1966 ŠTEV. 2 FEBRUAR LETO XV. Regittered at tfee G.P.O.. Svdnev. far transmission by post as a pariodical MISLI (Thoughts) Mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji ★ Ustanovljen leta 1952 ★ Urejuje in upravlja P. Bernard Ambrožič O.F.M. 6 Wentworth St., Point Piper. Tel.: FM 1525 ★ Naročnina £ 1-0-0 letno se plačuje vnaprej ★ Naslov: MISLI P.O. Box 136 Double Bay, Sydney. ★ Tisk: Mintis Pty. Ltd., 417 Burwood Rd., Belmore, Sydney. Tel. 75-7094. POLEG SPODAJ NAŠTETIH KNJIG imamo zopet v zalogi naslednje: SKOZI LUČI IN SENCE. I. del. Spisal Ruda Jurčeč. Knjiga* polna podob iz naše narodne preteklosti. — £ 1-0-0. LJUDJE POD BIČEM, slavna povest Karla Mauserja, 1. in II. del. Vsak po 30 šil. (Tretji del je šele v pripravi.) LJUBLJANSKI TRIPTIH, moderna povest, spisal R. Jurčec — £ 1-0-0 GORJANČEV PA VLEK, spisal Mirko Kunčič. Opisuje čaroben izlet iz Argentine v Slovenijo. — £ 1-0-0. DNEVI SMRTNIKOV. — Zbirka najboljših črtic iz emigracije. Izdala SKA v Argentini. £ 1-0-0. DHAULAGIRI. Doživljali Slovenca v himalajskih gorah. Izdala SKA v Argentini. — £ 1-10-0. SIVI DNEVI — spisal Marko Kremžar. Silno napeto pripovedovanje. — £ 1-0-0. DANTE-PEKEL. — Izdala SKA v prevodu Tineta Debeljaka za 700 letnico pesnikovo, ki jo je slavil ves svet. — £ 1-0-0. LJUDJE. Zbirka povesti Narteja Velikonja. — £ 1-0-0. RICCIOTTI: ŽIVLJENJE JEZUSOVO. Ta krasna knjiga nam je že parkrat pošla, zdaj jo spet imamo. Cena £ 2.10.0, po pošti dva šilinga več. MARIA V ŽIVLJENJU CERKVE. Spisal v domovini prof. Vilko Fajdiga. Dobili smo knjigo prav te dni. Cena 13 šilingov s poštnino. IGNACIJ KNOBLEHAR. — Spisal dr. Fr. Jaklič. Opisuje delovanje slovenskih misijonarjev pred več ko sto leti v današnjem Sudanu, ki danes stoji v ospredju svetovne politike. Cena vezani knjig* £ 1-0-0, poštnina dva šilinga. KNJIGE DOBITE PRI MISLIH F.S. FINŽGAR III. in IV. je končno dospel. Mnogi že težko čakate na ti dve knjigi. Tako imamo zdaj vseh SEDEM vezanih zvezkov Finžgarja v zalogi. Vsak zvezek stane en funt, poštnina 2 šil. Naročajte! KAR PO DOMAČE. — Zelo zanimiva šaljivo poučna knjiga. Baragova založba v Argentini. — £ 1-0-0. DOMAČI ZDRAVNIK. Knajpova . zdravilna metoda z vodo. — Šilingov 15. Dr. Fran DETELA I. — Ima povesti: Malo življenje, Kislo grozdje, Prihajač, Gospod Lisec in še druge. — Vezani knjigi je cena 30 šil. s poštnino. PROTI NOVIM SVETOVOM, prvič okoli sveta in druga odkritja. — 6 šil. PREKLETA KRI, povest Karla Mauserja — 10 šil. PRI PODNOŽJU BOŽJEGA PRESTOLA, roman, spisal I.N. Krasnov — 10 šil. POTA DO ČLOVEKA, psihologija občevanja med ljudmi. Spisal dr. Anton Trstenjak. — 10 šil. ČLOVEK V STISKI. — Znani dr. Trstenjak ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE. Po- rešuje v knjigi razne človekove težave. — Šil.10. vest. Spisal Zorko Simčič. — £ 1-0-0. LETO XV. FEBRUAR, 1966 ŠTEV. 2. JANEZ XXIII. IN UJEDINJENJE CERKVA (Iz njegove okrožnice leta 1961) Z NAMENOM, DA BI CERKEV MOGLA še bolje vršiti svojo najvišjo nalogo prav v naših časih, smo se odločili sklicati drugi vatikanski vesoljni zbor. Trdno upamo, da tako sijajno zborovanje škofov vsega sveta ne bo samo okrepilo in utrdilo vezi edinosti z osrednjo Stolico v zadevah bogoslužja in discipline, kar vse je predpravica Prave Kristusove Cerkve, ampak bo potegnilo nase poglede brezštevilnih Kristusovih vernikov in Jih privabilo v vrste “velikega Pastirja črede”, ki Je izročil varstvo nad Cerkvijo Petru in njegovim naslednikom. Naš topli poziv k edinosti je samo odmev tistega poziva, ki ga je naslovil na vse vernike več ko enkrat že v petem stoletju sv. Leon, ki je pa tudi samo ponavljal še bolj zgodnje opomine sv. jreneja vsem Cerkvam njegovega časa. Poudarjal Je nepretrgano nasledstvo rimskih škofov, dedičev oblasti obeh apostolskih prvakov (Petra in Pavla), ln je svoje prepričanje izrazil z besedami: “Zaradi vzvišenosti rimske Cerkve morajo biti vse druge Cerkve z njo sporazumne, to se pra-Vl> vsi verniki po vsem svetu. Zaradi edinosti te Cerkve so vsi verniki ohranili izročilo apostolov." Toda mi želimo s svojim pozivom k edinosti Predvsem biti odmev Zveličarjeve molitve k Očetu Pri zadnji večerji: “Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi ... da bi oni bili eno.” Nobenega dvoma ne more biti, da bi ta molitev ne bila uslišana, ni mogoče dvomiti, da bi se Zveli- čarjeva želja ne izpolnila, prav kakor je bila do-* polnjena strahotna žrtev na Golgoti. Ali ni Gospod izjavil, da ga Oče vedno usliši? Zato verujemo, da je Cerkev, za katero je prosil in se zanjo daroval na Križu ter ji obljubil neprestano priču-jočnost, vedno ostala ena, sveta, katoliška in apostolska. Prav taka, kot jo je On sam ustanovil. Na žalost pa, kot v preteklosti, tudi dandanes vidimo, da edinost Cerkve še ne obstoji v tem, da bi vsi Kristusovi verniki enotno izjavljali versko spoznanje, enotno opravljali svoje bogoslužje in enotno izkazovali podrejenost Najvišjemu. Kljub temu imamo svoje veselje in veliko upanje, ko opazujemo vsepovsod velikodušne in vedno večje napore, da bi se tudi vidno edinstvo vseh kristjanov na novo upostavilo. Ti napori so očitno v skladu z nameni, ukazi in nadami božjega Zveličarja. Zavedamo se, da edinstvo ne more priti do resničnega izraza, dokler se ne izpolni napoved Jezusa Kristusa samega, da “bo en pastir in ena čreda.” Zato molimo k Sredniku in Priprošnjiku pri Očetu, naj rosi svojo milost na vse kristjane in naj spoznajo pristna znake prave Cerkve in postanejo njeni otroci. Daj Bog, da bi napočila zarja tistega dne, ki bo prinesel vsestransko poravnavo in bo z velikim veseljem ter ljubeznijo nepredgledna množica krščanskih vernikov slavila po psalmistovih besedah usmiljenje božje iz enega grla: “Glejte, kako dobro in prijetno je, ko bratje ene misli skupaj bivajo!” KONCIL JE SPREGOVORIL TUDI O VLOGI KULTURE Napredek kulture Poglavje se deli v tri dele: 1. Stanje kulture v modernem svetu (odstavek 65-68). 2. Nekatera načela z zvezi z napredkom kulture (odstavek 69-71). 3. Nekatere najnujnejše dolžnosti katoličanov do kulture (odstavek 72-74). 1. Stanje kulture v modernem svetu. Kulturne vrednote morejo postati last vseh, brez izjeme, bodisi posameznikov ali narodov, vsi imajo pravico do kulturnih dobrin. Ni pa to kulturno bogastvo pri vseh enako, vsak narod ima lastno kulturno dediščino, svojski narodni duhovni zaklad (odstavek 65). Napredek znanosti in' tehnike in nova obveščevalna sredstva so povzročili nov pojav imenovane “čredne kulture” (težnja po poenotenju in po poenostavljenju starih navad in običajev, po drugi strani vedno bolj soglasno in svetovno uveljavljenje in širjenje novega načina mišljenja, dela, uporabe prostega časa itd.). Istočasno je povečana kulturna izmenjava med narodi ustvarila oziroma ustvarja neko nadnarodno svetsko kulturo (odstavek 66). Človek ima poseben od Boga dobljeni dar, da more biti ustvarjalec in širitelj svoje kulture in kulture svojega naroda. To dolžnost spremljajo razne težave. Želja pa čim tesnejših zvezah s tujimi kulturami pogosto neprijetno vznemirja že stoletja ustaljeno družbeno življenje. Velikokrat je nova kultura nevarna stari modrosti in posebnim značilnostim posameznih narodov. Nevarnost podcenjevanja in okvare običajne klasične kulture je še večja v primeru spojitve stare kulture s kulturo, porojeno iz mrzličnega znanstvenega in tehničnega napredka. 2. Nekatera načela o kulturnem napredku. Besedilo najprej pokaže na soglasje med poslanstvom vladanja zemlji, ki ga je Stvarnik dal človeku, dalje med iskanjem spoznanja Boga in med razvojem kulture. Kolikor globlje preiskuje človek skrivnosti narave in' tajne človeškega duha, toliko jasneje in mogočneje se vernemu srcu razkriva Bog, ki je vse stvari ustvaril in jih v Kristusu prenovil (odstavek 69). Blagovest odrešenja in kultura sta tesno povezani. Bog se je pri razodetju vedno posluževal kulturnih pripomočkov in načinov prav tiste dobe v kateri se je razodetje vršilo, od začetka do razodetja po učlovečeni Besedi. Cerkev je prav tako v vseh časih iskala v vseh kulturah tista in taka sredstva, ki so ji čim bolj učinkovito pomagala odkriti in širiti pristni božji nauk. Kljub temu vemo, da Cerkev ni vezana izključevalno le na en narod in da se more prilagoditi vsaki pravi kulturi. V tem smislu je evangelij res kvas, ki z bogastvom prejetim od zgoraj oplaja duhovna semena in talente posameznih narodov in časov, jim daje moč, jih dopolnjuje in prenavlja v Kristusu (odstavek 70). Kultura mora biti del celotnega razvoja in zgradbe človekovega značaja. Da se to polno do seže, mora biti kultura svobodna in neodvisna. Žc 1. vatikanski cerkveni zbor je zagovarjal zakonito neodvisnost kulture. Javne oblasti morajo ustvar-j jati ugodne razmere in podpirati kulturno življenje. Poleg tega je naloga oblasti, da preprečijo vsako zlorabo kulture, da se ta ne spremeni v slepo orodje političnih, gospodarskih in drugih sil (odstavek 71). 3. Nekatere najnujnejše dolžnosti katoličanov do kulture. Prva dolžnost je ta, da vsem ljudem priznavamo pravico do čim višje stopnje kulture, ne glede na barvo, na narod ali na sedanjo stopnjo civilizacije. Vsem je treba posredovati vsaj imenovano “osnovno kulturo”. Ob vseh zunanjih pripomočkih in celo obveznosti šolske izobrazbe pa še vedno ostane dolžnost nadalnje samovzgoje. Človek mora biti popolnoma svoboden pri iskanju resnice. Prav tako ima pravico, da v mejah nravnosti in skupne blaginje svobodno širi svoje-mnenje. Prav tako mora vsak človek imeti pravico prav iz tega namena, da si more ustvariti pravo sliko npr. o političnih dogodkih, mora imeti možnost in svobodo, da iz zanesljivih in nepotvorje-nih poročil te dogodke spozna. Glede leposlovja in umetnosti sploh mora biti s strani vlade priznana in zagotovljena popolna svoboda (odstavek 72). Odlok poudarja važno mesto in poslanstvo družine pri vcepljanju kulturnega in' narodovega bogastva v otrokovo dušo. V tem odstavku je tudi misel o izrabi prostega časa (odstavek 73). Ob koncu tega poglavja odlok poudarja važnost čim večjega soglasja med človeško kulturo in nied krščanskim naukom. Cerkev želi, da bi verniki živeli povezani z ostalimi ljudmi in da bi se cni bolj vživeli v njihovo mišljenje in čutenje, kai Se v veliki meri izraža prav v kulturi. Nova znanstvena odkritja nalagajo bogoslovnim učiteljem nova raziskavanja in utemeljevanja, da bi v modernem gledanju na svet ne ostalo skrito v temi spoznavanje in priznavanje Boga ter da ne bi prevladalo mnenje, da vera in znanost že nista več združljivi. Tisti verniki, ki so na odgovornih mestih in tudi sicer vsak v svojem okolju, morajo stalno pričati, da je Cerkev zmeraj bila in je tudi še danes ne samo velika občudovalka, ampak tudi skrbna Varuhinja vsake resnične kulture. Vsi verniki so Vabljeni in pritegnjeni h kulturnemu delu: eni s sPrejemanjem in drugi z ustvarjanjem kulturnega bogastva; in enim in drugim dopušča Cerkev popolno svobodo v mejah vere in nravnosti (odst. 74). - J. Re. PAPEŽ PAVEL IN ASTRONAVTI VSAK DAN OPOLDNE se zberejo lepe množice na trgu sv. Petra v Rimu za molitev angelovega češčenja pod vodstvom sv. Očeta papeža. Navadno papež ne opravi samo molitve, ampak tudi napove kak poseben namen, ki naj molitev spremlja. V molitvene namene zase in za zbrane na trgu rad vpleta dogodke svetovnega pomena. V času, ko sta krožila v vesolju astronavta McDevitt in White v sputniku Gemini V, je papež rekel: “Obrnimo svoje misli na oba astronavta v Gemini V, ki pravkar zaključujeta svoj polet po vesolju. Prosimo božjega varstva zanju, da bi mogla srečno dokončati svoje čudovito in junaško podvzetje. Z občudovanjem spremljamo nova in ne-slutena dognanja znanosti. Veselimo se skupaj z znanstveniki novih in novih pridobitev, ki utegnejo imeti velik pomen v človekovem življenju na zemlji. Obenem molimo, da bi napredovanje znanosti vedno služilo ljudskemu blagru, ne pa v škodo vesoljnemu človeštvu. Naj pospešuje miroljubnost in medsebojni sporazum med ljudmi in tako kaže pot h končnim ciljem človeka. V tem smislu bodo odkritja znanosti tudi svoje doprinesla k ve čji časti Boga Stvarnika”. NOVOSTI V SLOVENSKEM TISKU “KRST PRI SAVICI” je naslov “novi junaški c*rami”, ki jo je priredil v Argentini Zorko Simčič, seveda po slavno znani pesnitvi Franceta Prešerna. Izšla je tudi v Trstu. Delo pod istim naslovom Je izšlo že pred leti kot besedilo za opero. Opero s° menda vprizorili samo tržaški Slovenci ob nekem zborovanju na Repentabru. Zdaj je avtor de-1° prenaredil za dramsko igro, vendar še nastopajo v njej zbori, za katere napravil skladbe veliki zborovni skladatelj Matija Tomc. Že iz tega s*edi, da je vprizoritev drame dosti zahtevna in jo bo zmoglo le malo odrov. Kjer jo pa bodo zmogli, bo imela publika pač izreden užitek. — Knjiga obsega 80 strani s slikami potrebnih kostumov in navodili za vprizoritev. Stane dolar in pol ter se naroča pri Slov. Kulturni Akciji v Buenos Airesu. NEVIDNA FRONTA je naslov knjigi, ki prinaša zapiske pokojnega polkovnika Vladimirja Vauhnika. Nad vse zanimivo, pravijo tisti, ki so knjigo že brali. Vauhnik je bil jugoslovanski vojaški ataše v Hitlerjevi Nemčiji ob izbruhu vojne ln je svoje službeno mesto izkoristil za nekako Privatno vojno z Nemčijo. Po tajnih kanalih js obveščal zapadne zoveznike o razvoju Hitlerjevih Podvigov z izrazitim namenom, da bi koristil v prvi vrsti lastni domovini. Verjetno ni noben obveščevalni center tako daleč razpredel svojih mrež kot prav naš Vauhnik, ki v tej knjigi podaja nekaj zgodovinskih dejstev, katerih ni najti v nobeni drugi knjigi. Knjigo je izdala založba Svobodna Slovenija v Argentini. Je zelo obširna. Pravkar je dospela in jo lahko dobite pri MISLIH. Ima nad 400 strani in je vezana v močne, težke platnice. Stane 4 dolarje, po pošti $4.50. Tisti, ki so sami doživljali Hitlerjevo vojno, bodo imeli ob branju te knjige nepričakovan užitek. “ZBORNIK” SVOBODNE SLOVENIJE, ki ga redni odjemalci med nami že težko čakajo, je tudi že več tednov na potovaiju k nam. Verjetno bo ob izidu februarskih MISLI že tu, ali vsaj prav blizu. Poročajo, da je spet letos zelo zajetna knjiga s silno pestro in zanimivo vsebino, pa je še ostalo od prispevkov, ki so se vsipali v Buenos Aires “z vseh vetrov”, za kakih 80 strani. — Pri nas bo ZBORNIK dobiti pri MISLIH v Sydneyu, pri p. Baziliju v Kew in pri J. Primožiču v Brisbanu. Cena je 3 dolarje (ali 30 šilingov). Po poiti 25 centov več. DUHOVNIKI NA FRANCOSKEM— TOVARNIŠKI DELAVCI SVETI PAVEL, NAJVEČJI MISIJONAR MED POGANI vseh časov, apostol Kristusov, duhovnik in škof, si je večino svojega življenja služil kruh z zaposlitvijo v javnih delavnicah. Bil je strokovnjak v izdelovanju šotorov. Le tako je mogel vzdrževati sebe in še koga ob sebi. Svet okoli njega je bil poganski ali judovski, težko se je našel kdo, ki bi se zavedal: duhovnika je treba podpirati. Ali kakor je rečeno na drugem mestu: Duhovnik naj živi od oltarja! To je vse jako razumljivo. Manj razumljivo je, zakaj naj bi si duhovniki služili vsakdanji kruh v tovarnah danes, pa še v taki deželi kot je Francija., ki se tako rada pobaha, da je “prva hčerka katoliške Cerkve.” Toda če se nekoliko zamislimo v veliko spremembo časov in razmer, se ne bomo do kraja pridružili tistim, ki ugovarjajo: Ali ni drugih delavcev dosti in preveč, zakaj naj bi duhovniki silili v tovarne? Že tako ali tako duhovnikov primanjkuje, vsaj tisti, ki so, naj bi ostali pri svojem poklicu in ves svoj čas porabili v njem . . Delavstvo odtujeno Cerkvi Sezimo nazaj v leta pred zadnjo vojno. Francija se je naprej in naprej industrializirala, več in več ljudi je bilo zaposlenih v tovarnah. Delavska zavednost je rasla iz dneva v dan, vera in Cerkev sta izgubljali veljavo. Polagoma so se delavske množice domala popoganile. Cerkev je bolj bolj čutila očitke organiziranega delavstva: S kapitalisti držiš! Če je kak duhovnik skušal priti med delavstvo, je slišal vzklike: Delat pojdi, ne igraj gospoda, potem boš naš! Pa se je res zbrala skupina duhovnikov — bilo je malo pred drugo vojno — ki so se odločili za delo v tovarnah z namenom, da bi med delom in zlasti v večernih urah mogli — pač po zgledu sv. Pavla — vplivati na sodelavce v verskem pogledu. Dobili so dovoljenje svojih škofov in' se dali zaposliti v tovarnah. Ni bilo dolgo, ko je njih število naraslo na 140. Ves svet je pisal o tem edinstvenem “eksperimentu” in čakal uspehov, mnogi so pa že naprej videli — fiasko . . . Seveda je bil j treba nekaj časa, da se je izkazalo, kdo ima prav. Pa je prehitro nastopila vojna doba in svet je obrnil svojo pozornost v druge smeri. Duhovniki delavci so ostali na svojih mestih, se dali mobilizirati v armado, nekateri so šli na prisilno delo v Nemčijo, mnogi so umrli v raznih vojnih grozotah z drugimi delavci vred. Uspeh’* j ali neuspehi so ostali bolj ali manj neopaženi. Pj-zneje se je izkazalo, da je bilo obojega prilična mera. Podatki za modro oceno “eksperimenta” so manjkali, v razdrapanih razmerah jih ni bilo mo goče zbrati. Po vojni — še globlje v poganstvo. Dovolj je znano, kako pohabljena je vstala Francija iz vojnih razvalin. Glede obnove niso imeli vsi Francozi enakih misli. Široke mase delavstva so videle edino rešitev v komunizmu. Seveda je to mišljenje vero in Cerkev in duhovnika potisnilo še vse bolj v ozadje. Gibanje duhovnikov delavcev se je poživilo, se skušalo bolje organizirati, z globljim premislekom podvzemati nalogo, in tako dalje. Ni bilo brez uspehov, pa tudi ne brez velikih razočaranj. Nastala so težka vprašanja. Kako naj duhovnik delavec ravna o priliki štrajkov, pogajanj s kapitalisti, volitev v delavske odbore, političnih volitev in tako dalje? Izobrazba, ki pač močno presega tudi bolj izobražene sodelavce, mu daje sposobnost, da bi povsod povzdignil vodilni glas, pa se tudi dal voliti na odločilna mesta. O teh in takih vprašanjih ni bilo enotnih misli, pa tudi ne navodil od škofov. Saj ni bilo mogoče nič gotovega reči, dokler izkušnje ne pokažejo poti. Nekateri duhovniki so se dali voliti v odbore unij-sindikatov, pa so opazili, da so s to potezo izgubili stik z ostalim delavstvom, še bolj pa prijateljstvo. Dušnopastirski cilji y zvezi z vstopom med delavstvo so šli rakom žvižgat. Vendar je vplivno odborništvo duhovnike privlačevalo, bolj in bolj so se poglabljali v materialne potrebe delavstva, se udeleževali prirejanja štrajkov, dostikrat so potegnili s komunisti zoper kapitaliste in' podjetnike. Odtujili so se polagoma Cerkvi in svojemu poklicu. Nekateri so celo odpadli in se pomešali med “pogane”, namesto da bi druge vodil h Kristusu. Drugi so se otepali udeležbe pri vseh takih podvigih. So pa zato slišali očitke, češ: Ti si že po svoji splošni izobrazbi poklican za voditelja, pa ostajaš tako pasiven, samo svetuješ nam, sam pa nočeš na kako odgovorno mesto. S samo molitvijo, ki nas k njej priganjaš, le ne bomo rešili perečih delavskih vprašanj. Ne tako ne tako torej ni bilo prav. To je seveda le majhen del neprilik, ki so se pokazale. Namnožile so se do take mere, da so du- BESEDE NARODNEGA ODBORA ZA SLOVENIJO Za narodni praznik 29. oktobra pteteklega leta je Narodni odbor s podpisom dr. Miha Kreka izdal daljši oklic na svobodne Slovence. Zaradi pomanjkanja prostora objavljamo sa ■ mo končne odstavke odborovih izjav. — Ur. DEJSTVO, DA V ZDOMSTVU PRAZNUJEMO praznik osvobojenja, kaže po sebi, da v dvajsetih letih nismo uspeli. Kljub temu Slovenija v svetu živi in daje bogato, razveseljivo podobo odlično urejene in ustvarjalne emigrantske narodnostne skupine. Iz nič smo se postavili krepko na noge, gospodarsko smo se opomogli, versko ir< vzgojno prosvetno delo med nami imamo lepo urejeno, v tujih družbah so se naši ljudje dobro uveljavili, na nepričakovano lepe sadove in dela v verski in narodnostni kulturi lahko pokažemo, celo v umetnosti in znanosti je precej naših ljudi seglo v značilne višine. Pogled v Slovenijo v svetu nam vzbuja hvaležnost in ponos. V spoštovanju in z občudovanjem se klanjamo junakom, ki doma v nedopovedljivo težjih in nevarnejših razmerah še vztrajno dvigajo luč ljubez ni in zahtevnosti po svobodi in obenem ob tej slovesni priložnosti izrekamo priznanje in zahvalo vsem, ki se v zdomstvu trudijo in delajo iz ljubezni, zlasti: hovniki in škofje ugibali, če ni že čas, da se ta "eksperiment” likvidira. Niso bili vsi enega mnenja. Zadevo je vzel v roke Rim — Curia — preiskoval nekaj časa, končno — leta 1953 — odlo čil, da poskus ni uspel, zato naj z njim prenehajo. Večina duhovnikov delavcev je zapustila tovarne, )'edki so se uprli in ostali. Kakih 25 je ostalo s posebnim dovoljenjem svojih škofov, zavedali so se Pa, da za njimi ne bo drugih. Zanimivo je, da je bil prav tista leta v Parizu za apostolskega delegata Angel Roncalli, poznejši Janez XXIII. Kakor je bil že takrat vnet za vse nove podvige in poskuse v dušnem pastirstvu, za idejo, da bi duhovniki bili zaposleni v tovarnah, ni bil vnet. Gotovo je tudi njegova beseda pripomogla k temu, da je Rim znameniti poskus likvidiral. In vendar je stvar po dobrih desetih letih spet oživela. O tem nekoliko prihodnjič. a) učiteljicam in učiteljem, ki poučujejo naše otroke, ne da bi vprašali za plačilo. V slovenskih šolah in tečajih oblikujejo v zdomstvu nove Slovence in se z njimi trudijo uro za uro, leto za letom, da bi mladi rod rad sprejel dolžnosti in z veseljem opravil poslanstvo očetnjave. Ti učitelji s starši in duhovniki grade novo Slovenijo v svetu. b) duhovnikom, ki skrbe, da tudi v rudnikih in tovarniškem prahu, v vseh nevarnostih in težavnostih življenja na tujem ostajamo v pogovoru z Bogom in so nam po vseh kontinentih, kjer smo se razselili, omogočili osebno udeležbi pri našern bogoslužju in tiskano besedo verskega oznanila in navodila v našem jeziku. c) tisku slovenskemu in vsem, ki se z njim ukvarjajo. Ta je najmočnejši in najuspešnejši veznik, usmerjavalec in besednik slovenskega izseljenstva, njegovega dejanja in nehanja. č) kulturnim in prosvetnim delavcem. Tem posebej čestitamo. Slovenski kulturi so ustvarili lepote, ki jih je vsako oko veselo in bodo ostale trajne vrednosti. Tudi zaradi njih bo ta emigracija dobro ocenjena v narodni zgodovini. Posebej izraz hvaležnosti zlasti tistim nosilcem slovenskega duha v umetnosti in znanosti, ki jim je uspelo zasaditi slovensko sadiko v mednarodne ustanove, ki uspevajo v dosegljajih obče pomembnosti za človeštvo in utrjujejo našo prisotnost v zborih in ustanovah naprednih kulturnih narodov. d) delavcem v narodno-političnem področju, ki vdano in vztrajno kljub dvajsetletnim, komaj kaj vidnim in pridnim nesebičnim prizadevanjem vztrajajo v naporih za isti skupni smoter: dobro naroda in domovine, za uspeh slovenske pravice. e) dragim sestram in bratom, vsem rojakom, ki jih komunistično rušenje naše odporne moči ni omajalo in dvajset let niso pozabili, zakaj so izbrali trpko pot v tujino, ki žive in delajo kot zavedni Slovenci, jih niso zmedli spori in razčiščevanja, ne oslabile družbene bolezni med nami, ki se slej ko prej zavedajo našega poslanstva. Iskrena hvala in priznanje vsem. Z veselo ljubeznijo znova poprimimo: stiska domovine naj priganja, lepota slovenske svobodne naj nas vabi in ogreva. ★ MORDA SE KDO ŠE SPOMINJA, kaj sem zapisal lani v oktobru in obenem namignil na “skrivnost”. Bralo se je tako: “Otroci naše Slomškove šole so se spet izkazali . . . Otroci so po dvorani nabrali £12-13-6 prostovoljnih prispevkov ter mi jih izročili v poseben namen, ki naj bo za-tisk še tajnost. Objavili ga bomo v januarski številki, do takrat pa bralci le bodite malo radovedni.” — Žal, za objavo v januarju stvar še nikakor ni dozorela in je napovedana objava izostala. Za februarsko številko je pa vse prav lepo kazalo in vrstice za objavo v MISLIH so bile že na papirju. Celo že v urednikovih rokah. Toda — spet “žal”! — zadnji hip je prišla nova pošta in' me prisilila, da objavo spet odložim. Trdno upam, da le za er. mesec. Tako moram spet prositi potrpljenja ter morda vzbuditi novo merico radovednosti. ★ Raznovrstnih opravkov — v zvezi in brez zveze z gornjimi vrsticami — je toliko, da me kar zasipajo. Nikakor ne morem vsem postreči, kakor bi rad. Mnogim zaželenim obiskom se moram nerad odreči. Skušajte razumeti, da tisti “Kaj smo se pa zamerili, da nič ne pridete?” ne velja. Poleg krstov in porok in spovedovanja in obiskov bolnikov ter urejevanja Slomškovega doma ne preostane dosti časa niti za spanje. Ko bodo glavna dela za nami, bom spet lažje dihal. Samo malo razumevanja in pomoči prosim, pa je žal tolikokrat prehitra zamera in še brez vsake podlage. ★ Pri zidavi cerkvice med počitnicami žal nismo napravili toliko kot je bilo želeti, železje še čaka, da pride na svoja mesta, zato seveda tudi cementnega stropa dvorane še ni. Bog daj, da bi bile v prihodnjih sobotah več delavcev in zidarjev. Naša zbirka za zidavo dvorane in cerkve je narastla na £8,297-17-8. Iskrena zahvala pevskemu zboru “Triglav”, ki je od svojega silvestrovanja poklonil naši akciji sedemdeset funtov. Ivanu Urbasu pa za dar osem funtov, ki jih je nabral med gosti na poročnem obedu naše pevke Antonije Mavrič. Posnemanja vredno! ★ Krsti so bili sledeči: Dne 8. januarja je bila na avstralskih Brezjah krščena Ivana Berta hčerka Jožefa Koropca in Agate r. Zuck, St. Ar bans. Isti dan je bil krščen tudi Robert Ivan, sinko Draga Praniča in Berte r. Korbar, tudi St. Al-bans. — Dne 9. januarja je bil krst Tončka, prvorojenca Ivana Sosiča in Ide r. di Santo, Kew. Iz Reservoirja pa so ta dan prinesli Tanjo Marije,: hčerko Franca Repše in Jožefe r. Grandovec. —-Dne 29. januarja je bila krščena Agnes, hčerka Štefana Kolmaniča in Marije r. Djurič, North Carl ton1. — Dne 30. januarja so bili kar štirje krsti, vsi pri Mariji Pomagaj, le zadnji v St. Albansu: Frančiška je hčerka Franca Petek in Matilde r. Monda, Brunswick; Johnny Stanko je sinko Franca Grila in Marije r. Šajn, West Preston; za Mary Josie bodo klicali hčerko Alberta Logarja in Ivane r. Šajn, Preston; sinko Jožefa Dominko in Katarine r. Seitz, St. Albans, bo slišal na ime Robert George. Čestitke vsem srečnim družinam! ★ Seveda tudi porok ne smem pozabiti: Dne (i. januarja je stopil pred oltar sv. Jožefa, Chelsea. naš rojak Cvetko Kabaj, ter pričakal svojo nevesto Patricijo Agnes Warnes. Nevesta je rojena v Avstraliji. — Dne 8. januarja je pred oltarjem Marije Pomagaj v Kew Ivan Žele obljubil zvestobo Emi Bole. Ivan je iz Knežaka, nevesta iz Hrenovke. — Isti dan sta se srečala pred oltarjem Marijine cerkve v Maidstone George William Guntoii (po rodu Avstralijanec) in Donata Gerbec (žup nija Solkan pri Gorici). — Isti dan je bila poroka tudi v hrvaški cerkvi v Clifton Hillu: naša dolgoletna pevka cerkvenega zbora, Antonija Mavrici je dobila za moža Franja Sankoviča. Nevesta je iz Medane v Brdih, ženin pa je iz Žejan. — Dne 22 januarja je bila poroka pri Sv. Janezu, East Melbourne: Renato Iskra (iz Sušaka, župnija Jelšanel je rekel “da!” Dorothy Jean Spargo (rojena v Co-burgu). — Dne 29. januarja pa smo imeli zopet poroko v Kew: znani Štefan Srnec, brat naše učiteljice Anice, je sklenil zakonsko zvezo z Lucijo Doberšek vd. Tomažič. Ženin je rojen v Gibini (župnija Strigova), nevestin rojstni kraj pa sc> Sesterže (župnija Majšperk). — Poroko je imela v Januarju tudi Adelaida: dne 8. januarja sta se v Hindmarshu poročila John Žakelj in Jacqueline Ca-r°l Richardson. Ženin je iz znane Žakljeve družine v Aldgate. Iskrene čestitke vsem novim parom! Bog Van1 blagoslovi življenjsko pot! * Naši učiteljici Anici Srnec pa kličemo obilo sreče na poti proti Evropi. Dne 1. februarja se je vkrcala na ladjo “Roma” in zdaj že menda po štajersko “Urha kliče” sredi oceana . . . Vsekakor ji iz srca želimo, da bi se dobro imela in da bi se zdrava in zadovoljna kmalu spet vrnila med nas. Naj se ji ob tej priliki iz srca zahvalim za vse požrtvovalno delo med našo mladino. Postavila je temelj, na katerem bodo zdaj dalje gradile sestre. Po vrnitvi pa jim boš pomagala, kajne Anica? ★ Postno pobožnost bomo imeli na pepelnično sredo (23. februarja) zvečer ob pol osmih v naši kapeli. Pridite!1 ★ Jaslice v lurški votlini smo imeli do svečnice, kakor je naša stara slovenska navada. Mnogo Slovencev jih je obiskalo v teh tednih po božiču, pa tudi Avstralcem so bile všeč. Najmanj dvajset telefonskih klicev v angleščini sem dobil: “Smo slišali, da imate lepe jaslice. Ali jih smemo priti pogledat? . . .” Pri takem obisku si navadno ogledajo tudi Baragov dom s slovenskimi zanimivostmi v govorilnici, zemljevid Slovenije v bralni sobi in seveda naše delo na gradnji dvorane in cerkve. Kar prav, da nas bolj in bolj spoznavajo. Smejal sem se pri nekem takem obisku jaslic. “Mama, ovčka je oživela . . .” je nenadoma zaklical petleten Johnny. Pa se je res nekaj premikalo za pastirji. Bila je ena naših mladih muck, ki se je v vročem popoldnevu spravila na betlehemske poljane uživat svoj počitek . . . Awwvwwywvvwwwv NE PRIPOROČAMO “MAČKA V ŽAKLJU” Lahko bi se reklo, da smo tako priporočali v zadnjih številkah lanskega leta, pa še tudi letos v Januarju. Pred Božičem še nismo videli mohor-skih knjig iz Celovca, pa smo jih priporočali. Pred januarskimi MISLIMI smo jih videli, ne pa še brali, vendar smo jih priporočali. Ali se to ne pravi. priporočati “mačka v Žaklju” — čeprav zmerom že vnaprej verjamemo, da nam bo Celovec poslal “pristno robo”? Zdaj smo jih videli in si jih od vseh strani ogledali, pa smo jih tudi brali. In zdaj jih ponovno močno priporočamo — brez Žaklja in mačka! Za-res so lepe, zanimive, ljubeznive! Vsak odjemalec pove, da je letos izredno zadovoljen z njimi. Tudi “mi” pri MISLIH pravimo tako. KOLEDAR že sam po sebi, KAPLAN KLEMEN prvovrstna po vest, PO INDIJI SEM TER TJA privlačna in sc-dobno izobraževalna, MALO SPOMINA domač-nostna, kakor skleda kaše ali žgancev. Kdor jih še nima, naj ne odlaša več! Vse štiri stanejo 25 šilingov ali dva dolarja in pol, za poštnino pa še dva šilinga po vrhu. Ko jih bosta dobila in prebrala, rojak in rojakinja, bosta začude-na dejala: Saj sem takorekoč zastonj dobil, dobila, kar 4 krasne knjige! Da, tako dragocene so! Naročite si jih lahko pri MISLIH ali pri poverjenikih kot že povedano v prejšnjih številkah, zlasti na naslove: Dr. I. Mikula, 2 lan St., Rose Bay, N.S.W. — P. Val. Jenko, 66 Gordon St., Pacl-dington, N.S.W. — P. Bazil, 19 A’Beckett St., Kew, VIC. JANEZ LIPUŠČEK, prvi tenorist Slovenskega okteta, daleč po svetu znanega in slavnega, je ponoči od 5. na 6. december 1965 tragično preminul v Ljubljani. Na polpriprti pipi štedilnika je uhajal plin in Lipuščka v spanju zastrupil. Rajiii je bil star 51 let. Celih 25 let je pel na raznih odrih in v raznih operah kot nenadomestljiv solist. Pri slovenskem oktetu je sodeloval od njegove ustanovitve leta 1951. KATOLIŠKI GLAS v Gorici pripominja: “Njegovi mehki soli od žalne koroške ljudske pesmi Pojdem v Rute do mogočne ruske Kalinka, so poželi tisočero in tisočero aplavzov, rož in hvaležnosti. Njegova pesem v slovesu: Nocoj pa, oh nocoj — bo poslej zvenela le še kot večno prisoten arhivski dokument naše slovenske pevske kulture in neizbrisen spomin človeškega srca.’ Iz knjige: MED LJUDMI Dr. Anton Trstenjak Različno doživljanje staranja NEKATERI DOŽIVLJAJO STARANJE kot postopno pešanje moči: vedno manj so podjetni, bolj brezbrižni za vse, kar se godi okrog njih, vedno bolj otopevajo. To velja zlasti za uradnike, profesorje, učitelje in sploh r.astavljence. Kakor hitro stopi tak v pokoj, se čuti porinjenega v kot, se čuti starega. Na mnoge to tako vpliva, da kmalu zatem umro, zadene jih kap. Drugi ne marajo priznati, da so stari. Užaljeni so, če jih kdo prišteva med stare. To velja zlasti za razne “podjetnike”, ki se ne bi radi ločili od podjetja, da o kmečkih očancih sploh ne govorimo, saj je tam znan pregovor: Ti meni luč, jaz tebi ključ. A tudi umetniki, zlasti gledališki, se težko vživijo v to, da je treba oditi z odra. Radi bi še naprej ustvarjali; hoteli bi, da ostane vse pri starem. Ti se navadno sami zavedo, da so stari. Ustrašijo se tega. Groza pred koncem jih obide. “Dni mojih lepša polovica” je mimo; ta zavest je za marsikoga, zlasti za kulturnega delavca, začetek živčnih reakcij. Tožiti začno, da so bolni Astma, pritisk krvi v glavo, motnje srca, strah pred kapjo, pred koncem. Vse to jih napravlja sitne in nervozne. Nekateri se v “znamenju protesta” zoper staranje v drugi polovici življenja še vnovič vržejo v erotično življenje, kakor to dobro opisuje na primer Balzac v svojem delu “Blesk in beda kur-tizan." Posebno pri umetniško čutečih naravah je to prav pogosto. Večkrat se družinskim očetom zdi, kakor da so jih sinovi in hčere prehiteli. Ne morejo se vživeti v to, da si zdaj že otroci iščejo “ljubezen”, ko pa vendar sami živijo v zavesti, da so še toliko mladi, da je “ljubezen in življenje” še vedno pred njimi. To velja posebno za vdovce. Tudi če je rajno ženo še tako rad imel, mu je njena smrt navadno vendarle razlog za novo sproščenje. Ni tako redko, da sin sedi s svojo izvoljenko v skritem kotu restavracije, da bi ga oče ne videl, oče pa prav tako v drugi sobi z novo izvoljenko, da bi ga “nihče” ne videl. Oče in sin drug pred drugim skrivata svojo ljubezen, ki je biološko potrjena in moralno dovoljena, zato bi ne smeli braniti takih življenjskih korakov ne stari mladim ne mladi starim. Starost in njeni predstavniki Kakor so mladi ljudje zelo različni, tako bi mogli tudi med starimi našteti in opisati nič koliko vrst. Vsak pa je čisto svoja značajna osebnost, česar o mladih ne moremo kar tako poprek trditi. Vsem starim je v nasprotju z mladimi skupno to, kakor pravi Schopenhauer, da pri blagu ne pogledajo samo zunanje strani, marveč zlasti tudi notranjo, ki je sicer manj lepa, a zanesljivejše pokaže, koliko je tkanina življenja vredna. Stari so kakor staro drevo: samo na tiste veje “nekaj dajo”, ki so še ostale zelene, vse drugo je vihra življenja že polomila ali pa ohromila. Rojeni starci. — Posebej zanimivi so starci, ki nikoli niso bili mladi. Vsak človek ima namreč tak značaj, da se določeni dobi življenja prilega, drugim pa ne, ali vsaj manj. Tako imamo ljudi, ki imajo že po svoji naravi ”star značaj”. A. Schnitzler pravi o sebi: “Jaz sem star rojen. Ne veste, kaj se to pravi? Poskusil vam bom razložiti. Glejte, mi staro-rojeni v življenju odlagamo krinko za krinko, dokler 801etniki — nekateri prej — ne pokažemo pravega obraza.” Fr. Nietzsche govor o ljudeh, ki se že rodijo s sivimi lasmi. Francoski dušeslovec P. Janet skuša to zdravniško razložiti in pravi, da imamo pač telesno slabotne (astenične) ljudi, katerih telesne stanje pa se z leti boljša, tako da so šele okoli 60. leta povsem zdravi in močni. To imenuje “de but tardif” — počasen začetek. Taki so v mladih letih navadno plahi, zadržani in preskromni, zato neodločni — in se počutijo v šoli in družbi “manjvredne”. šele pozneje dobijo zaupanje vase. Tak je bil pesnik in pisatelj Teodor Fontain, čigar mladostne slike razodevajo bledo, bolehno in pepelnato lice, starostne podobe pa ga kažejo lepega, močnega, zdravega, dobrodušnega in pogumnega starčka. Če bi bil ta mož umrl pred svojim 60. letom, bi ga svet ne bil poznal. Že v 37. letu je tožil, da je star: “Iz tega, da mi glasbil vedno bolj ugaja, vidim, da sem star”. — Pri svojem 57. letu je mislil, da je že na koncu: “Vse zemeljsko sem dosegel: ljubil sem, oženjen sem, po- tomce imam in dve odlikovanji, pa še v leksikon sem prišel.” — Po svojem 60. letu pa je začel pisati svoja najboljša dela (18 zvezkov), od katerih je eno boljše od drugega, kakor je dejal Toma/ Mann’, Na starost je bil na višku ustvarjanja in je doseg/el to, kar drugi pri štiridesetih ali petdesetih letih. Tomaž Mann o njem lepo pravi: “Bil je poklican, da je vzorne prednosti te starostne dobe človeštva najpopolneje prikazal kot milino, dobroto, pravičnost, šaljivost in prebrisano modrost, skratka: višji prihod otroške sproščenosti in nedolžnosti.” — In kako prisrčno zveni, kar je dejal sam o sebi, ko je imel 65 let: “Sicer pa dobro vem, da nisem nikak mojster ljubezenske zgodbe; nobena umetnost ne more nadomestiti tega, kar ko-mu v temelju manjka. Kar so poprej mlade gospe °b meni zamudile, to skušajo zdaj stare popraviti. Vse pa vodi pri tem pravilen čut; mlade čutijo, da Uubezen nikoli ni bila moja močna stran, stare pa, da sem kar dostojen in prijeten gospod. Nekje pač prideš vedno na svoj račun.” A tudi med navadnimi ljudmi najdemo staro-rojene, ki se šele na stara leta poročijo, prej pa jim ni mar za tako življenje, temveč se ukvarjajo na primer s konji, ki jih rede, s čebelarstvom, z lovom in še z marsičem drugim. Na stara leta pa si kupijo posestvo, začno zidati hišo, se poročijo in podobno. Poznal sem moža, ki je bil vse življenje bolehen, od zdravnika do zdravnika je hodil, vse je storil za svoje zdravje, pa nikoli ni bil zdrav. Vedno se je bal, da bo zdaj zdaj umrl. Ko jih je pa imel čez 70, mu je bilo zdravja preveč: sam si je vzel življenje. PRIPOMBE K ALJAŽEVEMU STOLPU Janez Primožič NEMŠKO PLANINSKO DRUŠTVO je pod Avstrijo storilo vse, kar je mogoče, da bi našim planinskim krajem vtisnilo nemški značaj. Postavljalo je koče, oskrbovalo nemške napise, markacije itd. To početje je končno vzbudilo val ogorčenja med slovenskimi planinci in ti so leta 1893 ustanovili Slovensko Planinsko Društvo (SPD). Jakob Aljaž je prvič stopil na Triglavov vrh leta 1887. Bilo je teden potem, ko so Nemci postavili planinsko kočo v višini 2323 m pod Triglavom. (Triglav je pa visok 2863 m.) Koči so Nemci dali ime Dežmanova, danes je prekrščena v Staničevo. Ka-zalo je, da bodo Nemci zavladali na Triglavu. To Je Aljaža navdalo z velikim notranjim odporom. Slov. planinsko društvo je doseglo svoj prvi Večji uspeh z zgraditvijo prve slov. planinske koče na črni prsti nad Bohinjem. Bilo je pa društvo takrat zoper “vratolomne” podvige turistike in v to je štelo tudi Triglav (skoraj tako kot piše Jane:: Pristov). Aljaž je vedel, da za svoje načrte v zadevi Triglava pri društvu ne bi našel podpore, zato je šel na delo sam, kot je bilo že popisano v MISLIH v januarju. Na polico v notranjosti stolpa je Aljaž položil spominsko knjigo in na prvi strani zapisal ?o latinsko: “Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav. Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške in to na svojem svetu 7. VIII. 1895 v občno korist. Jakob Aljaž, župnik na Dovjem”. čeprav je Aljaž vodil odločno borbo zoper germanizacijo naših planin, je bil v srcu velik in-ternacionalist. To dokazuje njegov govor o priliki odprtja planinske koče na Kredarici 1. 1896. Rekel je: “Naša koča je sicer slovenska, vendar je tako urejena, da bo ustrezala turistom vsakega naroda. Vsi bodo enako prijazno sprejeti, to zahteva že slovenska gostoljubnost. Nas planincev ne druži ne denar ne materializem, pa tudi ne egoizem, temveč čista ljubezen do domovine in lep čut, ki ga gojimo v srcih do planin.” Umrl je 4. maja 1927. Na spomeniku na njegovem grobu so vklesane naslednje besede: VSAKO JUTRO V ZARJI NOVI NAŠI ZAGORE VRHOVI — GLEDAJO, KDAJ PRIDEŠ SPET, KI SI BIL JIM VARUH SVET: NAŠ TRIGLAVSKI KRALJ MATJAŽ ŽUPNIK Z DOVJEGA — ALJAŽ. Izpod Tr i g I a v a IZ AVSTRALIJE je šel na obisk v domovino naročnik MISLI. Po povratku v Avstralijo nam piše: Doma so se ljudje zelo zanimali, če naši otroci v Avstraliji znajo govoriti slovensko. Pove,-dal sem jim, da mnogi znajo, pa so se zelo čudili. Povedali so, da slovenski fantje, ki gredo vojake služit v Srbijo, po 18 mesecih ne znajo več materinega jezika. Tudi sam sem opazil, da je v govorici današnjih Slovencev doma vse polno tujih be sed. TRŽAŠKI PISATELJ Danilo Lavrenčič je tudi šel na obisk v Ljubljano. O njem je poročal v reviji MALDIKA in med drugim povedal: Šel sem v restavracijo. Natakar je bil v trenutku pri meni in je rekel: Molim! Rekel sem: A, če je tako, oprostite! On je ponovil: Molim! Odgovorim mu: Če molite, bom počakal, postregli mi boste pozneje. Saj me zelo veseli, da sem vsaj enega pobožnega človeka našel v Ljubljani. On pa še enkrat in dokončno: Molim, šta hočete? Ne mogu čekati. — Napisal sem to zato, ker sem mislil, da v Ljubljani natakarji pred jedjo molijo namesto gosta, ki je naročil obed. DANTEJA II. DEL: VICE je izdala v Ljubljani Cankarjeva založba v prevodu Alojzija Gradnika, ki je prevedel tudi prvi del: Pekel. Tudi s tem izdanjem so hoteli proslaviti 7001etnico pesnikovega rojstva, ki jo je ves svet slavil preteklo leto. Isto delo prevaja tudi dr. Tine Debeljak v Argentini. PREVEČ VISOKOŠOLCEV v Ljubljani želi študirati medicino in arhitekturo. Za slovenske potrebe, pravijo, jih je dovolj veliko manj. Lani so uvedli za sprejem na univerzo za obe navedeni stroki poseben in baje zelo strog izpit. Od 400 kandidatov za medicino so jih sprejeli manj ko 200, precej podobno so ravnali tudi s kandidati za arhitekturo. “AMERIKANSKO VAS” bi hoteli zgraditi v Ljubljani za slovenske Amerikance, ki se želijo vsaj na stara leta vrniti domov. Vas naj bi sc zgradila nekje med šiško in Št. Vidom. Hiše naj bi bile v amerikanskem slogu in t idi tako opremljene. Računajo, da bi stale po nekako 5,000 dolarjev. Ta ustanova bi vlekla Amerikance domov in bi se v tesni povezanosti med seboj in- domovino izvrstno počutili. Podoba je, da zaenkrat še ni prišlo preko zamisli v glavah nekaterih. BERAČIJA ALI BOGASTVO? Znana gostilna “Šestica” v Ljubljani je imela zadnje čase bilijon dinarjev letnega prometa. Pred vojno ga baje ni imela toliko niti Trboveljska družba, največje podjetje v Sloveniji. Vsak naj sam ugiba, kaj bi bilo reči na to. Ali je “Šestica” dokaz sloven skega bogastva, ali morda le dokaz, da je dinar prišel na beraško palico? V TRSTU so imeli razstavo avstralskega slikarstva. Med imeni avstralskih slikarjev najdemo tudi našega splošno znanega umetnika Stanislava Rapotca. Več o tej rastavi zaenkrat ni znano. Tudi o g. Rapotcu menda ne. DUHOVNIŠKI POKLICI v Sloveniji začuda naraščajo. Za letnik 1965-66 se jih na novo priglasilo 47. So sicer iz treh škofij — ljubljanske, mariborske in koprske — vendar je število napri-čakovano visoko. Vsi študirajo v Ljubljani. V ostalih letnikih, ki jih je skupaj šest, so 103 bogoslov ci. Vrhu tega jih je 35 pri vojakih, nekaj jih pa študira v Rimu in Salzburgu. Upajo, da vojaščina nikomur ne bo omajala poklica. Tako skupno število bogoslovcev v Sloveniji kaže številko 194. Niso pa tu všteti bogoslovci raznih redov, ki jih je tudi kar precej. BOŽIČEVALI SO ROJAKI DOMA spet to pot jako živalno, čeprav “uradno” tudi letos v vsej Titovini ni bilo Božiča. Ljudje se niso dosti zmenili za to, da je vlada gladko odbila prošnjo škofov za dovoljenje javnega praznovanja. Saj je Božič že sam po sebi praznik za cerkev in' družinski dom, takega praznovanja pa vlada ne more za-braniti. Kljub temu so obhajali Božič marsikje tudi po javnih lokalih in celo po raznih uradih, da-si niso preveč razglašali, kaj slavijo. V polnih cerkvah je pa seveda vladalo povsod prisrčno “je-slično” razpoloženje. Prav tako v večini vernih slovenskih domov. TRŽAŠKI ROJAK SAŠA RUDOLF se je udeležil kot odposlanec “Slovenske skupnosti” sestanka Zveze narodnostnih manjšin Evrope. Zborovanje se je vršilo preteklo jesen v Grazu. Razpravljali so tudi o položaju slovenskih manjšin v DOLAR SE JE VRNIL V AVSTRALIJO (Jože Čuješ) RAVNO V ČASU, KO BO PRIŠLA MED VAS 2. številka MISLI letošnjega letnika (točno na 14. februarja 1966), bo postal dolar že drugič denarna enota v Avstraliji. Prvi dolar so uvedli pred 165 leti in sicer tako, da so izbili sredino takratnemu španskemu dolarju. Temu dolarju so rekli “holey”, izsekani sredini, ki je tudi predstavljala del valute, pa “dump”. Razlika med prvimi dolarji in današnjimi je ta, da so bili prvi srebrni, današnji pa papirnati. Kar pri vsej tej zadevi nas navadne zemljane, ki si bomo morali dolarje prislužiti prav tako, kot smo si funte, najbolj zanima je to, koliko bomo pri uvedbi novega denarja pridobili, oziroma izgubili. čeprav so pri zamenjavi sami majhne razlike, ne bo pri njej nihče obogatel ali zabredel v finančne težave. Z zamenjavo denarne enote se bo tudi Avstralija pridružila 95% držav na svetu, ki imajo denar urejen na osnovi decimalnega sistema. Koliko manj učenja v šolah — koliko lažje računanje! Če odpravimo še “spelling” in “tea time”, bomo imeli v Avstraliji na razpolago več časa, ko kjerkoli na svetu! Trenutno pa si zapomnimo naslednje: 1. Od 14. februarja 1966 bosta imela v Avstraliji funt in dolar zakonito plačilno moč. To se pravi, da bomo “delali” s starim in novim denarjem hkrati. Morda malo nerodno, a vendar praktično Avstriji in Italiji. Približno iste dni so imeli v Nemčiji (Bonn' — Hannover — Berlin) mednarodni seminar o človečanskih pravicah. Seminar je trajal dva tedna. Slovenska skupnost na Tržaškem je na seminar poslala dr Mateja Poštovana. V KOBARIDU ob Soči nimajo denarja, da b' postavili novo šolsko poslopje, dosedanja šola je Pa v tako slabem stanju, da -so jo zaprli. Število otrok znaša nad 400. Razrede so porazelili po raznih privatnih hišah, precej na široko raztresenih Pouk se torej nadaljuje, pa naj bodo učni prostori še tako neprimerni. Nove šole ne morejo postaviti brez posojila na banki, ta pa pravi, da morajo najprej ljudje sami zbrati dosti veliko vsoto. Ko-baridčani odgovarjajo: Kako, odkod? In vsa stvar visi. Baje je podobno še v mnogih drugih slovenskih krajih vse od Soče do onstran Mure. “Odličen” znak komunističnega gospodarstva! 2. Nova denarna valuta bo imela 6 kovancev. lc (cent), 2c, 5c, lOc, 20c, 50c; in 4 papirnate enote: $1, $2, $10, $20. Računajo, da bo trajalo najmanj dve leti, pre-dno bodo ukinili plačilno moč sedanjega denarja. Kakor hitro bo sedanji denar vzet iz prometa, bomo “delali” le z dolarji. Takrat bomo njihovo kupno moč prav dobro poznali in nam ne bodo delali nobene težave. Uvedba decimalnega sistema v denarju je vsekakor napredek v pravi smeri. Če bomo zamenjali še milje in uteži v bolj “civilizirane” enote, bomo videli, da je Avstralija bliže ostalemu svetu kot se nam trenutno zdi. Vse take spremembe niso tako enostavne, kor. se nam morda na prvi pogled zdi. Zahtevajo veliko priprav in še več denarja. Zanimivo je, da je že leta 1902 posebna komisija parlamenta priporočila uvedbo decimalnega sistema. Od takrat do danes je preteklo 64 let — pa pravimo, da čas beži!'!! Ob koncu še en nasvet. Za lažje preračunavanje si dobite oz. izrežite iz dnevnega časopisa “DECIMAL CURRENCY CONVENTION TABLE”. Ko jo boste gledali, vam bo prišla prav naslednja angleška pesmica: 1 and 2 remain the same, 3 to 9 by 1 decline, 10 to 12 decline by 2; then the rest is up to you.” PRIPOMBA: Commonwealth banka nas ob- vešča in želi objaviti, da se zgoraj navedene “Ta-bles” lahko dobijo tudi v “jugoslovanskem” jeziku. V vseh bankah, ki imajo urejeno posebno postrežbo pod znanim nazivom MIS. — Ur. KDO VE, KJE STA? Slovenska mati iz okolice Maribora nima glasu od dveh sinov v Avstraliji. Sta Henrik in Nick Simraick. Njun zadnji naslov je bil: 24 Showers St., Sunshine, Vic. Za informacije o njima se priporoča R. Uršič, 34 Angliss St., Yarraville, Vic. *♦ *♦ •* ♦♦ ♦♦ ♦♦ ♦♦ ♦♦ ♦♦♦♦•♦ ♦♦ ♦♦ ♦♦ ♦*♦*♦•♦♦♦♦• ♦ ♦ *♦ ♦ ♦ * • *♦ • ♦ • • • • ♦ ♦ ♦*♦ ♦ *«♦ SPOMINI STAREGA MENGŠANA Janez Trdina Janez Trdina, doma iz Mengša pri Kamniku, spada med najbolj priznane slovenske pisatelje. Umrl je leta 1905 star 75 let. Nekaj let pred smrtjo je napisal spomine na Mengeš in njegove ljudi. Zanimivo opisuje življenje na Slovenskem pred dobrim stoletjem. — Ur. I. PREMIŠLJEVAL IN MOZGAL SEM MNOGO LET, odkod bi bilo prišlo čudno ime “Mengeš”. Zdaj sem uverjen, da je ta beseda skrčena oblika iz prvotne “Mihaelangeluš”. Kakor so dobile mnoge druge župnije ime po cerkvenem patronu, tako ga je prejel po mojem mnenju tudi Mengeš. Mengeš stoji ob vodi Pešati pod hribom Go-bovcem ali Gobavico. Pešata se porniče v tolmunih ali kotlih jako polagoma, vmes med njimi pa teče dosti brzo. V sušnem vremenu je jako majhna, da ni vredna imena reke. Spomladi, ko se taja sneg, in po dolgem deževju, pa postane ta sicer pohlevni potok jako velik in silovit. V prejšnjih časih, kadar so se zajezile v njem “kore” (ledene plošče), je delal strašanske povodnji, ki so zalivale ne le vas, ampak tudi bližnje polje. Taka povodenj je bila leta 1839. Posebno veselje je bilo za otroke, ko so se vozili po zaliti cesti gor in dol na kakih starih vratih ali potrti cizi. Mengšanom se je pogodilo, da so Pešato ukrotili, uravnavši ji tok, kolikor je bilo mogoče. Na nekaterih krajih so ji preložili strugo, da se niso mogle več zajeziti “kore”. Najprej so storili to na cerkvenem zemljišču. Nova struga se je napravila naravnost proti Šunkarjevemu mlinu. Poprejšnjega korita tod niso hoteli zasuti in tako se je naredil med obema otok. Za razloček se imenujeta strugi “stari” in “novi vodotoč”. Pešata je bila nekdaj jako bogata rib, ki pa niso slovele, ščuk se je dobilo malo, največ je bilo nežlahtnih klinov in koščičastih mren'. Rakov so nalovili v Pešati brez števila, zlasti v starem vodo-toču. Pa tudi na ribe so prežali razni nepatenti-rani ribiči. Lovili so jih celo z cmotico. Leta 1848. Gobovec v Mengšu ko je bilo nekaj časa vse svobodno, so je nametali v Pešato toliko, da so bile celo uro daleč vse ribe omotične. Krasno mengeško okolico kazi najbolj goli hrib Gobovec, na katerem je stal stari mengeški grad. Trg bo napol bolj prijazen, ko bo nosil hrib košato dobravo, ki se zasaja zadnja leta. Prav lepo bi se podala ondi, kjer stoji razvalina “Ogri-novo znamenje”, lična kapela. Vetrovi vladajo v mengeškem kraju štirje: burja, jug, krivec in gornji veter, ki se zove tudi sever. Na burjo spada po priliki 45%, na jug 30%, na vse druge vetrove pa samo 25%. Burja je malokdaj huda. Nevihte donaša samo sever. Ujme ne nadlegujejo pogosto tega kraja. Jaz pomnim samo eno nevihto s točo, ki je v resnici mnogo škodila. Za to reč je Mengeš, ako ga primerjamo Dolenjski, s točo prebogati krajini, prava obljubljena dežela. Ukvarjali so se Mengšani od nekdaj s poljedelstvom. Dasi so se odlikovali z izredno pridnostjo, niso dosegli dosti uspehov, zemlja ni obogatila nikogar. Poglavitni vzrok je ta, ker niso imeiš travnikov. Nikakor se pa niso bali napredka. Na Drnovem svetu (med Mengšem in Kamnikom) so si iz puste “gmajne” napravili polje. Kjer je bila nekdaj kamenita in peščena puščava, so naredili po neznanskem trudu še zadosti rodovitne njive, ki so jih otrebili vsega kamenja. Zdaj raste tam najboljša gorenjska ajda, ki so jo prihajali kupovat za seme iz drugih krajev že leta 1845. Prav tako so začeli po mengeškem polju saditi okoli leta 1848 koruzo. Posamezniki so vpeljali nemško deteljo, konopljo itd. Koruza zraste precej visoka, ali ne tako bohotna, pa tudi ne dela tako velikih in gosto zrnatih storžev, kakor n. pr. na Dolenjskem. Vzrok je ta, ker ima premalo poletne vročine. V rodovitnosti se mengeško polje razen Drno-vega lahko meri z ljubljanskim in še marsikaterim drugim. Pšenica daje na dobro pognojeni zemlji navadno po pet do šest zrn, dostikrat pa še mnogo več. Sejali so nekdaj golico in resnico, obojo 3'j enako čislali. Poskusili so tudi z banaško. Rži so poznali kmetovalci samo eno vrsto. Ječmena so precej sejali, dasi jim ni bila nobena jed tako zoprna, kakor “vražji bizgec”. Ta mrzost je seveda izginila, ako ga “je pohodil kaj prida prašič”. Prosa se je pridelovalo jako mnogo in mlečna kaša ni bila le otroška paša, nego jedli so jo v slast vsi Mengšani brez razločka dobe. Fižola so imeli raznih vrst: Črešnjevec, koks, fižolico, rdečega, rumenega, pisanega itd. Čudno je to, da ljudje niso cenili mehke, bele fižolice, ki je priljubljena ne le orientalcem, ampak tudi mnogim Slovencem. Dolenjec pravi podolgastemu rdečemu fižolu hrovat in ga čisla kaj malo, Gorenjci so pa prav to vrsto močno hvalili in nekateri so jo jedli celo rajši nego sladki Črešnjevec in koks. O bobu so ljudje trdili, da daje človeku izmed vseh jedil največ moči, dišal jim pa vendarle ni! Pusto čičerko so večkrat jedli, ali ni se zdela nikomur dobra. Mengeški gospodarji so jo sčasoma popolnoma opustili. Leča pa si je ohranila po pravici svojo starodavno čast in veljavo, sejali ata se obe vrsti, drobna in' debela. V starih časih so jedli v Mengšu tudi cizaro in iz cize so pekli kruh, ki je baje strašno grenak in oduren. Zdaj mnogi teh dveh reči ne poznajo niti po imenu. Za glavno žito se je štela v Mengšu ajda. Pšenico in rž so prodajali za davke in druge potrebe, doma je ostala samo za seme in velike praznike. Ajda se je pa porabila skoro vsa doma. Iz nje se je pekel kruh, iz nje so se kuhale najboljše in najtečnejše mengeške jedi, n. pr. žganci. Važno mesto je zavzemala v gospodarstvu tudi presnina: repa, zelje, pesa, korenje, zlasti pa krompir, o katerem so starci še vedeli, da se je nekdaj imenoval “podzemeljske hrušice”. Krompir je spadal med najljubše založke, dokler ga ni izpridila gniloba leta 1845. Mnogi so sodili, da je od takrat zgubil svojo slast. Krompir so pripravljali za jed jako različno. Mnoge gospodinje so ga mesile tudi med kruh, kar je dajalo kruhu dva dni po peki prav prijeten okus Lanstvo je na Mengeškem pred sto leti bujno cvetelo in slovelo daleč po deželi, ali okoli leta 1830 je bilo že silno opešalo in okoli 1850 se večina gospodarjev ni hotela več ukvarjati z lanom. Če jih je kdo vprašal, zakaj se jim je lan zameril, so odgovarjali vsi v en glas: “Zato, ker so nam terice toliko požrle in prediva pokradle, da nam je prinašal lan več škode nego dobička”. Ker je vedlo Mengšane trdo za mrvo, so morali sejati veliko detelje. (Še!) V kamniških planinah MATI JE OSTALA ŽIVA Zvonko Velišček, Granville SKORAJ ENAJST JE ŽE UKA. Zunaj narahlo prši. Stojim ob oknu in strmim v noč. Nad mestom, vsepovsod vlada tišina. Vsi domači že spijo. Tudi jaz se odpravim za njimi. Ležem v posteljo in prisluhnem prijetnemu pršenju dežja. Kakor dete me vselej zaziblje v spanje. Tudi nocoj. Že se izgubljam v prijeten sen. Vse okrog mene se zdi v tem trenutku blaženo in lepo. Naenkrat udari strela v neposredno bližino s takim odjekom, da me skoraj vrže iz postelje. Ves sem pretresen. Vendar kmalu uvidim, da ni nič hudega. Znova skušam zaspati. Ne posreči se mi. Preveč so živci razburjeni. Nemo strmim v temo. V hipu stoji pred menoj spomin, kako me je strela pred leti še vse bolj pretresla, čeprav takrat ni bila tako blizu. Živel sem še v rodni domovini. Bil je mesec maj. Vse okrog in okrog je cvetelo. Veselje je bilo pogledati na bujno cvetje, na zelene gozdove, žive meje. O mraku si čul od vsepovsod ptičje petje — vseh raznovrstnih krilatcev. Bila je nedelja. Na nebu so se zbirali sivi oblaki in že je prvič zagrmelo. S prijatelji smo se igrali žogo na vasi. Ko smo začuli grom in opazili temne oblake, smo pustili igro in stekli na bližnji skedenj. Kmalu se je vlil dež. Tudi strele so švigale. Ena celo prav blizu. Bali se nismo nič. Ko smo povedrili, smo planili iz skednja ir se spet lotili igre. Čudno — mene igra ni več zai.i-mala. Kar domov me je vleklo. Res, bil sem lačen, pa ni bilo to. Le kaj me vabi domov tako nujno? Pustil sem žogo in prijatelje, stekel sem. Vesel sem pomislil, da bo kaj dobrega za lačni želodec. Prileglo se bo. Doma nisem našel nikogar. V kuhinji je biia tema. Oziram se okoli in oči se privadijo na mrak. V hipu obstanem kot ukopan. Tik nad šrediln'-kom je bila v zidu velika luknja. Malo proč od nje druga — še večja. Počasi se obrnem. Kaj vidim? Zgrudil bi se bil na tla, da se nisem oprijel mize. Na tleh je ležala mati, negibno, prvi vtis je bil, da je nehala dihati. Zadrhtel sem in se spustil v obupen jok. Mati je mrtva!1 Zagnal sen se hlipajoč proti njej in jo prijel za rame. “Mama, reci, da nisi mrtva, povej, kaj se jfi zgodilo!” Kakor da me je Bog uslišal, je odprla oči in ss s kalnim pogledom ozrla name. “Pojdi klicat očeta. Mislim, da je to napravila strela.” V hipu sem bil ves drug. Prerojen. Oddahnil sem se, kakor da se je dva centa težak kamen odvalil od mene. Zavedel sem se. da mati potrebuje tudi zdravnika. Stekel sem in z vso sapo planil v hišo na vasi, kjer je oče igral karte s prijatelji. Vedel sem, da je tam. Samo mimogrede me je ošinil s pogledom — sprva. Stopil sem predenj in zahlipal: “Pojdi, mamo je zadela strela. . Več nisem mogel Oče je bil v hipu pokonci in že je tekel domov. Zavpil sem za njim: “Pojdi po zdravnika. . “Po zdravnika pojdem jaz”, se oglasi možak Perin. “Imam motor, brž ga dosežem.” Stekel sem za očetom. Prav kmalu je prišel zdravnik in mater preiskal. Po vsem telesu so se ji očitno poznale nekake rdeče nitke, ki jih jt-povzročila strela. Naravnost je ni zadela, ali švignila je tako blizu mimo nje, da bi jo gotovo ubila, če bi imela šibko srce. Tako je povedai zdravnik. Kmalu si je opomogla. Od veselja sem skoraj ponorel. Kot neumen sem tekal okoli. Zdelo se mi je, da je mati vstala živa kakor iz groba. Nič več nisem videl pred seboj grozečih lukenj v kuhinjskem zidu, nič več nisem mislil na grozo, ki me je pretresla ob pogledu na mater, ki je ležala na tleh. V srcu mi je blaženo igralo samo ob zavesti: mati je ostala živa. . . Še nocoj, po tolikih letih, uživam ob spominu, kako vesel sem bil takrat. Res, spati ne morem, spomin je tako živ, kakor da vse znova doživljam. In tako lep, da se mi ustnice krožijo v prijeten smehljaj. Le malo še, kratek hip, pa se bom pre selil v deželo lepih sanj. OPOZORILO Letošnja velika noč (10. sprila) je za našo aprilsko številko prezgodnja, da bi mogla biti “ve likonočna’ , za marčno pa prepozna. Treba je napraviti kompromis. Zato bodo marčne MISLI izšle šele v tednu po 20. marcu. Vzemite na znanje, da ne bo kdo nad nami “obupal’* . . . Čas za dopise j« do 15. marca. — Ur. AKCIJA ZA SLOV. DOM VEDNO VEČ SE GOVORI IN SPRAŠUJE o bodočem Slov. domu: kakšen naj bi bil, kje naj bi stal itd. O vsem tem je zaenkrat še prezgodaj razpravljati. Bliža se pa čas, ko bomo morali tudi na vse to misliti. Večina akcionarjev je mišljenja, da bi £3,000 zadostovalo kot deposit za primerno zemljišče. Od vsote 3,000 res nismo daleč, toda če se še tako mučimo z organiziranjem raznih prireditev v naš namen, brez vaše pomoči, dragi rojaki, Doma ne bomo imeli. Tiha želja nas vseh je, da bi za dri.t^o obletnico AKCIJE imeli na banki £3,000. V tem Primeru bi že letos mogli kupiti zemljišče. Prosimo vas, rojaki, priskočite nam na pomoč, odprite srca, odprite mošnjo! Vsaj po en fuft naj vsak daruje “Domu na oltar”, če bi ti, ki čitaš te vrstice, poslal en funt, bi Slovenci v Sydneyu v kratkem bili lastniki zemljišča, na katerem bo nekoč stal naš Dom. Da te naša zadeva ne zani-n’a, mi ne smeš lagati, kajti drugače bi ne čital teh vrstic. V mesecu januarju smo imeli tri prireditve: dva filmska večera (v Paddingtonu in Blacktow- nu.) Prvi je bil zelo uspešen, drugi manj. Obe prireditvi sta prinesli £43 prostovoljnih prispevkov. Izredno uspešen je bil večer na ladji. Ladjo smo skoraj napolnili in imeli smo se tako dobro, da se bomo tega večera še dolgo spminjali. AKCIJI pa je večer prinesel $119.92 čistega dobička (dolarji!) Sedaj pa zopet prijetno presenečneje!1 Imamo novo godbo! Na vseh naših zabavah v tem letu bn igrala nova kontinentalna godba “ALPENKLANritegnilo k Jezusu v takem številu. Hoteli so tudi sami slišati iz Jezusovih ust obsodbo nad farizeji. On je pa najjrrej o tem spregovoril ožjemu krogu učcncev. Pred očmi je imel čase, ko bodo apostoli in drugi za njimi pri-dobhiali za Kristusa ves svet. Morali bodo dobro razumeti, leako drugačen je nauk, ki ga slišijo zdaj, od onega, ki so ga doslej slišali iz ust farizejev. Poglavitna razlika je v tem, da farizeji ob razlagi pismih mislijo predvsem nase in na svojo častt zato je njihov pouk kakor kvas, ki ne more napra- kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.” “Kakar vas bodo vlačili v shodnice in pred gosposko in pred oblasti, ne skrbite, kako ali s čim bi se zagovarjali ali kaj bi rekli. Sveti Duh vas bo namreč poučil v tisti uri, kaj je treba reči.’ PRILIKA O BOGATINU Rekel pa mu je nekdo iz množice: ITčenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino. — On pa mu je odvrnil: “Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?” In rekel jim je: “Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.” Povedal pa jim je to priliko: “Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. In pomišljal je sam pri sebi: Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov? In rekel je: Tole bom storil; podrl bom svoje žitnice ter postavil večje *n tam bom spravil vse svoje pridelke in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje. — Toda Bog mu je rekel: Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo? — Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.” SKRB ZA BOGASTVO V BOGU Rekel pa je svojim učencem: “Zato vam pravim: Ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli, tudi ne za telo, kaj boste oblekli. Zakaj življenje je več ko jed in telo je več ko obleka. Poglejte ptice pod nebom; ne sejejo in ne žanjejo, nimajo ne shrambe ne žitnice, in Bog jih živi, vaš nebeški Oče. Koliko več ste vi vredni ko ptice! Kdo • zmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svoji postavi en komolec? Če torej še tega ne zmorete, kar je najmanjše, kaj ste v skrbeh za drugo? Poglejte lilije, kako rastejo; ne delajo in ne predejo, a povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor katera izmed njih. Če pa travo, ki je danes na polju, jutri se pa v peč vrže, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! Tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili, >n si ne delajte skrbi. Vse to namreč iščejo pogani tega sveta. Vaš Oče pa ve, da tega potrebujete. Iščite marveč božje kraljestvo in vse to vam bo navrženo.” “Ne bojte se, mala čreda, zakaj vaš Oče je sklenil dati vam kraljestvo. Prodajte, kar imate, 'n dajte vbogajme. Napravite si mošnje, ki ne ostare, zaklad v nebesih, ki ne poide in kateremu se tat ne približa in ga molj ne razje. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.” riti dobrega kruha — bogoljubnegu življenja. Jezusov nauk je pa ves usmerjen zgolj v čast božjo in korist duš. Prvi pogoj prave bogoljubnosti je, da veren človek pripozna božjo previdnost, ki vodi in nadzira njegovo življenjsko pot. PROČ Z LAKOMNOSTJO! Samo na sebi ni bilo nič hudega, če je tisti “nekdo” prosil Jezusa za posredovanje med njim in bratom, ki je očividno z neko dediščino krivično ravnal. Judovski učeniki so morali večkrat tako posredovati. Bili so celo uradno postavljeni za reševanje takih primerov. Toda Jezus je morda videl v srcu prosilca neurejeno poželenje po imetju, ali pa je tudi ob tej priložnosti, kakor že tudi drugače večkrat, hotel reči: Za take zadeve, ki so predvsem svetnega značaja, im\ste iz drugega testa in bi prav lahko pošteno usekali, da si ne bi urednik lastil tolikih pravic v zadevi dopisov in verjetno tudi člankov. Zdaj pa . . . Pepe Metulj. PRIPOMBA: Kar je stalo v dopisu namesto pik, je urednik črtal iz strahu, da bi Pepe utegnil zapraviti “milost” pri — Klakočerju . . . Ur. VICTORIA Pascoe Vale. — Pošiljam naročnino in za Sklad. Malo je majkalo, da nisem pred tednom osebno prinesel. Sukal sem se namreč po NSW nekje pod Sydneyem. Blizu tam, kjer se neki kraj imenuje Figtree. Lepi kraji so to in morska obala je čudovita. Videl sem, da je krajem primanjkovalo potrebnega dežja, pa ker so naokoli hribi, ja svet po večini v senci, sonce ne pripeka preveč. Občudoval sem velika figova drevesa. Vedno sem si predstavljal figovce le kot nizke grme, kot sem jih videl svoj čas okoli severnega Jadrana. Tu pa, v parku pri Kiami, so pravcati orjaki. Morda jim ugaja srebrno čista voda iz bližnjih slapov. Vsem lep pozdrav. — Jože Grilj. Melbourne. — P. urednik mi piše, da se bralci MISLI čudijo, zakaj ni bilo lani mojega nadaljevanja o kulturnih delavcih iz Bele krajine. Piše, da moram sama pojasniti, ker on ni kriv. Nič rada je ne izpovedujem javno, pa naj bo — za pokoro. V svojem drugem članku sem namreč napravila za Belokranjce nekaj takih, ki so bili doli samo usluž-beni, niso pa bili rojeni Belokranjci. Urednik je to spoznal in seveda ves članek vrnil. Zelo nerodno mi je bilo, tako da si potem nisem upala več pisati o tem in spis je ostal nedokončan. Tisti, ki ste opazili to pomanjkljivost, oprostite. Vsem ria.i-lepši pozdrav. — Marija N. Glenroy. — Od letošnjih mohorskih iz Celovca se mi najbolj dopade PO INDIJI SEM TER TJA. To tako lepo opisano življenje tamkajšnjih ljudi in žrtvovanje misijonarjev me je privedlo do tega, da bo zanaprej bolj sodeloval pri podpi-i'anju našega p. Poderžaja. Svetoval bi, da bi MISLI prinašale več propagandnega branja v ta namen. Morda kake odlomke iz KATOLIŠKIH MISIJONOV, ali pa tudi iz zgoraj omenjene knjige, saj vsi naročniki MISLI gotovo nimajo mohorskih knjig. Naj omenim le stran 77, kjer se bere o srečanju komunista s časnikarjem. To je jako prepričevalno. — Naj omenim še to, da na naslovni strani MISLI še ni bilo tako lepe risbe kot lani Zdi se mi škoda, da je niste ohranili tudi za to leto. želel bi jo spet videti v letu 1967. Lep pozdrav — Mirko Cuderman. VVESTERN AUSTRALIA Maylands. — Iz pisem v Koledarčku sem spoznala, kako nekateri mislijo o listu MISLI. Pravi čudaki so. Verjetno imate še druga taka pisma, v katerih ljudje list odpovedujejo in izjavljajo, da jim ni potreben. Nič bi se ne čudila, če bi bil p. urednik že vsega sit in bi kar pustil, naj list Propade. Seveda bi s tem propadel tudi naš čut, d l smo Slovenci. Ne bom trdila, da sem dosti boljša °d drugih, vendar bi ne hotela biti tako kaznovana. P. uredniku pa vsa čast, ponosna sem nanj, da je Dolenjec, zato še posebnega priznanja vreden. — Ivanka Pungerčar. PRIPOMBA: — Oho! Nerad razočaram dobro So. Ivanko, toda resnica nad vse! Skozi mojo rojstno hišo teče poprek, iz kota v kot, meja med Gorenjsko in Notranjsko. Kolikor vem, sem priko-bacal na svet na gorenjski plati usodne črte. Zgodovinskih dokazov za to nimam. Kadar kaže, da se kje prikupim, se pustim zmerjati tudi za Notra-njca. žal, Dolenjci si pa z mano težko kaj pomagate . . . No, Ivankino “priznanje” vseeno rad vzamem na znanje. — Ur. Alexandra Bridge. — čas je, da se spet oglasimo iz naše osamljenosti na podeželju ogromne Zapadne Avstralije. Naselili smo se tu pred leti, ko smo prevzeli od države lep kos zemlje za ureditev lastne farme in doma. Seveda se nekaj časa nismo mogli prav znajti, tudi jezika nismo kaj Prida znali. Zdaj smo se pa že lepo udomačili. Zaslužek imamo še od dela na žagi, kjer tudi stanujemo in imamo stanovanje s kurjavo zastonj. Po delu na žagi urejujemo farmo, ki ni daleč od tu. V preteklem aprilu smo že zasejali 50 očiščenih a'.c-rov s travo in v tem aprilu jih bomo še 50. Ko bomo gotovi še z ograjo, bomo takoj naročili nekaj mlade živine za meso in farma bo začela dona-šati za nadaljnje investicije. Kraj se nam zelo dopade. Do mesta Augusta ni daleč, tam je tudi naša cerkev, reka Scott River ima odlično vodo ter je polna rib in rakov. Augusta je turistično mesto, pa tudi do morja ni predaleč. Zdaj imamo samo to željo, da bi se še kakšna slovenska družina oglasila za prevzem državne zemlje in se naselila tu v bližini. Po druščini rojakov nam je zelo dolgčas. Država ima še veliko zemlje za oddajanje privatnikom in od časa do časa razpiše bloke pod naslovom Scott River — Augusta. Zelo bi priporočali Slovencem, da bi se pozanimali za to reč. Kdor želi kaj več zvedeti, naj se obrne na dr. J. Koceta v Perthu ali pa naj piše naravnost meni za pojasnila. Za začetek bi tudi novodošli dobili delo na žagi in od tod polagoma pripravljali sprejeto zemljo za ureditev farme. Po dosedanji lastni izkušnji smo prepričani, da se ne bo nihče kesal, če se pozanima za stvar in se odloči za kmetovanje v tej lepi okolici. Posebno hitro bi uspel kdo, ki bi prinesel s seboj denar za nakup orodja in strojev. Mi smo začeli skoraj z nič, pa vendar uspevamo. Čas in vztrajnost prineseta svoje. Pozdrav vsem rojakom. Ivan Štrucelj, C. Sawmill, Scott River, Alexandra Bridge, W.A. Le dobro si kocke na sliki oglej, na tihem jih vestno po vrsti preštej, na glas ali v pismu število povej! Ne reci prehitro: Število je šest! Čuj: “Sedem” je rekel prijatelj tvoj zve«,t... Oko naj odloči, miruje naj — pest! KRIŽANKA Mirko Kakusček 12 3 4 11 14 15 16 17 21 23 _26 30 24 31 34 5 6 7 8 10 p [18 19 20 22 F ■ ■ 28 29 32 33 1 ■ Vodoravno: 1 skupina ovc 4A seštet znesek 9 apno (angl.) 10 vprežna žival 11 kos pohištva 13 cirkuško prizorišče 14 veliko 15 mestece v Viktoriji blizu Benalle 18 odtakanje 21 krvoločen 22 trava, zdravilna rastlina (ital.) 23 prvi človek 25 plesti (angl.) 26 gostišče (angl.) 27 latinski pozdrav 28 cerkveni pevski zbor 30 svet človek (angl.) 32 javni vrtni nasadi 34 (dve besedi): sestavni del lestve (4 črke) in skrajšano ime za Ivanko. 36 najbolj “slovenska” država v ZDA 37 močno znan ognjenik Navpično 1 misleče zemeljsko bitje 2 “večno” mesto 3 žensko ime 4 priimek slavnega slov. pevca 5 iz istega rodu 6 strupene žuželke 7 deset (angl.) 8 novejša država v ZDA 12 žensko ime 13 šivanka (ital.) 16 dragocena ruda prvina (2. sklon) 17 rudokopi 19 three times (slov.) 20 obkrožanje, obtekanje 24 porodnica 25 (two) snowballs (slov.) 26 identično 29 vodna žival 31 N (ak)lo 33 kakor navpično 27 ZA RAZVEDRILO J. Primožič Filozof. — “Očka, kupi mi pipec.” — “Ne, sinko, nož ni za otroke.” — “Že vem! Zato, ker otroci ne smejo priti pred sodišče.” Modrovanje. —- Pijanček sedi pri praznem kozarcu in ugiba: “Ali bi še enega, ali ne bi šr enega, to je vprašanje. Glava pravi ne, grlo vpije da. Pravijo, da pametnejši odneha... Natakar, še enega.” Utemeljena bojazen. — “Zakaj se Tone ne poroči? Kot zobozdravnik bi dobro zaslužil in z lahkoto vzdrževal družino.” — “To že. Pa pravi, da ne more najti neveste, ki bi bila brez sorod- stva. Če pa vzame eno teh, ki se mu ponujajo, bo moral samo njenim sorodnikom popravljati zobe — brezplačno.” V zaporu. — “Kaj pa šarite okli rešetke? Bi radi ugotovili, kako je kaj močna?” — “Prav nasprotno, gospod paznik ...” Pravilno. — “Le kako si upajo prodajati “peneče’ vino, ko se pa nič ne peni?” — “Se pa peni tisti, ki vino kupi in plača.” — Dober odgovor. — V Črnomlju je prišel k zdravniku neki okoliški kmet, ko je ura ravno pet popoldne odbila. Debelo ga pogleda zdravnik in reče: “Ja, kaj pa je z vami, ali ne veste, da jaz ordiniram le do petih popoldne?” Kmet: “Jaz že vem, ali pes, ki me je ugriznil pred četrt ure, tega ni vedel.” ♦♦-M >♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ SOBE ZA SAMCE ALI MLADE ZAKONSKE PARE dobite v slovenski hiši: JAKOB ROBAR, 112 Alfred St., Granville (Križišče z Virginia St.) Avtobus obstane pred hišo. Do postaje Granville ali Parramatta 15 minut pešhoje Telefon: 637 — 2363 Kličite do 10. ure zjutraj ali po 6. uri zvečer. V soboto in nedeljo ves dan'. ♦ ♦»»♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ SREČNO NOVO LETO 1966 želi vsem rojakom auto mehanik FRANC BERKE 42 St. Johns Road, Cabramatta. Priporoča se vam za vsakovrstna popravila avtomobilskih motorjev in sploh, kar je v zvezi z avtomobilom. Lahko pokličete po telefonu: 72-1049 108 Gertrude Street Fitzroy N. 6, Melbourne, Vic. (Blizu je E^hibition Building) Se priporoča rojakom za naročanje fotografij vseh vrst. Nevestam posojam poročne obleke po nizki ceni Odprto vsak dan od 9. do 1. in od 3. do 7. pop. Ob sobotah in nedeljah od 9. zjutraj do 7. zvečer — TEL: JA 5978 Dr. J. KOCE i G.P.O. BOX 670. PERTH, W. A. | :«* > ;♦; > 1. ČE HOČETE ZAJAMČENO, SOLIr O IN HITRO POSTREŽBO GLEDE DARILNIH J J POŠILJK Z ŽIVILI, ZDRAVILI IN EHNIČNIMI PREDMETI (RADIO APARATI, £ * MOTORNIMI KOLESI, BICIKLI .) J J 2. ČE HOČETE DOBITI SEMKAJ »V )JO ZAROČENKO, SORODNIKA ITD. POVDAR->;• JAMO, DA IMA DR. KOCE PO ' jKAJŠNJIH ZAKONSKIH PREDPISIH PRAVICO >: '§ DAJATI INFORMACIJE GLEDE VI OKLICA OSEB V AVSTRALIJO. $ P, 3. ČE HOČETE PRAVILNE PREVODE SPRIČEVAL, DELAVSKIH KNJIŽIC, POOB- H >; LASTIL, TESTAMENTOV ITD. PRODAJAMO SLOVARJE IN VADNICE ANGLEŠKEGA % JEZIKA. % *♦* ' >i J Zastopnik za N.S.W. Mr. R. OLLP, 65 Moncur St., Woollahra, N.S.W. >; m^i oo Aor\£ !♦: Tel. 32-4806 >: >! Zastopnik za VIC. Mr. J. Kapušin, 103 Fifth Ave., North Altona, Vic. := Tel. 391-4737 >: ♦: >1 ♦' & >: >: >; >; >; >: >; >; >; >’ SLOVENSKA MESNICA ZA WOLLONGONG ITD. TONE IN REINHILD OBERMAN 20 Lagoon St., Barrack Point, NSW. Priporočava rojakom vsakovrstne mesne izdelke: kranjske klobase, ogrske salame, slanino, sveže in prekajeno meso, šunke itd. Vse po najboljšem okusu in najnižjih cenah. Razumemo vse jezike okoliških ljudi. Obiščite nas in opozorite na nas vse svoje prijatelje! >; >; >: >: >; >; >1 >; >] >; >] >: >' >: ::darilne pošiljke :: < ► 4» živil in tehničnih predmetov (bicikle, moto- ” .. cikle, mopede, radijske in televizijske aparate, •• frižiderje itd.) ZA SVOJCE V DOMOVINI pošilja tvrdka Stanislav Frank CITRUS A G E N C Y 74 ROSEWATER TERRACE OTTOWAY, S.A. I Telefon: 4 2777 Telefon: 4 2777 J ■< ► t SOLIDNOST — POPOLNO JAMSTVO •i- BRZINA — t SO ZNAČILNOSTI NAŠEGA POSLOVANJA ♦ ♦♦444444444444M4