Marijinemu otroku v spomin
V prvi številki letošnjega »Angelčka« smo vam po-ročali veselo novico, da smo tudi v Spodnji Šiški usta-novili Marijin vrtec, v katerem je precej pognalo mnogo nežnih Marijinih cvetic. A danes vam naznanjamo, da se je v tem kratkem času ena Marijina cvetka že raz-cvetela in tudi že dozorela. Utrgala si jo je nebeška vrtnarica Marija.
Ta Marijina cvetka je učenec naše šole L u d o v i k Filipič, star 12 let. Pred dvema letoma se je ustrašil psa. Ta strah pa mu je povzročil hudo bolezen, ki se imenuje »kostna jetika«. Dvajset dolgih mesecev se je naš Ludovik boril s to boleznijo. Toda bil je vsem naj-lepši zgled potrpežljivosti in vdanosti v voljo božjo. Akoravno  je   bilo   njegovo   šibko  telo  preležano,   polno
29
ran, noge vsled bolečin popolnoma sključene, akoravno    I ni mogel uživati hrane, ne spati, je vendar večkrat po-navljal:   »Rad  bi  seveda  umrl,  pa  vendar  še  rad  trpim, ako Bog tako hoče.«                                                         I
Ljubil pa je prav posebno Marijo.  Prosil je gospoda kateheta,   da   so   ga   sprejeli   v   karmelsko   bratovščino.
¦                                 t Ludovik Filipič.
Toda to mu še ni bilo zadosti. Ko se je ustanovil Marijin vrtec v Spodnji Šiški, tedaj je bila njegova srčna želja, da bi tudi on postal otrok Marijin, cvetka Marijinega vrtca. — Bilo je 14. decembra lanskega leta. Okoli 60 dečkov in deklic Marijinega vrtca je spremljalo mašnika, ki je nesel našemu Ludoviku presv. Rešnje Telo na dom. Po sv. obhajilu pa je bil sprejet med srečne Marijine olroke. Vestno je opravljal vsakdanje molitve. Ko pa se mu je bližala zadnja ura in ni mogel sam moliti, tedaj
h_ 3°                               ________
1                                          1
je milo prosil druge, rekoč: »Molite, molite, ker jaz ne morem.« Mesec pozneje pa se je naša ponižna vijolica, cvetka Marijina, že razcvetela. Umrl je zgledni Ludovik 13. januarja t. 1. Presadila ga je nebeška vrtnarica Marija iz tega zemeljskega svojega vrtca v nebeški raj, kjer ga bode objemala večna pomlad, kakor pravi pesem, ki jo je tako rad prebiral v svoji bolezni. Naj jo tukaj nave-demo njemu v spomin:
Lastovke ptičice,                        Ko se povrnete,
ve se poslavljate,                       pesmi zapojete —
ve se odpravljate                        oh, ko bi mogel jih
daleč na jug.                               z vami še jazl
Letos sem z vami pel                Toda ve ptičice,
pesmice tihih sreč.                     ko se povrnete,
Oh!  pa ne bom jih  več              mene objemal bo
drugo pomlad.                             temen že grob.
Če pogrešite me, le poiščite me, pa mi zapojte nad grobom sladko: »Tisočkrat blagor ti, ker ti razcvela je, ker te objela je večna pomlad.«
Da, tisočkrat blagor ti, dragi Ludovik, ki se veseliš pri Mariji v nebeškem vrtcu. Ne zabi nas! Prosi tam, kakor si obljubil, preden si se ločil, blagoslova tudi nam!
P. E.