GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE B E S E D Aoktober 2019 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F 9 772463 821805 Z veza borcev mora utrditi položaj organizacije, ki zastopa identiteto slo- venskega naroda in ima moralno avtoriteto. Naše delovanje mora predsta- vljati moralni zgled slovenski družbi in državnikom in mora biti neodvisno od političnih strank. Z zgodovinskimi izkušnjami mora Zve- za s svojo avtoriteto ponujati rešitve za naš vsakdan. Naše temeljno poslanstvo je negovanje in prenos tradicije NOB na mlado generacijo. Ob tem pa moramo aktivno delovati pri problemih današ- njega časa. Zato se mora Zveza dejavno vključevati v urejanje socialnih, zaposlit- venih, gospodarskih in drugih pomemb- nih vprašanj današnjega časa. Smo ključna veteranska organizacija na območju nekdanje Jugoslavije, kjer moramo položaj še utrjevati, in to z na- menom ohranjanja prijateljskih odnosov s SUBNOR-ji. Hkrati pa moramo s po- nosom poudariti, da smo članica Svetov- ne federacije veteranov. Ob tem dejstvu je pomembno ohranjati dobre odnose z vsemi tujimi ambasadami. Za nas je po- membno tudi dobro sodelovanje z Zvezo koroških partizanov iz Avstrije ter ANPI- -jem in Zvezo vojnih invalidov NOV Trst iz Italije. Zveza potrebuje akcije, ki nas povezuje- jo in aktivirajo. Zavedati se moramo, da naša organizacija pripravi več kot 400 proslav na leto, na katerih imamo pri- ložnost sporočati svoja stališča, vrednote in zgodovinska dejstva NOB, ki ostajajo temelj našega delovanja in obstoja. Pomembna za informiranje je krepi- tev našega glasila, časopisa Svobodna beseda. Če nas je 40.000, potem imamo cilj, da bo glasilo prejemalo vsaj 20.000 članov. Tako bomo utrdili položaj naše- ga edinega medija, ki javnost obvešča o naših usmeritvah. Prihodnje leto bo naša ključna usmeri- tev v 75. obletnico osvoboditve in zmage izpod nacifašističnega terorja. Takšne obletnice so edinstvena priložnost, da v javnosti pridobimo medijski prostor in sporočimo, da smo in moramo ostati kot družba usmerjeni proti fašizmu in nacizmu. Ključne za naše delovanje so vrednote NOB. To niso le fraze o tovarištvu, huma- nosti, domoljubju, pravičnosti, ampak so naš vsakdan in naš način delovanja, medsebojnega komuniciranja, strpnosti in zgleda, ki ga dajemo drugim. Tako ustvarjamo in utrjujemo organizacijo, ki ohranja zgodovinski spomin, da slavni del zgodovine o NOB ne bo zbledel! Programske usmeritve UVODNIK NADALJEVANJE NA STRANI 2 Imena šol POTVARJANJE ZGODOVINE Ko se pozornemu človeku zdi, da je potvarjanje novejše zgodovine v Sloveniji doseglo skrajne meje, ga medijsko poročanje, ki naj bi pripomoglo k ohranjanju skupinskega spomina, prepriča o brezmejnosti tega početja. Glasniki »nove resnice«, po kateri je NOB le mit, izničujejo celo dejanja, ki so pomenila vrhunec humanosti in solidarnosti v najtežjih razmerah partizanskega boja. S T R A N 4 – 5 Ilustracija: Ciril Horjak MEDGENERACIJSKI DIALOG Novi slovenski partizanski film Preboj – resnična zgodovina naše OF in NOB Samo 15 mesecev je minilo od zamisli, ki se je rodila na Menini planini, ko se je Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije, pogo- varjal s partizanskim koman- dantom Franto, da bi bilo po dogodkih marca leta 1945 na Menini planini dobro posneti film, in pozneje še z režiser- jem Dejanom Baboskom, ki se je udeležil proslave ob 70-letnici Zveze borcev, do uresničitve projekta Preboj. Zdaj je zgodovinska drama na ogled po slovenskih ki- nematografih. Film je režiral Dejan Babosek, ki je v so- delovanju z Martinom Hor- vatom napisal tudi scenarij. Bitka na Menini planini velja za epopejo slovenskega partizanstva. V duhu časa, ko so vrednote NOB v slovenski družbi načete, želi Zve- za združenj borcev za vrednote NOB Slovenije s filmom prikazati NOB kot navdih za prihodnje ro- dove. Film je nastal v sodelovanju produkcijske hiše Narayan Produ- ction, Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in Kultur- nozgodovinskega društva Triglav. »Predsedniku društva Jerneju Bra- jerju in sodelavcem se zahvaljujem za vso opremo, zgodovinsko zna- nje in efekte, ki so jih tako rekoč na prostovoljski ravni ponudili, da film prikazuje pristno sliko dogaja- nja v marcu leta 1945. V filmu je sodelovala 40-članska ekipa ljudi, 30 igralcev in 50 statistov. Bilo je pol leta priprav, 12 snemalnih dni, 4 mesece montaže in 3 mesece postprodukcije zvoka, kjer se je kot koproducent vključil Studio Ritem,« je na predpremieri filma v ljubljanskem Koloseju povedal ge- neralni sekretar ZZB NOB Sloveni- je Aljaž Verhovnik. V dvorani je ob navdušeni množici posebej poz- dravil pet še živečih borcev Meni- ne planine, Franca Severja - Fran- to, Valerijo Skrinjar, Franca Bero, Rudija Pfeifferja in Jožeta Strnišo, ki so svoje zgodbe delili tudi v fil- mu. »Z njihovimi pričevanji in na podlagi knjige Past na Menini pla- nini, ki jo je ponatisnila Založba Sophia, je nastal pravi celovečerni igrani film, sprva sicer predviden kot igrano-dokumentarni film,« je še dodal Verhovnik in se zahvalil tudi mladi igralski zasedbi na čelu z glavnim igralcem Domnom Vali- čem v vlogi Frante, ki je predano in z velikim sočutjem do borcev odi- grala like partizanov v filmu. Pomembno sporočilo je, da je film Preboj financiran izključno s prostovoljnimi prispevki več kot 500 ljudi. Združenja borcev so po terenu med člani zbirala denar za ta film, na pomoč so priskočili tudi sponzorji. Posebna zahvala gre Mestni občini Ljubljana za promo- cijo filma na Prešernovem trgu v Ljubljani in Simoni Pirnat Skeled- žija, tiskovni predstavnici projekta, Predstavitev filma Preboj na Prešernovem trgu v Ljubljani (Arhiv Svobodne besede) Marijan Križman predsednik ZZB NOB Slovenije ki je prostovoljno z veliko vnemo skrbela za to, da je film Preboj do- živel veliko pozornost že pred sa- mim prihodom v kinematografe. V filmu gledalec spremlja danes 96-letnega Franto, ki piše spomine in se ob tem spominja tistih težkih dni, ko se je s soborci znašel v ne- mogočih razmerah in je moral kot komandant, takrat še ni dopolnil niti 22 let, prevzeti odgovornost za njihovo življenje Dogajanje na Menini planini je epopeja slovenskega partizanstva. Zdaj bo ta epopeja za večno zapi- sana tudi na filmu. In kot je dejal oktober 20192 dr. France Križanič Zgodovina »sanacije« bank iz leta 2013 O projektu »sanacije« bank, izvedenem konec leta 2013, je v prvih mesecih leta 2015 potekala parlamentarna razprava. Obenem je na to temo precej podatkov zbral in v časopisu Finance objavil dr. Tadej Kotnik. Povzemam osrednje ugotovitve. Banka Slovenije je v povezavi z drugimi izvajalci leta 2013 opra- vila tri stresne teste (angleški izraz je »stress test«, gre pa za prever- janje, ali banka obvladuje tveganja v zvezi z morebitno gospodarsko krizo oziroma tveganja, povezana z upadom bruto domačega produkta). Interni stresni test Banke Slovenije je pokazal 2,7 milijarde evrov primanjkljaja, test svetovalne družbe Ronalda Bergerja je pokazal 3,3 milijarde evrov primanjkljaja, test svetovalne družbe Oliverja Wymana pa je pokazal 4,8 milijarde evrov primanjkljaja. Banka Slovenije bi morala rezultate testov s takšno razliko zavreči in znova začeti analizo. Izbrala je rezultate testa svetovalne družbe Oliverja Wymana. Ta je za ob- dobje od leta 2012 do 2015 predvidevala upad slovenskega bruto domačega produk- ta (BDP) za 9,5 odstotka ob dejanskem povečanju za 4,1 odstotka. Slabe terjatve, na katerih je temeljila »sanacija« bank (nacionalizacija in dokapitalizacija NLB, NKBM, Abanke in Banke Celje) konec leta 2013, so bile torej izračunane na osnovi fiktivnih in zgrešenih predpostavk. Država je decembra leta 2013 razlastila delničarje in lastnike podrejenih obveznic v NLB, NKBM, Abanki in Banki Celje s sklicevanjem na sporočilo Evropske komisije, ki je začelo veljati šele 1. januarja 2016. NLB je državo zaprosila za pomoč januarja leta 2013, NKBM junija 2013, nova regulacija EU za državne pomoči pa je veljala šele po 1. avgustu 2013. Šele po novi regulaciji je država potrebovala soglasje Evropske komisije za dokapitalizacijo bank. Komisija je kot nenavadno »protiuslugo« za to dovoljenje zahtevala zavezo Slovenije, da proda različna podjetja in banke. Decembra leta 2012 in junija naslednje leto je država prepovedala dokapitalizacijo NKBM. Ko je rezultat ene od revizij sredi leta 2013 pokazal, da ima Nova Ljubljanska banka pozitiven kapital, je Banka Slo- venije naročila ponovitev ocene revizijski hiši Deloitte, ta pa je navedla, da s strožjo (slabšo) oceno odstopa od računovod- skih standardov. Banke pod nadzorom so ugo- tovile, da se med izvajanjem stresnega testa svetovalne druž- be Oliverja Wymana spreminja njegova metodologija. Izvaja- lec sprememb ni hotel razkriti, Banka Slovenije pa je sprejela obrazložitev, da je metodologija v njegovi zasebni lasti. Spremi- njanje metodologije nakazuje, da je imela svetovalna družba zastavljeno ciljno vrednost sla- bih terjatev. Svetovalna družba Oliver Wyman je ocenila, da je slabih terjatev za 4,8 milijarde evrov, in zahtevala 70-odstotni odpis nji- hove nominalne (pogodbene) vrednosti. S tem je bila postavljena podlaga za poceni prodajo podjetij, ki so se znašla v dolgovih. To je bil z naskokom največji odpis v EU, in to v državi neto izvoznici, kjer je bruto poslovni presežek (vsota amortizacije in dobička) na makroekonomski ravni obsegal 28 odstotkov bruto domačega produkta. Svetovalna družba Oliver Wyman je bila za izvajalko stresnega testa izbrana brez javnega razpisa. Za delo je prejela 11,2 milijona evrov od Banke Slovenije, NLB, NKBM in Abanka pa so ji plačali še 10 milijonov evrov. Odločbe o izbrisu lastnikov podrejenih terjatev so bile izdane 19. decembra 2013 (ali še kakšen dan pozneje), ob vedenju, da bo ustavno sodišče odločalo o zadržanju izvrševanja izbrisa, je Banka Slovenije odločbo antedatirala na 17. december 2013. V odločbi, datirani na 17. december 2013, se je Banka Slovenije sklicevala na odločbo Evropske komisije o dovoljenju za državno pomoč slovenskim bankam, izdano 18. decembra 2013. Zaradi »sanacije« bank konec leta 2013 se je kapitalska ustreznost slovenskih bank dvignila znatno nad evropsko povprečje (10 odstotkov). Kapitalska ustreznost v NKBM je znašala 20 odstotkov, v NLB pa 17 odstotkov. Se je pa ob očitno organizi- ranem gospodarskem napadu na Slovenijo pokazala zanimiva značilnost: investitor- ji na svetovnih finančnih trgih se temu napadu niso pridružili. V letu 2013 je Slovenija namreč imela 6,3 odstotka BDP presežka na tekočem računu plačilne bilance in v narodnem gospodarstvu s tako velikimi neto prihranki (prihranki, ki presegajo inve- sticije) za kupce državnih obveznic ne more biti posebno velikega tveganja. To se je s prodajo triletne obveznice (1,5 milijarde evrov) novembra 2013 z zahtevanim 4,7-od- stotnim donosom tudi pokazalo. Dogodki so potrdili oceno britanskega zgodovinar- ja Nialla Fergusona (Trg in stolp), da sodobni finančni trgi ne tvorijo omrežja, ki bi sledilo navodilom iz centra. »Sanacijo« bank leta 2013 in poznejše dogajanje v zvezi z njo lahko razložimo s teorijo drugega britanskega zgodovinarja, Eica Hobsbawma (Razbojniki). Nespo- sobnost naše države, da med usklajevanjem na ravni EU zavaruje svoje interese, je omogočila dogajanje v zvezi s »sanacijo« bank konec leta 2013 ter zatem velike spre- membe v lastništvu slovenskih podjetij in bank. Država je decembra leta 2013 razlastila delničarje in lastnike podrejenih obveznic v NLB, NKBM, Abanki in Banki Celje s sklicevanjem na sporočilo (Communication) Evropske komisije, ki je začelo veljati šele 1. januarja 2016. KOMENTAR NADALJEVANJE S STRANI 1 Aljaž Verhovnik: »Prepričan sem, da bo film Preboj znal približati vrednote NOB mladim rodovom!« Prvi partizanski film v samostojni Sloveniji Film Preboj je prva filmska predsta- vitev našega narodnoosvobodilne- ga boja pod nacifašistično okupa- cijo med drugo svetovno vojno na velikem platnu v naši samostojni državi. Film je bil posnet po knjigi Past na Menini planini, ki s svojo vsebino predstavlja vse vredno- te našega legendarnega boja med okupacijo. Prikazuje dejanske do- godke, takratni spopad operativne- ga štaba s Šlandrovo in Zidanškovo brigado ter z bataljonom Vojske dr- žavne varnosti s 14. esesovsko divi- zijo Galicija na 1500 metrov visoki, s snegom pokriti Menini planini. Zakaj se je začel omenjeni spo- pad in od kod borcem taka boje- vita, nepremagljiva moč v peturni frontalni obrambi, od kod so jemali moč, vzdržljivost in pogum z vero, da bomo zmagali in se prebili iz obkolitve? Spopad se je začel, ker je 14. SS-divizija z 12.000 oborože- nimi možmi in esesovskim Röse- nerjevim polkom skupaj z našimi švabobranci imela nalogo, da nas uniči. Ker ji ni uspelo, da bi uničila našo slovensko XIV. divizijo na Mo- zirski planini, se je usmerila na ob- močje Menine planine in se odlo- čila, da na njej v svojo obkolitveno past ujame operativni štab s VI. in XI. brigado ter bataljonom Vojske državne varnosti. Cilj te sovražnikove ofenzive z uničenjem naših enot na Štajer- skem in Koroškem je bil ustvariti in očistiti koridor severno od reke Save ter tako pripraviti svobodno pot za umik z Balkanskega polotoka Löhrovi grupaciji z jugoslovanskimi in drugimi balkanskimi pomagači ter z vojsko in begunci NDH, sku- paj je bilo približno 400.000 mož, od katerih jih je bilo 350.000 obo- roženih. Nemški pripadniki Wehr- machta skupaj s kvizlingi in ustaši naj bi se oboroženi pozneje v Av- striji predali zaveznikom. Četrta operativna cona, ki je pokrivala to naše operativno območje, je s šesti- mi brigadami in tremi odredi imela skupaj z delavci na terenu na voljo približno 7000 mož. Na Menini pla- nini nas je bilo okrog 500. Zamisel za snemanje filma po teh dogodkih na Menini planini je nas- tala iz dveh virov. Prva spodbuda je nastala leta 2018 ob proslavi na Menini planini po razpravi s slav- nostnim govornikom, tajnikom Zveze združenj borcev za vrednote NOB, tovarišem Aljažem Verhovni- kom; druga pa ob proslavi 70-letni- ce Zveze združenj borcev na Kon- gresnem trgu v Ljubljani, ko je sin pilota Toneta Mrlaka svojega kole- ga, režiserja Dejana Baboska, vpra- šal, ali je prebral mojo knjigo Past na Menini planini. Dejan je odgovo- ril, da še ne, da pa jo bo. Potem ko jo je prebral, je z njo odšel k sekre- tarju Zveze združenj borcev Slove- nije, svojemu znancu, in dogovorila sta se za snemanje filma. Tako se je zbrala in angažirala generacija po vojni rojenih, rekel bi, da so to vnuki naše generaci- je, ter uradno začrtala in izpeljala kadrovsko-organizacijske, opera- tivne, finančne in druge zadeve okrog filma pod pokroviteljstvom Zveze združenj borcev Slovenije z glavnim nosilcem, tajnikom Zveze združenj borcev, in režiserjem fil- ma Dejanom Baboskom, ter skupaj z nami še živečimi meninci, in to so: Valerija Škrinjar - Valči, šifrant- ka; Franci Bera, kurir; Jože Strniša, borec; Rudi Pfeifer, radiotelegra- fist; in jaz. Tukaj je nujno omeniti, da je vest o začetku snemanja filma vzbudi- la v našem narodu pri domoljubih tako veliko naklonjeno zanima- nje za njegovo vsebino in temati- ko, da so ga v celoti financirali s prostovoljnimi prispevki. Brez teh ljudi in njihove nesebične pomoči filma ne bi bilo. K temu so veliko pripomogla tudi javna sredstva ob- veščanja s pozitivnimi ocenami in vrednotenjem ter s komentarji, ki so bili zelo spodbudni. Četudi sem že omenil, bom ponovil še enkrat: manevri, bitka in preboj na Menini planini so po vseh potezah in vse- bini zmagoviti, tudi v frontalnem peturnem spopadu in v obkolitvi čista vojaška zmaga. S svojim ob- čudovanja vrednim odpornim bo- jem s takratnim dvajsetkrat moč- nejšim nasprotnikom smo med spopadom rešili in spravili v bol- nišnico vse ranjence, iz obroča pa sta se rešila vojska brigad in bata- ljon Vojske državne varnosti. Zaradi te izredno težke in us- pešne bitke ni bilo niti ene civil- ne žrtve ali drugih vrst maščeva- nja nad civilnim prebivalstvom. Ni bilo nobene izdaje ali pobega. Po vseh elementih in vrednotah na- šega narodnoosvobodilnega boja se lahko ta zgodovinski spopad na Menini planini šteje za simbolični spomenik našega odpora in njego- ve neuničljive moči v morali, etiki, enotni bojevitosti, tovarištvu, ko- rajži in neomajnem domoljubju, v pokončnosti in vztrajnosti. Zgled vrednot dejanj, ki danes pomenijo preboj v naši državi. Film je tudi spomenik pogum- nim borcem, ki so na Menini pla- nini dali svoje življenje za našo svobodo. Nima in ne nosi ni- kakršnega razdiralnega namena in ne spreminja takratne resnične zgodovine našega naroda v sporu z okupatorji, prav tako nima no- benega cilja manipulirati z ljudmi, ampak želi prikazati pravo resni- co, poštenost in upravičenost na- šega narodnoosvobodilnega boja, borcem pa se zahvaliti in jih po- častiti ter ohraniti spomin na naš odpor tudi na velikem filmskem platnu. Predvsem pa želi mladim rodovom brez komercialnega na- mena pokazati in jim zapustiti sled časa, junaštva in domoljubja, resnično zgodovino naše Osvo- bodilne fronte in narodnoosvobo- dilnega boja, v katerem smo bili pripravljeni za domovino žrtvova- ti tudi svoje življenje. Na koncu bi se vsem vam novi- narjem in vašim organizacijam ter sredstvom javnega obveščanja rad zahvalil za poštenost v želji, da še naprej pomagate našemu narodu, da se pomiri in da si modro sežemo v roke s poštenim in odločnim ko- rakom – slovenski narod je zadosti kaznovan s sporom. Končajmo to žalostno in medsebojno obremenil- no jalovo početje. Hvala! Franc Sever – Franta (tiskovna konferenca v Ljubljani) Filmska ekipa V filmu nastopajo Domen Valič, Denys Bilash, Jernej Gašperin, Lovro Zafred, Ana Špik, Rok Vihar, Marko Plantan, Tjan Premzl, Darko Nikolovski, Jan Bučar, Valentina Plaskan, Darja Krhin, Andrei Lenart, Miha Rodman in Dominik Vodopivec. Producenti so Dejan Babosek, Jernej Brajer in Aljaž Verhovnik, direktor fotografije je Gregor Kitek, pri glasbi za film je sodeloval Tim Žibrat, kostumografinja je Barbara Drmota, scenografka Urška Mazej, montažo podpisuje Babosek, oblikovanje zvoka Borut Berden, za masko sta poskrbeli Darja Krhin in Barbara Hren. Predpremiera v Koloseju v Ljubljani in predstavitev filmske ekipe Udeleženci tiskovne konference (od leve proti desni): Aljaž Verhovnik, Franc Sever - Franta, Domen Valič in Dejan Babosek oktober 2019 3 KOLUMNA Jože Poglajen Poti na smetišče zgodovine K ako trdna je Šarčeva koalicija po dobrem letu vladanja? Sestavljeni iz petih strank so ji številni napovedovali konec že, ko so njeni ministri prisegli. Zlasti glasni so bili v največji opozicijski stranki. Septembra lani so ji prerokovali, da ne bo dočakala novega leta. Morali so se ugrizniti v jezik in padec vlade preložiti na poznejše datume. Med najvztrajnejšimi preroki skorajšnjega črnega petka za Šar- čevo vlado je nekdanji enoletni policijski minister, znan tudi po tem, da je nad protestnike na ljubljanskih ulicah zoper Janševo vlado pošiljal vodni top in po- licijske specialce, Vinko Gorenak. Tako je Gorenak nedavno tvitnil, da bo vlada ob prvih znakih recesije takoj odletela na smetišče zgodovine! Toda to so bolj kot ne Gorenakove in drugih Janševih zvestih sledilcev mokre sanje in tolažba zaradi šestletnega ždenja v opoziciji, daleč od oblastnih vzvodov, da bi lahko zadovoljili svoje apetite, in kar je še huje, brez kolikor toliko oprijemljive možnosti, da se Jan- ševa SDS znova povzpne na oblast. Sanje in tolažba so sicer dovoljeni, dejstva pa so nekaj povsem drugega. Ta bolj kažejo na to, da se SDS nevarno bliža robu smetišča zgodovine. Drži, da je na lanskih volitvah dobila 25 poslanskih mest in da je tako največja stranka v parlamentu. Toda hkrati drži, da je bil Janša daleč od tega, da bi mu uspelo sestaviti svojo vladno koalicijo. Očitno je bil prvak SDS prekislo grozdje za vseh preostalih osem strank, da bi katera od njih šla z njim v španovijo. Lahko bi rekli, da je v parlamentu dokončno postal persona non grata. Napovedovalci skorajšnjega padca vlade stavijo na števil- na nesoglasja med koalicijskimi partnerji. Pri tem spregledujejo, da Šarčeva koalicija ni združba enako mislečih – razen ko gre za skupen odklonilni odnos do Jan- ševe SDS – ampak koalicija, ki jo skupaj držijo oblast in z njo moč, vpliv in tudi osebni interesi. Za večino od njih bi bile torej more- bitne predčasne volitve nepotrebno tveganje, da to oblast izgubijo, za nekatere tudi tveganje, da iz parlamenta izpadejo na smetišče zgodovine. Slednje zlasti velja za SMC. Čeprav je stranko prevzel gospodarski minister Počivalšek, sodeč po anketah javnega mnenja nima prav nobenih možnosti na volitvah prestopiti prag novega parlamenta. Skromne možnosti se obetajo tudi Desusu in SAB. Predčasne volitve so torej zanje prej nočna mora kot za- želen cilj. Volitve bi bile veliko manjše tveganje za Listo Marjana Šarca, kajti ankete ji obetajo podvojitev izida prejšnjih volitev. Predčasne volitve so pravzaprav njegov adut, s katerim brzda apetite koalicijskih partnerjev. Spomnimo se samo njegovih napovedi, da bo na sprejem državnega proračuna – pri tem se interesi strank najbolj jasno razgalijo – vezal glasovanje o zaupnici. Torej jih je postavil pred dejstvo: ali boste predlagani proračun podprli ali pa gremo na volitve! Očitno je delovalo in proračun je tako rekoč že pod streho. Če bi bolj kot mokre sanje upoštevali realna politična razmerja, tudi v SDS ne bi navijali za predčasne volitve. Nedavna anketa agencije Parsifal – to je agencija, ki ji Orbanov in Janšev imperij Resnice edini zaupa – je strankam Šarčeve koalicije brez Levice namerila 48-odstotno podporo, opoziciji z Janšo na čelu pa zgolj 39 odstot- kov. Po tej Parsifalovi anketi Janševa SDS s 24 odstotki ne bi bila več niti relativna zmagovalka. Zmagala bi Šarčeva lista z 31 odstotki podpore volivcev. Tudi zmernim sledilcem Janše postaja jasno, da so za morebiten naskok SDS na oblast potrebne spremembe v stranki. Zlasti bi bilo treba ustaviti največkrat za lase privlečeno lajno o vsesplošnih krivicah, lopovstvu in korupciji vse do zadnjega uradnika na SOVI in namesto tega zastaviti konkreten vsebinski program reform, ki bi volivcem obetale boljše upravljanje države in njenih sistemov od zdravstva, šolstva do vojske in policije. Toda za kaj takega je potreben čas, ki pa se Janši izteka. Vsaj teoretično obstaja sicer ne ravno zelo verjetna možnost, da SDS znova pride na oblast po bližnjici. Brez volitev. Janša bi lahko pred morebitnimi predčasnimi volitvami poskusil sestaviti svojo vlado tako, da bi za jokerja uporabil Počivalškovo SMC. Če bi namreč Janša ministru ponudil več, kot mu daje Šarec – recimo več kot stomilijonski državni vložek v hotelirski holding, – bi velika večina od enajstih po- slancev SMC – nekateri sicer s stisnjenimi zobmi a vendarle – podprla takšno vlado. Nimajo namreč česa izgubiti: z volitvami bi bili takoj ob udobno, dobro plačano in vplivno poslansko službo, z vzpostavitvijo nove vladne koalicije pa bi na Gorenakovo smetišče zgodovine odleteli čez dobri dve leti. www.svobodnabeseda.si B E S E D A AKTUALNO – Ameriški vojak Leonard Creo Vojna ustvarja tudi pošasti Posledice vojne. Namreč vojne, ki jo še vedno doživljamo kot svojo vsak- danjost, čeprav smo bili rojeni že po njej. Angleški zgodovinar Keith Lowe (roj. 1970) je leta 2017 objavil knjigo z naslovom Strah in svoboda: kako nas je spremenila druga svetov- na vojna (slov. prevod 2018) in že z naslovom opozarja na svoj pristop. Keith Lowe skuša v svoji knjigi med drugim »premotriti mitološke, filozofske in psihološke posledice vojne. Kako je spomin na krvave boje zaznamoval naše medoseb- ne odnose in naš odnos do sveta? Kako je spremenil naš pogled na to, česa vse smo zmožni ljudje? Kako je vplival na naš strah pred nasi- ljem in močjo, naše hrepenenje po svobodi in pripadnosti, naše sanje o enakosti, poštenosti in pravičnos- ti?« S temi mislimi lahko spremlja- mo avtorjeva obsežna razmišljanja, ki so ponekod preveč dolgovezna in včasih še nerazumljivo nevtra- listična. Toda kot problemsko zas- tavljenim je treba priznati, da so po humanistični plati posrečen izbor. Nagovarja nas z opisom usod posa- meznikov, ki jim je druga svetovna vojna povsem spremenila življenje. Junaštva, ki se dogajajo, so zelo pogosto povezana z vojnimi raz- merami in izstopajo zaradi nepred- vidljivosti. Tudi grozodejstva in nenadoma povsem nepomembni ljudje, brezbarvni, in sicer z obrobja kriminala, zaživijo v svoji zločinski premoči nad drugimi ljudmi. Vojna ustvarja tudi pošasti, po vojni so isti ljudje za nekatere junaki, za druge zločinci. Ostanimo pri teh junaških dejanjih in usodi junakov, ki so po naključju postali izjemni. Izkrcanje v Normandiji Ameriški vojak, prostovoljec Leo- nard Creo (roj. 1923), je med drugo svetovno vojno doživel izkrcanje v Normandiji. Januarja 1945 je bil s svojo enoto na meji med Francijo in Nemčijo. Branili so nezaščiteni Strasbourg, in ko so Nemci prečkali reko, jih je sam uspešno zaustavljal s streli iz svoje bazuke in povzročil pravo paniko. Težko ranjenega so poslali nazaj v Ameriko, kjer se je zdravil na Long Islandu. Bil je odli- kovan in prejel je priznanje bronasta zvezda za svoja junaška dejanja, za »neomajno hrabrost« v Strasbourgu, kjer je »čisto sam« preprečil sovraž- nim silam, da bi prečkale reko, ter »kljuboval smrtonosnemu mitralje- zu in topniškemu obstreljevanju«. Amerika je po vrnitvi svoje vojake, ki so se borili proti nacistični Nem- čiji, obravnavala kot junake in jim s posebnim zakonom, imenovanim »G. I. Bill«, ki ga je podpisal sam predsednik Roosevelt 22. junija 1944, omogočila številne ugodnos- ti. Med mnoge trajne ugodnosti za veterane je spadal tudi »brezpla- čen univerzitetni študij« in Leonard Creo je začel študirati umetnost; študij je uspešno končal in svoje življenje nadaljeval kot slikar. Imel je še invalidnino in ustvarjal, vojna mu je »spremenila življenje na vse mogoče načine«. Amerika je vse do danes na te svoje veterane, ki so se borili proti fašizmu in nacizmu, zelo ponosna, spoštuje jih in tega zako- na bivšim borcem proti nacizmu niti Trumpova administracija ni prekli- cala. Naši desnici za poduk, še po- sebej takrat, ko si silovito prizadeva za ukinitev vseh privilegijev naših še živih borcev, celo srečevanj, pra- znovanj, in pri tem agresivno zahte- va odstranitev partizanskih spomin- skih obeležij, plošč, spomenikov in podobnega; marsikaj od tega je že storila in še počne v kakšni desno spolitizirani lokalni skupnosti. Po nekaterih šolah so učiteljem petja in zborovodjem prepovedali peti par- tizanske pesmi. Prisrčne slike Leonard Creo je postal umetnik in v delu Strah in svoboda o tem junaku beremo tole: »Zaradi udejstvovanja v vojni je imel možnost izkoristiti ugodnosti, ki mu jih je omogočal zakon o nekdanjih borcih, študira- ti in postati umetnik: njegove slike zdaj visijo v stalnih muzejskih in univerzitetnih zbirkah po vsej Ame- riki.« Ko človek po spletu gleda te slike, se nasmehne – tako prisrčne so in njegovi otroci so likovno upri- zorjeni sredi živahne igre. Držijo se za roke in plešejo, veselijo se svo- jega otroštva. Ena sama optimi- stična gesta, ki z vedrino upodablja najbolj navadne in vsakdanje plati življenja. Tudi odrasli plešejo, muzi- kanti igrajo, vse je veselo, pregreto z voljo do življenja. Creu se je življenje po vojni zelo spremenilo; kljub telesnim poškod- bam je veliko hodil in potoval: »Na veteranskih tekmovanjih v hoji je prejel več nagrad in postavil več svetovnih rekordov v svoji starostni skupini.« Kot priznan umetnik je po svetu potoval in se naučil tri jezike. Živel je tudi v Mehiki, Italiji, Špa- niji, Franciji, dalj časa celo v Veliki Britaniji. Sam je priznal, da če »ne bi bilo druge svetovne vojne, se nič od tega ne bi zgodilo«, kajti »vojna mi je spremenila življenje na vse mogoče načine« in z »njo je pove- zano vse, kar se mi je zgodilo«. Amerika kot zmagovita dežela Danes visijo njegove slike v najbolj uglednih ameriških galerijah in nje- gova popularnost je z leti narašča- la. Avtor dela Strah in svoboda nas opozarja na Ameriko kot zmagovito deželo, ki je tiste, ki so se zanjo bo- rili, tudi nagradila, in to predvsem tako, da jim je omogočila dostojno, finančno in materialno preskrbljeno življenje; domoljubje je dragocena vrednota in zakonodaja, ki to omo- goča, je sama domoljubje. Ko po spletu beremo, kaj vse ta G. I. Bill (of Rights), imenovan tudi Zakon o po- novni oskrbi vojakov, zagotavlja vete- ranom druge svetovne vojne, smo prijetno presenečeni. Tudi mnogi ameriški ekonomisti so ugotavljali pozitivne učinke te zakonodaje. Ta zakon ne zagotavlja samo nepovra- tnih sredstev za šolanje, ampak tudi nizkoobrestne hipoteke in posojila za mala podjetja, dodatno usposa- bljanje na delovnem mestu, nado- mestilo za brezposelnost, privilegi- je pri zaposlovanju in podobno. Če veteran teh ugodnosti sam ni mogel izkoristiti, so se lahko prenesle na njegove družinske člane. Vprašanje, ki se nam tu zastavlja, je, ali smo pri nas dovolj dostojno dali priznanje, pomoč in podporo našim borcem, tej legendarni partizanski generaci- ji – taki, kot je ni bilo nikdar prej v zgodovini slovenskega naroda in je tudi zlepa več ne bo –, generaciji, ki zdaj odhaja in se poslavlja. Prosto po Kajuhu povedano bomo mi z nji- hovimi zgledi v prihodnje prebijali in lomili še tako močne zidove. Še enkrat: Amerika, kakšno darež- ljivo priznanje daješ tem veteranom in kako ponosno se ameriški amba- sador udeležuje prazničnih slovesno- sti tam, kjer so spominska obeležja padlim zavezniškim ameriškim vo- jakom pri nas, v Sloveniji. Slava jim! dr. Cvetka Hedžet Tóth Ko po spletu beremo, kaj vse ta G. I. Bill (of Rights), imenovan tudi Zakon o ponovni oskrbi vojakov, zagotavlja veteranom druge svetovne vojne, smo prijetno presenečeni. Tudi mnogi ameriški ekonomisti so ugotavljali pozitivne učinke te zakonodaje. Nedavna anketa agencije Parsifal – to je agencija, ki ji Orbanov in Janšev imperij Resnice edini zaupa – je strankam Šarčeve koalicije brez Levice namerila 48-odstotno podporo, opoziciji z Janšo na čelu pa zgolj 39 odstotkov. oktober 20194 KOLUMNA dr. Martin Premk Preboj P o dolgem času je na platna naših kinodvoran prišel film »Preboj«, ki go- vori o uspešnem preboju partizanov iz sovražnikovega obroča. Prebojev iz obkolitev, kot je ta v novem filmu, je bilo med narodnoosvobodilnim bojem še mnogo. A na srečo je preboj z Menine planine zdaj dobil svojo zgodbo na filmskem platnu, za kar moramo vsem ustvarjalcem filma izreči iskrene čestitke. Zgodba v filmu je danes pomembna predvsem zato, ker smo zaradi nje po sko- raj treh desetletjih ali več spet dobili celovečerni film, ki spoštljivo in pošteno govori o partizanskem boju in partizanskih vrednotah, kot so upor, pogum in tovarištvo. Po desetletjih pljuvanja po lastni zgodovini je končno dozorelo spoznanje, da moramo na svojo zgodovino biti ponosni, namesto da se je sramujemo ali jo zanikamo. Ne glede na vse napake, grehe ali krivice je vplivala na naše življenje, zato resnico naše zgodovine lahko brez strahu raziskujemo in iz nje črpamo moči, ki nas vodijo naprej. Zadnja desetletja je bil partizanski boj prikazovan zgolj slabšalno, pri čemer je najhujše to, da po njem niso pljuvali samo njegovi nasprotniki, ampak so včasih sami podporniki par- tizanstva v njem iskali vse najslabše namesto vsega najboljšega. »Svet bo drugačen, ko bodo ljudje spet ljubili hrabrost in spoštovali čast,« je pred leti v roman Ukana zapisal Tone Svetina. Tega junaškega romana že dolgo ne omenjajo, ker preveč spošt- ljivo in resnično opisuje partizanski boj, tako kot že dolgo ni bilo filma, kot je »Preboj«. V času, ki ga imenujejo »kriza vrednot«, ko celo politične stranke načrtno širijo sovraštvo in kličejo novi fašizem, to ne more biti prese- netljivo. Če se izdajalci, ki so služili okupatorju in mu prisegli, razglaša- jo za »narodno vojsko«, domoljubi, ki so dali življenje za svobodo, pa so danes »komunistični morilci«, takšna »kriza vrednot« ne more biti nič čudnega. Kajti prav partizanske vrednote, kot so pogum, svoboda, poštenje, tovarištvo, znanje, sodelovanje, bratstvo in enakost, so v »demokratični« oziroma kapitalistični družbi nezaželene. Gospodarji današnje Slo- venije oziroma Evrope imajo raje vrednote, ki jih lahko opišemo kot domobranske: sebičnost, pohlep, hlapčevstvo, izdajstvo in neznanje, ki je pogoj za suženjsko odvisnost in izkoriščanje. Za razliko od partizanov, ki so za ceno svojega življenja branili ljudi, jim pomagali, jih združevali ter jim poskušali zagotoviti boljše življenje, se domobranci nimajo s čim pohvaliti, razen s tem, da so ubijali za okupatorja, od njega prejemali plačilo za to in da so za majceno korist ovajali svoje sosede. Od plemenitega parti- zanskega boja je minilo že mnogo časa in vmes smo se znašli v družbenemu redu, ki temelji na lastnini, pohlepu in izkoriščanju. Zato danes prevladujoča »sredstva javnega obveščanja« poudarjajo samo domobranske vrednote, saj s tem spodbujajo pohlep, izkoriščanje sočloveka in hlapčevsko držo, kateri sledi prodaja vsega vrednega tujcem, da lahko nekateri v svoj žep stlačijo majhne dobičke. Ponižnost tujim gospodarjem je dobrodošla predvsem, če ti prihajajo iz »večvrednega« germanskega sveta, ki so ga zelo občudovali že domobranci. Stranka iz našega parlamenta celo odkrito prisega na domobranstvo. Če se bodo torej mlajši rodovi ob ogledu filma spraševali, kakšni ljudje so bili domobranci, jim lahko vsaj preprosto odgovorimo: to so bili ljudje kot Janez Janša in njegovi. Če se lahko slavi hlapčevanje okupatorju, ki je Slovencem namenil smrt, potem ni nič čudnega, če je izginila meja med slabimi in dobrimi vrednotami. Da so nekateri ljudje, posebno pa vodilni politiki in poslovneži, izgubili mejo med dobrim in slabim, med poštenim in goljufivim ter med resnico in lažjo, lahko vidimo vsak dan. Če že v lastni zgodovini niso zmožni ločiti dobrega od slabega, naj se potem vsi tisti, ki nam že skoraj tri desetletja ukazujejo in solijo pamet, ne sprašujejo, od kod je zdaj prišla »kriza vrednot«. Novi film bi lahko bil znanilec novih prebojev, ki jih bo še treba pogumno narediti, da spet postavimo vse naše vrednote na svoja mesta. Predvsem so to vrednote, ki so naš narod, obkoljen z večjimi narodi, stoletja obdržale živega: pogum, svoboda, tovarištvo, enakost, poštenje in pravica. Ker nam po žilah teče kri naših par- tizanskih prednikov, bomo vedno pogumno šli v nove preboje. Kajti to smo dolžni vsem partizanom in partizankam, ki so nam prinesli svobodo in prvo državo. Prav partizanske vrednote, kot so pogum, svoboda, poštenje, tovarištvo, znanje, sodelovanje, bratstvo in enakost, so v »demokratični« oziroma kapitalistični družbi nezaželene. MEDGENERACIJSKI DIALOG – Potvarjanje zgodovine Imena šol in »lažna partizanska zgodovina« Ko se pozornemu človeku zdi, da je potvarjanje novejše zgodovine v Sloveniji doseglo skrajne meje, ga medijsko poročanje, ki naj bi pripomoglo k ohranjanju skupin- skega spomina, prepriča o brez- mejnosti tega početja. Glasniki »nove resnice«, po kateri je NOB le mit, izničujejo celo dejanja, ki so pomenila vrhunec humanosti in solidarnosti v najtežjih razme- rah partizanskega boja. Za najnovejši primer takšne pra- kse je poskrbela Nova 24TV (1. septembra 2019), ko je vest o spo- minski slovesnosti ob 75. obletnici prenosa ranjencev iz partizanskih bolnišnic Franja in Pavla dopolni- la s trditvijo, da ta in številni dru- gi dogodki, ki jih organizira Zveza združenj borcev za vrednote NOB, kažejo, da »slovenska levica … še naprej nadaljuje s potvarjanjem zgodovine«. Nekaj dni pozneje (9. septembra 2019) se je komentator v tem mediju obregnil ob splošno slavljenje »lažne partizanske zgo- dovine in herojstev, ki jih v resnici ni bilo«. Ob takšnih sporočilih se sprašu- jem, ali je morda ocena Petra Wil- kinsona, da gre pri partizanskem odporu za »gibanje, ki je verjetno najpomembnejši dogodek v srednji Evropi, odkar je Andreas Hofer na začetku 19. stoletja dvignil tirolske kmete v upor proti Napoleonu«, čista izmišljija ali preprosto laž. Kot član angleške misije, ki je bila nekaj mesecev pri slovenskih partizanih, si P. Wilkinson v poročilu o parti- zanskem boju (spomladi leta 1944) gotovo ni izmislil ocene, ki ne bi ustrezala videnemu in preverjene- mu stanju »na terenu«. Torej mu smemo zaupati kakor tudi množici dokumentov in različnih drugih vi- rov, katerih poznavanje lahko kre- pi ponos na enkraten in za narodni obstoj odločilen NOB, hkrati pa utr- juje potrebo po dvomu in zavrača- nju sedanjih sprevrnjenih razlag. Omenjene trditve (zaščitene s »svobodo govora«) se nenehno ponavljajo in naj bi upravičevale mnogostranske praktične ukrepe za moralno in materialno »pre- navljanje« slovenske družbe po njeni »osvoboditvi« izpod »komu- nizma«. Zagovornikom prave »de- mokracije« predstavljajo veliko oviro za popolno »prenovo« tudi različni spominski dogodki v zvezi z NOB, ki da »delijo ljudi« in pre- prečujejo, da bi dosegli »konsenz« o obsodbi »totalitarizmov«. Po pre- pričanju teh »drugače mislečih« spadajo med ovire tudi imena šol, kolikor še niso (bila) »osvoboje- na« zveze s partizanskim bojem ali (prosto po Himmlerju) »komu- nističnih« oznak. Da bi laže dojeli pomembnost te ovire, je pojasnje- Osnovna šola Slave Klavora Maribor dr. Maca Jogan vanje njenega odpravljanja treba umestiti v širše družbene okoliščine in daljše časovno obdobje. Demokracija in protikomunizem Po zasuku političnega sistema kot izkupička večstrankarskih demo- kratičnih volitev (1990) in po osa- mosvojitvi države (1991), po odpra- vi socialističnega samoupravnega sistema se je v imenu demokracije in »demokratizacije« začelo odp- ravljati vse, kar je bilo »ideološko« in/ali kakor koli drugače poveza- no s »komunizmom« – šlo naj bi za osvoboditev izpod »suženjstva totalitarizma«. Večina prebivalstva, ki je tako enotno glasovala za sa- mostojnost države, ni vedela, kaj se skriva za lepimi in privlačnimi be- sedami, kot so osvoboditev, demo- kracija, samostojnost. »Osvobodi- tev« je npr. večina navezovala na 9. maj 1945, na zmago nad fašizmom in nacizmom; povezava na svetovni boj zoper »komunizem«, s katerim so nosilci »prenove« dosledno ena- čili samoupravni socializem, pa je bila manj jasna. Potrebe po rušenju vsega »ko- munističnega« in »nenormalnega« (zlasti po padcu berlinskega zidu), kot je to opredeljeval »razviti svet« Zahoda, so se posebno zaveda- li novi nosilci oblasti. Ti so zače- li odločno urejati družbeni razvoj po vzorcu (nekomunistične) »de- mokratične družbe« in v skladu s krajevno in časovno-zgodovinsko prilagojenimi zahtevami Združenih slovenskih protikomunistov v emi- graciji (revija Tabor, julij 1990). Za »demokratično prenovo« slovenske družbe je (bilo) treba: »1. Razvelja- viti vso zakonodajo, ki ima za idejno podlago osvobodilno vojno (NOB). 2. Vrniti slovenskim domobrancem čast in priznanje, da so z odporom proti komunistični revoluciji prav v obdobju sovražne okupacije mo- ralno upravičeni in po občasnem meddržavnem pravu legitimno podprti branili eksistenčne intere- se slovenskega naroda ter s tem stali v službi najvišjih vrednot ci- viliziranega človeštva: Bog – narod – domovina. … 11. Vrniti vso po komunističnem režimu zaplenjeno ali pod pritiskom odtujeno imovino njihovim izvirnim lastnikom ali njih zakonitim dedičem…. 13. Odstra- niti vse spomenike komunističnim vodjem in za komunistični sistem zaslužnim osebam ali pa na enako vidna mesta postaviti spomenike tudi domobranskim in drugim za- služnim narodnim osebnostim.« Po skoraj treh desetletjih je mno- go zahtev že uresničenih, saj se po »protikomunističnem cunamiju«, ki se je pojavil v začetku vladavine »pomladnih strank«, temelji nove- ga »demokratičnega« reda bolj ali manj prikrito in odkrito utrjujejo na vseh področjih in ravneh družbene- ga delovanja, od jezika in govora do upravljanja pomembnih podsiste- mov v državi. Kako se je začelo ure- sničevanje 13. točke in kakšno je se- danje stanje, kaže vpogled v ozna- čevanje javnih izobraževalnih usta- nov, preprosto imen šol. Izbor samo enega, drobnega dela iz zapletene celovite strukture je smiseln, saj se z izobraževanjem in vzgojo prena- šajo temeljne osebnostne značil- nosti in vrednote, ki usmerjajo delo- vanje posameznikov od zasebne do javne družbene ravni. Imena šol brez ideologije? V samostojni državi je bil eden od ključnih ukrepov na področju upravljanja izobraževalnih zavo- Med vsemi šolami, ki se v letu 2019 še kitijo s »komunističnim imenom«, prepričljivo izstopa OŠ Slave Klavore v Mariboru, ki ima v svoji »e-osebni izkaznici« izredno bogato predstavitev življenja in boja naslovne junakinje. Prav to dejstvo daje smisel prizadevanjem za ohranjanje imena OŠ, saj se za imenom skriva pokončna osebnost, katere moralne vrline in svobodoljubno delovanje so lahko zgled sedanjim in prihodnjim rodovom učencev in učečemu osebju. obiščite MUZEJ USNJARSTVA NA SLOVENSKEM 03-898-26-30 info@muzej-velenje.si www.muzej-velenje.si oktober 2019 5 PESMI Imena šol in »lažna partizanska zgodovina« Osnovna šola Majde Vrhovnik Ljubljana Osnovna šola Milojke Štrukelj Nova Gorica Podljubelj Podljubelj, ti zemlja presveta, si gorenjskega sveta raj in milina in kaj vse nam pove ta tvoja tišina. Veliko nam tega zgodovina pove, vendar ne bomo izvedeli nikoli vse, kaj vse se je tukaj godilo, koliko gorja, muk in solza prelito tukaj je bilo. In vsako leto prihajamo na proslavo, da počastimo te tako mučeniško trpeče žrtve in jim izkažemo slavo in hvalo. Nam pa vse te sledi povedo, kaj vse se je tukaj zgodilo, in vendar ne bomo nikoli dojeli, kaj vse so ti ljudje 12 narodnosti tukaj pretrpeli. Zato pa besede hvala jim in slava ne bodo nikoli zadostovale. A ti podljubeljski svet, nad tabo bo veter stoletja vihral in te čudovite gore te bodo varovale, da boš tudi ti kakšno noč mirno zaspal in to tako težko pridobljeno svobodo varoval. Terezija Cvikl (Celje, 22. junija 2019; navdih dobila na srečanju internirancev v Podljubelju) dov odpravljanje vse »ideološke« umazanije, »ostankov komuniz- ma«, torej vsega, kar je nastalo v »prejšnjem režimu«. Šole bi mo- rale že z novimi ustanovitveni- mi akti pokazati, da se prilagajajo »demokratičnim« merilom in da prekinjajo »totalitarni« sistem. V prevladujočem javnem govoru je bila predhodna družbena sociali- stična ureditev dosledno zasramo- vana kot totalitarna, komunistična, kot nekaj nenormalnega in bolne- ga. Izobraževalne ustanove je bilo treba očistiti, da bi se mladi rodovi vzgajali manj »ideološko« in bolj »nevtralno«. Po vsej Republiki Sloveniji so »de- mokratične« čistilne akcije z različ- no jakostjo potekale ob koncu leta 1991 in zlasti v začetku 1992. V ne- katerih šolah so bili zlasti ravnatelji tako zavzeti in vneti varuhi novega »neideološkega« reda, da so »čistil- ne akcije« umestili kar v okvir kul- turnega dneva; v eni od ljubljanskih osnovnih šol so učenci v razredih odstranjevali in razbijali Titove fo- tografije in gorljive odpadke se- žigali na dvorišču. S preglednimi sklepi svetov šol ali pa tudi mimo njih so se začela odpravljati imena šol po partizanskih borcih in eno- tah, po pomembnih dogajanjih v času NOB, začeli so se odstranje- vati doprsni kipi narodnih herojev po šolah, trgati table z napisi itd. Te posege v vnanjost je počasi dopol- njevalo spreminjanje vsebine (zlas- ti) pouka zgodovine. Oba procesa še potekata in se dopolnjujeta, kajti kot ugotavljajo nekateri zgodovi- narji (npr. J. Dežman, 2014), »osvo- bajanje od zločinske polpreteklosti še zdaleč ni končano«. Primerjalna analiza imen osnov- nih šol v šolskem letu 1986/87 z letom 2008/09 je pokazala, katere osnovne šole so bile »očiščene« v skladu z zahtevami novih oblastni- kov ter koliko jih je ostalo »umaza- nih«. Pred desetimi leti je slaba pe- tina od vseh tedanjih osnovnih šol (449) v imenu še ohranjala poveza- vo z NOB, medtem ko je dobra peti- na imela spremenjeno ime oziroma zbrisano povezanost z NOB. Seznam izbrisanih partizanskih imen je dolg, zato je tukaj ome- njenih le nekaj primerov, ki kaže- jo, kako korenito je bilo brisanje v nekaterih okoljih do leta 2009. Bolj ali manj radikalno se je sicer brisalo po vsej Sloveniji, od vzhodne do za- hodne meje, od severa do juga, vse- kakor pa to dogajanje ni šlo mimo vednosti odgovornega ministrstva. Sadovi čiščenja v prvih dveh dese- tletjih samostojne države se kažejo v tem, da so: v Cerkljah ob Krki in v Ljubljani na OŠ Prule brisali ime Toneta Seliškarja; v OŠ Apače in na II. OŠ v Murski Soboti so brisali ime Karla Destovnika - Kajuha; na OŠ Črni Vrh nad Idrijo in OŠ v Ko- pru so zbrisali ime Janka Premrla - Vojka; na II. OŠ v Celju ime Slavka Šlandra; na IV. OŠ v Celju in na OŠ Mirna Peč ime narodnega heroja Ivana Kovačiča - Efenke; na OŠ Hu- dinja, na Prvi OŠ Slovenj Gradec in na OŠ Slivnica pri Celju ime Franja Vrunča; na OŠ Ig pri Ljubljani ime Ljuba Šercerja; na OŠ Deskle ime Jožeta Srebrniča; na OŠ Litija ime Dušana Kvedra - Tomaža; na OŠ Vodmat v Ljubljani ime dr. Jožeta Potrča; na OŠ Poljane v Ljubljani ime narodnega heroja Toneta Tom- šiča; na OŠ Spodnja Šiška v Ljublja- ni ime Zvonka Runka; na OŠ Šen- tvid ime Alojza Kebeta; na OŠ Viž- marje - Brod pri Ljubljani ime Ivana Novaka - Očka; na OŠ Pirniče ime Tineta Rožanca; na OŠ Branik ime Angela Besednjaka; na OŠ v Pesni- ci ime Kerenčičevi; na OŠ Šmartno pri Litiji ime Franca Rozmana - Sta- neta in tako naprej. Seznam izbrisa- nih osebnih imen šol dopolnjujejo še izbrisana imena brigad in drugih znakov povezave z NOB. (npr. na OŠ Dolenjske Toplice Baza 20; na OŠ Spodnja Idrija so se znebili ime- na Vojkove brigade; na OŠ Koroška Bela – Karavanški kurirji NOB; na OŠ Železniki Prešernove brigade). Kljub vsem pritiskom je bilo v letu 2009 še okoli osemdeset šol, ki so ohranila imena po osebah in drugih pomembnih dogodkih iz časov NOB. Med drugimi so nas- lednje: OŠ komandanta Staneta in OŠ Mirana Jarca v Črnomlju; OŠ neznanih talcev v Dravogradu; OŠ Dušana Flisa v Hočah; OŠ Franca Lešnika - Vuka v Slivnici; OŠ Vojke Šmuc v Izoli; OŠ Zbora odposlan- cev slovenskega naroda v Kočevju; OŠ Antona Šibelja - Stjenke v Ko- mnu; OŠ XIV. divizije v Senovem; OŠ Franc Rozman - Stane v Lju- bljani (na Prušnikovi 85); OŠ Anice Černejeve v Makolah; OŠ Angela Besednjaka, OŠ Bratov Polančičev in OŠ Slave Klavore v Mariboru; OŠ Pohorskega bataljona v Oplo- tnici; OŠ Olge Meglič na Ptuju; OŠ Belokranjskega odreda v Semiču; OŠ Milana Majcna v Šentjanžu; OŠ Franceta Bevka v Tolminu; OŠ Par- tizanska bolnišnica Jesen v Tinjah. Za pregled sedanjih imen vseh šol na seznamu iz leta 2009, ki do tedaj niso presekale vsem vidnih znakov duhovnih vezi z NOB, bi bil potre- ben daljši čas; bi pa bilo to pregle- dovanje vsekakor potrebno glede na neprekinjenost teženj po čišče- nju in v nekaterih primerih učinko- vitih posegov (saj naj bi po A. Ber- gerju bilo letos še 66 takšnih šol). V sedanjem trenutku sem morala omejiti zanimanje na vprašanje, ali so deset let pozneje (2019) »ideo- loško zaznamovane« vsaj še prej – kot vzorec – omenjene osnovne šole. Prebrskala sem predstavitve- ne podatke teh OŠ na medmrežju in ugotovila, da še vsa imena drži- jo. Vmes so se pojavile odkrite in odločne težnje po brisanju pri eni od šol (2014: OŠ Antona Šibelja - Stjenke v Komnu), vendar je »čis- tilna akcija« za zdaj zaustavljena po zaslugi krajevne organizacije ZB. Med vsemi šolami, ki se v letu 2019 še kitijo s »komunističnim imenom«, prepričljivo izstopa OŠ Slave Klavore v Mariboru, ki ima v svoji »e-osebni izkaznici« izredno bogato predstavitev življenja in boja naslovne junakinje. Prav to dejstvo daje smisel prizadevanjem za ohra- njanje imena OŠ, saj se za imenom skriva pokončna osebnost, katere moralne vrline in svobodoljubno delovanje so lahko zgled sedanjim in prihodnjim rodovom učencev in učečemu osebju. Takšna vzornica kot še mnogo drugih, ki so se bo- rili za svobodo in pravično družbo v skrajno sovražnih razmerah, bi morali imeti neomejen čas druž- bene veljave, saj se pri njih lahko navdihujejo vedno novi rodovi pri iskanju poti za človeka dostojno življenje. Ta iskanja pa v prihodnje zagotovo ne bodo lažja, saj se ved- no bolj odkrito kažejo ogrožajoče posledice podnebnih sprememb, hkrati se po svetu krepita fašizacija in družbena neenakost, sklicevanje na strpnost do drugače mislečih pa spremlja zoževanje prostora svobo- dnega odločanja posameznikov in skupnosti o pogojih življenja. Kdor koli bi hotel izbrisati ime Slave Kla- vore (in mnogih drugih), bi moral odkrito priznati, da ceni fašistično ali nacistično misel, kadar »misli drugače«. Imena šol in aktivno slovenstvo Morda se bo komu zdelo ukvarjanje z imeni šol preveč drobnjakarsko in nepotrebno. Prepričana sem o nasprotnem, kajti izobraževanje ne poteka kjer koli, temveč v zgradbah, katerih oznake kažejo na vrsto in stopnjo dejavnosti in lahko že tudi v imenu na zasidranost v določe- nem sistemu vrednot. Besedičenje o nevtralni šoli je samo slabo zakri- ta tančica za vsestransko prežetost izobraževanja z (družbeno veljavni- mi) vrednotami, v primeru sloven- ske prenove s težnjami po spošto- vanju univerzalnih »civilizacijskih vrednot« po meri protikomunizma. Odstranjevanje »komunističnih« sledi iz imen šol ima globlji pomen in nikakor ni niti naključno niti za- nemarljivo. Gre pravzaprav za sis- tematično krčenje opornih virov za oblikovanje občutka pripadnosti iz- obraževalni ustanovi, ki bi vključe- val ponos na odpor, na NOB in tudi na dosežke v zgodnjem socialistič- nem redu. Ponujena »drugačnost« vrednotne usmeritve (»Bog, narod, domovina«) pri vzgajanju sedanjih mladih ljudi, kot se kaže, nedvom- no ni v prvi vrsti usmerjena v oh- ranjevanje »aktivnega slovenstva«. V daljšem časovnem obdobju pa lahko pripomore k oblikovanju pos- lušnih robotov, kar končno ustreza nosilcem neoliberalnega mode- la kapitalističnega gospodarstva s fašističnimi oziroma fašistoidnimi spremljevalci vred. je glasilo ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Tit Turnšek, predsednik Uredniški odbor: dr. Maca Jogan, Božo Kovač, Mitja Meršol Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si oktober 20196 REPORTAŽA – V Portorožu počastili vrsto obletnic SPOMINI – Dve letališči ob reki Kolpi »Danes, ko so človekove pravi- ce bolj kot kadar koli do zdaj med tnalom in nakovalom nestrpnih, se bomo zavezali ohranjanju opomi- na in spomina na 63.000 ljudi, ki so bili iz Slovenije izseljeni v različna koncentracijska in delovna tabori- šča, in na več kot 12.000 slovenskih rodoljubov, ki se nikoli niso vrni- li domov,« je v vabilu na letošnje srečanje, ki je potekalo od 20. do 23. septembra v hotelih LifeClass v Portorožu, zapisal predsednik orga- nizacijskega odbora Matjaž Špat. Tradicionalno vseslovensko sre- čanje nekdanjih internirank in inter- nirancev, političnih zapornic in za- pornikov nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov, izgnancev ter ukradenih otrok, njihovih svojcev in prijateljev je potekalo od 20. do 23. septembra v hotelih LifeClass v Portorožu, tudi tokrat pod pokro- viteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Slav- nostni govornik na osrednji slove- snosti, ki so jo že 25. pripravili v samostojni Sloveniji in je potekala pod sloganom »Ne vrag, le sosed je mejak«, je bil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, Peter J. Česnik. Prireditev je bila povezana z več obletnicami: s 175. obletnico objave Prešernove Zdravljice, 75. obletnico njenega ponatisa v parti- zanski tiskarni Trilof in 30. obletni- co uradnega sprejema sedme kitice Zdravljice za slovensko himno. Slovesnost je po scenariju Silva- ne Knok (Televizija Medvode) tudi tokrat temeljila na vlogi vseh, ki so se pridružili uporniškemu gibanju, za ohranjanje slovenskega jezika in kulture, ki sta nas in nas bosta tudi v prihodnje ohranjala na tej in dru- gi strani meja. Rdeča nit slovesno- V Beli krajini sta bili med drugo sve- tovno vojno ob reki Kolpi dve par- tizanski letališči, Otok in Krasinec, med seboj oddaljeni le štiri kilome- tre. Na letališču Otok sta bila zara- di mehkega terena pogosto onemo- gočena pristajanje in vzletanje letal. Prav mehka tla so zahtevala ureditev letališča na Krasincu, kjer je bilo ob- režje ob Kolpi višje, območje obsež- nejše, tla pa nekoliko bolj trdna. Tudi steza je bila daljša, dolga okoli 1500 metrov in široka skoraj 400 metrov. Letališče Krasinec so začeli graditi oktobra leta 1944, prva letala pa so na njem pristala že konec decem- bra. Že 5. januarja 1945 je na Krasi- nec priletelo šest letal s spremstvom šestih lovcev. Od 21. do 28. februar- ja pa so letala pristajala vsak dan, a le podnevi. Naša hiša je bila v bližini letališča. Star sem bil 14 let, zato se takratnih dogodkov dobro spom- nim. Z letališča so z letali vozili ra- njence v italijanske bolnišnice, pred tem so bili nastanjeni po okoliških hišah. Tudi pri nas doma so ležali po sobah, za silo oskrbljeni so čaka- li na prevoz. Dobro se spomnim, da sem 27. februarja 1945 šel s partizanom Jožetom Majerletom lovit ribe na Kolpo. Nenadoma sva opazila, da se letališču počasi približuje večje letalo, in kmalu sva zagledala leta- liško osebje, kako teče proti letali- ški stezi. Radovednost je bila velika, »Ne vrag, le sosed je mejak« Bombnik pristal na letališču Krasinec sti je bila zavest, da je Prešernova Zdravljica s svojim temeljnim spo- ročilom brezčasna, brez opredelje- nega prostora, za vse prilike in vse vrednostne sisteme. Hkrati so ob tej priložnosti zaznamovali 100. oble- tnico priključitve Prekmurja in opo- zorili na 80. obletnico začetka druge svetovne vojne, ki je vojno iz strel- skih jarkov dobesedno prenesla v vsak dom, ko so tudi ženske, starejši in številni otroci iz nemih opazoval- cev postali »anonimne« vojne žrtve v zaporih, taboriščih in izgnanstvu. Nesmiselne vojne »Temeljno sporočilo vseh doseda- njih in tudi današnje slovesnosti je, da je vsaka vojna nesmiselna, razen če poteka v luči svobode za vse in v bran človekovih pravic. Naše spo- ročilo je, da nas ni okupiral ne nem- ški, ne italijanski, ne madžarski in ne hrvaški narod, temveč fašizem in nacizem, ki nimata svoje domo- vine in se lahko razpaseta povsod, kjer so zanju ugodne razmere,« je v uvodnem nagovoru poudaril Ma- tjaž Špat. Razveselila ga je tudi tokratna rekordna udeležba: »S svo- jo udeležbo na proslavi znova doka- zujemo, kako ponosen je naš zma- goviti spomin, kako globoko je naše spoštovanje do velikega prispevka narodnoosvobodilnega boja k naši državnosti in kako trdna je naša pri- vrženost izročilu in vrednotam.« Slovesnosti so se udeležili tudi šte- vilni ugledni gosti, tako poslanca v Evropskem parlamentu, mag. Tanja Fajon in dr. Milan Brglez, poslanka državnega zbora mag. Meira Hot, predsednica Društva izgnancev Slo- venije 1941–1945 ter predsednica Mednarodnega odbora izgnancev in beguncev, žrtev fašizma in nacizma v letih 1920–1945, prof. Ivica Žni- daršič, predsednik Ukrajinske zveze žrtev nacizma Markian Demidov, podpredsednik Mednarodnega od- bora in predsednik Združenja polj- skih žrtev, prizadetih zaradi tretjega rajha Włodzimierz Orsztynowicz, predsednik češkega društva izgnan- cev Milan Rajter, generalni sekretar Zveze društev vojnih invalidov Slo- venije Vladimir Pegan, predsednik Društva ukradenih otrok dr. Janez Žmavc in edina še živeča borka 4. bataljona Cankarjeve brigade Malči Jakša - Miša. Minister Peter J. Česnik se je v go- voru med drugim obregnil tudi ob dandanašnje poskuse spreminjanja zgodovine: »Vaši sinovi in hčere, vnuki in pravnuki naj bodo nosilci spominov na trpljenje in ceno, ki ste jo plačali, da danes v samostojni Sloveniji mi vsi, vaši otroci in vnuki in pravnuki in tudi ljudje, ki hočejo spreminjati zgodovino, lahko živi- mo v miru na svoji zemlji.« Spomnil je, da Slovenci še danes ob vse bolj zbledelih spominih na grozote dru- ge svetovne vojne zaman čakamo na opravičilo: »Pred tedni je Poljska imela spominsko komemoracijo ob 80. obletnici vdora nacizma in oku- pacije Poljske. Na komemorativni slovesnosti je bil prisoten sam poli- tični vrh Zvezne republike Nemčije, ki se je v poljskem jeziku opravičil poljskemu narodu. Mi čakamo že 74 let na opravičilo političnega vrha naše zahodne sosede Italije za vse grozote, ki jih je fašizem izvajal od leta 1920 do leta 1929.« Ohraniti in okrepiti mir Predsednik Borut Pahor je zbranim na slovesnosti povedal, da je pova- bljen na spominsko slovesnost ob 75. obletnici osvoboditve taborišča Auschwitz in da bo tako kot ob 70. obletnici s seboj na ta žalostni kraj spomina vzel nekaj preživelih ta- boriščnic, med njimi tudi zadnjo še živečo Judinjo iz Murske Sobote, Eriko Fürst. Da njihovo trpljenje ne bi bilo zaman, se predsednik Pahor zavzema, da na vsak način ohrani- mo in okrepimo mir: »Če hočemo ohraniti in okrepiti mir, moramo vsa vprašanja našega življenja med ljudmi in med narodi urejati po mir- ni poti. Če naj stvari in zadeve ure- dimo po mirni poti, moramo verjeti v dialog.« Nadaljeval je s pogledom proti nastopajočim otrokom: »Če bomo dosledno sledili sporočilu 'Ni- koli več!' in bomo do konca in do kraja verjeli v dialog in to tudi tak- rat, ko ta ne bo ničesar prinesel, se bomo k njemu vedno znova vračali, ker vse drugo vodi v izločevanje in na koncu v vojno. Do takrat bodo tudi ti otroci živeli v miru in varno.« Program so ustvarjalci znova stkali iz spominov žrtev vojne, da bi tako obudili ljubezen do sočloveka, do rodne grude in jezika ter do vrednot generacije slovenskih taboriščnic in taboriščnikov, kot so tovarištvo, solidarnost, sočutje, pravičnost in enotnost. V kulturnem programu, oblikovanem kot dialog med ge- neracijami, so sodelovali Orkester Slovenske vojske, Tržaški partizan- ski pevski zbor Pinko Tomažič, pev- ka Anika Horvat, tenorist Martin Sušnik, pevski zbor Osnovne šole Koper, plesalca Matej Pritekelj in Petra Pekolj, dramski igralec Do- men Valič, recitatorji Tara R. Knok, Lina Potočki Vozny, Matej Ulčar, Ja- nez Konda in Urban Pipan ter Tele- vizija Medvode s projekcijami. Nataša Predalič (TVM) foto: Iztok Pipan (TVM) Osnovna šola Milojke Štrukelj Nova Gorica Pogled na letališče Krasinec danes: meja in rezilna žica (Foto: Božo Flajšman) tudi midva sva stekla proti letali- šču. Zagledali smo bombnik, ki se je spuščal na letališče. Pozneje smo izvedeli, da je bil zadet ob bombar- diranju Ausburga in tako poškodo- van, da leta do matičnega letališča v Italiji ni več zmogel, zato je pri- stal na Krasincu. V njem je bilo 12 članov posadke. Očitno niso vede- li natančno, kje so pristali, šele ko so zagledali rdeče zvezde na kapah partizanov, je med njimi zavladalo splošno veselje. Naslednji dan so se z drugim letalom vrnili v svojo bazo, bombnika pa niso popravljali, saj je bil preveč prizadet, pa tudi steza na Krasincu ni bila primerna za vzlet takega velikana. Zavezniška letala so samo februar- ja s Krasinca evakuirala 284 ranjen- cev, do 21. marca so odpeljala 524 ranjencev, drugih potnikov in reše- nih pilotov. 13. marca je na Krasin- cu zasilno na trupu pristal tudi zave- zniški lovec, ki je bil v akciji zadet in onesposobljen, pilot pa ni bil poško- dovan. 25. in 26. marca so zavezniki zaradi nevarnosti ogromno otrok, žensk in starcev s Krasinca odpelja- li na različna letališča v Dalmaciji, kar je bila ena največjih evakuacij prebivalcev med NOB v Jugoslaviji. Med temi potniki je bila tudi znana pisateljica Alma Karlin, ki je pred tem pred nacisti iz Celja pobegnila v Belo krajino, o tej evakuaciji pa je pisala v svojem delu Moji izgubljeni topoli. Aprila leta 1945 so zavezni- ška letala odpeljala 436 ranjencev. Sovražnik je z letali večkrat napadel letališče, a sta na letališče padli le dve bombi, obe na naš travnik, na rob letališča. So pa bombe padale tudi na drugo stran Kolpe, na Hr- vaško. Letalski napadi na letališče večje škode niso povzročili, saj je bila protiletalska obramba učinkovi- ta. Sestavljali so jo štirje protiletal- ski mitraljezi, ki so bili s podnožjem v globokem izkopu. Protiletalski mi- traljez je bil na Kučarju, hribčku na Krasincu, od naše hiše oddaljenem le 300 metrov, nasproti letališča proti Gribljam, in eden na Plišivici. Letališče so napadali tudi iz hrvaške smeri. 22. marca 1945 so sovražne enote v Pobrežju prodrle čez Kolpo. Partizani so jih po dveh dneh pre- magali, a žal so se iz bitke vrnili z žrtvami. V naši hiši je bila nastanje- na posebna enota, ki je imela proti- letalski mitraljez, težko bredo in lah- ki mitraljez – angleški bren. To orož- je je uporabljalo sedem partizanov. Vodil jih je Pajnič, z njim pa so bili še trije Primorci: Ličar, Puc in Vouk, Dolinar iz Retij nad Trbovljami, Že- balc iz Kamnika in študent Stane iz Ljubljane. Poznali smo jih samo po teh imenih. 26. marca 1945 je zgodaj zjutraj sovražno letalo odvrglo bombe, ki na srečo niso zadele letališča. Po- dobno je bilo dva dni pozneje, is- tega dne je na letališču pristalo kar 12 zavezniških letal, to je bil prav poseben dan. Zadnjič se je sovra- žno letalo blizu Krasinca pojavilo 14. aprila 1945 proti večeru, a ga je obramba pregnala. Ranjence, ki smo jim v naši hiši dali zavetje, so z vozovi prepeljali do letališča. Nekega dne so me do- ločili, da sem jih prepeljal z vozom, v katerega smo vpregli edinega vola, saj je šel drugi za hrano parti- zanom. Ko so ranjence z voza pre- meščali v letalo, je k meni, ki sem čakal ob volu, stopil pilot, mi položil puško čez rame in me fotografiral z ranjenci in letalom v ozadju. Fo- tografije nisem nikdar videl in žal nimam nobenega spomina na tiste čase in na dogajanje na letališču. Otroci se nevarnosti vojne sploh nismo zavedali in tako smo nekoč na sosedovem vrtu blizu sedeža Vojske državne varnosti (VDV) naš- li italijansko bombo, ki pa ni imela več sprožilnega jezička. Vzel sem jo v roke in jo zalučal kakšna dva metra stran v živo mejo. Tedaj pa je počilo, pripadniki VDV so pritek- li z brzostrelkami, saj so se ustrašili napada ustašev, ki so se zadrževali na drugi strani Kolpe. Seveda so se z menoj pogovorili, nato pa so me poslali domov z drobcem granate v okrvavljenem kolenu. Letališče je usposobil arhitekt Edo Mihevc, hraber partizan in prijeten redkobeseden mož. Naključje je ho- telo, da mi je bil po vojni v službi nekaj časa celo nadrejen. Vinko Brodarič oktober 2019 7 MEDGENERACIJSKI DIALOG – Praznik naše himne DOGODKI – Pohod za mir 2019 V dolini Ločnice pri Medvodah je bila 28. septembra proslava, posve- čena številnim obletnicam, ki jih te dni praznuje naša himna Zdravljica. To je France Prešeren napisal jese- ni pred 175 leti, pred 75 leti so jo ponatisnili v partizanskih tiskarnah Trilof in Donas ter velja kot primer enega najlepših uporniških tiskov v okupirani Evropi. Pred 30 leti, 27. septembra 1989, pa je skupščina Socialistične republike Slovenije Zdravljico sprejela za himno SR Slovenije. Slovesnost je bila na novem va- škem trgu KS Trnovec in je le stre- ljaj oddaljena od lokacij partizan- skih tiskarn Trilof in Donas, ki sto- jita skriti v zavetju težko prehodnih grabnov Polhograjskih dolomitov. V teh grabnih je Edo Bregar – naš medvoški Gutenberg, ki si je nadel partizansko ime Don – v nemogo- čih razmerah ob pomanjkanju teh- ničnih sredstev izdeloval za tiste čase moderne tiskarske stroje, na katerih so tiskali propagandni ma- terial, pa tudi knjižice in časopise. Tudi prvi izvod Gorenjskega glasa, regionalnega časopisa, ki izhaja še danes, so takrat natisnili v dolini Ločnice. In ko so se vodilni v go- renjski Osvobodilni fronti v naj- bolj črnih dneh slovenske zgodovi- ne spomnili stotega rojstnega dne Zdravljice, so pri priči sklenili, da ga je treba slovesno praznovati. V skrivnih podzemnih tiskarnah Tri- lof in Donas so v najbolj skromnih razmerah, vendar polni iznajdlji- vosti in ustvarjalnosti, poskrbeli za bibliofilski natis te Prešernove pro- gramske pesmi. Pesmi, ki je nav- dihovala partizanske borce in svo- bodomiselne Slovence, kot je dejal slavnostni govornik, akademik dr. Matjaž Kmecl. »Narodnoosvobodilni borci so jo nosili s seboj – zapisano na listih v žepu in v srčnem spominu. V njej so bili našteti vsi tisti ideali, za ka- tere so šli v boj na življenje in smrt – brez katerih ne bi bilo vredno ži- veti. Zgodovina je hotela, da so to bile v tistem času tudi vrednote, ki so bile smrtno ogrožene po vsem svetu. Tako da je zato ta naš boj bil obenem boj za ves svet, za človeka vredno življenje na njem.« Kmecl je poudaril, da je slove- snost v Ločnici širokoljudska po- trditev pripadnosti Prešernovim daljnovidnim mislim in naročilom. Slovenske članice Svetovne fede- racije veteranov (Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Zveza društev vojnih invalidov Slo- venije, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Zveza policijskih veteran- skih društev Sever in Zveza društev in klubov MORiS, ki je letos postala nova članica WVF) so želele z letoš- njim simbolnim pohodom za mir, ki je potekal 20. septembra v Ljubljani, opozoriti, da mir ni samoumeven. Udeleženci so se zbrali na plo- ščadi pred Moderno galerijo, kjer je zaigral orkester slovenske poli- cije. Prijezdila je policijska konjeni- ca in pohodnike za mir spremljala po Cankarjevi, Čopovi, Prešerno- vem trgu in Stritarjevi ulici vse do Mestnega trga, ki se je dodobra na- polnil. Pohodniki so nosili balončke z odtisnjenim znakom OZN, kar je bila variacija na temo goloba kot simbola miru, ter zastavice in repli- ke praporov OZN in WVF. Osrednji govornik oziroma glas- nik nacionalnega mirovnega spo- ročila je bil zdravnik, znanstvenik, publicist in zagovornik socialne Prešernove daljnovidne misli Migracije ter okoljske in migracijske stiske Slavnostni govornik akademik dr. Matjaž Kmecl (foto: Iztok Pipan) Predsednik borčevske organizacije v Medvodah Vladimir Bertoncelj Prireditev je bila dobro obiskana. Iztok Pipan Prav tako pa je tudi shod hvalež- nega spoštovanja do naših juna- ških prednikov v NOB, vseh njiho- vih žrtev in njihovega dela. Bili so enako izjemna generacija, kot je bil Prešeren izjemen pesnik in mislec. Govornik je sklenil: »Naj spomin nanje živi, dokler slovenski rod živi na zemlji tod, kot poje pesem!« In pesem je segala od prve slo- venske himne Naprej zastave slave preko planinske himne Oj Triglav moj dom do partizanskih pesmi in pesmi, ki so zaznamovale osamo- svajanje Slovenije. In kot zanimi- vost: tako Simon Jenko kot Jakob Aljaž sta hodila v isto osnovno šolo v občini Medvode, v Osnovno šolo Smlednik. Iz Medvod je tudi par- tizanski pesnik Oto Vrhunc – Blaž Ostrovrhar, čigar pesem je tudi od- mevala v Ločnici. Skratka, celoten kulturni program je bil vrhunsko zasnovan in tudi izveden, za kar so poskrbeli člani Partizanskega pev- skega zbora z zborovodjo Iztokom Kocenom, tokrat tudi s solistko Gajo Sorč. Prvič se je poslušalcem pod dirigentsko taktirko Damjana Medveška predstavila Godba Med- vode, zapel je pevec Tone Habjan ob spremljavi harmonikarja Nejca Jemca in njegovih sinov, s pesmi- mi sodobnih medvoških pesnikov se je predstavil recitatorska skupi- na Osnovne šole Preska pod men- torstvom Nataše Razpet, zaplesala pa je mladinska folklorna skupi- na KUD Oton Župančič Sora, ki jo vodi Lea Onurfija Volk. Priredi- tev sta odlično povezovala Silvana Knok, ki je tudi zasnovala scenarij prireditve, in Domen Valič. Ob koncu prireditve je za so- dobno poslanico ob vseh obletni- cah poskrbel župan Medvod Nejc Smole. Prebral jo je ob zvokih skladbe Svobodno sonce, ki je na koncu zadonela na prireditvenem prostoru, in v poslanici zaobjel bistvo visoke pesmi. Izjemen konec prireditve je spremljalo tudi nebo. Če je med pri- reditvijo kazalo, da bo kmalu dež, je ravno ob petju verzov »Svobod- no sonce naj sije spet, na to deželo in na ves svet« posijalo nad Medvo- dami in poskrbelo, da so obiskoval- ci dobre volje posedeli in se družili še v popoldan. Prireditev so skupaj organizirali ZZB za vrednote NOB Slovenije, Občina Medvode, ZB Medvode, JZ Sotočje Medvode, KS Trnovec in TV Medvode. Poslanica ob slovesnosti »Koder sonce hodi« Pred 175 leti je velikan slovenstva zapisal pesem. Pesem, ki bi lahko bila le še ena izmed tisočih, ki se porajajo v dušah pesnikov, kadar jim je najlepše, kadar jim je najtežje. A to ni bila običajna pesem. Bila je njegov kredo. Kredo, ki je daleč presegel razumevanje okvirov tistega časa in se je kot zvezda severnica postavil na nebo Slovencev. Postavil na nebo vseh tistih, ki si dotlej niti sanjati niso upali, kaj šele da bi verjeli. A zapihal je veter in prišli so temni oblaki. In nevihte soške fronte in drugih bojišč so zamajale hraste. A ker je zvezda severnica sijala tudi takrat, so sanje ostale, četudi pozneje marsikje na izgubljenem ozemlju skrite kot žerjavica, ki je bila prekrita s pepelom kulture, ki so jo v zameno za drobtine na oltar novega gospodarja polagali nekateri. Že ko se je zdelo, da človeški rod vseeno trpljenje, ki ga izkusi na lastni koži, vsaj nekoliko spametuje – že so se našli tisti, ki so znali tako dolgo in premeteno ponavljati laži, da so te počasi postajale resnica za milijone. In spet je prihrumel vihar, vihar grozan, vihar strašan. In ko je bilo najtemneje, ko se je zdelo, da temi in zlu ni videti konca. Takrat je skupina fantov in deklet ponovno glasno in ponosno izpovedala svoj kredo. Ko so v nemogočih razmerah mokrih in razmočenih grap, nenehni smrtni nevarnosti in z izjemnim pogumom to vero vračali tudi drugim. Ta pesem osmih kitic je takrat narod dvigovala in mu vlivala vere v najvišje vrednote svobode, enakosti, bratstva. In zaradi vseh njih in mnogih drugih, ki so pokončno stali tudi takrat, ko bi bilo lažje se prikloniti, smo pred tremi desetletji končno lahko dočakali dan, dan, ko smo Zdravljico tudi uradno potrdili za našo zvezdo severnico. In danes? Danes nam je Zdravljica vsaj toliko pomembna kot pred 175, 75 ali 30 leti. Zato, ker je preveč tistih, ki želijo neresnico premeteno pretvarjati v resnico. Malo znana deveta kitica govori: Ljubezni sladke spone naj vežejo vas na naš rod, v njim sklépajte zakone, de nikdar več naprej od tod hčer sinov zarod nov ne bo pajdaš sovražnikov! Bog naj vse, kar nas je, živi tovarše združene! Zato naj Zdravljica ostane naš kompas. Naj ostane naš ponos. Naj jo izpovedujemo veselega srca. Naj za vedno ostane naš, moj kredo. Nejc Smole, župan Občine Medvode 28. septembra 2019, Ločnica Poslanica generalnega sekretarja ZN za leto 2019 Mir je v Združenih narodih v središču vsega našega dela. In mi vemo, da je mir veliko več kot svet brez vojn. Pomeni odporne in trdne družbe, v katerih je lahko vsakdo deležen temeljnih svoboščin in se uspešno razvija, ne da bi se moral boriti za zadovoljevanje osnovnih potreb. Danes se mir sooča z novo nevarnostjo: s podnebnimi nevarnostmi, ki ogrožajo našo varnost, naše preživetje in naša življenja. Zaradi tega je to v središču letošnjega mednarodnega dneva miru. In to je tudi razlog, da sklicujem zasedanje predsednikov držav in vlad o podnebnih ukrepih. To je svetovna kriza. Samo če bomo skupno delovali, bo ta naš edini dom lahko miren, uspešen in varen za nas in za prihodnje rodove. Na ta mednarodni dan miru vas vse pozivam: sprejmite konkretne podnebne ukrepe in to zahtevajte tudi od svojih voditeljev. V tej tekmi lahko in moramo zmagati. Antonio Guterres države Dušan Keber. Zbrane je ob koncu pohoda na Mestnem trgu opozoril, da se nam v prihodnje obetajo predvsem gospodarske in okoljske stiske ter napovedane mi- gracije milijonov ljudi. Vse to bo po njegovi oceni pljusknilo tudi k nam, zato se zaman tolažimo, da živimo v coni miru. »Mir je na žalost danes zgolj ne- kakšen odmor med dvema vojna- ma, ko tisti, ki so zmagali, kopiči- jo oblast in moč ter pripravljajo podlago za nove vojne. V ozadju tega je pohlep predvsem najboga- tejših držav, kar preprečuje, da bi sprejeli dobre ukrepe, s katerimi bi mir zagotovili tudi v prihodnosti,« je dejal Keber. Zato bi bila po nje- govem potrebna mobilizacija vseh ljudi, da bi pritiskali na svoje vlade, na svoje politike, naj se prenehajo sprenevedati, da delajo za mir, ker v resnici delajo zelo malo ali skoraj nič. Pozval je k temu, da se takšno stanje preseže, sicer bosta nemir ali vojna segla tudi do nas, je dodal. Ljubljanski župan Zoran Janko- vić je v nagovoru povedal, da je Ljubljana lahko vzor za ves svet, saj nima nobenih ograj v glavah ali okoli mesta, ampak sprejema vse ljudi in spoštuje različnosti. Svetov- ni dan miru bi moral trajati vse leto, je zaželel ljubljanski župan. Na Mestnem trgu v Ljubljani so prebrali tudi poslanico ob dnevu miru generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa, sledila je mi- nuta molka za žrtve vseh vojn na svetu, dogodek pa so sklenili orke- ster slovenske policije, pevka Ire- na Yebuah Tiran in pevec Matjaž Mrak. Program pa je povezoval Ambrož Kvartič. Zavzemanje za mir je ena izmed pomembnih dejavnosti Svetovne federacije veteranov ( WVF), saj – kot so v svoj kredo statuta povze- li besede Nobelovega nagrajenca Ralpha Bunchea – »nihče ne more pričati o vojni bolj zgovorno kot tis- ti, ki so se v njej bojevali«. In mir ni samo odsotnost vojne, je mnogo več, vendar je svet še vedno poln pravih vojn. Svetovna federacija veteranov ob svetovnem dnevu miru organizira pohode za mir v številnih prestolni- cah držav članic WVF. Anton Pozvek, generalni sekretar ZPVD Sever, foto: B. Platiše oktober 20198 Slovesnosti, na kraju, kjer je nekoč stala Hribarjeva domačija, se je udeležilo več kot 450 udeležencev. Mačkovec pri Postojni: 8. septembra 2019 smo se množično udeležili slovesnosti ob spominskem obeležju v Mačkovcu pri Postojni in počastili spomin na 73. obletnico pre- nosa ranjencev iz bolnišnice Franja in drugih krajev na letališče Nadlesk pri Cerknici. Od tam so jih zavezniki z letali odpeljali na zdravljenje v Bari v že osvobojeni južni Italiji. S čustvi in ponosom prežeta slovesnost je bila pravi trenutek za podelitev najvišjega priznanja ZZB Slovenije za vrednote NOB našemu članu Stanetu Korentu, borcu, prekomorcu, aktivnemu članu organizacije. Stane se je rodil 12. novembra 1925 v Celju in kljub svojim letom še vedno ponosno nosi simbol rdeče zvezde. Kot borec NOB je izkazal hra- brost, ponos skojevca, minerca in vero v zmago domoljubja. Po vojni je 21 let deloval v organizaciji ZB in prenašal vrednote NOB na mlajše rodove. Sodeloval je pri postavitvi petih spomenikov NOB in obeležij v občini Pivka. Ko je imel sedemnajst let, so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče, kmalu zatem pa na fronto v italijanskih Apeninih. Prišel je v roke zaveznikov in odpeljali so ga v taborišče Bari. Odločil se je za pridružitev partizanom. Do- deljen je bil skupini minometalcev in kmalu je postal vodja. Na kapi je kot skojevec ponosno nosil rdečo zvezdo. Po razburljivi morski poti čez Vis in Biograd je prišel v Knin, kjer je s soborci bíl eno najtežjih bitk – vključen je bil v 19. divizijo. Po krvavi zmagi se je divizija pomikala na Krbavsko polje in v Udbino. Tam so naleteli na večkrat požgane vasi brez prebivalcev. Najtežje bitke je Stane bojeval za osvoboditev Reke in okolice (Jelenje). Pri tem so se bojevali s 97. nemškim korpusom, ki se je ob umiku srdito upiral. Vojne je bilo kmalu konec – vrnitve domov pa še ne. Čakal jih je še uni- čujoč marš v Dalmacijo in Knin. Kot izkušenega in pogumnega borca ga je komandant predlagal za izobraževanje na vojaški akademiji v Beogradu. Po treh mesecih usposabljanja pa je bila pot do oficirskega naziva nedoseglji- va. Razlog: kot 17-letnik je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Njegove nadaljnje korake je takrat odločala ljubezen. Po viharnih vojnih dneh se je ustalil v Divači, pozneje v Pivki. Boža Pečko, predsednica ZZB Pivka Cerknica: Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je ob mednarodnem dnevu starejših udeležil odkritja mozaične stene pred Centrom starejših v Cerknici, kjer je spregovoril zbranim. Poudaril je pomen delovanja vseh, ki skrbijo, da je življenje starejših prijetnejše in lepše. V tem je pomen medgeneracijske solidarnosti, je dejal. Dodal je, da je v Ljubljani obiskal 19. festival za tretje življenjsko obdobje in tam videl kopico novosti, predvsem pa se je prepričal, koliko pozornosti je posvečene prav medgeneracijskemu sodelovanju in reševanju aktualnih težav, s katerimi se soočajo starejši in z njimi vsi, kot skupnost in družba. »Vse to nas opozarja, da je problem, ki je pred nami, pravzaprav zares lep, to je dolgoživa družba: vedno več naših staršev in tudi mi vsi postajamo del tako imenovane dolgožive družbe in v tej lepoti življenja moramo najti rešitev za težave, ki so s tem povezane – od medicinske oskrbe naprej.« Predsednik Pahor je še opazil, da starejši vedno bolj ohranjajo vitalnost tako duha kot telesa, ter poudaril, da nam ljudje z izkušnjami, dragocenimi spoznanji in življenjsko modrostjo ponujajo priložnost, ki je morda še ne znamo v celoti izkoristiti. Mozaično steno v Cerknici je predsednik Pahor imenoval »čudovit projekt medgeneracijskega sodelovanja«, ki pa obenem opominja tudi na lačne ot- roke v svetu. Mozaična stena je postavljena v okviru svetovne akcije Funda- cije Conin, tako je v 48 državah postavljenih že več kot 240 mozaičnih sten pod geslom Za svet brez lačnih otrok. Stena v Cerknici je prva mozaična stena v Sloveniji. Projekt postavitve stene so v KD Rak Rakek ob pomoči Ob- čine Cerknica in DEOS Centra starejših Cerknica zasnovali medgeneracijsko. Vir: Urad predsednika republike, foto: Nik Jevšnik/STA Čepinci: 23. junija smo se člani DKZ Puconci udeležili slovesnega odprtja graničar- skega muzeja, v katerem je v obnovljeni nekdanji stražnici v Čepincih zbirka Varuhi meje. Slovesnost je bila namenjena tudi praznovanju dneva držav- nosti in 100. obletnice priključitve prekmurskih Slovencev k matični državi. Številne udeležence je pozdravil župan občine Šalovci Iztok Fartek. Pouda- ril je, da je v tem delu Prekmurja na skrajnem Goričkem zgodovina pustila svoj pečat. Z bridkostjo se je spominjal nekdanjih dogodkov in opomnil, naj se zgodovina ne ponovi več. Opozoril je na dobre in korektne čezmejne odnose s Porabjem. V sodelovanju z njimi je nastal tudi omenjeni muzej. Slavnostni govornik, predsednik DZ RS mag. Dejan Židan, je opozoril na pariško mirovno konferenco, ki je bila prelomnica za ljudi, ki so takrat živeli ob meji. Veliko zaslugo nosijo tudi tisti, ki so mejo uspešno varovali in jo obranili. Omenil je še, da smo kot narod želeli samostojnost in dobili smo državo. Vendar pa je v zadnjem času opaziti, da kjer ni skupnih ciljev in dela vsak po svoje, tudi ni rezultatov. Kot narod smo obstali, ker smo govorili slo- vensko, ker smo govorili prekmursko, ker smo snemali slovenske filme, ker smo prebirali slovenske knjige. Vse to so temelji, zaradi katerih smo obstali. In če bomo tako trdno na tleh stali tudi v času, ko ni stabilne prihodnosti Evropske unije, bomo kot narod obstali. Milan Osterc, predsednik IV. pododbora policijske postaje Lendava in Po- licijskega veteranskega društva Sever za Pomurje, ter polkovnik Miran Fišer iz Vojaškega muzeja Slovenske vojske sta povzela nastajanje muzeja in na kratko opisala zgodovinske dogodke. Pri odprtju muzeja so sodelovali: Občina Šalovci, Vojaški muzej Slovenske vojske, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje, Policijska uprava Murska Sobota, pomurska društva ge- nerala Maistra in drugi posamezniki. Eden izmed avtorjev muzejske zbirke Varuhi meje je tudi major mag. Zvezdan Markovič, vodja skupine za muzeo- logijo Vojaškega muzeja Slovenske vojske. Omenil je, da je pomembno, da se ohranijo zgodovina in zgodovinski predmeti za nadaljnje rodove. Odprtje muzejske zbirke je del čezmejnega projekta Mura - Raba Tour iz programa Interreg Slovenija - Madžarska. Manja Konkolič Draga: Danes Dragarska dolina deležna je spomina na strašna vojna leta, ki bila so tako prekleta. To je del pesmi Naj lučka gori, ki jo je prav za to spominsko slovesnost spesnil domačin Zdenko Turk. Slovesnost je bila pripravljena v spomin na padle borce in žrtve fašizma omenjene doline in pa v spomin na požig vasic Novi Kot in Stari Kot. Zbrali smo se 13. julija ob lepo urejenem spomeniku in njegovi okolici v Dragi. Slavnostni govornik je bil Blaž Kavčič, predsednik Sveta ZZB Sloveni- je. Lepo je povezal vso preteklost teh krajev z zdajšnjim dogajanjem. Spo- minu na žrtve je bil prilagojen tudi kulturni program. Zbranih je bilo precej ljudi, tako domačinov kot tudi gostov. Taka in podobna srečanja imajo velik pomen. To ni samo obujanje spomina na težko preteklost, obenem povezuje in druži ljudi domačega in širšega okolja. KO ZZB Draga, foto: Vesna Mikolič Graška gora: Kot že tradicionalno vsako leto smo se člani Društva za vrednote NOB Ga- berje tudi letos udeležili proslave na Graški gori, ki je potekala 31. avgusta 2019. V uradnem delu spominske slovesnosti smo se spomnili vrednot NOB in njihove vrednosti v današnjem času. V nadaljevanju dneva pa smo se zbrani na Graški gori družili ob dobri glasbi in hrani ter skupaj s svojimi prijatelji in somišljeniki obujali spomine in poglobili vezi, ki nas vežejo. Ve- selimo se prihodnjega srečanja ne samo na Graški gori, ampak tudi drugod, da skupaj utrdimo zavedanje o vrednotah NOB. Društvo za vrednote NOB Gaberje Igriše: Na Igrišah v bližini tromeje med žalsko, laško in hrastniško občino vsako leto tretjo soboto v juliju poteka spominska slovesnost v spomin na tragični dogodek 7. marca leta 1943, ko so Nemci ubili sedem zavednih Slovencev, tri člane Hribarjeve družine, sosedovega fanta in tri partizane. Iz goreče in od sovražnika obkoljene hiše se je rešil le en partizan Veličkove čete. Na slovesnosti, ki jo pripravijo vse tri osrednje borčevske organizacije omenjenih občin, se je zbralo okrog 450 udeležencev. Veliko se jih je pripe- ljalo, slaba polovica pa jih je na pot odšla organizirano na pohodih iz Sa- vinjske doline, Laškega in Hrastnika. Med udeleženci slovesnosti je bil tudi poslanec državnega zbora Matjaž Han. Posebni udeleženki sta tokrat bili Zdenka Napret in Verena Ribič, hčeri Marije - Mimike Hribar, ki ji je uspelo preživeti to tragedijo, mariborske zapore ter zatem zloglasni Auschwitz in taborišče Ravensbrück, kjer je tudi dočakala konec vojne. Osrednji govornik je bil Marjan Vodeb, podžupan občine Žalec. V svojem govoru je na kratko orisal takratni čas, ko je nemška soldateska s svojimi pomagači morila in požigala po slovenski zemlji. Žrtve tega so postali tudi Hribarjevi, pri katerih je bila ena prvih partizanskih javk na tem območju. Vse od začetka vojne je kmetija partizanom pomagala s hrano in zatočiš- čem. Tako je bilo tudi tistega usodnega dne, v nedeljo 7. marca 1943, ko so se pri Hribarjevih ustavili partizani pod vodstvom Alojza Hafnerja - Velička, ki je bil na tej domačiji reden gost. O tragediji je spregovoril tudi Branko Zupan, avtor knjige Rdeči sneg na Igrišah, in prebral odlomek iz knjige, ki opisuje ta grozoviti okupatorjev zločin. Za kulturni program so tokrat poskrbeli: Moški pevski zbor Laško, God- ba rudarjev Hrastnik, recitatorka Jožica Ocvirk ter pesnik in pisatelj Branko Zupanc. Slovesnosti pa so dajali svoj pečat številni praporščaki s prapori svojih veteranskih organizacij in spominska Revirska partizanska četa. Besedilo in foto: Darko Naraglav Ruše, Kurešček: Konec oktobra je navadno čas za obisk grobov naših najdražjih. Tisti, ki spoštu- jemo vrednote NOB, pa obiščemo tudi grobove in spominska obeležja padlih partizanov, ki jih je polno po Sloveniji. Precej jih je tudi v naši občini Štore. Letos me je pot zanesla na Kurešček. Tam je skupaj z ženo pokopan Jože Jakič - Dušan. Umrl je v 93. letu starosti. Generalpodpolkovnik Jože Jakič - Dušan je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih visokih odliko- vanj. Pisatelj Franci Strle ga je v svoji knjigi z naslovom »Veliki finale na Ko- roškem« označil kot enega najboljših komandantov brigad na Slovenskem. Ob njegovem grobu so mi misli uhajale v čas druge svetovne vojne, ko sta bila z mojim pokojnim očetom borca legendarne XIV. divizije v Šercerjevi brigadi in sta se večkrat spominjala tistih časov. Ponosen sem, da izhajam iz partizanske družine. V mojem srcu bo večno živel. Srečko Križanec, Štore Koboli, Trebižani: Sežanski občinski praznik 28. avgusta nas spominja na leto 1941, ko so v Gornjo Branico prikorakali prvi primorski partizani pod vodstvom Ervina Dolgana. To velja za začetek oboroženega boja na celotnem Primorskem, ne samo na Krasu. Čeprav so leta 1996 razglasili 24. junij – dan pred osa- mosvojitvijo – za občinski praznik, pa se ta ni obnesel in so po treh letih 28. avgust spet določili za sežanski občinski praznik. Sežanska borčevska organizacija je 17. avgusta letos že tretje leto zapored pripravila pohod V SLIKI IN BESEDI oktober 2019 9 Branko Sovič iz LD Slovenska Bistrica, Rudi Brilej in Darko Sevšek iz LD Oplotnica (od leve proti desni) po poteh prihoda prvih partizanov na Primorsko. Skoraj 30 pohodnikov se je zbralo v Kobolih, kjer so se pri Kantetovih prav 28. avgusta 1941 napre- dnejši in najpogumnejši možje Gornje Branice sešli s prvimi partizani. O pomenu dogodkov pred 78 leti je spregovoril predsednik sežanskih borcev Bojan Pahor, medtem ko je domačin Zmago Ukmar orisal spomine na ta doživetja, ki jih je doživljal kot sedemletni fant in so mu četniki pri enajstih letih odpeljali mamo. V tej hiši je bila med vojno tudi partizanska tiskarna, zraven pa je še spomenik, ki ga je mati postavila ustreljenim sinovom. Pot jih je vodila do spomenika, ki so ga domačini in sežanska borčevska organi- zacija leta 1950 postavili v spomin na prvi partizanski logor oz. postojanko, ki so jo postavili Janez, Milko, Peter, Jovo, Cvetko in Benjamin. Na poti domov so se zaustavili v Trebižanih, kjer je bila doma partizanska učiteljica Tinca Terčelj. Tu jih je Majda Sadovski pogostila s kavico in pecivom. Srečanje pa so končali s prijetnim druženjem na kmečkem turizmu Francinovih pri Bojani Ukmar v Avberju. V okviru sežanskega občinskega praznika pa so na Ocinci pri Štjaku na partizanskih Vrheh pripravili spominsko slovesnost, na kateri je bila slav- nostna govornica hrpeljsko-kozinska županja Alenka Likavec Svetelšek. Besedilo in foto: Olga Knez Ladra: Spomenik padlim borcem NOV in umrlim v internaciji iz vasi Ladra in Smast je bil postavljen leta 1972. Na njem je na bršljanovih listih vklesanih dva- najst imen. Spomenik stoji v vasi Ladra, na križišču cest za Tolmin in Vrsno. Mimo se vsak dan vozijo kolesarji in turisti, ki se podajajo v Krnsko pogorje. Spomenik je bil potreben temeljite obnove, saj je zob časa črke že zbrisal, poleg tega je zaradi smoga in vremenskih vplivov postal umazan in nepre- poznaven. Krajevna organizacija ZB Kobarid je na pobudo KS Ladra - Smast uredila obeležje. Pridobili smo predračun kamnoseka za obnovo črk. Cena je bila več kot 900 evrov. Kaj storiti? Združenje borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin nima zagotovljenih namenskih sredstev za obnovo, Občina Kobarid pa mora v proračunu zagotoviti sredstva za obnovo obele- žij, ki spominjajo na dogodke iz NOB. Ni bilo druge izbire, kot da smo člani ZB, KS in posamezniki sami obnovili spomenik. Najprej je bilo treba posta- viti odre, saj je spomenik visok. Temeljito smo ga očistiti, kar smo dosegli s toplo vodo pod močnim tlakom. Znova je postal čist in bel. V naslednji fazi smo obnovili črke. Poglobili smo jih s posebnim strojčkom in jih pobarvali z barvo. Imena so izpisana na marmornatih listih v obliki bršljana. Vse to je bilo treba še zloščiti. Na koncu smo spomenik zaščitili s posebno tekočino, ki odbija dežne kaplje. Podreti je bilo treba odre, uredili živo mejo okoli spomenika in spomenik je znova zasijal v prvotni podobi. Za obnovo je bilo porabljenih 35 ur prostovoljnega dela članov ZB, KS in posameznikov. Vojko Hobič Logatec: Proslava ob 76. obletnici ustanovitve Logaškega partizanskega bataljona, ki je tudi ena od prireditev ob prazniku naše občine, je bila 15. septembra v re- stavraciji Izpostave azilnega doma v Centru vojnih veteranov Logatec. Pred- sednica Združenja borcev za vrednote NOB Logatec Vesna Jerina je najprej namenila prisrčen tovariški pozdrav vsem borkam in borcem, posebej Lo- gaškega bataljona, članom in članicam ZB, veteranskih Združenj vojne za Slovenijo, praporščakom in drugim navzočim. V nagovoru je poudarila, da je treba svobodo ceniti in spoštovati ter jo negovati, kajti svoboda je zato, da jo v enaki meri dajemo tudi drugim. Na koncu se je zahvalila vsem, ki so kakor koli pripomogli k organizaciji proslave, ki se je končala s tovariškim srečanjem. Vse je povabila tudi na ogled prenovljene Spominske sobe NOB. Slavnostna govornica je bila poslanka Državnega zbora Jerca Korče, ki je povedala, da se je njena pot življenja začela skupaj z rojstvom samostojne Slovenije. Zato pač ni občutila vojne, ima pa njena generacija pričevanja, zgodovinska dejstva in svojo moč presoje: »Vse, kar ima danes naša genera- cija, je in bo za vedno ostalo zasluga vseh naših prednikov in vseh pravilnih odločitev, ki so jih bili sposobni sprejeti. Brez tistih, ki so izbrali negotovo, težko, vendar pravo stran, danes ne bi imeli svoje države in svojega jezika.« Osrednji del govora je namenila junaški poti Logaškega bataljona in izrekla zahvalo vsem borcem tega bataljona. V imenu VZPI - ANPI Repentabor je prisotne pozdravila članica Nives Guštin in predstavila novoizvoljeno županjo Repentabra Tanjo Kosmina, ki je izrazila željo, da v prihodnje še bolj poglobimo medsebojne prijateljske vezi in sodelovanje ter se večkrat družimo med seboj. V kulturnem delu programa so sodelovale pevke Društva invalidov in upo- kojencev Logatec pod vodstvom Matije Logarja, mladi godec Timotej Pellis in Sara Šantelj, ki je poleg recitacije uspešno povezovala program. Besedilo: Brane Pevec, foto: Zdenko Leskovec Maribor: Sedmo tovariško srečanje članic in članov ter prijateljev Združenja borcev za vrednote NOB Maribor je bilo 29. junija na dvorišču KUD Angel Bese- dnjak. Pripravil ga je organizacijski odbor, v katerem so bili: Jože Vrhnjak, Malčka Kovačič, Ivan Gorjup, Alenka Pušnik, Zdenka Stupan in Oton Kampuš. Postavili so šotor, mize in klopi ter pripravili kulturno-zabavni program. Najprej je vse navzoče pozdravila povezovalka programa Eva Štrakl in jih pozvala, da z enominutnim molkom počastijo spomin na umrle člane. Obi- skovalce je nagovoril predsednik ZB Maribor dr. Marjan Žnidarič. Med dru- gim je spomnil na vrednote NOB in poudaril, da jih je treba negovati in prenašati na mladi rod. Sledil je govor Matica Matjašiča, člana mestnega sveta mariborske občine in mladega člana ZB. Med drugim je povedal, kako mladina sprejema vrednote NOB in jih spet odkriva. V kulturnem programu so nastopili Trobilni ansambel Brass band Slovenija in Moški pevski zbor KUD France Marolt Malečnik ter harmonikar Milko Repnik, ki je igral parti- zanske pesmi. Njegovemu igranju so se udeleženci pridružili s petjem. Po programu je sledilo druženje ob glasbi. Cvetana Golob, članica in tajnica KO ZB Prežihov Voranc Planina pod Šumikom: Letos oktobra bo minilo 75 let od takrat, ko so se v gozdovih nad Zrečami, Oplotnico in Tinjem nad Slovensko Bistrico partizani Šercerjeve brigade spo- padali z nemškimi enotami. Brigada je bila iz sestave slavne XIV. divizije in se je prebila na Pohorje, da bi po padcu legendarnega prvega Pohorskega bata- ljona okrepila dejavnosti narodnoosvobodilnega upora v tem delu Štajerske. Med partizani so bili tudi Štefan Dovnik, Avgust Dvoršak in Simon Janžič, domačini iz okolice Slovenske Bistrice. Lačni in izmučeni od bojev so bili zelo blizu svoje vasi, zato so se odločili, da se oglasijo na eni od domačij in se naslednji dan vrnejo na Pohorje. Na poti v brigado pa so v Planini pod Šumikom pri kmetiji Juhartovih naleteli na nemško zasedo in v spopadu se je njihova pot končala. Leta 1979 se je za postavitev spominskega obeležja zavzel Ivan Brinovec, lovec iz vasi Gladomes, ki je te tri padle partizane poznal še iz šolskih klo- pi. V spomin na ta tragični dogodek Šercerjeve brigade 23. oktobra 1944. leta so lovci Lovske družine Oplotnica, Lovske družine Slovenska Bistrica in Gozdnega gospodarstva Oplotnica postavili na kraju dogodka, ki je tudi tro- meja lovišč, tonalitno skalo iz bližnjega kamnoloma Cezlak. Na spominski plošči je besedilo, ki ga je napisal prof. dr. Janko Čar: »Tod so se Šercerjevci borili, tu so pohorske frate s svojo krvjo napojili.« Pri postavitvi spominske- ga obeležja so sodelovali Jernej Juhart, kmet, ki je dovolil na svoji zemlji postaviti spomenik, Maks Lešnik, Ludvik Brence in Marcel Supe iz Oplotnice ter Rudi Smolar in Ladislav Steinbacher iz Slovenske Bistrice. Že štirideset let se prvo nedeljo v juliju na tem kraju srečajo lovci, okoliški kmetje, mladina, svojci padlih partizanov in člani organizacij Zveze borcev za vrednote NOB iz Oplotnice, Tinja in Zgornje Bistrice. Letos je na priredi- tev prišel tudi 94-letni partizan Rudi Brilej, doma iz Radeč, ki je bil v tem spopadu z Nemci ranjen in se je zatem zdravil v partizanski bolnici na slo- venjegraškem Pohorju. Na slovesnosti so pripravili krajši kulturni program, o dogodkih med NOB pa je spomine obujal Rudi Brilej, ki je nato ob spominskem obeležju položil cvetje ter se s trenutkom tišine poklonil padlim soborcem. Besedilo in foto: Ladislav Steinbacher Bohinj: Krajevna organizacija ZZB Polje - Bohinj je 10. avgusta pripravila že dese- to tradicionalno proslavo v počastitev prvega padlega talca in vseh žrtev druge svetovne vojne na območju Bohinja. Letos smo prizorišče proslave prestavili na prireditveni prostor izteka Hanssenove skakalnice na Poljah. Pozdravni nagovor je imel tajnik naše organizacije. Poseben pozdrav je bil namenjen županu občine Bohinj Jožetu Sodji, ki je zbrane tudi pozdravil, slavnostnemu govorniku, zgodovinarju in kustosu v Vojaškem muzeju Slo- venske vojske Pivka, dr. Martinu Premku, predsednici združenja ZB Radovlji- ca in podžupanji občine Gorje Danici Mandeljc. Naše proslave so se udele- žili tudi člani sosednjih KO in delegacija ZZB KO Škofljica s praporščakom. Slavnostni govornik je v svojem izčrpnem govoru opisal pomen proslave v spomin na znane dogodke iz vojnih časov, dotaknil se je tudi dogodkov po vojni in današnjih dni. Skupaj z delegacijo KO Škofljica smo ob spominski plošči položili ven- ček in cvetje. Po končanem uradnem delu je potekalo družabno srečanje s pogostitvijo in sproščenim druženjem krajanov in znancev. Letošnje prosla- ve se je poleg domačinov udeležilo veliko članov sosednjih organizacij ZB Bohinja, Radovljice, Bleda, Zasipa, Gorij, tako da nas je bilo okoli 100. Po- vezovalec proslave Samo Gardener se je ob koncu zahvalil vsem navzočim, nastopajočim, praporščakom, slavnostnemu govorniku in vsem, ki so kakor koli sodelovali pri izvedbi proslave. Govor dr. Premka si lahko ogledate in poslušate na povezavi: https://youtu.be/Umu7baJ4xpE, avtorja Dušana Bavčarja. Studenci: Minilo je 75 let od žalostnega dogodka v Hrenovi ulici na Studencih v Ma- riboru, ko so 15. julija 1944 zaradi izdaje izgubili življenje štirje člani okro- žnega vodstva osvobodilnega gibanja v Mariboru, in sicer Ivan Kokol - Ilija, Bertl Filipič - Jakec, Ivan Zagernik - Joco in Jože Kovač. Hišo, v kateri so se skrivali, so Nemci obkolili in napadli. Boj je trajal več kot tri ure, na koncu so si obkoljeni z zadnjo kroglo sami vzeli življenje, z izjemo enega, ki so ga Nemci ubili, ko je hotel prebiti njihov obroč. To je bil velik udarec za osvo- bodilno gibanje na mariborskem območju. Žrtev smo se spomnili s spominsko slovesnostjo in krajšim kulturnim programom 12. julija na sedežu ZB NOB Maribor. C. G., članica KO ZB Prežihov Voranc Velenje: Združenje borcev za vrednote NOB Velenje, Krajevna organizacija Levi breg, je 13. junija pripravilo že tretji piknik za svoje člane. Ker je sonce pripekalo, nam je prostore odstopilo Društvo vodnih športov Velenje. V prejšnjih letih smo izvedli izlete, ker pa je izlet težko pripraviti po dostopni ceni, smo se odločili za piknik, saj se člani na Velenjsko jezero lahko pripeljejo z Lokal- cem, ki je v Velenju brezplačen. Organizacijski odbor je poskrbel za jedačo in pijačo ter dobro razpoloženje, Društvo vodnih športov pa nas je s pletno popeljalo po jezeru. Pripravili smo rokolov in razstavo ročnih del našega člana. ZB za vrednote NOB Velenje izdaja tudi obveščevalca Šaleški upornik in smo tako obveščeni o dogajanjih v našem okolju. O delu organizacije Združenje borcev za vrednote NOB Velenje si lahko ogledate na povezavi: https://www.zb-nob-velenje.si/page/krajevna-organizacija-levi-breg/. Janez Hrovat Zadvor: Krajani in naši gostje smo se 12. julija pri Brunarici Zadvor zbrali na spo- minski slovesnosti v počastitev krajevnega praznika 13. julija in ob 78. obletnici ustanovitve Molniške čete. Dogodek smo pripravili KO ZB Zadvor - Sostro, Turistično društvo Zadvor in Četrtna skupnost Sostro. Zbrane smo povabili k spomeniku Pet pušk, ki ga je postavila nekdanja Krajevna skup- nost Zadvor v spomin in zahvalo vsem žrtvam NOB. Prisotne sta pozdravila predsednica Turističnega društva Zadvor Mojca Eržen in predsednik Četrtne skupnosti Sostro Igor Koprivnikar. Slavnostni nagovor je imela predsednica KO ZB Zadvor - Sostro Mija Kocjančič, ki je poudarila pomen ustanovitve prve slovenske partizanske enote, njeno de- lovanje in se spomnila premnogih žrtev za svobodo domovine. V govoru je spomnila tudi na pomen NOB in partizanskih enot NOV Jugoslavije kot dela zavezniških sil za ustanovitev Socialistične republike Slovenije in temelj za samostojno Republiko Slovenijo. V krajšem kulturnem programu smo počastili spomin na delovanje naro- dnih herojev Jožeta Moškriča - Cirila in Toneta Trtnika - Tomaža z odlomki iz njunih del in poslednjih pisem. Spomnili smo se tudi številnih žrtev faši- stičnega in belogardističnega nasilja: borcev, talcev, zapornikov, interniran- cev in sodelavcev OF. Glasbeni nastop je izvedla mlada domačinka Maruša Selan s petjem in harmoniko. Sledila je pogostitev v Brunarici Zadvor, kjer smo se družili v prijetnem razpoloženju. Besedilo: Mija Marija Kocjančič, foto: Gregor Dolenc oktober 201910 Zalesje, Pivka: Prvo soboto v septembru smo se člani Društva za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu odpravili proti Primorski. Obiskali in ogledali smo si parti- zansko bolnico Zalesje in vojaški muzej v Pivki. Močan vtis je na nas nare- dilo nekdanje dogajanje okoli bolnice Zalesje med vojno in danes. Bolnica Zalesje je delovala od novembra leta 1943 do januarja 1945. V njej se je zdravilo 207 ranjencev in le pet jih je umrlo. Bolnico je vodil dr. Mogamed Gadžijev - Mišo. V njej so bili 22 ležišč, sobica za zdravnika, sobica za prevezovanje in skladišče za sanitetni material. Nekoliko stran nad njo je bila kuhinja, zraven pa majhna shramba za živila in rezervno skladišče. Okoli 200 metrov od kuhinje sta bila skrivališče za 12 težkih ranjencev in operacijska miza. Zaradi dr. Miša je bolnica delovala strokovno in ka- kovostno, sam doktor pa je pomagal tudi prebivalcem Brkinov. Vladala je popolna konspiracija, ranjenci so imeli dobro hrano, primerno sestavljeno in količinsko zadostno. Zaradi take prehrane so hitro okrevali. Strokovnost oskrbe ranjencev je bila osnovana na ruski vojaški frontni medicini, ki jo je dr. Mišo dobro obvladal. Dolga leta je bolnica samevala in propadala, dokler ob nekem zapisu za- njo niso izvedeli učenci Osnovne šole Rudija Mahniča - Brkinca v Pregarjah. Postali so radovedni in s pomočjo učiteljev mentorjev začeli zbirati gradivo, spraševati, slikati in zapisovati. Tako je nastala knjižica Zalesje – partizan- ska bolnica. S tem svojim delom so učenci spodbudili krajane, da so zače- li rekonstruirati objekte, urejati pohodno pot in pripravljati spomladanski pohod do bolnice. Vsa pohvala mladim Brkincem za opravljeno delo. Ko listaš po tem projektnem delu, na eni od fotografij opaziš mlade fante in dekleta, nasmejane, in kot ugotavlja župan občine Ilirska Bistrica Emil Rojc, jim iz oči sijeta kljubovalnost in odločnost kljub težavam, ki so jih presta- jali (mraz, pomanjkanje hrane, nenehne grožnje, bolečine …). In razmišlja naprej: »Zamislimo si današnjo družbo, v kateri je neubogljivega duha za- menjala potrošniška mrzlica, glas srca pa mobilni telefon. Šele ob tej pri- merjavi se zavedamo žrtve, ki so jo bili partizani pripravljeni dati za dobro slovenskega naroda.« Helena Miša Kulovec Fojda: 29. septembra je minilo 75 let od nemške vojaške operacije na svobodno ozemlje vzhodne Furlanije s sedežem v Fojdi (Faedis ), ki je merilo več kot 70 kvadratnih kilometrov. V akciji je sodelovalo več kot 15.000 nemških vojakov, ki so prodirali iz treh smeri. Odpor partizanov je končno zlomila močna enota, ki je prodirala iz Koba- rida. Nemci so po zavzetju požgali kraje Neme, Ahtno, Fojdo, Sedlišča, Foran in Subid. Umrlo je 30 ljudi. V Subidu so pognali v zrak cerkev, v Vilah so zaž- gali hišo z domačini in 20 partizanov. Poleg tega so ubili pet ljudi, osumlje- nih partizanstva, in 130 ljudi odpeljali v Nemčijo. Izgube partizanov so bile od 200 do 500 padlih ter od 140 do 250 ujetih. Nemci so na opustošeno ozemlje naselili kozake in njihove družine. Divizija Garibaldi-Osoppo, ki je branila svobodno ozemlje, je bila razbita. Divizija Garibaldi-Natisone se je na pobudo 9. korpusa umaknila na levi breg Soče, v Cerkljansko, Škofjeloško in Idrijsko hribovje, kjer je vse do marca leta 1945 sodelovala s slovenskimi enotami. V hudih bojih so se 30. marca prebili do Trnovskega gozda. Temu dogodku je bila posvečena spominska slovesnost v Fojdi, kjer so bili poleg župana Claudia Zanija prisotni tudi župani sosednjih občin, predstav- niki ANPI in alpinskih enot ter domačini. Zbrane je nagovoril Vojko Hobič, predsednik kobariške krajevne organizacije Zveze borcev, ki je obudil spo- min na heroja Marka Redelonghija in napad na letališče Belvedere, zatem pa se je dotaknil tudi dobrega sodelovanja med borčevskimi organizacijami ob slovensko-italijanski meji. Slovesnosti so se udeležile tudi delegacije ZB iz Posočja, Cerkljanskega in Sežane. S prapori ZB Bukovega, Kanomlje, Tolmina in Kobarida so dali doda- ten pečat dogodku in s tem poudarili pomen sodelovanja med borčevskimi organizacijami in narodi ob meji, ki se iz leta v leto krepi. Vojko Hobič Moravice: Člani Zveze borcev za vrednote NOB Kočevje so tradicionalno obiskali Mo- ravice v Republiki Hrvaški. Letos je bil obisk še posebno množičen, saj se ga je udeležilo 50 članov. Razlog za potovanje v Moravice je bil počastitev spomina na padle borce IX. brigade, imenovane Kočevska, ki so konec leta 1943 in v začetku leta 1944 padli v bojih v teh krajih. Ker je zaradi bojev hrvaških partizanov na drugih območjih primanjkovalo partizanskih enot, je padla odločitev, da XVIII. divizija, v sestavi katere je bila tudi IX. brigada, priskoči na pomoč. IX. brigada je imela zbor 20. novembra v Polomu pri Kočevju. V izredno sla- bem vremenu je po dveh dneh pohoda prečkala Čabranko pri Zamostcu in prišla v Gerovo. Sočasno so se močne motorizirane nemške enote prebijale iz Sušaka. IX. brigada se je v hudih bojih prebijala čez Mrkoplje, Ravno goro in Senjsko proti Vrbovskemu, kjer je napadla močno sovražnikovo posto- janko. V tem napadu je padlo največ partizanskih borcev. IX. brigada se je po trimesečnih bojih 16. februarja 1944 preko Moravic in Broda na Kolpi vrnila v Slovenijo. Člane Zveze borcev za vrednote NOB Kočevje so sprejeli predstavniki Zveze protifašističnih borcev in protifašistov Hrvaške ter predstavniki tam- kajšnjih oblasti. Udeleženci slovesnosti so položili vence in prižgali sveče pri spomeniku padlim slovenskim partizanom, kjer so tako Slovenci kot Hr- vati pripravili lep kulturni program. Potem so udeleženci položili vence in prižgali sveče tudi padlim na srbskem pokopališču v Moravicah. Srečanje je potekalo v zelo prijateljskem ozračju, kar je dokaz, da ljudje ob meji nimajo težav s sodelovanjem. Matija Jerbič, ZB za vrednote NOB Kočevje Varšava: Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je na povabilo predsednika Republike Poljske Andrzeja Dude 1. septembra udeležil slovesnosti ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne. Srečanje svetovnih voditeljev je bilo osrednji svetovni dogodek ob tem dnevu in je namenjeno potrditvi skupne zavezanosti ohranjanju miru. Republika Slovenija pripisuje temu dogodku velik simbolni pomen, saj so takšna zaznamovanja opomin pred pozabo na grozote vojne in utrjujejo spravo med evropskimi narodi. Na osrednji slovesnosti na trgu Piłsudski v Varšavi so bile navzoče dele- gacije iz več kot 40 držav. Prišlo je več kot 250 visokih gostov, med njimi najmanj 20 predsednikov držav. Žal je manjkal predsednik Ruske federacije Vladimir Putin, ki ni bil povabljen na Poljsko, bilo pa ni tudi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki se je za povabilo le zahvalil. Poljski in nemški predsednik, Andrzej Duda in Frank-Walter Steinmei- er, sta v nagovorih poudarila pomen skupne zavezanosti ohranjanju miru. Sodelujoči voditelji so kot potrditev skupne zavezanosti ohranjanju miru simbolično pozvonili z zvonom miru, ki so ga ob tej priložnosti prinesli iz cerkve, porušene v mestu Wielun ob začetku druge svetovne vojne. Po zad- njem posameznem zvonjenju zvona so hkrati začeli zvoniti zvonovi vseh varšavskih cerkva. Sledilo je polaganje venca na grob neznanega vojaka. Predsednik Pahor se je ob robu slovesnosti bilateralno srečal s predsedni- kom Ukrajine Volodimirjem Zelenskim. Predsednik Pahor je ponovil sloven- sko stališče, da je aneksija Krima k Ruski federaciji kršitev mednarodnega prava in da bo Slovenija tudi v prihodnje podpirala ozemeljsko celovitost in suverenost Ukrajine v okviru njenih mednarodno priznanih meja. Predse- dnik Pahor se je v nadaljevanju bilateralno srečal še s predsednico Republi- ke Slovaške Zuzano Čaputovo. Vir: Urad predsednika republike in SB, foto: Daniel Novakovič/STA Stari Brod: V Starem Brodu so blagoslovili skulpture, posvečene usmrtitvi 6150 Srbov, ki so jih spomladi leta 1942 v Starem Brodu tako kot v Miloševićih v občini Višegrad pobili ustaši Jure Francetića. Spominski muzej je delo arhitekta Novice Motike iz Zvornika. Ustaši so pobili neoborožene nedolžne prebival- ce, ki so umrli v reki Drini, ko so bežali pred krvoločnimi ustaši. Zbranim je na slovesnosti spregovoril srbski član predsedstva Bosne in Hercegovine Milorad Dodik. Med drugim je dejal, da je to kraj dvakratnega trpljenja, saj naj se o tem zločinu v nekdanji državi Jugoslaviji ne bi smelo govoriti. Dodik je dodal, da mora biti Stari Brod mesto, kamor bodo prihajale šolske ekskurzije, kjer bodo mlade seznanjali z zločini, ki so se tod dogajali med drugo svetovno vojno. Vir: Agencija SRNA Maribor: Sekcija za ohranjanje spomina na talce pri Združenju borcev za vrednote NOB Maribor je 2. okto-bra pripravila slovesnost v spomin na 2. oktober 1942, na dan, ko je bilo pred 77 leti na dvorišču mariborskih zaporov v enem dnevu ustreljenih največ talcev – kar 143. Več kot 230 udeležencev se nas je poklonilo v ponosu in spominu na hčere in sinove slovenskega naroda, ki so ljubili svoje starše, žene, otroke, dekleta in so hoteli samo živeti na svojem in za svoje, pa so bili od vse- ga tega za večno nasilno odtrgani. Pridružili so se nam tudi člani sekci- je s Kozjan-skega, ki so jih spremljali praporščaki veteranskih organizacij. Slavnostni govornik mag. Jože Osterman, podpredsednik Zveze kulturnih društev Slovenije, je ude-ležence slovesnosti v izredno občutenem govoru spomnil na čase najhujšega okupatorjevega nasi-lja. Še posebno se nas je dotaknilo njegovo pričevanje o tistih časih in dogodkih, saj je bila med žrt- vami okupatorjevih morij za zidovi mariborskih zaporov njegova teta, znana Mariborčanka Slava Klavora. Naših src so se dotaknili tudi učenke in učenci Osnovne šole Franca Rozmana - Staneta, ki so z recitacijami in pesmimi obogatili slovesnost. Na dvorišču Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor smo pri spo- minski plošči in zidu, ki še ve-dno kaže sledi morilskih krogel, usodnih za naše najdražje, položili venec in se v trenutkih tišine poklonili spominu ustreljenih. Zahvaljujemo se vodstvu in delavcem Zavoda za prestajanje kazni zapora za lepo in vzorno vzdrževanje spominskega obeležja in nje- gove okolice. Besedilo: Jože Vrhnjak, foto: J. Flander Idrija, Cerkno: V okviru Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja Evropa investi- ra v podeželje je potekal projekt Franja nas povezuje. V projektu so sodelo- vali Mestni muzej Idrija, Peternel in Peternel, Gostinstvo storitve (Gostišče Gačnk v Logu) in Turistično društvo Novaki. Tako kot sta bila med drugo svetovno vojno, v času delovanja skrivne bol- nice Franja, ključno medsebojno sodelovanje in tesna povezanost osebja bolnišnice z domačini v njeni bližnji in širši okolici, je bilo v projektu Franja nas povezuje ključno sodelovanje različnih nosilcev turistične dejavnosti na območju spomenika Partizanska bolnica Franja. V okviru projektnih dejavnosti je bila zasnovana celostna interpretacija območja. Na tej podlagi so bili pripravljeni predlogi novih turističnih in pedagoških programov, ki bodo na voljo obiskovalcem. Pripravljena je nova večjezična spletna stran z lastno domeno pb-franja.si. Poleg informacij za obiskovalce predstavlja tako zgodovino bolnišnice v letih vojne kot tudi njen povojni razvoj, ko je postala spomenik nepremične kulturne dedišči- ne. Posebna pozornost je namenjena osebnim zgodbam ljudi, ki so v Franji delali ali se tam zdravili. V projektu je bila izdelana študija o prehrani v medvojnih razmerah, v ka- teri je bila predstavljena tudi prehrana v Partizanski bolnici Franja. Namen študije je bil vključiti te jedi v sodobno ponudbo gostišča Gačnk, ki nada- ljuje tradicijo gostilne v Logu, nekdanje javke (zbirališče ranjencev pred prenosom v bolnišnico) Partizanske bolnice Franja. V gostišču so enega od prostorov opremili v skladu z nekdanjo gostinsko opremo in uredili spo- minsko sobo dr. Franje. V njej bodo občasno potekali posebni tematski ve- čeri, s katerimi organizatorji želijo ohranjati spomin na vojni čas in tradicijo povojnih srečanj ranjencev in osebja bolnice Franja. Prvi je bil 8. februarja Vir: fototeka Mestnega muzeja Idrija V SLIKI IN BESEDI Pohod od javke do javke oktober 2019 11 IMELI SMO LJUDI Emilija Bevc (1926–2019) Emilija Bevc je ena izmed tistih lju- di, ki so se me posebno dotaknili. Leta 1926 se je rodila v družini s še- stimi otroki. Oče Anton in mati Ma- rija Omerzel sta otrokom omogoči- la brezskrbna otroška leta, čeprav so se otroci morali kmalu lotiti trde- ga kmečkega dela. A vse to ni traja- lo dolgo, saj so se nad Evropo kma- lu začeli zgrinjati temni oblaki, ki so napovedovali veliko vojno. Emilija je štela komaj 16 let, ko se je druga svetovna vojna razplamtela tudi na našem območju. Družina Omerzel na Osredkah je bila kot številne druge izdana in posledice so bile zelo krute. Med partizane se je vtihotapila izdajal- ka, ki je z zvijačo izvedela skriv- nosti in med drugim izdala tudi Srečevo četo, ki je zaradi tega tra- gično končala. V večernih urah 18. februarja 1943 je gestapo obkolil domačijo Mira Ana Turk (1921–2019) Kmalu po dopolnjenem visokem ju- bileju nas je letos za vedno zapus- tila 97-letna Mira Ana Turk, klena Primorka, najstarejša vaščanka Orehka pri Postojni in najstarejša članica KO ZB za vrednote NOB Prestranek. Omerzelovih in jih prisilil, da so odprli vrata, in zajeta je bila vsa družina. Le Emiliji se je uspelo skri- ti v dimnik krušne peči, a ko so ji noge omagale, jim je tudi ona padla v roke. Družinski člani so občutili udarce s puškinimi kopiti in brce z vojaškimi škornji, češ da jim mora- jo povedati, kje so banditi, partizani namreč. Družina je bila kot eden, Nemci niso ničesar izvedeli. V mrzli februarski zimi so jih čez Bizeljsko gnali v Maribor, kjer so bili obso- jeni na streljanje. Na srečo je naj- hujše preprečil stric Jože Kunej iz Gorjan, saj je prepričal Nemce, da jih niso ustrelili. Odpeljali so jih v koncentracijsko taborišče: moške v Mauthausen, ženske pa v Auschwi- tz na Poljskem, kjer so bile razmere tako hude, da se jim je obetalo le šest tednov življenja. Zahvaljujoč stricu Jožetu in sestri Angelci iz Olimja, ki sta vsak teden pošiljala pakete s hrano, so nekako preživeli, a mama Marija, stara komaj 45 let, je zaradi tifusa umrla. Kot vse pa se je hvala bogu tudi vojna končala in družina se je brez drage mame ne- kaj mesecev po koncu vojne sestra- dana in omagana vrnila domov na opustošeno domačijo, kjer ni bilo tako rekoč ničesar. Celo kljuk na vratih ni bilo, kaj šele hrane! Oče je otroke prosil, naj ostanejo doma in složno poprimejo za delo, da bodo lahko preživeli. Ko se je stanje po- časi izboljšalo, pa so otroci drug za drugim odhajali od doma. Emilija je ostala doma z mlajšo sestro, ki je zaradi trpljenja v Auschwitzu živč- no zbolela. Potem se je leta 1953 za Emilijo začelo novo obdobje življenja. Spoznala je življenjske- ga sopotnika Dominika Bevca iz Kostanjka pri Zdolah in se z njim leta 1954 poročila. Povila sta sina Andreja, čez dve leti se mu je pri- družila hči Jožica in leta 1958 še sin Marjan. Sinova sta iskala bolj- ši zaslužek v tujini, hči Jožica pa se je zelo mlada zaposlila. Marjan se je vrnil, se oprijel kmetovanja in s prihranki iz tujine sta se začela nov napredek in obnova doma. 8. septembra 2019 je Emilija v bol- nišnici v Brežicah dopolnila 93 let. Dušan Andrej Kocman Rodila se je 15. decembra 1921 v kmečki družini v Orehku, kjer je že zgodaj občutila socialne krivice in tudi bolečino, saj je kmalu ostala brez brata in sestre, ki sta umrla še kot otroka. V mladosti je obiskovala osnovno šolo v italijanskem jeziku, zato je bila zelo srečna, ker je lahko edino pri verouku v župnišču go- vorila slovensko, in tudi domov je nosila številne slovenske knjige, ki so si jih otroci lahko izposojali pri takratnih primorskih Čedermacih. Takoj po razpadu Italije je po vseh primorskih vaseh zavladalo nepo- pisno navdušenje za NOB. Komaj mesec dni po prvem kongresu Slo- venske protifašistične ženske zveze (SPŽZ) v Dobrniču je bilo prvo za- sedanje SPŽZ za pivško okrožje no- vembra leta 1943 prav v rojstni vasi Mire Ane Turk, v Orehku. Bila je članica vaškega odbora SPŽZ, čla- nica krajevnega odbora ZSM in ak- tiva ZKM ter ena glavnih kurirk pri raznašanju partizanske literature. Nekoč sta morali s tovarišico Milko Slavec raznositi zelo obsež- no partizansko literaturo. Takrat se je Mirina mama domislila, da bi kurirko Milko spremenile v noseč- nico. Okrog pasu ji je všila torbe z literaturo in jo oblekla v zelo širok plašč. Med potjo sta z Miro naleteli na skupino nemških vojakov. Ko so ju vprašali, kam gresta, sta pokazali na trebuh visoke nosečnosti. Vojaki misleč, da gre za skorajšnji porod, so vzkliknili: »Jawohl, jawohl!« in ju pustili naprej. 8. aprila 1944, ravno na velikonoč- ni petek, so bile aretacije v Orehku. V vas so vdrli domobranci z Nemci in vse člane vaškega aktiva OF in SPŽZ odpeljali na grad Prestranek, kjer so jih dva tedna posamič mu- čno zasliševali. Osem orehovških žena je bilo odpeljanih v nemško taborišče Ravensbrück, moške so odpeljali v tržaške zapore in jih nato 23. aprila 1944 štiri obesili v ulici Ghega v Trstu. Nekaj so jih izpustili zaradi pomanjkanja dokazov, med njimi tudi Miro. Vseh 14 dni hudega zasliševanja na gradu Prestranek, kjer je bilo nemško poveljstvo, je ostala trdna in neomajna. Ko je prišla svoboda, so Orehov- ci znova takoj ustanovili Kulturno- -prosvetno društvo Simon Gregor- čič, Mira kot talentirana amaterska igralka in pevka je bila med najbolj dejavnimi. Kmalu po vojni si je ustvarila tudi družino, v kateri sta ji bili v veliko oporo pridni hčeri, kajti ostala je zvesta kmečki zemlji. Vrata njene hiše so bila vedno odprta, kot je bilo vselej odprto njeno srce. Zad- nja leta življenja so ji popestrili pravnuki, saj so vitalno in energič- no prababico radi obiskovali. Ana Horvat www.svobodnabeseda.si B E S E D A oktober 201912 »V Evropi je slehernik vstopil v tretjo di- menzijo po fran- coski revoluciji 1789., slehernica pa šele po letu 1917, tik pred ok- tobrsko revolucijo. Če si je moja babica, ki je dala pobudo za prvo ljubljansko žensko društvo leta 1901, prizadevala za volilno pravico žensk, si je moja mama to pravico izborila v Sloveniji 1942., torej so ženske, ki so do tedaj komaj vstopale v poklicno sfe- ro, takrat vstopile tudi že v politično sfero. To se je na Slovenskem najprej zgodilo na kočevskem zboru in potem kot politična or- ganizacija tu v Dobrniču 17. oktobra 1943. Avnojska socialistična Jugoslavija je vpeljala enakost spolov pred zakonom. Ženske so si v NOB izbojevale volilno pravico, pravico do dedovanja, do izo- braževanja in načelno naj bi za enako delo dobile enako plačilo kot moški. A ker je bilo politično življenje hierarhično razporejeno še zmeraj v moških rokah, predvsem Komunistične partije, se je po- ložaj žensk utopil v splošnem delavskem boju. Šele po letu 1970 so komunistične feministke dosegle, da je tako imenovani družbeni dogovor o kadrovski politiki vpe- ljal pravilo tretjinske zastopanosti žensk v vodstvih družbenopolitičnih organizacij, delegatskih skupščinah in delavskih svetih. V stvarnosti je bilo to videti tako: mesto je dobila tretjina žensk, večinoma mladih, po možnosti iz neposredne proizvodnje. Ta praksa kvot je bila z novo državo Slovenijo drastično prekinjena, kar se je poznalo s porazno vključenostjo žensk v prvih večstrankarskih parlamentih, občin- skih svetih pa tudi na drugih mestih od- ločanja, kar je trajalo skoraj 15 let. Od treh političnih struj, to je tradicionalno konservativne, liberalne in socialistične, se je z ženskim vprašanjem v politiki resno ukvarjala le socialistična ali socialdemo- kratska stranka, liberalna manj uspešno, tradicionalno konservativne pa nič. V ci- vilni sferi pa so nastajale vrste združenj, društev in organizacij, ki so si prizadevale predreti stekleni strop za ženske v politiki in v javni odločujoči sferi nasploh. V no- vem tisočletju smo po desetletju javnih pri- tiskov na vse stranke organizirane ženske le prodrle v volilno zakonodajo.« »Globoko upam in iskreno verjamem, da nisem zadnji v dolgi vrsti Slo- vencev, ki so vi- deli in še zmeraj vidijo v Prešernovi Zdravljici temeljno besedilo slovenske na- rodnosti in državnosti. Že ob prvih obja- vah leta 1844 in pozneje se je to pokazalo in potrdilo –- saj so se nad njo znašali ce- sarski cenzorji, med njimi visoki intelektu- alci slovenskega jezika in celo slovenskega duha. Kar naprej so iz strahu in ponižnosti pred oblastjo zahtevali črtanje te in one kitice; v ozadju njihovega obnašanja je tičalo omalovaževanje, češ, kaj pa bo tak drobižast narod s svobodo in enakoprav- nostjo, kaj se bo meril z veliko bolj mogoč- nimi narodi! Oče slovenskega naroda, kot so Bleiweisa imenovali on sam in njegovi, jo je šele čez nekaj let po nastanku prvi ob- javil neokrnjeno, toda tudi on prekrito z avstrocesarsko lojalističnim pisanjem. Skozi vseh osem kitic se namreč vrstijo vzkliki in zahteve, ki so se takrat zdeli in se še danes zdijo celo ob vsej evroameriški demokraciji skrajni; še bolj so takšni bili cesarskim avtokratom: da bi bil Bog na strani takšnega drobiža, kot smo Sloven- ci, in da bi zato z gromom pokončal vse, ki nas sovražijo!? Dajte no! Da je treba osvoboditi vse narode in vse ljudi?! Kje pa! Da smo si vsi bratje?! In da so dekleta, ženske celo prve, ki jim nazdravljamo?! In da ni nikjer nobenega cesarja, samo svo- bodna ljudstva?! Dajte no! – Zato so se Zdravljice in njenih misli vsi takratni stebri družbe tako izogibali in se je bali. Ne pa Slovenci svobodnega duha. Za Slovence je postajala Evangelij in Sveto pismo, iz desetletja v desetletje bolj. Med NOB, ki je bil naš dokončni veliki boj za obstanek, za naše telesno in duhovno preživetje, za našo enakovrednost med narodi Evrope in sveta, pa je postala celo brezmejna dragocenost, vir navdiha. Narodnoosvobodilni borci so jo nosili s seboj – zapisano na listih v žepu in v srč- nem spominu. V njej so bili našteti vsi tisti ideali, za katere so šli v boj na življenje in smrt — brez katerih ne bi bilo vredno ži- veti. – Zgodovina je hotela, da so to bile v tistem času tudi vrednote, ki so bile smrtno ogrožene po vsem svetu;« Živa Vidmar dr. Matjaž Kmecl REKLI SO članica predsedstva ZZB NOB Slovenije in podpredsednica Društva Dobrnič, na slovesnosti v Dobrniču 13. oktobra 2019: akademik, član sveta ZB, na spominski prireditvi Koder sonce hodi v Ločnici pri Medvodah 28. septembra 2019: SPOROČILA – Volilna seja Glavnega odbora Marijan Križman novi predsednik ZZB NOB Slovenija V Ljubljani je bila 26. septembra volilna seja Glavnega odbora Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, na kateri so izvolili nove funkcionarje Zveze. Za predsedni- ka je bil že v prvem krogu izvoljen Marijan Križman, dosedanji pod- predsednik Zveze in predsednik Združenja borcev in protifašistov v Kopru. Izvoljeni so bili tudi novi podpredsedniki, člani predsedstva in nov nadzorni odbor. Za predsednika slovenske bor- čevske organizacije sta se poleg Marijana Križmana potegovala še Janko Veber in Alojz Gojčič. Za podpredsednike se je potegovalo pet kandidatk in kandidatov, med- tem ko je bilo na seznamu za čla- ne predsedstva kar 23 kandidatk in kandidatov. Na volilni seji so se vsem dosedanjim funkcionarjem Zveze, še posebno pa predsedniku dr. Titu Turnšku, ki se ni potegoval za nov mandat, zahvalili za delo v preteklem mandatnem obdobju. VODSTVO ZB častni predsednik: Janez Stanovnik predsednik: Marijan Križman podpredsednica, podpredsedniki: dr. Ljubica Jelušič, mag. Blaž Kav- čič, Božo Novak, Bojan Pahor generalni sekretar: Aljaž Verhovnik PREDSEDSTVO Marijan KRIŽMAN (Koper), dr. Ljubica JELUŠIČ (Sežana), mag. Blaž KAVČIČ (Žabnica), Božo NO- VAK (Vipava), Bojan PAHOR (Se- žana), Janez ALIČ (Nova Gorica), Branka BEZELJAK (Ptuj), Tilka BOGOVIČ (Novo mesto), Milan GORJANC (Ljubljana), Gregor GULIČ (Koper), Jože OBERSTAR (Kočevje), dr. Martin PREMK (Lju- bljana), Marjan ŠIFTAR (Ljublja- na), Živa VIDMAR (Ljubljana), Ju- lijana ŽIBERT (Ljubljana) in po po- ložaju Aljaž VERHOVNIK, gene- ralni sekretar Zveze in predsednik Mladinske organizacije ZB (Ravne na Koroškem). NADZORNI ODBOR Marija MAJHENIČ (Domžale) – predsednica, Srečko RAJH (Polze- la) – podpredsednik, Ljubo CVAR (Trbovlje) – član, Sašo JEJČIČ (Sevnica) – član, Jože RAKUN (Na- zarje) – član. J. A. Dosedanjemu predsedniku slovenske borčevske organizacije dr. Titu Turnšku se je v imenu vseh članov za delo in vodenje organizacije v zadnjih štirih letih zahvalila Meta Mencej, članica predsedstva ZB. Foto: Iztok Pipan, TV Medvode. Udeleženci volilne seje Glavnega odbora ZB Novi predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman JUBILEJI 90 let Marina Zidariča Pred časom je praznoval 90 let Marino Zidarič, ki izhaja iz znane partizanske družine iz Čežarjev pri Kopru. Njegov brat Kalister je po- litično deloval že pred drugo sve- tovno vojno in bil med prvimi ra- jonskimi aktivisti OF. Sestra Irma je začela delati kot kurirka že pred kapitulacijo Italije, najprej je kot rajonska, nato kot okrožna kurir- ka spremljala vodilne aktiviste po okrožju. Sam Marino je bil premlad za odhod v partizansko enoto, ven- dar je kot član mladinske organi- zacije opravljal naloge terenskega kurirja. Je pa dragocen pričevalec tistega časa. V brošuri Družine v Čežarjih do leta 1945 in njihovi potomci je popi- sal družine in njihove usode: »Bilo je sredi maja 1943. Kopal sem na naši njivi na Obadovcu (pod Čežar- ji proti Dekanom), ko sem zagledal italijanskega vojaka, kako koraka proti meni. Prestrašil sem se. Ko pa je prišel bliže, sem v njem pre- poznal Milka Valentiča in ga glas- no pozdravil. On pa me je s prstom na ustnicah opozoril, naj bom tiho. Naročil mi je, naj grem po brata Ka- listra, predvsem pa naj o njem ni- komur ne povem. Šele pozneje sem od sestre Irme izvedel, da sta sku- paj s Cezarjem Brajnikom iz Pobe- gov pobegnila iz italijanske vojske. Kakšnih deset dni pozneje sta prišla karabinjerja k nam domov in iska- la brata Kalistra. Takrat je delal v vinogradu na Obadovcu, kjer sta ga nato aretirala in odpeljala proti Kopru. V Pradah sta se karabinjer- ja ustavila ob zrelih češnjah in jih začela zobati, Kalister pa je odšel sam naprej. Srečal je bratranca Al- bina Pečariča in mu povedal, da ga peljejo v Koper. Albin pa mu je re- kel, da za njim ni nikogar in naj zato zbeži proti Šantomi. Karabinjerja sta se zvečer sicer vrnila v Čežarje in čakala, da se Kalister vrne. Ven- dar se je poslej tudi on skrival, sku- paj z Valentičem in Brajnikom. Ča- kali so na zvezo za odhod v parti- zane. S sestro Irmo sva jim večkrat nesla hrano in pijačo. Četrti, ki je zbežal pred aretacijo v partizane, je bil Valerij Jakomin. 7. junija so ga prišli karabinjerji do- mov aretirat, on pa jih je slišal in zbežal. V partizane so skupaj odšli 10. junija. Nismo vedeli, kam so šli naši prvi partizani. Novico o bratu nam je prinesel šele Ernest Vatovec - Ame- dej 2. februarja 1944, ko se je vrnil iz partijske šole v Cerknem. Povedal nam je, da je Kalister padel v nem- škem napadu na partijsko šolo.« www.svobodnabeseda.si B E S E D A oktober 2019 13 Marijan Križman novi predsednik ZZB NOB Slovenija VABILA Združenje ZB za vredno- te NOB Radovljica Begunje na Gorenjskem: 1. november 2019 ob 10. uri na grobišču talcev v Dragi, 1. november 2019 ob 11. uri na grobišču Grajski park v Begunjah; Bled: 1. no- vember 2019 ob 10. uri na pokopališču; Bohinjska Bela: 1. november 2019 ob 9.30 pri osrednjem spomeniku; Gorje: 1. november 2019 ob 9. uri na pokopališču; Kropa: 1. november 2019 ob 15. uri pri spomeniku; Lesce: 30. oktober 2019 ob 16. uri na Žagi pri spomeniku; Radovljica: 30. oktober 2019 ob 16. uri pri spomeni- ku v Grajskem parku; Ribno: 1. november 19 ob 9.15 pri spomeniku na pokopali- šču; Zasip: 1. november 2019 ob 9. uri na pokopališču. ZZB za vrednote NOB Ljubljana g30. 10. 2019: 8.45 – grobnica narodnih herojev, polaganje cvetja; 9.40 – Kostnica žrtev I. svetovne vojne, polaganje cvetja; 10. 15 – pri spomeniku borcev in talcev na Žalah, kulturni program, polaganje cvetja; 10.50 – Gramozna jama, polaga- nje cvetja; 11.15 – pri spomeniku padlim v vojni za Slovenijo. 1. 11. 2019: 10.00 – na Urhu pri Lju- bljani pri spomeniku, kulturni program, polaganje cvetja, spominska beseda dr. Martin Premk, član predsedstva ZZB NOB Slovenije. Za Urh bo odhod avtobusa ob 9. uri izpred hale Tivoli. Prijave na telefon: 01/432-52-41. Združenje ZB Kočevje 25. 10. 2019 ob 13. uri na pokopališču v Fari na Kostelu; 30. 10. 2019 ob 16. uri Predgrad – Stari trg pri Kulturnem domu; 31. 10. 2019 - polaganje cvetja v Osilnici pri spomeniku žrtvam vojne, v Dragi žrt- vam dragarske doline, v Kočevski Reki pri spominski grobnici, v Livoldu pri spome- niku padlim za svobodo; 1. 11. 2019 ob 8.30 v Parku narodnih herojev, ob 9. uri v Stari Cerkvi pri spomeniku žrtvam padlih za svobodo, ob 9. uri pri spomeniku na Rudniku, ob 10. uri v spominskem parku na pokopališču v Kočevju. Pregled komemoracij ob 1. novembru, na katerih pola- gamo vence tudi predstavniki ZZB NOB Slovenije Polaganje vencev v Republiki Sloveniji 19. oktobra 2019: ob 10. uri – slovesnost pri kostnici italijanskih vojakov in spome- niku borcev NOB na pokopališču v Kobari- du; ob 11. uri – polaganje vencev pri parti- zanski grobnici na Cviblju pri Žužemberku. 30. oktobra 2019: ob 8.45 – polaganje ikebane pri grobnici narodnih herojev v Ljubljani, polaganje vencev na Žalah v Ljubljani: ob 9.40 pri kostnici žrtvam prve svetovne vojne, ob 10.15 k spome- niku padlim v NOB, ob 10.50 polaganje vencev pri spomeniku v Gramozni jami, ob 11.15 pri spomeniku padlim v vojni za Slovenijo 91; ob 17. uri polaganje venca pri spomeniku talcem Maribor. 31. oktobra 2019: ob 11. uri polaganje venca na Frankolovem. 1. novembra 2019: ob 10. uri polaganje vencev pri grobnici na Urhu Polaganje vencev v Republiki Italiji 24. oktobra 2019: ob 15. uri Rižarna v Trstu, ob 15. uri pri grobnici borcev na vo- jaškem pokopališču, ob 15.15 pri Sv. Ani na grob bazoviških žrtev, ob 15.30 pri Sv. Ani – Škedenj k spomeniku padlim bor- cem, ob 16. uri Rižarna v Trstu; ob 15. uri Bazovica – Rižarna, ob 15. uri pred spo- menikom bazoviškim žrtvam na Gmajni v Bazovici, ob 15.30 na grobnico padlim na pokopališču v Bazovica, ob 16. uri Trst – Rižarna. 31. oktobra 2019: ob 12. uri Čedad in ob 16.30 Rezija – Osojane. 1. novembra 2019: ob 9. uri taborišče Visco, ob 12.30 Gorica pri spomeniku padlim borcem na pokopališču, poklon ob grobu Lojzeta Bratuža in grobnici na pokopališču ob 13. uri, ob 9.30 v tabori- šču Gonars in pri spominskem obeležju v Gonarsu med 10.30 in 11. Uro. Polaganje vencev v Republiki Hrvaški 30. oktobra 2019: ob 10. uri v nekda- njem italijanskem taborišču Kampor na Rabu, ob 11. uri v taborišču Jasenovac. 3. novembra 2019: ob 11.30 v Kučibre- gu v hrvaški Istri. Polaganje vencev na Madžarskem 24. oktobra 2019: ob 11. uri v taborišču Šarvar. Polaganje vencev v Republiki Avstriji 26. oktobra 2019: ob 14. uri polaganje venca na Koroškem na pokopališču na Selih, ob 11. uri v Gradcu (Avstrija) Lokve pri Črnomlju Združenje borcev za vrednote NOB Čr- nomelj vabi vse organizirane in druge dobro misleče državljane na spominsko slovesnost pri spomeniku Francu Rozma- nu – Stanetu, posvečeno 75. obletnici tragičnega dogodka, ko se je komandant slovenske partizanske vojske ob preizku- šanju orožja, pridobljenega od zavezni- ških sil, skupaj s še nekaterimi soborci smrtno ponesrečil. Spominska slovesnost bo v sredo, dne 7. 11. 2019, ob 11. uri, pri spomeniku na Lokvah pri Črnomlju. V programu bodo sodelovali pevci, glas- beniki in recitatorji, pripadniki Slovenske vojske in slavnostni govornik Marijan Križman, predsednik ZZB Slovenije in predsednik Ustanove Franca Rozmana – Staneta. Praznik partizanske pesmi KUD Serafin vabi na prireditev 11. praznik partizanske pesmi, ki bo v soboto, 30. no- vembra 2019, ob 18. uri v Festivalni dvo- rani v Ljubljani. Na prireditvi bo nastopilo devet pevskih zborov. Častni pokrovitelj prireditve je župan mesta Ljubljane Zoran Janković. Vstop je prost. Prehod na LED = prihranek LED sijalke v naši ponudbi. www.energijaplus.si 080 21 15 E n e rg ija p lu s d .o .o ., V e tr in js k a u lic a 2 , 2 0 0 0 M a ri b o r Več informacij o ponudbi najdete na: • spletni strani www.energijaplus.si (zavihek Ostala ponudba), • vseh prodajnih mestih Energije plus, • elektronski pošti info@energijaplus.si, • QR kodi. Že od 1,99 € z DDV Ljubljana pozimi Obrezano je sedaj drevo in pod perutmi ptica skriva glavo. Pesem, ki bi jo morala zapeti, se svoje smrti ne more oteti. Listi, ta strnjena govorica, kakor ena sama preplašena ptica, spotikajo podobe jezikave v abecedi morske trave. Veje v vojnem begu segajo v različne smeri kakor strašila v snegu, po katerem nihče ne najde poti. Pesem Ljubljana pozimi je škotski pesnik JAMES FINDLAY HENDRY napisal med zimo leta 1939 z na- povedjo prihajajočih vojnih gro- zot. V slovenščino jo je prepesnil RAJKO SLOKAR leta 2019. Sedmina Ah, kaj jih palo je v gramozni jami! Najboljšega nam prinesite vina: spodobi se poštena jim sedmina: naj čutijo, da niso čisto sami. Tih žvenk je naših kup: mehko nas mami tiha zavest, da ena smo družina… Oton Župančič ( Besedilo je nastalo 31. julija 1943 v Ljubljani) PESMI oktober 201914 DOGODKI – tretje življenjsko obdobje KNJIGE – Simpozij Partizanski miting in Prešernova Zdravljica V Cankarjevem domu v Ljubljani je bil v začetku oktobra 19. Festival za tretje živl- jenjsko obdobje. V okviru festivala, ki sta ga pripravila Podjetje Proevent in Mestna zveza upokojencev Ljubljana, so pripravili deset strokovnih razprav ter več kot 200 izo- braževalnih in kulturnih dogodkov. Na festivalu je sodelovala tudi ZZB NOB Slovenije. Letošnje sodelovanje ZZB NOB Slovenije na Festivalu za tretje življenjsko obdobje smo posvetili spominu na izredno bogato kulturno dogajanje v času narodnoosvobodilnega boja (literatura, glasba, likovno ustvarjanje, gledališče, tisk …). Posebej smo poudari- li izjemni dogodek, enkraten spominski natis Prešernove Zdravljice ob stoti obletnici njenega nastanka, ki je izšel v nemogočih razmerah. Kot je leta 1988 ob njegovem prvem ponatisu zapisal Boris Paternu: »… ko je dal partizanski tisk od sebe najlepše, kar je mogel dati: še danes čudenja vreden jubilejni natis Zdravljice ...«. Temu smo na festivalu kot poseben dogodek dodali uprizoritev lutkovne predstave »Partizanski miting« v izvedbi lutkovnega gledališča, ki ga vodi Jožef Pernarčič. Prika- zuje partizanske lutke, ki se pripravljajo na miting, dogajanje na odru pa spremljajo dokumentarni posnetki iz vojnega časa ter partizanske pesmi v izvedbi Partizanskega pevskega zbora. Dogodku je na koncu navdušeno zaploskalo veliko gledalcev različnih starosti. Predstavo bi lutkovno gledališče z veseljem še kdaj uprizorilo, na primer v šolah in drugje. Častni pokrovitelj festivala je bil predsednik Državnega zbora, mag. Dejan Židan, ki je ob odprtju prireditve med drugim dejal, da je staranje družbe civilizacijski dosežek. Nanj moramo biti ponosni in ga moramo sprejeti kot izziv in hkrati kot veliko razvoj- no priložnost. Ksenija Klampfer, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa je opozorila na nekaj ključnih izzivov, ki čakajo vlado, med njimi so za- gotovitev dostojnih pokojnin in vzdržnosti pokojninskega sistema, graditev domov za starejše in širjenje pomoči na domu. Zbrane sta ob odprtju festivala nagovorila tudi predsednik Mestne zveze upokojencev Ljubljana Marjan Sedmak in ljubljanski župan Zoran Janković. Ambasadorka letošnjega festivala je postala Gabi Čačinovič Vogrinčič, profesorica na Fakulteti za socialno delo. S. B. in Meta Mencej, foto:Svobodna beseda Julij Beltram - Janko Ob 30. obletnici smrti politika in partizana Julija Beltrama - Janka (1913–1989) sta občina Renče -Vogrsko in Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Vogrsko v sodelo- vanju z Območnim združenjem borcev za vrednote NOB Nova Gorica pripravili simpozij o tej pomembni zgodovinski osebnosti iz medvojnih in povojnih dni na Primorskem. Simpozij je potekal v prostorih Osnovne šole Vogrsko, ki je bila zgrajena na ostankih nekdanje požgane domačije Beltramovih na Vogrskem. Predavanja so med poslušalci vzbudila zanimanje, saj so opisala pomembno vlogo Julija Beltrama - Janka na politič- nem področju v medvojnem času, ob koncu vojne in tudi naslednji dve leti do podpisa pariške mirovne pogodbe. Predavatelji so se ob tem dotaknili tudi vloge, ki so jo med NOB imeli vas Vogrsko in njeni Vogrini. Zato se nam je zdelo potrebno izdati vsebino simpozija v knjižni obliki, da bo lahko dostopna širšemu krogu bralcev. Na simpoziju so predavali: zgodovinar prof. dr. Branko Marušič, predsednik društva TIGR dr. Savin Jogan, nekdanja diplomata, Jankov prijatelj Štefan Cigoj in Jože Šušmelj, ter nečakinja zgodovinarka mag. Vlasta Beltram in sin mag. Peter Beltram. Izdajo publikacije so omogočili Občina Renče - Vogrsko, Vodovodi in kanalizacija Nova Gorica in Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica. Miloš Lozič PREJELI SMO »Odločil se je, da bom dobil odgovor« (SB, september 2019) (Poskusil bom biti vljuden, čeprav bo glede na uglašenost »odgovo- ra« to zelo težko.) V avgustovski številki Svobodne besede ste mi natisnili kratko no- tico o »krvavi učiteljici zgodovini«. Stvar ni dala miru (zdaj že nekda- njemu) predsedniku ZZB, ki mi je v zvezi z njo namenil malce nenava- den spis, za katerega ne vem, kam bi ga del: v njem mi namreč na- menja kup nenavadnih očitkov, na čelu s tem, da sem sovražnik ko- čevarskih Nemcev. Kje je to pob- ral, ne vem. Vsekakor je še enkrat dokazal, da nekateri ljudje ne zna- jo ali pa nočejo prebrati, kakor je zapisano. Ker ne verjamem, da bi si borci izbrali za predsednika člo- veka, ki ne bi znal brati, ostaja pač le še druga možnost. Iz moje glose je namreč jasno razvidno: ob rob neki novonaci- stični provokaciji v Mariboru je bilo na kolegiju vodstva ZZB skle- njeno, da se je treba javno ogla- siti; pobuda je prišla iz članstva – delovno zasnovo (!) naj bi po dogovoru pripravil podpisani, tak- šen je bil način dela. Ker je bila ob incidentu omenjena nemška »etnična manjšina« pri nas, je mo- rala pač biti omenjena tudi v po- budi za to gloso. Vendar niti črka o Kočevarjih, le o Landsmannschaft der Deutsch-Untersteirer (spodnji Štajerci), pa še to citirano; kje je prejšnji predsednik pobral vse tis- te »moje« grehe glede Kočevarjev, ki mi jih očita, ve le on. Če pa že na vsak način hoče, lah- ko tu vsaj na kratko zapišem tudi svoj pogled na stvar: Kočevarji so v resnici skozinskoz tragična zgodba. Že naseljeni so bili v tis- te kočevske gozdove pred stoletji kazensko, v novejšem času jim je začel svoj strup ponujati veliko- nemški nacionalizem, dokler se ni njihovo (kočevarsko) vodstvo dogovorilo z nacističnim vrhom za preselitev »na lepše«. Manj- šina kot skupinski subjekt je po teritorialnem merilu s to odloči- tvijo žal razpadla. Takoj po izseli- tvi so jim vasi požgali Italijani (ne »naši«). Kakšne 4 (štiri) odstotke od 14.000 duš jih je sicer ostalo »doma« in ti so več kot spoštova- nja vredni, 96 odstotkov pa se jih je brez omembe vrednega odpora pustilo preseliti na posavsko do- lenjske kmetije, od koder so prej Slovence surovo izgnali v Nemči- jo; na izpraznjenih posestvih jim je »rajh« zagotovil tudi nove, pre- cej ugodnejše »nepremičnine«. Ne govorim o svojem (po pišče- vem prepričanju sovražnem) od- nosu do njih; že v prvi enciklope- diji, ki pride komur koli pod roke, so vsi ti podatki; in tudi osebno poznam nekaj Kočevarjev, ki so skozinskoz sijajni ljudje. Naj dodam, da osnutek izja- ve, ki sem ga pripravil, ni bil ni- koli obravnavan na kolegiju, kjer bi ga prav lahko ustrezno odobrili ali »popravili« – ne tako ne dru- gače. Zdaj že prejšnji predsednik ga je brez razprave ali pogovora avtoritarno zavrnil. Prav tako naj spomnim, da tudi ustave nisem pisal jaz, da bi lahko vanjo poleg italijanske in madžarske uvrstil še kakšno manjšino. Res pa je, da vanjo, če bi jo po bogve kakšni pomoti le pisal, v nobenem pri- meru ne bi kot manjšine uvrstil »unterštajercev«, pa če mi »de- mokratični« in pravičniško gla- sni možak zameri, kolikor hoče. In tudi če za navrh omenja željo, da bi bil – filozof. – Hm! Matjaž Kmecl (Z odgovorom akademika dr. Ma- tjaža Kmecla končujemo dopiso- vanje o kočevarskih Nemcih.) Koledar Tito 2020 Tudi za leto 2020 je na voljo 12-listni barvni koledar s fotografijami Josipa Broza - Tita. Cena koledarja je 5 evrov + poštnina. Naročila sprejema Mojmir Lipovšek, telefonska številka: 041 769 200. ZLOČINI OKUPATORJEV – Tragedija Sagadinovih v Srecah Pred 43 leti sem skoraj desettisoč- glavo množico pohodnikov v Mo- stje pri Juršincih, na kraj poslednje- ga boja Slovenskogoriške - Lackove čete, kot predstavnik organizatorjev pohoda OK SZDL Ptuj nagovoril ta- kole: »Če je imelo Pohorje Pohorski bataljon in Šarhe, so imele Sloven- ske gorice svojo četo in Reše.« Pozabil pa sem omeniti partizane na zahodnem delu Haloz in trage- dijo Sagadinovih v Srecah (Pečke pri Makolah) med 12. in 13. apri- lom 1945. Nekaj sem takrat vedel, z edinim preživelim Zvonkom sva se o tej tragediji večkrat pogovar- jala, tudi o njegovem bratu Miranu. Po naključju sem na spletu naletel na pisanje učenke Lucije iz majšper- ške osnovne šole, ki je v projektu E-knjiga − Strnimo roko v pest leta 2011 zapisala zgodbo tako, kot mi jo je pripovedoval Zvonko. V projektu je sodelovalo enajst osmošolcev in trije mentorji v štirih vsebinskih sklopih. Marsikdo bi si vsebino tega projekta moral prebrati! Njeno pisa- nje dobesedno povzemam: »Sagadinova domačija je kot bolnišnica delovala vse do aprila leta 1945. Prve skupine ranjencev so nastanili že leta 1941 v skrivni bunker pod hišo, v katerem je bilo prostora za kakšnih osem ljudi, a so vseeno v njem reševali življenja in pomagali ranjencem. Partizani so živeli v gozdovih, ki so bili in so še danes vse okoli domačije. Lastni- ka Sagadinove domačije, Marija in Ludvik Sagadin, sta imela sina Zvonka, ki je bil partizan. Po pri- povedovanju soseda (g. Hajška, op. p.), se je Zvonko vrnil domov, da bi noč prespal na podstrešju. A nek- do je njegov prihod izdal nemškim vojakom. Vojaki so prihrumeli in Zvonka, ki ni uspel zbežati, zvlekli s podstrešja. Privlekli so ga v sobo in tam je Zvonko imel pod mizo skrito pištolo. Bilo je temno, gorela je le Umrli so pred pragom svobode petrolejka, zato se je počasi pomi- kal proti polici, kjer je imel pištolo. Ko jo je dosegel, jo je hitro zgrabil in ustrelil nemškega oficirja. Tak- rat je zavladala zmeda in Zvonko je pobegnil. Živ, a ranjen, se je re- šil in edini preživel. Njegova starša pa nista imela te sreče. Na ročnem vozičku sta morala odpeljati truplo nemškega oficirja v Makole. Ko sta se vrnila, so ju nemški vojaki zveza- li na podboje zunanjih hišnih vrat. Po njiju so polili bencin in v usta so jima natlačili slamo, nato pa zažga- li. Po pripovedovanju soseda (Haj- ška op. p.) nemški vojaki niso vede- li za bolnico, ki je bila pod hišo. A ko so zažgali hišo, so zavohali vonj sežganega mesa. V tem požaru so umrli: Marija in Ludvik Sagadin, dr. Rožica Sagadin, Gojmir Sagadin, Miran Sagadin (17- letni partizanski kurir, Zvonkov brat, ki je po Halo- zah iz partizanske tehnike Lacko v Stogovcih raznašal partizanski tisk po Narapljah, Ptujski Gori, Slapah in po drugih naseljih op. p.) in dr. Mile Lakvickij (po nekaterih do- kumentih tudi Jože Sagadin op.p.). Pred požarom so si iz bunkerja že kopali rov, skozi katerega bi lahko ušli, če bi prišlo da izdaje. A na ža- lost v času požara rov še ni bil izko- pan. V obupu so si skrajšali muke tako, da so si sami vzeli življenja. Po tragediji so partizani s pomoč- jo domačinov skrivaj pokopali trup- la v bližnji vinograd, a že kmalu so jih izkopale lisice. Bilo je grozljivo. Pravi grob so dobili šele po vojni. Po takšnem pripovedovanju se zaveš, kako so ljudje mučili in ubijali druge ljudi, a najbolj grozno pri temu pa je, da so to počeli z užitkom. Leta 1964 so poimenovali pre- novljeno osnovno šolo v Narapljah v občini Majšperk po Miranu Saga- dinu. Pred štirimi leti so se odločili, da bodo odstranili dotrajano stavbo, na njenem mestu pa zgradili dom krajanov, ob njem pa na posebnem podstavku namestili spominsko plo- ščo, ki so jo skrbno ohranili. Županja občine Majšperk, dr. Darinka Fakin, je držala besedo in skupaj z otvorit- vijo doma so 31. avgusta letos po- novno odkrili spominsko ploščo. Osmošolci iz Majšperka so v e-knji- gi zapisali, da si mladi želijo več zna- nja o naši polpretekli zgodovini, zlas- ti v njihovi okolici, obsojajo vse ob- like nasilja nad otroki in nedolžnim prebivalstvom po vsem svetu, želijo si resnice, miru in sveta brez vojn in želijo si dobrih mentorjev pri razi- skovanju slovenske zgodovine. Medtem, ko so se v naših Halo- zah izkazali, tega ne moremo trditi na Ptuju. Tu so na zgradbi sedanje enote vrtca Tulipan na Raičevi 2 leta 1985 namestili spominsko plo- ščo mladeniču Miranu Sagadinu z napisom: »V počastitev I. praznika vrtca smo poimenovali vzgojno- -varstveno organizacijo Ptuj po ro- jaku Miranu Sagadinu (1928-1945) partizanskemu kurirju med NOB, 9. maj 1985«. Danes te plošče ni več in kljub mojemu poizvedovanju nisem dobil od vodstva vrtca nobenega odgovora. Le kam so jo deponirali? Stanko Lepej Spominska plošča ob domu krajanov. oktober 2019 15 Združite zavarovanja cele družine in prihranite do 50 %. O svojih zavarovanjih ne razmišljate pogosto, a z občutkom varnosti, ki vam ga dajo, živite vsak dan. Triglav komplet Lahko noč, skrbi. tiskan_oglas_Triglav_komplet_275x193_mesto.indd 1 08/04/2019 09:30 KULTURA – Ob stoti obletnici rojstva Ob stoti obletnici rojstva velikega klasika in pionirja slovenskega fil- ma Franceta Štiglica so v Slovenski kinoteki v sodelovanju s Sloven- skim filmskim arhivom pri Arhivu RS in s Slovenskim filmskim cen- trom pripravili obsežno retrospekti- vo njegovih del. Uvedli so jo s Po- vestjo o dobrih ljudeh po literarni predlogi Miška Kranjca. Pred tem so zavrteli kratki film Milana Ljubiča iz leta 1975 France Štiglic, filmski režiser. V retrospektivi bodo po napo- vedih prikazali vseh 15 Štigličevih celovečernih filmov, tudi tiste, ki jih je ustvaril v drugih republikah Ju- goslavije. Filmi retrospektive bodo obogateni z uvodi, nekaj filmov bo na ogled na kinotečnih matinejah, v sredo, 2. oktobra, pa je bila v okviru retrospektive tudi Kino-katedra za pedagoge, na kateri je o filmu Bala- da o trobenti in oblaku (1961) pre- daval Andrej Šprah. V torek, 8. oktobra, je bila v so- delovanju z Društvom slovenskih režiserjev na sporedu okrogla miza, na kateri so razmišljali o Štigličevem vplivu na slovensko filmsko pokraji- no. Ob retrospektivi pa je v Dvorani Silvana Furlana na ogled tudi pre- gledna razstava o Štigličevem življe- nju in delu, so sporočili iz Kinoteke. V celotnem opusu Franceta Štigli- ca (1919-1993), ki obsega skoraj 40 let, sta jasni ideja o snovi, ki jo av- Retrospektiva del Franceta Štiglica tor obravnava, in obdelava te sno- vi, avtorsko pristopanje pa se sko- zi desetletja spreminja in razvija. »Štigličev izraz temelji na realizmu, v njegovih filmih pa venomer od- krivamo željo po raziskovanju film- skega izraza, po eksperimentu, po vstopanju v nove, še prazne prosto- re slovenske kinematografije. Kar je lastno le Štigličevemu filmskemu izrazu, so vendarle pogosto temelji (sicer izrazito avtorske ali celo in- dividualistične) slovenske filmske poetike,« je zapisala programska sodelavka Kinoteke Varja Močnik. Štiglic je posnel prvi slovenski zvočni celovečerni film Na svo- ji zemlji (1948), ki je bil vključen v tekmovalni program filmskega fe- stivala v Cannesu, poleg tega je bil kot prvi slovenski režiser nomini- ran za oskarja. Njegovi obletnici se bodo poklonili tudi s projekcijama restavriranih filmov. Prvi je Ne joči, Peter (1964), ki bo 9. novembra pod častnim pokroviteljstvom predsedni- ka države Boruta Pahorja prikazan v Cankarjevem domu kot osrednja slo- vesnost ob Štigličevi stoletnici, drugi pa film Tistega lepega dne (1962), ki ga bodo predvajali na njegov rojstni dan 12. novembra v Kranju. V minulih letih sta bila digitalno restavrirana in javno prikazana nje- gova filma Dolina miru (1956) in Na svoji zemlji. FILM Slovensko mladinsko gledališče je na oder postavilo predstavo Naro- dna sprava: Krajine svobode. Pod režijo sta se podpisali Ana Vujano- vić in Marta Popivoda, nastopajo pa Damjana Černe, Vida Rucli kot gostja in Katarina Stegnar. Besedilo je napisala Ana Vujanović v sode- lovanju z Marto Popivoda po priče- vanjih in intervjujih Zore Konjajev, Sonje Vujanović in Zdenke Kidrič. Predstava je umetniško-politično popotovanje po krajinah protifa- šističnega in komunističnega spo- mina, ki ga ni strah poetičnosti, čustvenosti, čutnosti in eksperi- Narodna sprava: Krajine svobode mentalnosti, hkrati pa konceptual- no in racionalno zarisuje vprašanje izbrisa tega spomina iz današnje evropske družbe. Gre za krajinsko uprizoritev, ki se ukvarja s protifaši- stično zgodovino v Sloveniji in Ju- goslaviji. Na podlagi dokumentar- nega besedilnega gradiva, kakršno so dnevniki partizank iz druge sve- tovne vojne in intervjuji z njimi, so v predstavi odprli širša vprašanja o protifašističnih herojinjah, o žen- skem obrazu vojne ter o odnosu med spominom in zgodovino. Vir: Slovensko mladinsko gledali- šče, foto: Ivian Kan Mujezinović Prizor iz filma Na svoji zemlji (arhiv Svobodne besede). oktober 201916 Izžrebani reševalci križanke iz 47. številke časopisa Svobodna beseda 1. Marija Ana Baznik Seidlova cesta 56, 8000 Novo mesto 2. Ivan Zadnik Nova cesta 12, 6215 Divača 3. Stanko Dolenc Bratov Učakar 22, 1000 Ljubljana Rešitve križanke: AFEL, DAČA, MILIMETER, ILOVNJAČA, ŠM, OA, PROŽNOST, AB, DIES IRAE, BRIE, FRANC SEVER FRANTA, RIBE, TČ, BAALBEK, IGAVKE, ROAR, OLA, ČA, NO, REJV, SL, ADAIR, EP, IŠ, EAST, NITKARJI, SKOK, TR, RL, KINČ, OB, ARS, AKADEMIJA, TEHNIK, LASEC, KES, IRENCA. Geslo: FILM PREBOJ, DEJAN BABOSEK, FRANC SEVER FRANTA. B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 15. novembra 2019 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. Društvo Dobrnič, Občina Trebnje in Združenje borcev za vrednote NOB Trebnje so 13. oktobra v Dobrniču pripravili spominsko prireditev ob 76. obletnici prvega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze. Častni pokrovitelj srečanja je bil predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan, ki je zbor pisno pozdravil. V imenu lokalne skupnosti je približno 3000 udeležencev pri gasilskem domu Trebnje pozdravil Silvester Prpar, častni občan občine Trebnje, zbrane pa je nagovorila tudi Vera Klopčič, predsednica Društva Dobrnič. Slavnostna govornica (namesto obolele častne predsednice Društva Dobrnič Danice Simšič) je bila podpredsednica društva Živa Vidmar, ki je orisala pomen uveljavljanja pravic žensk tudi v političnem življenju družbe. V kulturnem programu so člani in članice Društva Aleksandrinke iz Prvačine slikovito predstavili odhod slovenskih žena in deklet v Aleksandrijo, da bi zaslužile dovolj denarja za preživetje svojih družin. Učenke Podružnične šole Dobrnič so pod mentorstvom Ane Kastigar pripravile recitacije treh pesmi Svetlane Makarovič, ki je praznovala visok življenjski jubilej. Proslava se je začela z nastopom Pihalnega orkestra Trebnje, končala pa z izborom ljudskih in partizanskih pesmi Marjetke Popovski. Kulturno-turistično društvo Dobrnič je istega dne izpeljalo 17. pohod po kraku Evropske pešpoti E7, imenovanem Pot Mare Rupene. Vera Klopčič, foto: Enver Palalić UTRINKI – 76. obletnica kongresa SPŽZ NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dop- isnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerje- va ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripi- som »nagradna križanka«, do 15. novembra 2019. Ime in priimek: _______________________ Naslov: _______________________ _______________________ Geslo 48. številke SB: _______________________ NASPROT- JE ŠIROKOSTI GESLO 1 SNOV, MATERIJA, TVAR EUGENE IONESCO GESLO 2 NERESNICA JULIJ NARDIN GRŠKI JUNAK PRED TROJO, AJAS VRSTA IGLAVCA ZMANJŠA- NJE IZ- PLAČILA ZA NEK ZNESEK ZAUSTAV- LJANJE Z ZAVORO, BREMZA- NJE BARVILO ZA LASE, KANA, HENA AVGUST ŽIGON ANTON RAMOVŠ ALUMINIJ LETALO, LAŽJE OD ZRAKA ZLITINA OSMIJA IN VOLFRAMA (IZ ČRK: RAMOS) RIMSKI KRALJ MARCIJ HAHN OTTO VELIKI NEMŠKI SKLADATELJ (RICHARD, “NIBELUNŠKI PRSTAN”) PRIPAD- NICE ANARHIZMA NAŠA PLAVALKA ISAKOVIĆ MAJHEN HLEV IVANA KOBILCA NAJDALJŠA REKA NA SVETU VRSTA BAKTERIJE SKUPNA ZEMLJA VAŠČANOV GLAVNO MESTO ZDA ZORA, SVIT POTEK ŽIVLJENJA RIMSKI JUNAK, KI JE REŠIL KAPITOL OSKAR LANGE MESNATO RDEČA RUDNINA (IZ ČRK: MILANKA) JADRAN- SKI OTOK, MAON PARADIŽ, EDEN ORGAN VIDA NATAŠA DOLENC ROČNI VOZIČEK NA DVEH KOLESIH RIMSKI HIŠNI BOGOVI POLETNO OBUVALO, SANDALA MORALA, ETIKA SRBSKA IGRALKA, PESNICA IN SLIKARKA NAŠ NOGO- METAŠ OBLAK ŠKRIL, SKRILA MITOLOŠKI TRAGIČNI TEBANSKI KRALJ (IZ: PODIJ) VOJAŠKA STOPNJA, ŠARŽA EDMUND HILLARY RDEČ POLETNI SADEŽ KAJŽAR, ŽELAR DRAGA AHAČIČ OHIŠJE NAPRAVE KAR NE OBSTAJA, NIŠTRA TRAVA S KLASKI V LATU AMERIŠKI JEZIKO- SLOVEC CHOMSKY (IZ: AMON) RASTLINA Z RDEČIM BARVILOM, BROŠČ TITAN NAŠA FILMSKA DIVA RINA RIBIČ S SAKOM VAS NA KOPRSKEM Z ZNANO PLEZALNO STENO PEVSKI ZBOR ANTON KARINGER PRIPADNIK ABRONOV V AFRIKI SL. PESNI- CA (MAJDA) NEMŠKI GRAFIK AICHER RIKANJE KARL ERJAVEC ZATEM- NITEV NEBESNE- GA TELESA HLOD DOKTOR ANTON INGOLIČ LOVSKA NAPRAVA ZA ZVERI BRAZILSKA ZVEZNA DRŽAVA V JUŽNI AMAZONIJI PISARNI- ŠKI DELAVEC, PISAR PREBI- VALCI RUSKEGA MESTA TVER