MOJI SOŠOLCI D R. F. O O S T L Po opisu profesorjev je naravno, da se spomnim tudi součencev. — Umevno je, da se onih iz prve dobe, zlasti ako se z njimi nisem pozneje več sešel, spo minjam le temno ali da so celo povsem pozabljeni, ne vedoč, kaka jim je bila usoda in kam jih je zanesla življenja pot. Vendar pa lahko načrtam nekaj spomi nov na nekatere, ki so izostali iz gimnazije pred nami, zlasti na one, s katerimi sem se še pozneje srečal v življenju. že v vadnici in nalo v gimnaziji mi je bil ljub pri jatelj Maks Human iz Radovljice. Po absolvirani 6. šoli je odšel na Dunaj v višjo artilerijsko oficirsko šolo (tehniško vojno akademijo) in sešla sva se zopet na Dunaju, ko je bil še njen gojenec. Bil je jako lju bezniv tovariš in vedno sem se veselil njegove družbe. Kot častnik je bil v raznih garnizijah v avstrijski monarhiji, potem pa je opustil vojaško službo ter se podal kot inženir v Bolgarijo. Od tedaj nisem mogel ničesar več poizvediti o njem. Sošolec v vadnici je bil tudi Jakob Kobilca. Njegova sestra je postala znamenita slovenska slikarica. Po dovršenih spodnjih gimnazijskih razredih se je po svetil trgovski izobrazbi, ker je oče želel, da sodeluje in kasneje prevzame trgovino z dežniki. Napravil je tkzv. inteligenčni izpit za enoletnika prostovoljca. Kasneje je težko obolel; ko sem bil v Ljubljani na počitnicah, sem ga — bolnega — večkrat obiskal. Kako je upal, da ozdravi, a tuberkuloza je uničila mla do življenje. — Najboljši Kobilčev prijatelj je bil Janko Bleivveis. Ta dva sta osnovala nekako književno zadrugo. Takrat so mladi dijaki kar požirali »indija- nerice«, katere je potjetni mladi knjigotržec in knjigo vez Turk v velikem številu vrgel na trg v malih knji žicah s kričečo barvasto sliko na ovitku in prodajal po 10 in 12 krajcarjev. Naša dva podjetnika sta kupila za goldinar teh knjižic ter jih posojala po dva kraj carja v čitanje. Radi so porabljali tovariši priliko, ker so za denar, kar bi veljala ena knjižica, jih čitali pet ali šest. Ko sta si vrnila svoj osnovni kapital, sta iz doneskov čitateljev nakupovala zopet druge zvezke in tako sta končno imela celo skladovnico teh knjižic, katere sta čez par let, ko je ponehala čitateljska strast, pošteno razdelila med svoje abonente. Jaz nisem bil v krogu teh sošolcev, ker za to indijanarsko romantiko nisem imel pravega smisla, pač pa sem bil ves za- ljubljen v »Babico« Božene Nemčeve (v Cegnarjevem prevodu), katero sem čital in zopet čital, da sem jo zna! vso skoraj na pamet. — V slovenskem slovstvu spominja na indijanarice povest Andrejčkovega Jo žeta (Podmilšaka) »žalost in veselje«. Da je prepro stemu narodu izredno ugajala, sem se uveril, ko sem v zimskih večerih dedovi družini (poslom), ko so po večerji odmolili rožni venec, čital kake pol ure razne povesti. Pri tej kar niso mogli pričakati nada ljevanj ter sledili berilu z največjo pozornostjo. Tretji tovariš izza Tomšičevega učiteljevanja je bil Ivan Kruleč. Bila sva si iskrena prijatelja in večkrat me je posetil na dedovem vrtu. V gimnaziji nas je zapustil, ko je vstopil v učiteljišče. Ko je postal učitelj na vadnici v Ljubljani, je z očetom bil j ar dir al v ka varni »Evropa«, kjer sem bil, prihajajoč z Dunaja ali pozneje iz Gorice in Kromeriža, pogosto v njegovi dru žbi. Ko sem služboval na Studencu, me je — novo- poročenec — z ženo obiskal in se je razvilo med naji nima družinama prijateljsko občevanje. Kruleč je bil izboren, obče priljubljen učitelj in blag človek. Podal je Slovencem najlepšo začetnico: »Moja prva čitanka«, po kateri se je tudi moja hčerka v slovenski šoli v Gorici učila branja. Ko smo prišli po vojni v Ljub ljano, smo zopet obnovili prijateljsko občevanje. Smrt ga nam je ugrabila pred 10 leti. V prvem gimnazijskem razredu sva se iskreno po- prijatila s Franom Knafljem, ki pa je že drugo leto ostavil Ljubljano in se podal v Novo mesto. Dopiso vala sva si nekaj časa, potem pa je to prestalo. Ko sem v tretji velikošolski počitniški dobi peš hodil po Gorenjskem z Bleda proti Kranju, me nenadno na poti zajame ploha, da si poiščem streho v najbližji kmečki hiši. Ko stopim v sobo, dobim ondi franči škana, ki je ravno tako vedril. Spoznala sva se — bil je to tovariš Knafelj, ki mi je pripovedoval, da je pri frančiškanih v Kamniku v bogoslovju ter bo drugo leto pel novo mašo. V prijaznem pogovoru nama je potekel čas, da se je zopet zjasnilo, na kar sva odšla in se podala vsak v drugo smer. Vsa leta nisem o njem ničesar več slišal, šele ko sem služboval v Gorici, se nekoč mudil na dopustu v Ljubljani, sem zvedel po p. Placidu Fabijaniju, prijatelju naše rodbine in obče spoštovanem ljubljanskem priorju, da je p. Avre- lij Knafelj, tedaj član njegovega samostana, imel ne srečo, da se je pri rezanju kurjega očesa hudo ranil in se mu je zastrupila kri, da so ga morali poslati v bolnico. Imel sem namen, da ga obiščem. Ne vem, kake ovire so povzročile, da tega nisem mogel takoj storiti — in tako se žal nisva več videla, udeležiti sem se mogel le njegovega pogreba. Ivan Sonc ali Solnce, kakor se je pozneje pisal, se je še iz nižje gimnazije preselil v Ameriko in ondi postal duhovnik. V »Domu in svetu« sem videl njegovo sliko v skupini ameriških slovenskih duhovnikov in misionarjev, krepak in zastaven možak. Tudi tebe, tovariš Lajoš (tako smo nazivali Ludo- vika Bohma) so »gnale muhe« v samostan h kapu- cincem! A že po enem letu je dal redovništvu slovo in se vrnil na gimnazijo. S tem je izgubil eno leto ter maturiral za nami. Na Dunaju, kjer je študiral filo zofijo, smo se zopet sešli. Služboval je v nekaterih slovenskih mestih ter potem postal profesor na po morski akademiji na Reki. Po prevratu je bil ravna telj srednje tehnične šole in pozneje trgovske akadc- 3* mije v Ljubljani, za katere ustanovitev si je pridobil obilo zaslug. Bil je tudi organizator velesejma in ho norarni profesor ljubljanskega vseučilišča. Pisal in predaval je zlasti mnogo o naših trgovinskih in eks- portnih zadevah. 1930. je šel v pokoj. Bil je jako agilen in živahen ter ljubezniv družabnik. Zadnjič sva se slučajno sešla v tramvaju, ko se je vozil na kolodvor, da se odpelje v svoj Tusculum, v Mirno na Dolenj skem. Vabil me je, naj ga tam obiščem ter ni mogel prehvaliti, kako je tam lepo in mirno življenje. A kratko potem sem čital, da je ondi obolel in umrl 15. marca 1935. V 7. šoli nas je ostavilo več sošolcev. — Viktor Kli- nar, Badovljičan, je vstopil v poštno službo. Ko sem v novembru 1900. bival nekaj dni v Trstu, sem se v kavarni sešel z več Slovenci, med njimi je bil tudi tovariš Klinar, ki je takrat služboval pri poštnem ravnateljstvu v Trstu. Tovariš Nikolaj Stazinski je konec 7. šole zapustil Ljubljano ter se podal v Novo mesto, ker je hotel na vsak način napraviti maturo z odliko, kar mu je, dasi odličnemu dijaku, bilo ondi bolj gotovo kakor v Ljub ljani. Postal je duhovnik nemškega viteškega reda ter pastiroval po raznih slovenskih krajih. Ob njegovi smrti sem čital v »Slovencu«, da je bil sicer zaslužen duhovnik, vendar »nestalen in vihrav«. Najbrž ni na šel onega zadovoljstva v stanu, katerega si je želel in iskal. Zapustil nas je tedaj tudi Jos. Sadnikar ter se podal na Dunaj študirat živinozdravništvo (za kar takrat še niso zahtevali 8 razredov z maturo). Ko je postal ži- vinozdravnik v Kamniku, je z vso vnemo zbiral sta rine in osnoval prav bogat in znamenit muzej, kate rega mi je pri obisku prav ljubeznivo razkazal. Vsa kemu, ki se zanima za naše starine, ki so narodno kulturno velikega pomena, svetujem, da si ogleda nje gove bogate zbirke. Izredno prijazen lastnik bo gotovo rad ustregel in razkazal svoj v istini zanimiv muzej. 4* KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA 2 • LETKIK V V Ljubljani, mesca junija 1938. MOJI SOŠOLCI DR. F. GOSTL (Nadaljevanje) Od součencev v vadnici pod Tomšičem naj ome nim še Avgusta Reicha in Emanuela Josina. Oba sta službovala pri finančni direkciji ter živita kot upo kojenca v Ljubljani. — Od poznejših se naj spom nim še Frana Gartnerja, ki se je pozneje prekrstil v Gorazda. Posvetil se je učiteljstvu ter bil tudi kot upokojenec neumorno delaven. Poučeval je v gostil- ničarski zadrugi in imel na domu privatne trgovinske tečaje. Umrl je pred dvema letoma. Ko sem po novem letu 1907. nastopil službo pri- marija voditelja v zavodu Studenec, je bil za žup nika v Devici Mariji v Polju Matija Kolar, izredno ljubezniv mož, ki je postal pozneje kanonik v Ljub ljani. — Ko sem se na jesen ženil, sem se oglasil pri njem radi običajnega izpraševanja. Poklicaj je: »Mi- ca, prinesi liter najboljšega na mizo!« ter sva pričela pomenek o tem in onem. čas je hitel, spomnil sem ga na svoj namen, a odvrnil je: »Dobro vem, da ste v gimnaziji vedno imeli odlične rede iz verouka, po vsem nepotrebno je, da bi vas kaj spraševal,« in za pisal je, da sem najbolje poučen. — Naslednje leto je odšel v Ljubljano in njegov naslednik je postal Ivan Miiller, doma iz žabnice nad Skofjo Loko, ki je bil, prišedši iz tedaj nižje gimnazije v Kranju, do 8. razreda moj sošolec, župnikoval je pozneje pri Sv. Heleni ob Savi. — Umevno, da sva bila v prija teljskem razmerju. — Krstil je oba moja otroka in sicer na domu, za kar je izposloval dovoljenje pri knezoškofijskem ordinariatu. Pri krstnem obedu je imel lepa govora. — V poznejših letih sem ga prilož nostno obiskal. V vojnem času mi je poslal par do pisnic v Kromeriž. — Hranim še ono, ki kaže sloves nost blagoslavljanja največjega zvona na Kranjskem, žal, da se je le malo let glasil, kajti kakor mnoge druge, so tudi tega rekvirirali in razbili. Pred tem neslavnim koncem ga je dal župnik še upodobiti na razglednici ter jo tudi meni poslal v spomin. Izmed sošolcev, došlih iz Kranja, naj omenim še Cirila Pirca, mnogoletnega zaslužnega župana rojst nega mesta Kranja in vrlega narodnega delavca. — Zaradi bratove smrti je moral prekiniti juridične štu dije, da je prevzel znano domačo trgovino. Ko sem 1927. s svojim sinom gimnazijcem peš po toval iz Ljubljane po Dolenjskem in po Beli Krajini, sem v staroznani Višnji gori pozdravil župnika Kon rada Teksterja, ki je bil par let moj sošolec. Bil je zelo vzradoščen ter naju pridržal pri kosilu. Tudi njega krije že par let črna zemlja. Naš gimnazijski razred je bil zelo mnogoštevilen, prvo leto je štel 61 učencev; potem so nekateri od padli, drugi prihajali, tako da se je število le neznat no krčilo, šele v 6. šoli so združili oba oddelka, na šega per nefas slovenskega nazivanega in nemškega, saj je tudi »slovenski« bil germanski. V 8. nas je maturiralo 48. O teh, živečih in umrlih, hočem pri hodnjič podati nekaj črtic. Bili smo vedno res vzgledno kolegialni, najboljši tovariši in prijatelji; tudi narodnostnega nasprotstva nikdar nismo poznali, dasi je to vladalo v veliki meri v vsem javnem življenju in dasi smo bili za svoj rod zelo navdušeni. — Vedno smo se veselili kakega slu- r čajnega svidenja, vendar žal ni prišlo do skupne pro slave obletnic mature prej nego po 40 letih. In takrat je zavladala tako prisrčna okrepitev stare kolegial- nosti in prijateljstva, da smo sklenili, da se odslej snidemo vsakih 5 let. 40 letnico smo proslavili v Ljubljani, udeležil se je od profesorjev dvorni svet nik šuklje, pismeno so nas pozdravili dr. Svetina, Vo- dušek in Pleteršnik, zadnji s svoje smrtne postelje. 45 letnico smo proslavili na Bledu, 50 letnico zopet v Ljubljani in tu v Ljubljani, ako Bog da, se snidemo tudi k 55 letnici. — Danes ne živi nobeden naših pro fesorjev več, tudi naše vrste postajajo vedno redkej še, dasi moramo imeti število (v poletju 1938.) živečih — 21 — za izredno veliko. 10* KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA. 3 • LETNIK V MOJI SOŠOLCI DR. F. GOSTL (Nadaljevanje) II. Od 48 maturantov si je 16, torej ravno tretjina, izvolila bogoslovje; od onih, ki so se posvetili posvet nim študijam, so postali 3 odvetniki, 4 notarji, 4 zdrav niki, ostali uradniki najrazličnejših kategorij — filo zofskim naukom, oziroma profesuri, se ni posvetil nobeden. Zvečine so služili vojake kot prostovoljci enolet- niki, vendar si za stalno ni izvolil nikdo vojaškega stanu, ako izvzamem enega zdravnika. Spomniti se hočem najprej umrlih tovarišev. O ne katerih mi je le zelo malo znano. O umrlih duhovni kih mi je sporočil nekaj podatkov tovariš Janez Hlad- nik, župnik in duh. svetnik v št. Vidu pri Stični. Hva ležen sem mu za to prijaznost. Prvi se je poslovil od tega sveta Fran Guzelj, rojen v Hotovljah, ki je umrl kot bogoslovec. Mirna, dobra duša. že kot gimnazijec je v »Vrtcu« priobčil pesmi in razne črtice. Tudi Vrhničan Pavel Lenassi je umrl zelo mlad, kratko po posvečenju v mašnika. — O Jos. Benkovču, ki je vstopil v tržaško bogoslovnico, nisem mogel po- izvedeti ničesar. — Alojzij Krainer, rojen v Stari Cerkvi na Kočevskem, je bil kaplan v Čatežu pri Bre žicah in pri Sv. Križu nad Litijo in umrl kot župnik v črmošnjicah 9. maja 1904. S posebno ljubeznijo se spominjata Hladnik in p. žužek Janeza Mekša iz Hotedršice. Bil je sin rev nega bajtarja in krojača. Ker je kazal veliko veselja do učenja, ga je dal oče v Idrijo, kjer je dovršil 3. in 4. razred osnovne šole in prišel nato v Ljubljano na gimnazijo, kjer se je moral ves čas otepati z veliko revščino. Takrat so nekatere rodbine dajale revnim dijakom kosilo in tako je hodil tudi Mekš k nam in nekaterim sorodnim rodbinam na obed, kajti v Aloj- zijevišče ni bil sprejet. — Bil je tiha, skromna in po nižna duša, radi smo ga imeli vse tovariši. P. žužek ga označuje, da je bil priden kot čebelica ter si priza deval tudi pozneje za splošno izobrazbo. — Hladnik pa navaja, da se je v semenišču učil češčine in v »Slovencu« priobčil prevod neke češke povesti; za nimal se je zlasti tudi za Don Bosca ter njegovo skrb za zanemarjeno mladino ter o tem v »Slovencu« in »Zgodnji Danici« priobčil več člankov. Kot tretjered- nik je bil voljen za semeniškega knjižničarja in kot četrtoletnik je vodil govorniške vaje. Bil je kaplan v Logatcu in Hrenovicah ter ekspozit v Rakitnem, žup nik v Planini in na Trsteniku, kjer je umrl v aprilu 1928. Kot dijak in kot duhovnik je bil sicer vedno slabotnega zdravja, vendar je učakal 64 let. »Duhovni pastir« je priobčil mnogo njegovih pridig, zlasti o vzgoji, 1927. je izdal v samozaložbi knjižico o gmot nem stanju slov. duhovščine in kako bi se dalo iz boljšati. Vrhoušek Franc je bil eden naših starejših kolegov (rojen 1859.) iz Leskovca. Nižjo gimnazijo je obisko val v Novem mestu, na višji je bil v Alojzijevišču. Bil 13* V Ljubljani, mesca septembra 1938. je kaplan v Sodražici in župnik v Dolenji vasi. Umrl je v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu ter bil pokopan v šmihelu. Zakrajšek Fran, rojen na Blokah, mi je bil kolega že v vadnici. Na gimnaziji je bil vedno odličnjak. — živahen, vesel in šegav je bil izredno priljubljen pri vseh kolegih. Bil je kaplan v Postojni, župnik na Dragi pri čabru; umrl je v septembru 1900. Janez Oblak, v šoli s priskokom starejši, v razliko z istoimenskim kolegom, se je porodil v Jami v žup niji Mavčiče 1863. Osnovno šolo je obiskoval v škofji Loki, v gimnaziji je bil kot odličnjak sprejet v Aloj- zijevišče. Bil je kaplan v škofji Loki. potem v Polja nah nad Loko, nato v Ljubljani pri Sv. Jakobu, kjer mu je bil tovariš poznejši tržaški in mariborski kne- zoškof Andrej Karlin. — 1896. je postal župnik na Bledu. — Na Bledu je pridobil velike zasluge z zidavo krasne nove farne cerkve, oskrbel je — po slovenskih umetnikih — veličastno notranjost, umetniške slike križevega pota so bile dovršene šele po njegovi smrti. Ko sem 1922. s svojim sinom gimnazijcem peš po toval po raznih krajih naše lepe Gorenjske, sem ga obiskal na Bledu, kjer naju je prav prijazno sprejel. Peljali smo se na otok; po mnogih letih sem zopet veslaril po jezeru. — Na otoku smo se pospeli v zvo nik. Posebno zadoščenje mu je bilo, da je otoške zvo nove rešil pred rekvizicijo v vojni, nadejal se je tudi za farne, a se ni posrečilo — kljub priporočilom naj višjih krogov. Za proslavo 45 letnice mature smo se na njegovo željo sešli na Bledu. V ta namen je vse lepo in skrbno pripravil. Iz Lesc nas je avtobus zapeljal v župnišče, kjer smo se zbrali, šli na naročeni »ručak« v gostilno, potem z dvema okrašenima ladjama na otok, kjer je maševal. Prepeljali smo se potem h Petranu ter na pravili sprehod krog jezera preko vasi k hotelu v Saki (pod železniško postajo), kjer je bil skupni obed. V veselih razgovorih in petju smo bili ondi do večernega vlaka, s katerim smo se vrnili domov. Ko smo slavili 50 letnico mature v Ljubljani, bil je Oblak še čil in izredno dobre volje med nami; nikdo pač ni mislil, da nam ga bo kot prvega ugrabila smrt. Par mesecev nato ga je, na povratku od nekega po greba, zadela srčna kap na cesti nedaleč od župnišča. Slavljena nemška pisateljica Handel - Mazetti je napisala roman »Bratec in sestrica« (»Briiderlein und Schwesterlein«); večino iste snovi se je pozneje zelo razblinila v »Marjetičnih pismih« (»Bitas Bruck«), katere piše bivša gojenka samostanskega internata svoji nekdanji prednici. — Dejanje se deloma godi v Ljubljani in zlasti na Bledu. — V obeh teh delih se opisuje župnik Oblak (nazivan Oplat) kot vzoren, idealen in požrtvovalen duhovnik blagega značaja in istinite pobožnosti. — To je pač najlepši spomenik, ki ga je postavila tujerodna pisateljica slovenskemu duhovniku. Popravek tiskovne pomote v 2. štev. »Kronike« vanje po Beli Krajini je bilo 1923. (ne 1927.). Poto- 14* V Ljubljani, • • MOJI SOŠOLCI (Konec.) III. Tudi o nekaterih umrlih posvetnjakov ne vem po ročati podrobnosti. Janez Oblak »mlajši« se ni več mučil s študijami, oženil se je z brhko mlinarico ter gospodaril na mlinu. — Ljubljančan Rudolf Hofmann je umrl kot želez niški uradnik; Jos. Pauser iz Ljubljane in Jos. Pelle- grini iz Slovenske vasi na Kočevskem sta bila urad nika; Anton Pešec z Iga je po dovršenem pravoslovju vstopil v policijsko službo pri ravnateljstvu v Gradcu. Ivan Kosler je absolviral pravoslovne nauke, potem pa živel kot zasebnik in solastnik velike pivovarne v Šiški( danes »Union«) ter mlad umrl. — Adolf Bohinc iz Mokronoga, prav priljubljen, vesel kolega, je kot uradnik finančne prokurature v Ljubljani pri kopa nju v Sori utonil. — Naš »primus« Jos. Kržišnik je po enoletnem prostovoljstvu čez par let umrl na Du naju (zamenjati ga ne smemo z istoimenskim pisa teljem modroslovcem in poznejšim bogoslovcem, ki je umrl kot dekan v Trnovem v Istri. Prišel je leto za nami na Dunaj. Bila sva si dobra prijatelja.) Karel Seitner je umrl kot upokojeni višji poštni kontrolor v Celovcu. — Tudi Emil Ankerst je službo val pri pošti v Opatiji in umrl na Dunaju kot upoko jeni poštni ravnatelj. Bil je dober stenograf in risar, oboje je združil v risbah, v obraze vpletel stenogra- fične podatke. Tako je upodobil tudi našega učitelja stenografije prof. Heinricha ter mu poklonil risbo, ki pa vsekakor ni mogla biti posebno posrečena, kajti profesor je vzkliknil: »Moj Bog, ali sem res tako grd!« Jos. Samotorčan iz Polhovega Gradca je bil brez dvoma eden najbolj talentiranih tovarišev. Pod ime nom »Gradačan« je sodeloval pri »Vrtcu« in ob svojih stroških izdal knjižico »Mlada leta«, zbirko mladin skih pripovedk in črtic. — Vpisal se je v pravoslovje na Dunaju, a kmalu ga je zadela nesrečna usoda, obo lel je duševno, bil več let v blaznici na Studencu ter v hiralnici v Ljubljani, kjer je umrl 5. aprila 1897. Peter Košenina je služboval kot okrožni zdravnik v Metliki in v Ljubljani, kjer je bil tudi zdravnik to bačne tovarne. Kot gimnazijec je vodil cerkveno petje pri šolskih nedeljskih mašah pri uršulinkah, ozir. v Križankah. Tudi v »Sloveniji« je vežbal pevce (pri , mesca decembra 1938. slavnostih je bil dirigent, častni pevovodja »Slovenije«, in Jan Jifek, dunajski poštni kontrolor, navdušen Čeh in velik prijatelj Slovencev). V Ljubljani je vedno zdravega in čvrstega moža zadela nesreča, da je padel in si zlomil podleht, temu se je pridružila nova tvorba »sarcom« ter mu povzročevala mnogo bolečin, katerih ga je rešila smrt 1928. Jos. šavs iz Preddvora je bil kot medicinec vojaški štipendist z obveznostjo, služiti določeno število let kot vojaški zdravnik, ostal pa je v cesarski službi tudi nadalje. Bil je prideljen vojaškim bolnicam, imel zve čine prav lepe garnizije (v Bosni, Meranu na Tirol skem in v Zagrebu). V prvih letih je bil tudi za eno leto komandiran v nadaljnjo strokovno izvežbanost na kirurško kliniko prof. Alberta na Dunaju. Upokojen je bival v Zagrebu, a prav rad prihajal v ožjo domo vino. Umrl je 1930. Henrik Jabornegg pl. Altenfels je bil v gimnaziji ljubezniv in Slovencem prijazen, obiskoval je tudi pouk v slovenščini, ki za one iz »nemškega« oddelka ni bil obvezen ter se ga tudi niso udeleževali. Postal je advokat v Celju in se po prevratu preselil v Gradec. Bivanje v tedaj še zelo ponemčenem Celju (kjer je bil nekaj let župan) in v pratevtonskem Gradcu pa ga je tako premenilo, da ni hotel o Slovencih nič slišati ter nikdar ni odgovoril na naša prijazna vabila na naše spominske sestanke, dočim so bili drugi Nemci vedno vzgledno kolegialni. Edvard Steska je bil pravi matematični ženij, žal da ni študiral te stroke, temveč se vpisal v pravoslovje. Ker se je zaradi kruha moral ukvarjati s lekcijami in vzgojiteljstvom, ni mogel dovršiti tega študija ter se mu je šele po prevratu posrečilo, da je dobil arhi- varsko mesto v ministrstvu na Dunaju, kateri posel je z izredno marljivostjo opravljal. Umrl je 1926. Maks Pire je postal advokat v Ljubljani. K razgo vorom radi 50 letnice mature je redno prihajal, par dni pred njo pa je nenadoma izvršil samomor, kar nas je vse zelo presenetilo, še dan poprej sem ga sre čal in z njim govoril, kazal ni niti najmanjše otožnosti ali razburjenosti. Avgust Drukar iz Kranja je bil v gimnaziji in na Dunaju odličen pevec. Kot notarski kandidat je služ boval v Ljubljani, kot notar v Gornjem gradu, v La škem in Celju. Obolel je, šel zdravja iskat na kliniko v Zagreb, a po operaciji umrl 9. julija 1930. Bil je neumoren narodni delavec, zlasti v prospeh družbe sv. Cirila in Metoda, in izredno priljubljen družabnik. 15* KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA. 4 • LETNIK V Karel Pleiiveiss, dasi 1864. rojen v Ljubljani, je bil prav za prav Kranjčan. Tam je tudi obiskoval nižjo gimnazijo. Bil je notar v Radečah pri Zidanem mostu, v Višnji gori, Novem mestu in slednjič v Ljubljani, kjer je umrl v maju 1938. po dolgem bolehanju za ra kom. Rad je zahajal v družbo in pri naših spominskih sestankih celo spesnil verze v slovenskem, nemškem, latinskem in celo grškem jeziku v zabaven kvotlibet. Tik pred 55 letnico smo dobili obvestilo, da je smrt ugrabila Adolfa Langofa, vladnega svetnika v Gradcu. Rojen je bil v Mozlju na Kočevskem. Ljubeznivi ko lega je vedno rad prihitel na naše spominske sestanke. Josip Kušar, sin občespoštovanega ljubljanskega tr govca z žitom, poznejšega predsednika trgovske zbor nice in (politično malopomembnega) državnega po slanca, se je že v vadnici pri narodnem učitelju in pisatelju Ivanu Tomšiču navzel velike narodne navdu šenosti, s katero se je kasneje udejstvoval v dunajski »Sloveniji«. — Na Dunaju je služil v prvem letu kot prostovoljec pri dragoncih. Bodi mi dovoljeno, da na vedem par dogodkov iz tega časa. Moj stric je prihajal nakupovat si blaga za svojo veletrgovino na Dunaj in v Brno. Povabil nas je tedaj štiri sorodnike so šolce v takratni edini dunajski variete v 9. okraju »Orfej«. Veselo razpoloženje nenadno prekine Kušar z besedami: »Jutri dobim 14 dni hišnega zapora.« »Kako to?« »Ker sem v bluzi, nisem utegnil, da bi šel domov in oblekel predpisano suknjo (Waffenrock), a v prvi vrsti sedi moj ritmojster v civilu.« »Morda pa ne bo tako hudo,« pripomnim, »saj se je sam še težje pregrešil.« Bilo je namreč oficirjem strogo pre povedano, hoditi v civilu, kaj še posečati zabavišča v civilni obleki. — »Ti ga ne poznaš. Največja radost mu je, ako more koga kaznovati. In ali si že pozabil na latinska pregovora ,Quod licet Jovi, non licet bovi' in ,Duo si pociunt idem, non est idem'. — Kušarjevo prerokovanje se je obistinilo. Nekateri takratni av strijski častniki so naravnost sovražili izobražence- prostovoljce. O tem ritmojstru nam je tudi povedal značilno zgodbo. V polku je bil prostovoljec, sin bo gatega dunajskega Žida. Pri jahalnih vajah je anti- semitski ritmojster razdelil novince tako, da je žid jahal kobilo, za njim pa drugi tovariš žrebca. V diru naokrog naskoči žrebec kobilo ter ugrizne ubogega Žida v stegno, prizadevši mu hudo rano. Ritmojster pa se je na glas smejal. — V »Sloveniji« je zlasti v zabavnem delu skušal vedno uprizoriti kaj zanimi vega; bil je tudi dober pevec. V Ljubljani je bil kon- cipient pri dr. Iv. Tavčarju; vesel in zabaven dru žabnik zlasti pri omizju »pri roži«. Postal je potem advokat v Kranju. Zlasti je deloval kot »Sokol«, v Ljubljani mu je ustanovil in poveljeval jahalni odsek. V Kranju sem ga parkrat obiskal. Stanovanje je bilo pravcati zimski vrt, ker je soproga z veliko vnemo gojila cvetje. Bil je vedno zelo gostoljuben. Obolevši je iskal zdravja v Rogaški Slatini, a vrnil se je slabši v Kranj, kjer je umrl 28. julija 1913. Narodno mesto je zelo žalovalo, dva Sokola sta bila vedno na častni 16* straži ob mrliški postelji, pokriti s trobojnico. Pogreb je bil veličasten. S tem završim spomine na umrle sošolce. — Od 48 maturantov nas je ostalo še 20, po 55 letih zelo ugodno število. 5. septembra 1938. smo se sešli k 55 letnici, katere se razen enega, slučajno tu bivajo- čega, inozemci niso mogli udeležiti; sestalo se nas je torej le 11. Radi popolnosti naj pa navedem ime noma vse živeče: 1. Bleivveis-Trsteniški Janko, umirovljeni višji ma- gistratni svetnik v Ljubljani. 2. Bonač Franc, upokojeni svetnik finančne delega cije v Ljubljani. 3. češenj Andrej, upok. župnik, bivajoč v Vavti vasi pri Novem mestu. 4. Fajfar Jurij, upok. sodni svetnik v Ljubljani. 5. Dr. Geiger Ivan, upok. šef-zdravnik južne želez nice v Ljubljani. 6. Dr. Gosti Fran, upok. primarij umobolnice v Ljubljani. 7. Hafner Matej, notar v Ljubljani. 8. Heinzmann Albert, duhovnik v Munichsthalu pri Dunaju. 9. Hladnik Janez, župnik, duh. svetnik v št. Vidu pri Stični. 10. Dr. Kuhar Andrej, notar v Ljubljani. 11. Lesar Janez, župnik v šmartnem pod šmarno goro. 12. Majer Franc, privatni uradnik na Dunaju. 13. Dr. Pessiak Viktor, dvorni svetnik na Dunaju. 14. Preshern Dominik, upok. rač. ravnatelj v Celovcu. 15. Seigerschmied Matija, prelat in župnik v božje- potni Mariji Bistrici v Hrv. Zagorju. 16. Slak Matija, župnik na Brdu pri Podpeči. 17. Verderber Alojzij, upok. višji računski svetnik v Gradcu. 18. Vovk Jakob, tajnik splošnega rentnega in zavaro valnega zavoda na Dunaju. 19. Zupane Ignacij, župnik v Predoslju pri Kranju. 20. P. žužek Alojzij, jezuit v Mariboru. Popravek. V 3. štev. »Kronike« pri opisu Jan. Obla ka se je povsem pokvaril naslov povesti Mandel- Mazetti, ki se glasi: »Ritas Briefe« (Marjetičina pisma). 17*