Leto XLII. ■ Štev. 7 (2084) Četrtek, 15. februarja 1990 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PER£UE	GORIZIA	SETT1MANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE D1REZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 • 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo del le Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Kardinal Joseph Mindszenty 1990-leto upravnih volitev
V	petek, 9. februarja, sta sv. Sedež ter Madžarska republika podpisali dogovor o obnovitvi rednih diplomatskih odnosov; sv. Sedež bo imel v Budimpešti nuncija, Madžarska pri Vatikanu svojega poslanika. Za Vatikan je podpisal protokol kardinal Agostino Casaroli, za Madžarsko ministrski predsednik Miklos Nemeth. Slovesnost je bila v Budimpešti.
Predno pa je do tega prišlo, je bil rehabilitiran kardinal Mindszenty. V četrtek, 8. februarja, so trg pred stolnico v Ester-gomu poimenovali po kardinalu Mindszen-tyju. S tem je kardinal bil dejansko rehabilitiran in priznan za nedolžnega. Estergom je staro cerkveno središče Madžarske in sedež ogrskega primasa. Tam je bil Mindszenty aretiran na sv. Štefana dan leta 1949.
Po aretaciji se je vršil zoper njega in nekatere sodelavce sodni proces. O tem procesu je naš list poročal dne 16. februarja takole:
Nadškofu In primasu Ogrske kardinalu Mindszentyju so prisodili dosmrtno ječo, njegovim soobtožencem pa od 3 do 15 let ječe.
Razprava je šla »po liniji«. Kardinala so aretirali na praznik sv. Štefana zvečer. Nato se je začelo v zaporu izpraševanje, zunaj zapora pa pripravljanje javnosti na njegov proces in obsodbo. V svet so vrgli senzacionalne trditve o neverjetnih odkritjih raznih obtežilnih dokumentov, ki so jih baje odkrili v kleti nadškofijske palače v Budimpešti, skrite v dveh velikih zabojih (za torpede). Nato so vrgli v svet prve trditve o kardinalovih izpovedih v ječi. Sledila je objava »Rumene knjige«, v kateri so objavili v fotografskih posnetkih in v prepisih razne obtežilne dokumente, češ da pričajo o kardinalovem izdajalskem delovanju in drugih njegovih zločinih. Vse je izgledalo, da delajo propagando kakor za ozdravljenje kile brez operacije, pripravljali pa so se, da izvedejo enega najsramotnejših procesov, kar jih zgodovina pozna. Tako je po par tednih zasliševanja prišlo do procesa, ki se je začel v majhni dvorani budimpeškega sodišča dne 3. februarja. Glavni obtoženec je bil kardinal sam, poleg njega pa še njegov tajnik insgr. Zakar, dva druga duhovnika in trije civilisti. Ves proces je trajal tri dni. V soboto 5. II. so zaključili svoje govore zagovorniki in državni tožilec, ki je zahteval za kardinala najtežjo kazen. Kakšna bo ta kazen? Svet se je spraševal: ali bo smrt? V torek 8. II. so obsodbo razglasili.
OBTOŽBE
Hitro so torej delali. Mudilo se jim je.
V	zapadnem svetu, če bi bil sploh mogoč kak tak proces, bi trajal par mesecev. Tam pa se vidi, da imajo več nujnejših
Papež Pavel VI. ter kardinal J. Mindszenty po prihodu v Vatikan
opravkov, kakor pa je izpraševanje in zasliševanje prič in iskanje dokazov o krivdi obtožencev, ki so vendar vse sami priznali, priznali še več, kot so od njih zahtevali. Čudno je to, a resnično.
Obtožbe so bile v glavnem tri: 1. Da so vršili vohunstvo v prid ZDA. 2. Da so se udeležili monarhistične zarote, ki naj bi pripeljala na ogrski prestol prestolonaslednika Otona. 3. Da so protipostavno kupčevali s tujo valuto. Glavni krivec je bil kardinal. Na podlagi teh obtožb so bili obtoženci obsojeni. Zato ima goriška »Soča« prav, ko trdi, da »na procesu sploh ni bilo govora o veri ali kakih drugih občutkih katoličanov«. Toda mi bi »Sočo« vprašali, naj nam pove, kdaj je bil kdo obsojen pred civilnim sodiščem zaradi svoje vere kot take.
PO OBSODBI
Neki tukajšnji časopis je zapisal, da je odmev obsodbe kardinala Mindszentyja v zapadnem svetu presegel vsako predvidevanje. Lahko rečemo, da se je v zgražanju združil ves svobodni svet. Zato se nam zdi prav grdo, da si je »Soča« upala zapisati trditev, da bi bil kardinal za svoja dejanja kaznovan v kateri koli državi.
Samo komunistične lutke odobravajo »budimpeštansko sramoto«, med njimi seveda »Soča«, in njen vredni bratec »Pr. dnevnik«. V Milanu pa so komunisti celo napadli neko skupino ljudi, po večini žensk, ki so po ulicah demonstrirale zoper proces v Budimpešti, ter se z njimi stepli.
V	rimskem senatu so soclal-komunistični senatorji zelo živahno protestirali, ko je notranji minister v govoru obsodil proces v Budimpešti.
*	* *
Kardinal Mindszenty je presedel v ječi do leta 1956, do madžarske pomladi. Takrat so ga revolucionarji osvobodili iz ječe. Ko so sovjetske čete zatrle ogrsko revolucijo, se je kardinal zatekel na ameriško veleposlaništvo in ostal v prostovoljni izolaciji do leta 1973, ko ga je sv. oče prepričal, da Je zapustil veleposlaništvo in odšel v Rim. Toda tu ni hotel ostati in se je raje preselil na Dunaj, da bi bil bliže svojemu ljudstvu. Na Dunaju je umrl leta 1975 in bil pokopan v božje-potni cerkvi v Marijinem Celju. Na njegov grob so romali Madžari v svobodi in tisti, ki so kdaj dobili potni list za inozemstvo. Sedaj računajo, da bodo njegovi zemeljski ostanki kmalu preneseni v domovino, v Estergom.
Vajeni smo že, da skoraj leto za letom stopamo na volišča. Lani smo volili za evropski parlament, pred nedavnim za deželni svet lin pokrajine. Vsako toliko se govori o predčasnih parlamentarnih volitvah. Z eno besedo, stalno smo v nekaki volilni mrzlici!
Letos bodo 6. maja na vrsti upravne volitve. Pri nas bo šlo v bistvu za občinske volitve, saj pokrajinske ne sovpadajo več z občinskimi. Kar zadeva našo narodno skupnost, bomo predvsem obnovili občinske svete na Goriškem (Gorica, občine Števerjan, Sovodnje, Doberdob, in večina drugih občinskih uprav z izjemo Tržiča, Gradeža in par drugih) in Tržaškem (vse občine razen Trsta). Šlo bo torej za pomembne volitve krajevnega značaja, ki bodo posebej zanimale tudi slovenske volivce v naši deželi. Volitve bodo seveda tudi v videmski pokrajini in tudii tu bodo slovenski volivci glasovali v občinah Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline.
Danes seveda ni še čas, da bi konkretno pisali in razpravljali o volivnih izbirah in programih strank. Te šele začenjajo razpravo o bodočih načrtih in kandidatih. Vsekakor pa je prav, da vsaj začnemo okvirno razpravo o tem važnem mejniku leta.
Volitve v občinske svete predstavljajo navadno zelo občuteno upravno izbiro. Občani so namreč prvi člen v verigi državljan-oblast in zato prvi poklicani, da odgovorijo na vprašanja in pričakovanja baze. Občinska raven je namreč tista, ki najbolj pozorno odraža potrebe in zahteve posameznika in družbe. Javna dela, šola, promet, trgovina, obrt, javne usluge in služnosti, tržnice, ljudska stanovanja, vodovodi, plinske ter električne napeljave, v večjih občinah decentralizacija z rajonskimi sveti in njih problemi — vse to in še kaj drugega spada v delokrog občinskih uprav. Občan čuti prav v odnosu do občinske uprave prvi stik z oblastjo, posebej pa vidi v njej tudi forum za obrambo in uresničenje svojih pravic in pričakovanj.
Slovenski volivci še posebej v slovenskih ali narodnostno mešanih občinah (zlasti velikih mestih središč, kot sta Gorica in Trst) pričakujejo določenih rešitev in odgovorov na svoja vprašanja. To še bolj danes, ko je govor o zakonski zaščiti Slovencev v Italiji in se prav tu {vsaj po sedanjem vladnem zakonskem osnutku) kažejo prve vidne diskrimiancije. Slovenci naj bi recimo imeli skoraj vse pravice, vključno uradno rabo jezika v slovenskih občinah, ne bi imeli pa te pravice v veli-
kih mestnih središčih, kot sta Trst in Gorica. Tu naj bi imeli Slovenci le delno pravico v nekaterih rajonskih predelih obeh mestnih centrov, pa še to ne v vseh tradicionalno slovenskih ali mešanih delih.
Prav gotovo se bodo tudi na majskih volitvah spet pokazale že znane razlike med slovenskimi volivci. Levičarski del bo verjetno glasoval za kandidate na italijanskih levičarskih strankah, PSI in PCI. Samostojni slovenski nastop bo še nadalje vodila Slovenska skupnost, ki bo spet zbrala okoli svojega znaka — lipove vejice — zavedne in odločne slovenske kandidate, pripravljene na lastno politično vlogo in s tem tudi na upravno-politično predstav-
ništvo.
Na majskih občinskih volitvah bo spet več sto samostojnih slovenskih kandidatov v naši deželi dokazalo, da se samostojni slovenski nastop izplača tudi na teh volitvah. Morda še posebej na občinskih volitvah, kjer prav najbolj izstopa vsakdanjost problemov in bližina volivec-izvoljeni predstavnik. Zato ima gotovo slovenska stranka v tem oziru važno vlogo in poslanstvo, da se pri izbiri kandidatov in volilnih programov ozira na utrip volilnega zbora, ki bo končno tudi odločal o pravilnosti predloženih programov in oseb, ki bodo te programe predstavljale!
Spectator
Zidovi padajo povsod
Ni skoraj dneva, da ne bi slišali o padcu zadnjih komunističnih tabujev v Vzhodni Evropi. Na Poljskem je nekdanja Združena poljska delavska partija (komunisti) spremenila ime v Socialno demokracijo republike Poljske. V Vzhodni Nemčiji je prav tako nekdanja komunistična SED postala socialdemokratska stranka. V Romuniji so pred časom partijo že postavili izven zakona, pa jo nato sicer spet {osamljeno in osovraženo) rehabilitirali. Na Češkem so komunisti izgubili večino v parlamentu in vlado. V Bolgariji vre in tudi partija izgublja vodilno vlogo. V Jugoslaviji se je štirinajsti kongres Zveze komunistov razbil, sedaj je v Sloveniji nastala Stranka za demokratsko obnovo
—	ZKS, ki je pometla z zvezno partijo in nosi geslo »Evropa zdaj«. Le Albanija še statično vztraja s svojim nezgodovinskim in izvenčasovnim komunizmom...
V Moskvi so bile pred dnevi manifestacije oceanske množice za reforme in demokracijo. Sestal se je plenum KPSZ in obravnaval predloge svojega voditelja Gorbačova o novih pobudah, zlasti o črtanju člena 6 sovjetske ustave, ki določa vodilno vlogo komunistov. Po širokih moskovskih ulicah je bilo poleg sovjetskih videti številne stare pristne ruske zastave (enake slovenskim barvam, belo-plave-rdeče) in slišati miroljubne, a odločne zahteve po demokraciji ruske družbe in večstranskem sistemu, kar je zadnji plenum tudi potrdil.
V Italiji je veliko debate okoli predlogov za prenovitev komunistične partije z zamenjavo imena stranke in približanjem zahodnim socialdemokratskim pozicijam.
TOLMIN
Ljubim te z grenkobo in slastjo, svet tolminski, mozaik lepote! vanj ujete divje so samote, ki duha vedrijo in oko.
Kozlov rob, Krnice, Log kraj Soče, Klanec, Rodne in Tolminska vmes., v tej podobi košček je nebes, zvok, beseda — orglice pojoče.
Bučenica gleda prek Tolmina, v stran, kjer lepi Vogel, Kuk, Škrbina v poznem soncu rožnato žare.
Zemljica tolminska, Bog te živi!
V	tebi viri so neusahljivi, ki ob njih napaja se srce.
Ljubka Šorli
Škofijski zbor v Mariboru
V	Mariboru se bo spomladi nadaljeval Škofijski zbor za mariborsko škofijo. Skof Kramberger ga je sklical za soboto, 21. aprila ob 9. uri v škofijski avli, tj. na belo soboto.
Tolmin, prestolnica Tolminske, nekdaj
Tajnik Ochetto ima pri tem nelahko delo, saj je v sklopu PCI veliko opozicije, čeprav številčno v manjšini. Kaj pravzaprav pomeni želja po spremembi zunanje etikete?
Primer italijanske partije je le najbolj viden, vsaj v našem okolju. Problem je seveda tudi v tem, koliko bodo posamezne nekdanje partije resnično spremenile svoje bistvo in se pretvorile v demokratične stranke zahodnega in parlamentarnega tipa. V nekem smislu bo verjetno to prej našlo pozitiven odgovor v nekdanjih partijah vzhodnih dežel kot pa recimo na zahodni pozomici. To velja tako za italijansko KP kot — in morda še bolj — za francosko komunistično stranko, .ki je od vedno veljala (zlasti v zadnjih časih) za najbolj »papeško« oziroma stalinistično partijo Evrope. Bo to še nadalje ostala?
Zamisel večstrankarskega sistema je torej našla svoj odmev v sami Sovjetski zvezi. Kdo bi rekel, da bo po dolgih letih stalinizma, Hruščeva in nato Brežnje-va v Rusiji prišlo do podobnih hotenj in prizadevanj! čas je seveda že opravil svoje. Tudi družbe, nekdaj zaprte in statične, danes zadobivajo nov obraz.
Primer Slovenije je tudi svojsten. V Jugoslaviji devetdesetih let je prav slovenska komunistična partija dejansko priznala svoj poraz. Njen novi predsednik Ciril Ribičič je na zadnji partijski konferenci v Ljubljani (ko se je dosedanja Zveza komunistov Slovenije preimenovala v Stranko demokratične obnove in se ločila od zvezne ZKJ) dejal, da hoče pomesti z vsemi ekstremizmi, tako z leve kot z desne. Bo to uspela tudi uresničiti?
Veliko bomo še razmišljali o problemih dosedanjih zlasti vzhodnih komunističnih partij in njih prelevitvah. Pogumni preobrati nam vsekakor dajejo upanje na nova obdobja v državah, kjer je še do včeraj vladal partijski totalitarizem. Prav gotovo je morda tu najbolj zgovoren primer pokojnega Nobelovega nagrajenca Saharova, ki je malo pred smrtjo v Kongresu ljudskih poslancev v Moskvi zahteval odprtje reformam in večstrankarskemu sistemu. Smrt ga je zadela praktično na bojišču. Umrl je prav v noči po zahtevni in pogumni debati v Kremlju. Njegov zgled in ugled je lahko svetilnik tudi vsem tistim, ki se danes v podobnih pogojih in razmerah vztrajno borijo za te ideale. Upajmo, da bo vse to pripeljalo do resnične uveljavitve svobodoljubnih idealov od Volge vse tja do Donave, Save in Soče!
Zrušenje »realnega socializma« je gotovo ena najznačilnejših potez zgodovinskega leta 1989. Kot je leto 1789 pomenilo zrušenje kraljevskega absolutizma in »ancien regime«, tako je po dvesto letih veter nove a mirne revolucije zrušil sodobne do pred kratkim neporušljive zidove...	a.b.
★
Moči ti je treba, moči! A pomni: začetek kreposti zavest je naše slabosti. (J. E. Krek)
DUHOVNA MISEL ZA 7. NAVADNO NEDELJO:
»Ne bodi maščevalen in zamerljiv proti sinovom
(in hčeram) svojega ljudstva,
ampak ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe...«
(3 Mt 19,18)
Po krstu in posvečujoči milosti smo kristjani božji otroci. Apostol Pavel je v prvem pismu Korinčanom zapisal: »Mar ne veste, da ste božji tempelj in da božji Duh prebiva v vas... Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi« (1 Kor 3,16-17).
Če smo torej sinovi in hčere Boga Očeta, Jezusovi bratje in sestre, moramo temu primemo tudi živeti. Svoje vere ne smemo ponižati v golo tradicijo, folkloro ali navado. Božja beseda, ki je namenjena vsem ljudem dobre volje, mora postati živa v našem vsakdanjem življenju. Samo tako bo nekaj upanja, da se bo omehčala trda zemlja v srcih današnjih, brezbrižnih malovernih in brezvernih ljudi. Končna posledica nedoslednega obnašanja je namreč strašna: »Če pa kdo božji tempelj podira, bo Bog njega uničil« (1 Kor 3,17).
Vzpodbudno in moč za vztrajnost moramo zajemati predvsem iz božje ljubezni. Ljubiti, kakor Bog ljubi vse, kar je ustvaril. Tudi brate in sestre, ki živijo v grehu. Še več, ljubiti moramo celo svoje sovražnike. Tudi njim je Bog dal možnost, da postanejo deležni »postave Duha, ki oživlja v Jezusu Kristusu« in to z namenom, da bi jih »oprostil postave greha in smrti« (Prim. Rim 8,1-2). Kajti Bogu »ni po godu smrt tistih, ki grešijo in jih vabi naj se spreobrnejo, da bodo živeli« (Prim. Ezk 18,32).
Grešnike in sovražnike smo dolžni ljubiti, ker jih ljubi Bog. Ne zaradi tega, ker so v grehu in naši sovražniki. Ljubiti jih moramo zato, da ne bi več grešili in škodovali svojemu bližnjemu. Ljubiti grešnike in sovražnike pomeni, da jim želimo dobro — da spoznajo svoj greh, ki je vzrok vsemu zlu na svetu, se spreobrnejo, kesajo in skupaj z nami gradijo božje kraljestvo v sebi in svetu.
Mati Marija, ki si pribežališče grešnikov, prosi za nas!
MILAN NEMAC
V PROTITOKU
Še o šolskem verouku
Prešernova proslava v Gorici
Oglašam se v zvezi s člankom »Razvrednotenje verskega pouka« izpod peresa Sergija Pahorja. Že vnaprej bi opozorila, da bodo moje misli morda za koga nevšečne, vendar sem mnenja, da sta problema verske vzgoje in verouka za nas 'katoličane vedno bolj pereča. Od nas zahtevata ponovno in globlje razmišljanje, da bodo tudi odgovori v skladu s potrebami današnjega časa.
V	časopisih beremo, kako se razne skupine zavzemajo za to, da bi imeli učenci in dijaki, ki se niso prijavili k verouku, alternativni pouk.
Mi katoličani pa pri vsem tem molčimo, kot da bi bilo z veroukom vse lepo in prav. Po mojem mnenju načelo proste izbire ni prineslo razčiščenja glede vloge verouka, temveč je prineslo še večjo zmedo.
Po konkordatu je šola dolžna nuditi odraščajočemu otroku tudi duhovne in moralne vrednote ter katoliško izobrazbo. Tisti otroci, ki verouku ne sledijo, so se znašli prikrajšani za zelo pomembno komponento osebne rasti. Tasti, -ki pa verouk obiskujejo, so pod »moralnim pritiskom« prvih.
KAKŠNA NAJ BO VLOGA VEROUKA
V	ŠOLI?
Omenjajo se predlogi, naj bi bil verouk izločen iz ocenjevanja, to se pravi, da bi veroučitelji ne bili več članii razrednega sveta in bi njihovo mnenje ne vplivalo več pri vrednotenju dijakov in končnih ocenah. Iz svojih izkušenj bi tu pripomnila naslednje: če veroučitelj ocenjuje delo učencev z istim kriterijem kot ostali profesorji, je v sistemu »proste izbire« nevarno, da se učenec upre in se naslednje leto ne vpiše več k verouku. Dogaja pa se tudi, da so ocene veroučiteljev previsoke, to pa pomeni tudi razvrednotenje samega verouka. V bistvu se tu odpira ze-
lo	pomembno vprašanje, o katerem se je v preteklosti že veliko govorilo, a se mi zdi, da v praksi še ni bilo razčiščeno. Postavlja se že stara dilema: ali naj bo pouk verouka samo možnost za širjenje znanja o verskih in cerkvenih zadevah, ali pa naj bo trenutek, ko se mlad človek versko poglablja in dobi hrano za svojo versko rast?
Če je verouk to slednje, ga ne moreš vključiti v seznam predmetov, ki jih mora učenec študirati, saj je versko prepričanje stvar vesti, odnos med posameznikom in Bogom, zato ga ne moreš vkleniti v spone ocenjevanja in vrednotenja, kot je to predvideno za matematiko ali zemljepis.
KULTURNO OSIROMAŠENJE BREZ VEROUKA
Z žalostjo ugotavljam, kako so po mnogih šolah pomanjkljive verske ure. Če pomislimo, da je predvidena le ena ura verouka na teden, ki se marsikje zreducira na predvajanje kakih filmov, na pogovore o aktualnih problemih in podobno, se sprašujem, kje naj mlad človek dobi tisto, kar bi mu pomagalo pri njegovi verski rasti. Ena šolska ura mu tega ne more dati. Zunaj šole pa se zdi, kot da so po prvem sv. obhajilu in birmi naši mladi versiko že tako »zreli«, da potrebujejo le še pevske vaje in turneje. Če se v tem našem pokopališkem miru prikaže kdo,
ki prinaša osvežitev, nekaj novih idej, smo vsi takoj nemirni in zbegani...
Nič novega ne povem, če poudarim, da je vsa naša kultura prepojena s {krščanstvom. Spominjam se pokojnega pisatelja Bojana Stiha, ko je pred leti predaval v Trstu in omenil potrebo prisotnosti verouka v šoli (tu je mišljena šola onstran meje). Navedel je ta primer. Ko se je nekega dne sprehajal po Galeriji na Hrad-čanih, je naletel na skupinico ruskih študentov, katerim je vodič razlagal sliki, ki sta prikazovali motiva iz sv. pisma, in sicer Izgon iz raja. Pisatelju so se študentje resnično smilili, .ker so buljili v slike kot tele v nova vrata, saj niso imeli pojma, kaj pomenijo te slike. To anekdoto navajam, ker se bo z našimi učenci, ki so optiraii za alternativni pouk, sčasoma zgodilo isto, ker ne samo tega ne bodo razumeli, ampak jim bosta tuja celo Cankar, Prešeren, da ne omenim Kosovela ali Majcna. Omenila sem Majona, ker je ravno urednik njegovih dram pred meseci na predavanju v Trstu omenil, kako so tudi nekateri znani literarni zgodovinarji iz nepoznavanja cerkvene simbolike nekajkrat čisto »streljali mirno« pri razlagi kake Majcnove črtice.
Laicistične sile so že marsikdaj v preteklosti zrušile kak »mit«, da ne govorimo o vrednotah, v zameno pa niso znale dati tehtnih odgovorov na marsikatero zelo važno življenjsko vprašanje. To stanje na šoli je tudi sad njihovih prizadevanj.
VEROUK NAJ BO ZA VSE DIJAKE
Pni tem pa pridem k bistvu svojega razmišljanja. Verouk v šoli naj bo za vse dijake. Toda kakšen: obravnava naj se kot predmet, razširi naj se na druga verstva in na moralno vzgojo. To naj bo predmet, ki ga lahko učiš na različne načine. Na koncu naj bo učenčevo delo ocenjeno in primerno ovrednoteno. To delo lahko opravljajo tudi laiki, ki imajo za to poklicno izobrazbo. Tako bi moralo biti, ker sem mnenja, da je duhovna komponenta za zdrav razvoj mladega človeka tako važna, kot sta važni likovna ali glasbena vzgoja. Tako bodo vsi učenci tudi globlje povezani s svojimi duhovnimi in kulturnimi koreninami.
VERSKA VZGOJA ZUNAJ ŠOLE
Iz že vsega omenjenega je razvidno, da razlikujem pojma verouk in verska vzgoja. V šoli verni učenec ali tisti, ki hoče svojo vero poglobiti, ne bo mogel tega doživeti. Vera je kaj drugega kot znanje o zgodovinskih verskih dogodkih. To je intimen odnos med posameznikom in Bogom, to je dialog med jazom in božjim Očetom. Zato so potrebne veroučne skupine, srečanja, ki bi nudila to, česar verouk ne more dati. In to ne' zaradi tega, ker so naši veroučitelji brezbrižni ali nesposobni. Vemo, da je konkordat pogodba, ki je ni mogoče spreminjati, vendar naši kateheti bi lahko iz svojega razmišljanja skupaj z laiki nakazali smernice za primernejše oblikovanje verouka v naši skupnosti.
Tudi v Sloveniji se Cerkev trudi, da bi imel verouk vstop v šolo! Vendar je v Sloveniji razpredena mreža raznih veroučnih skupin, tako da bi ta uresničitev pomenila le obogatitev za slovensko Cerkev.
»... da bi zedinil rod slovenšne cele...«
Slovenci praznujemo dne 8. februarja
—	dan smnti Franceta Prešerna — svoj kulturni praznik. V matični domovini in zamejstvu se tako skupno oddolžimo spominu velikega poeta, ki je našemu jeziku prvi zapel visoko umetno poezijo in s tem dal Slovencem mesto med kulturnimi narodi Evrope. Obenem pa tudi manifestiramo ob pesniški besedi, ob zvokih Zdravljice in recitacijah svoje narodno bistvo, svoje slovensko poslanstvo. To še posebej danes, ko tako živo stopa pred nas usoda slovenskega naroda. Borba za narodno in kulturno avtonomijo v domovini, borba za manjšinske pravice v zamejstvu — vse to nam prav na praznik slovenske kulture mora še bolj jasno izstopati in še nadalje označevati današnji program slovenskega naroda na poti v novo Evropo.
»Slovenci bodo brali bukve čiste...« — tudi s temi besedami je Prešeren nakazal in res ustvaril pristno slovensko besedo, ki se danes naprej razvija skozi poezijo in prozo in ostaja živ dokument naroda.
*	* *
Letos je bila v Gorici in v Trstu skupna proslava Prešernovega dne. Priredile so jo glavne kulturne organizacije in sicer Slovenska prosveta iz Trsta, Zveza slovenske katoliške prosvete in Zveza slovenskih kulturnih društev pod geslom »... da bi zedinil rod slovenšne cele...«
V	Gorici je bila proslava v deželnem avditoriju 8. februarja, v Trstu pa — Dan slovenske kulture — v Kulturnem domu 10. februarja. Program je bil v glavnem zamišljen kot nekak zaokrožen recital z recitatorji, nastopi gojencev glasbenih šol
in pevskimi zbori. Prav teko je bil na sporedu tudi govor.
Goriški avditorij je bil prav poln zbranega občinstva, ki je pozorno sledilo skoraj dve uri trajajočemu programu. V originalno zamišljeni režiji in scenografiji (Marko Sosič in Janez Povše) je začel program moški zbor Mirko Filej z Vrab-čevo Zdravljico in s tem ustvaril primerno slavnostno razpoloženje. Na odru so med tem že začeli z recitalom del raznih slovenskih zamejskih književnikov (Vinko Beličič, Marko Kravos, Miroslav Košuta, Iirena Žerjal, Ace Mermolja, Marij Čuk, Ljubka Šorli, Bruna Pertot, Aleksij Pregare, Boris Pangerc in Zora. Saksida — vse ob prepletanju Bevkovih in Prešernovih misli).
Na odru je nato nastopil mešani zbor Milan Pertot iz Barkovelj (vodi Aleksandra Pertot) in odpel par pesmi, Grbčevo Pesem. s Krasa, Kumarjevo Majsko in še druge. Goriški moški zbor je pod vodstvom Zdravka Klanjščka zapel še Hajdrihovo Luna sije in nato Volaričevo Slovenski svet.
Recitatorji (Alda Sosič, Barbara Rustja, Franko Korošec, Drago Gorup in še Karin Mezgec) so svoje vloge podali v nenavadni režijsko-scenski zamisli, v skoraj stalni poltemi s svetilkami v rokah in kakor modemi Diogeni iskali in brskali po odru, knjigah, listih in občinstvu. Morda smo pri tem pogrešali kaj več svetlobe, saj jo tudi Prešernovo kulturno sporočilo zahteva...
Nastopil je nato slavnostni govornik prof. Al do Rupel. V svojih izvajanjih se je govornik predvsem zaustavil ob vprašanju enotnosti med Slovenci, posebej za-
mejskimi. Vse to v perspektivi narodne samozavesti, ki je noben Orfej oziroma kralj Matjaž ne moreta umetno ustvariti, pa niti ne zakonska zaščita, ki jo seveda pričakujemo. Rupel je tudi podčrtal velik pomen ustvarjalnosti, ki more dati narodu stalne življenjske linfe. Pri vsem tem pa se je zavzel za stvarno, neromantično narodnoobrambno delo na duhovnem in kulturnem področju.
Med posameznimi točkami so se vedno v sklopu recitala zvrstili tudi gojenci glasbenih šol in v svojem nastopu pokazali lepo in iresno raven glasbenega dela in študija. Tako so nastopili David Žerjal in Maila Ozbič (violini), Vasja Legiša (violončelo), Erika Buzečan (flavta), Marko Štoka (klarinet), Francesco Funlanich (fagot) in Miran Devetak ter Claudia Sed-mach (klavir). Na sporedu so imeli skladbe Dvoraka, Osterca, 'Škerjanca, Goloba in Foersterja. Njih mentorji so bili profesorji Peter Filipčič, Erika Slama in Helena Plesničar.
Celoten spored slovenskega kulturnega praznika je zelo primerno — kot ob začetku Vrabčeva — z barkovljanskim zborom mogočno zaključila Prešernova Zdravljica, ki so jo navzoči poslušali stoje, saj je danes postala že dejanska slovenska narodna himna. Ob koncu je še v imenu prirediteljev predsednik ZSKP dr. Damjan Paulin izrekel topla voščila navzoči goriški pesnici Ljubki Šorli ob njenem pomembnem življenjskem jubileju.
Skupna Prešernova proslava v Gorici je tako izzvenela kot želja po duhovni in kulturni enotnosti goriških Slovencev, ki kljub ideološkim in političnim razlikam najdejo vsaj občasno skupen jezik.
Tolminska je stopila v zgodovino primorskih Slovencev najprej s tolminskim puntom. Z njim so se tolminski puntarji zapisali v zgodovino kmečkih uporov, ki so v 15. in 16. stoletju pretresli razne evropske dežele. Goriški Travnik je videl tragični zaključek tolminskih puntarjev, ki so se borili za staro pravdo.
Dokaj časa so ti puntarji ostali v pozabi, dokler jih niso začeli uveljavljati nekateri zgodovinarji (S. Rutar) ter pisatelji, zlasti Ivan Pregelj. Kajti Tolminska nam je dala nekaj odličnih pisateljev. Da omenim le Ivana Preglja ter Cirila Kosmača.
V	njih delih ima svoje mesto tudi Tolmin kot upravno in cerkveno središče Tolminske. Tolmin sam pa v svoji zgodovini nima kakega izrazitejšega pisatelja ali pesnika, ki bi mu tam tekla zibelka. Počakati moramo 20. stoletje, da so v Tolmin rojenice prinesle prvo pesnico. To se je zgodilo 19. februarja 1910, ko se je na Klancu rodila deklica, ki so ji pri krstu dali ime Ljubka. Danes jo vsi poznamo kot Ljubko Šorli-Bratuž. Ta teden bo obhajala 80 let življenja, zato sem se napotil k njej v ul. Ugo Foscolo na obisk in klepet. Ob skodelici kave je potekel najin razgovor:
Gospa, vi se pišete Šorli, od kod prihaja vaš rod?
Moj ded se je priselil v Tolmin iz Podbrda. Bil je strojar in je v Tolminu nadaljeval s svojo obrtjo. Leta 1907 se je poročil z mojo mamo Alojzijo Mlakar. Stanovali smo na Klancu, oče pa je imel strojarno ob bregu Soče. Z mamo sta imela tri dekleta, mene, sestro Marico in sestro Vero, ki je pa že kot mlada aka-demičanka umrla.
Zanima me vaša mladost. Kje ste se šolali?
Leta 1915 se je začela vojna z Italijo. Mnogi Tolminci so takrat odšli v begunstvo, saj je bil Tolmin neposredno za fronto. Takrat so nas dekleta poslali na
Z ibiska irl Mimiki lahki Širliievi
Nadškof Cocolin podeljuje Ljubki Šorli papeško odlikovanje »Pro Ecclesia et Pontifice«
In še ta misel se mi poraja. Že 27 let obžalujemo, da nimamo na Tržaškem nobenega novega duhovnika, in tudi za prihodnost ni dobrih izgledov. To pa zato, ker so nekatere vrednote globoko zakopane v tem razkristjanjenem svetu. Potreba po duhovnosti pa je vedno bolj občutena, in ne samo pri mladih. A tem mladim smo dolžni ustvariti možnosti, da bi se njihovo iskanje moglo uspešno usmeriti po poteh našega učenika Jezusa Kristusa.
Vse to so problemi, ki niso samo moji, in ki sem jih le površno nakazala. O njih marsikdo govori, a malokdo si upa z njimi na dan. Mislim pa, da je izmenjava mnenj koristna in potrebna.
Nadja Maganja
• * *
Uredniki »V protltoku« vabijo k razmišljanju o šolskem verouku vse, ki jih problematika zanima.
Jesenice k sorodnikom, mama je pa ostala v Tolminu. Na Jesenicah sem začela hoditi v osnovno šolo in po vrnitvi v Tolmin leta 1917 nadaljevala v Tolminu. Tam sem končala tudi meščansko šolo in se nato vpisala v trgovsko šolo v Gotrici. Veste, leta 1925 je umrl oče in mama je odprla trgovino z mešanim blagom. Želela sem ji pomagati in se zato vpisala v trgovsko šolo, četudi me trgovina ni vlekla.
Tako ste torej ostali v Tolminu pri mami. Toda vemo, da ste se poročili z Lojzetom Bratužem. Kdaj se je to zgodilo?
Z Lojzetom sem se poročila v Tolminu leta 1933, nakar smo se preselili v Gorico v ul. Monte Santo in nato leta 1937 v našo sedanjo hišo.
Februarja 1937 je vaš mož Lojze umrl kot žrtev fašističnega nasilja. Vam je država po njegovi smrti dala kako pomoč ali penzijo?
Prav ničesar nisem dobila od nikogar. Pomagala sem si tako, da sem oddajala sobe študentom. Tako sem imela v gosteh tudi Vojka Premrla in njegovi sestri, pa tudi druge. S tem sem preživljala sebe in oba otroka, Lojzko in Andreja.
Leta 1943 vas je kvestura aretirala in odpeljala v zapor. Kako se je to zgodilo in zakaj?
Zgodilo se je to 1. aprila 1943. Že kaka dva meseca prej so v Tolminu zaprli mojo mamo in sestro Marico. V marcu sem jih obiskala v taborišču Alatri blizu Frosinona. Nesla sem dva kovčka hrane, domov pa prinesla kovček pisem. Ob aretaciji so pobrali vse osebe, ki so jih našli v stanovanju, tudi našo zvesto Cilko Kovač. Pri preiskavi so našli pri nas doma še nekaj omenjenih pisem, pri stanovalcih v 1. nadstropju pa kovček s strelivom. Jaz nisem nič vedela za to. V Trstu v ul. Bel-losguardo so me zasliševali največ prav zaradi tega kovčka in hoteli vedeti za
moje stike s partizani. Z mučenjem so hoteli izsiliti od me priznanje, da imam zveze s partizani in da sem vedela za strelivo. Toda ker nisem nič vedela, tudi nisem nič mogla priznati. Po enem mesecu nečloveškega mučenja so me izpustili 30. aprila. Collotti, ki me je največ zasliševal in mučil, mi je pri odpustu rekel: »Vi morate biti kaj imenitna oseba, ker se je za vas zavzel nadškof Margotti.« Iz Trsta so me odpeljali v taborišče v Zdravščini, kjer sem ostala do zloma Italije 8. septembra 1943. Ko sem prišla v Zdravščino, se mi je zdelo, da sem prišla v nebesa. Tam smo lahko imeli -tudi obiske, zlasti pa nam je bil v tolažbo in pomoč p. Jauh, ki je prihajal maševat in vedno prihajal tudi poln kovčkov raznih dobrot.
Ko ste se rešili zaporov ter internacije, kam ste se zatekli?
Šla sem v Tolmin, ker sta se po 8. septembru vrnili tudi mama in sestra Marica. Partizanska oblast me je povabila, naj začnem s poukom v šoli. Rada som to sprejela, saj som tako prišla do svojega poklica. Učila sem po raznih vaseh, tudi v Tolminu. V tem času je zavezniška uprava popravila našo hišo, ki je bila med vojno bombardirana, in z otrokoma sem se vrnila v Gorico.
Če se ne motim, ste potem tu začeli svojo učiteljsko kariero.
Da, res. Opravila sem še poseben tečaj za učiteljico, dobila diplomo in začela učiti na osnovnih šolah. Učila sem marsikje, nazadnje v Gorici v ul. Randaccio do upokojitve leta 1976.
*	* *
Takšna je bila življenjska pot jubilant-ke Ljubke Šorli. Prihodnjič bo kaj povedala o svojem pesnikovanju.
K. Humar
PrinHki n natrebe slivenske šok
Dolinska sekcija SSk o političnem položaju v občini
V preteklih dneh se je sestal glavni odbor sekcije Slovenske skupnosti v dolinski občini in razpravljal o krajevnem političnem položaju pred skorajšnjim iztekom mandata občinskega sveta lin pred občinskimi volitvami, ki bodo prihodnjega 6. maja.
V razpravi, v katero so posegli številni odborniki, je prišla do izraza ugotovitev, da je med občani slišati vedno več pritožb nad načinom, upravljanja občinskih storitev in med uslužbenci tudi nad notranjo organizacijo dela. 'Nadalje je bilo ugotovljeno, da v levičarsko .komunističnih krogih vlada določena zbeganost spričo globokih sprememb v političnih režimih držav Vzhodne Evrope, vključno Sovjetske zveze, Jugoslavije in Slovenije. Poleg drugih vzrokov bodo tudi ti dogodki in pa kriza v italijanski partiji vplivali na rezultate majskih volitev, kar postavlja vse politične sile v občini pred nove naloge in v iskanje novih ravnovesij.
Ob koncu razprave je sekcijski odbor sklenil, da začne zbirati podatke in predloge za izdelavo volilnega programa, kandidatne liste in za izvedbo pobud, ki bi prišle v poštev v volilni kampanji.
Šolska komisija SSk o Maccanicovem osnutku
Šolska komisija Slovenske skupnosti v Trstu je na svoji seji 2. februarja obravnavala več problemov. Najprej se je seznanila z odgovori prosvetnega ministra na tri vprašanja, ki sta jih na njeno pobudo bila vložila v preteklih mesecih val-dostanska parlamentarca poslanec Caveri in senator Dujany glede financiranja učbenikov za slovenske šole, združenja nekaterih srednjih šol ter glede zamudnega izdajanja dovoljenj za uživanje dodeljenih štipendij prizadetim šolnikom s strani ministrstva.
Komisija je vzela na znanje, da se je vprašanje finančnih prispevkov za pripravo in tiskanje slovenskih učbenikov po več letih zastoja premaknilo z mrtve točke in da se je končno rešilo vprašanje glede odhoda štipendistov na univerzo v Ljubljani.
Nato je komisija proučila določila Mac-canicovega osnutka glede šolstva. Pri tem je ugotovila, da je to poglavje zelo površno in pomanjkljivo sestavljeno ter da v bistvu ne vsebuje nobenih novuh pridobitev, nasprotno v nekaterih pogledih je celo omejevalno, zlasti kar zadeva ustanavljanje novih šol in upravljanja šol na ravni pokrajinskih šolskih uradov in de-
Župnija sv. Marije Magdalene v Bazovici
obhaja letos 40-letnico prosvetnega delovanja v dvorani.
V	okviru tega veselega praznovanja bo proslavila
PREŠERNA
v nedeljo, 18. februarja, ob 16.30.
Nastopih bodo učenci osn. šol »Trubar« iz Peska. Pel bo otroški zbor »Slomšek«.
Nastopil bo tercet iz Kamnika: Tomaž Plahutnik s citrami, bariton Janez Majcenovič in bas Rok Plahutnik. Tercet je že nastopil z velikim uspehom pri nas na 25-letnici Slomškovega doma.
želnega šolskega urada.
Po poglobljeni razpravi je komisija izdelala predloge popravkov in dopolnil k posameznim členom, ki jih bo nato proučila še deželna pravna komisija stranke. Slednja namreč zbira vse gradivo, potrebno za temeljito dopolnitev celotnega Mac-canicovega zakonskega osnutka, ki bi ga morala vlada vsakčas predložiti senatu v razpravo.
PROSVETNO DRUŠTVO MACKOLJE
vabi na prireditev ob
DNEVU SLOVENSKE KULTURE
ki bo v nedeljo, 18. februarja, ob 17. url
v srenjski hiši v Mačkoljah
Govorila bo pisateljica Zora Tavčar-Rebula
Zborovanje o avtonomiji v Vidmu
Na pobudo stranke Union Furlane (ki je nastopala tudi na zadnji manjšinski listi za evropske volitve) je bil preteklo soboto v Vidmu posvet o avtonomijah. Na rujem so sodelovali predvsem predstavniki manjšinskih strank in gibanj. Srečanja v dvorani Ajace se je udeležilo veliko število ljudi, ki so potem tudi nastopili v razpravi.
Med drugimi so — poleg furlanskih predstavnikov — nastopili valdostanski poslanec v rimskem parlamentu Caveri, juž-notirolski deželni poslanec Benedikter in tržaški občinski svetovalec Slovenske skupnosti prof. Aleš Lokar. Vsi so temeljito orisali današnji pomen avtonomij v Italiji in Evropi, slovenski predstavnik pa je še posebej poudaril velik pomen današnjih dogodkov v Sloveniji in tamkajšnje avtonomije.
Šola le s težavo lovi spremembe v današnji družbi. Večkrat so šolske reforme neučinkovite, njeni programi ne odgovarjajo potrebam, uvedene knjige so nepopolne, pomanjkljive ipd.
Slovenskim šolnikom, in verjetno tudi širši javnosti, so omenjeni problemi dobro znani, posebno pa je na slovenskih šolah občutena potreba po primernejših in sodobnejših učbenikih, saj so uvedeni marsikdaj neuporabni ali preskromni.
Sestava in tiskanje novih pa terjata ne samo mnogo časa in razpoložljivih strokovnih sil, ampak tudi dolgotrajno premagovanje birokratskih ovir in iskanje finančnih sredstev, ki navadno odpovejo. Ob takih priložnostih vsi hočemo, da bi bil bodoči učbenik čim bolj popoln, sodoben in širok, tako da večkrat posameznega avtorja ali skupino pobudnikov zasuje plaz nemoči. Zaradi omenjenih vzrokov, in tudi drugih, ne pride do izvedbe načrta, šolniki in šttidirajoča mladina pa ostajajo brez ustreznih učbenikov.
Na seji Sindikata slovenske šole, Tajništvo - Gorica, ki je bila dne 5. februarja 1990, je prof. A. Rupel iznesel zanimiv predlog. 'Praznine in vrzeli v uvedenih učbenikih bi lahko krili s priročniki oz. profesorjevimi zapiski, ki naj bi jih sestavila skupina ali sosvet predmetnih profesorjev v sodelovanju s slovenskim raziskovalnim inštitutom SLORI, ki med drugim že vrsto let opazuje stanje in dinamiko našega šolstva.
Zamisel je ‘konkretna, saj si ne utvarja, da bi sosvet predmetnih profesorjev, ki so vsekakor strokovnjaki na svojem področju, izdelal trajne in dolgoročno načrtovane knjige, ampak da bi dal na svetlo le zapiske, zbrano gradivo oziroma priročnike, ki bi ob uvedenih učbenikih odgovarjali današnjim potrebam.
Prof. A. Rupel, ki je bil pred 'kratkim sprejet v SSŠ kot polnopravni svetovalec, je nato opozoril prisotne, da bo letošnji DOSP (Dijaško obmejno srečanje Primor-
Virgil Šček in cerkvena hierarhija
V	ciklusu predavanj o Virgilu ščeku so vsi trije predavatelji omenili tudi, kako je Šček moral zapustiti Gorico na željo (ali ukaz?) nadškofa F. B. Sedeja. Iz njihovih izvajanj je bilo moč sklepati, da se je Ščeku zgodila krivica, češ da je bil žrtev nasprotovanja nekaterih duhovnikov (msgr. Ličana, dr. Brumata in še koga).
Potem je zlasti dr. Tone Požar govoril o škofu Santinu in njegovih odnosih do Ščeka oz. Ščekovih do škofa Santina. Tudi tukaj da je šlo za krivično škofovo nasprotovanje V. Ščeku.
Iz vsega tega se da sklepati, da je bil Šček v opoziciji s škofi, ali pa da so škofje nasprotovali ščeku. Nobeden od predavateljev pa se v to zadevo ni poglobil in je osvetlil, kot bi moral storiti zgodovinar, ki hoče biti objektiven. Saj zgodovina ni panegirik neke osebnosti, temveč je njena naloga, da išče, kolikor mogoče, objektivno resnico, lepo ali grdo.
V	škofijskih arhivih, tako v Gorica kot v Trstu so gotovo dokumenti, ki pričajo o •tem sporu, ki bi ga bilo treba bolj osvetliti.
Kolikor sem Ščeka poznal, je moje mnenje, da mu je manjkalo »sentire cum Ec-clesia«, čutiti s Cerkvijo. Prav zato se ni ujemal s škofi in tudi ne z Vatikanom. Rekel bi, da je bil Šček »liberalen« duhovnik, kd je hodil svoja pota. Spominjam se, da sem bil neke božične počitnice skupaj z drugimi dijakii pri njem na kosilu.
ske) gostilo naše mesto, in sicer prvič v organizaciji italijanske šole. Ob tem moramo biti pozorni, da bomo kot Slovenci pri organizaciji obmejnega srečanja paritetno prisotni, oz. da bomo skrbeli, da bo letošnji DOSP tudi navzven dvojezičen.
Na seji, ki jo je vodil predsednik sindikata prof. L. Devetak, je bila iznesena še naslednja točka:
Za učitelje se predvideva sindikalno zborovanje v mesecu marcu, vse slovensko učno in neučno osebje pa bo zborovalo v mesecu aprilu; tedaj bo prisoten tudi prof. I. Santeusanio.
24.	januarja so se predstavniki SSŠ, Tajništvo - Gorica, srečali s tržaškim tajništvom in vnesli popravke na šolskem področju zakonskemu osnutku Maccani-co, v soboto, 27. januarja, pa so se o osnutku razgovarjali s senatorjem- S. Spetičem.
V	kratkem bodo razobešeni dvojezični letaki z vabilom za vpis v slovensko šolo v mestu samem ter Števerjanu, Sovodnjah, Doberdobu, Ronkah in Krminu.
SI
Imel je namreč navado, da je v župnišče rad vabil študente. Mislim, da sem biil takrat v drugem ali tretjem liceju. Med kosilom je ostro in kritično nastopil proti Vatikanu, tako da sem mu začel ugovarjati.
Prav to različno gledanje in vrednotenje tedanje vatikanske politike do nas Slovencev in Hrvatov v Italiji je Ščeka odtujevalo od mnogih drugih duhovnikov, tako da je živel v Avberu precej samotarsko življenje.
Predavatelji so omenili razkol med tedanjo slovensko duhovščino. Razkol je res bil, toda ne zaradi oseb, kot nekateri menijo, marveč zavoljo različnega presojanja cerkvene politike do nas Slovencev v tistem času in zato različnega odnosa do cerkvene hierarhije.
Ko sem prišel v Opatje selo za Ivanom Rejcem, ki je poleti 1942 pisal pismo iz Šebrelj, kamor se je bil umaknil v pokoj.
V	pismu pravi: Razkola med nami niso krive osebe, temveč ideje. To se pravi odnos do cerkvene hierarhije in pozneje odnos do Osvobodilne fronte.
Tu sem nakazal stran iz življenja Virgila ščeka, ki bi jo bilo treba bolj temeljito raziskati. Mladi zgodovinarji, stopite na delo!	K.	Humar
Širite „ Katoliški glas“
v
Kogojeve Crne maske v Cankarjevem domu v Ljubljani
30. januar je bil za slovensko glasbeno življenje pomemben dan. V Cankarjevem domu v Ljubljani je bila namreč premiera opere Crne masike slovenskega skladatelja, Tržačana Marija Kogoja. To je bila v zgodovini te opere njena tretja postavitev. Krstna uprizoritev je bila v Ljubljani leta 1929, druga leta 1957, tretja pa letos, torej po celih 33 letih. In če pri tem upoštevamo, da so po splošnem mnenju črne maske najboljša slovenska opera, se mora človek nujno vprašati, kako morejo slovenske glasbene ustanove 33 let pustiti vnemar enega izmed najvišjih dosežkov slovenske glasbene umetnosti.
Marij Kogoj (1892-1956) se je rodil v Trstu, živel v Gorici, od leta 1918 pa v Ljubljani. Med študijem na Dunaju je prišel v stik z najpomembnejšimi skladatelji svoje dobe, od katerih je prevzel najdrznejše elemente glasbene govorice, a jih je kot močna in samostojna umetniška osebnost preoblikoval v izvirno in doživeto osebno sintezo. Opera Črne maske na besedilo Leonida Andrejeva (v prevodu Josipa Vidmarja) je veren 'izraz tedanje najsodobnejše glasbene govorice, obenem pa tudi Kogoja samega, njegovih osebnih stisk, njegovega iskanja. V celoti učinkuje povsem prepričljivo. Na več kot osemstotih straneh zapletene partiture skoraj ni mesta, .kjer bi glasbena napetost 'pojenjala.
Kogojeve Črne maske so izvajali solisti, pomnoženi orkester in zbor ljubljanske Opere pod vodstvom dirigenta Antona Nanuta, režiral pa je Ljubica Ristič. Kljub posameznim pomanjkljivostim pri izvedbi je bilo v Cankarjevem domu povsem jasno zaznati, da imamo tu opravka z veliko umetnostjo, da se lahko Črne maske brez strahu primerjajo z najpomembnejšimi svetovnimi glasbenimi dramam? tega stoletja. Če je res, kar napovedujejo, da bo namreč letošnjo jesen ljubljanska Opera s Črnimi maskami gostovala tudi v tržaškem občinskem gledališču, bo to priložnost, da ves Trst končno prizna tega svojega velikega skladatelja.
Tomaž Simčič
Kulturna katastrofa
Tiskanje obširne enciklopedije pomeni za narod monumentalno kulturno delo, ki služi sto in več let. Ekipe strokovnjakov delajo neutrudno cela desetletja, stroški so ogromni. Generacije, ki sledijo takemu delu, se sklicujejo na tako delo pri svojem kulturnem, gospodarskem, znanstvenem in političnem izoblikovanju, mišljenju in delovanju.
Za porevolucijsko dobo in njene voditelje je veljalo, da se vsa slovenska zgodovina izpred 1941. leta, označi le minimalno in še to v čimbolj negativni luči. Partija je s silo zatrla stranke, Orla, Sokola, kulturne domove. Šli so tako daleč, da so spreminjali imena občin, ulic, gora, krajev.
Kot zaključek 'take prisilne prevzgoje in pisanja nove zgodovine naj služi Enciklopedija Slovenije (ES). V Ljubljani so sedaj natisnili tretji zvezek, 31.000 izvodov. Po izjavi glavnega urednika Marjana Javornika (Razgledi 10. nov. 1989) je vsaj tretjina gesel povezana s komunizmom (on pravi NOB, razredno gibanje itd.). Konkretno: v ES so (in bodo?) omenjeni tisoči komunističnih spomenikov iz let 1941-1945 in samo par nekomunističnih iz tiste dobe, 'ki pa so lažnivi. Pomislimo na sramoto mesta Ljubljane z lažnim spomenikom pred škofijo. Orlovim vrhom itd. Za Češkoslovaško je disident Jakob Rupnik dejal: Kulturnikom so bile v naši diktaturi dane tri opcije: sodelovati, molčati ali se izseliti. Slovenski kulturniki tiste dobe so se večinoma odločili za sodelovanje pri ES.
Časnikar Ivo Žajdela v Ljubljani imenuje ES komunistično enciklopedijo. Odgovarja mu Boris Mlakar (Mladina 12. dec. 1989), zgodovinar, poznan po še kar objektivni knjigi »Primorski domobranci«. Ta pravi, da mu je ES spremenila izraz reakcionarne za predvojne stranke v nazadnjaške. Opravičuje se, da ni pod »Bela garda« omenil vzroka nastanka. O komunističnem pobijanju 1941-1942, pravi Mlakar, da ne ve, -»ali bo kaj napisal, to za ES ni predvideno«. Gesla »Vaške straže« ni, ravno tako uredništvo ni predvidelo gesel: Krimska jama, Kočevski Rog. Mlakar, ki že nekoliko misli na bodočnost, nadaljuje: »Stavka o zasluženi povojni kazni nisem napisal jaz, temveč je to samovoljno dodalo uredništvo«. Pritožuje se, da mu je geslo o dr. L. Ehrlichu bilo skrajšano, ko govori o Ehrlichovem zavzemanju za večjo samostojnost Slovenije.
Iz gornjega se vidi, da se komunisti nižjega ranga odpirajo malce večji objektivnosti. V stranko so vstopili zaradi služb, oportunizma, sedaj pa končno razumejo, da prihajajo drugačni časi. Partija, v svojem vrhu, pa noče odstopiti od radikalne linije iz let 1941-1945.
Škoda tako frizirane ES je ogromna. V demokratični Sloveniji jo bo le malokdo še uporabljal. Lepa vezava teh zvezkov ES bo služila verjetno samo za okras v knjižnih omarah.
Dr. Peter Urbanc
★
Brez kruha vsaj za nekaj časa prebiješ; brez ljubezni pa si v enem dnevu kakor človek, ki so mu vsi pomrli. (Stanko Canjkar)
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE
Tennesseee Williams
TETOVIRANA ROŽA
Režija Mario Uršič
V	Kulturnem domu v Trstu
v petek, 16. t. m., ob 20. uri abonma red K
  m         m  .....................................................................................................................................
Slovenska mladina pred petdesetimi leti
(4)
Dr. Zupan je še obdelal zarjanski očitek, da slovenski katoličan »ponavlja v vprašanju slovenstva Jeranovo zahtevo in novičarsko formulacijo nujnosti ideološko-političnih nasprotij.« Izjavil je: »...Kakšna je Jeranova zahteva o vprašanju slovenstva?... Jeran je leta 1850. zapisal — Poglavitni del narodnosti je in »ostane vera —. Komur je versko-nravna kultura najvišja 'kultura, ki ji je vsaka druga kulturna panoga vsaj indirekno podrejena, ta se ob Jeranovem stavku ne bo spotaknil. Vera je po Jeranu le en del narodnosti. Jeran drugih narodnih sestavin ni tajil. Hotel je reči le to, da mora biti naša poglavitna (ni mislil: edina) skrb, da bi ostali katoliški Slovenci katoliški. Je mar ta zahteva v vprašanju slovenstva
zmotna? Tega katoličan pač ne bo trdil. Je pa mar ta zahteva neslovenska in protislovenska? Zgodovina ugovarja, saj sta bila Cerkev in katolištvo slovenstvu v narodnih bojih velika opora in da to še vedno sta.
Kaj pa z novičarsko formulacijo nujnosti ideološko-političnih nasprotij? Da se KA, ki nanjo Bohinjski teden večkrat na-migava, ne da bi jo omenil, ne sme in ne more baviti s strankarsko politiko, je menda danes dovolj pojasnjeno (prim. dr. Odar, Pravila Katolišike akcije v Sloveniji, str. 29 sl.). Da pa so ideološko-potitična nasprotja nujnost vse dotlej, dokler skušajo stranke politično uveljaviti nekrščanske ustanove, kot n. pr. brezversko šolo, razporoko, uzakoniti brezboštvo itd., to menda vsak logičen mislec pač mora uvideti, če le ve, ikaj je krščanstvo. Dokler bodo, stranke teptale pravice krščanstva in Cerkve, vse dotlej se bodo pravi kristjani in dobri katoličani borili
za te pravice tudi politično, vse dotlej bodo na tem področju ideološko-politična nasprotja nujnost.
Kritik Zupan je zaključil, da '»je Predgovor nevaren program« in da »mladina, ki sledi takemu programu, ne more hoditi po varnih potih, tak -program mora mladino zavesti na nevarna pota... Časov kritik trdi, da odlikuje zarjansko mladino nezmanjšana zvestoba katolištvu. Predgovor te sodbe ne potrjuje. Katolištva, kot se zrcali iz Predgovora, ne moremo biti veseli... Manjka mu pristne krščanske ponižnosti, vse preveč ga preveva neponižna samozavest ter preponosna vzvišenost nad vso ostalo katoliško skupnostjo, prežeto je preveč z nevarnimi trditvami in okuženo od duhovnih tokov, ki izvirajo iz nekrščanskih filozofij... Toda vemo, da ni vsa zarjanska mladina taka, kakršen je Predgovor. Vemo, da so mnogi Zarjani dobri. Bog daj, da bi ti čimprej in hitro spoznali, da si pristno ikatolišiko življe-
nje ne da graditi iz osnov nekrščanskih filozofij in prezira naše katoliške preteklosti in sedanjosti, marveč da poteka to življenje iz ponižnosti in iz zaupanja v Boga, ne pa v človeka (str. 248-249)«.
Končno se je kritik bavil še z nekaterimi predavanji. Opomnil je: »... Prvič: nedvomno je, da so gesla o svobodnosti, sproščenosti, dinamiki, avtomonmi ikultu-ri, kulturnem, narodnem sodelovanju, personalizmu itd. nevarna, zlasti še za mladino, ki se še razvija in šele dozoreva. Na te nevarnosti opozarjati, je zgojna potreba. Prav tega v bohinjskih predavanjih manjka, da bi opozarjala mladino na veliko nevarnost teh gesel... Drugič: hujše pa je to, da so nekateri predavatelji kar potrjevali nezadovoljstvo zarjan-ske mladine s katoliško skupnostjo in povečevali zmedo pojmov... Tretjič: jasnost in točnost izražanja se zahteva od vsakega predavanja, kako naj sicer poslušalci povzamejo pravo misel, kako naj
predavanje prav razumejo. To velja še tem bolj za predavanja mladini. Jasnosti in točnosti izražanja v Bohinjskem tednu pogrešamo, seveda ne pri vseh predavateljih... Ni nam niti izdaleč na misli trditi, da bi bil zbornik povsem negativen, da ne bi vseboval nič pozitivnega. Tudi zlonamernosti nikomur ne očitamo, saj za to tudi nimamo pravice. Toda ugotavljamo: čeprav priobčena predavanja podajajo mnogo resničnega in dobrega, vendar niso mogla v celoti vplivati na akademsko mladino dobro in nekvarno. To velja še zlasti, če pomislimo, da so bila namenjena tisti mladini, ki že sama tako poudarja neodvisnost, svobodnost in samostojnost. Nekateri predavatelji so to mladino v njih zmedenih in zmotnih pojmih naravnost potrjevali, prav tako pa v njih vzvišeni in krivični presoji naše katoliške skupnosti in naše katoliške preteklosti... (str. 252-253).«
(KONEC)	Tine
Stran 4
Pokrajinski svet Slovenske skupnosti
V	sredo, 7. februarja, se je pod predsedstvom podpredsednika SSk Marjana Breščaka sestal Pokrajinski svet SSk v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici. Prisotnih je bilo 28 članov.
Ob prvi točki dnevnega reda, t. j. o odstopu dosedanjega predsednika Branka ■Černiča se je razvila zavzeta debata, posebno še ker se je dotikala problema zaprtja sovodenjskega upepeljevalnika, ki razdvaja že dolgo slovensko javnost na Goriškem. Kot znano, je Černič podal ostavko na mesto predsednika SSk zaradi stališč odbornika dr. Andreja Bratuža iv goriškem odboru in občinskem svetu, ki so bila navskriž s stališči dn smernicami naše stranke. Branko Černič je svoje stališče še temeljiteje obrazložil in potrdil svoj sklep. Izrečena mu je bila splošna solidarnost; ker je vztrajal, je njegov odstop bil sprejet. Za novega predsednika je bil soglasno izbran Marjan Breščak iz štandreža, ki bo imel nalogo da zastopa slovensko stranko prav v delikatnem predvolilnem času.
V	svojem poročilu, ki je sledilo, je pokrajinski tajnik dr. Mirko Špacapan opredelil stališče naše stranke do zaščitnega zakona, ki ga je izdelala vlada, in podčrtal potrebo po. korenitem izboljšanju teksta, ki mora vsekakor vključiti Podgo-ro ter Plešivo in točno opredeliti pravice Slovencev, ki živijo v centru mesta in Ronkah.
Ob tem je bil kritičen do nedavnega nastopa Sama Pahorja na Travniku, zlasti pa je kritiziral prisotnost odbornika Bratuža in svetovalca Paulina, ki sta s svojim nastopom podprla v imenu stranke človeka, ki konec koncev vodii naše ljudi, da se vključujejo v italijanske stranke. Ne gre pozabiti, da je ob zadnjih volitvah Samo Pahor odklonil ponujeno mu mesto na slovenski listi za gotovo izvolitev v tržaški občinski svet in je raje nastopil na vseitalijanski listi za deželni zbor in tako skoro onemogočil izvolitev našega deželnega svetovalca.
Svet je razpravljal o bližnjih upravnih volitvah in o predlogu, da bi bila naša stranka pobudnik skupnega nastopa vseh Slovencev v Gorici, in sklenil, da naj se ta predlog pretrese po posameznih sekcijah. Nato se bo svet v kratkem sestal in potegnil ustrezne zaključke.
V	razpravi, ki so sodelovali poleg že omenjenih še Mirko Humar, Andrej Bratuž, Damjan Terpin, Marjan Terpin, Vanda Gradnik, Damjan Paulin, Simon Ko-mjanc, Franc Kenda in Milan Jarc.
Lurški praznik v Gorici
Kot vsako leto je tudi letos udruženje UNITALSI obhajalo spomin prvega prikazanja Brezmadežne v Lurdu za zdrave in bolne lurške romarje. Srečanje je bilo v cerkvi Srca Jezusovega v Gorici v nedeljo popoldne. Somaševanje je vodil sam naš goriški nadškof Anton Vital Bommar-co in to prvič javno po svoji resni bolezni. Po evangeliju je tudi kratko spregovoril in zaželel vsem božji dar zdravja, ki ga največkrat prav ceni človek, ko ga zajame bolezen. Udeležba pri maši je bila zelo lepa, bili so tudi bolniki na vozičkih, ki so pred darovanjem tudi molili prošnje in nato prinesli darove na oltar.
Ob sklepu maše je predsednik goriške sekcije tega udruženja napovedal letošnje škofijsko romanje v Lurd, ki bo od 16. do 22. junija. Zadnja leta smo pri tem romanju imeli slovenski romarji svojo skupino in smo bili skupaj pod vodstvom našega duhovnika tako v vlaku kot v hotelu in pri naših pobožnostih. Večkrat se je že zgodilo, da smo v Lurdu srečali naše ljudi istega romanja, ki so bili raztreseni po raznih hotelih in se niso prav znašli.
Zato, kdor hoče biti v naši skupini, se mora prijaviti v naši goriški slovenski župniji (ul. sv. Ivana 9). Za romanje je odprt župni urad vsak ponedeljek in petek od 11. do 11.30. Tam dobite od 1. mar-
ca dalje vsa pojasnila. Za vpis je treba prinesti s seboj veljavno osebno izkaznico in številko »codice fiscale«. Pojasnila lahko dobite tudi vsak dan po 10. uri po telefonu št. 530341.
Podgora
Člani prosvetnega društva Podgora so pripravili v nedeljo, 11. oktobra, popoldan v župnijski dvorani v Podgori Prešernovo proslavo, na kateri so sodelovali otroški zbor, mešani pevski zbor »Podgora« in recitatorji domače dramske skupinice, ki jo vodi Lidija Jarc. Vse navzoče je najprej pozdravil dr. Mirko Špacapan, pevovodja zbora, ki je podčrtal pomen Prešernovih proslav in se spomnil Prešerna, ki ga v takratnih časih niso razumeli dn sprejeli; Prešeren je želel združeno Slovenijo in svobodo za vse narode. Podčrtal je še. da mi Slovenci hočemo po Prešernovi poti nadaljevati, še naprej mislimo ceniti dn spoštovati Prešernove ideale na vsakdanji poti življenja, da hočemo ohraniti slovensko pesem in besedo.
SledU je nastop otrok z recitacijo, pesmijo in kratkim prikazom Prešernovega življenja. Recitatorji so prikazali pesnikovo življenje, njegovo bolečino, trpljenje, razočaranje, upanje v boljšo prihodnost in podali njegove naljlepše pesmi. Zbor je ubrano zapel pesmi: O Podjuna, Luna sije, Vso srečo ti želim, Zdravljico in Kraguljčke.
Naj zabeležimo še, da bomo Prešernovo proslavo ponovili v nedeljo, 18. februarja, ob 18.30 pri Gradnikovih na Pleši-vem.
Vrh sv. Mihaela
V	februarju se Slovenci po vsem svetu spominjamo z globokim -kulturnim čustvom smrti našega -naj večjega pesnika Franceta Prešerna. Prav zaradi njega je februar postal za slovensko kulturo osrednji mesec v letu. Zato se hočemo Slovenci zgledovati po tem velikem mojstru slovenske besede. Želimo črpati iz bogate pesnikove zakladnice vrednote za našo prihodnost in narodni obstoj.
Dan slovenske kulture ali Prešernov dan.
Prosvetna kulturna društva ga proslavijo z različno kulturno vsebino. Tako je KD Danica z Vrha za Prešernovo proslavo pripravUo recital z verzi domačina Franja Rojca iz Sovodenj.
Kulturni večer se je odvijal v kulturno-športnem centru na Vrhu v petek 9. februarja. Člani mladinskega odra Danica so uprizorili recital, ki ga je pripravil prof. Leopold Devetak. Vokalna skupina Sovodenjska dekleta pa je pod vodstvom Sonje Pelicon odpela venček pesmi.
Program je predstavila članica društva Dolores Čemic. V pozdravnem govoru je razčlenila vsebino programa in poudarila, zakaj je KD Danica letošnji kulturni praznik počastila z domačo kulturno vsebino. Franjo Rojec v svojih živih verzih razmišlja in -podoživlja tiste težke razmere, ki so v prejšnjih desetletjih diktirale utrip življenja na Krasu, oziroma na Vrhu. Glede skupine Sovodenjska deketa je Dolores najprej omenila njihov nastop izpred nekaj let ter dodala, da skupina danes uživa splošno priznanje za svoje dovršeno izvajanje. Na koncu se je še zahvalila prof. Devetaku za pripravo gradiva za recital.
Remo Devetak
Prešernova proslava v Sovodnjah
»Ljubiti Prešerna pomeni ljubiti svobodo mis-li in besede, svobodo pogleda na svet in svobodo vere. Kdor je s Prešernom, ta sprejema pravo mero in jasne harmonije, zavrača pa zunanji nakit, zavrača frazo in gre mu samo za jedro.«
To je odlomek iz recitalov, ki ga bo recitatorska skupina KD Svoboda izže-leznikov (Škofja Loka) izvedla na Prešernovi proslavi v Kulturnem domu v Sovodnjah.
Kulturni dogodek, ki bo v soboto, 17. februarja, ob 20.30, skupno pripravljajo
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE -	GORICA
Radovan Gobec	
PLANINSKA ROŽA	
Opereta v treh dejanjih	
Sodelujejo: solisti, igralci, zbor, balet in orkester Režija: Aleksij Pregare Dirigent: Hilarij Lavrenčič	
GORICA - KATOLIŠKI DOM Četrtek, 22. februarja, ob 20.30 Nedelja, 25. februarja, ob 17. uri	
Msgr. Hornbock umrl
V	noči od 12. na 13. februar je v celovški bolnišnici pri elizabetinkah po daljši bolezni umrl dolgoletni ravnatelj Mohorjeve družbe in župnik v Podgorjah prelat msgr. dr. Janez Hornbock. Več o tem velikem koroškem duhovniku, ki so ga spoštovali doma in na tujem, oblast in Cerkev, bomo poročali v naslednji številki.
Pogreb bo v Podgorjah v soboto ob 14. uri.
Zavrnili so furlanščino
Na Fakulteti za tuje jezike in literaturo na videmski univerzi so hoteli vpeljati tudi univerzitetno diplomo iz furlanskega jezika in literature. Ob glasovanju je večina profesorjev odklonila predlog rektorja Gui-da -Barbina.
Izšel j'e PASTIRČEK za februar
Bogat je kot vedno, poln otroških
. .	,. ,	„	risbic	in	spisov.	----
-mešam pevski zbor Rupa-Peč, KD Skala	■	i	n	-.
„	 m,,,.,................ .....	Rupa-Peč	m	za	cerkev	na	Peci	po	50.000	lir.
iz Gabnj (in KD Sovodnje. Recital bosta	............
DAROVI
Za katoliški tisk: Marija Ban v spomin ob obl. smrti brata Viktorja 15.000 lir.
Z Katol. glas: Vittoria Pruni 10.000; Božidar Živec 55.000; Slavka Camziani 15.000; župnija sv. Jerneja v Barkovljah prispeva 30.000 lir (ostanek od prodaje časopisov).
Za Katol. glas: CPZ Sv. Ivan, Trst 50.000; Ludvik Čevdek, Peč, 37 50.000; Milka Čotar, Rupa, 14 v spomin na Metodo Žvanut in Zoro Piščanc 100.000; Zalka Klanjšček namesto cvetja na grob Belice Mikluž 20.000 lir.
Za Pastirčka: Mirjam O. P. namesto cvetja na grob pok. Jožefe Tomažič-Skok 50.000; ob 8(Metnici rojstva ge. Ljubke Šor-
li	J. Č. 50.000 lir.
Za ŠZ Soča: sin Ladi z družino v spomin na Jankota Tomšiča 50.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Ana Vicchi 20.000 -lir.
Za sklad katol. tiska: N. N. 183.000; Vida Bandelli 55.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: druž. Perla v spomin na Janka Tomašiča 30.000 lir.
Ob 15. obletni smrti Julijana Ožbota žena Anica iz Sovodenj: za pevski zbor
s petjem obogatila omenjeni mešani pevski zbor in moški zbor Skala.
Skupna organizacija, gostovanje recitatorjev iz pobratenih Železnikov in doprinos domačih zborov so dober pogoj za primerno počastitev dneva slovenske kulture in s tem obletnice smrti našega največjega pesnika, ki je nadvse ljubil slovenstvo.
Podobna proslava je bila lani v Železnikih, kjer so nastopili pevci iz Rupe in Peči. Na predlog teh bomo torej letos prisostvovali skupni proslavi, o kateri, upamo, da ne bo zadnja.
Šport:
SLOVENSKO KATOL. DRUŠTVO MIRKO FILEJ
Poklon LJUBKI ŠORLIJEVI ob življenjskem jubileju
KATOLIŠKI DOM sobota, 17. februarja, ob 20.00
GORICA
Iz slovenske Koroške
Večne zaobljube v Celovcu
Šesta navadna nedelja je imela za -Provincialno hišo šolskih sester sv. Frančiška v Celovcu poseben pečat. Dve mladi sestri — sr. Petra Korenjak (doma v družini s tremi otroki v Zg. Ložnici v Sloveniji) in sr. Terezija Logar (v Dobrli vasi odraščala v družini s šturimi otroki) — sta med slovesno mašo ob 10. uri napravili večne zaobljube.
V	priznani, lopo okrašeni -kapeli se je poleg njunih staršev, sorodnikov in -prijateljev zbralo lepo število sester in duhovnikov. Frančiškanski pater Miha Vovk, ki je za sestre tudi imel duhovne vaje, je vodil obred in pridigal, da ga je bilo veselje poslušati. Njemu ob strani so bili salezijanci iz Modestovega doma, njihov ■inšpektor g. Stanko Hočevar, koroški in slovenski duhovniki.
Sestri sami sta brali berilo (sr. Petra si je izbrala iz Visoke pesmi »Ljubezen je močna kakor smrt«), dekleta iz Št. Jakoba pa so simbolično olepšale slovesnost s svojim petjem in nastopom. V pridigi je g. pater govoril o izrednem dnevu za koroško provinco, saj sta dan -poprej še
PUSTNI PLES
TELOVADNICA PRI KATOLIŠKEM DOMU Sobota, 17. februarja, ob 20.30
Igra ansambel TAIMS »Nagrada za najlepšo masko in najštevilnejšo skupino«
sr. Mojca in Andreja začele postulaturo (tako kot sr. Petra in Terezija pred 8 leti). Namen šolskih sester -te province je predvsem vzgoja i(od vrtcev, preko dijaških domov do gospodinjske šole) in kate-heza. V tej smeri bosta oz. že delata tudi omenjeni sestri: ena -kot bolničarka v Domu za -prizadete v Podgorjah, druga pa še študira na versko-pedagoški akademija in bo torej poučevala verouk.
Po pri-digi so bile litanije vseh svetnikov, potem pa sta sestri pred provincial-ko sr. Karmelo izrekli pripravljenost In se s svojim podpisom dokončno odločile za pripadnost redu sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Po sprejemu prstanov je sledil poljub miru vseh sester, dekleta iz Št. Jakoba pa so to spremljale s simboliko in pesmijo »O moj Gospod, bodi zahvaljen«. Človeško oko se je ob tem moralo orositi, saj smo včasih tako težko božje orodje in pripravljeni reči hočem oz. sprejmem.
Prod blagoslovom je mogočno zadonela Zahvalna pesem, Ave Marija pa je zaključila slovesnost v kapeli. Pri izhodu sta potem sestri delili kruh in grozdje, vsakdo -pa je še izrekel najboljše želje in voščilo. Duhovni h-ramii je nato sledilo še telesno okrepčilo v jedilnici, kateremu se je pridružilo še -nekaj duhovnikov, ki so bili dopoldne zaradi obveznosti zadržani. Prijetno popoldne ob klepetu (in pesmi bi se najbrž raztegnilo še v večer, če ne bi zunaj začelo snežiti in so posebno oddaljeni morali domov.
Kar škoda, -da take lepe slovesnosti tako hitro minejo. Morda pa bi morale drugič zajeti celo faro, saj smo vsii dolžni podpirati sestrsko delo, ki ni tako preprosto -kot se -nam včasih zdi — pa tudi čisto samo po sebi -razumljivo ne.
R.B.
Prisotnost Olympije na smučarskih tekmah
V	letošnji sezoni smo pri društvu Glym-pia obnovili smučarsko dejavnost. 16 mladih atletov, ki jih vodi Andrej Žvab, obiskuje -dvakrat -tedensko suhe treninge v društveni -telovadnici, ob nedeljah pa utrjujejo svoje znanje na snegu. Pri društvu smo se odločili, da se tekmovanj udeležijo le tisti atleti, ki spadajo v kategorijo baby sprint in cuccioli, kajti le ti imajo realno možnost za napredovanje.
Do sedaj smo bili prisotni -na dveh tekmah. -V -Forni di Sopra je Marko Tarta--glia osvojil 15. mesto, Enea Černič pa žal zaradi bolezni ni nastopil. V nedeljo, 11. februarja, pa smo nastopili v slalomu na Zoncolanu. Barve 01ympije sta branila Tomaž Špacapan in Marko Tartaglia. Vendar smo tokrat ostali brez uvrstitve. -Botrovali so zelo slabi pogoji, sneženje, gosta megla in slabo postavljena proga, kar je na slošno povzročilo velik izpad dn mnogo deskvalifikacij. -18. t.-m. pa odhajamo na naslednjo preizkušnjo, ki se bo tokrat odvijala v Piancavallu. (Andrej)
OBVESTILA
KATOLIŠKI GLAS prireja osemdnevno potovanje v Severno Evropo in Skandinavijo od 23. do 30. julija letos. Podrobno poročilo v prihodnji številki.
Razstava. V petek, 16. t.m. ob 18. uri bo v Galeriji Kulturnega doma v Gorici otvoritev razstave slikarja Staneta Zerka iz Škofje -Loke. -Razstava bo odprta vse do 24. -t. m.
Znani italijanski pisatelj Carlo Sgorlon
iz Vidma bo v četrtek, ,15. t.m., gost Kulturnega doma v Goniči, v okviru tradicionalnih večerov »srečanj z avtorji«. Srečanje s pisateljem Carlom Sgorlonom se bo vršilo v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici -(ul. Brass 20) s pričetkom ob 18. uri.
V Marijinem domu, ul. Brandesiia 27 pri Sv. Ivanu v Trstu, nas bo v nedeljo,
25.	-februarja, ob 17. uri zabaval čarodej Vik j s svojim novim programom. Vljudno vabljeni!
V Društvu slovenskih izobažencev v Trstu, ud. Donizet-ti 3, bo v ponedeljek, ,19. februarja, predaval časnikar Sergij Kocjančič o dramatičnih decembrskih in januarskih -dogodkih v Romuniji. Začetek ob 20.30.
Dom Jakob Ukmar, KD Ivan Grbec, KD Kolonkovec vabijo na Prešernovo proslavo, ki bo -v nedeljo, 18. februarja, ob 16.30 v Domu Jakoba Ukmarja. Sodelujeta OŠ Sv. Ane m Skednja. Govor bo imela prof. Majda Cibic.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: ob 2.
obl. smrti dragega Davida mam ain teta 100.000; Jolanda Malalan v spomin na moža -Emila ob ?2. rojstnem dnevu 30.000; Lina Tavčar za ogrevanje 5.000; Milka Sosič za ogrevanje 5.000; druž. Kobal in Vtitto v spomin na teto Angelo Škerlavaj-Šuligoj 200.000; dr. Segio Zanmarchi ob poroki hčerke Anne s Thomasom 300.000; Anica Ferluga 10.000; Marko Jarc ob krstu hčerkice Adrijane 50.000; ob poroki -Lucije in Marka Ardukii 100.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: Anica Ferluga 20.000 liir.
Za Marijin dom v Rojanu: Terezija Bem-bi 100.000; N. N. 100.000; Veronika Ker-ševam 50.000; N. -N. 70.000; N. N. 40.000 lir.
Za cerkev v Mačkoljah: sorodniki ob smrti Luoije Stranj 150.000; -N. N. namesto cvetja na grob iste 50.000; N. N. 50.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: N. N. v spomin na Vero Zupančič 20.000; Zora Kariž ob 3. obletnici smrti moža Pepija 20.000; N. N. 55.000; ga. -Seražin 50.000; Milica Verč 20.000; cerkvena pevski zbor 250.000; Ivan Žerjal 10.000; šolske sestre 500.000; Angela Cerovac 15.000; Marija Čekada 50.000 -lir.
Za Slomškov spomenik v Mariboru: Primorski prijatelji še 800.000 lir.
Za misijone: 'Milena Franco ob 14. obl. smrti moža Adrijana 50.000; sestre Merljak ob smrti nečaka Renata Gentiili 50.000 lir.
Za slov. misijonarje: Ana Vicchi 20.000; P. S. in M. R. 100.000; N. N. Rupa 150.000 lir.
Za gobave: Ana Vicchi 15.000 lir.
Za slov. misijonarje: namesto cvetja na grob pok. Adele Svetlič iz Slivnega sestrična Anica 30.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Pri TOM-AVTO v Gorici (tel. štev. 533923) je naprodaj tri in pol leta star Austin Maestro 1300 cm3 rdeče barve in v dobrem stanju.
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 • telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje -pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societč Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) T-iska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca:	trgovski	oglasi in osmrtnice 500
lir, k temu dodati 19 % IVA