78
Zajčevega Jakca birma
ftari ljudje ne pomnijo tako lepe vzpomladi, kakor je bila tisto leto, ko je šel potem o binkoštih Zajčev Jakec k birmi. 0 sv. Juriji je bilo vže vse zeleno po travnikih in polji; da, rež je vže imela klas, kar se pripeti redko-kedaj. Bilo je res, kakor bi vse pozdravljalo sv. Jurija, ker je zopet prišel v de-želo. Bogkove srajčike, petelinčki, bogkov ogenjček in še druge cvetice — kdo bi poznal vse, ko je malo ne vsaka drugačna in jih je toliko — stale so ob ste-zicab. in potih, da se poklone sv. Juriju v dan njegovega godu. Vsaj tako je vže starodavna navada, sicer bi se pa ne reklo v pesni:
,,Sveti Šent-Juri                                Ga je vže vse veselo:
Potrka na duri,                                Tičice v grmovji,
Ima jedno hlačo zeleno,                    Kukov'ee v bukovji,
Jedno rumeno;                                  Eumene rožice lepo ovet6,
Je še le prišel v deželo,                   Se svefga Šent-Jurja vesele."
Da, da, tudi ptičice so se vže oglašale na vrtu in v gozdu, povsodi je bilo tako prijetno, toplo in svetlo in živo, — vender Zajčev Jakec ni bil vesel. Nič ni premišljeval, zakaj neki pravi pesen, da ima sv. Jiirij jedno hlačnico zeleno, jedno pa rumeno. Izvestno bi bil brez truda uganil, da poraenjajo zeleno-rumene hlače sv. Jurija dvojno barvo, s katero je običajno odeta priroda o njegovem godu: nekaj je namreč vže lepo zelenega, drugo pa ne ozeleni tako zgodaj in še le poganja popke, ali ima na sebi še jesensko rujavo perje, kakor recimo hrast. Vse to je imel Jakec v malem prstu, vender se ni radoval krasnega mladoletja, ker ga je skrbelo, ali bode kaj. ali ne bode nič — — ubožec še ni vedel za gotovo, če mu bodo dovolili k sv birmi vže te binkošti, ker bode dopolnil še le o sv. Jakobu sedmo leto. Domače ovce je pasel ua solnčni rebri in sanjal, kako lepo bi bilo pri birmi. Upal je, da pojde, ker je znal vse molitvice in tudi nauk o sv. Duhu na pamet; a bal se je, da se mu ne posreči, ker je še premlad. 0, da bi vže štel sedera let!
Razposajena ptičica kukavica ga je rešila njpgovih stisk in bojaznij. Zgodilo se je namreč tako, kakor v tisti znani pesni:
.,Pastir pa pase ovce  tri,                  Tam se je zasukala, .    ::.
Na tratici sedi,                                 Prav lepo zakukala:         '¦: .
Drobna ptica prileti,                 :       ,Kuku, kukii',
Na vejici obsedi.              ,                Zapela je Iep6".
BKuku, kuku," donelo je po logu, Jakec je pa začel šteti. MČe zakuka sedemkrat, premlad sem še — sarao šestkrat, pa pojdem," tako si je govoril in poslušal. Toda nemirna kukavica — saj jo poznate, kaka je včasih, ako se pri-pravi — odletela je menda nekam proč, zakaj Jakec ni čul več njenega glasu. „1, kdo te bode čakal, kukavica kukasta! — Se ve, da dobim listek za birmo, saj sem veeji, kakor Andrejačev Janko, da-si je vže v osmem letu. Pa botra imam vže naprošenega, — pa novo obleko kupljeno, — tega še misliti ni treba, da bi mi izpodletelo." Jakca je to premišljevanje popolnoma potolažilo. Kar vnovič si je jel slikati, kakor da se vže pelje k birmi. Samo on bode sedel z botrom na
vozu, a drugi ga borto zavidali. Belec bode vprežen in dirjal, da se bode vse kadilo za vozom. Ej, da bi vže prišla binkoštna nedelja! Koliko daril bode dobil in vsa bodo njegova, samo njegova!
Tisto nedeljo po sv. Juriji je oznanil gospod župnik, naj pridejo vsi otroci, kateri so uamenjeni k sv. birmi, v ponedeljek zjutraj v šolo po listke. Jakca je zopet zaskrbelo. Pridno je ponovil, kaj je sv. birma, kake milosti podeli sv. Duh človekovi duši v tcm zakramentu, in šc druga vprašanja, katera bi mu utegnil zastaviti gospod župnik. Potem pa sta sla z inaterjo v šolo. Nu, Jakec je bil srečen. Nie druzega mu ni bilo treba storiti, kakor lepo se prekrižati in zmoliti šest resnic, očenaš ter našteti sedera sv. zakramentov.
nNimaš sicer še poluih sedem let, toda ker si se tako dobro odrezal, dam ti listek. Le prideu bodi, jeseni se pa vidiva v šoli." Prav te besede mujerekel gospod župuik ter pomolil listek, brez katerega nobeden ne sme k sv. binni. ,,Kaj je povitica, kaj sladkor, — listek, listek, ta je nekaj vreden," mislil si je Jakec ter silil mater domov. Vso pot je bil vsaj sto korakov pred njo ter vihtel beli listek v roci.
nLe počasi, sicer se pobiješ!" mirila ga je mati vže skoraj doraa ter se smijala veselemu sinčku.
nMati, sedaj pa morava iti z očetom brž botru povedat, da bode natanko vedel," sopihal je Jakec.
nDanes ga ni doma, saj je jutri še dovolj zgodaj," pogovarjal ga je oče prišedši na hišni prag.
BPa čevljarju moram naročiti, da mi ne naredi prepozno obutala", skrbel je zopet Jakec.
,,Kar brez skrbi bodi, vže jaz uredira, da bode vse o pravem času pre-skrbljeno," tolažila ga je mati ter mu vzela birmaaski listek, da ga spravi do binkoštne nedelje v molitveno knjižico. ker bi ga drugače Jakec lehko umazal, raztrgal ali celo izgubil.
Kmalu potem jo je Jakec brž k sosedu popihal in pripovedoval, da pojde vže letošnje binkošti k sv. birmi, čeprav mu še manjka nekaj meseeev do sed-mega leta. Sosedovi otroci so bolj molčali. Starejši so se spominjali svoje birme ter si želeli še kedaj tako srečnega dneva, kakor je bil tisti. Radi bi se popeljali še jedenkrat k sv. birmi, ali vedeli so, da vtisne ta zakrament duši neizbrisno znamenje, in ga uihče ne more prejeti dvakrat. Mlajšim pa je bilo hudo, da še nimajo sedem let. Še mali, triletni Vinko je slutil, da je dan sv. birme imeniten dogodek v človeškem življenji, zakaj takoj se je oglasil ter vprašal mater:
BMama, kedaj moja birma?"
nKadar bodeš tako velik, kakor je Jakec," bil nm je odgovor.
MMama, velik — maraa velik!" stezal je Vinko roki k višku, Jakcu pa se je vse to ueznansko dobro zdelo. Toda kmalu mu je to veselje pregnala nova skrb. Sosedov hlapec ga je namreč podražil, da ga bode udaril pri sv. birmi škof z lopato po lici. rSe ob zobe si lahko," posmehoval se mu je porednež hudobno.
„ Ali res?"' popraševal je Jakec boječe sosedove otroke, kar jih je vže bilo pri sv. birmi. Toda le-ti so se mu poredno muzali, češ, le potrpi, saj poskusiš kmalu sam.
80
 Se le doma pri očetu je izvedel Jakec, kaj in kako.
• rHlapec ti je to samo nalašč rekel, da bi te malo postrašil," govoril je oče Zajec sinčku. »Saj sem te vže učil, zakaj škof udari vsacega birmanca na lice, toda prav na lehko in le z dvema prstoma. Kje pa naj dobi škof lopato ?"
Jakec se je umiril, ker na oeetove besede se je lehko zanesel: nikoli še niso bile neresnične. Odslej je pričakoval ves srečen binkoštne nedelje, samo prepo-časi so mu potekali dnevi. Toda kakov nerada, naposled se je vender piibližala tako vroče zaželjena nedelja. Na nebu ni bilo nobenega oblačka, noben vetrec ni
kalil miru v privodi, povsodi je bilo videti, da slavi sv. cerkev velik praznik — praznik sv. Duha. — Boter je vže pvišel k Zajčevim.
BSe tebi zavežem birmo, ker sva si dobra prijatelja," govoril je Jakcu, »potlej pa nikomur več: prevee sem se vže postaral. Poglej, tebi je sedera, a meni sedemdeset let."
nLahko boste še komu za botra, saj še ne umrete tako kmalu," odgovarjal mu je Jakec modro ter se zadovoljno ogledoval po praznični obleki, zakaj nov je bil od pete do glave.
nMorda res še živim nekaj let, ali za botra nisem več," razlagal je boter nadalje svojemn birmancu. nKdor je boter, mora skrbeti za birmanca v dušnih in telesnih stvareh. Kako naj pa jaz skrbira, ko sem od dne do dne slabotnejši?"
Jakec ni ugovarjal, pač pa se mu je dobro in imenitno zdelo, ker je on tako srečen, da je uprav njemu zadnjemu Petračev oče boter. Se pred poldnem so sedli k obedu: na mizni ogel boter, tik njega Jakec, potem mati in dekla, na drugi strani pa oče, na njegovi desnici v kotu Jakčeva sestra Metka z raalo Tinico v naročji, na levici pa brat Šimen. Mati je ta dan posebno dobro skuhala, zakaj pogostiti je imela botra in — kaj bi ga devali tako na zadnje raesto, saj bi brez DJega še botra ne bilo k Zajčevim — in pa Jakca. Toda temu jed ni šla nič kaj v slast. Vedno je pogledoval botra, češ hitiva, da ne bodeva mudila. Boter pa mu je polagal kos za kosom na krožnik opominjajoe ga, naj se dobro podpre, ker Ljubljana je še daleč. Ker bi bil Jakec še navadne dni težko toliko zmagal, danes je bil pa še manj lačen, vrgel je marsikak košček porednima mačkama in psičku, ki so pazljivo čakali, kedaj se jih kdo spomni. Da se jim je pa ta dan posebao dobro godilo, sklepajte po tera, ker je bela mačica tako malomarno in zaspano gledala, ko je trgala njena tovarišica kos klobase, kakor bi niti ne vedela, kako dobra je mesnina.
nSedaj bode pa vže treba odriniti," izpregovoril je naposled boter in jel moliti po jedi. Ker je pa uprav tedaj zazvonilo poludne, molil je še, angeljevo češčenje. BMolimo še za srečno popoludDe in srečno vožnjo — očenaš." — Pri , teh besedah se pa zazibljejo tla in miza in vsa hiša. Sveto razpelo v kotu in oljka za njim padeta skoraj na Metko, podoba nad botrovo glavo omahne na stran, pes zalaja, maeki stečeta pod mizo, Tinica zajoka, prosjak z leseno nogo, kateremu je nesla dekla nekaj jedi, izpotakne se malo da ne na pragu, Jakec pa strmi, kaj je. nBog in sv. križ božji! potres !" zavzame se boter ter preneha moliti. Hvala Bogu, zemlja se ni več potresla, a prestrašili so se vsi, kar se je dalo.
nBirma bode vender le?" poprašal je Jakec, ko ga je prvi strah uekoliko minul.
nKajpada, kajpada," zagotavljal je boter in zmolil očenas do konca, potem pa sta se odpeljala z Jakeein v Ljubljano k birmi.
BGlej, glej, prav nazadnje bi se rai bilo skoraj vse pokvarilo," mislil si je Jakec ter se popravljal na zeleno pregrnjenem sedeži, zakaj vedno je lezel navz-dolu, ker je imel prekratki nogi, da bi se bil kam uprl, kakor boter. Po poti ni utegnil mnogo izpraševati, ker je voz preveč ropotal. Ko sta pa hodila z botrom po Ijubljanskih ulicah, ni miroval, dokler ni izvedel, kako da se je doraa hiša tako stresla, da-si je težka in močno zidana.
nEj, Ijubi moj," učil ga je boter, naša zemlja je čudna! V njeni sredini je vse vroče in razbeljeno, reciva kakor v kakem pokritem kotlu •— pa še veliko hujše — kjer kuhamo za živino. Kaj ne, včasih vzkipi kotel in zdi se nam, da se vse trese in da vrela voda, in kar se v nji kuha, privzdigne pokrov ter razžene kotel z ognjiščem vred. Tako se vznemiri često tudi goreče kamenje v drobu naše zemlje in buta s tako silo ob trdo skorijo, da se vse stresa. — da nastane ze-meljski potres. In kakor se v kotlu vse poleže, kadar odteče nekaj vrelega kropa iz njega, tako se umiri tudi v sredi zemlje, ko izbruhne kak ognjenik; ali o tem • ti povem drugikrat kaj več! Poglej, tam-le je vže škofijska cerkev, ondii bodeš pri birmi, le hitro stopaj; čuj, vže pozvanja, sedaj se bode takoj pričelo. Srečno sta se prerila Jakee in boter ter se vvrstila mej druge birmance in botre.
In potem ? — I nii, Jakec je bil birrnan,  pa se mu ni zgodilo nič takega, kakor ga je strašil sosedov hlapec,   ampak škof mu je položil roki na glavo ter ga mazilil na čelu. Toliko, da se ga je potem dotaknil z dvema prstoma na desno lice v opomin, naj bode hraber vojnik Kristov. Nato mu je prevezal boter čelo z belim trakom, drugi duhovniki pa so mu kmalu sneli trak z glave ter rau obrisali čelo. In še predno je Jakec vedel, kaj se godi ž njim, vže sta kupovala z botrom    . odpustke.  Dobil je zlato uro,   ki je kazala takrat — in pozneje še vedno — tri,   i potem orgljice in kdo ve, kaj še vse, saj še doma dolgo ni hotel vsega pokazati. Zvečer ga je pa boter pri Zajčevih pohvalil,   da je  bil Jakec uajpazljivejši izinej vseh birmancev,  katerim je doslej birmo zavezal.   Ni imel takih sitnostij ž njim, kakor nekdaj se Sijajevim Lukcem, ki se mu je v Ljubljani izgubil. Na vse zadnje je podaril Petračev oče Jakcu še srebrn križavec — pa kaj bi še pripovedoval in    , pravil? Jakee še danes vse natanko pomni,  kako je bilo,   da-si mu je boter vže davno umrl in vže sam drugim birmo  veže.   —  I nu,  kaj bi tisto,  nagajalo se mu je, pa je bil vender pred sedmitn letom pri birmi! Vsak ni tako srečen, kaj ?
Kajtimar