, ki je ostal neupogljiv, pa če je pihala nad zavednim učiteljstvom še tako strupena sapa. S šegavostjo in dovtipostjo je prebil vse viharje, stanu ostal zvest do konca, do prihoda pomladi... Na trnjevi življenjski poti učiteljice matere je oslabela aprila v Mariboru zgledna učiteljica in blaga, skrbna mamica, tovarišica Franja Čonč. Štiri njene hčerke so se posve- tile učiteljskemu poklicu! Sama je poučevala 28 let v prvem razredu in s tem dokazala. da je učiteljica mati najboljša voditeljica nižjega, zlasti prvega razreda. Ohromela je in zato stopila predčastnO' v pokoj. Tovarišica Kristina Demšar, ki je umrla aprila v Ljubljani, je bila ena naših najstarejših učiteljic. 83 let! Rada je imela mladino, radi ;so jo imeli ljudje, ki so ji rekli kar »naša Kristina«. Pomagala je mladin študentom do kruha, za narodna društva je irnela vedno odprto srce in radodarno roko. To bi znala povedati društva v Šmartnem pri Litiji. Po 22 letih plodonosnega dela je bila za plačilo prestavljena v drug kraj, a ni klonila. Delala je naprej. Njen grob bo za mnoge sveta zemlja, božja pot. Najmlajša med vsemi je bila tovarišica Olga Šijanec. Ko je zamrlo pretekle jeseni skherno življenje v prirodi, so tudi njo, staro 35 let, pokopali med breze ormoškega pokopališča še polno moči za delo in ustvarjanje. Poorešajo jo Sokol, CMD, Čitalnica, gasilska četa in drugi, predvsem pa njena mladina. In koliko žaluje Ljutomer za svojim delavcem, tov. Francem Zacherlom, možem, ki je žrtvoval vse svoje sile mladini, narodu in državi. Vse njegovo delo je bilo zasnovano na ljubezni do glasbe in izobrazbi mladine. Za svoje delo je bil odlikovan od države in naroda. Ljutomersko - gorenjeradgonsko sresko učiteljsko društvo ga je ob upokojitvi imenovalo za častnega člana, prav tako Čitalnica za 50 letno neumorno delo. Nad 30 let je bil pevovodja slovenskega pevskega društva v Ljutomeru, znal je, da lepa slovensk pesem dviga narodno zavest. Bil je duša Glasbene Matice v Ljutomeru, 25 let organist, zbiral je še pred svetovno vojno narodne pesmi, zlagal cerkvene in priložnostne pesmi, od kterih so neketare ponarodele. Dalje je ustanovil Murskega Sokoia, vodil Sadjansko in vrtnarsko podružnico, bil predsednik društva za podporo bednim, občinski svetovalec itd. Bil je skratka narodni delavec, ki mu ga ni para, zato se bo njegovo i.me imenovalo vedno le z najsvetejšimi čustvi. 72 let star je legel k večnemu počitku. Me:sca septembra je obmolknilo za vedno gr'lo tovariša Andreja Rapeta, banskega šolskega nadzornika in večletnega šefa vsega osnovnega pouka na naših narodnih šolah Slovenije. Poznalo ga je vse slovensko učiteljstvo pri delu na polju našega šolstva, mladinskega slovstva in splošne narodne kulture. Neumorni sejalec dobrin, vedno vedrega duha in plemenitega srca, je umrl mnogo prezgodaj, mnogo prezgodaj je obmolknilo njegovo grlo ... Pod Veiiko kopo spi nezdramno spanje tovarišica Konečnik Franja, neumorna in tiha delavka. 38 let je delala v sobi naše podeželske ljudske šole, ki ne donaša cekinov ... Njeno delo je bilo posvečeno naši meji, ne samo šoli. Ob njenem grobu je odposlanec iz Selnice govoril: »Prinesel sem Ti — blaga učiteljica — zemljice tam izpod kobanskih vrhov, zemljice naših sončnih selniških polj, tiste zemljice, ki si jo ljubila, naji si je bila voljna, rahla, mehka ali trda, gručava, težka... da boš spala svoj dolgi sen v njej ... tako želijo hvaležni Selničanje!« In žalni govornik je odmotal zavitek, izvlekel prvo polno pest... »To, prvo, Ti pošiljajo potrti selniški otroci... to, drugo, hvaležni starši... to, Tvoji tovariši s selniške šole, to občinski odbor, to krajevni šolski odbor ... to Rdeči križ, Jadranska Straža ... to...« govorniku je glas zamrl v solzah. Lepšega priznanja naš učitelj ne more dobki, narod sam ga mu daje, on, z vsemi svojimi toplimi čustvi. Marsikaterikrat je letos s tresočo roko naš narod vrgel prst na krsto onih, ki jih jc imel rad, ljubil in spoštoval, pa najsi nekateri želijo drugače'. Sloven-" sko učiteljistvo bo hodilo po njihovih vzorih in poteh! Slava njihovemu spominu! Vir