75
Zivotopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
II.
(Dalje.)
Poroča naj o rojstvu koristne naprave preblagi knez in škof sam : *)
„Uže o nastopu škofijske službe premišljeval sem resno, kako bi pridobil sebi in naslednikom dovelj dobrih duhovnih pomočnikov, ter kako bi pomagal tudi revnim, nadarjenim dečkom v šolo. Najboljše sredstvo zdelo se mi je ono, katero priporoča sv. cerkev v vesoljnem zboru tridentinskem, — zatoraj iskal sem uže davno v to svrho pripravne hiše tu v Ljubljani, a našel sem jo še le meseca julija pretečenega leta 1845., • ter ukupil jo za 22.000 gold. v srebru; ona ima dvojno nadstropje, prostoren vrt in dober vodnjak.
Da bi pa hiša po vsem zadostovala mladenišnici, prenaredil sem jo letošnje poletje in jej preskrbel po-hišniške priprave za 22 dečkov, želeč, da se odpre mla-denišnica z imenovanim številom rejencev uže o novem šolskem letu 1846.
*) Odlomek „Oglasa", katerega je razposlal Anton Alojzij y nemškem jeziku 29. septembra 1. 1846. duhovnikom škofje ljubljanske.                                                                                 Pis-
76
Ker bi pa vendar to poslopje, dasiravno se hrani v njeni lahko oO niladeničev z vso drugo družbino, nikakor ne zadostovalo duhovni potrebi škofije, dal sem pri-zidati na omenjenem praznem prostoru novo poslopje, ki je spredaj 17, na strani pa 11 sežnjev dolgo; dodelano bode drugo spomlad leta 1847. V njem stanovalo bode lehko 80—100 gojencev, za katere bodem sam preskrbel hišne priprave.
Ali pomisliti moramo , kako bodemo pridobili za-dosta denarja za vsakoletne stroške in hrano mladine, ki se bode gojila v semenišči, ter drugič, kako pridobimo glavnico, da iz nje obresti vsaj nekatere gojence preživimo in tudi obstanek semenišča utrdimo za prihodnje čase.
Komu je skrbeti, da se gojenci v semenišči prežive, naznanil je sv. tridentinski zbor; sicer pa se uže tako razume, da mora zato osobito skrbeti duhovščina se svojim višjim pastirjem. Gotovo je pa tudi, da bodo drugi svetni blagi in imoviti ljudje radi pripomogli k blagodušnemu početju, če jih bode le duhovščina podučila v dobrem namenu mladenišnice.
Da se ustanovi glavnica, podelim jaz prvi dvajset tisoč goldinarjev v srebru, ter zagotovim tako z obresti glavnice po 5% vsako leto deseterim ubogim, pa pridnim dečkom v miadenišnici stanovanje in rejo — nadjaje se , da stroški za slehernega učenca ne bodo presegali 100 gold. In tako pričakujem — ne silim pa nikogar, — da bodo pripomogli srčno radi tudi moji zvesti sodelavci v vinogradu Gospodovem s primernimi svojevoljnimi doneski, ne le, da se ustanovi in pomnoži zdatno premoženje — glavnica, temuč tudi, da se preskrbe vsakdanje hišne potrebe.
Nadejam se tedaj od duhovnikov škofije svoje dvojne pomoči, in to:
1.    Pripomočkov, da se ustanovi in pomnoži glavnica, to je, stanovitno premoženje. In sicer bodemo doneske, katere bodemo v to svrho prejeli, naložili na kako hišo, posestvo, zemljišče itd. in po postavah zavarovali, ali pa bodemo kupili za-nje cesarskih obligacij in na semenišče tako prepisali, da se bodo porabile le obresti za razne potrebe in stroške. Takošnih doneskov pa pričakujemo le od bolj imovitih mašnikov, ki so uže dolgo časa v dušnem pastirstvu ali v kaki drugi duhovni službi, in ki so si uže kaj prihranili ; zatorej ni moj namen, da bi se nabirali doneski po dekanijah, temuč vsak naj pošlje svoj donesek naravnost meni, ali pa po svojem dekanu.
2.    Vsakoletnih pripomočkov za vsakdanjo hrano rejencev v semenišči. — Ker bode pa glavnica le polagoma, po blažih doneskih, ustanovah , poslednjih volilih itd. tako visoko narastla, da bode mogoče gojence le iz njenih obresti preživeti in tudi druge stroške plačati — bilo bi prav, da bi duhovniki moje škofije vsako leto posebej pripomogli gojence preživeti; in tako sprejeli bodemo lehko prihodnje leto več dečkov v semenišče, ter ne bodemo dolgo čakali , da bode glavnica visoko narastla in dajala dovelj obresti. Se združenimi močmi dosegli bodemo veliko, in da-si posamezni le malo dado, zrastla bode velika zaloga tako, da bodemo sprejemali v mladenišnico vedno več mladeničev.
Nadejaje se, da se veseli duhovščina moje škofije nove naprave, prosim vse duhovnike, da blago vole dajati vsakoletnih doneskov; osobito pa prosim gospode dekane, da blagovole nabirati doneskov pri duhovnih pastirjih svoje dekanije dvakrat v letu , meseca aprila in oktobra; ali če nočejo sami pobirati, pošljejo naj jim jih posamezni duhovniki na njihov dom, da bodo poslali potem zbrano svoto se svojim lastnim doneskom vsako leto dvakrat, to je konec uže imenovanih mesecev v ško-
fijo. Sme pa tudi vsak dušni pastir, kakor tudi kak drug mašnik ali dobrotnik sam poslati svoj donesek ali v škofijsko pisarnico, ali pa neposrednjo meni.
Uverjen tedaj, da me bode duhovščina moja podpirala, odprl bodem 1. oktobra 1846. leta mladenišnico z 22 gojenci; če bodo letni doneski pripustili , sprejeli jih bodemo uže prihodnje leto več, nego letos. Naznanim tudi pri tej priliki prečestiti duhovščini, da je Nj. ces. kralj, apost. Veličanstvo naš presvitli cesar s sklepom 21. marcija tekočega leta 1846. takošno osnovo semenišča za škofijo ljubljansko milostljivo dovolil in blagovoljno potrdil.
Gojence izročim varstvu sv. Alojzija Goncaškega in sv. Frančiška Salezija. Sv. Alojzij bode naj jim izgled o njihovi mladosti, ter sv. Frančišek v stanu prihodnjem mašniškem; po sv. Alojziju imenuje naj se naprava Alojzijevišče (Collegium Aloysianum)."
Le-to poročilo o rojstvu Alojzijevišča ne potrebuje pojasnila; pristavimo naj le, da je imenoval ne-pozabljivi knez prvim voditeljem prekoristne naprave sedajnega prevzvišenega kneza in škofa ljubljanskega Jan. Kriz. Pogačar-ja.                        (Dalje prih.)