V mraku.
slato solnce se nagiblje k zatonu. Neznosna vročina, puhteča iz razgretih tal in razpaljenega zraka, sčasoma pojema. Na zapadni strani neba se pripelje izza smrekovih hribov »rožoprsta« zora in pluje nasproti rume-nomu solnčku. Kakor ga je zjutraj oznanila in privedla na jasni nebesni obok, tako ga hoče zdaj po završenem teku vsprejeti v svoje rujno-ognjene dvore. Rumeno solnce zabliska poslecbijič na vinorodne dolenjske gorice, še jeden-krat z žarki obsuje bele cerkvice po gorah, v slovo poljubi škrbaste čeri gorenjskih  mogotcev  in   —   izgino za  meglenim  Triglavom.   Kakor  nežna
-*! 141 S*-
tančica po nebu razlita zora se šc nekaj hipov pomudi, slovo ji je težko, a naposled i ona zbledi z neba. ZmraCi se. Hladna sapica zapihlja sem od vederne strani in vročine omamljeni lističi na drevju si skrivnostno zaše-pečejo . . .
Uprav v solnčnem zatonu se prične v naši vasici pravo življenje in vrvenje ljudij. Saj ni čuda. V grozni podnevni vročini so vaščani večjidel z doma v senožeti ali na polju, ali si pa tudi privoščijo potrebnega počitka v hladni senci. Sedaj se vračajo z vseh koncev in krajev domov.
Pridne ženske v belih krilih se prve vračajo s travnika; doma jih čaka še črez glavo opravka. Mudi se jim za večerjo, da bo prej v kraju; jutri bo treba zgodaj na noge, počitek je pa že tako kratek.
Od poljske strani pa prihajajo v vas postarne matere in sključene starke s srpi, motikami in prelieami v rokah. Revice so celi božji dan s pripognjenim hrbtom žele ali okopavale, ali pa čepele na plevelni njivi. Zato pa ni čuda, da prevzete od vročine in zmučene komaj stoje po koncu.
Po prašni poti, ki drži iz senožeti v vas, se pa pomikajo počasi vozovi z mrvo. Spredaj na višku sedi zdelan in utrujen gospodar, razmišljeno le včasih zamahne z bičem nad živinčeti in si briše pot s čela. Vozovi gredo v lepem sporedu jeden za drugim.
Za vozovi, mladi prijateljčki, jo pa mahajo ljudje vaše vrste: rdečelični, živahni in poskočni, no včasih tudi poredni pastirčki. V zavihanih hlačicah vsi vštric veselo poganjajo živino proti domu. Zdaj so si dobri — skupno žvižgajo in piskajo, jutri navskriž — se pehajo po poti ali celo stepo, po jutrišnjem so še drugim v preglavico — hite naprej za vozovi in se obešajo na žrd. Kakor je sploh pri tacih paglavčkih navada. V nečem jih moramo pa vender pohvaliti. Koj ko zazvoni v cerkvici nad vasjo »Ave Marijo«, sna-mejo klobuke z glave in skupno na glas molijo. To je lepo.
Naposled priženo pastirčki živino do srede vasi. Tu jo napajajo v bistrem potočku, ki teče skozi vas.
Hej! kaj bi bilo pa ondi-le? Kaj pomeni ona množica deklet? Pojdiva pogledat. — Izpod podolgaste sive skale kipi potoček na dan. In vaška dekleta prihajajo proti mraku v obilnem številu tja po vode. Zajemajo urno s korci v »okno«, šaleč se pomagajo si vzajemno škafe na glavo in zopet brzo od-hajajo. Tako se vrste ves večer.
In zraven tik gostega vrbičja, ki se razrašča ob potoku, kramljajo perice, spirajoč od potii premočeno perilo. Votli vdarci ob ondi razpostavljene perilne kamene se slišijo še pozno v nod .. .
Ta čas se naredi do dobra mrak. Nedolžne cvetke zapirajo čašice in se stisnejo. Zvezdice iskre kot kresnice ploveč po zraku in z neba mežera hladna rosica.
Med ogli hiš šviga za mušicami kosmati netopir. Debelobrenče letajo rogati rogači in drugi hrošči po mraku, obletavajo in se zaletavajo v človeka, češ, noč je naša, vaš je bil dan. Nežna vešica pa suhi komar ti žalostna pri-jokcata na roko, bržkone milodara proseč. A vidiš ga hudobnega komarja! Zbode te kakor z iglo v meso.
-*3 142 s*-
Kaj še le doli v ribnjaku! Nebroj žab gleda iz vode ali se pride hladit na breg in iz stotisoč žabjih grl ti odmeva ne baš prikupna vspavanka: rega, rega . . .
Tudi božji volek noče biti zadnji v tem poslu. Gori s klanca se poredko oglaša in odpeva : čeri, čeri . . . žabjemu zboru.
Iz žitnega polja pa lete kradljivke vrane vkup, se pojajo križema divje kričeč nad vasjo in sedajo naposled na smrekove vršičke ob pobočju hriba. Včasih traja več kot uro, predno se te nevšečnice do dobra ne umire in pospe.
Iz svoje duple, skrite v gabriji med dvema razpokanima skalama, pri-leze zaspano debeloglava sova. S krivim kljunom si popravi zmršene perut-nice, praskne parkrat ob peščena tla in prične s svojimi mrtvaškimi klici, da je poslušalca groza.
Polnodoneči slavec, dozdaj žgoleč tako ljubeznive in srcetopeče melo-dije pri vrhu rebri, utihno; ne mara, da bi se njegova nežna pesmica družila z odurnim skovikanjem.
Drugi ptički čepe poskriti v grmičju. Dremljaje se guljejo na tankih vejicah in le zdaj pa zdaj kateri čivkne, ko se mu sanja kaj lepega . . .
Poglejmo zdaj zopet, kaj se doma godi. Večerja je hvala Bogu že sku-hana, kadi se v skledi na mizi. Družina zasede omizje, voščimo vsem dober tek. Ko povečerjajo, pobožno pokleknejo in molijo rožni venec. II koncu še prosijo Boga blagoslova žuljem svojih rok in dobrega vremena za sprav-ljanje mrve.
Kar je možkih, so za danes opravljeni. Matere imajo še križ z nevbog-Ijivimi otroci. Po sili jih spat spravljajo, ponujajo in obljubujejo jim igrače in, če vse nič ne izda, straše jih z bavbavom, samo da bi šli v posteljico. Blagor se otrokom, saj pozneje bodo nekaterikrat počitka poželeli, pa ga ne bo!
Ob hladnih večerih pa kaj radi posede naši sosedje na klopici na vrtu. Napravijo si pipice, kade in vmes reko kakčno modro. Najraje se posvetujejo in pomenkujejo o svojih zadevah, kam jo bodo jutri za rano s koso mahnili, kako vreme kaže, bo li kaj prida letina in drugo. — No, za kratek čas jim pa postrežljiva rega gori v vrhu hruške v rogovili zagode katero.
Vaščanje se spravijo naposled k počitku. Sebe in svoje imetje pa izroče v varstvo Očetu v riebesih in vestnemu čuvaju, ki se s sulico in svetilko v rokah z griča pazno ozira na vse konce vasi . . .
Mrak se čimbolj zgoščuje v naravi; nazadnje se potemni v črno noč. Krdela zvezdic se prižgo na jasnem nebu in gore v čast dobremu Stvarniku.
Tadi bleda luna se prisuče izza gričev na vzhodu. Ljubko se njen svit upre v skromna znamenja na križišču potov in čarobno trepeče na gladini našega ribnjaka . . .
Mir in pokoj bi zavladal v naravi, da bi ga ne motil »kriv krav« dveh pijančkov tam za goro in bučanje vode. Od žage sem se razlega zamolklo vrščenje na lopate padajočega slapa in cvilenje nenamazanih kolesnih osij . . .
Studenški