Samostanski zvonovi.
Spisal  Vuk Slavič                                              .   I
^ožični večer je priplul, troseč veselje.
Debela mcgla je padla na trudno, zasneženo zemljo. Goste snežinke so frlele kakor belokrilati metuljčki na temne strehe. V obraz in lase so se usipale hitečim ljudem in se topile ondi ^ kakor sladka nada v grenki resnici. Brleče svetilke so spuščale na pobeljeni tlak blede žarke, da so se bele snežne zvezdice, katere je do-segal mrkli   žar luči, blcstele kakor rosa ob jutranji zori.
Razsvetljena so bila okna palač, hrupno veselje je donelo izpod bogato okrašenih božičnih drevesc v tiho, sveto noč. Drago vino se je penilo na polnih mizah mogotcev, katerim ni bilo sredi bogastva znano, da žive z njimi bitja, ki nimajo za lačne zobe niti trde skorjice suhega kruha.
In v to veselo drvenje v šumečih, blestečih dvoranah je donelo ubrano brnenje samostanskih zvonov . . .
Tako se je zdelo to zvonjenje, kakor bi hotelo karati vse brezskrbne in brezsrčnc mogotce in bogataše. —
Na voglu najlepše, krasno razsvetljene palače, iz katere je veselje najbolj donelo v mrzlo temo, je stal poleg ženice, ki je pekla kostanj, slabo oblečen mož, drhteč in tresoč se mrazu. Bledi obraz mu je razsvetljevala ulična svetilka.
Iz globoko uklesanih gub na njegovem obrazu sta gledala beda in glad.
Ves večer je stal siromak na ulici in gledal vesele in zadovoljne obraze mimoidočih Ijudi ter upal, da dobi kak milodar — brez prosjačenja . . .
Saj se bere ubožcu potreba v očeh, toda iz gub na čeiu tega bledega nioža ni znal nihče brati, kaj trpi njegovo srce.
Matere so nosile mimo njega igrače, možje so hiteli s poinimi žepi in izginjali v megli. Prodajalci so nosili vsakovrstne stvari mimo in mu jih ponu-jali: »Kupite, kupite za otroke W
Žalosten nasmeh mu je obkrožil vsakikrat od mrazu otrpla ustna, oko se mu je stemnilo, in iz prsi se mu je izvil globok, tožen vzdih. Na dom svoj je mislil, na temno sobico tam v predmestju, daleč od teh blestečih hiš in palač. Na ženo svojo je mislil, ki mu leži bolna doma na trdih deskah, na otroke, ki se stiskajo k svoji mamici in si, proseč jo kruha, huhajo v zmrzle prstke. Srce mu  je  hotelo  počiti od žalosti. Kako   rad   bi  se bil  zjokal, ali