literarne umetnine je možno samo na način predaje in ljubezni, saj le tako ne dela sile literaturi. Ljube­ zen pa je združevanje, in ker je »av­ tonomija mesto radikalne sociali­ zacije« (str. 104), je tudi mesto lju­ bezni, tisto mesto, kjer se dogaja združevanje in s tem ljubezen sub­ jekta do literature. Zato lahko be­ sedo predmet uporabljamo samo pogojno, saj si literarna sociologija literature ne jemlje kot predmet, temveč se z njim združuje, ljubi. Nadzor nad predmetom se tako ukinja, sociologija se z njim prav­ zaprav staplja v eno. Ljubezen seveda ni racional­ na, zato je tudi Ruplova literarna sociologija razvezana racionalne kontrole (s strani znanosti), njeno literarnosociološko spoznanje pa je pravzaprav subjektivno pričeva­ nje o lastnem literarnem erotizmu, ali kot z drugimi besedami ugotav­ lja Aleksander Zorn v recenziji Po­ skusov z resničnostjo, »spoznanje je zavezano le še avtorju samemu« (NR, 1982, št. 22, str. 645). Spozna­ nje je zato lahko uresničeno pred­ vsem prek metafore, ki ima v Rup­ lovem pisanju nadvse pomembno mesto, na kar smo opozarjali že v obnovi študije. Metafora je spričo svoje zveze z literaturo razbreme­ njena racionalnosti, njena združe­ valno povezovalna moč pa lahko združuje in povezuje racionalno si­ cer nepovezljive bregove. Značilno pa je, da pogosto, če ne celo naj­ večkrat, metafori sledi komentar, ki jo racionalizira ter jo tako um e­ sti v specifično ruplovsko literar­ nosociološko polje, s čimer se vzdržuje njegova dvojnost ter pre­ prečuje razvezanost v zgolj litera­ turo. Z vlogo metafore smo se že ne­ koliko dotaknili značilnosti Ruplo­ vega pisanja. Zdaj pa moramo omeniti še eno, in sicer citiranje. Ob svojem razglašenem odporu do »poobčevanja posameznega« kot literarni sociolog na delu Rupel se­ veda ne sme ponoviti iste napake, ki jo očita drugim, in npr. podredi­ ti kake sociološke teorije svojim lastnim občim pojmom, temveč jo m ora povzeti v njeni posamezno­ sti, torej jo lahko kvečjemu citira. Citat sicer ne more zajeti vse celote neke misli, lahko pa, in to je pred ­ vsem njegova naloga, ponazori av­ torjev subjektivni vtis o njej. Pri tem lahko funkcionira na dva nači­ na: kot impulz za vzpostavitev ne­ kega problema ali pa kot njegova rešitev in celo dokaz. Citati torej simbolizirajo tisto, kar nastaja »za njimi«, se pravi, nastajanje in razvi­ janje avtorjevih subjektivnih do­ gnanj na osnovi znanega mu in prebranega gradiva, pa naj gre za literaturo, filozofijo ali za (sociološ­ ko) »znanost«, kar velja seveda tudi za tukaj obravnavano študijo. Ce smo sklepali pravilno, smo zdaj pripeljali razpravljanje o Rup­ lovi študiji do tiste točke, ko m ora­ mo ugotoviti, da v njej v bistvu ne gre za načelni premislek o literarni sociologiji, kot smo na začetku še nekoliko naivno domnevali, tem­ več da se študija že ves čas piše kot literarna sociologija, torej tako, da se v njej manifestirajo vse značil­ nosti literarne sociologije, o kate­ rih je bilo prej govora. Tavtološ- kost Ruplovega literarnosociolo- škega polja je s tem dokončno skle­ njena. Vsako gibanje v njem se zato dogaja le kot nenehno kroženje o- krog vedno istih tem. V študiji o- pravljena sistematizacija se zato realizira zlasti na način večje raz­ vidnosti in razkritosti Ruplovega ideološkega postopka in je zanimi­ va predvsem po tem, manj pa zara­ di svojih teoretičnih dosežkov. Po vsem navedenem zdaj lahko skle­ nemo naše razmišljanje z ugotovit­ vijo, da študija pravzaprav prebija okvire Literarnega leksikona in ubira od vseh dosedaj objavljenih zvezkov najbolj svojo pot. Alenka Koron Mihail Bahtin TEORIJA ROMANA Izbor in spremna beseda Aleksander Skaza. Prevod Drago Bajt. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1982 (Marksistična teorija kulture in umetnosti) Izid dveh obsežnejših knjig Bahtinovih teoretskih in 1'ilozof- skih razmišljanj o literaturi v se demdesetih letih (Voprosv literci- tury i estetiki, 1975, Estetika sloves- nogo tvorčestva, 1979), napisanih pretežno v tridesetih in štiridese­ tih letih, deloma tudi že v dvajse­ tih, je postavil njegovo ime v samo središče resnega znanstvenega raz­ pravljanja v današnji literarni vedi. Nekatere njegove izhodiščne obče- metodološke predpostavke in cela vrsta njegovih temeljnih pojmov danes razkrivajo, kako je bila Bah- tinova filozofsko-znanstvena pozi­ cija samosvoja in plodna, da lahko dobiva potrditev v aktualnih sme­ reh literarne vede. Pri tem lahko omenimo naratologijo (Bahtinove prispevke k teoriji romana oziro­ ma prozne besede), tekstno zna­ nost (Bahtinove teze o specifiki iz­ javnih form), recepcijsko estetiko (Bahtinova stališča o dialoškosti besede v tekstu in besede v bralče­ vi recepciji), lahko pa bi v njegovih koncepcijah videli tudi zasnovo za transformacijo metodoloških pre­ mis kasnejše stilistike, literarne so­ ciologije, primerjalne vede in po­ dobno. Sploh je treba vedeti, da se je celoviti Bahtinov znanstveni pri­ stop k vprašanjem literature obli­ koval v dvajsetih letih, sredi živah­ nega obdobja preučevanj besedne umetnosti, v interakciji s formaliz­ mom, fenomenološkimi in jeziko­ slovno strukturalnimi pobudami, da je njihovo pozitivno dediščino kritično transformiral, da pa je ta svoj ustvarjalni dialog z njimi vse­ skozi zastavljal s pozicije tedaj ak­ tualnih zahtev o uvajanju marksi­ stičnih vidikov v razpravljanje o pojavih umetniškega jezika. Iz takšnega položaja je nastala tista odločilna poteza njegovega razis­ kovalnega pristopa, ki danes pred ­ stavlja pomemben razvojni premik v območju poststrukturalnih razis­ kav. V mislih imamo namreč nje­ gov interes za obravnavo umetniš­ kega diskurza kot sistema, pri če­ mer pa formuliranje sistemskih oziroma »tehnoloških vprašanj« teksta (Bahtinov izraz) nikoli ni mišljeno izolirano iz zgodovinske prakse pojava. Premisa Bahtinove- ga pristopa je »načelno in hkrati konkretno obravnavanje«, enega urez drugega po njegovem ni. Zvrs­ ti kot nosilke sistemskih določil so po njegovem vedno specifični kul­ turno družbeni pojavi. Vprašanja stilistike so zanj vedno v sečišču s sociologijo. Sistemi so zgodovin­ sko pogojeni in vsako historično vprašanje je prevedljivo v sistem. Takšna Bahtinova pozicija, kije na­ stala v dialogu z zgodnejšimi pri­ spevki formalistične šole, vnaša v kasnejši strukturalizem dinamič­ no dimenzijo, v osnovi pa je naslo­ njena na Bahtinovo filozofijo bese­ de. Na ista izhodišča, formulirana v knjigi Marksizem in filozofija jezika (1929), se opira tudi njegova teorija romana, ki ob drugih sočasnih te­ zah o usodi in bistvu romana (Lu- kacs, Ortega v Gasset) izvirno in vrednostno drugače opredeljuje njegovo zgodovinsko določenost in možnosti. Temeljni pojmi, s ka­ kršnimi zajema Bahtin bistvo ro­ maneskne zvrsti, so lahko formuli­ rani šele iz mišljenja, ki pripada tudi sami avtentični zgodovinski podlagi, ki je ustvarila roman, medtem ko je bil pretežni del sta­ lišč o romanu pred to teorijo (Huet, Blanckenburg, deloma He­ gel, Lukacs, Ortega y Gasset) izre­ čen s tiste pozicije zgodovinskega mišljenja, ki je nujno videla vred­ nostni primat v epiki, ne pa v ro­ manu. Bahtinova teorija, kakor je že celovito posegla v bistvo romana, pa je vendarle ostala formulirana v kakšnega pol ducata spisov, ki so vsak zase fragment. Ta fragmentar­ na načelna razpravljanja iz tridese­ tih let so bila znana le Bahtinovim študentom, v tiskani obliki pa so bila predstavljena precej kasneje, Beseda v romanu, 1965 (nastanek 1935), Iz predzgodovine romanesk­ ne besede, 1967 (1940), Ep in roman, 1970 (1941), Oblike časa in kronoto- pa v romanu, 1974 (1938). Za prisot­ nost Bahtinove teorije romana je odločilen izid njegove knjige Vop- rosy literatury i estetiki (1975), kjer so vsi ti spisi natisnjeni na enem mestu, dodan pa je še spis Rabelais in Gogolj, primerjalna študija o do­ ločeni liniji romana, ki je bila iz­ puščena iz njegove monografije Ustvarjanje Franipoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in re­ nesanse. Ta knjiga pomeni prav­ zaprav komplementarni del Bahti- nove teorije rom ana in s svojim pr­ votnim naslovom Rabelais in zgo­ dovina realizma (1940), ki ga avtor ni smel uporabiti, domnevno zara­ di določenih predpostavk uradne sovjetske doktrine o realizmu, meri na tesno zvezanost roma­ nesknega in realističnega, pri tem pa Bahtin očitno razume pojem realizma širše kot ustaljena raba li­ terarne vede, namreč kot sinonim za avtentično literarno produkcijo demokratičnega sveta, katerega bistvena karakteristika je plurilin- gvizem. S pojmoma demokratični svet in plurilingvizem (rus. mnogo- jazyčie, raznorečie) meri na poan- tično družbo z njenimi transforma­ cijami skozi poznejšo zgodovino Evrope in z njej pripadajočim miš­ ljenjem. Slovenska izdaja Bahtinove teorije romana je pravzaprav pre­ vod knjige Vprašanja literature in estetike, le da se je Aleksander Ska- za, avtor izbora in spremnih besed, odločil izpustiti prvi spis iz ruske izdaje z naslovom Problem vsebine, materiala in forme v besednem umetniškem ustvarjanju (1924). Skazov redaktorski poseg je v tem, da je kronološko kompozicijo iz originalne izdaje skušal spremeni­ ti v vsebinsko-problemsko, tako da naj bi bil Bahtinov teoretski pri­ spevek k romanu predstavljen naj­ prej načelno, potem pa tudi z »nje­ govo aplikacijo teoretskih izho­ dišč«, kot je rečeno med opomba­ mi, medtem ko se za izpuščeno prvo razpravo omenja razlog, da je »zastarela zaradi premočne nave­ zanosti na tradicijo« ter da »obrav­ nava problematiko, ki spada na področje literarne estetike« (str. 423). Vendar takšna preureditev odpira tudi nekaj pomislekov. Naj­ prej je mogoče reči, da kronološka predstavitev Bahtinovih nesiste­ matično nastajajočih prispevkov k teoriji romana omogoča razvojni pregled avtorjevih ključnih poj­ mov, ki pojasnjujejo bistvo roma­ neskne zvrsti. Poleg tega je treba pomisleke vezati tudi na večkrat poudarjeno Bahtinovo metodolo­ ško predpostavko, ki mišljena do­ sledno dialektično zavrača razme­ jitev oziroma izolacijo abstraktne­ ga, občega, načelnega od konkret­ nega gradiva. Teoretski načelni po­ gledi na roman se pri Bahtinu vse­ skozi prepletajo z obravnavo kon­ kretne, žive pojavnosti romanesk­ ne literature skozi zgodovino. Tudi že citirani argument za izločitev spisa Problem vsebine, materiala in fortne v besednem umetniškem ust­ varjanju, namreč da je spis zasta­ rel, ni docela prepričljiv. Tudi »presežene« teoretske stvari lahko govorijo s svojo zgodovino. Znano je, d a je v tem spisu Bahtin formu­ liral svoja zgodnja občemetodolo- ška stališča o nalogah literarne vede, o temeljnih problemih poeti­ ke in njene zvezanosti z občo este­ tiko, o tako imenovani materialni estetiki, o vlogi lingvistike pri defi­ niranju umetniške strukture in njeni nezadostnosti pri razlagi zu- najumetniških določil strukture ter sistemskih menjav te strukture skozi zgodovino pojavov um etno­ sti. Ruska redakcija knjige Vpraša­ nja literature in estetike, ki vključu­ je to razpravo, je bila očitno oprav­ ljena še za Bahtinovega življenja, upošteva jo tudi francoska redak­ cija (Esthetique et theorie du roman, Pariz, 1978), deficitarno področje teoretskega na Slovenskem pa prav gotovo ne govori za nujnost takšne skrbnosti, kot jo izraža omenjena pripomba. Argument, da je spis izključen, ker vsebuje es­ tetska, literarno filozofska vpraša­ nja, pa je ob Bahtinu tembolj ši­ bek, saj avtor prav v opuščenem spisu povsem določno formulira teze, ki govorijo o nujnem prepletu literarno teoretskih in filozofskih vidikov. Prave znanstveno teoret­ ske ugotovitve vsaj implicitno ved­ no razkrivajo filozofsko pozicijo, Bahtinovo pisanje pa se kot iska­ nje sopripadajočih sistemskih in zgodovinskih ugotovitev o literar­ nih pojavih vseskozi giblje na meji teorije in zgodovinske poetike, kar predpostavlja pritegnitev vidikov estetike. Iz tega razloga je tudi opustitev v izvirnem naslovu pri­ sotne oznake estetika neutemelje­ na, saj takšna redukcija obravnave zgolj na pojem teorije govori o neki danes že preseženi, neustrezni, zgolj na formalizem zoženi misli o literarni teoriji, kakršni Bahtinova teoretska dediščina ne pripada. Bahtinov dosledno teoretsko filozofski projekt raziskuje razloge za pojav romana in prozne besede. Izhajajoč iz koncepcij, formulira­ nih že v knjigi Marksizem in filozo­ fija jezika, je zavrnil vse dotedanje, kot sam pravi, abstraktno ideolo­ ške (pa seveda tudi manj koherent­ ne, publicistične) obravnave roma­ na in tako kmalu po Lukacsovih in Ortegovih izjavah o koncu romana postavil tezo o romanu kot načel­ no nedokončani, vedno znova na­ stajajoči, nekanonizirani zvrsti. Teksti Dostojevskega (Lukacs in Ortega y Gasset jih izključujeta iz območja romana) so v osnovi po svoje udeleženi v istem bistvu ro­ mana kot Rabelais. Ne le da Bahtin ne pristaja na stališča, da je roman nekaj preteklega, nasprotno, bist­ vo romana se po njegovem prav-, zaprav idealno uresničuje prav v polifonem rom anu Dostojevskega, to pa pomeni, da je sodobni roman roman par excellence. Celo več, o- predelitev romanesknega bistva pokaže, da se celo druge zvrsti v epohi romana romanizirajo. Filo­ zofija konkretnega kot temeljno iz­ hodišče vseh Bahtinovih raziskav je narekovala, da je k romanu pri­ stopil kot h »konkretnemu umet­ niško proznemu ustvarjanju« (str. 44) ter skušal v njegovi fluidni na­ ravi razkriti tehnološka določila, kot jih formira njegova zgodovin­ ska praksa. Oprt na filozofijo bese­ de kot konkretne jezikovne pojav­ nosti, ki je intersekcija drugih strukturnih momentov (prim. Bahtinovo zavračanje Saussurove- ga koncepta jezika kot abstrakcije v spisu Marksizem in filozofija jezi­ ka, Primerjalna književnost 1981, št. 2, str. 47-51) spregovori Bahtin v svojem zgodnjem razpravljanju o romanu (Beseda v romanu, 1935) o nujnosti, da se prenovi koncept st i- listike, da ne bo več parcialno orientirana na posameznega avtor­ ja, ampak da bo postala stilistika zvrsti. V ozadju takšnih zahtev je že znano Bahtinovo stališče o bistvu žanrskih določil ali, kot bi danes rekli, o tekstni gramatiki, in tako ga tudi v pričujočih spisih zanima, kaj je določilo, bistvo romaneskne zvrsti, ki nujno vsebuje svojo last­ no interpretacijo sveta. Zaveda se, da zvrstno »okostje romana še zda­ leč ni trdno« ter da je to »edina zvrst, ki se še razvija« in »ni utrje­ na« (str. 9). Zato tudi razume, zakaj je dotedanjim teorijam ta fluidna narava romana uhajala skozi prste, kajti določilo romana ne more biti kaj nespremenljivega, statičnega ali pa izvedenega iz historično za­ mejene pojavnosti romana. Ro­ man je kljub temu, da je v novem veku vodilna zvrst, ostajal brez ust­ reznega, univerzalnega premisle­ ka. Zvrst je za Bahtina vedno speci­ fičen kulturno družbeni oziroma zgodovinski pojav, njena opredeli­ tev pa ne more biti metaforična (kot v Heglovi ali Lukacsovi teoriji romana), ampak v jeziku resnično teoretsko formuliranega bistva, v jeziku znanosti, tj. metajeziku. Takšno Bahtinovo razumevanje romana je mogoče zaslediti že leta 1924. »Romanje čisto kompozicij­ ska oblika organiziranja besednih mas, skozi katero se arhitektonska oblika umetniške izpopolnitve zgo­ dovinskega in socialnega dogodka, javljajoča se kot varianta oblike epske izpopolnitve, uresničuje v estetski objekt.« (Problema soder- žanija, materiala i formy v sloves- nom hudožestvennom tvorčestve, v: Voprosy literaturv i estetiki, 1975, str. 19). Opredelitev romana v jezi­ ku te zgodnje razprave je že po­ maknjena na drugo raven. Bahti­ novo kasnejše pojmovanje romana je strukturalno v najboljšem po­ menu besede, to pa se odmika od definicij, kot jih poznamo skozi zgodovino teoretskih izjav o tej zv­ rsti od Hueta, Blanckenburga, ro­ mantikov, Hegla do Lukacsa in Or- tege y Gasseta. Bahtin sam na več mestih pravi, da so dotedanje ob­ ravnave romana nezadostne, ker da so se ukvarjale z nebistvenimi potezami tega žanra, s problemi te­ matike in kompozicije, ter da v tem smislu interpretirana razlika med epom in romanom - kot vemo, že od Blanckenburga naprej - vodi v apriorizme, zlasti ker so se teoret­ ski pogledi na roman vrednostno gradili na temelju epa. Zaveda se, da takšne orientacije ne omogoča­ jo pravega vstopa v umetniškost romana, ter da je zaradi takšnih razlogov tudi sama umetniškost romanesknega jezika nujno ostaja­ la problematična. Še Žirmunski, kasneje priznan komparativistično orientiran teoretik, je zastopal sta­ lišče, da je romaneskni jezik »nev­ tralno okolje ali sistem znakov, ki so tako kot v praktičnem govoru podrejeni komunikativni funkciji« in ne umetniški funkciji. (K vopro- su o »formalnem metode«, v: Vop- rosy teorii literatura, Leningrad, 1928, str. 173.) Bahtinova trditev, da je pravo bistvo romana razvidno šele novi stilistiki, oprti na filozofijo jezika in sociologijo, se v luči rezultatov do­ tedanjih teorij romana pokaže kot upravičena. Roman je forma izjave in ga je zato mogoče definirati v perspektivi »modificirane lingvi­ stike«. Ta koncept je dejansko se- miotski: izjava je znak, znak pa je intencionalna struktura, ki meri na ideološki pojav in prelamlja zgodovinsko resnico. Zastavljeni projekt anticipira ideje sodobne tekstologije, komunikacijske kon­ cepcije in upošteva binarizem struktur v kulturi. Bahtinova teori­ ja romana formulira bistvo zvrsti (romaneskno izjavo) tako, da je s pojmi, kot so plurilingvizem, dialo­ škost, indirektna beseda, usmerje­ nost na tuji govor, ambivalentnost, samozavest in skepsa romana kot zvrsti, samokritičnost, odprtost, ne­ dokončanost, fluidnost, amorfnost, mogoče opredeliti tudi temeljne lastnosti, ki zadevajo roman mo­ dernizma v enaki meri kot določe­ no linijo romaneskne proze skozi zgodovino. Bahtinova izhodiščna teza o romanu kot dialoški struktu­ ri v temelju afirmira tisto linijo ro­ mana, ki od Rabelaisa, Swifta, Ster­ na, romantikov, Flauberta do Do­ stojevskega pripravlja ustroj mo­ dernističnega romana. Poudarki o plurilingvizmu in dialoški besedi v romanu pomenijo, da v središču Bahtinovega analitičnega interesa niso izpostavljeni tisti množično razprostranjeni romani 18. in 19. stoletja, ki so določeno možnost tega žanra bistveno izčrpali in jim je bilo teoretsko posvečeno največ pozornosti. Z Bahtinovo teorijo je mogoče zajeti tudi tiste številne prozne tekste, ki so ostajali proble­ matični, »neuradno zunaj velike li­ terature« (str. 10) in so jih teorije, kontrastirajoče ep in roman, nujno izpuščale. Če naj zares velja načelo, da zvrsti skoz evolucijo eksteriori- zirajo svojo lingvistično strukturo na različnih nivojih, potem mora biti ustroj in smisel modernistične proze ugledan tudi v luči določil romaneskne besede, kot jih formu­ lira Bahtinova teorija. Dialog je po njegovem tista temeljna kategorija, ki je roman sploh šele omogočila. Prav dialoškost, t. i. dialoška za­ vest, dialoškost resnic pa je tudi tista karakteristika modernega pripovedništva, ki dela določene­ mu načinu branja največ težav, da bi ga lahko prepoznal za roman. Tega razumevanja sicer eminentne Heglove in Lukacsove opredelitve romana ne omogočajo. Temeljna kategorija romana in umetniške prozne besede je po Bahtinovi teoriji torej dialoškost. Romaneskna izjava in romaneskni tekst kot izjava višjega tipa ni le svoja lastna, sebi zadostna beseda, ampak pozna usmerjenost na tuji govor, tujo besedo. Bahtin govori o »globinski dvoglasnosti in dvoje­ zičnosti romaneskne podobe« (str. 118), v kateri poteka »konfrontaci­ ja različnih volj in besed« (str. 119). Ta dvoglasnost potiska besedo, skozi katero se »prelamlja stvar­ nost«, na njene lastne meje, na ro­ bove vpraševanja. Roman je tako tudi po Bahtinovih analizah zve­ zan z vpraševanjem, s kategorijo spoznavanja, ali bolj točno igno­ rance, neveden ja. »Roman špekuli­ ra s kategorijo nevedenja.« (Bahtin uporabi v izvirniku /$$r. 475/ rus. neznanija, slovenski prevod /str. 32/ pa ima izraz vedenje, kar je ver­ jetno spregledana napaka.) Prav zato - ugotavlja Bahtin - potrebuje »sižejsko sklenjenost« (str. 32), to­ rej zgodbnost. Analiza problema zgodbnosti, grš. historia, pokaže, da je ta pojem v temelju zvezan s spoznanjem. Bahtin na več mestih omenja zgodbnost kot inherentno postavko romana, čeprav tega pro ­ blema posebej ne razčleni. Že Or- tega y Gasset je trdil, enako kot Bahtin, da roman zgodbnost rabi, vendar je zato prihajajočo formo proze brez zgodbnosti razumel kot nekaj onkraj romana. Bahtin pa očitno zgodbnosti romana ne raz­ ume tako docela preprosto, kot ku- mulacijo dogajanja v romanu, ki tekstu daje enotnost, pač pa po nje­ govem romaneskna zgodbnost očitno počiva v dramatični dialoš­ kosti jezikov v romanu, to je v plu- rilingvizmu (rus. raznorečie, slov. prevod ima govorno raznoličje), v množici pogledov na stvari. Takš­ na koncepcija je pogoj za pritegni­ tev modernistične proze v roman in bilo bi pričakovati tudi pri Orte- gu y Gassetu, da jo bo iz svoje filo­ zofije perspektivizma tako raz­ umel. Za Bahtina je potemtakem zgodbnost lahko tudi slikarsko platno, čista spacialna razporedi­ tev sižejskih elementov, ki niso nujno kaj linearnega, kar bi ustvar­ jalo kontinuum. Romaneskna zvrst torej ekste- riorizira lingvistični dialog, in ker je dialog v sebi vedno nekaj nedo­ končanega, je v tej kategoriji opre­ deljeno tudi samo fluidno bistvo romana. Dialoga (naravnanosti na tujo besedo) ni mogoče kanonizi­ rati, zato za roman rečemo, da je nekanonizirana zvrst, s tem pa po­ vsem drugačna med drugimi zvrst­ mi. Njeno jedro je vsakokratna dia­ loška narava njenega jezika, dialo­ škost do drugih tekstov (avtorjeva dialoškost), dialoškost do bralče­ vega jezika (adresatova dialoškost) in dialoškost znotraj same pripo­ vedi, dialoškost pripovedovalčeve- ga gledišča in gledišč posameznih protagonistov (kontekstualna dia­ loškost). Za Bahtina roman tako vendarle ni docela kaj amorfnega, četudi je nastajajoči žanr. Prava morfe romaneskne zvrsti je zajeta v naravi romaneskne besede, ki je dialoška. Pojav dialoga (vpraševa­ nja, spoznavanja, nevedenja) in tako romana pa je možen šele v do­ ločenem zgodovinskem trenutku, v t. i. času »zgodovinskega obrata«, »zgodovinske inverzije« (str. 273). Znano je, da je roman v zamet­ kih nastal v času razpadanja enot­ nega antičnega sveta, in v tej smeri so ga skušale razlagati tudi Heglo­ ve, Lukacsove in pri nas Pirjevčeve opredelitve, čeprav so ga kot tipič­ no evropsko formo enačile pred­ vsem z novim vekom. Hegel je v Es­ tetiki govoril o tem, da roman na­ staja v zamejenem prozaičnem času, ko manjka poetsko stanje p r­ vobitnega sveta, ter da gre zato v rom anu običajno za razdor, za spo­ pad poezije srca in proze okoliščin. Lukacs je ugotavljal, da je to forma v epohi dokončne in dopolnjene grešnosti oziroma forma moške zrelosti, ko je človek v svetu, ki so ga bogovi zapustili, iz totalitete (imanence smisla) izključen, svetu odtujen, razcepljen na subjektivno in objektivno, živi iz nasprotja not­ ranjega in zunanjega in je tako ob­ sojen na demonsko iskanje, ki je nujno brezuspešno. Pirjevec je po­ vezoval roman z razumevanjem človeka kot animal rationale in s tem z zasnutkom romana v času metafizike subjektivitete, s trenut­ kom, ko človek išče trans- stindividualnost znotraj človeškega, ko se sam projicira iz sebe in se po­ stavi nad sebe in naravo s svojim razumom. Iz sebe izpostavi neki princip kot metafizično trans­ cendenco, postane sam svoj prin­ cip in se postavi na izpraznjeno mesto boga (totalitete). Junakov »načelni neuspeh« pomeni razdrt­ je te strukture (metafizično iz sub­ jektivitete postavljenega bistva, transcendence) in v tem se po Pir­ jevcu skriva estetskost romana. Razkrije se, da resnica ni identiteta bistva in biti, ampak njuna razlika. Pirjevec govori o razliki, ontološki diferenci, kar naj bi bilo, kot je v se­ minarjih sam poudarjal, nekako blizu drugače zastavljenemu Bah- tinovemu razpravljanju o dialogu. Vsi trije enako kot Bahtin govorijo o romanu v zvezi z razpadanjem epskega sveta. Hegel in Lukacs ga sploh razumeta kot nekakšnega dediča epa, medtem ko takšna na- glaševanja pri Pirjevcu niso bila posebej prisotna. Bahtin pa na­ sprotno poudarja, da razume ro­ man kot dosledno »odpravljanje epskega odmika« (str. 38), kot po­ jav v času razdiranja oziroma cep­ ljenja enotnega antičnega sveta v helenizmu in s tem - tu je jedro Bahtinovih premikov v formulira­ nju romanesknega bistva - enotne­ ga in edinega, zavezujočega, stabil­ nega, nespreminjajočega se jezika, ki ni poznal prave notranje dife- renciranosti in s tem lastne dialo- gičnosti. Za roman je bistveno, da sovpada z razdiranjem jezikovne hierarhije in z odprto jezikovno menjavo. Iz Bahtinovih analiz sle­ di, da roman ne nadaljuje epa, am ­ pak tipično helenistične zvrsti, ki s samim epom nimajo prave zveze. Nekatera mesta celo' nedoločno nakazujejo, d a je odpravljanje eps­ kega odmika tudi zapuščanje eps­ kega. (Prim. str. 153: »Gola zgodba, gola prigoda sama na sebi ne mo­ reta biti nikoli sila, ki organizira ro­ man.«) Bistvo dialoškosti in plurilin- gvi2!hia, kot ju omogoči zgodovin­ ski obrat, se uresniči v novih for­ mah helenizma, v sokratičnem dia­ logu, menipejski satiri, nizkih zvrs­ teh, v oblikah resno-komičnega (grš. spoudogeloion, v slovenski iz­ daji je tiskarska napaka), v mirnih, atellanah, folklornih zvrsteh, in se sploh vzdržuje v kasnejšem izroči­ lu karnevalske kulture. Poteze kar- nevalskosti so eminentno dialoške: etablirane vrednote se prenaglašu- jejo, pomaknjene so v območje »domačnosti in stika« (str. 32), v »neizoblikovano in trajajočo so­ dobno stvarnost« (str. 38), in v tem območju proksimitete dobivajo drugačno vsebino in smisel. Roj­ stvo rom ana znotraj tistih kronoto- pičnih koordinat, ki proizvedejo možnost dialoga, zaznamuje rom a­ neskno besedo z dialogičnostjo, tj. z odprtostjo do tuje besede, do tu ­ jega gledišča, do tuje resnice. Ta odprtost ali stik se udejanja kot prenaglaševanje tuje besede, kot spodmikanje njenih trdnih tal, kot parodija in travestija. To je »komič­ no domačenje sveta in človeka« (str. 38), »trezna umetniško prozna romaneskna podoba« (str. 38). Be­ seda dialoga je dvomeča beseda, beseda, ki se zaveda relativnosti, pri čemer pa relativnosti nikakor ni razumeti kot kaj negativnega. Prav ta poteza dvomeče, za tujo be: sedo odprte besede v romanu po­ jasnjuje, zakaj je mogoče govoriti, da je roman tvor-ba, ki nastane v is­ tem času, kot se rodi znanost. (Te poudarke najdemo pri Bahtinu in Pirjevcu.) Parodija in travestija - od tod izhaja tematska familiariza- cija romana - sta notranji karakte­ ristiki romaneskne besede in estet­ sko relevanten roman je bil vedno dialoški. Roman se odpira obzorju tuje besede in s tem je zvezana tudi tista njegova temeljna poteza, ki jo Bahtin imenuje absorpcijskost. Roman kot »umetniško urejeno družbeno raznoličje govorov (rus. raznorečie pomeni tudi protislov­ nost, neujemanje), raznojezičje in individualno raznoglasje« (str. 46), je sinkretična tvorba. »Sodelova­ nje med romanom in živimi reto­ ričnimi zvrstmi (publicističnimi, ' moralnimi, filozofskimi idr.) ni bilo manj pomembno kot interak­ cija romana in umetniških zvrsti« (str. 51). Roman je amfibija, protej- ska tvorba, jezikovni babilon, ki pa se vendarle ujema v sistem »jezi­ kov« (str. 46), v višjo. stilistično enotnost celote, v dialoško struk­ turo. Od tod izhaja dvoumno, am- fibolično jedro romana, ki ima kot vedno vsaka »živa mnogoličnost« revolucionirajoč vpliv. Prav to im­ plicitno revolucijsko jedro romana je treba tudi razumeti kot pobudo za- Bahtinoto tezoj da se zvrsti v času romaita romanizirajo. Toda to , misel o romanizaciji drugih zvrsti, ‘ kot jo izreče Bahtin, je treba pravil­ no razlagati. Če naj bi roman kot vodilna zvrst novoveške literature posredoval drugim zvrstem svojo dominanto, bi bilo zanimivo do­ sledno skozi Bahtina premisliti, kako je s prisotnostjo ali odsot­ nostjo epskosti v romanu. Toda av­ tor sam prepreči nesporazume in napačne interpretacije v zvezi s to idejo o romanizaciji. V Epu in ro­ manu pravi, da »romanizacija d ru ­ gih zvrsti zato ne pomeni, da se podredijo tujim zvrstnim kano­ nom; nasprotno, s pomočjo roma­ na se [samo] znebijo vsega kon­ vencionalnega, kar jih [ ...] spremi­ nja v nekakšne preživele stilizirane oblike« (str. 39). Če je dialogičnost tista forma romana, ki udejanja v njem kot zgodovinskem pojavu lastno interpretacijo sveta, potem je razumljivo, zakaj v času »trez­ nosti in kriticizma« (str. 39) vdirajo takšne poteze tudi v druge zvrsti. Dialoškost pripada svetu dia­ loške, relativizirane galilejevske zavesti, medtem ko se je predro- maneskno življenje umetniške be­ sede oblikovalo v zaprtem, eno­ značnem ptolemejevskem svetu. Ptolemejevska jezikovna zavest - ti pojmi so Bahtinovi - je monološka in to monološko mišljenje je po­ znalo eno samo možnost resnice. Svet je zanj samozadostna celota, harmonična, brez navzkrižij in na­ petosti, zaprt sestav brez razsrediš- čujočih sil. Monološko so struktu­ rirana tudi literarna dela, ki pripa­ dajo času takšne jezikovne zavesti. Monološka je po Bahtinu seveda vsa epika. Takšna je tudi določena linija evropskega romana, ki zatre strukturo menipejske satire. To je L i. monološki roman, kamor sodijo »sofistovski romani« helenizma (Apulejev in Petronijev roman sta izvzeta), srednjeveški romani, pas­ toralni romani renesanse, heroič- no-galantni romani baroka, celo Voltairov razsvetljenski roman in še množica romanov 18. in 19. sto­ letja, s katero, kot bi rekel Lukacs, »roman postavlja svojo lastno kari­ katuro«. Monološka pa je po Bah­ tinu - in zdi se, d a je to ustvarjalno provokativna teza za premislek pesniške besede skozi zgodovino lirike - tudi poezija kot vrsta v ce­ loti, razen kolikor ni, kot to tezo omejuje avtor na drugem mestu, padla pod vpliv romanizacije. Bahtin se seveda metodološko zaveda, da razumevanje pojavov v kulturi v smislu tipoloških dvojic ne ustreza povsem sami konkret­ nosti, dejanski podobi literature. Zaveda se, da tudi njegove oprede­ litve ustrezajo le abstraktni, ideal­ ni meji poezije in proze (prim. opombo na str. 66). Toda če misli­ mo pojme binarizma na historični podlagi, v soodnosu s pripadajočo obliko jezikovne zavesti, potem je pogojno mogoče ustrezno defini­ rati dvočlen pesniške in prozne be­ sede, monološke in dialoške izjave. V monološki izjavi lirike beseda odpira le »neizčrpno bogastvo in protislovno mnogoterost samega predmeta« (str. 59), le njegovo neizrekljivo naravo. Pesniška bese­ da pozna le svoj lastni kontekst, ne meni se za to, da bi zunaj njenega konteksta obstajala kakšna proti­ slovnost, možnost kakšnega druge­ ga gledišča (rus. točka zrenija). To je brezdistančna beseda, ki ji je po Bahtinu tuj občutek zgodovinskos­ ti, družbene odvisnosti (str. 65). Je naivna beseda »deviške polnosti in neizčrpnosti predmeta« (str. 59). »Monološka trdnost« (str. 66) enot­ ne in nesporne besede pesniškega sveta izhaja iz direktne, neposredne intencionalnosti te besede. Ta sa­ mozadostna beseda, ki naj bi po Bahtinu pripadala liriki, je zanj vrednostno označena kot »avtori­ tarna, dogmatična in konservativ­ na« (str. 67). Bahtin torej zavrača totalitarnost monološke strukturi­ ranosti, ker je zgodovinsko prese­ žena in neustrezna. Dialoška samokritična roma­ neskna beseda je indirektno inten­ cionalna struktura, kar po Bahtinu pomeni, da se na predmet, ki ga iz­ reka, ne obrača direktno, ampak se zaveda, da je vsak »predmet os­ vetljen in zatemnjen z raznolikimi mnenji družbe, s tujo besedo o njem« (str. 58). Zato se prozna be­ seda romana spušča v dialoško igro besednih intencij, tako da se prelamlja na območju tujih besed, upošteva družbeni dialog okrog predmeta, »mnogoličje poti, ki jih je v predmet utrla družbena za­ vest« (str. 59). Roman je zvrst, ki udejanja življenje živega jezika, tj. njegovo dialoško interakcijo. »Je­ zik je v vsakem določenem trenut­ ku svojega zgodovinskega bivanja popolno raznoličje govorov: je udejanjeno sožitje družbeno ideo­ loških navzkrižij med sedanjostjo in preteklostjo, med različnimi mi­ nulimi obdobji, med različnimi družbenoideološkimi skupinami sedanjosti, med smermi, šolami, krožki ipd.« (str. 69-70). Dialoški roman se zaveda teh navzkrižij, njegova »beseda živi na meji last­ nega in tujega konteksta« (str. 64). Ta zavest razume, da obstaja »množica jezikovnih svetov, ki so enako pomenljivi« (str. 65), zaveda se različnosti »gledišč, družbeno- ideoloških obzorij« (str. 171). Dia­ loška zavest ve za protislovnost in razglašenost, to ni zanjo nič spor­ nega. »Prave romaneskne podobe so notranje dialogizirane podobe tujih jezikov, stilov, nazorov.« (str. 187). »Romanopisec ne čisti tujih nam er iz raznoličnega jezika« (str. 76) in »tudi svoje lastne stvari sku­ ša povedati s tujim jezikom (...), svoj svet pogosto meri s tujimi jezi­ kovnimi merili« (str. 66). Beseda v romanu prelamlja stvarnost pred­ meta in tuje izjave o njem. (Za rus. prelom ljat- lomiti, prelomiti, dobi­ ti drug smisel - slovenski prevaja­ lec na tem mestu uporablja neust­ rezni pojem mimetične estetike odslikavati). Prozaik se z romanesk­ no besedo »ne solidarizira do kra­ ja« (str. 76), to je zgoščeni, objekti­ vizirani jezik. V tej Bahtinovi in­ terpretaciji objektiviranosti je tre ­ ba videti vez z »realizmom« rom a­ na in njegovim izvorom v karneval- skosti. Prav zaradi dialogične ro­ maneskne besede je potrebno ob rom anu uvajati kategorijo pripo­ vedovalca kot relacijsko točko sre­ di plurilingvizma. Zaradi tega plu- rilingvizma je smiselna tudi kate­ gorija govornega načina. Ob liriki, ki izreka enotni, zaprti jezik svoje­ ga jaza, bi se v perspektivi Bahtino- vih razlag analogne kategorije ne zdele upravičene. Bahtinovo negativno oprede­ ljevanje do pesniške monološkosti pomeni predvsem zavračanje tota­ litarizma kot zgodovinsko neust­ rezne forme. V ozadju celotnega razpravljanja o dialoškosti in mo­ nološkosti razberemo konotacije njegove lastne kronotopične skuš­ nje. Njegove ideje o progresivnosti dialoške besede (in verjetno sploh zastavitev tega problema) je mogo­ če razumeti kot njegov dialog s to­ talitarnimi koncepcijami njegove­ ga časa. Analize dialoške besede - Bahtin sam govori, da beseda ved­ no prelamlja specifične družbeno­ zgodovinske določenosti - so res­ da zastavljene v zvezi z vprašanjem romana kot umetniške zvrsti, ven­ dar je problematika dialoškosti ob­ ravnavana tako obče filozofsko, da jo lahko razumemo širše. Ker je po Bahtinu estetsko reprezentativen roman utelešenje progresivnih zgodovinskih danosti človekovega samorazumevanja in pripadajoče družbe, je marsikateri odstavek v knjigi, kjer je govor o romanu, tak­ šen, da lahko pojem romana izpus­ timo ali pa komutiramo in za njim ugledamo ideje širše družbeno etične relevance. Metaforično je bil pojem dia­ loga kot bistva romana nakazan že v nekaterih zgodovinsko zgodnej­ ših izjavah. Heglova misel, da ro ­ man nastaja iz razdora in spopada poezije srca in proze okoliščin, in Lukacsova formulacija o brezus- pešnosti junakovega iskanja v sve­ tu, ki pozna razcep notranjega in zunanjega, subjektivnega in objek­ tivnega, govorita že o protislovnos­ ti, nepomirljivosti, nespravljivosti v smislu Bahtinovega pojmovanja resnice skozi koncept dialoga in dialoške zavesti. Vendar je Bahti- nov poskus sistematične filozofske razlage tega problema pomaknjen v materialnost jezika, ta filozofsko semiotična nova razsežnost pa po­ stavlja njegovo delo v središče in­ teresov literarne vede in posebej njenih razlag sodobne prozne lite­ rature. Jola Škulj