Ni umrla rada.*) Nocoj ji kri je bruhnila iz grudi, Kako širok se pramen je ulil po beli postelji. kako se vil življenja tok po tleh je dalje tudi! Obupen strah ji je srce preletel: Tedaj je res? Že zdaj prihaja srnrt? V najlppši dobi da ji je odcvetel ta svet, ki se ji vidi kakor vrt, dasi je dokaj, dokaj v njem bodičja? — Nazaj voščeno bled^ga obličja se je sklouila, in oči potem, nje velike oči so se zalile z otožuimi solzami. Plaval nem jutranji mrak je okrog nje. Še krile mpgle 80 zunaj mirno speči svet, a skoro se zbudi življenje spet. Ležala je brezgibno kakor kip. Le prsi bolue hrople so zamolklo *) To balado je prinbžil nLjubljnnski Zvon" v letošnji novembrski številki, Ponatiskujemi) jo, ker ji je vzel pesnik snov iz življnnja ubnge v-iSke užiteljiee. Ta tragika mora presuniti vsakogar Uiedn. in v ujih srce ni bilo, ampak tolklo, kakor bi htelo počiti vsak hip . . . Ne daj, dobrotui Bog, da strašni vir ulije se še eukrat, da se loči tako samotua, bedna, biez pomoči! Ta gluha noč! Ta strahoviti mir! Vsaj eno živo bitje se oglasi! A molk. Pokoj. Tišina grobna v vasi. Kako še spe! In bodo še! Počasi teko, če vobče ji teko, minute in sleherua je polna groze ljute. Tako je, kakor da v temiui tej hi sama, kakor da se nekaj k njpj počastno plazi bliže, bliže . . . Glej! Sedaj je tu . . Ledeni, suhi prsti! Umira! Srnrt! Sedaj počiva v krsti. Brezumen strah! Okostje naj jo bega, ki vendar j« le domišljije tvor in dosti neoknsen pol^g tega? Kedar od daljnih veličastnih gor prisij* solnce, kadar zgoilnji zor razlije se po nje ponižnum dorau, bo tudi konee vsakemu fantomu. A ne li morda konec tudi — njej ? Ne! Laže diha, nego je poprej, ko jo je davil kašelj otel, suh! Slabotna je, da komaj se pregiblje, prosteje pa ji snuje misli duh; v nebrojnih se spomiuih davnih ziblje , Prišla je semkaj v zapuščeno vas, učiteljica mlada. 0, na glas pozdravila je bila list — dekret, ki ji po teku vseh Dapornih let naklonil je življeiije samostojao, če ne sijajno že, pa vsaj pokojnol Sirota je, in tu.ji so ljudje delili kruh ji tuj. Bosila često ga je s soUami . . . Tsik se težko j6! In zapustila je naposled mesto izmučena ia bleda. Takrat že je časih kašljala. toda le malo. Od bede ji je bilo pač ostalo in od nof-i, prečntih poleg sklada učenih knjig. Prišla je služit rada, in živoradostna življenska nada je njenemu telesu za napor prihodnjih dni bila moči izvor. Oj, vbožjem krilu bujne te narave po mukah vseh je našla svoj odmor! Ta čisti zrak in sredi gozdnih smrek ta mir in ure vse tako sanjave pod njimi — vse je bilo blažen lek! In v šoli bistre ali tope glave, učila in ljubila jih je vprek. In rada je imela vse Ijudi, dasi so časih trdi in odsečni. In dnevi so ji tekli brez skrbi. Zahvaljen Bog: Po dobi vsej nesrečni poslal si čas, ko duša, k tlom pripeta, a toli željna višjega poleta, polagoma oprašča se vezi! kar toliko jo let je trlo, ni še prešlo docela. Dokaj muk provzroča tudi ji naporni uk. Zatohli vzdub in prah jo reže v grlo. Ženic je ondan slišala šepet: BUbožica, kako je vendar bleda! In pokašljuje tudi ..." No, sevpda, krepak ni mestni človek kakor kmet . . . Nocoj! Ne, misliti ne sme preveč! — Kako nenadoma se je zgodilo! Kakor da spečo jo je zbodpl meč globoko v prsi , . . Prampn vroč, rdeč . , Iu čelo se je mrzlo poro-filo. Ne, misliti ne sme preveč! Preljut je ta spomin; vznemirja ji ves čut do skrajnosti . . . Svetli se zunaj. Dan! Prihaja vendar, dasi je kpsan. Zda.j pnjdejo iz hiš ljud.je na plan, počiti, krepki, zdravi, dobre volje. Ta v gozd in ta na pod in ta na polje. Otroei pa z živinčpti na pašo. Cuj! Zvon oznauja že jutranjo mašo! Zamolklo po.je kakor pri pogrebu . . . Jasni se daleč na iztočoem nebu . . . 0 solnce, lek, življpnje, luč in moč! Prešla je noč. Prešla ta strašna noč . In vendar! Dihala je lažp prej, zdaj prsi ji teži, ogroraen kamen. Zdaj . . . Nekaj se utrgalo je v njej! če spet ulije se ji rdeči pramen, tedaj — o Bog . . . Boke na prsih sklene. Oči upre ob strop. Obraz rosž ji bridke solze. In krvave pene ji silijo na ustniee blede . . . * Tako so našli skoro jo potem. .. In baje se je smilila Ijudera. nPozna se ji, da ni umrla rada", so rekli, ker je reči kaj navada. Jaz žalnpjših besed od teh ne vem. A. Funtek.