Poštnina plufana r gotovini. SAMOUPRAVA Januar - februar Vsebina: V novo leto. / Gerčar I.: Občina in bolnišnice. / Plut St.: Izvršba občine in zoper občino. / A.Jagodič: Redni in izredni pregled občinske blagajne. / Neopravičeno izostajanje od odborovih sej. / Iz upravnega sodstva. / Vprašanja in odgovori. Priloga: Ugotavljanje prometne vrednosti in cenitev nepremičnin (Voljč Št.) Sle?. 1-2 leto 1939 IZDAJA ŽUPANSKA ZVEZA V LJUBLJANI »Samoupravo« izdaja »Županska zveza« v Ljubljani (njen predstavnik Nande Novak). — Za uredništvo odgovarja Nande Novak, župan občine Kamnik. — Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (predstavnik K. čeč). »Samouprava« izhaja enkrat na mesec in stane za občine 100 Din, za vse ostale naročnike 40 Din letno. — Naroča in plačuje se pri »Županski zvezi« v Ljubljani, palača Vzajemne zavarovalnice. — Rokopisi se pošiljajo istotja. — Za vsebino podpisanih spisov so odgovorni avtorji. — Rokopisi se ne vračajo. V vsak občinski urad spada Šivic-Žnidaršičeva knjiga ZAKON O LOVU Knjiga vsebuje zakon o lovu s komentarjem, banovinsko lovsko uredbo, več pravilnikov, okrožnice itd., sploh vse, kar mora občina o lovu vedeti, ter ji zelo olajša poslovanje. Stane vezana din 76’—, v kartonu din 64'—, ter se naroča v tiskarni Merkur v Ljubljani. — Naročite si jo takoj, ako je še nimate! ObOne - pozne! >> ^ — Nakup v a go n s k i h po-šiljk koruze, pšenice in ^ moke na uputnice in brez uputnic ugodno izvršite le pri tvrdki * Btiatu & Kuk Telefon pis. 36-75 ^ „ nočni 49-88 CiuMitum - Mlkloiitcua t. 19 Brzojav: Žitopromet (Palača Vzajemne zavarovalnice) katera dobavlja blago naravnost od proizvajalca. — Vse informacije brezplačno! GLASILO ŽUPANSKE ZVEZE V LJUBLJANI LETO 1939 LJUBLJANA, V JANUARJU 1939 ŠTEV. 1-2 Leto 1938 je poteklo za našo občino v tihem delu. Ni bilo ozemlje se je bilo jeseni 1957 izpremenilo, volitve občinskega odbora, v eni občini pa je odboru poslovna doba potekla, talko da je bilo vsega 50 volitev. Potekle so tako dostojno, da jih je javnost mirno vzela na znanje. Velik korak naprej zaznamuje v tem letu notranja organizacija občine. Pričeli so redni tečaji za občinske tajnike, prvi v zgodovini slovenske občine. Prebrodili smo začetne težave, ki niso bile majhne. Rešiti je bilo treba težka vprašanja, kako naj občina pogreša že nameščeno osebje za dolgo dobo tečaja, kako skrbi za nadomestilo odsotnega tajnika, kako naj se po večini skromno plačanim tajnikom materialno sploh omogoči obisk tečaja v Ljubljani, še bolj pa, kako naj se jim v razmeroma kratkem času doprinese ogromna snov, ki jo mora občinski tajnik v svoji službi poznati. Vse to se je rešilo. V prihodnjem tečaju, ko bomo imeli že precej izkušnje, bo šlo vse mnogo lažje. — Še nekaj bomo pridobili od teh tečajev: predavanja se bodo zbrala, na novo in enotno redigirala, dopolnila in nato natisnila. Dobili bomo prvi slovenski priročnik za občinsko službo, prepotrebno knjigo, v kateri bo sistematično zbrano in obdelano vse, kar občina v svojem poslovanju potrebuje. Njeno delo bo s tem zelo olajšano. Občinsko uslužbenstvo je še vedno najšibkejša stran naše podeželske občine. Še smatra velik del mladine, vstopajoče v občinsko službo, to službo le za začasno rešitev iz brezposelnosti. Stanovske zavednosti še ni. Odtod pa tudi neugodne razmere v organizaciji občinskih uslužbencev, ki so nas lani prisilile, da smo v »Samoupravi« ustavili kotiček »Občinski uslužbenec«. Šele z dokončno ureditvijo uslužbenskih razmerij s sodobnimi statuti in s pragmatičnimi namestitvami ter s strokovnim izšolanjem uslužbencev bodo ustvarjeni pogoji za ugoden razvoj novega stanu in za bistveno izboljšanje občinskega poslovanja. Napredek je pa vendarle tudi tukaj viden; kažejo nam ga občinski proračuni v naraščanju osebnih izdatkov, ki znašajo v letu 1958/1939 že 19% od celotnega proračuna napram 15.5% v letu 1955/1956. V novo leto. dogodkov, ki bi to delo motili ali celo širšo javnost vznemirili. Kot zadnii odmev komasaciie smo imeli marca v 49 občinah, katerih Občinsko gospodarstvo je v znamenju naglega boljšanja. To se ne pozna toliko pri kmečki občini z njenimi sicer skromnimi, a stabilnimi dohodki, pač pa pri industrijski občini, ki je popolnoma odvisna od trenutnega splošnega gospodarskega položaja. Kar smo lani na tem mestu prerokovali, se je izpolnilo. Večina teh občin konča tekoče proračunsko leto celo z lepimi prebitki, ki so se v obliki naknadnih in izrednih kreditov deloma že porabili za nove investicije. Porabo sredi leta je kralj, banska uprava po nekolikem oklevanju dovolila, ker so bile zaprošene investicije že nujno potrebne; saj se je že deset let samo štedilo in nič novega zgradilo. Daj Bog, da bi ugodno stanje trajalo še dolgo časa! Napredovala je tudi avtonomija občine, ki je bila prva leta novega občinskega zakona zelo omejevana z izvršilnimi predpisi k zakonu in z ozkosrčno prakso odobritvenih nadzornih oblastev. Poleg velike samostojnosti pri nameščanju in napredovanju občinskih uslužbencev smo dosegli tudi večjo svobodo v občinskem gospodarstvu. Opustilo se je samovoljno in dostikrat čisto birokratsko izvrševano zniževanje in črtanje posameznih postavk v občinskih proračunih. Ni več odredbe, da naj se proračunski iznosi znižajo za 10%, kakor se je prej ponavljala iz leta v leto — deloma sicer upravičena v takratni gospodarski krizi — ter dušila napredek občine. Širokogrudne j še se obravnavajo vsi gospodarski akti občine, ki so potrebni odobritve nadzornega oblastva. Od občin samih je sedaj odvisno, da znajo večjo svobodo izkoristiti pametno in disciplinirano, ter da se tako pri splošni obremenitvi z občinskimi davščinami, kakor tudi pri obremenjevanju pocdinih davčnih predmetov same držijo meje, kakršno zahtevajo interesi slovenskega, s fiskalnimi dajatvami itak visoko obremenjenega gospodarstva. Naj se nam nikdar ne očita, da je bega industrije iz Slovenije sokriva občina! S skupščinskimi volitvami v decembru preteklega leta smo dobili Slovenci prvič v Jugoslaviji homogeno narodno zastopstvo in z njim pogoje za neovirano in uspešno uveljavljanje naših teženj v narodnem predstavništvu. Pri glasovanju nas je vodilo predvsem geslo: »slovenska samouprava«, ki ga je bila postavila izvoljena stranka na čelo svojega programa. Od našega novega zastopstva pričakujemo v tej smeri mnogo. Zaenkrat pa čakajo rešitve še oni skromni predlogi za dekoncentracijo in decentralizacijo uprave, ki so jih predložile banske uprave osrednji vladi. V novo leto stopamo v upanju, da pridemo v konsolidaciji notranjih prilik v državi vendarle za dober korak naprej, če že ne do popolne rešitve, ki jo čim dalje nestrpnejše pričakujemo. Dotlej pa hočemo do konca izgraditi občino, usposabljajoč jo za njene rastoče naloge. Naravnost vzorna mora biti uprava slovenske občine, vredna za samoupravo zrelega naroda! V tem stremljenju pa hoče stati občini Županska zveza in njeno glasilo »Samouprava« kakor doslej zvesto ob strani. Podpirajte njeno delo! Občina in bolnišnice. Kdorkoli ima danes, bodisi sam neposredno, l)odisi kot javni organ v svojem poslovanju opraviti z zdravstvenimi ustanovami, ga pač utegne in tudi mora zanimati novejša zdravstvena zakonodaja naše države. Mišljen je tu zlasti krog onih zakonov, uredb ter pravilnikov, ki zanimajo občinsko upravo prvenstveno in ki imajo za predmet oskrbo bolnikov v bolnišnicah. To gradivo je danes le deloma urejeno, skoro nikoli pu ni občini prav pri rokah. Zato ne bo odveč, ako zaradi lažjega pojmovanja in boljšega pregleda v kratki obliki skušam nuditi vsiij grob pregled zdravstvenih ustanov, koliko jih je v dravski banovini, in nato še posebej kratko obrazložim delovanje bolnišnic ter poslovanje občinskih uprav, kolikor so v neposredni zvezi z bolnišnicami. Kakšne vrste bolnišnic imamo? Namen bolnišnic je po svojem bistvu dvojen. V prvi vrsti služijo bolnišnice zdravljenju bolnikov, v drugi vrsti pa strokovnemu izpopolnjevanju zdravnikov ter vežbanju ostalega osebja, ki je zaposleno v zdravstvenih ustanovah. Ne glede na to Ea loči zakon sam bolnišnice v obče, to je splošne, in specialne olnišnice. brez ozira na vrsto bolezni se sprejemajo bolniki samo v splošne bolnišnice, dočim se v specialne, to je posebne bolnišnice sprejemajo le osebe z določeno vrsto bolezni, katerim je pač do-tična zdravstvena ustanova namenjena. Glede na vzdrževatelja pa ločimo bolnišnice še v državne (Splošna bolnišnica v Ljubljani, Bolnišnica za ženske bolezni v Ljubljani, Bolnišnica za duševne bolezni Ljubijana-Studenec in Bolnišnica za duševne bolezni v Novem Celju), banovinske (Maribor, Celje, Ptuj, Brežice, Murska Sobota, Slovenj Gradec in Ženska bolnišnica v Novem mestu), občinske (Krško) in privatne, t. j. zasebne (Bolnišnica usmiljenih bratov v Kan-diji pri Novem mestu, Bolnišnice bratovskih skladnic v Trbovljah, na Jesenicah in v Ormožu, Šlajmerjev dom in Leonišče v Ljubljani). Razen bolnišnic imamo še razne druge zdravstvene ustanove, na primer: Higienski zavod v Ljubljani, dalje dispanzerje in zdravstvene domove, poliklinike, razna zdravilišča, n. pr. Golnik, Topolščica, Vurberg, Emona in podobno. Infornmtivno bi še omenil, da imamo za oskrbo neozdravljivih bolnikov in od starosti onemoglih oseb hiralnice, ki se ločijo po vrsti vzdrževateljev. Banovinske hiralnice so v Vojniku pri Celju, v Ptuju in (še nedodelana) v Gor. Radgoni; občinske v Ljubljani, v Dobrunjah pri Ljubljani, na Vrhniki, in v mnogih večjih občinah; zasebne hiralnice pa so: Zavetišče sv. Jožefa v Ljubljani ter zavodi: sv. Terezike v Ponikvah - Do-brepoljali, Sv. Vincencija v Mengšu, Usmiljenih bratov v Vrbju pri Žalcu in Križevniškega reda v Muretincih. Zakaj so bolnišnice prenapolnjene? Velika večina prebivalstva ima v glavnem opravka le z bolnišnicami. Zato bomo njim v tem članku posvetili največ pozornosti. Javnost skoraj dan za dnem toži o prenatrpanosti bolnišnice. Te in podobne ugotovitve so na žalost zelo resnične. Ne da se zanikati, da bolnišnice v današnjem obsegu večinoma ne zadoščajo več za bolnišnično zdravljenje širokim slojem prebivalstva in da komaj ter z največjo težavo zmagujejo neprestano rastoči promet. Vendar bi bil v hudi zmoti, kdor bi trdil, da se nič ne stori za izboljšanje obstoječega stanja. Priznati je vsekakor treba, da se končno vendarle opazuje viden napredek, dasi se to vprašanje ne razvija v zaželjeni naglici. Splošna bolnišnica v Ljubljani ima n. pr. že dograjen nov kirurgični oddelek, toda prometu izročiti ga še ni mogoče, ker za notranjo opremo oddelka potrebni krediti še niso na razpolago. Veliko poglavje v zgodovini slovenske zdravstvene politike pa predstavlja zavod za raziskovanje in zdravljenje novotvorb, torej za zdravljenje raka. Ustanovila ga je pred nedavnim kraljevska banska uprava v Ljubljani. Dolgo vrsto let smo bili v tem pogledu vezani na zdravljenje v Zagrebu, lani smo se osamosvojili tudi na tem področju. In ni tako drzna misel, če izrazim upanje, da utegnejo tvoriti te in podobne ustanove, ki nastajajo v neposredni bližini splošne bolnišnice v Ljubljani, nekoč sestavni del slovenske vseučiliške klinike. Toda povrnem naj se k vprašanju o prenatrpanosti naših bolnišnic. Očitna posledica tega dejstva je, da se veliko, razmeroma prav visoko število lažje bolnih oseb odpravi iz daljnih krajev v Ljubljano docela zaman; bolnišnica jih zaradi pomanjkanja prostora odkloni, ker jih iz navedenega razloga ne more sprejeti v zdravljenje. To pa je dostikrat povod pritožbam in nejevolji bolnikov ali njih spremljevalcev. Skoraj vselej gre taka, dostikrat čisto razumljiva kritika na rovaš bolnišnice, dasi ona ni zakrivila tega stanja. Druga, nič manj razveseljiva stran tega dejstva pa je, da gredo potni stroški v takih primerih največkrat na račun občinske blagajne. Prevozne stroške je namreč dolžna poravnati bolnikova domovna občina, če bolnik ni član kake bolniške blagajne ali ni zmožen izdatkov kriti sam. Tej nevšečnosti bi se sicer dalo odpomoči, vendar v veliki mori le ob resnem sodelovanju občin. Zelo koristno bi bilo, če bi se občani poučili, da naj v prvi vrsti iščejo zdravniške pomoči pri najbližjem okrožnem banovinskem zdravniku. Ta bo, in je po zakonu tudi dolžan, brezplačno nuditi prvo zdravniško pomoč vsem siromašnim. Šele potem, če on odredi zdravljenje v bolnišnici, naj se ljudje res napotijo v bolnišnico. Toda tudi v takih primerih naj se predvsem odpravijo v ono bolnišnico, ki jim je najbližja, nikar pa naj po nepotrebnem ne silijo vsi samo v občo državno bolnišnico v Ljubljani. Po zakonu o bolnišnicah ima bolnišnica brezpogojno dolžnost, da sprejme v zavod vsak nujni primer, ki je neobhodno potreben bolnišnične oskrbe. V tem je pač nedvomno iskati največ vzroka za prenapolnjenost obče državne bolnišnice v Ljubljani. Ravno omenjeno zakonsko določilo nalaga bolnišnici velike dolžnosti, da mora dostikrat kljub pomanjkanju prostora sprejemati bolnike, ki bi se navzlic hujši bolezni lahko nič manj uspešno zdravili po manjših bolnišnicah. Ker so se pa zatekli v splošno bolnišnico v Ljubljani, jih ta po zakonu pač mora sprejeti, čeprav z velikimi žrtvami za ostale bolnike. Tako se čisto razumljivo dogaja, da spe bolniki kajkrat po dva in dva v eni postelji in se jim postilja, če ne gre drugače tudi po tleh, s čimer se gotovo zmanjša udobnost razmeroma lažjih bolnikov. Seveda te razmere niso niti malo zavidanja vredne, toda trenutno drugega izhoda ni, če naj se uveljavi načelo, da se kolikor mogoče velikemu številu bolnikov nudi prilika za potrebno strokovno zdravljenje v bolnišnici. Vsega priznanja vredno bi torej bilo prizadevanje, da bi se bolniki v prvi vrsti pošiljali v manjše bolnišnice, kjer je navadno dovolj prostora in bi se v njih enako uspešno dala ozdraviti pretežna večina primerov. Če tam ni prostora, more bolnik še vedno nastopiti pot v Ljubljano, če je takojšnje bolniške oskrbe res nujno potreben. Opisani postopek pa bi bil ne le v korist bolnikom, temveč tudi občinam, katerih blagajne bi bile rešene marsikaterih izdatkov. Znatna odpomoč pa bi to bila tudi za ljubljanske bolnišnice, kamor bi ne bilo več tako pretiranega navala. O sprejemanju bolnikov. Prej smo imeli v mislih, kako bi se uredilo v splošnem odpravljanje bolnikov v zdravstvene zavode. Mislim, da bo prav, ako se nekoliko pomenimo tudi o tem, kakšni bolniki se prav za prav sprejemajo v bolnišnico. Čisto po pravici je obveljalo načelo, da se sprejmejo v zdravljenje samo oni bolniki, ki imajo kako ozdravljivo bolezen, ali jim je tudi sicer potrebno stalno zdravniško nadzorstvo, kakršnega jim dom ne more nuditi v zadostni meri. Poleg teh pa seveda tudi bolniki, katerih bolezen se da omiliti le z zdravljenjem v bolnišnici toliko, da se lahko brez škode pozneje uspešno zdravijo dalje tudi ambulančno, ali celo kar doma. Ob tej priliki bi še posebej opozoril, da onemogli in neozdravljivi bolniki ne spadajo v bolnišnice, ker imajo zanje hiralnice; kje jih imamo in kakšne, sem omenil že v začetku. Poslovanje bolnišnic ter njih dopisovanje z občinami in drugimi uradi. Z bolnikovim sprejemom v bolnišnico se nrav za prav že začenja bolnišnično dopisovanje. Ko dežurni zdravnik pregleda bolnika, ki se zglasi zaradi sprejema v zavod in ko odredi sprejem bolnika, sestavi pisarna z bolnikom sprejemni zapis- n i k v dvojniku. Izvirni zapisnik pošlje bolnišnična uprava pristojni občini zaradi izpolnitve izkaznice na zapisniku. Ako bolnik stalno prebiva v svoji domovni občini, dobi samo ta izkaznico v izpolnitev. Če pa bolnik živi izven svoje domovne občine, dobi eno tiskovino v izpolnitev tudi občina bolnikovega bivališča. V poslednjem primeru naj opozorim, da naj domovna občina izpolni le rubriko, ki navaja podatke o domovinstvu, medtem ko naj se rubrike o premoženjskih razmerah izpolnijo le v toliko, kolikor ima bolnik ali plačnik zanj naraslih oskrbnih stroškov zares premoženja v domovni občini. Če omenjeni nima premoženja, naj se vse dotične rubrike izpolnijo kratko in malo s pripombami, n. pr. »neznano, biva stalno izven občine« in podobno. Odločno naj bi se opustila kakršna koli ugibanja ter morebitni podatki na osnovi izjav oskrbovančevih znancev. Izkazalo se je namreč, da so taka poročila domovnih občin v pretežni večini nehote ali tudi hote kaj malo točna. Posledica tega je, da kraljevska banska uprava zavrača številne spise s pomanjkljivimi podatki. Izčrpno poročilo o premoženjskih razmerah oskrbovanca ali njegovih svojcev poda torej v takih primerili občina bivališča. Ako si poročili občine bivališča in domovne občine nista skladni, ali si celo v znatni meri nasprotujeta, mora bolnišnična uprava nesoglasja razčistiti, kar ji umevno povzroča veliko prav nepotrebnega dela. Zato bi resno svetoval, da naj bodo poročila občin kratka, jasna in vseskozi stvarna. V rubriki o plačilni zmožnosti oskrbovanca, ali sploh tistega, ki je dolžan oskrbnino poravnati, naj se občina vselej razločno izrazi, n. pr. »je plačila zmožen«, »plačila ni zmožen«, ali »je deloma plačila zmožen«. Na vsak način pa naj se opusti zabeležba raznih mnenj občine in ugovorov, češ da ta ali oni ni dolžan plačati. To je namreč docela brezplodno delo, kajti bolnišnična uprava predpisuje in terja oskrbne stroške edino le na podlagi zakona ter njegovih določil. Umljiva posledica je, da netočna občinska mnenja povzročijo bodisi pri oskrbovancih samih, ali pri osebah, ki so dolžne za nje plačati, nejevoljo in kritiko, češ da jih bolnišnica neupravičeno terja. Plačilno zmožnost je pa treba vedno na kratko utemeljiti, n. pr.: ima denar (morda naložen kje v hranilnici, ako je to občini znano), donosno posestvo in podobno — navesti je torej, iz česa domneva občina, da je kdo plačila zmožen. Kot rečeno, poročila naj bodo vselej res dosledna, da ne bo poročilo o premoženjskih razmerah v nasprotju s podatki izkaznice (svedočbe). Ko bolnik zapusti bolnišnico, sestavi bolnišnična uprava račun oskrbnih stroškov. Kdo je dolžan plačati nastale oskrbne stroške, presodi bolnišnična uprava iz poročil, ki jih prejme od občinskih in davčnih uprav ter drugih pristojnih oblastev. Kadar ima oskrbovanec ali oseba, ki je dolžna plačati stroške, letno več kakor 100 dinarjev neposrednega davčnega predpisa, ga bolnišnična uprava terja. Terja ga pa tudi, ako ima letno manj kakor 100 dinarjev davčnega predpisa, če občina poroča, da je bodisi docela, ali vsaj deloma zmožen plačila. Plačilna zmožnost se namreč ugotavlja načeloma predvsem po dejanskih razmerah, v katerih živi prosilec. Zato se v primerih, ko znaša letni davčni predpis manj nego 100 dinarjev, plačila oskrbnih stroškov oproste le oni, za katere občina v izkaznici izrečno navede, da plačila niso zmožni. Izjave, češ da je ta ali oni težko zmožen plačila, da težko plača itd., niso dovolj jasne, in vsi taki primeri se izterjujejo. Dogaja se tudi, da občina na podlagi izjav oskrbovanca, odnosno zavezanca poroča, da ima prizadeti toliko in toliko vknjiženih dolgov, v resnici pa sumarni izpisek pristojnega sodišča, ki ga bolnišnica pribavi, izkaže, da je bremen prost, ali pa da so dolgovi že poplačani. V takih primerih, kjer je bila laž podana s strani zavezanca, banska uprava ne more pri odločitvi o event. zavezančevi prošnji za odpis ali znižanje oskrbnih stroškov dotičnega vzeti v obzir, bodisi da so navedbe v njegovi prošnji resnične ali neresnične, na kar naj občine posebej opozarjajo svoje občane. Prav tako pa bolnišnična uprava terja v vseh onih primerih, ko se občina sploh nič ni izjavila glede plačilne zmožnosti prizadetega. Prošnje za znižanje ali odpis oskrbnih stroškov. Če stranka dobi račun oskrbnih stroškov, pa ga bodisi zaradi siromaštva ali prezadolženosti, ali iz kakih drugih tehtnih razlogov ne more poravnati, lahko vloži na upravo nolnišnice prošnjo (ali event. na kraljevsko bansko upravo), da se ji dovoli plačevanje v o b r o k i h , da se ji dovoli odlog plačila, ali da se ji stroški po možnosti znižajo ali sploh odpišejo. Čim stranka prošnjo vloži, postopa bolnišnična uprava takole: občini bivališča pošlje v izpolnitev tiskovino »Poročilo o premoženjskih razmerah«, okrajnemu sodišču piše po zemljiškoknjižni izpisek, katastrski upravi pa po sporočilo o obsegu posestva. V poročilu o premoženjskih razmerah so obsežena vsa važna vprašanja, ki se upoštevajo pri presojanju plačilne zmožnosti prosilca. Zato mora občina odgovoriti nanje v celoti in jasno ter nepristransko. Ob tej priliki bi pripomnil, da mora stranka nevknjižene dolgove dokazati s potrdili upnikov, občina pa mora na vsakem potrdilu posebej potrditi, da dolg resnično obstoji. Če bi pri odločanju glede plačila kazalo upoštevati kake važne okoliščine (n. pr. požar, točo, povodenj, sušo, nesrečo pri živini, dolgotrajno ali stalno bolezen v hiši, velike oskrbne stroške in podobno; če gre pa za elementarno nezgodo, n. pr. požar, je sevecia treba navesti, ali je prizadeti prejel za nastalo škodo zavarovalnino in koliko približno), je treba nanje posebej opozoriti. Na prošnji pa naj občinska uprava glede na zbrane podatke in morebitne težke okoliščine po lastnem preudarku še naznači, ali smatra v danem položaju, da je prosilec zmožen plačila in v kolikšni meri. Ako je občina svoječasno ob izdaji izkaznice poročala, da je prizadeti plačila zmožen, a ugotovi pozneje pri obravnavi nasprotno in se v tem smislu tudi izjavi, mora vsekakor pojasniti, kaj je vzrok nasprotujočim si poročilom. Vse izkaznice ali svedočbe, pa tudi poročila o premoženjskih razmerah morajo biti opremljena z občinskim žigom, podpisati jih morata župan in občinski tajnik, overiti pa pristojno sresko načelstvo. Kdaj prosilec ni zmožen plačila? Po praksi banske uprave v Ljubljani v splošnem takrat, kadar donos posestva ali obrti ne krije živijenjskih potreb družine (ali oskrbovanca) in bi izterjatev oskrbnine ogrožala gospodarski obstoj in preživljanje družine ali prizadetega samega. Kadar se ocenjuje donos posestva, je pač treba upoštevati vse težke okoliščine (sušo, povodenj, nesrečo pri živini, zadolženost in drugo) in navesti tudi vse olajševalne okoliščine (n. pr. veliko glav živine, posebno uspevanje obrti in slično). Opisani postopek velja za prošnje, o katerih odloča banska uprava. Gotovo je takih primerov največ. So pa tudi prošnje, ki jih rešuje ministrstvo za socialno politiko in ljudsko zdravje v Beogradu. Ministrstvo samo odloča v primerih, ko se je oskrbovinec zdravil ali za odprto tuberkulozo, ali za spolno ali duševno boleznijo v smislu § 8 zakona o bolnišnicah. V takih primerih mora občinska uprava izdati le uradno potrdilo (uverenje), da prosilec ni zmožen plačati oskrbnih stroškov ter bi morebitno prisilno izterjeinje ogrožalo gospodarski obstoj družine, ali prizadetega samega. Plačilna nezmožnost pa mora biti v potrdilu natančno utemeljena (n. pr. prezadolženost, številna družina, elementarne nezgode, požar itd.). Resničnost na ta način utemeljenega potrdila mora potrditi tudi še pristojno sresko načelstvo. Omeniti bi bilo končno še pritožbe, ki jih terjane osebe vlagajo zoper odmero oskrbnih stroškov za njih poljske hlapce in dekle, to je delodajalci za oskrbnino delojemalcev. 0 takih pritožbah odločajo sreska načelstva. V teh primerih je važno, da občina točno označi, pri kom in kako dolgo pred sprejemom v v bolnišnico so bili oskrbovanci zaposleni, kakšna dela so opravljali in za kakšno plačo. Na podlagi določil poselskega reda se nato odloči, ali je delodajalec res dolžan oskrbne stroške plačati. Kako kolku jemo prošnje? O najvažnejših stvareh, ki se tičejo poslovanja in dopisovanja z bolnišnicami, smo že govorili. Za trenutek bi se ustavili le še pri kolkovanju vlog, zlasti prošenj. Prošnje, za katerih rešitev je pristojno ministrstvo, kolkujemo z državnim kolkom po 10 dinarjev, priložimo pa za rešitev še državni kolek za 20 dinarjev. Pritožbe, ki se obravnavajo na podlagi poselskega reda, kolkujemo z državnim kolkom za 30 dinarjev; pritožbo je vložiti preko pristojnega sreskega načelstva na kraljevsko bansko upra- vo v 15 dneh po prejemu odločbe, pri čemer sc dan dostavitve ne računa. Prošnje, ki jili vložimo, cfa se nam dovoli odplačevanje v obrokih, ali da se nam za plačilo podaljša rok, rešuje bolnišnična uprava sama v okviru zakonskih pooblastil in jih kolku-jemo z državnim kolkom za 10 dinarjev. Edinole prošnje za odpis ali delno znižanje oskrbnine, o katerih odloča banska uprava, kol-kujemo z banovinskim kolkom za 10 dinarjev. Najvažnejša zakonska določila. V današnji poplavi zakonov, uredb, pravilnikov, okrožnic in odlokov kratek pregled najvažnejših določil ne bo odveč. Mislim seveda predvsem na ona določila, ki urejajo poslovanje bolnišnične uprave v zvezi z občinami. Glavni steber predstavlja zakon o bolnišnicah. Za občine je iz tega zakona najvažnejši 9. člen, ki določa: Če zahteva javna bolnišnica od občine ali od oblastva obče uprave podatke o tem (izkaznico, poročilo o premoženjskih razmerah), ali more bolnik sam plačati bolnišnične pristojbine ali kdo drugi, ki je po zakonu dolžan plačati zanj, mora poslati občina, ali oblastvo obče uprave zahtevane podatke najkasneje v 15 dneh. Če se ugotovi, da se podatki ne ujemajo s pravim stanjem, ali da so namenoma netočno navedeni, odgovarja odgovorni uradnik ali uslužbenec disciplinsko in kazensko. Zelo važna je tudi uredba z dne 14. II. 1931, S. štev. 25473/30 (Službene Novine« z dne 4. III. 1931, štev. 49/XIJI), ki do podrobnosti predpisuje obliko in vsebino uradnega potrdila (uverenja), ki ga za odpis oskrbnih stroškov zahteva ministrstvo socialne politike in ljudskega zdravja. Precej podobno vsebuje tudi 59. čl. finančnega zakona za leto 1934/35. — Velikega pomena je nadalje Pravilnik o organizaciji, notranjem delu in vzdrževanju službe v državnih bolnišnicah (»Službeni list« z dne 12. Vil. 1930, št. 13), katerega 6. člen določa, da se smejo v bolnišnico sprejemati bolniki le na osnovi dokumentov — listin. Vsakemu bolniku, za katerega občinska uprava ve, da gre v bolnišnico, naj izda kratko občinsko napotnico. V tej naj bo označeno ime in priimek bolnika, njegova domovna občina in točen naslov zadnjega bivališča. Navesti je tudi treba, kdo bo po vsej verjetnosti plačal oskrbne stroške. Kadar pa občina napoti bolnika v bolnišnico zaradi kake poškodbe, naj poleg gornjih podatkov v kratki obliki opiše tudi natančno poškodbe ter navede poškodovalca, ako je poškodba nastala po tuji krivdi; kolikor so ji poškodovalčeve razmere znane, naj poroča tudi o njegovem premoženjskem stanju. Po možnosti naj še navede, pri katerem sodišču je v teku postopanje v zadevi dotične poškodbe. — Kadar gre za pritožbe po poselskem redu, sta pa zlasti važna 17. in 18. člen poselskega reda z dne 27. junija 1895 dež. zak. (avstrijski), štev. 84 za Štajersko, za Kranjsko pa velja poselski red z dne 18. 111. 1858 dež. zak., štev. 6 ter 1156. člen občega državljanskega zakonika. Nasvet in zaključek. Še marsikaj bi se dalo obravnavati iz področja zdravstvene, zakonodaje, toda vse obširne snovi ni mogoče izčrpati v enem samem članku. Kdor bi se hotel podrobneje zanimati za eno ali drugo vprašanje in se poučiti o kaki stvari, ki o njej tu zaradi omejenega prostora nismo mogli obširneje razpravljati, bi mu resno svetoval, da si nabavi I. in 11. del »Zdravstvene zakonodaje« (v tisku je tudi že III. del). Izdal in uredil jo je višji računski inšpektor kraljevske banske uprave Dolžan Janko in s tem ustvaril za sodobne potrebe nepogrešljiv priročnik za vsakogar, še posebno pa za urade in občine. V »Zdravstveni zakonodaji« namreč dobiš vse zakone, uredbe in pravilnike, ki zadevajo delovno področje zdravstvene službe ter njenih organov po zdravstvenih ustanovah. Obširno gradivo, ki ga moraš sicer iskati in zbirati iz raznih letnikov »Službenega lista«, je tu smotrno urejeno ter zbrano po ustreznih poglavjih. Razen tega ima vsaka knjiga »Zdravstvene zakonodaje« še natančno stvarno kazalo, ki nam zelo olajša iskanje ter v znatni meri pripomore, da lahko knjigo z uspenom uporabljamo. Plut St.: Izvršba občine in zoper občino. I. del. Izvršba občine. Vsem oblastvom v državi, katerim je dana zakonita pravica izdajati odločbe, je dana tudi pravica, da svojo pravnomočno odločbo tudi izvršijo (eksekvirajo), bodisi sama, bodisi po drugih oblastvih. Postopanje, kako oblastvo odločbe izvrši, to je, kako s pravno silo vzpostavi stanje, kot ga določa odločba, je za razna oblastva različno urejeno s posebnimi izvršilnimi postopniki. Finančna oblastva se poslužujejo pri tem uredbe o zavarovanju, prisilnem izterjevanju in neizterljivosti davkov (U. 1. 29/8-54 od 23. 1. 1929), sodišča postopajo po zakonu o izvršbi in zavarovanju (tako zvani izvršilni postopnik, skrajšano i. p.) od 9. VII. 1930, za upravna oblastva pa velja zakon o občnem upravnem postopku (z. u. p.), VI. in VII. razdelek. Daleč mijprecizneje in strogo formalistično je urejen sodni izvršilni postopnik; nanj se sklicuje ter ga uporablja kot dopolnilo z. u. p. (§ 143, 148, 159, 160 z. u. p.) in tudi davčna izvršilna uredba (čl. 12 te uredbe). Z. u p. (§ 1) velja tudi za občino; ker § 137/11. tega zakona daje občini pravico, da svoje odločbe, izdane v mejah občinske pristojnosti, tudi izvršuje, zato morajo občine izvršilne predpise z. u. p. tudi poznali. Tudi upravna oblastva dostikrat ne poznajo, ali celo ne razumejo teh predpisov in jih uporabljajo, kakor jih je pač naučila praksa, oziroma službeni prednik. Le kdor pozna sodni izvršilni postopnik, more pravilno razumeti in uporabljati izvršilne predpise z. u. p. Sploh se opaža, da se vrši upravno izvršilno postopanje preveč »po domače«, kar seveda ni v interesu zakonitosti in pravne sigurnosti. V naslednjem hočem podati v glavnem posle občine v izvršbi. Ločiti je po z. u. p. predvsem, ali gre za izvršbo denarnih terjatev ali odločb, ki merijo na storitev ali opustitev kakega dejanja. Občine izdajajo različne odločbe, s katerimi nalagajo poedincu plačilo denarnih vsot, n. pr. plačilne naloge. To so prave odločbe; zato morajo biti opremljeni taki nalogi po § 135 z. o. s pritožbeno klavzulo, da je dopusten ugovor v osmih dneh na občinski odbor in zoper odločbo le-tega pritožba na okrajno načelstvo. Šele ko postane taka odločba (plačilni nalog) pravnomočna, je uvesti zoper zavezanca izvršbo. Izvršilni postopek se uvede z novo odločbo (§ 144 z. u. p.), ki mora obsegati prav tako pravni pouk s posebnim opozorilom, da je zoper njo dopustna pritožba le iz razlogov v § 140 z. u. p. Ni protizakonito, pa tudi ne potrebno, da se pred izdajo te odločbe zavezanec opomni, kot to običajno občine delajo, na plačilo izvršljive terjatve. Odločba se ob opravi rubeža vroči zavezancu (§ 144 z. u. p.); v primeru odklonitve, kar se pogosto dogaja, pa je postopati, kot to določa z. u. p. v poglavju o vročanju odločb (§ 47, 52). R u bežna odločba naj ima približno tole vsebino: »Na podlagi pravnomočne odločbe, plačilnega naloga itd. občine ....... št.... ste dolžni plačati zneseK .... din. Ker dolžnega zneska v določenem roku niste plačali, se odreja na osnovi §§ 137/11, 144 z. u. p. v izterjanje zgornje izvršljive terjatve zoper Vas izvršba z rubežem premičnih stvari. Zoper to odločbo je dopusten ugovor v osmih dneh na občinski odbor. Proti odločbi občinskega odbora je iz razlogov § 140 z. u. p dopustna pritožba na sresko načelstvo v............Pritožbo, taksirano s 30 din, je vložiti pri tej občini v roku 15 dni po vročitvi odločbe.« Nato se opravi rubež. Izvršilni organ, običajno občinski sluga, navadno nima potrebnega znanja o svojih dolžnostih, rubi vse kar od kraja in ne gleda dosti na predmete, njih kakovost in vnovčljivost in zlasti ne na ugovore, ki jih zavezanec ali tretja oseba poda ob rubežu. Opozoril bi le na glavne njegove dolžnosti, določene v §§ 143—148 z. u. p. Predvsem so nekateri predmeti sploh nerubljivi. To so zlasti tisti, na katere tudi s sodno izvršbo ni mogoče seči (§ 143 z. u. p., § 209 i. p.). Za občino pridejo v poštev sledeči nerubljivi predmeti: obleka, posteljnina, perilo, pohištvo, kolikor zavezanec ali njegova družina to nujno potrebuje; hrana in kurivo za štiritedensko uporabo zavezanca; nujno potrebno poljsko orodje in živina ter krma do nove letine; seme za obdelavo zemljišča; orodje za nujno Eotrebno izvrševanje obrta; poročni prstani, rodbinske slike; to, ar dobi zavezanec za omiljenje svoje bede. Tudi se je pri rubežu ozirati na to, katere predmete zavezanec lažje pogreša in katere stvari so lažje vnovčljive. Ako so zavezančeve stvari pri kaki drugi osebi, se sme rubež izvršiti le, ako ta oseba rubež dovoli. Vse ugovore ob rubežu, zlasti pa ugovor, da je na gotove predmete izvršba nedopustna, ali da se je zarubilo preko višine terjatve s stroški, ali da stvari niso v lasti zavezanca, ali da so v lasti drugega, ako je ta pri rubeži navzoč, mora izvršilni organ skrbno protokolirati, ker o teh ugovorih odloči oblastvo, ki je izvršbo dovolilo. Vse to je vpisati v rubežni zapisnik, katerega obstoječi obrazci (tudi oni, ki jih rabijo državna upravna oblastva) so pomanjkljivi. Ako občine še nimajo teh obrazcev, bi bilo dobro, da jih napravijo s približno tole vsebino: Rubežni zapisnik. spisan v...............dne...........v administrativni izvršilni stvari zoper N. N. iz............... Rubež je bil odrejen z odločbo............, št..... od............ Navzoči: izvrševalni organ: . . . zavezanec: . . . pozvane priče: . . . Zastavnopravno se popišejo tile predmeti: 1) omara (iz trdega lesa), vredna........din; 2) krava (rjava) vredna.........din. Opomba: n. pr.: a) pri zavezancu ni bilo najti rubi jenih predmetov, ali: b) odredila se je hramba zarubljenih predmetov pri občinskem uradu, ali: c) rubež se je izvršil v odsotnosti zavezanca vpričo pozvanih dveh polnoletnih prič N. N., M. M., ali: č) zavezancu se je odvzelo 150 din m 5 delnic P. A. B. z nominalo 500 dinarjev in položilo pri občinskem uradu. Ugovori: n. pr. Zavezanec ugovarja, da se je rubež opravil previsoko in bi zadoščal predmet pod 1), ali rubež moje edine krave je nedopusten, ali N. N. ugovarja, da je predmet pod 1) njegova last, itd. Sklep in podpisi. Po rešitvi ugovorov se odredi prodaja, ki pa ne sme biti prej kot 30 dni po rubežu. Tu rok se sme skrajšati, če zavezanec na to pristane ali če je nevarnost, da se zarubljene stvari pokvarijo ali zmanjša njihova vrednost. Prodaja se izvrši praviloma {) o d roko, to je, da občina izroči izvršilnemu organu zarub-jene predmete ter mu določi ceno in rok, v katerem mora prodajo izvesti. Ako pa zarubljene stvari nimajo borzne ali tržne vrednosti, ali ako prodaja pod roko ni uspela, se prodajo predmeti na javni dražbi. Dražba se razglasi z oklicem na občinski deski in po potrebi (zaradi uspešnosti dražbe) tudi na krajevno običajen način ter tudi zavezancu in stranki, če se je izvršba začela na njegov predlog. Dražbeni oklic naj bi imel takole vsebino: Dražbeni oklic. Dne................ 1938 ob 9. uri dopoldne se bo vršila v kraju .... hiš. št. . . . dražba sledečih predmetov: n. pr.: 1) omara (iz trdega lesa), cenjena na ... . din; 2) krava (rujava), cenjena na ... . din. Interesenti si morejo ogledati te predmete vsak dan od .... do ... . (ali pol ure pred dražbo i. t. d.). Dražba se vrši pod sledečimi pogoji: (primer) pod Vs cenilne vrednosti se predmeti ne smejo prodajati in slično. Naloge izvršilnega organa pri dražbi določajo §§ 153—159 z. u. p. O dražbi je voditi dražbeni zapisnik, ki mora obsegati: izdražene stvari, ceno in najboljše ponudnike za vsak izdraženi predmet. Izgleda pa pravilen dražbeni zapisnik približno takole: Dražbeni zapisnik spisan v................... dne.................o administrativni izvršilni stvari zoper N. N. glede predmetov, navedenih v rubežnem zapisniku pod št. 1.—3., 5., 8. Dražba je bila odrejena z oklicem št..................od... 1939. Navzoči: 1. izvršilni organ:....................... 2. zavezanec..................... 3. stranka:.................. 4. interesenti: skupno, n. pr. 6 po številu. Pred dražbo se je ugotovilo, da so bili vsi udeleženci obveščeni in da je bila dražba veljavno oklicana. Pri dražbi se je dosegel sledeči uspeh: Predmet pod 1) rubežnega zapisnika se je domaknil N. N. kot najboljšemu ponudniku za 44 din. Predmet pod 3) rubežnega zapisnika se je domaknil M. M. kot najboljšemu ponudniku za 100 din. Predmeti pod št. 2., 4., 8. rubežnega zapisnika se niso prodali, ker najboljši ponudniki niso podali najnižje cene v smislu dražbenega oklica, ali: dražbeno postopanje se je ustavilo, ker so ponudniki podali ponudke, ki so očitno daleč od prave vrednosti, oziroma ker je zavezanec položil znesek terjatve, ali ker je stranka odstopila od nadaljevanja izvršilnega postopanja, ali: ker se je s prodajo predmetov pod 1., 3. i. t. d. dosegla višina izterjavane terjatve. Skupni izkupiček, dosežen pri dražbi v znesku .... din, se bo zaradi razdelitve položil pri občinskem uradu. Sklep in podpis. Podpisi navzočih razen interesentov. (Dalje sledi.) A. Jagodič: Redni in izredni pregled občinske blagajne. Blagajniško poslovanje po pravilniku o finančnem poslovanju v občinah ima to prednost, da je vsak čas mogoča uspešna kontrola nad občinskimi dohodki in izdatki. To so uvideli že župani sami. Odpor, ki se je v začetku pojavil proti precej kompliciranemu blagajniškemu poslovanju, je že precej popustil. Se bolj bo popustil, ko bodo blagajniki do potankosti poučeni z vodstvom vseli blagajniških knjig in bo spravljeno blagajniško poslovanje popolnoma v sklad s predpisi pravilnika ter ko se bodo tudi župani in člani obč. uprav podrobneje seznanili s predpisi o rednih mesečnih in tromesečnih pregledih blagajniških knjig in občinske blagajne, predpisanimi v el. 87 pravilnika. Ta člen se glasi: »Redni pregled občinske blagajne vrši predsednik občine vsakega zadnjega dne v mesecu — ?! 84 z. o. — in o tem poroča občinski upravi in občinskemu odboru. — Občinska uprava pregleda stanje blagajne vsake tri mesece, ga izravna z računskimi knjigami in dokumenti ter o tem poroča občinskemu odboru. — Nadzorna oblast je dolžna vršiti pregled vsaj enkrat na leto.« Ti pregledi se opravljajo ponekod vse preveč površno, največkrat samo na ta način, da župan in člani uprave zaključke v blagajniških knjigah samo podpišejo, ali pa še tega ne, ne da bi bili poprej vse blagajniške knjige in priloge natančno pregledali. Ker župani in člani uprave često niso poučeni, kako naj se vrši tak pregled, sem v naslednjem članku zbral tozadevne predpise in pojasnila. I. Redni pregled. Po točki 4. čl. 84. pravilnika mora organ, ki vodi blagajniške knjige, zadnjega dne vsakega meseca zaključiti vse b 1 a - fajniške knjige zaradi ugotovitve blagajniškega stanja, aključiti se morajo vse vrste blagajniških dnevnikov (ubožni, veterinarski, ljudskega dela, turistični itd.), in vse pomožne blagajniške knjige (vsi zapiski živinskih potnih listov, najemnin, vodarine itd.). Pod zadnji vpisani znesek v blagajniških dnevnikih se potegne vodoravna črta in dohodki in izdatki seštejejo. Na stran dohodkov se pod skupni znesek dohodkov prenese skupni znesek izdatkov in izračuna saldo. Na primer: skupaj dohodki din 20.300.— skupaj izdatki din 15.200.— saldo din 5.100.— Pod saldo se zapiše z besedami: »Izvršil(i) redni pregled dne 31. 4. 1938.« Nato sledi vsak mesec podpis župana, vsake tri mesece pa podpisi članov uprave. Pred zaključkom blagajniškega dnevnika občine se prenese iz občinskega blagajniškega dnevnika v ubožni blagajniški dnevnik primanjkljaj tako, da je ob zaključku ta dnevnik vedno izravnan. To je potrebno zaradi tega, ker ob zaključku ne more biti več izdatkov, kakor je dohodkov. Ob vsakem zaključku se izpišejo skupni zneski vseh skupin depozitnega razdelilnika in seštejejo. Končna vsota se mora ujemati z zaključkom v depozitnem dnevniku. Saldo blagajniških dnevnikov se prenese v naslednji mesec med dohodke kot prva postavka. Ker se ta saldo ne prenaša v razdelilnike dohodkov, se ob letnem zaključku dohodki v blagajniških dnevnikih ne ujemajo z dohodki razdelilnikov. Da se dobi pregled vseh dohodkov in izdatkov, naj se vodi na koncu blagajniških dnevnikov rekapitulacija dohodkov in izdatkov. Od dohodkov se vedno vsak mesec odšteje saldo prejšnjega mesecči in tako se dobi čisti mesečni dohodek. Mesečni zaključki vseh dnevnikov se prenesejo v posebno tiskovino, tako imenovani izpisek blagajniškega stanja, ki ga sestavi vsak mesec župan sam kot organ, ki vrši kontrolo nad blagajniškim poslovanjem po § 84 z. o., vsake tri mesece pa eden izmed članov občinske uprave, ki vršijo kontrolo po § 101 z. o. Če izpolni ta izpisek blagajnik, oziroma tajnik, ga mora izpolniti vedno v navzočnosti in po narekovanju župana, oziroma člana uprave. Iz zapiska blagajniškega stanja je razviden skupni saldo, ki predstavlja hkrati stanje gotovine v občinski blagajni. V času od 1. aprila do konca računskega leta se zaključujejo knjige dveh proračunskih let. Vse zaključke obeh proračunskih let je izpisati na enem izpisku blagajniškega stanja. Preden župan ali člani uprave podpišejo mesečni, oziroma tromesečni zaključek, se morajo prepričati: 1. da-li vodi blagajnik vseh 9 predpisanih knjig, 2. da-li so pravilno vpisani v blagajniških dnevnikih v s i dohodki in izdatki, kar je ugotoviti iz poštne denarne knjige, priznanične knjige, čekovnih izpiskov in iz pobotnic, in da-li je prenesen tudi prebitek prejšnjega leta, 3. da-li so vsi zneski vknjiženi tudi v razdelilnikih, 4. da-li so strani blagajniških dnevnikov pravilno seštete in prenosi pravilni, 5. da-li so plačilni nalogi pravilno sestavljeni in podpisani, 6. da-li so pobotnice pravilno kolkovane in podpisane in računi priključeni, 7. da-li so vsi depoziti vpisani v depozitni dnevnik in razdelilnik in da-li so bili pravočasno izplačani, 8. da-li so na plačilnih nalogih citirani sklepi občinskega o d bora za izdatke, ki se sinejo izvršiti le na podlagi odborovega sklepa (potnine, podpore, nabavke preko zneska, ki je določen v pravilniku za izvrševanje proračuna, rezervni krediti itd.). 9. da-li se je kaj izplačalo za kako pridobitno delo ali dobavo kakemu občinskemu odborniku (§ 28 z. o.) in da-li je bila nabava izvršena po določilih čl. 18 pravilnika za izvrševanje občinskega proračuna (komisijski zapisnik), 10. da-li so nabavljeni inventarni predmeti vpisani v inventarno knjigo in da-li je to označeno na pobotnicah, 11. da-li se izterjavajo in pobirajo dohodki v proračun a n i v i š i n i in 12.