6
slovsTWX
960/19O
Jezik in slovstvo
Letnik VI, številka 6 Ljubljana, 25. marca i96i
List izhaja od oktobra do maja vsakega 25. v mesecu (osem številk)
Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Tiska Časopisno podjetje »Celjski tisk« v Celju
Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11
Opremila inž. arh. Jakica Accetto
Ureja prof. Boris Merhar (Ljubljana, Ločnikarjeva 9) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov
Naročila in vplačila sprejema uprava revije ».Jezik in slovstvo« v Ljubljani, Titova 11, tekoči račun pri NB 600-12-625-100 v Ljubljani
Letna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 din;
za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna narothma lOUO din
Vsebina šeste številke
dr. Bratko Kreft Slovenska socialno progresivna umetnost med obema vojnama 177 D. Mertelj — F. Bezlaj Slovenska krajevna imena na -jane 187 Franc Zadravec Izidor Cankar v svoji prozi 192
Ocene, poročila, zapUhi
Stane Suhadolnik Frazeološki slovar v petih jezikih 210 B. U. Namesto jezikovne kritike 205 Viktor Sraolej Izvirnik himne Hej Slovani in slovenski prevod 206 Jan Sevidy Lev Nikolajevič Tolstoj v prevodih 2J8 Marija Jamar Komisija za materinski jezik pri zvemem Zavodu
za proučevanje šolstva v Beogradu 208
Dr. Braiho Kreii
SLOVENSKA SOCIALNO PROGRESIVNA UMETNOST MED OBEMA VOJNAMA
(Uvodno razmišljanje)
Socialno-progresivna književnost, ki se je kot posebna leposlovna struja in smer pojavila in uveljavila med obema vojnama, zavzema v razvoju slovenske književnosti zadnjih štiridesetih let, prav tako pa v naši književnosti sploh, posebno in vidno poglavje, ki še sicer ni niti analitsko, kaj šele sintetsko obdelano. Že od vsega početka, od prvih nastopov in primerov je predvsem zaradi svoje idejne usmerjenosti naletela na velik odpor pri takratni oblasti, prav tako pa pri meščanski liberalni in klerikalni kritiki. Ko bo literarna zgodovina našla pravilen prijem zanjo in pronikav, razumevajoč odnos, ji bo morala določiti in priznati, kar ji gre po njeni idejni, kultumo-literami in umetniški funkciji. Pravi odnos do nje pa bo literarna zgodovina našla le, če si bo poleg drugega znala odkriti tudi tiste družbeno-politične progresivne tokove, ki so že od 1918. leta, od nastanka nove države, zdaj z večjim zdaj z manjšim navalom prihajali na svetlo. Z njimi je nastop in razvoj socialno-progresivne književnosti nedeljivo povezan, čeprav je ta povezanost včasih bolj, včasih manj vidna. To pa ni bilo zmeraj odvisno le od njih, marveč tudi od razmer, v katerih je ustvarjala. Svojega značilnega in posebnega poglavja pa si ta književnost ni zaslužila le po svoji kultumo-politični povezanosti s takratnimi politično progresivnimi tokovi, ki so v najtežjih okoliščinah, po zloglasni Obznani, po-'zneje pa po zakonu o zaščiti države pregnani v podtalnost, kot predhodniki vzgajali in tismerjali miselnost in pest slovenskega Človeka iz delovnega ljudstva in inteligence, da se je s Komimistično partijo na čelu v Osvobodilni fronti leta 1941. vse, kar je resnično čutilo slovensko in napredno, revolucionarno, uprlo fašisitičnemu in nacističnemu okupatorju in domači reakciji ter hkrati prešlo v socialno revolucijo. Podirobna analiza socialno-progresivne književnosti med obema vojnama bo namreč dokazala, da si je posebno poglavje v slovenski literaturi in literarni zgodovini priborila tudi po svojih specifičnih literarnih lastnostih in vrednotah, prav tako po tem, kar je prinesla v našo duhovno kulturo, posebej še v našo književnost človeško in umetniško novega in dragocenega.
Različna so načela in različne so metode, s katerimi pristopa literarna zgodovina k leposlo-vnim delom, ker so pač nazori tega ali onega literarnega zgodovinarja prav tako odvisni tudi od različnih ohjektivnih činiteljev in dejstev izven njega kakor umetniško tistvarjanje samo. Iz zgodovine literarnega zgodovinopisja in kritike pa vemo, da so se do sintetične podobe in trajnejšega vrednotenja leposlovnih del povzpeli le tisti literarni zgodovinarji in ikritiki, ki so se poleg svojih bolj ali manj trdnih načel znali približati piscu in njegovemu delu ter so velikokrat mimo vplivov svojega časa in razmer odkrivali kali tistih literarnih in umetniških prvin, ki so bile že v začetku odločilna znamenja za poznejši razvoj.
Vsaka nova struja v književnosti skuša takoj v začetku formirati in manifestirati svoj program, ali neposredno z leposlovnim delam ali pa poleg tega še s posebnimi programatičnimi izjavami, članki ali celo manifesti in umetnost-
177
nimi teorijami. Tako si sama nalaga neika načela in zakone, ki bi naj bili v skladu z njenim iistvarjanjem. Zato si vsaka struja izbira in določa posredno ali neposredno svojo idejno in 'Umetniško smer, svoje svetovne nazore in estetiko, mimo katerih ne more noben literarni zgodovinar, če ne izhaja iz kakšnih svojih apriorističnih, dogmatičnih načel in predsodkov, marveč si skuša po dia-' lektični poti Oidkriti idejne in estetske zakone določene literarne smeri, objektivne in subjektivne vzroke, zakaj je to tako, ono drugače.
Ko se je v svetovni ?književnosti bila huda bitka med klasicizmom in romantiko, ki so jo strastni privrženci klasicizma odklanjali na osnovi svojih esteitsikih pogledov in norm, so jim te že a priori onemogočale, da bi bili pravični do romantike in da bi si odkrili, kar prinaša novega in umetniško pomembnega. Klasicisti so se dogmatično držali svojih vidikov, od katerih niso hoteli odstopiti. Takrat je Puškin napisal v nekem pismu misel, ki jo je izrekel sicer v zvezi s komedijo »Gorje pametnemu« Gribojedova in v obrambo nove dramatike, ki pa velja še zmeraj v veliki meri kot načelo in metoda za raz-iskavanje umetniškega ustvarjanja. Puškin* namreč pravi: »Dramatskega pisatelja je treba soditi po zakonih, ki jih on sam nad seboj priznava.« To se pravi: idejne in estetske smernice, ki si jih je dal sam, po lasitnem spoznanju in doživetju, za svoje literarno ustvarjanje. Ni treba, da ibi jih on sam literarno publicistično javno izpovedoval, ker če jim je res siledil in če so poganjale prvobitno iz njega, jüi je njegovo delo samo po sebi manifestiralo.
Socialnonpragresivna tjmetnost je umetnost upora in revolucije, ki nista zgolj literarna, marveč tudi družbena in to v taikšni meri, kakor morda doslej še ni bila nobena literarna struja, ker je svoj upor in revolucionarnost v okviru literature —¦ posredno in neposredno — vezala s socialnim uporom in revolucijo, z revolucionarno spremembo družbenih odnosov in osnov. Prav zaradi teh svojih lastnosti in poslanstva ni izvala, kjerkoli se je v svetovni književnosti pojavila, Egolj nasprotovanj in izpadov časovno oficialne kritike ali kritike nasprotnih literarnih struj in nazorov, marveč tudi obstoječe državne oblasti, ki v svojih ravnanjih zoper socialno-progresivno umetnost in njene tvorce ni rabila le običajnih cenzurnih sredstev, znanih že iz drugih obdobij, marveč je poleg tega rada uporabljala zoper njene zastopnike še policijsko silo in sodišče. Takih primerov ni malo v zadnjih petdesetih letih.
Tudi pri nas je leta 1930 romala skupina socialno-progresivnih pesnikov v zapor zaradi svojih pesmi, — ne zaradi kakšnih politično-literamih člankov — zaradi svoje socialne lirike, iz katere so prispevali nekaj primerov v antologijo jugoslovansike revoducioname socialne lirike »Knjiga drugova« (1929), ki jo je uredil in izdal Jo van Popo vie. To je vsekakor prvi primer v naši literarni zgodovini, ko je pesem povzročila aretacijo in zapor pesnika, kair dovolj zgovorno potrjuje zgornjo trditev. Socialno-revolucionama lifika je bila z njenim tvorcem vred družbeno nevarna, zato je družba ravnala z njenimi zastopniki tudi s surovo silo, če ji ni več drugače kazalo.
I
. Socialno-.progresivna književnost je morala v obrambo svoje socialne in estetske funkcije seči tudi po literarni polemiki, publicistiki in teoriji, da je svojo književnost tako za sebe kakor pred drugimi tudi teoretično utemeljila. Boj zoper njo se je bil na vsej črti in brez sentimentalnosti. Ogražala je estetske nazore vladajoče družbe, hkrati pa je ogražala družbo samo, ker je bila zdaj bolj zdaj manj prikrito zavzeta za njeno temeljito spremembo. Zato ni nič
178
čudnega, če je dala iz svojih vrst tudi precejšnje število literamo-teoretičnih in literamo-programatskih esejev in člankov, v katerih je utemeljevala svoje idejne, literarne in estetske nazore. Nekateri med njimi imajo celo manife-stativni značaj.
Najfpomemibnejši tak esej, ki zasluži ime literairnega manifeste slovenske socialno-progresivne književnosti, je takoj ob njenih začetkih esej Srečka Kosovela »Umetnost in proletarec«, ki ga je napisal nekaj mesecev pred svojo smrtjo in ga prvič bral na literamo-recitacijskem večeru skupine zastopnikov socialno-progresivne literattire v proletarskem Zagorju idne 23. februarja 1926. leta. Ta manifest je v ozki zvezi z mislimi in nazori,, ki jih je že prej v imenu skupine izpovedoval Kosovel v uvodni besedi k prvi številki 11. letnika »Mladine«, ki jo je takrat ta skupina prevzela, nadalje z »Refleksijami ob koroškem dnevu« v isti številki, z refleksijami ob manifestu svobodnim duhovom Romaina RoUanda in člankom Kriza v 2.—3. številki istega letnika »Mladine«.
Nekaj navedkov iz omenjenih njegovih spisov nam jasno izpoveduje načela in smer, po katerih je hotela ustvarjati takrat mlada slovenska socialno-progresivna književnost. Tako pravi Kosovel v refleksijah k RoUandovemu manifestu:
>\ .. Enkrat in za vedno hočesmo obračimati z onimi, ki v svojem malenkostne.Ti malomeščanskem samozadovoljstvu oslepijo za krivico in krivice; enkrat za vedno obračunamo z onimi, tolažečimi gladno, zmrzujoče človeštvo s tolažbami onega sveta, ki rosi v človeka krščansko ponižnost in usmiljenje. Mi smo prepričani, da bo le v času Pravice nastopila med ljudmi ljubezen kot ipogoj, cilj in vsebina življenja posameznika in človeštva, ljubezen kot faktor, ustvarjajoč iz človeštva enoto, ki je pogoj večnemu miru. V borbi za resnico, v otarambi pravice, v protestu proti vsem protičlovečanskim dejanjem sodobne blazirane civilizacije, v 'borbi zoper gnUo kulturo, se bo izk'a'Zoval piotencial duhovne isUe. To duhovno sOo zahtevamo od vsakega kulturnega' delavca ob sedmi obletnici Cankarjeve smrti.«
Ze prej pa je zapisal v eseju »Kriza«, ki ga je govoril na prvem literarnem večeru 29. nO'vembira 1925. leta v Ljubljani:
»Prihajamo. Z delom prihajamo, kajti le delo je napoioišljiva vrednota. V delu je sUa, v sili vstajenje. In te zadušne razmere nas ne plašijo. Kaj, če je megla nad nami, nad meglo je sonoe. Ono je luč, 'ki nam sije v trpko sod'0bnost.
Prihajaimo; v znamenju umetnosti prihajamo. Ne one, ki se košati v obliki, ne one, ki se oblači po modi. Prihajamo kakor smo: zdravi in ibolni, veseli in trpki, vsi kakor nas je rodilo življenje. Kajti človečanstvo umetnosti obstoji v tem, da se človeku približamo. Ne onkraj dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega, ne z nadčloveško lažjo; kakor ljudje prihajamo sredi dobrega in zlega, 'pravičnega in krivičnega. Naša umetnost bo odsev naših življenjskih borb in našega iskanja, nje oblika pa bo 'rastla iz našega lastnega izpopolnjevanja.«
Jasno je mogoče ugotoviti idejni, vsebinski in stUni razvoj od Kosovelovega uvodnika v prvo številko »Mladine« do manifesta »Umetnost in proletarec«, ki je bil za takratne naše literarne in politične razmere izzivalen že po naslovu, izzivalen literarno in politično. V programskih besedah oriše Kosovel položaj imietnika v meščanski družbi ter sledeč idejam in spoznanjem Komunističnega manifesta Marxa in Engelsa poudarja tudi razrednostt kulture ter uporabi prvič jasen in nedvoumen marksističen izraz »razredna kultura«. Čeprav govori tu in tam pesniško in z ezopskim jezikom o kapitalizmu in buržoazi-ji, so nekoliko utapistiono-socialistične in humandstično-idealistične izraze v
179
prejšnjih stilizacijah zamenjale nove, stvarnejše besede. Ta razvoj je naredil ! Kosovel v kratkem času od oktobra do februarja, ko je študiral Komunistični i manifest,^ na katerega se naslanja tudi naslednji stavek: \
»Kakor ' so v srednjem veku umetniki in znanstveniki živeli od milosti kra- : Ijevih dvorov, tako živijo danes od milosti in nemilosti kapitalistov, bogatašev in ; buržoazije... kakor so se polastUi proizvajalnih sredstev materialne kulture, recimo tvornic, bank, borz, veleposestev, tako si hočejo osvojiti kapitalisti tudi proizvajalna ^ sredstva duševne kulture... To se pravi zasužnjiti si hočejo ne samo ročne delavce, ' marveč tudi intelektualce.«
i
V imietnosti in znanosti vidi Kosovel luč duševne kulture, ki sveti raz- i rednemu boju ter razvija svoje misli celo do pojma o proletarski kulturi,^ ki j je kultura dela in borbe. Odklanja imietnost zaradi umetnosti, ker je to »parola« buržoazije. Njegov smoter je umetnost za človeka. Novi čas nalaga umetniku, da upodablja življenje iz resničnosti, prenaša to resničnost v imietniško obliko, I oblikuje to resničnost v umetnost, pri čemer je besedi resničnost in umetnost \ podčrtal, kakor pozneje urnetnost za človeka. Kot pesnik sveto veruje v moč ' nove kulture, ki bo zrastla iz boja in ki bo edina mogla prenoviti in preobraziti i človeka. Misel: »kapitalizem noče osvoboditi proletarca, zato se bo proletarec osvobodil sam« se krije z mislijo, ki je poleg Komunističnega manifesta izra- ' žena tudi v drugi kitici proletarske mednarodne revolucionarne pesmi »Inter-nacionala«. j
Če vzamemo omenjene Kosovelove programatične članke v celoti kot \ gesla zavestno se porajajoče nove slovenske socialno-progresivne umetnosti, jih \ smemo imenovati za prolog celi vrsti esejev, razmišljanj in člankov o istih , umetniških, idejnih in umetnostno-političnih ter družbenih problemih, ki so -bili kot borbene izpovedi in hkrati v obrambo pred nasprotniki napisani tja do j začetka druge imperialistične vojne, razpada kraljevske Jugoslavije in začetka J naše osvobodilne borbe in revolucije. Zaključujeta jih v zadnji številki Ljub- \ Ijanskega Zvona, ki v smislu sklepa o protestnem kulturnem molku preneha : izhajati prav tako kakor Sodobnost, Bmčičevo razmišljanje o liriki in literarno- ^ teoretični esej Antona Ocvirka, prav tako nekdanjega sodelavca »Mladine«, j »Pisatelj in družba«. Esej izpoveduje —• sicer z drugačnimi besedami in znan- ; stveno podprtimi izvajanji —¦ vendar v bistvu podobne in iste misli o vlogi i umetnosti v socialnem boju človeške družbe, ko pravi med drugim: j
\
»... Skoraj ni pisatelja, ki bi pisal samo zase, ki ne bi isikal v tej ali oni obliki i stikov z občinstvom ali vsaj z nekaterimi njegovimi plastmi. Ta medsebojna vzročna j odvisnost ustvarjalca in družbe tvori osrednjo gibalno siüo literarnega razvoja. IVlne- ; nje nekaterih »čistih« estetov, naj se pisatelj umakne onkraj družbenih problemov ; v nekakšen tesno zaprt prostor, kamor ne segajo življenjski zapleti in razpleti nje- j giove dobe, je kaj nesmiselno, v kolikor ni sploh namenu umetnosti nasprotno. Pod- ! krepljevanje take trditve z izjavami, da je pesniško delo tem večje, tem pomembnejše, čim. manj razodeva sočasna politična, svetovnonazorska ali družbena trenja, čim globlje posega v »večnostne« človeške ideje in strasti, je plod l'art pour Tartističnega ;< estetioizma in kot tako izsledek neživljenjske umetnostne teorije. Trajna vrednost'^ literarnih stvaritev je odvisna prav od življenjske prepričljivosti problema, ki ga pisatelj oblikuje, pa čeprav je še tako ozko časoven. To dokazujejo umetnine Cer- • vantesa, Schillerja, Balzaca, Flauberta, Zolaja, rtostojevskega. Tolstoja in še dolge! vrste drugih. Kar imenujejo nekateri nepolitično umetnost, je prav za prav umetnost j naivno konservativne plasti družbe. Ustvarjalec stoji in mora stati sredi življenja,J le tedaj se lodražajo v njegovem delu vsi duševni razgibi, vsa čustva, vse ideje, ki i uravnavajo in oblikujejo njegovo dobo, le tedaj seže do temeljnih problemov člove-, kove narave in usode.«' '•
180
Med Kosovelovim progiramatičnim prologom in Ocvirkovim literarno-znanstvenim epilogom, če ga vzamemo kot časovni teoretični zaključek obdobja med obema vojnama, pa je cela vrsta esejev, člankov in izjav, ki govore iz istih ali vsaj sorodnih načel o funkciji imietnosti v tistem merilu, kakor jo je imela za svoje poslanstvo socialno-ipro-gresivna literatura med obema vojnama. Ta je korakala vštric z večletnim javnim in podtalnim bojem, ki ga je na političnem, socialnem, nacionalnem in svetovnonazorskem področju bila komunistična partija, ki je bila prav zaito ob zlomu stare države tudi edina pripravljena za novo borbo. Že zaradi tega v dveh desetletjih z žrtvami opravljenega težkega dela, z izkušnjami in pohtično jasnimi spoznanji si je priborila tudi voidstvo v Osvobodilnem boju in socialni revoluciji, ki je biLa v leninskem smislu tudi nacionalna. Po svojem med obema vojnama opravljenem delu in razvoju je do tega vodstva imelo tudi vso moralno, nacionalno, socialno in politično pravico.
Ni mogoče v tem razmišljanju, ki je le nekakšen uvod v študij naše socialno-progresivne književn'osti med obema vojnama, navesti vseh člankov in Oidstavkov, ki zadevajo njena vprašanja. Njena teoretična in ustvarjalna linija vodi od »Mladine« v »Književnost« in »Sodobnost«, prav tako pa v »Ljubljanski Zvon«. S tem pa še ni rečeno, da ni pred »Mladino« nobenih predhodnih pojavov in znamenj, ki jih bo treba v podrobni raziskavi prav tako omeniti in pretehtati. »Ljubljanski Zvon« preživi krizo v zvezi s slovenskim nacionalnim vprašanjem, in Vidmarjevo knjigo »Kulturni problemi slovenstva« na ta način, da preide po enoletnem prehodnem uredništvu, v katerem je i)oleg Alfonza Gspana (bivšega soiu-ednika »Mladine«) in Božidarja Borka tudi socialni pesnik Tone Seliškar, v uredništvo Antona Ocvirka. Pod njegovim naslednikom Jušem Kozakom pa preide Ljubljanski Zvon v roke levičarske skupine, ki 'kmalu prevladuje tudi v Sodobnosti tako 'idejno-teoretično kaikor literarno stvaritelj sko. Z Ljubljanskim Zvonom se je takrat zgodilo nekaj podobnega kot z »Mladino« leta 1925. Ko prvotni lastniki, ki so jih imenovali »agrarce«, niso mogli sami revije voditi in jo polniti, so jo zato ponudili Kosovelovemu krožku. Nekaj podobnega je bilo v letih 1933-34 z Ljubljanskim Zvonom. Lastniki delničarji in odborniki založbe Tiskovna zadruga, med 'katerimi so bili tudi neka-teri Ube-ralno-^n^adnjaški nacionalistični politiki, niso mogli najti književnika in urednika, ki bi jim v tako imenovanem jugoslovanskem smislu, kar je bil eden osnovnih sporov med krizo, vodil revijo, ker takšnega književnika skorajda res ni bilo. To bi se jim morda posrečilo kdaj okrog 1920.—24. leta, ne pa leta 1933, ko je bilo to vprašanje za slednjega naprednega slovenskega književnika že rešeno. Prav tako pa je dobilo jasen političen izraz v politiki Komunistične partije, kar se je pozneje manifestiralo tudi z ustanovitvijo Komunistične partije Slovenije, ker je 'dobila Komunistična partija Jugoslavije v smislu Leninovih načel federalni statut, ki je v marsičem 'predhodnik in osnc/va sedanje državne ustave.
II
Krog »Mladine«, ki je predstavljal ves čas skupno fronto slovenskih de-mokratično-naprednih in komunistično-socialističnih mladih kulturnikov, sfe je pomembnosti slovenskega nacionalnega vprašanja zavedal od prvega trenutka. To pričajo odstavki v članku »Rapallo« Iva Grahorja,^ Kosovelove »Refleksije ob koroškem dnevu« in njegov »Odgovor jugoslovansko unitarističnemu Vidov-danu«. Kosovel se v članku celo sklicuje na Gorkega sO'dbo o malomeščanih ter
181
brani levico med slovensko akademsko piladino, zaključujoč z oidločnim pozivom, da »Čas zahteva nove orientacije!« To je treba razimieti tako sdo-vensko-nacionalno kakor socialno-revolucionamo, saj je sktiipina akademikov-mar»ksistov, članov Kluba marksistov, ki je bU nekaj časa vsaj od imiverzitetne oblasti priznan kot legalen, stala, kar zadeva slovensko nacionalno vprašanje, jasno na leninističnem stališču. To priča politično in kulturno manifestativni članek »Slovenija Slovencem«!, ki ga je objavil Franjo Aleš v III. letniku Mladine,' to se pravi v drugem letniku, odkar je levica vodila »Mladino«. Tam pravi med drugim: , .
»Naš čas je prišel. Ne tarnanja, ne vzdihovanja — ampak boja hočemo, boja z vsem gnilim in konservativnim, z vsem starim in smrdljivim, kulturnega boja, da izklešemo novo, da oistvarimo na razvalinah vsega 'gnilega in fconservativniega svobodno kulturno in gospodarsko ognjišče slovenskega naroda — zedinjeno in enakopravno Slovenijo.*
Članek poudarja posredno tudi razrednost nacionalnega boja in intema-cionalizem, ki izraža solidarnost boju ljudstev raznih narodnosti in za skupnost boja zoper fašizem in nacizem, ki je že dobival takrat precej nedvotmmo vsebino in obliko:
»Boja pa hočemo z italijanskim fašiamom, z nemškim, italijanskim in inozemskim imperializmom. In bojevali se b>oroo kot z inozemskimi fašisti in imperialisti tudi z domačimi, da dosežemo popolno gospodarsko in politično svobodo slovenskega delavnega ljudstva, da dosežemo zedinjeno in svobodno Slovenijo.
Slovenijo — Slovencem!
Za suverenost delovnega slovenskega naroda!
Za samostojno in zedinjeno Slovenijo v bratski federativni zvezi z balkanskimi narodi!«
Članek ni bil le otsebna piščeva izpoved, tudi ne zgolj glas uredništva »Mladine« in njenih sotrudnikov, marveč legalen raBglas književnikov - komunistov in intelektualcev v imenu ilegalne komtmistične stranke.''
Od tega programatičnega članka vodi pot tja do »Književnosti«, zlasti pa do prve in dotlej najpomembnejše slovenske marksistično-znanstvene razprave o nacionalnem vprašanju sploh in o slovenskem še posebej, ki jo je napisal mladi Edvard Kardelj - Tone Brodar pod naslovom »Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje«. Izhajala je ves prvi letnik »Književnosti«. Polemizirala je z Vidmarjevo knjigo »Kulturni problemi slovenstva«, hkrati pa dala tudi nekatere splošne načelne zaključke s smernicami za prihodnost. Razprava je imela tekrat veliko večji politični pomen, kakor se misli danes, ker smo že precej pozabili razne okoliščine, v katesnih je bila napisana. Klerikalizem, ki je bil takrat v opoziciji, se je skušal predstavljati kot edini glasnik in čuvar slovenstva v nasprotju z liberalističnim jugoslovanstvom, ki je bilo na vladi. Zato je klerikalizem spogledljivo mežikal tistim liberalnim, demokratičnim in svobodomiselnim slovenskim intelektualcem, ki so stali na slovenskem stališču, zlasti, ko je izbruhnila zaradi tega vprašanja tako imenovana kriza Ljublj. Zvona. Njih kultumo-literami program je bil dovolj jasen, ne more pa se tega reči o političnem, kar je mogoče danes spoznati tako iz Brodarjeve študije kakor iz raznih polemičnih člankov v »Književnosti«. Obstajala je vsaj pri nekaterih nevarnost, da se bodo razvili zaradi bolečega slovenskega vprašanja v neko malomeščansko samoslovensko nacionalistično skrajnost, ki ji bo botrovalo v tem vprašanju elastično in kolebljivo vodstvo klerikalne Slovenske
182
ljudske stranke. Njegova kolebljivost in elastičnost sta se izpričali takoj po tem, ko je z dr. A. Korošcem po atentatu na kralja Aleksandra stopila klerikalna Slov. ljudska stranka v vladno koalicijo, znano pod imenom Jugoslovanska radikalna zajednica (JRZ), ki se v tem vprašanju ni bistveno razlikovala od prejšnje liberalno-nacionalne 'koalicije, združene v Jugoslovanski nacionalni straruki (JNS), čeprav so ljudske plasti klerikclne stranke in posamezni slovenski katoliški intelektualca mislUi drugače. To je leta 1936. rodilo v zvezi z državljansko vojno v Španiji tudi krizo katoliške literarne revije »Dom in svet« in ustanovitev revije »Dejanje« pod uredništvom pesnika Edvarda Kocbeka. Nacionalno in socialno vprašanje je zahtevalo nujno in jasno rešitev.
III 1
Od Kardeljeve razprave v »Književnosti« vodi pot do njegove knjige ; »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«, ki je izšla leta 1939 in ki ni le j z marksistične strani najpomembnejše delo o slovenskem nacionalnem vpra- i šanju, marveč je doslej o tem vprašanju najipomembnejše slovensko politično \ in znanstveno delo sploh. _ 1
Dejavnost in vpliv komunistov pri politični in socialno-znanstveni raz- J jasnitvi slovenskega nacionalnega vprašanja od Aleševega članka »Slovenija ^ ' Slovencem« do omenjene Kardeljeve razprave v I. letniku »Književnosti« ter] razne druge okoliščine so posredno tudi povzročali, da je izšel leta 1934 pod} uredništvom Antona Ocvirka v Ljublj. Zvonu, ki so ga dve leti prej skušali j glavni lastniki usmeriti v politično jugoslovanstvo, esej o »poslanstvu besede«, : ki ga je napisal pisatelj Vladimir Levstik. V prejšnjih letih je bil poleg še \ nekaterih intelektualcev pod vplivom liberalnega političnega in obnovljenega i ilirsko-jezikovnega jugoslovanstva. Levstikovo »Poslanstvo besede«, ki je hkrati ; pomembna njegova osebna izpoved, je bil takrat najboljši in najlepši esej o slo- 1 venski besedi in njenem poslanstvu, ki je tudi s stališča svobodomiselnega j književnika zadal odločilen udarec liberalnemu političnemu jugoslovanstvu, ki j se je moralo zaradi učinka vseh tu omenjenih in neomenjenih člankov in raz- 1 prav iz kuture in literature tunakniti v nepomembno ozadje, hkrati pa je po-1 magal spodbijati klerikalni hegemonizem, ki so si ga v slovenstvu lastili. j
Levstik je napisal v svojem eseju besede, ki zaslužijo, da jih tudi tu na- | vedemo: "
»In poslanstvo naše besede še davno ni končano. Nemogoče je, da bi pomenila ¦ Prešernova prerokba samo razbitje nemštoga jarma in ne tadi višje, najvišje izpiol- j nitve v Jugoslaviji naše vere in naših sanj, v prosvetJjeni, umirjeni, z duhom močni ' Jugoslaviji, v kateri bodo vse dobre sUe složno in neovirano dovrševale delo člove- i čanske oplemenitve, delo duhovnega osvobojeni a iz jarma nevednosti, sebičnosti in • materialističnega šušmarstva na rovaš večnih diobrin. i
V tem znamenju plove ladja slovenske besede naprej. In nikoli, za nobeno ceno, i nikomur in ničemur na ljubo ne more biti govora o tem, da bi zgrnila jadra.« -.•
i
Svetovnonazorska dopolnitev Levstikovega eseja je izpoved pisatelja Juša ] Kozaka v fragmentu iz eseja »Svetovni nazor«, ki je izšel nekaj mesecev ka- \ sneje v »Književnosti« in ki je pesnisko^imboliona izpoved in priključitev k idejam socialne revolucije, posredno s tem pa tudi k poslanstvu socialno-pro- 1 gresivne književnosti. Zadnja ni v vseh tistih časih nikoli izrekla niti ene misli \ ali besede, s katero bi zaradi idejnosti svoje umetnosti zanemarjala ali omalo- J važevala obliko ter prešla v vulgarizacijo ali politično in literarno primitivni j
183 j
didaktizem, kakor ga je po vojni tu in tam skušala oznanjati uvožena žda-novščina** Juš Kozak je zapisal v LJublj. Zvonu leta 1940 — ko je drugod že divjala vojna vihra, mi pa smo stali pred njo — pod naslovom »Blodnje za lepoto« med drugim naslednje:
»... Je mogoče v orkanu, ki se je sprožE in ki preti porušiti stari svet, pisati in razmišljati o Lepoti? Je. Sen o Lepoti, po nje doživljanju in ustvarjanju, ne izvira iz želja po mirnem, sladkobnem uživanju, v njem se zrcali tisočletna borba človeškega rodu za resnico in uteho v življenju.«
Tudi v eseju Iva Brnčiča, »Umetnost in tendenca«, ki je izšel v Ljublj. Zvonu leta 1936, kljub gorečemu pesniškemu zagovoru idejnosti v literaturi, pri čemer misli predvsem revolucionarno idejnost socialno-progresivne književnosti, ni nobene mish, ki bi umetnost \'ulgarizirala. Dasi govori o tendenci v umetnosti, misli na njeno idejnost in ne na tendenco raznih vulgarizatorjev socialno-progresivne umetnosti sploh. Jasno namreč pravi:
»... V ognju boja za nova prepričanja je hranila zavest, da more umetncst , uspešno prepričevati, navduševati in zmiagovaiti samo s svojimi sx>ectfi6nimi, to se pravi umetniškimi sredstvi, da je njena najsugestivnejša in edino možna govorica — jezik neoporečne lepote.«
Kako pojmuje lepoto socialno-progresivne literature, je ponovno izpovedal Brnčič v kritiki z naslovom »Misli o liriku«, ki je izšla v zadnji številki Ljublj. Zvona leta 1941. Socialno-progresivna književnost je že takrat odklanjala prve zarodke poznejše ždanovščine, Bmoič pravi:
»Ne, saj ni nujno, da bi sleherni pesnik moral peti izključno le o .tlačenem mi-lij'0nu', o predmestju in fabrikaii, o ,debelem buržiiju' in kar je še takih nevarnih motivov, ki jim znajo vdihniti resnično življenje le veliki stvariteljski duhovi, ki pa postanejo v rokah pesnika — rokodelca prav tako konvencionalni in potemtakem pesniško jalovi kakor vsi tisti priskutni povprečni stihi o maju, o modrih očeh in podobnih rečeh.«
»... Ne gre za kakšno klasifikacijo ali za kako »čistko« literarne tematike. Kako naj bi tudi izločili iz pesništva čudežno lepoto prirode, sonce, oblake, mesec in gore, kako naj bi prenehali ipeti o nežnih, lepih, omamnih ženah, ki jih ljubimo do smrtne samopozabe in v katerih objemu se zahvaljujemo usodi, da nam je dala to čudovito življenje! Ne, o vseh teh lepotah, o vseh teh utripih člov^eškega srca je treba peti, ali tudi v takih motivih naj se izpove, izpoje in izčisti nova, resnično dragocena, svojega velikega časa vredna človečnost. Za novo čiLoveško vsebino gre, za novo občutje usodne povezanosti ljudi in njihove odgoviomosti pred sočlovekom ... Pesem je bila in bo intimna izpoved in dokument ene same osebnosti; a le-ta naj bo na kakršen koli način dejanski p>omembna za vse ljudi, 'krepka, zdrava osebnost, ki ji lepote ne bodo skrivališče pred soljudmi in življenjem, temveč smisel resnične življenjske borbe in hkrati pobuda zanjo.«
Ko bo nekoč pregledana in ocenjena vsa slovenska socialno-progresivna književnost med obema vojnama od lirike do epike in dramatike, od Frana Al-brechta. Srečka Kosovela, Toneta Seliškar j a, Mileta Klopčiča, Iva Brnčiča in drugih do Miška Kranjca, Juša Kozaka, Antona Ingoliča, Janeza Potrča in Pre-žihovega Voranca, ki je dokončno in v nekem smislu že brezobzirno odgrnil poslednjo romantično tančico nad kmečkim življenjem, s katero so ga zajgri-njali v literaturi od Jurčičevih časov sem, bo mogel literarni zgodovinar ugotoviti, da se je slovenska socialno-progresivna književnost med obema vojnama v lepi in veliki meri držala lonetniških in idejnih načel, ki jih je izpovedovala v svojih programatičnih člankih in esejih, iz katerih sem vam navedel le nekatere, ki so se mi zdeli najznačilnejši. Posebno poglavje za estetsko-stilno in jezikovno razmišljanje bo moralo biti tudi poglavje o stilu in jeziku, kajti nove
184
snovi in vsebine, nove socialne razmere se odražajo tako v jeziku in stilu, kar je zlasti vidno v liriki te književne smeri. Številni izrazi in besede iz industrijskega in proletarskega življenja, ki jih najdemo med drugim n. pr. v Seliškar-jevi socialni liriki, niso predvsem posledica nekih tujih literarnih vplivov, kakor bi nekateri radi trdili, marveč narek življenja v indxisitrij'sko-proletarskem okolju, kateremu je pesnik prisluhnil in ga včasih prenesel tudi jezikovno stilno, posredno ali neposredno, v svojo socialno liriko.
Ob zaključku svojega predavanja, v katerem sem skušal opozoriti predvsem na idejne družbeno-politične in literamo-teoretske, hkrati pa tudi literarno-poli-tične osnove in načela socialno-iprogresivne književnosti, kakršna si jih je dala sama, bi vam rad prebral po mojem mnenju zelo značilen primer Ijubezensko-soaialne pesmi, prav tako pa nekaj stihov poslednje programatične pesmi tik pred razsulom stare Jugoslavije, ki pomeni za nas razsulo našega starega sveta.
Prva je Seliškarjeva pesem »Ljubavno pismo«, ki je zanimiv in lep primer erotične poezije socialnega pesnika, hkrati pa zanimiva po svoji obliki ter mikavni primeri: »Ladjevje oblakov je s sidri prikovano v nebo«, po svobodnem stihu, ki je prevladoval v vsej socialni liriki ^prvega obdobja:
Mesto žari pod menoj in dež rosi,
da so asfaltne ceste
ko svileni traki prepleteni okoli hiš
in vse lučke, ki migortajo iz oken, mežikajo v noč
in zlati odsevi se zibljejo v reki,
ki se preliva v temo.
Ladjevje oblakov je s sidri prikovano v nebo. Drevesa šepečejo,
iz odprtega okna je planil zagoneten krik, nekje se dete joče,
visoko nad menoj prhutajo krila divjih gosi, ki se hite ljubit na jug.
Glej, ljubljena, in tako na samem, ko se človek oprosti vsega zla,
ko mu je pogled jasen, da prodira noč,
ko je odprt navzven kakor oblak, ki se prekolje,
ko je lahak, da je misel kakor ena sama rosa
in srce spokojno kakor veter,
ki se je položil na veje dreves —
tako te najraje ljubim!
Močan sem, da se dvigam v višave,
z rokami bi objel ves svet in obok neba,
svoj cbraz bi na oblak naslonil
in vsem tistim pticam, ki hite na jug, govoril:
Dajte, ptice, ponesite ji moj vroč pozdrav!
Pa te ni in si!
Vsepovsod, še v šelestu listov bukev te slišim
in če mi kane rosa na oči, se mi zdi,
da je tvoja misel, s katero me ljubiš.
In že se dviga na vzhodu prst jutmje zarje.
Rdeč val svetlobe je zajel nebo.
Tako žarim vsikdar, ko mislim nate.
Pesem moramo šteti med najlepše ljubezenske pesmi, kar jih je bilo napisanih med obema vojnama. Po izrazu, svobodnem ritmu in stihu, po pri-rnerah — na drugi strani pa po svoji preprostosti in pristnosti sodi med sodobno moderno poezijo, ki je zavrgla stare kalupe in poje svobodno.
185
Iz druge pa bom bral le dve kitici, ki izražata razpoloženje in zavest ' mladega pesnika socialno-progresivne smeri, ki je za svoje ideje dal tudi življenje v našem Osvobodilnem boju. Pesem ne izraža le osebnega pesnikovega Oibčutja, marveč je manifestativni pesniški izraz socialno-progresivne lirike tik pred vojno in revolucijo. To je Himna pokojnega pesnika in esejista Iva Brnčiča, ki je prav tako izšla v zadnji številki Ljublj. Zvona. Zato je prvi pesniški prolog k borbi, ki se je kmalu po izidu pesmi zares začela. Pesnik se obrača k množicam in pravi:
Brezimni bratje, 'ki ledino mrtvega planeta
ste preorali, da bi sred kamnitih goličav '
rodila zlato klasje vaša kri prelita, sveta —
vam z vetrom spomladanskim pojem hvalo in pozdrav!
Vam, bratje, dajem vse: srce in misel prerojeno — življenje vračam vam, ki sem od vas sprejel ga v dar. Vas čakam, da odpiujemo s to zemljo pomlajeno v prihcxinje dni in da nam samo sonce bo krmar.
S temi lepimi, pretresljivimi in pomembnimi stihi, zadnjimi stihi social-no^rogresivne lirike, ki so izšli tik pred izbruhom vojne pri nas in ki častno zaključujejo v lirsko himnični obliki časoivno obdobje slovenske socialno-progresivne iknjiževnosti med obema vojnama, si je napisal Brnčič tudi svoj osebni pesniški testament, hkrati pa prvo napredno pozivnico slovenske sociakionpro-gresivne književnosti za vseljudski upor in revolucijo, katerima je posvetil kakor drugi zastopniki iste literarne smeri svojo liro in žrtvoval kakor Janez Grahor, Tone Oufar, Vinko Košak, Miran Jarc in France Kožar tudi svoje življenje.
' Puškin o literature (Bogoslovski), str. 63; prim. str. 76 piščeve študije »Puškin In Shakespeare«, DZS Ljubljana 1952.
= Prim. moj zapisek »Srečko Kosovel in socializem«, Socialistična misel 1955, str. 10—17.
» Proletarska kultura je za Kosovela neki splošen pojem, širši od pojma skrajšanke in skovanke »proletkult«, ki pomeni tudi posebno organizacijo in smer v prvih letih po oktobrski revoluciji. Iz tega gibanja je izšel tudi režiser Sergej Eisenstein, ki ga priznava tudi Zahod za enega največjih filmskih režiserjev in umetnikov. To omenjam le zaradi tega, ker sem v zadnjih letih večkrat bral kakšno pripombo na račun proletkulta, ne da bi pisci dobro vedeli, kaj je to bilo in kaj pomeni, kajti če nekdo zapiše, da je bil gledališki repertoar po vojni nekaj časa »proletkultskl«, potem res ne ve, kaj je proletkult bil, ker je tesno povezan z oktobrsko revolucijo, zamrl pa je že davno pred drugo svetovno vojno.
' Ljublj. Zvon 1941, str. 21.
s Ml. II, str. 34—38, str. 5.
' Ml. III (1926-27), str. 97—98.
' Izšel je okrog novega leta 1927 v 4.-5. številki — dovolite, da neskromno pripomnim — pod mojim uredništvom.
' Med predhodniki ždanovščine so bili med drugimi že tako imenovani »napostovci« (po reviji »Na postu«, pozneje »Na literaturnom postu«). Njih zastopniki so nastopili že na kongresu sovjetskih pisateljev v Harkovu leta 1927 ozko-dogmatično in politično zoper druge, svobodnejše struje. Nekateri so celo kritizirali Gorkega, ki je nato napisal odgovor, v katerem pravi, da mu je vseeno, ali ga priznajo za proletarskega pisatelja ali ne. Odgovor sem prevedel in objavil v prvem letniku Cankarjevega koledarja leta 1930. Boj med raznimi nazori o socialno-progresivnl književnosti odnosno umetnosti se je pri nas bil bolj v okviru srbsko-hrvaške socialne književnosti, čeprav je odmeval tu in tam ttidi pri nas. Ker pa je to posebno in precej obširno teoretično in literarnozgodovinsko vprašanje, ki je v zvezi s Krleževim uvodom k Hegedušičevim risbam »Podravski motivi« (1933) in s Krleževim »Antibarbarusom«, bo v tem potrebna posebna razprava. Poleg drugih sem podobne nazore zastopal v vseh svojih literarnih člankih v »Mladini«, ^Književnosti« in »Ljubljanskem Zvonu«. Prim. n. pr. »Ob Klopčlčevih pesmih« (Knj. II., str. 35), razvijati in nadaljevati pa sem jih hotel še v eseju o V. Majakovskem, ki pa mi ga je državni pravdnik dr. L. več kot tri četrt zaplenil, da je ostal le uvodni torzo (Knj. III. str. 318). Na Tirednikovo pobudo je prevedel Ivo Brnčič Lukacsev esej »Marx in Engels o vprašanjih drama-turgije«, v katerem se sicer giblje pisec že na meji, vendar je v primeri z vulgarizacijo umetnosti, ki jo je pozneje zagovarjala ždanovščina, še zmeraj bližji umetnosti. Lukacs je tudi zaradi svojih nazorov o umetnosti padel pri dogmatikih v nemilost, čeprav se je včasih moral ukloniti pritisku, kakor je sam priznal pred nekaj leti, ko je nekatere stvari skušal popraviti, kar je bilo po znanih dogodkih na Madžarskem (poleg drugega) prav tako usodno zanj.
186
D. Merteli — F. Bezlaj
SLOVENSKA
KRAJEVNA IMENA NA-JANE*
Problematika slovemskiih in sploh slovanskih krajevnih imen, tvorjenih s sufikisom -Jan-, ni tako enostavna, kakor bi se zdelo na prvi pogled. Sufiks sam kljub obsežni literaturi lingvistično še ni nesporno pojasnjen. Prav tako ne vemo, po kakšnem procesu so stanovniška imena na -jane postala prava krajevna imena. Pri izvedenkah iz antroponimov je ta proces celo glasoslovno težko rešljiv. Določiti bi bUo treba tudi čas največje produktivnosti tega imenskega tipa, njegovo frekvenco in areale, razmerje do sekundarnih, iz njih tvorjenih stanovniških imen, in raziskaiti vse nj^ihove variante.
Za slovensko ozemlje vemo, da so ta imena najbolj pogostna na Koroškem, na Gorenjskem in na Krasu. Manj jih je v smeri proti severovzhodu. Vseh krajevnih imen, ki jih z večjo ali manjšo verjetnostjo lahko uvrstimo v to kategorijo, je preko tri sto. Ni jih pa vedno lahko ugotoviti. Razlikovati je treba imensko varianto na -jane, ki je splošno slovenska in se je na širokem ozemlju skrčila v -je, n. pr. Gorjam poleg Gorje, Poljčane poleg Poljče. Samo na skrajnem vzhodu in zahodu najdemo v sorazmerno ozkem pasu varianto na -jani, ki je karakteristična za srbohrvaško ozemlje zahodno od Drine. Vzhodno od Drine, v Srbiji in v Makedoniji sta med seboj pomešani obe varianti -jane poleg -jani, v Bolgariji pa spet popolnoma prevlada varianta na -jane} Čeprav je ta imenski tip zelo star in se zdi, da je bU najbolj produktiven v prvih stoletjih po naselitvi^, ne gre pri teh variantah za nekdanje razmerje nominativa proti akuzativu starih konzonantičnih osnov, ampak smo upravičeni oba razlagati kot akuzativa.
Neskrajšana imena na -jane so najbolj pogostna v obrobnih predelih. Na severovzhodu najdemo Biser jane, Lesane, Ložane, Cirkulane, Dolane, Poljčane, Svečane, Veličane, Bržane, Gorjane, na Koroškem Glinjane, Goričane, Lipljane, Svečane^ itd. V okolici Dirske Bistrice imamo Trpčane, JeUane, Sapjane, Koz-jane, Polžane, Hribljane, Marcane, Žejane, pri Novem mestu bi omenil še Telj-čane. V osrednjem pasu prevladuje varianta na -je, vendar najdemo vmes tudi imena na -jane, n. pr. Trojane, Goričane (pri Moravčah in pri Medvodah). Samo kjer je prešel -'a->-'e-, se je ta tip ohranil, n. pr. Lipljene pri Grosupljem, Vrbljene na Igu, vendar se čutijo 'ta imena osamljena in prehajajo deloma v singularna imena na -a.
Imena na -jani segajo na zahodu od Rezije do Istre, n. pr. Osejani v Reziji, Gorjani furi. Montanars pri Huminu, 1270 de Montenaris, 1298 Montenars (M. Kos, STL), Mrevljani (Branica), Dolani, Bržani na Koprskem. Na vzhodu n. pr. Zamešani pri Ptuju, Doljani in Kunčani v Beli Krajini. Imena Prodani, Morgani, Kocjani, Furlani, Kobani, Kožmani seveda ne spadajo sem, ker so plurali od imen Prodan, Morgan itd. Ta imena je lahko ugotoviti. Teže pa je nedvomno določiti imena na-je. Na večjem delu slovenskega ozemlja so se te imena že v vseh sklonih prilagodila deklinaciji pluralnih feminin, n. pr. Gorje iz Gori j, le deloma so še ohranjeni stari genitivi konzonantičnih osnov, n. pr. Dutovlje, iz Dutovljan na Krasu in celo na Gorenjskem se še sliši iz Gorjan,
* Po seminarski nalogi D. Mertelja 'priredil za tisk F. Bezilaj.
187
iz Cerhljan poleg iz Cerkelj. Vendar pri nas še niso sistematično zbrani podatki o deiklinaciji krajevnih imen* in niti približno ne moremo določiti, kje in v kakšni meri so še danes ohranjeni ostanki stare konizonantične deklinacije.
Najstarejša deklinacija na -jane, ki jo lahko določimo za cerkveno slo-vanščino in najstarejšo fazo slovanskih jezikov, je bila za plural: nom. -jane, gen. -jami», dat. -jamt, ak. jainiy, lok. -jach^ ali ceo arhaično jast, instr. -jami. Najbolj frekventen sklon pri krajevnih imenih je bil lokal, zato so imena tipa Gorje samo shematično prilagojena obliki v lokalu *Gorjach'b, ki ga najdemo največkrat v nemških substitucijah za ta imena. Stari lokal na -jasi> je za slovensko ozemlje ugotovil že Miklošič'' v nemákih substitucijah za štiri imena, Pletrias poleg Pleteriach za Pleterje, Pudlas poleg Pudlach iz* Podoljas'^, -ach'i> na Koroškem, Skallis na Štajerskem iz *Skaljach'b in tudi Naklas za Naklo. V češčini je takšnih lokalov tipa *Doljas'í' izpričanih preko štirideset®. Izumrli so šele v XIII. stoletju, nekaj arhaizmov se je ohranilo še v XIV. st. Zato preseneča zapis Pletrias pri Valvasorju (Ehre I, 176) poleg starejšega Pleteriach.
Vendar je že Miklošič (o. c. 17) opozoril, da so Nemci z -ach substituirali tudi druge imenske tipe, n. pr. Fortschach za Beričevo, Olsach za Olšje itd. Ni mogoče vedno zanesljivo ugotoviti, koliko pri teh imenih vendarle ne gre za' Sitara stanovniška imena na -jane. S stališča glasoslovja imamo gotovo opraviti z diFugim pluralnim tipom pri Flattach, slov. *Blata itd., vendar je pri tem še mnogo nejasnega. Ce imamo danes pluralno ime Nevlje, zapisano 1287 Nawel itd. (M. Kos, STL), je današnja slovenska oblika imena kljub temu lahko iz *Neveli>-jane. AH n. pr. Žiče, dialektično Žaiče, iz Žaič, v Žaičah, zapisano 1173 Syze, 1182 Sitz; 1233 Seitis (Zahn, ONB 459), kjer bi nemška oblika imena govorila za adjektivno posesivno izvedenko *Žiti>č-je, slovensiko pluralno ime pa za stanovniško obliko na -jane.'' Vseh imen verjetno nikoli ne bo mogoče zanesljivo rekonstruirati z ozirom na tvorbo, vendar je dovolj pojavov za hipotezo, da sta v določenem obdobju lahko živeli druga poleg druge dve obliki imena, kjer je sčasoma primarno stanovniško ime prevladalo nad starejšim krajevnim imenom. Obraten primer je slov. Čajna, nem. Notsch, 1280 Nežah, 1293 Nezzdh, kjer !kaže nemška oblika na stanovnišiko ime iz slovanskega antropo-nima IVečajfc.'
Nemška imena na -ach niso vedno slovanske substitucije. Z -ach so sub-stituirana tudi predslovanska in predgermanska imena na -acum, n. pr. Villach, slov. Beljak, lahko pa so tudi germanskega porekla, marsikdaj pa so tvorjena analogno po najbolj frekventnem tipu v okolici. Slovenska imena na -jane so včasih substituirana v nemščini z ekvivalentnim nemškim sufiksom -ern, n. pr. Lautschern, Meitschern, Diemlern na štajerskem.^ Osamljeno najdemo tudi drugačne, vendar še karakteristične substitucije, n. pr. 1445 Wesserian za Biser jane, dial. Brsenjane (Bezlaj, SVI I, 85; Zahn, ONB 505).
Paziti pa je treba še na druge posebnosti. Ce je današnje pluralno ime Retje pri Trbovljah zapisano 1265 Reteyach, smemo s precejšnjo verjetnostjo računati z imenom na -jane (kljub -t-!), čeprav imamo izpričana tudi singu-larna krajevna imena Retje in še večkrat ledinska imena Dolenje, Gorenje, Gorko, Intiharjevo, Urhovo Retje. Pri ledinskih imenih moramo izključiti vsako možnost na stanovniško izvedenko z -jane, čeprav najdemo v srbohrvaščini tudi sestavljenke s prilastkom v nevtru sg., n. pr. Veliko Turčane, Krivo Gaštane, Gornje Količane ali v bolgarščini Malko Doljane.^" Ako je Retje iz *vréthje, sorodno z ruskim apelativom uerett, vereti>je, veretija, veretejka, kakor misli
188
Bezlaj", bi mogli pri Reteyach upravičiti -t-, tudi če imamo opravka z izvedenko na -jane. Vendar tega ne moremo trditi s popolno gotovostjo in takšni primeri kažejo samo, kako skrbno bi morali pri zapisovanju vsakega imena na terenu paziti na vse posebnosti pri kongruenci, deklinaciji in izvedenkah.
Stanovniška imena na -jane se začno že zelo zgodaj pojavljati v funkciji krajevnih imen. Na Koroškem, kjer je po Kranzmayer j evih podatkih (ONBK I, 83) ena dvanajstina vseh imen tega tipa, je izpričano že 1006 Goriach, 1075 Velah, 1074 Flatsach itd. Ni mogoče dvomiti, da je ta tip zelo star. V stanovniških imenih se je razumljivo uveljavila samo pluralna oblika. Dokaj osamljen je na naših tleh nekakšen nevtralna tip na -ant, ki ga včasih najdemo pri Slovanih, n, pr. srbohrvaško Lipljan, Grljan, bolgarsko Déljan'b, Dtbouant, Smočanii, ukrajinsiko Poljan, Lužan, lužiško Dolan, Zitowan. Na slovenskem ozemlju spada verjetno v to kategorijo, ki jo Zubaty, Listy filologické XXIX, 220 d. smatra za nekakšna pluralia tantum, samo prekmursiko Rakičan, zapisano 1468 Rakottya puszta, Rakothya (Csánki II, 788), morda tudi Koroško Trnjan poleg Trnje, nem. Dörnach, vendar je sporočilo dokaj negotovo. Te oblike so lahko analogne in so izolirano v mlajšem razvoju prešle iz genitiva v akuza-tiv —• nominativ. Zahodnoslovenska krajevna imena tipa Sesljan, Strunjan, Ve-drijan, Ozeljan, Cepovan so regularno predslovanskega porekla, izvedena po večini iz romanskih ali predromansikih antroponimov.
Sorazmerno redka imena na -an tipa Pržan(j),po svoji strukturi niso še dovolj pojasnjena. Isto bi lahko rekli tudi o imenih na -ana. Zahodnoslovenska krajevna imena tipa Medana, 1283 in Meda-ni, 1299 in Medano (M. Kos, STL), Fojana, 1180 de Floiano, Borjana, po 1086 Boriana, Kožana, 1247 Cosana, Cos-sanum, Košana, 1247 Cosana, 1281 Cossana, Kožhana, 1398 Kozzhan; dalje Ti-pana, Biljana, Sežana, Mojstrana, Gročana so vsa predslovenskega porekla. Z veliko verjetnostjo je to mogoče trditi tudi o'imenu Ljubljana, čeprav je svoj čas Miklošič mislil, da je to singularizirano stanovniško ime zaradi nemške oblike Laibach, in o rečnem imenu Bregana^'-. Težavno ipa je gorsko ime Pečana, 973 alpam Bosangam, ad Boscangam, 989 Besana (M. Kos, STL). Melik, Geogr. ' zbornik IV, 278 misli na slovansko Pečanja (planina), drugih razlag v literaturi ni na razpolago^ Preostane še ime potoka Belaiia, za katerega misli Bezlaj, SVI I, 56, da je adjektivne izvedenke k antroponimu, torej *Bélanbna. Ukrajinskega singularnega tipa Derevljana, Horožana, poljsko n. pr. Luhiana, češko dialektično Hradčana (Gebauer, HMl. 76) za slovenščino ni mogoče dokazati razen mlade singularizacije tipa Vrbljena. Za obe imenski varianti, na -jan in na -Jana, bi lahko trdili, da kljub svoji razširjenosti po slovaaiskem svetu nista podedovani, amipak sta šele plod mlajšega samostojnega razvoja v posameznih slovanskih jezikih. Več ali manj jih je rodila težnja po analogni poenostavitvi, ko so jih prenehali občutiti kot pluralna stanovniška imena.
O slovenskem razvoju imenskega tipa na -jane je težko določneje sklepati. Gotovo je izredna frekvenca krajevnih imen na -jane že zgodaj povzročua, da so tudi apelativa te vrste začela izgubljati svojo izrazito kolektivno pripadniško fukcijo. Singural in dual sta bila v skupni slovanščini še posebej termirana z dodatnim sufiksom -ini>, torej melčanini'. To obliko imamo doslej v slovenščini izpričano samo enkrat, in sicer se omenja leta ]340 v Resiutti in na Beli v Reziji kmet Gorianin.^-' Verjetno pa se je najprej začelo izenačevanje med sin-gularom in pluralom, čeprav je tip meščan danes v slovenščini dokaj redek pri apelativih. Analogno je tvorjeno uaičon, tako vsaj Zubaty (LF XXIX, 224) oporeka Miklošiču (VGr. II, 130), ki je mislil, da je vaščan izvedeno posredno preko
189
adjektiva *vbsbskT=. Po odpadu terminativnega sufiksa -int je iskal jezik nova sredstva in največkrat se je :posdužil sufiksa -i>cL>.^* Tako je nastalo novo gorjanec, poljanec namesto starega gorjanini; poljanin'h. Krajevna imena tega tipa so dokaj redka in se zde mlada, n. pr. Možjanci, Sejanci, Varošanci, Rad-možanci, Strejanci, omejena so v glavnem na severovzhod, poleg gorskega imena Gorjanci na Dolenjskem in toponima Dolanci pri Štanjelu. Sicer so nekatere izvedenke zelo stare, n. pr. Gorjansko na Krasu, po 1086 Goriano, Go-rians 1340 dorf Choriansce, 1494 Gariansk.^'^ Za pokrajinsko ime Gorjanke, furl. Gorgons in rečno ime Gorjanka (Tuma, Imenoslovje Julijskih Alp,^*) ni na razpolago historične dokumentacije. Pozornost pa zaslužijo današnja stanovniška imena tipa Ljubljančan, Tržačan, Kranjčan, ki so danes zelo pogostna. . Zdi se, da bi jih še najlaže razložili z obrnjenim sufiksalnim konglutinatom -i>cb + -jan-. Analogno po tipu Slouentct, Gorenjec, Dolenjec je nastalo najprej *L'ubl'anbcb, kar je ohranjeno še v naroidni pesmi v pluralu Ljubljanci, in šele k temiu je nastal novi singular Ljubljančan. Stanovniško ime Tržačan poleg adjektiva tržaški priča za sta.TOst tega procesa. Tržačan se ni moglo glaso-siovno razviti iz adjektiva, ampak je nastalo vzporedno ž njim iz primarne slovenske substitucije *Ti>rzi>sti>, današnje Trst (Ramovš, Kratka zgodovina, 26).
Ta tip stanovniških imen, izvedenih iz krajevnih imen, ki po svojem poreklu niso redko stara imena na -jane, prevladuje danes na večini slovenskega ozemlja, n. pr. Nemiljčani k Nemilje, Dabrečani k Dobrije, Kublčani h Koblje, Ko,Tplčani h Korplje itd. Mnogo bolj redka so stanovniška mena tipa Poljanci k Poljane, Vrbljanci k Vrblje, Prepružanci k Prepuže. Samo v obrobnih narečjih se je ohranil tip stanovniškega imena Ziljani k Zilje, Škrljani k Skrilje, Cepljani k Ceplje, Prašani k Praše.
Zanimivo pa je, da se imenski tip -i>ci> -\- jan- nikoli ne pojavi kot krajevno ime (Poljčane, Poljče je izvedeno iz poljica).
Razmerje med stanovniškim imenom in formalno enakim krajevnim imenom je poleg pluralnih sklonov brez -n- gotovo lahko tudi vplivalo na krčenje Gorje : Gorjane. Kdaj se je ta proces vršil, ne vemo določno. Na Koroškem poteka deloma še sedaj in niso redki primeri, ko živita obe obliki druga poleg druge. Luka Pintar (Ljubljanski Zvon XXXIII, 1913, 30) navaja, da pozna Valvasor (Ehre VIII, 738) za današnje Trpčane samo Terpze, obratno pa zu Ha-riane za Harije, zu Smeriane za Smerje, zu Tominiane za Tominje, in sodi, da je pri kolebanju teh oblik igral največjo vlogo genitiv na -jan. Neskrčena pa so ostala na vsem slovenskem ozemlju imena Poljane, ki jih je s Koroško vred osemnajst. Zdi se, da v slovenščini že od XII. stoletja dalje niti eno od teh imen ni občuteno kot stanovniško ime *PoIjane k polje, ampak samo plural k poljana. Poljane pri Ribnica je zapisano 1241 in Polan, Poljane pri Smarjeti 1281 Maior Polanutm, Poljane pri Mirni Peči 1335 Poelan, Poljane pri Bledu C. 1075-1090 loco Polani, 1085-97 Polan, Poljane pri Škof ji Loki 1160 Polan, Poljane pri Cerknem 1377 in villa de Pogliana (M. Kos, STL) enako kot sin-, gulami tip Poljana, n. pr. Poljana pri Fojdi, 1275 Pogliana (M. Kos, STL). Niti eno ime Polje nima pluralnih oblik v deklinaciji in na to kažejo tudi historični zapisi, n. pr. Polje pri Stični, 1250 Veldes, Mokro Polje, 1228 Nazzenivelt, Polje pri Toplicah 1251 in Campo, Polje pri Šentviški gori 1229 Polye (M. Kos, STL). Zapisi kakor 1276 Dobrapolach za Dobro polje pri Trnovem in Koroško Dro-pole, nem. Tropolach, 1288 Dobro poelach in Drovlje, nem. Drobollach, 1238-61 Oberpuolacli (Kranzmayer, ONBK II, 57 in 227) bi edini kazali na *dobro(je) po-
190
Ijane. Pöllach na Salzburškem pri St. Gilgen je edino staro *Poljach.'i' k Poljane (Much, MöIG XL, 310)."
K problematiki sufiksa samega pa slovensko imensko gradivo ne prispeva k jasnosti. Znano je, da sta za cerkveno slovanščino izpričana dva različna sufiksa z enako pomensko funkcijo: -janin'h poleg -emn't. Splošnoslovansko je s sufiksom -inin'b izpričano samo plemensko ime Slovenin'b, čeprav najdemo v csl. tekstih Samarjanin'b poleg Samarenim^ itd. Čeprav pozna to dvojnost tudi litavščina, kjer je v rabi poleg Tylzenas »Tilžan«, Trakenai »prebivalci na Krčevini« tudi Tylzionis »Tilžan«, Kemionis »vaščan«. Zadnji tip na -ionis so starejši raziskovalci razlagali kot izposojenko iz slovanščine, vendar je Zubaty^' dokazal, da morajo biti zaradi posebnosti v deklinaciji te tvorbe avtohtone. Za slovanščino stanje ni jasno, ali je treba izhajati iz dveh različnih sufdksov *-jön- in *en-, ali pa samo iz *-en-, ki je z glasoslovnim prehodom -e- >-a-za palatali prešel v -(j)an- (glej Weingart, Rukovet' I, 147 d.). Kar je po slovanskem svetu imen te vrste, je povsod mogoče dokazati, da je moralo biti izhodišče -jane, kjer je -a- šele s kasnejšim dialektičnim razvojem prešel v -e-. Slovenščina je ohranila samo tip Sloven^cb. Viprašanje pa je, če je slovensko Gorenec, Dolenec samo analogno tvorjeno po Slovenec, kakor je mislil Zubaty (LF XXIX, 225) in so šele ta imiena vplivala na razvoj adjektivov do-, lenji, gorenji za c^. dol^nj^, gor^njb. Že zgodaj so pri nas izpričana imena iz te osnove, n. pr. Dolenčiče na Koroškem, nem. Dolientschig; 1284 Dolenzich (Ramovš HGr II, 267; Kranzmayer, ONBK II, 52) ali Gorenčiče, Gorinčiče nem. Gorintschach, 1090 Gorinsig, Gorientsik (Kranzmayer, idem, 85). Za krajevna imena Dolenjci, Gorenjci ni na razpolago starejših historičnih zapisov. Imena Dolenje in Gorenje so deloma občutena kot adjektiva, v historičnih zapisih pa imamo vsaj deloma opraviti s stanovoiškimi imeni na -jane, n. pr. Dolenje pri Ajdovščini, 1340 Dolovnach, Dolenje južno od Ajdovščine, 1499 Doleynach, Dolenje pri Gorici c. 1370 Dolenach, Dolenje pri Krškem 1436 Dolenach (M. Kos, STL). Za Gorenje pri Kamniku je izpričan lokal v Gorejnah z novim stanov-niškim imenom Gorejnčana. To bi kazalo na staro *dolenin'i>, *gorenin'b s su-fiksacijo kakor pri Slovenin'b,
Imena na -jane se tvorijo malodane brez izjem samo iz apelativov, ki so po pomenu geografski pojmi. Kadar so takšna toponima tvorjena iz antropo-nimičnih osnov, moramo suponirati, da so se mogla razviti samo preko primarnega topKjnima, izvedenega največkrat s posesivnim -ji>. sufiksom iz antro -ponima. V podrobnostih je seveda še mnogo nejasnega. Imenski tip Vrhovlje, n. pr. Vrhovlje na Krasu, 1297 Vercoglau, Vrhovlje pri Lukavici, 1353 Wer-chowlach, Vrhole pri Konjicah, 1369 Verholaech, 1440 Werchonvlach (M. Kos, STL; Zahn, ONB, 494) gotovo ni izveden iz vrt-ch'b »vrh« s pomočjo nekega sufiksa -0V-, apmak je to samo znak, da je spadal apelativ k u-jevskim osnovam.
Sicer pa je podrobnosti toliko, kolikor je imen, in obravnavali jih bomo v posebnem delu.
(Se bo nadaljevalo)
1 o. Franck, Studien zur serbokroatischen Ortsnamenkunde, 297 in J. Spal, Mistni jmena obyvatelskä zakončena na -any, 15.
' E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten I, 92 pravi, da so bila ta imena na Koroškem produktivna do XIII. stoletja.
' Scheinigg, Kres II, 430; Sasel, Plan. vestnik XII, 90 in Jezik In slovstvo m, 122.
191
' Pred vojno je Slavistično društvo na posebnih tiskovinah zbiralo takšne podatke za bivšo Dravsko banovino. Te nedokončane, nepopolne in deloma celo diletantske, nezanesljive zapiske čuva SAZU.
' Miklošič, Die slawischen Ortsnamen aus Appellativen I. 18.
' Flajšhans, Naše reč XVI, 15 Travniček, Naše reč XVI, 117 in CMF XIV, 208; Spal, o. c. 12. ' Etimologijo glej Strekelj, CZN III, 63 in Ramovš, HGr. II, 266.
' Bezlaj, SVI I, 109 in BzN VIII; drugače Lessiak, Carinthia 1922, 107 In Kranzmayer, ON3K I, 36 in II, 165; Carinthia 1954, 192.
Franck, Studien 16, Spal, Mistni jmena 16 " Bezlaj, Slavia XXVII, 36 in SR XI, 47. '2 Miklošič, Vodnikov spomenik 1859, 182 d. « M. Kos, Primorski urbarji II, 299.
" Skok, Južnoslov. Hlolog VIII, 88 in Ramovš, Kratka zgodovina, 3. " M. Kos, STL in Primorski urbarji II, 214.
" Glej k imenom Poljana, Poljane tudi L. Pintar, Ljubljanski Zvon 1908, 311 in Lessiak, Carinthia 1922, 3 in 83.
1" J. Zubaty, K slovanskym kmenüm na -jan-, -en-, Listy filologicke XXIX, 1902, str. 220—230.
Franc Zadravec
IZIDOR CANKAR V SVOJI PROZI
Pod tem naslovom še zdaleč ne mislim popisati vseh tistih del Izidorja Cankarja, ki spadajo v književnost in so po svoji naravi ali umetniška proza ali literarna kritika. Zapisujem le nekaj vtisov, ki so nastali ob pozorne j šem branju njegovega romana »S poti« v Kondorjevi zbirki, novele »Obračun« (DS 1914) in recenzije Masljevega romana »Gospodin Franjo« (DS 1914). Zdi se mi namreč, da se ti trije spisi med seboj pojiasnjujejo in dopolnjujejo, naj gre za Cankarjevo percepoijo zavesti modernega človeka na pragu prve svetovne vojne, ali za njegovo estetiko, ali pa za pojmovanje nacionalnega vprašanja, za politiko. Romana in novele torej ne mislim vsestransko razčlenjevati, zlasti ne njunih stilno-oblikovnih značilnosti, razširiti pa kaže poglede na problematiko Cankarjeve proze, kakor jo je deloma nakazal Bojan Stih v spremni besedi k romanu »S poti«. Ta proMemiatika je namreč dokaj obsežna.
V kritiki Masljevega romana beremo n. pr. tole Cankarjevo ugotovitev: »Za roman ni v sedanji agoniji našega naroda in naše književnosti ugoidnih razmer niti volje pri pisateljih.« V tej ugotovitvi vzbuja posebno pozomost dejstvo, da je vse tisto, kar se je dogajalo s slovenskim narodom in z njegovo književnostjo v razmerah in v času pred prvo svetovno vojno, označil s pojmom agonija. Dalje. V romanu je opisal Tizianovo Assunto. Zdi se, da tega opisa ni vključil v roman samo zato, da bi pokazal svojo odlično analitično sposobnost za umetniška dela. Sprašujemo se namreč, zakaj si je izbral ravno to sliko, zlasti pa, zakaj s tolikim zanosom riše njeno vzpoinsko črto iz materialne teže v duhovnost. V tem vsekakor nista izraženi samo imietnostnozgodovinska šolanost in analitična sposobnost, še manj samo faktografsko znanstveni opis slike. Morda je smelo, vendar suponiram, da si je izbral prav to sliko tudi s stališča razvojnih silnic sodobne umetnosti. Fran Štele piše o velikem odmevu romana med mladino; ta je bila 1913 »navdušena nad nenavadno obliko in še bolj nad vsebino ...«. (Štele, Izidor Cankar, Uvod, 244.) Mislim, da je tudi ponatis romana 1919 sovpadel z zelo ugoidno duhovno atmosfero, in vsaj nekatere važne idejne prvine v njem so utegnile močno ustrezati času. Ti in mnogi drugi momenti v Cankarjevi prozi in ob njej vabijo, da jo analiziramo kompleksno.
192
da ustroj nazorov v njej opazujemo tudi z vidika umetnostnih stremljenj in nacionalno politične situacije Slovencev na začetku drugega desetletja.
Kakšen je duševni ustroj človeka, na katerega je Cankar pozoren kot na sodoitaen tip inteligenta in ki ga preizkuša v nekaterih važnejših vprašanjih: v erotiki, v umetnosti in nacionalni miselnosti?
Roman in novela kažeta, da Izidorja Cankarja ne zanima človek, ki je zajet v »podeželski mir in ideal takega miru«, marveč notranje razklani sodobnik, človek brez trdnih tal. Protagonist Fritz v romanu »S poti« ljubi čustveno raadrapanost in ne mara klasične skladnosti, ravnotežja v sebi. Ne življenjska in spoznavna jasnost in zanesljiva vednost, ampak »vseslutnost« je duhovno stanje, v katerem se najbolje počuti. Navajen je »podrobno nadzirati vsako svojo misel in vsako čustvo«. Ta nadzor pa ga ijsmerja negativno v permanenten dvom nad lastnimi mislimi in čustvi in dvom v človeka sploh. Zdaj obupuje, zdaj je samozavesten, niha med polarnima čustvoma veseljem in žalostjo, priznava in zanikuje, ljubi in beži pred ljubeznijo, skratka: tako v stvareh duha kakor v območju emocij se zapleta v stalna protislovja. Idejno in čustveno je resignativen človek, zato tudi prazen; lahko še sprejema, ne daje pa ničesar, v njem vse odmeva, on sam pa ne »odmeva« in stoji navzven, v okolico, med ljudi samo kot negativnost, kot odtujenec. Preostaja mu nihi-listična opredelitev do človeka. Taka opredelitev pa je po njegovem mnenju utemeljena: človek na splošno ni vreden ljubezni zato, ker se je nravno razkrojil. Končno: Fritz je ponosen nase in hoče, da mu je svet pokoren, toda svet se ne zmeni zanj. Ta, noteanje breztalen človek v svoji revolti ne kaže ljudem okrog sebe visokega življenjskega smisla, ne seje vedrine in optimizma, skratka, ni vzgon za sočloveka, marveč seva v okolico skepso in cinizem. V taki brezupni situaciji preklinja svojo racionalistično skepso, možgane, to »gnojišče kužno misli, leglo blaznosti, stutdenec strupa .. .«. Osnovni in edini vzrok za tak nevaren duševni ustroj pa je po Cankarju — pomanjkanja »srca«.
Tak ustroj Cankar deloma ponovi, dopolni in hkrati postavi %ot tip tedanjega mladega rodu v noveli »Obračun«, v protagonistu Melivi. Tudi ta je notranje razbit, kaotičen. Živi protislovno; ljubi, a je v ljubezni sovražen, v prijateljstvu zahrbten in laže, ko govori resnico. Najbolj izrazita njegova lastnost pa je individualizem. Svoj »jaz« proglaša namreč za »največjo dobrino«. V tem samoljubju ne more pristati na to, da bi se dekle, ki jo ljubi, »razko-račilo v njegovi duši«. Tudi Meliva je podvržen vseslutnosti in skepsi in »sam ne ve, ne kod ne kam«. K^kor mu ugaja ibsenovska samozavest nasproti ženski, tako mu ugaja nekaj časa samoizavestna osamljenost. Rad se poigrava z mistiko, da je neizgovorjena beseda za človeštvo plodovitejša kakor javne govo-rance kričačev, ki z lažnimi programi zavajajo ljudi. Ko pa se sam vrže na pot zavajanja, se kmalu tega pokesa.
Poleg osebne slabotnosti nahaja Cankar vzrok za tako brezsmerno du-ševnost še v problematičnih ideoloških tokovih sodobnosti. Melivo nanfreč proglasi za »priskutno mešanico ibsenizma in tolstojanstva«. Poleg takih ideologij pa obremenjuje Melivo in njegov rod še neka voditeljska ambicija. Na nekem mestu v noveli pa je Cankar pokazal, da ljudstvo teh ambicij ne upošteva. Tako ostaja Meliva labilen, sam sebi nejasen »jaz«, se predaja resigna-tivnim geslom »kar je, je«, »bo že kako« in podobnim. Cankar naglašuje, da ta rod ne išče vzroka za lastno razbitost tam, kjer bi ga moral iskati: v sebi. Išče pa ga v javnih razmerah, te so krive, da ljudje ne morejo razžareti in
193
razviti svoje osebnosti. Zato se eden pripravlja notranje na upor, vendar se ne bo nikoli uprl in se bo zadovoljil s cinizmom, drugi, Meliva, pa resignira in se končno odpravi tja, kamor bi moral po Cankarju ta rod najprej iti: v očiščevanje samega sebe, v katarzo, iskat svoje »srce«.
V anatomiji Bodobnega človeka prihaja Cankar torej v obeh tekstih do istega sklepa: moderni človek se giblje v smeri teorij, miselnih sistemov, racio-nalistične skepse, zmanjkuje pa mu etične sile, plemenitih čustev. Teza o intelektualni in čustveni skladnosti je pote;mrtakem pomemben etični vzgon njegovega romana in novele. Proti moderni razrvanosti postavlja torej načelo skladnosti.
Notranji človekov red ali nered, skladnost ali kaotičnost pa je po Cankarju izključno stvar posameznika, osebna zadeva, ki ni odvisna od objektivnih pogojev. V noveli namreč posebej opozarja na osebno slabotnost in zgrešene, ideološke vplive, ki mešajo mladi rod. Tako smemo sklepati, da se je s svojo tezo o samovskladitvi človeka, ki lahko edina razreši njegovo krizo, ustavil na pol poti do dejanske rešitve. Agonije svojih Mkov ni utemeljil tudi z družbenimi razmerami. Cankarjeva motivacija modernega, čustveno »razdrapanega« člo-• veka je tedaj enostranska, premalo dialektična. Kakor nikomur ne pade na misel, da bi ne priznaval pomena .človekovi samovzgoji, urejanju samega sebe, tako je treba proti Cankarju postaviti misel, da bolezen, in on imenuje to nesrečno individualistično zapredenost človeka »jesenska bolezen«, ne more sama sebe ozdraviti in da je treba za preobrazbo življenjske zavesti, za regeneracijo posameznika in generacije spremeniti in »vskladiti« ekonornske, materialne razmere.
S'kladnosti pa Izidor Cankar ni postavljal samo kot življenjsko maksimo, marveč je skladno kompozicijo izbral tudi za izhodišče mislim, s katerimi odkriva zlasti v romanu svoje poglede na umetnost in književnost. Ko razpravljata s protagonistom o kompoziciji v umetnosti, se jasno razkrije, da je Cankar zrasel iz klasične estetike. Zavzema se namreč za jasno kompozicijo v umetnini, kakršno kaže n. pr. Assunta ali pa klasična drama. Ko pa na nekem mestu spregovori o stilu, proglasi za najbolj kvalitetno lastnost dobrega stilista klasični »zakon skladja«. Taki klasičnosti se protagonist upira in postavlja nasproti njej moderno načelo kaotičnosti in svobodnosti v umetnini. Nered v ' umetnini mu je ljubši kakor red. Še več! »Skrajno urejenost« v umetnosti šteje za največjo laž, za potvorbo življenja. Zakaj življenje ni jasna kompozicija, marveč kaotični nered, in umetnost, ki estetsko preoblikuje življenjske prvine, ne more in ne sme biti drugačna kot kaotična. Umetniško ustvarjanje ni klasična zbranost, marveč kaotično viharništvo. Očitno je, da sta v romanu trčila klasični in modernistični umetnostni in življenjski nazor. Pravim tudi življenjski, kajti če presodimo ta stališča z vidika psihičnih isil, ki se udejstvujejo v umetniškem ustvarjanju, tedaj imamo pred seboj spor dveh dokaj različno strukturl^anih osebnosti. Na eni strani zavest, ki teži bolj k razumski preglednosti in jasnosti, k plastični kompoziciji, skratka, bolj skladen človek; na drugi neskladen človek, deloma razbit zaradi racionalistične hipertrofije, človek, ki se bolj zavzema za nered, kaos v umetnosti, tedaj za pojave, ki jih je Cankar v tem času že lahko opazoval ne samo v slikarstvu, marveč tudi v književnosti. Cankar seveda ni nepremakljivo vztrajal pri klasičnem načelu, saj je znano, kako je kot urednik Doma in sveta odprl prav na široko vrata ravno umetnosti brez klasičnega skladja — ekspresionizmu.
194 ^
Agonijo v tedanji umetnosti oziroma bolj v nazorih o imietnosti so povzročali razni futuristični in drugi manifesti, ki so bolj ali manj negirali umetnost, še posebej klasično. Bili so pač izraz agonije nekega dela evropske inteligence v letih okoli prve svetovne vojne oziroma v intenzivnem imperialističnem razmahu v prvem in drugem desetletju. V Fritzu se uvodoma oglaša tudi izobraženec, ki je poznal futuristične razglase in se deloma zanje celo ogrel. Hoče namreč, naj bi se odpravile knjižnice, muzeji, gledališča, vsa pretekla umetnost. Kakor futuristi, hoče tudi on zmesti »masi« vse pojme, da bi potem možgani povsem novo, drugače mislUi. V Fritzu pa se iz teh nazorov izrodi še bolj negativna misel. Na nekem mestu namreč taji smisel umetnosti sploh. Njeno upravičenost izpodbija s prepričanjem, da umetnost človeka ruši, ga nravno razdira in dehumanizira. Zatrjuje, da človekova nravnost pada recipročno s kvantitativno rastjo umetnosti: čim več umetnosti ustvari človek, tem manj nravne moči ostane v njem. Te svoje teze pač ne more bistveno omiliti s tem, da opozarja tudi na čas, v katerem si stojita umetniška produkcija in nravnost v nasprotju. Fritz svoje duhovite domislice —¦ umetnost se razvija «v pokvarjenem času kakor v posebno ugodnem elementu« ¦—• namreč ne pojmuje v pozitivnem smislu, bujetn razvoj mu ne pomeni, da vzporedno s pokvarjenostjo raste umetniška negacija, kritika te pokvarjenosti, marveč hoče s tem opozoriti ravno na nesmisel in škodljivost umetnosti.
Ta problem je tem bolj zapleten, ker je Fritz sam pesnik dn ima svojo pesniško zbirko v tiskarni, Cankar pa mu zdaj jemlje, zdaj zopet vrača estetsko senzibilnost. Fritz je seveda moderni pesnik, ki ne piše »blažilhih« pesmi, ne navdušenih domorodnic, ne prepeva o Balkanu in pesem mu ni »riman-shod beraških misli, ki se klatijo po vsej deželi«, ampak »vizionamo osvajanje Ne-osvojljivega«, skratka, njegova pesem je pesem slutenj razklane osebnosti.
S tem je približno očrtan profU umetnostno-nazorske vsebine, kakor jo izpoveduje »modernist« Fritz, navedene so meje, v katerih je Cankar navedel sodobno iimetnostno agonijo. Deloma se razodeva v romanu torej Cankarjeva kritika evropskega umetnostnega dogajanja in tiste psihološke tipike, ki tako dogajanje povzroča in ljubi. Umetniška moč tega romana je prav v tem, da je Cankar znal združiti psihični tip človeka in posledice tega tipa na področju umetnosti, da je torej nazor živo vskladil z nosilcem nazora.
Že večkrat so doslej naglasili, da je Fritz deloma Cankarjev dvojnik. Tudi MeUvo v »Obračunu« spremlja dvojnik Brest, ki pravzaprav popravlja sikrajnosti prvega. Da v Fritzu morebiti zares kdaj pa kdaj misli Cankar tudi v svojem imenu, neposredno dokazuje zlasti Fritzova izjava o mladini, ki so jo nekateri imeli za kriterij slovstva. Ne šele v komentarjti h Gregorčičevim pismom Gruntarju (DS 1916; Štele, op. c, 247) je Izidor Cankar zavrnU, da bi bila mladina kriterij za kvaliteto in pomen književnega dela, marveč je to storil na Fritzova usta že v romanu, pišoč: »Sploh pa mislim, da mladina še vedno ni edino merilo slovstva...« S to kratko izjavo je Cankar začel razbijati tisti utilitaristični slovstveni vidik, s katerim so od Ravnikarja do Mahniča in njegovega učenca Aleša Ušenionika ovirali svofooidni in naravni razvoj slovenske književnosti in ji škodovali zlasti na katoliški strani.
Opis Tizianove Assunte je drobna mojstrovina v Cankarjevem romanu. Avtor razloži najprej zgodovinsko mesto te slike v beneški umetnosti, tisti revolucionarni trenutek, ko se je ta umetnost iztrgala iz stisnjenega, tesnega prizorišča in se razširila »v svobodno, skoro breaprostomo prikazen«, ko se je, z
195
drug imi bBsedajnij rešila maleinkostnih prizorov in je slikarska fantazija zrna- j gala nad preprosto snovnostjo. ;
Že ta moment v beneškem slikarstvu kaže, da govori Cankar deloma tudi j »nezgodovinsko« in išče v sliki tudi sodoben mik, ise pravi, da jo opazuje iz j umetnostno razvojne faze in težnje svojega časa. Tudi v prvem in drugem ; desetletju se je vršila revolucija v umetnosti, prelom od naturalizma in iniipre- I sionizma k abstraktni imietnosti, deloma pa tudi k ekspresionizmu. Ce je i abstraktna umetnost vedno bolj izgubljala človeka kot slikarski predmet in ; problem, pa je ekspresionizem postavil v središče svojega slikarskega mišljenja I človeka, vendar tako, da ga je zanimal samo še kot duhovni, poduhovljeni j človek. Izidor Cankar pa s poudarkom govori ravno o tej, duhovni atmosferi \ Assimte. Fritz sicer ugovarja, da bi človeka drugega desetletja Tizianova re- , šitev problema od materialnosti v duhovnost še zanimala. Boidi tako ali dru-. gače, vsebina pojmov, s katerimi Cankar opisuje slikarsko bistvo Assunte, pač j na široko odpira vrata v »duhovno« umetnost slovenskega ekspresionizma. Ta 1 vsebina, sestoječa iz peterih kontrastov, je eno samo stopnjevanje od material- i nega k duhovnemu: telesnost... breztelesnost, telesnost — nemir . . . večno ' mimo bitje, mir duha, dogajanje... statični »je«, masa — množica... vizija:; večnosti, senca ... luč neizmernosti, luč večnosti.
Opis Assunte je torej tudi formulacija novih razvojnih silnic v sodobni ] umetnosti, eden od uvoidnih momentov v slovenski ekspresionizem v slikarstvu, ^ mogoče tudi v književnosti. Slovenski religiozni ekspresionizem v književnosti j se pač razlikuje od tistega nemškega pa tudi slovenskega ekspresionizma, ki je j bil aktivističen in je programatično zahteval akcijo za človeško srečo in 'druž- 3 beno pravičnost, poln socialnega, humanističnega patosa. Njegova vizionarnost ] ni revolucionarna, marveč živi od vizije večnosti, stoji na »pragu večnosti« in se ] zavestno trga iz dogajanja, iz realnih, materialnih življenjskih zvez. Njegovo | etično geslo je: vse poduhoviti, tudi človeka in predvsem človeka. Zato je n. pr. j iz njegove lirike izginila čutna ljubezen, ostala pa duhovna, ljubezen »bratov« i in »sestra«. Da je Cankarjev opis Tizianove slike dobro razumeti v opisanem! smislu, v tem nas potrjuje tudi Steletov podatek (op. c, 247), da je Dvorakov-j krog, v katerem je Canikar študiral, »zagovarjal težnje sodobne k ekspresio-j nizmu nagibajoče se umetnosti«. j
Del tedanje estetike Izidorja Cankarja je razviden tudi iz odlomka v ro-j manu, kjer definira stil in življenjski nazor nekaterih svojih književnih so- '] dobnikov: Ivana Cankarja, Otona Zupančiča, Frana Finžgarja, Ksaverja Meška i in Petra Bohinjca. Njegove poglede na življenje in ustvarjalne metode, stile j točno karakterizira ob istem motivu, ob erotičnem prizoru na Julijinem balkonu. \ Peter Bohinjec hoče arhivske dokumentacije o tem, kako se je Romeo spustili z balkona in kako je prišel gor. Svojo zahtevo po daktmientu ponavlja s to-1 likšnim poudarkom, da je Canikarjeva ironija njegove pisateljske zavesti očitna. I Cankarju konec koncev niti ne gre za Bohinjca, marveč za to, da postavi načelo J svobodne ustvarjalne fantazije proti neustvarjalni, zakrneli vezanosti na zgodovinsko točen podatek. Cankar izganja iz umetniškega sveta pozitivistični i vidik, načelo naturalistično dokumentacijske pisarije. Jasno je sicer, da vsaka i velika umetnost stremi po verjetnosti in podobnosti upodobljenega s tistim, j kar upodablja in po čemer upodablja. Toda njeno bistvo se ne omejuje na to, marveč je mnogo globlje: odkriva dostikrat zakriti smisel pojavov, tega presoja in pojasnjuje. Pozitivizem pa je pravo nasprotje umetniško ustvarjalnega i načela, je neustvarjalen i v književnosti i v drugih umetnostih. j
196 1
Ko presoja stile posameznikov, pa Izidor Cankar ni samo estet, marveč tudi del modernega literarnega zgodovinarja. Ce namreč združimo njegove karakteristike omenjenih književnikov s tistim mestom v romanu, kjer govori o tem, da bi nam šele proučevanje stila kot nosilca estetskih vsebin odkrilo ves značaj umetnosti, potem je jasno, da ga moramo šteti k prvim med Slovenci, ki so posredno opozarjali na zgrešenost tistih vidikov v literarnozgodovinski in vsakršni veda o umetnosti, po katerih je treba zbrati »vse« podatke, tedaj tudi arhivski dokument o motivu, »kako je (Romeo) prišel na cesto in kako je prišel gor«, če hočemo razložiti in razumeti neko umetnino.
V Oibmočje tega problema spada v romanu še vrsta pripomb o umetnosti. Cankar n. pr. kritizira metodo umetnostno-zgodovinsMh potopisov, v katerih »umetnost obstoji iz anekdot, ki vse razlože (Taine je najbolj priljubljen učitelj!)...« Kakor Ivan Cankar, tako odklanja tudi on vsakršno pretiravanje z biografijami v literarni zgodovini. Odklanja ga s primerno stopnjo ironije, češ: »Samogovorov še danes ne razumemo, pač pa vemo, da Župančič nima državnih izkušenj, da je očeta zaklal, spekel in snedel ter da je sploh velik poet; tudi glede Finžgarja smo na jasnem, da je naš najboljši romanopisec, ko bi le nosil kolar iz celuloida — in čemu imamo pravzaprav lastno časopisje, če se ne meni za njegovo klet, kjer ima že sedem let tri žene zazidane!« Na metode, ki zavajajo vstran od raziskovanja umetniških del, meri tudi tale pripomba: »Jaz vas vprašam, kaj je pravzaprav umetnost, in vi mi odgovarjate: Skopaš je imel očeta, bilo mu je morda Aristandros ime. In če vas prosim: Jaz sem že ves zmeden, nič ne vem, kaj je lepo in kaj ni, mi pravite, da se pečate z vezavo knjig v šestnajstem stoletju.«
Razrvani ibsenist in tolsto j anec Meliva je hkrati tudi predstavnik tiste generacije, ki se odHkuje po posebnem odnosu do sodobne književnosti. Ljubi namreč »čudne prikazni«, ki si jih je v knjigah izmis.lila novejša doba, »tako ne telesne, živčno pokvarjene, ljudi majhnih dejanj, pogreznjene v notranjo temo, brezbožno verne, ljudi velikega spoznanja in hudih strasti«. Cankar očitno misli na dekadenčino književnost, morda tudi na naturalizem in tudi na simbolizem. V kritiki romana »Gospodin Franjo« pa na podoben način opiše lastnosti sodobne slovensike proze. Potem ko ugotovi, da je roman na Slovenskem že kar prava senzacija, nadaljuje: »Tako senzacijo je pobudil Poidlimbarski, ki je izdal nenadoma v mi,ru in široko pisano delo, ki je v živem nasprotju z mnogimi novelami, novelicami in črticami, raztrganimi in mnogokrat nepremišljenimi vzdihi od sveta ločeniih, vase zaklenjenih duš.« In če upoštevamo še kritikov pomislek, da najbolj zadušljivo pisanje nastaja tedaj, »če se poet pomudi v svojih lastnih ,krogih', kar že več časa sem rad stori«, potem nastane vprašanje, na koga Cankar pravzaprav misli. Zdi se, da je utegnil meriti tudi na Ivana Cankarja. Kot estet, ki je hotel klasične pretehtanosti i umetnosti i človeka, se je v tej kritiki izkazal za pristaša »objektivne« proze, zavrnil pa je subjektivizem, črtičarstvo »vase zaklenjenih duš«. Vsekakor sta mu bila dekadenca in simbolizem tuja nazorsko-stilna ustroja. Toda, mar nista njegova lika Fritz in Meliva prav tako »čudni« in nezdravi literarni »prikazni« tega časa!
Kakor je poleg Fritzove duhovne zapletenosti popisal zlasti še njegov odnos do umetnosti, tako je Melivo preiskal še v odnosu do tako imenovanega »problema malega naroda.« Z onim si je omogočil razviti svoje estetske vidike, s tem pa je odkril svojo politično misel na področju nacionalnega vprašanja. Ko Meliva razmišlja o tem, kaj je »problem malega naroda«, dožene, da je to v bistvu le samoljubje »jaza« na drugi ravnini, v kolektivni obliki. In kakor
197
se posamezniik razkraja v svojem samoljubnem »jazu«, tako se javlja ta razkroj \ v človeštvu v narodna obliki, v obliki postavljanja narodnega vprašanja. Me- i Uva sicer pozna kranjsko ljubezen do fanatične laži, brezznačajnost, klavrno s veselje in pripravljenost za duševno suženjstvo in nad tem zmajuje. Toida tudi ; njemu je pojem naroda zelo meglen. Vdaja se poleg zgornjega prepričanja o i narodu še ideji, da je vsak narod nravni in naravni organizem in ima neki nravni smoter v človeštvu. Toda ta ideja, ki jo preizkuša kot programsko pred množico, je ravno tako samo izraz njegove zmede o narotdnem vprašanju. Can- j kar sam imenuje njegovo zamisel o narodu »jesenska bolezen«. Toda bolj ka- 1 kor opis te bolezni in agonije nas zanima, kako jo in s čim jo Cankar poskuša I nadomestiti. Pri tem pa se pokaže, da je bila njegova misel o nacionalnem vpra- i šanju ravno tako meglena in celo hudo nesimpatična. Mimo podob, s katerimi j želi pokazati, kako ljudstva narodnostno vprašanje sploh ne zanima in kako ; je to vprašanje samo predmet znanstvenikov, ki pa o njem prav tako nič ne ? vedo, vzdigne proti Melivi'njegovega dvojnika Bresta. Ta zreducira »problem i malega naroda« na zrelost, nra\Tio silo, .poštenje posameznika, torej na izrazito j individualno vprašanje. »Koga se jaz bojim, gospoda moja, koga se bojim, če delam, kar vem, da moram? Kaj nam potem mar problem malega naroda? Nihče me ne more pogubiti, če prihaja moč iz mene samega . .. Ne, kako pre- \ davam, temveč ali sem pravičen, to je problem malega naroda. Vse drugo je ; nič, prazne mamje, ,srce nam moti z goljfijami, ležami'.« Po vsem tem lahko i torej sklepamo, da je bü za Cankarja narodnostni problem v bistvu etični pro- J blem posameznika. Tako stališče pa ni büo zgrešeno samo z objektivnega sta- j liSča, marveč je bilo nevarno tudi s stališča zgodovinskega položaja sioven- j skega naroda tik pred prvo svetovno vojno. Zdi se namreč, da Cankar ne iro- ^ nizira samo takih in takui nosilcev problema malega naroda, marveč tudi ta ! problem sam, z drugimi besedami: na začetku svetovne vojne Cankar še vedno i ni resno jemal slovenskega narodnega vprašanja in je bil zaradi svojega kato- , liškega luiiverzalizma avstrijsko državno lojalen. Kako daleč je zavedla Can- j karja ta univerzalnost, odkriva duh recenzije o Masljevem romanu, ki jo je ] istočasno kot novelo objavil v »Domu in svetu«. i
V recenziji je Maselj dobil eno samo priznanje: da je bilo njegovo lite- ] ramo dejanje pogumno, ker je šel »na jug in našel velike objektivne probleme« ' v času, ko se je ostala slovenska književnost dušila v tesnobi domačih razmer i in pripovedovala o raztrganih vzdihih »vase zaklenjenih duš«. V prvem delu i kritike obsoja Cankar roman s političnega stališča. Ugotavlja namreč, da se ! Maselj v pojmovanju narodnosti ni vzdignil nad dnevniška gesla, torej nad; propagando. Svoje kritične akcente plastično razporeja po čmo^beli metodi: j avstrijski uradniki da so v romanu ničvredni, vsa bosenska uprava je zanič, I le Srbi so pravičniki in idealisti. To opozorilo stopnjuje v tendenčno ugotovitev: i »pri nas se sme marsikaj natisniti«. Maslja kratko mialo denimcira pred držav- < no politično cenzuro, ki tokrat pač ni bila strožja, kakor meni Cankar, kot : Matičina estetska cenzura, ki je omogočila natis tega romana. Tukaj ni mesto za preverjanje pravilnosti in upravičenosti Cankarjeve negativne estetske sodbe ; o Masljevem romanu. Ugotoviti pa moramo, da je krivično ocenil idejno-po- \ litično strukturo romana, njegovo socialno vrednost, etični pomen Masljevega' upora proti nemškemu izkoriščevalskemu kulturtregerstvu v Bosni. Tako se je i Cankar'znašel s svojo antinacionalno ideologijo v času, ko so nenemški narodi j v Avstro-ogrski monarhiji krenili na pot k svoji dokončni osvoboditvi v po- ¦ ložaju, ko bi tudi zase lahko uporabil svoj očitek Kranjcem, da jim ugaja usuž-i
198 i
njenost, zakaj tudi sam je nekako zagovarjal tisto slovensko nacionalno-poli-tično agonijo, o kateri je pisal v noveli »Obračun«.
Kakor je bil Izidor Cankar zlasti v svojih estetskih pogledih moderen in je znal umetniško individualizirati duhovno stanje določenih plasti inteligence pred prvo svetovno vojno, tako ni bil konservativen in nestvaren samo v nacio- , nalnem vprašanju, marveč je bil odločno konservativen tudi po svojem odporu do materializma. Ko se njegove osebe v romanu pogovarjajo o eksperimentalni psihologiji, zadenejo tudi na materialistični nazor. »Danes izumirajo zadnji dosledni materialisti..., ker je po tem, kar nam Sir Grider pripoveduje, ma-terializem blaznost (Moje indijsko potovanje)«, pripoveduje ena od oseb, druga pa ji odgovarja: »Blaznost ni... Zmota je bila, kakor mnogo drugih, in je bila tudi koristna, kakor vsaka. Rekel bi, da dobi resnica potem več reliefa.« Pisatelj, ki ta pogovor »posluša«, ostane na videz neprizadet, samo beležnik, ki ne želi ničesar komentirati. Tako odpravlja materializem s sveta na lep in miren način: kaj hočemo, zmota je bila! Cankar je do materializma torej prizanesljivo, odpuščanj oče ironičen. S tako prekanjeno metodo se je pri nas zavračal materializem še dolgo po Izidorju Cankarju in se zavrača še danes. Vendar se aristokratizem Izidorja Cankarja mnogim ni posrečil in so ta proti-materialistični posel opravljali in ga deloma še opravljajo ali na kodrovsko vulgaren način, ali pa zastirajo svoje tope osti, naperjene zoper filozofski materializem in marksistično etiko, z meglenimi besednimi zavesami.
»Odpuščajoča« sodba o materializmu je samo ena od prvin v romanu, zaradi katerih je le-ta 1919, ob izidu v knjigi, našel ugodno duhovno ozračje. V dvajsetih letih se je namreč pri nas popisalo mnogo papirja zato, da se odvrne iz slovenskega kulturnega prostora materialistična filozofija. Hkrati z materia-lizmom pa so začeli na veliko zametavati tudi razum, racionalno usmerjenost človeka in v zvezi s tem tudi vsa humanistična, na razumu sloneča stoletja po srednjem veku in njih kulturo. Roman »S poti« je vsekakor podprl slovenski val evropskega antiracionalizma, čeprav Cankar seveda ni več mogel deliti te antiracionalistične romantične enostranosti. Roman je podprl tudi tisto stremljenje mladih pesnikov in ideologov, s katerim so hoteli izvesti revolucijo v človeku, da bi se potem družbeni odnosi spremenili avtomatično. Bila je to teorija nekaterih slovenskih ekspresionistov, zlasti pa poznejšega personalizma, deloma tudi mladih krščanskih socialistov. Roman je podprl torej tudi iskanje skladnosti v človeku, ki ga je programsko in pesniško hotel doseči zlasti religiozni ekspresionizem, vendar mu je to uspelo samo deloma v pesmi, večinoma pa se je ravno t^ko znašel v disharmoniji kakor ostali ekspresionizem. Zanimivo je, da se Cankarjevo odvračanje od ekonomskih, objektivnih življenjskih pogojev in družbenih sil, ki v veliki meri pogojujejo človekovo stisko, ponovi tudi v enem delu ekspresionizma in da se ponavlja še v naš čas (zaključna misel Trstenjakove knjige »Človek v stiski«, 157), čeprav še ni bilo nikoli tako jasno kakor ravno dandanes, da problem osebne stiske ali harmonije še zdaleč ni samo osebni problem.
Zanimal nas je predvsem idejni ustroj romana in novele, v njih izražena duševnost in Cankarjevi odgovori nanjo. Zato nismo načenjali vprašanja stila teh tekstov. Tako je ostalo odprto vprašanje, ali se je avtor ravnal stilno po načelu klasične kompozicije in ali je uveljavil praktično druge vidike, o katerih govori kot o odlikah estetsko polnovrednega pisanja. O samem oblikovanju in stilnem mestu tega romana v slovenskem romanopisju je več sprego-
199
voril Bojan Stih. Že na prvi pogled pa se razodene, da Cankar nadvse ljubi »moč besede« in da zna to moč tudi s pridom uporabljati tako v logičnem kot v estetskem pomenu. Njegov slog sestoji iz jasnih podob in prečiščenih misli, skozenj govori nazoren in oster mislec in oblikovalec. Razvidnost tudi najbolj abstraktnih pojmov, to je ena od oblikovnih teženj Izidorja Cankarja. (»Zopet enkrat mislim, da blaznim, kadar izkušam vdreti v mračni dom svoje duše, jo prijeti in vreči na svetlo, da si jo ogledam pri soncu«). Vse, kar se važnejšega dogaja v romanu, poteče večinoma v dialogu, po jasnem redu platonske dialektike. V tekstu pa se poredkoma najdejo tudi taki stilizmi, ki se jih ne bi branil zapisati noben ekspresionist: »Palače so stale še vedno neme v ekstatični okamenelosti, zaprte, slepih oiken.« ». .. vse je kakor srečna trudnost. ..« »Vse je kakor srečna trudnost polnega življenja.« Seveda, taki primeri so v romanu sporadični in niti malo ne rušijo njegove stilne enotnosti.
Ocene, poročila, zapiski
JOSIP PAVLICA:
FRAZEOLOŠKI   SLOVAR  V  PETIH   JEZIKIH
Niti sedem let ni minilo, kar je B. Borko v imenu slovenskih piscev izrekel svQJ ceterum censeo (Knjiga 1953, 400), pa je izšel pri DZS slovensko-hrvatsko-la-tinsko-nemško-francosko-angleški frazeološki slovar; v njem je zbranih toUzu 4000 fraz za vsak jezik, in te so razporejene pod približno 1000 slovenskimi gesli. Stvar je vsekakor vredna pozornosti: knjiga s skoraj 700 stranmi srednjega formajta je za Blovensfco leksikografijo že sama po sebi omembe vreden dogodek. Ker pa se ukvarja s frazami (rekli), s pregovori in jezikovnimi klišeji {stalnimi besednimi zvezami) — vse rbo je bilo dasilej v naši leksiki premalo obdelano —, ker razlaga domače reklo s frazami v celi vrsti jezikov (s te strani je knjiga posebnost celo za evropsiki knjižni trg), ker je moral avtor slovar sestavljati v neugodnih razmerah in ker mu je določil nenavadno dosti nalog (biti v korist vsem jugoislovanskim dijakom, uradnikom, prevajalcem, študentom, znanstvenikom itd.), zasluži ne samo naše občudovanje, marveč tudi oceno.
Tradicija poliglotskih slovarjev je pri Slovencih enako živa kakor pri drugih narodih (zastavil jo je že Megiser 1592), vendar se je v zadnjem času povsod omejila na tako ozka področja, da je z zbirko mogoče zajeti celoto (bibliotekarstvo, gostinstvo). Zadnji Slovenec, ki se je pred prof. Pavlico resno in uspešno ukvarjal s takim delom, je bil Jožef Vuk. Leta 1864 je izdal v Trstu Onomastico tecnico-poliglotto ... in sette lingue e nel dialetto friulano, leto kasneje pa je Janežič že napovedal njegovo Polyglott-Paremi(yphraseologie, »bogato zbirko priislovic in rekov v nemškem, laškem, slovenskem, francoskem, angleškem, latinskem in grškem jeziku« s poskusnim zgledom št. 225, ki je razlagal misel o varljivasti videza (SG 1865, 222).
Prof. Pavlica je dobro čutil nenavadnost in nevarnost svoje zamisli; vedel je, da zaradi omejenega prostora v slovarju »še zdaleč ni zajeto vse, kar na tem področju premore mioderen razvit jezik«, vendar je bU prepričan, da bo »frazeologija s pridom služila tako za praktično rabo kot tudi za teoretično proučevanje jezika in da bo vsaj delno zamašila občutno vrzel v naši leksikografski literaturi na tem področju«.
Avtor je v uvodu pohvalno omerul naše povojne slovarje, vadnice in korespon-denčne priročnike, a jih je v isti sapi grajal, češ da »ne posvečajo dovolj prostora frazeologiji«, iin poudaril, da je v njegovem slovarju »na stotine uporabnih fraz, ziasti pregovorov in istalnih rekel, ki bi jih v naših tujejezičnih slovarjih zaman iskali«.
Glede namena in vrednosti dela pa je zapisal tole: »Primerjalna frazeologija pa ima svoj pomen, kajti tu ne gre za primerjanje posameznih besed, temveč za njih
200
skupine, povezane v zaključne iarazme enote —¦ stavke, v katerih izražamo naše misli. . .. Komparativna frazeologija nuidi nmiogo zanimivega študija ne samo za jezikoslovca, marveč tudi za kulturnega zgodovinarja in ©tnografa, saj je v fraizeo-logiji vsakega kulturnega jezika nakiopičenega ogromnega bogastva misli in iaku-šenj, do katerih se je človek dokopal v teku stdletij. .. .Jezikoslovca bo poseibno zanimalo vprašanje medsebojnih jezikovnih vplivov na področju frazeologije ter izvor in vrednost fraz, kar sem jaz v tam slovarju samo nakazal s tem, da siam silovenske fraze, narejene po tujem vzorcu, označil s križcem, fraze, izvirajoče iz latinščine, opremil z izvirnim latinskim rekom, biblijiske citate pa tudi posebej ožmačil.«
Na teh .spoznanJih je delo zasnovamo, po teh načelih je sestavljeno. V njih je skrito dobro in slabo prvega slovenskega frazeološkega priročnika.
Težko se je spustiti v oceno: ne samo iz praprostega vzroka, ker nimaš časa ali poguma, da bi prehodil isto pot kakor isestavljavec, marveč tudi zato, ker le-ta ni navedel virov, po katerih je delal. Zato ti ne preostane nič drugela, kot da nekaj zgledov iztrgaš iz celote in jih pretresaš, ostalo pa samo preletiš. Zanimale so me predvsem tele istvari: kakšna je ureditev islovarja, kakšne so slovenske fraze, koliko je takih, ki jiih po drugih slovemsikih slovarjih ni, in koliko je slovar uporaben za praktično loziroma znanstveno delo. Za nadroben pregled sem si izbral tri gesla: beseda, duša in pihniti.
Obseg gesel je različen. Beseda ima 48 citatov; od tega je 20 navadnih fraz, n. pr. Častna beseda!, prav toliko je fraz, Ici so kombinirane z dodatkom, n. pr. Niti besedice več! Pa amen (pa mir) besedi!, ali pojasnilom, n. pr. Z erao besedo (skratka), razen tega je še 5 pregovorov in 3 kazalke. Geslo duša ima 11 citatov, od tega 3 navadne in 8 kombiniranih, pihniti pa ima 1 navaden in 1 korabiniran citat. Po navadi se število citatov krije s pogostjnostjo raibe tistega igesla. So pa primeri, ki so v njih očitna nesorazmerja ali pa v njih ni tistega, kar po vsi logiki pričakuješ. Obiefca je razložena s stavkom dal sem si lableko šivati in dvema skoraj enakima pregovoroma. Kaj ne bi bilo koristneje, če bi se evidentirala zveza obleko obleči, sleči, posebno še, ker v knjigi ni gesel obleči, sleči, obuti, sezuti?
Vodilne besede (gesla) so v večini samostalniki, glagoli in pridevniki in nanje so delno po obliki, delno po pomenu navezane vse fraze; iruterno iso obdelane najprej konkretno, potem abstraktno in metafiorično, na koncu so pregovori. Kazalke so na mestu, Id jim ga določa pomen. To redakcijsko načelo je vidno, ni pa dosledno izpeljano in nikjer ni raizloženoi. Bralec, ki ne bo imel enakega okusa in izobrazjbe kot avtor, bo moral marsikdaj dolgo brskati za potrebno frazo. Kdo bo n. pr. iskal bil sem do kože moker pod nit aJii zopet je prišlo na krožnik pod met, kdo bo takoj uganil, da je na šibkih nogah pod noga in od mladih nog pod mlad? ^
Avtor se ni opredelil med notranjo (pomensko) in zunanjo (oblikovno) formo slovarja in si ni bil na jasnem glede nujnosti ali semantične ali sintaktične ureditve posameznih gesel. Prvo skrajnost nakazujeta združitev rekel iz tega ne bo nič in iz te moke ne bo kruha pod geslom nič ali za. ušesa ga je (povlekel) in ušesa (uro) mu je navU pod geslom uho, ne da bi kjerkoli drugod bilo kakšno lapozorHo na to poimeinsko enoto; drugo predstavljajo kazalka to je snel izpod klobuka 178 in rekli to je iz trte izvil 154 'in to je iz trte izvito 564, kamor nais kazalka vodi in kjer je omenjena kazalka čisto prezrta, ali fraza ofera je dvignila mnogo prahu, ki je evidentirana prvič pod afera in drugič pod dvigniti. Večina zgledov omahuje med tema poloma. To neenotnioist ureditve je avtor reševal s kazalkami tako, da je opozarjal na besedio, pod katero je treba iskati tisto fraao, pa naj si bo tam kazalka samo ponovljena kot citat (od nog do glave gl. glava) ali tudi pojasnjena s sinonimno frazo (pod nogami mi je gl. napota). K* pa kazalke niso bile zadosti kontrolirane, marsikdaj odpovejo. Dolgčas prodajati 420 te popelje najprej na dolgčas m od tam šele na čas. Ali to bi še šlo. Teže je, če te vodi čutiti na svoji koži 56 na kožo, tam pa ne najdeš nič podobnega, ali pon-oči je vsaka krava črna 54 na noč, tam te pa enaka kazalka spet pouči, da išči, kjer si začel. JMogoče je celo, da zaideš v začarani krog (nebo gl. jasen gl. strela gl. jasen).
Razporeditev fraz v okviru vodilne besede je preveč slučajna. Na vsak način Je sintaktična, to je praktična plat preveč zanemarjena. Vse predložne zveze n. pr. bi se dale ne glede na pomen lepo urediti abecedno ,in iskanje bi bilo za vse dosti lažje (prim. mojo razporeditev pri besedi). Za našo prakso je tudi nenavadno postavljanje pridevniške kazalke (besedna igra gl. igra) na čelo skupine v okviru besede.
201
Tudi opozorila (kraitlce) so nezanesljiva. V uvodu pravi avtor, da so fraze, lozna-čene s +, narejene po tujem vzorcu, v seznamu kratic pa, da opozarja + na stvari, ki -niso »v skladu s SP iz leta 1950«. Ali je to isto? In ko bi bUo res eno in drugo, kaj mislite, koliiko frazeoloških kalkov bi Slovenci imeli? Ce sem prav štel, niti deset. Pa o tem ix>zneje. —¦ Prenesenih pomenov v knjigi kar mrgoli, pripisi (fig.) ali (iron.) pa so tako izgubljeni, da drug za drugega ne ve. Zato taka slučajna opozorila bralca bolj zapeljujejo kot .poučujejo.
Koliko je v slovarju mofvega?
Ker je avtor zglede spreminjal in priikrojeval »za praktično vsakdanjo raibo«, ni mogoče natančno določiti, kaj je prevzeto od drugod in kaj je avtorjevo, vendar kaže, da je avtor posebno pri obsežnejših geslih sam res dodajal.
V besedi je približno četrtina zgledov, ki jim nisem našel paralel v slovarjih in priročnikih. Razen tega so skrita posamezna rekla, ki se nanašajo na besedo, še pod drugimi gesli (z beseda m dejanjem 62, ne drži besede 106, gluh je za vsako pametno besedo 118, škoda je vsake besede 150). Vse to kaže na avtorjevo prizadevanje, da bi zbral čimveč rekel in jim dal svoj ipečat. Treba je priznati, da je bilo to prizadevanje uspešno, kolikor izvzamiamo nerodnosti takele vrste: Po nepotrebpem je ponavljal fraze, ki so si pomensko blizu (2-krat: častna beseda, prazna beseda, njegova beseda, z besedo na dan, 3-krat: zadnja beseda). Odločil se je za .okome zveze. V pomenu dobesedno je zapisal beseda za besedo, ni pa pritegnil navadnejše do besede in od besede do besede in ni upošteval pravEnega rekla sukati besedo za besedo. Ce se je tu hotel ogniti navideznemu germanizmu, je padel vanj pri držim vas za besedo, pri fraza torej, ki je sicer mogoča, ni pa v rabi.
V množici rekel, ki jih beseda pozna, se je res težko odločiti za najprimernejše. Ali izbiranje je razen zbiranja najvažnejša leksikografiova naloga. Za zgled, kako nerodno je, oe v gozdu ne vidiš dreves, bom navedel nekaj najpogosteje raibljienih rekel in besednih zrvez, od katerih nobene nisem našel v Frazeoiloškem slovarju, čeprav je v njem beseda na idolgo in široko obdelana:
JSescda: domača, odločiLtta, ostra, poštena, prava, preprosta, resna, sladka, spremna, velika, vezana; gre, gre o, gre težko iz, leti na, meri na, nanese na, ni konj, pade, se prime, teče o, se uresniči, velja, zaleže, se zatika; to je beseda!, vsaka beseda odveč; — besede; niti besede, v ožjem, ipravem pomenu ibesede, v sredi besede; .— besedi: verjeti; —¦ besedo; imeti, izgubiti, izpolniti, najti, napeljati na, obračati, odreči, poprijeti, postaviti, požreti, pregrizniti, preklicati, prepustiti, presekati, prestriči, privoščiti, vzeti iz ust, vzeti nazaj, vzeti zares, sikovati, snesti, spraviti iz, ubrati pravo, zapreti, zastaviti za, zavijati, zavračati; le (eno) besedo; — besede: dve, tri besede; same besede; besede, besede, besede; — besed(i}; cuirek, konec, par; prenaglih, (t)istih besed biti; — brez besed(e): biti; — do besede: (ne) dati, je res, pripraviti, pustiti, zapomniti si; — no besedo: iposojati, priti; — ob besedo: dejati, priti; — od besede do besede; pregledati; — po (teh) besedah); — prj (teh) besedah; — v besedi: biti, ostati; v ibesedi in dejanju; — z besedo: meriti na, opraviti kaj; s kratkimi besedami; — za besedo (besede): loviti se, prijeti.
Ce bi šli v podrobnosti, bi se takale zbirka še pomnožila, če bi pa k reklom in stalnim zvezam pritegnili tudi pregovore, bi kar nevarno narasila. Opozorim naj samo na Vrtec, ki je prinašal pregovore in relala od 1896 do 1931; v njem je leta 1907 zbranih pod besedo 67 pregiovorov in 11 rekel.
Pri duši je dabU avtor iz sodobnih slovarskih pripomočkov vse zglede razen fraze duša se mu je prirasla, ki pa se mi ne zdi posrečena. Iz slovarjev ni hotel vzeti: ljuba (draga) duša!, do dna duše ganjen, v dno duše ga je sram, dušo dati za koga, to mi je na (pri) duši. Iz vsaikdanje rabe ni vzel: pasja, prodana iduša, duša sUi na jezik, komaj se me še duša drži, mirne duše, privezati si dušo, kaj ti leži na duši, na duši in na telesu, na vso dušo, kako ti je pri <fuši, z mirno dušo. Namesto sta si kakor dve duši v enem telesu bi bilo bolje zapisati ena duša v dveh telesih, kot se navadno pravi.
Pihniti. Po analogiji z drugimi gesli spada sem tudi pihati (prim. obljubiti). Oba citirana zgleda sta vzeta iz slovarja. Prvemu (kakor bi pihnil) manjka pojasnilo, da pomeni razen kar tako [= lahko] tudi hitro (prim. kot bi trenil 560), drugi (pihnem na to) je očiten kalk; v kartoteki SAZU je izkazan devetkrat, v 8 prevodih in 1 izvirniku. Po domače ise reče popiham, požvižgam se (zapisano na str. 384), kar potrjujejo tudi tistrezni prevodi pri obeh frazah v iknjigi. Pogrešam vsaj katero od naslednjih fraz: pihniti luč, pitoiiti [=us.treliti], jo je pihnil čez mejo, ta človek ga pihne, piši me v uho, v rit, nekam; pod noge mi piha, pihati [= jezno govoriti,
202 ^
jezen biü], pihati od jeze (zapisano na Sitr. 160), drug veter piha, ne boš kaše pihal, ričet pihati.
V tej zvezi velja posebej spregovoriti o pregovorih. Načelno ne bo nihče ugovarjal, če jih porabimo besedam za ilustracijo; vendar je v leksikografiji že davno zmagalo prepričanje, da pretirano upoštevanje tega gradiva delu ne koristi (J. Casares: Vvedenije v sovremennuju lefcsikografijru, Moskva 1958, str. 212). Avtor Frazeološkega slovarja je mero nekako poznal, le pri posameznih geslih ga je zaneslo (ljubezen ima med 10 zgledi 7 pregovorov). Bolj vprašljiva je vrednost zapisa in karakteristika pri pregovorih.
Nesrečna želja po izvimosti in vsestranski uiporabnosti je ^ala avtorja v prikrojevanje: v slovarju stoje križem kražem vse mogoče oblike, časi in nakloni. Ali je s tem slovar res kaj pridobil? Saj ne gre za citate v pravem pomenu besede. Samo koliko nepotrebnih osebnih zaimkov bi lahko odpadlo (on se samo tako dela 458:64) in koliko prostora bi se prihranUo ob drugačni tehniki (prodajati z dobičkom : prodal je to pod nič : prodajamo na drobno : hiša je hila prodana na javni dražbi 420). Kdor zna spremeniti prvo osebo v drugo, hi znal menda tudi nedoločnik pre-okreniti v -osiabno obliko. Ali to je stvar okusa in koncepta. Toda prikrojevanje se ni amejUo na te stvari. Ena in ista fraza oziroma kazalka je na dveh različnih krajih različno napisana, n. pr. "dal sem obleko šivat 62 : dal sem si obleko šivati 302, s prstom kažejo za njim 174 : s prstom so kazali nanj 426, ne vidi se prst pred nosom 428 ; ne vidiš prst pred nasom 604, zlepa ali zgrda 3 ; z lepo ali z grdo 214, svoj živi dan (vse življenje) 58 : svoj živ dan ne 672, govori za silo angleško : gladko nemški 126.
Potem je vdrla ta manija k pregovorom. Os avtorju lahko loprostimo igračkanje s frazami, mu tega pri fa-egovorih ne moremo. Kako n. pr. lahko zapiše na str. 24 kazalko Dobro blago se samo hvali, na str. 78 pa jio meni nič tebi nič spremeni v Kar je dobro, se samo hvaM, čeprav zatrjuje, da so pregovori »nekakšne jezikovne okamenine in kot takšne najzanimivejše aa historično proučevanje jezika«? Morda bi se lahko skliceval na Kocbeka in Sašlja, češ ida ista tam obe varianti. Kaj pa Kakršen človek, takšna beseda? V Kocbeku stoji Kakršen človek, taka je beseda, v Sašlju Kakršen človek, taka beseda. To sta namreč edina vira, ki iprideta v poštev za ta izbor in ki ju je avtor čisto posrečeno uporabljal; prim. Ni na en dan sezidan Zagreb : Rim, Pariz v idrugih jezikih i(58). Takih in podobnih sprememb je v slovarju toliko, da jih ni miogoče našteti, zato naj bo za vse en sam, najbolj vesel zgled. Sašelj: Svet je godlja, mi pa kuhalnice, ki ga mešamo. Pavlica: Svet je godlja, mi pa kuharice, ki jo mešamo 532. Ampak vsi pregovori niso tako pokvarjeni; nekateri so doživeli spremembo, ki kaže, da je imel avtor včasih tanko uho ali pa vire, za katere ne vemo. Sašelj ima pregovor: Ura zamujena je za vselej izgubljena, Pavlica ga je na str. 640 ureza! po današnji meri: Ura zamujena ne vrne se nobena, kazalka na str. 580 je ostala .pri starem. Na drugo m^ožnost kaže kopica živih pregovoirov, fci jih ni niti v Kocbeku niti v Sašlju, n. pr.: Brez cvenka ni plenka 40, Kar oče nagrabi, sin razgrabi 308, Kar je odloženo, še ni zamujeno 640. Nekateri ^pregovori' pa so za lase privlečeni: Kdor me ljubi, ljubi vse, kar imam 222, Vse poti vodijo v Rim 374, Toip-Ijeîiec se za slamko lovi 556. Nasprotno je v slovarju tudi precej stavkov brez karakteristike (pr.), čeprav gre očitno za pregovor, pa naj si bo registriran v naših virih ali ne: Čast, komur čast 50, Kdor malega ne ceni, velikega vreden ni 228; Spredaj liže, zadaj striže 220.
Podobno se je zgodilo s tujimi pregovori. Srbske in hrvatske pregovore sem mimogrede primerjal s Karadžicevo in Daničičevo zbirko in gradivom v najboljši jugoslovansiki razipravi o tem vprašanju (J. Kasunovič, Rad 189, 191, 222), nemške z G. Büchmannom (Geflügelte Worte), R. Zoozmainnom (Zitaten- und Sentenzenschatz), K. Wanderjem (Deutsches Sprichwörter-Lexikon), vse druge pa z A. Art-haber: Dizionario comparato di proverbi e modi proverbiali, Milano 1929, in O. Kon-standt: One hundred proverbs, Malvern 1958. Trditev, da so v slovarju posebej zaznamovani vsi pregovori, ki izvirajo iz latinščine, ne drži popolnioma; prim. gorje premaganim 120 : 398, citirano Kasunovičevo obravnavo, D. Browning: Dictionary of quotations and proverbs, London 1952, in P. Dupré: Encyclopédie des citations, Paris 1959. Slovar nadalje bralca ne .pouči, kdaj gre za približen prevod in kdaj za resničen pregovor. Kako bi bilo treba ravnati, kaže n. pr. A. Graf: 6000 deutsche und russische Sprichwörter, Halle 1958. Sicer pa isega pisanje o .pregovorih čez okvir moje ocene in tudi gradiva o njih je toliko, da soglasja m-ed avtorjem dela in njega ocenjevalcem res ni mogoče doseči (O. Moli: Sprich Wörterbibliographie, Frankfurt 1958)
203:
Najvažnejše je vprašanje, kakšna je vrednost slovenskih rekel. Na splošno je Ireba reči, da je zadovoljiva. Prof. Pavlica ima, kot sem že poudaril, dober jezikovni čut in tudi željo, da napravi zgled živ (beliti si glavo, trn v peti, iztaknil jo je, iz trte izvito, to je njegovo maslo) in če se le da slovenski (izipite opraviti, dati račun, sum leti na, pripisovati važnost, odpraviti se na pot). Včasih je sestavljavec v tej skrbnosti preveč starinski (zmeraj buda v knjige 180, pod nos mu bom podrobil 296, odkar svet pameti 328, z milo ali s silo 214 in 464), neroden (delo mu odseda 66, pre-ozetuje 112, po svetu se lomi 224 in 532) ali afektiiran (ves ljubi božji dan 58, kupil sem mačka v vreči 206, nov novcat 298), oziroma se včasih slepo sklicuje na SP (na kant 26, ninvara časa 44), medtem ko gre drugod mirne duše mimo njega (pridobiti na času 46, govoril je z mesta 126). Predvsem je neirodno, ker se zmerom ne drži preizkušenega navadila za urejanje praktičnih slovarjev, ki pravi, da sodijo na prvo mesto v skupini splošno ra^bljene in znane zveze. F*riim. zgled na str. 664: Prvi zvonec je nosil (igral je prvo violiTio, glavno vlogo, bil je glavna oseba). Res je, da je vodilna zveza domača, rabil jo je celo Prešeren, ali danes je na pol mrtva, na pol komična, in namesto nje se je treba lodločiti za igrati, imeti glavno vlogo, pa naj še tako spominja na eine Rolle spielen. Ce so Cehi zadovoljni s hrâti uMiu, velikou roli in Rusi z igrath važnuju rolh, bomo tudi mi potrpeli (N. Reiter: Die deutschen Lehnübersetzungen im Tschechischen, Berlin 1953, str. 156). Vendar je prof. Pavlica načelno sprejel vse, kar je uzakonjeno z vsakdanjo rabo, in mu torej ne gre očitati ozkosti, prim. vstati z levo nogo, greh storiti, kozla ustreliti, iz rokava stresti, zaiti v slepo ulico, vreči puško v koruzo, bi se ji krave smejale.
Avtorjev namen sicer ni bU, da bi se podrobneje ukvarjal s slovensko frazo, saj mu je bila ta le ena od petih oziroma šestih fraz in zato samo sredstvo za iskanje tuje, vendar se je prav v tej pK>kazalo, kako zmotno je mnenje, ki ga zagovarja tudi Pavlica, češ da »oblikovna in sintaktična zgradnja domače fraize ne dela količkaj veščemu prevajalcu nikakih preglavic«. Ker je imel sestavljavec pred očmi več tujih zgledov kot domačih, se mu je kljub skrbnosti vtihotapilo pod pero dosti zvez, ki preveč dišijo po tujem zgledu: kamenje mi je valil na pot 170, izigral je zadnjo karto 172, bolezen se prenaša s kolena na koleno 182, požgal je vse mostove za seboj 254, nizko mislimo o njem 290, postavil se je na zadnje noge (uprl se jej 292, primite se za svoj nos 296, povlekel se je 296, treba mu je streči kakor votlemu jajcu 526, do ušes tiči v dolgeh 574, ima vezane roke 602 ipd.
Na to, da avtor ni šel iz slovenske besede v tujo, aimpak narobe, namigujejo razen prejšnjih zgledov tudi tujejezične razlage enega in istega slovenskega rekla, ki se v prevodih včasih pokrivajo (machine solze 494 : 538, voda na njegov mlin 246 : 610), še večkrat pa hudo razhajajo, (kar je, to je 22 : 522, nekaj ima za bregom 34 : 242, kurja polt 206 : 504 : 650, lepo ga (jo) pozdravite 214 : 382, na vrat na nos 262 : 622).
Avtor si namireč ni bil na jasnem, ali zbira taka rekla, ki bodo kazala razloček med posam^eznimi jeziki ali p o d o b n o st, zakaj v obe smeri je pravzaprav mogoče iskati, če ravno hočeš.
Varljivo podobnost kaže tale zgled (274): Razgibati nebo in zemljo (pritegniti Vse v pomoč) — upotrebiti sve i sva — Himmel und Erde in Bewegung setzen — remuer ciel et terre — to move heaven and earth. Razen hrvatskega vse enako! In vendar: francoska fraza remuer ciel et terre jxxmeni v nemščini alles aufbieten, alle Hebel in Bewegung setzen (H. Klein: 1000 idiomatische französische Redensarten, Berlin 1937', str. 176), zanjo in za frazo Himmel und Hölle in Bewegung setzen ima Tomšič' vse sile napeti, zveze z Erde ne pozna; tudi Dudnov Stil Wörterbuch* opozarja, da je najbolj v rabi Himmel und Hölle in Bewegung setzen (die äussersten Mittel anwenden); in angleško frazo to move heaven and earth prevaja Skerljeva* s skrajno se potruditi. Kaj je torej s slovensko frazo razgibati nebo in zemljo? Kaj naj njena primerjava pokaže?
Pretirano poudarjen razloček pa nakazuje (98): Na dušo pihati (prigovarjati) — govoriti srcu; nagovarati — zu Gewissen reden (führen); zureden — représenter vivement — to try to persuade; to appel to the conscience. O tej frazi pravi avtor takole: »Dvomim, če bi kateri Nemec, Francoz ali Anglež razumel dobesedno prevedeno slovensko frazo: Kaj ti je na dušo pihal? V tem primeru je še celo pomenski prenos te naše fraze v tuj jezik težak.« Najprej je treba ugotoviti, da so tej od Mil-činskega izposojeni frazi pomensko blizu na srce pihati, na dušo (srce) govoriti, prigovarjati, pregovarjati, do neke mere pa tudi polagati na srce, toplo priporočati ipd., ker razlaga Cigale na str. 559 in 610 frazo zu Gemiithe führen, ki pomeni Pavlici
204
polagati na srce, živo, toplo priporočati 506, z govoriti na srce, pregovarjati, in na str. 751 zum Herzen sprechen z na srce govoriti. In če stoji v Dudnu 282 neizrabljena fraza jemandem ans Herz führen, če citira Slovnik spisovneho jazyka českeho I, Praha 1960, 427 promluvit nekomu do duše, menim, da je omajana ekskluzivnost te slovenske fraze, čeprav drži, da je nenavadna, žargonska.
Vse napake in pomanjkljivosti Frazeološkega slovarja izvirajo iz nesmiselne avtorjeve odločitve, da bo spisal pet- oziroma šestjezični frazeološki slovar, in iz nezadostne uredniške prakse. Ce bi se cmejil na en jiezik ali dva, bi bil delu laže 'kos, imel bi več prostora in več časa; če bi pomensko združil fraze, bi imel čeznje boljši pregled, laže bi jih ocenu in razporedil. Zakaj prava pot za sestavljanje večjezičnega slovarja je samo ena: najprej je treba za vsak jezik zase nabrati tipične, žive fraze in jih združiti v jxwnenske skupine, šele te se s.mejo primerjati z ustreznimi pomenskimi skupinami drugih jezikov. Za tako delo pa so moči in sposobnosti enega človeka, pa naj bo še tak hrust dn učenjak, premajhne. Kako se že preprost dvojezični, frazeološki slovar razrašča in zapleta, kažeta najnovejša slovanska zgleda: M. Ra-denkovič-Mihajlovič: Rečnik engleskih fraza i idioma, Novi Sad 1956 [714 str.] in Z. Nikolo'va-Gixl'L.bova & K. G'bl-bbov: Nemsko-bijlgarski frazeolcgičen reonik, Sofija 1958 [932 str., 11.387 gesel, 53.264 fraz].
Pavlica se je pri sestavljanju slovarja preveč naslanjal na zastarele tuje zglede. To se ne pozna samo v jezikovnih primerjavah, marveč tudi v izbiri gesel in fraz. Nekako nesodobno in smešno se v slovenskem slovarju iz 1960 berejo takile zgledi: policaj ga je zgrabil za vrat 622, Kdor z mečem okrog hodi, bo z mečem pokončan 232, Šiba novo mašo poje 538, treba mi je mnogo denarja 560 (edini zgled aa geslo treba!), ustrelil se je v glavo 584, vrgel je klobuk skozi okno 468, hotel jo je zapeljati v skušnjavo 474, vrgla se mu je pred kolena 182.
V knjigi je kljub dvojnim popravkom še precej tiskovnih napak (metati bo bob steno 26, kupčija gre rakovo pot (nazadnje) 432, šel je svoji ljubici v vas 588, Fine feathers do not fine birds 52 : 303) in pravopisnih spodrsljajev (dolg čas prodaja 46, postrani 116, zo(pernež 254, gre notri 574, želim srečno Novo leto 298, rečeno-storjeno 440).
Frazeološki slovar bo koristen pripomoček za učenje tujih jezikov in za pre- . vajanje vanje — zgled prevoda udaja se mračnim mislim — er fängt Grillen 242 sicer kaže, da bi ga morala pretresli tudi germanist in romanist —, do prej opisane stopnje bo primeren za orientacijo v slovenskih frazah, ne bo pa uporaben v znanstvene namene, ker je v tekstu preveč samovoljnosti in ker delo ni oprto na vire. Kljub temu gre prof. Pavlici hvala in zasluga, da je znova zbudil zanimanje za slovensko frazeologijo. Stane Suhadolnik
NAMESTO   JEZIKOVNE   KRITIKE
Med jezikovnimi kritikami slovenskih izvirnih del in prevodov, ki jih prinaša
— žal ne preveč pogosto — revija Jezik in slovstvo, opozarjajo nekatere na skrajno pomanjkljiv jezik. Založba, ki je tako knjigo izdala, se potem največkrat opravičuje, češ da nima dovolj lektorjev ali da avtorji ne dovolijo popravljati svojih tekstov. Vendar ni dvoma, da bi se brž našla rešitev, če bi bila založba zaradi .malomarnega odnosa do jezika svojih publikacij materialno ali moralno prizadeta. Najučinkovitejše sredstvo za to je javna kritika.
Založba Obzorja je lanska leto izdala prevod češkega rom^ana Križi ob progi, čigar avtor je Zdenek Pluhaf. Jezikovne kritike ni mogoče pisati, ker bi zavzela preveč prostora. Prepisal sem samo nekaj vzorcev s prvih strani, ki ne potrebujejo komentarja. Poudarjam nekaj, ker skorajda ni stavka, ki mu ne bi bilo kaj očitati.
Str. 5: Topi zadnji ladijski krn z redjo leščenih medeninastih črk — KanesviUe
— se je odlepil od plavajočega mostioka. Kalna, brzo tekoča voda je, peneč se, za-šumela pod lopatami koles... — Kakor da je v njej surova sled hladnih gorskih snežišč... —¦ Str. 6: ... red oken na obeh krovih se pobliskava v soncu, kot da bi hipoma udaril plamen iz petdeset topovskih cevi; —¦ ... tu se skoro lice vsakega petega občana že od daleč sveti pod žgočim soncem v rdečerjavi barvi. — Žena nosi na hrbtu ploščato rogoznico, na tej pa čepi v neki platneni malhi dobro privezan novorojenček. — Str. 7: Z umazano roko si razgrne zlepljene pramene las, ki ji padajo v oči, in zabrede bosa naravnost po blatu k njemu. — Ena sama doumeta beseda v stavku je bore malo. — Str. 8: ... skočil s kanja in brez dolgih okoliščin
205
odgnal jokajočo in povaljano Indijanko z otrokom vred. — »Ne vem, zakaj,« in mož je z rokavom usnjenega jopiča otrl blato z denarnice. »Ce ni okradla mene, okrade nekoga drugega. Postreljati, likvidirati je treba to barbarsko pleme do posljedne duše —¦ inače ne bo miru!« — Str. 9: Počenjam to verjeti. — Str. 10: Vzkliknila je, si položila v občutku krivde dlan na usta... — ... ko so zaslišali zvoke neznanega jezika. — Štefan se je zavedel, da še drži nehote njeno roko v svojih, v navalu naglo ganjene radosti in nezmožen besedi. — ...za svojo ameriško bodočnost še doslej natančno ne vem. —¦ Str. 11: ...je rekla šele po nekem času in se nasmehnila. — Doslej je bore malo teh, ki znajo to tlo oploditi... —¦ Ozrla se je vanj ra2Žarena...
Potem sem na slepo odprl knjigo na raznih mestih. Ker je bilo povsod enako, sem jo neprebrano odložil, da je nikoli več ne vzamem v roke.
Ce prevajalec ne obvlada slovenščine, je to konec koncev njegova stvar, če pa založba s'lab prevod izda, ni to podcenjevanje bralčevega občutka za jezik, ampak tudi pomanjkanje čuta za odgovornost, ki jo ima založba kot kulturna institucija.
B. Ü.
IZVIRNIK  HIMNE
HEJ  SLOVANI IN SLOVENSKI PREVOD
Ob prepevanju naše državne himne prihajajo naši ljudje, z nekaterimi slavisti vred, v zadrego in dvome. Melodija je slovesna in mogočna, besedilo pa tako, da ga ponekod niti ne razumemo. Potrebno je, da o tem rečemo nekaj več, saj se z vprašanji o smislu besedila obračajo na uredništva in na človeka osebno raziični ljudje. JiS se je himne dotaknil v prvem letniku na treh mestih (160, 286 in 300), vendar pojasnila niso zadostovala.
Jugoslovanska državna himna ima svoj izvir na Poljskem in na Slovaškem. S prvega področja prihaja melodija, z drugega besedilo.
Poljska je büa 1795 končno razdeljena med tri države, med Avstrijo, ki je imela t. imen. Galicijo z glavnim mestom Krakovom, med Rusijo in Nemčijo. Izven meja nekdanje Poljske so takoj nastala vojaška jedra 'bojevnikov, zakaj narod se s takim stanjem ni mogel zadovoljiti in se je pripravil na iboj, ki naj prinese nacionalno osvoboditev in zedinjenje in ponovno državno samiostojnost. Taka prizadevanja za vstajenje Poljske so združila tudi Jana Henrika Dabrowskega in Jožefa Wybickega. Ideje bratovstva med nar-odi in naciomalne svobode so tedaj raznašale po Evropi vojske francoske republike. Dabrowski je postal poveljnik poljskih legij, ki so se ustvarile v Italiji in se podredile mlademu Napoleonu. MislEi so, da bodo z laškega ozemlja prodrli pod zmagovitim Napoleonom čez Avstrijo do domačih meja in vzpostavili novo Poljsko. Pisalo se je leto 1797. Pohodno pesem tem poljskim legijam v Italiji pod Dabrawskim je spesnil Jožef Wybioki. To je büa »himna poljskih legij« (piešn legjonów polskich). Spesnjena je bila v Lomlbardiji 1797 in se je kot ogenj požara raznesla med Poljaki izven doma in po poljskem ozemlju samem. Pesem je pela: Jeszoze Polska nie zginila, poki my zijemy, kar je pomenilo: Ni še mrtva Poljska, dokler smo živi mi. Eno samo leto po njenem nastanku je büa avstrijskim oblastem v Galiciji že tako znana, da so preganjali poljske državljane zaradi njenega prei>evanja in razširjanja. Legijonar Jožef Wybicki (1747—1822) ni bü pesnik, vendar je v legijionarski pohodni pesmi tako zadel razfioloženje in misel svojega naroda, da se je zapisal med velike ustvaritelje poljske nacionalne skupnosti. Bil je doma iz Sopota v neposredni ibiižini Gdanska in je vse življenje posvetil javnemu delu. Napev za novo pesem je priredil, istačasnio kakor Wybicki besedilo, Mihael Kleofas Oginski, skladatelj polonez, in sicer po neki narodni mazurki. Naša današnja melodija pesmi Hej Slovani je v bistvu nespremenjena poljska mazurka,.kakor so jo peli na besedilo poljske legijonarske pesmi iz 1797.
Avtor besedila himni je Slovak Samuel (Samo) Tomašik (1813—1887). Bil je po rodu iz evangeličanske družine, 'iz pokrajine Gemer v jugovzhodni Slovaški, od koder je bil tudi Safárik. Slovaško in siiovansko čustvovanje mu je dal dom. V letih dozorevanja je mogočno, vplival nanj rojak Jan KoUár s svojo »Slave hčerjo«. Napoleonov padec, katerega je končno sprožil požar Moskve, je utrdU njegovo vero v Rusijo. Ko se je 1830—31 v avstrijski Galiciji raz\mel poljski upor proti avstrijski oblasti, je v mladostni zanesenosti pohitel v Krakovsko pokrajino, da se pridruži vstaji. Tu je videl razgibano naciona.lno življenje, tu je doživljal razviharjeno navdušenje in na vsak korak slišal ixrepevati himno o večno živi Poljski, ki ne more
206
lunreti: Jeszcze Podska nie zginila! Domov je odnesel melodijo poljske himne in plamenečo vero v zmago slovanskega boja za nacionalno svobodo. Da bi doikonoal svoje pastorske študije, je skienU oditi v Nemčijo, v deželo Lutra in domovino proti-napoleonskih vojakov. Spotoma se je hotel v Pragi spoznati z nekaterimi tedaj že slavnimi češkimi slovstveniki in znanstvenimi delavci. Res je našel Prago v stari slavi, govarü je s češkimi rodoljubi, književniki in znanstveniki, toda zimanje lice Prage ga jie napolnilo z grozo: mesto je bilo nemško. Tako ga je ob dvojni podobi Prage zdaj grabil obup, zdaj podžigala vera. Zdelo se je, da se godi s Prago, kar se je dogajalo na širokih prostranstvih zahodnega slovanstva, pri Poljakih, Lužišjkih Srbih in Cehih: boj z nemštvom. Kar je büo češkega, se je skrivalo v zasebno življenje. Glavne ulice, sprehajališča, trgovine, uradi, gledališča, razstavne dvorane, vse to pa je bilo nemško. Praga mu je postala nekak simbol slovanstva, čez katerega vedno bolj nezadržno pljuska nemško morje. Začela se mu je podirati vera v češtvo in v slovaštvo, v slovanstvo sploh. Zvečer je šel v gledališče, da vidi neko češko preds.tavo. V svojem popotnem dnevniku o tem pripoveduje: »Ogledoval sem se največ po občinstvu, toda na veliko presenečenje in žalost sem videl, kako je gledališče na pol prazno, kako sedi v parterju peščica meščanov, kakor se mi je zdelo, iz nižjih plasti, na galerijah so stali obrtniški pomočniki in vajenci, gosposke lože pa so büe domala vse prazne. Vse to je moje srce na moč žalostilo in bolelo, in to tembolj, ker sem, pohajajoč po mestu, poredkoma slišal govoriti po češko, z izjemo nižje, revnejše ljudske iplasti. V gostilnah, v trgovinah in na lulicah, povsod je gospodovala nemščina ... Vse te grozne izkušnje so razžalostUe moje srce, da sem z otožno mislijo pohitel v gostilno, premišljujoč spotoma: Naj mar res izgubimo mater Prago, ta biser zahodnega slovanstva, nal mar res utone v nemškem morju; in moja draga domovina, moja draga Slovaška, ki iz Prage dobiva svoje duhovno življenje, naj mar tudi izgine v tujem morju? ISle, to ne more biti, to se ne sme zgoditi. Pogreznjenemu v take mish mi je prišla v zavest znana poljska pesem: Jeszcze Polska nie zgineta, poki my zijemy, in na ta napev so se mi kakor iz srca izlile kitice moje pesmi: Hej Slovaki! Stopim z uhce v svojo sobo, prižgem svečo in s svinčnikom zapišem v svoj dnevnik tri kitice; pesem je bila napravljena. Tako je torej bdlo: ko sem si najprej, navdušen zaradi ognjevitih besed mladih književnikov, v mislih slikal rožnato prihodnost češkega in svojega naroda, nato pa lob grenkih izkušnjah spet obstal, kakor bi 'me bil kdo udaril po glavi, tedaj bi bH skoraj zapadel v oblast dvomom. Toda vera in upanje v boljšo prihodnost sta nazadnje le ipomedU z vsemi mojimi dvomi in iz globin moje duše mi je iplanila vera v pesmi: Hej Slovaki...« Bilo je 8. oktobra 1834.
Isto leto je nastala tudi češka nacionalna himna Kje dom je moj. Tisto leto sta se srečala v Ljubljani dva izmed največjih slovanskih romantikw Ceh Karel Hynek Macha in naš Prešeren.
Tomašifcova pesem je imela prvotoo naslov Na Slovane, začenjala pa se je z besedami Hej Slovaki. Vendar je to pomenilo nagovor na Slovane in ne samo na Slovake. Pesem se je ustno takoj razširila med slovaško in češko mladino. Vsaj marca 1836 so jo prepevali na visokošolskih izletih po Slovaškem. Natisnjena je büa prvikrat v nekem narodnem koledarju za 1838. V nekaj letih se je razširila kot himna med slovanskimi narodi, tudi med južnimi. Menda že 1842 jo je urednik zagrebških Ilirskih novin Dragotin Rako"/ac zanesel tudi med Slovence oziroma je posredoval, da so jo spoznali. Vsaj 1848 so jo v Lubljani javno prepevali, tako 30. maja na prvi slovenski besedi v ljubljanskem gledališču. Tedaj je bila pri nas tudi prvikrat tiskana.
Kdo je bil pesnik oziroma prevajalec Tomašikove i>esmi, ne vemo. Slovaki so dobili svoj knjižni jezik šele 1843, a prva knjiga, tiskana v živem slovaškem ljudskem jeziku, je izšla 1844. Tomašikova pesem Hej Slovani zato ni bila spesnjena v slovaškem jeziku, temveč v tedaj n« Slovaškem uporabljani književni češčini, ki je pač tu in tam kazala kakšne slovaške elemente. Pesnik, ki je hotel posredovati češko pesem slovaškega pesnika Slovencem, ni bil velik tvorec. Jecljavo je nekaj besedila prepisal v slovenščino, ponekod je pustil izraze, kakor so v izvirniku, pa dodal še nekaj iz svoje jezikovne nebogljenosti. Tako je nastala slovenska verzija slovanske himne in taka je nekako 120 let nspremenjena ostala.
Predvsem moramo vedeti, kakor je pokazala navedba iz Tomašikovega popotnega dnevnika, da je bil pesnik v strahu za jezik. V duhu romantičnih idej je v jeziku ¦ videl bistvo nacionalnosti. Ce je kje ogrožen jezik, je ogrožen narod. Zato Tomašik v prvem stihu vzklika: Ešte naše slovanska reč žije, kar pomeni: Naša slovanska
207<
beseda, naš slovanski jezik še živi. Naš prevod pa hoče spiošno povedati, da naša slovanska zadeva dobro stoji, da se naša slovanska politika dobro razvija ipd. Druga beseda, ki onemogoča razumevanje prve kitice, so slovite steke, še posebej nerazumljive, če jih slišimio v verzu: prazne vaše proti nam so steke. Beseda stok se v današnji češčini glasi vztek in pomeni hudo jezo, močno razburjenje, pob^nelost, divjost. Slovenci poznamo stekle pse, pri čemer »steklost« izraža kar isto kot češka beseda vztek. Izvirnik hoče s to nesrečno besedo reči, da je proti naši (slovanski) moči vsa besna jeza nasprotnikov prazna.
V prostem prevodu bi se danes glasila Tomašikova pesem takole: Hej Slovani, naša slovanska beseda še živi, dokler nam naše zvesto srce za naš narod bije, živi, živi duh slovanski in bo živel na veke: tri sto gromov, prazni so proti nam vsi vaši besni napadi. —• Dar govora nam je podelil Bog, naš Bog vladar gromiov: zato nam ga ne sme izruvati na tem svetu nihče! In naj je na svetu toliko satanov, kakor je ljudi, z nami je Bog: tistega, ki je proti nam, bo pomedel Penm. — Četudi se razbesni nad nami strašen vihar, naj skala poka, naj se hrast lomi, naj se zemlja trese: bratje, mi stojimo vedno trdno kakor grajsko obzidje, črna zemlja bo pogoltnila tistega, ki se izdajalsko umakne.
Pesem je hkrati alarm in hkrati himna. V njej se izraža korakia pobožnost protestanta-husita in romantična zanesenost Slovana. Podoba o grajskih zidinah je brez dvoma vzeta iz lutrovske pesmi Eine feste Burg ist unser Gott (Trden grad je naš Bog). Ob to miselnost se postavlja koUarovska vseslovanska zanositcst s Pe-runom. Tako je protest proti tujemu nasilju in izraz neomajne vere v prihodnost.
Cas in ljudje so prerasli slovansko himno. Ostala je, okamenel 'Ostanek, priča skorajda davnih plasti naše zgodovine. nktor Smoiej
LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ V PREVODIH
Za petdesetletnico smrti Leva Tolstoja 20. novembra 1960 je izdala ruska založba Zvezna knjigama (Vsesojuznaja knižnaja palata) obširno statistično-biblio-grafsko delo Umetniška dela Leva N. Tolstoja v prevodih (Hudožestvennyje pro-izvedenija L. N. Tolstogo v pereviodah na inostrannyje jazyki). Knjiga je nazoren dokaz ogromnega pomena Tolstoja za svetovno književnost. Ne samo v Sovjetski zvezi, arnpak tudi v ostalem svetu ni za nobenega ruskega pisatelja toliko zanimanja kot za njega. V SSSR se razgrabijo njegova dela kljub ogromnim nakladam v ruščini v nekaj dneh, a tudi v drugih jezikih Sovjetske zveze izhajajo v zavidnem številu izvodov. Samo od začetka leta 1959 do petdesetletnice Tolstojeve smrti je prišlo na sovjetski knjižni trg 99 Tolstojevih knjig v raznih izdajah v 35 razUčnih jezikih in 11,859.000 izvodih. Od oktobrske revolucije leta 1917 do zdaj so izšla Tolstojeva dela v različnih jezikih Sovjetske zveze 1849^krat v naravnost neverjetni nakladi 97,906.000, največ seveda v ruščini, kjer beleži statistika v tej dobi 994 Tolstojevih knjig v 83,390.000 izvodih. V jezikih 65 neruskih sovjetskih narodov so izdali doslej Tolstojeva dela 788-krat v 8,394.000 izvodih.
Kakor se začenja v Evropi pri večini narodov književnost s prevodom biblije, tako so Tolstojeva dela na začetku književnosti nekaterih sovjetskih narodov, ki do oktobrske revolucije sploh niso imeli književnega jezika. To velja za abhazijski, altajski, čečenski. čukotski, evenkijski, hakaski, inguški, karačajevski, korjakski, lezginski, nanajski in tuvinski narod.
Tolstojeva zbrana dela so izšla v zadnjih dveh letih v 12, knjigah v ruščini . in ukrajinščini, v 14 knjigah pa v latiškem, turkmenskem in estonskem jeziku. V tujini so izdali zbrana ali izbrana Tolstojeva dela 77-krat.
Med posameznimi deli so imeU v svetu največji uspeh romani Vojna in mir, Ana Karenina in Vstajenje, ki so prevedeni v vse evropske kulturne jezike. Rusi najbolj berejo Vojno in mir. Ta roman so izdali doslej v Rusiji odnosno v Sovjetski zvezi 149-krat v 7,644.000 izvodih v 14 jezikih, v tujini pa v 37 jezikih, torej skupno v 51 jezikih. Ana Karenina se sicer manj bere v domovini, a je bolj cenjena v tujini, če sklepamo po številu tujih prevodov. Doma so je izdali 93-krat v 4,266.000 izvodih v 18 jezikih, v tujini pa si jo je prevedlo 39 narodov in se more torej brati v prevodih v 57 jezikih. Vstajenje je doživelo na sovjetskem ozemlju 63 izdaj v 17 jezikih s 3,049.000 izvodi, izven njega pa so ga prevedli v 34 jezikov in se more kot Vojna in mir ponašati s prevodi v jezike 51 narodov.
208
Tudi druga dela so mnogo izdajali in prevajali. Kozake na primer 60-krat v 23 jezikov, Hadži Murata 107-krat v 42 jezikov, Ševastopoiske povesti 65-krat v 26 jezikov.
Tolstojev spomin so proslavili tudi s celo vrsto cenenih albumov umetniških slik in fotografij. Prikazujejo kraje, kjer so nastala važnejša dela, pa tudi njegovo družino, pisatelje, slikarje in skladatelje, ki so ga obiskovali.
Jan SeDidj
Odgovore na našo anketo o rabi pluskvamperfekta v 'današnji knjižni slovenščini bomo ob j avli v prihodnji številki. Uredništvo
CENJENE NAROČNIKE PROSIMO, DA NAKAŽEJO NAROČNINO DIN 700 ZA VI. LETNIK JEZIKA IN SLOVSTVO NA NAŠ TEKOČI RACUN 600-12-625-100.
KOMISIJA ZA MATERINSKI JEZIK
PRI ZVEZNEM ZAVODU ZA PROUČEVANJE
ŠOLSTVA V BEOGRADU
Na zveznem Zavodu za proučevanje šolskih in prosvetnih vprašanj v Beogradu so decembra 1930 zastopniki vseh republiških zavodov za proučevanje šolstva razpravljali o problemih družbenih ved. Ustanovili so skupine iz predstavnikov zavodov in drugih strokovnjakov za vsak predmet posebej.
Sestanek skupine za materinski jezik je bil na zveznem zavodu 3. in 4. februarja 1961. Člani skupine so na njem razpravljali o skupnih problemih pri pouku materinskega jezika na osnovni šoli, o sodelovanju med republikami in o metodi in delovnem načrtu skupine za leto 1961.
Ugotovili so, da je pismenost po vseh republikah na nizki stopnji, povsod je premalo strokovno usposobljenih učiteljev, učiteljišča ne pripravljajo dijakov dovolj za praktično delo po novem učnem načrtu, manjkajo nadrobne analize praktičnega dela po novem učnem načrtu in analize učbenikov za materinski jezik. Premalo je strokovne pedagoške literature. Učiteljem dela težave prehod iz razrednega v predmetni pouk in pouk materinščine na niže organiziranih šolah. Prav tako se povsod šele uvajajo v povezovanje pouka materinščine s sorodnimi predmeti ter v večjo uporabo radia, televizije, fikna, diafilma, magnetofona pri pouku materinščine.
Za leto 1961 so člani sprejeli naslednji delovni načrt: analiza učnega načrta materinskega jezika za osnovno šolo v praksi, analiza učbenikov za materinski jezik, pomoč učiteljem pri praktičnem delu z referati in koreferati o posameznih vprašanjih. Do jeseni bosta pripravila referata dr. llija Mamuzič: Pouk materinskega jezika v osnovni šoli in Mara Zuber s skupino sodelavcev Zavoda za proučevanje šolstva LRH: Kultura pismenega in ustnega izražanja.
Teze za osnovna referata bosta referenta pripravila do konca marca in člani skupine bodo ob njih predlagali koreferente za posamezna vprašanja iz svojih republik.
Strokovni sestanek bo v prvi polovici oktobra, udeležilo se ga bo 20 do 30 strokovnjakov, ki bodo povedali svoja mnenja cb referatih, ki bodo potem natisnjeni.
Določen perspektivni načrt skupine bodo izdelali dr. llija Mamuzič, Stojadin Stojanovič, Ljubomir Krneta in Nilcola Baničevič.
Članom skupine bo Zavod dostavljal preglede izbranih člankov iz tujih pedagoških časnikov in revij, ki jih pripravlja Oddelek za prosvetno dokumentacijo zveznega zavoda. Ena številka biltena bo obsegala samo bibliogralijo materinskega jezika v svetu.
Člani skupine se bodo medsebojno obveščali o seminarjih, ki bodo organizirani v posameznih republikah.
Na predlog Ljubomira Kmete je bila iz skupine formirana Komisija za pouk materinskega jezika in književnosti. Za predsednika je bil izbran dr. llija Mamuzič, za tajnika Nikola Baničevič. Komisija bo tesno sodelovala z Zvezo slavističnih društev FLRJ in pomagala pri pripravah za jugoslovanski slavistični kongres, ki bo jeseni 1961 v Ljubljani.
Slovenski Zavod za proučevanje šolstva bo s pedagoško sekcijo Slavističnega društva in okrajnim slavističnim aktivom sodeloval pri vseh vprašanjih.
Marija Jamar