345
Zgodovinske stvari.
Protestantizem in škof Hren. *)
Po raznih virih spisal Ivan Lavrencie.
Ono duhovsko vrenje, ki se je vnelo leta 1517. v Nemčiji, imelo je tudi za Krajno hude nasledke, kajti tudi pri nas razburilo je duhove in sicer tako, da imamo uže leta 15^7. mnogo prijateljev onih načel, ki jih je povzročila verska borba. Kar se tiče vzrokov njenih, omenim le kratko ono temo nevednosti prostega ljudstva, oni verski indeferentizem in samovlastno gospodstvo plemenitažev, ono mlačnost nekaterih svečenikov v izpolnovanju svete dolžnosti svoje, da ne zamolčim nemških tiskarn, kjer so se tiskale nove nauke zadevajoče male brošure in veee knjige, katere je Luter s svojimi privrženci na Kranjsko pošiljal. Borba nastane huda; na eni strani bije se za novorojeno dete  Trubar,   Krel,
*)  Hren, navadno Chron.                                     Vred.
346
Spindler, Jernej Simplicij kot superintendent!, na drugi za obstanek prave vere nadvojvodje: Ferdinand L, Karol, Ferdinand II. in škofje ljubljanski. Zmaga naših bila je nestanovitna; da bi bila, morale so se moči združiti in tako „viribus unitis" nasprotnika napasti. A to še ni zadostovalo! Videlo se je, da manjka vodje, moža, ki bi zraven junaškega poguma imel visoko učeno3t, zraven gorečnosti za vero stanovitno in neustrašljivo marljivost; vojskovodje, ki ne bi samo zapovedoval, marveč ki bi sam zmagonosno s katoliškim praporom v roci bojne vrste prediral in vojščakom pot kazal. Katoličanstvu na srečo imela je za dušni blagor svojih sinov in hčera zelo vneta mati tacega sina — vodjo, zval se je —  Tomaž Hren.
Narodil se je leta 1560. v Ljubljani. Oče bil mu je Lienhard, po veri protestant. Početne šole v Ljubljani dovršivši gre na Dunaj k stricu svojemu, dr. Gašparju Žitniku. A tu ne ostane dolgo, kajti vrne se v Ljubljano precej po dovršenih modroslovnih šolah. Sedaj hrepeni po italijanskih vseučiliščih, kjer bi rad pravo študiral. Al sklepi božje modrosti so skrivni. Popade ga mrzlica, ki ga z lepa ne zapusti. V tej bolezni stori obljubo, če se ozdravi, duhovskomu stanu posvetiti se. In res, ko se mu zdravje povrne, gre leta 1586. v Gradec; študira tu bogoslovje in postane leta 1588. mašnik. Služboval je nekaj časa v Gradcu, potem pa v stolici ljubljanski kot kanonik, po smrti Boštijana Zamunga kot stolni dekan in po smrti Janeza Tavčarja kot škof.
Na stolico prišedšemu bila mu je glavna naloga „zatiranje protestantizma". Z vso eneržijo prične boj, v katerem ga nadvojvoda Ferdinand z veseljem podpira. Spreobračati začne pred vsem glavno mesto , ki se je uže skoro popolnoma preverilo.
Prvo zmago dobi Hren 10. svečana leta 1597. v deželnem zboru, kjer so protestantski poslanci pod vodstvom grofa Thurna sklenili Ferdinandu II. udanosti ne priseči, dokler jim ne podeli popolne verske svobode. Hren s svojimi protestira zoper to in Ferdinandu priseže se pokorščina 13. svečana istega leta, ne da bi se jim podelila verska svoboda. Da, njih nepokorščina kaznuje se s tem , da se število luteranskih poslancev od lej;a do leta znižuje.
Se hujša osoda zadene protestantski mestni odbor. Hren vedoč, da bode imelo njegovo postopanje le potem dober uspeh, če se gospodarstvo mesta protestantom odvzame in katoličanom izroči, prosi z nadvoj vodinjo Marijo nadvojvoda za razpust mestnega odbora. Ferdinand vstreže z veseljem njegovi želji in dovoli le onim voliti, ki so pravi sinovi rimske cerkve. Akopram ni bil novi odbor (zarad pomanjkanja moči) čisto katoliški, bil je vendar Hrenovim nameram zadosta spreten, kajti uže 1. listopada leta 1598. vzame brez ovirov špi-talsko cerkev zopet vlast; raztrže novoverne knjige, uniči krstni kamen in bere slovesno sv. mašo. Stanovi so sicer pritoževali se, a vse pritožbe niso nič pomagale.
Med tem pride od nadvojvode višji ukaz, vsled katerega imajo protestantski predikovalci in učitelji Ljubljano zapustiti. Stanovi, v hudi stiski, združijo se z onimi dežele Stirske in Koroške in iščejo pomoči pri cesarju Rudolfu II. sklicevaje se na bruksko sporaz-umljenje (kjer jim je dovolil 1. 1578. nadvojvoda Karol očitno spoznovanje nove vere in svobodno imenovanje in zdrževanje pastorjev), a zastonj. Predikovalci morajo — nolentes — zapustiti mesto, med drugimi tudi Felicijan Trubar, zadnji superintendent na Kranjskem. Bežal je v Moravče , ker pa ni bilo tudi tu varnosti, išče si zavetja pri grajščakih, tu ga sicer najde, a le za malo časa, kajti uže leta 1560. moral je bežati na Nemško.  Istega leta morali so zapustiti deželo tudi: Ni-
kolaj Vurič, Jurij Klemens, Ksilander, Kump-recht in drugi. Plemenitaži, posebno grof Thurn, so si sicer na vso moč prizadevali, jih na svojih grajščinah obdržati, a eneržija Hrenova in Ferdinandova ni pripustila.
V istem letu zaprle so se tudi protestantske šole, ker je njih vodja M. Engelbert uže 1. 1598. Ljubljano zapusti!.                                                            (Dal. prih.)
353
Zgodovinske stvari Protestantizem in škof  Hren.
Po raznih virih spisal Ivan Lavreneic.
(Dalje.)
Ker je hotel Hren novo vero s korenino zatreti, prizanesel ni tudi mrtvemu oznano^;leu protestantizma — knjigam. Pridno se nabirajo in preiskujejo, ter se leta 1600. plamenu izroče; zgorelo jih je, kakor nam povestnica pripoveduje, 11 *) vozov, med njimi tudi slo-
*) Glej Dim itz III. str. 333.
venske. Kar jih je še ostalo, izročile so se leta 1616. jezuitom;*) a ker je leta 1774. njih poslopje pogorelo, zadela je tudi naše knjige ista osoda tako , da imamo od istega časa v primeri le še majhne ostanke.
Sedaj loti se Hren posamesnih spoznovalcev. V ta namen osnuje preiskovalno komisijo, kateri na Čelu bil je on sam; nadomestovala sta ga deželni glavar Jurij Lenkovič in prost Jožef Rabata, a ker kmalu umreta, sledila sta jima Filip Kobencel in Volbenk Paradeiser.
Da bi Hren protestante lahkeje spoznal, zapovć vsem mestjanom , do določenega časa po obredu katoliške cerkve spovedati se. Večina se podvrže povelju, kar so dokazale izkaznice, katere so aobili od spovednikov svojih; oni pa, ki so se povelju ustavljali, plačati so morali 10 cekinov kazni. Jednako so se kaznovali drugi prestopki katoliške cerkve, na pr. prestopek posta. A ker je to ravnanje nekatere mestjane malo ali nič ganilo, veli se jim leto 1601. mesto in deželo zapustiti. Mestjani dobe odloga le 6 tednov in 3 dni, vojaki (častniki) pa 6 mesecev. V tem času morali so posestva prodati; morali so tudi vse dolgove poplačati; od prodanih posestev pa je dobila viada 10 odstotkov. Enako postopal je Hren tudi naslednja leta, tako, da je bila Ljubljana leta 1616 skoro popolno katoliška. Mestjani, mestni odbor , kakor tudi vsi mestni uradniki spoznavali so katoliško vero. Le žlahtniki, ki so se še vedno sklicevali na bruksko sporazumljeuje, niso se še povrnili v naročje katoliške cerkve; do leta 1616. spreobrnilo se jih je le 12. A tudi tem se ni vedno prizanašalo ; leta 1628. pride od nadvojvode poslednji ukaz, vsled katerega morali so vsi privrženci in spoznovalci protestantizma mesto in deželo zapustiti in to stanu kateregakoli. Večina se preveri, ostali pa presele^se se svojo družino deloma na Nemško, deloma na Cesko, Avstrijo nad Anižo ia na Ogersko.
Protestantizem pa se ni vmikal katoliški veri samo v Ljubljani, marveč tudi na deželi. I saj se je tudi moral, kajti njegovi spoznavalci niso bili le brez pastirja, ampak tudi brez varuha; pastirji bili so pregnani leta 1600. ali še prej , varuhi — stanovi (Landstande) — iskali pa so sami pomoči. I zraven še oni blisk, ki prešine srce, prešine tudi ostale dele telesa. Hrenova živa beseda, njegovo ognjeno oko in žareči njegov obraz omeči in spreobrne v novoverskem mraku tavajoče, sedaj na Gorenjskem, sedaj na Dolenjskem in Notranjskem.
Uže 1. 1601. priseže mesto Kamnik rimski cerkvi pokorščino; le 4 mestjani zapuste raji domovino, nego protestantovsko vero. Kamnik spreobrnivši pride Hren v Kranj. Tudi tu ni njegovo petdnevno opominjevanje in podučevanje ostalo „glas upijočega v puščavi"; od prvega do zadnjega zapuste vsi tabor protestantov. Iz Kranja poda se Hren v Skofjoloko, kjer ga oskrbnik frižinskega škofa, Andrej Albrecht, slovesno sprejme; škof pokliče evangeljske prebivalce (10)vpred se in spreobrne jih po tridnevnem podučevanji. Se ne čez mesec dni vidimo ga v Radoljici, kjer je obrodil njegov trud enako kakor drugod zaželeni sad. V naročje katoliške cerkve povrnile so se tudi druge pokrajine gorenjske, če ne po Hrenu, pa po njegovih pooblaščencih, tako: Kropa, Belapeč, Kranjska gora, Jesenice in Tržič.
Njegova živa beseda spreobrne tudi Dolenjsko in Notranjsko. Novo verni duh zginil je povsod, tako: v Novomestu, Metliki, Kočevji, Skocijanu pri Turjaku, v Krškem, v Cerknici, Idriji in Vipavi. Ko pa leta 1613. in 1614. v Novomesto, Kočevje in Krško zopet priveje,   zaduši ga na ško-
*)  Glej Valvazor b. VII. str. 469.
354
fovo povelje  novomeški  prost  Marko Khunius,  načelnik preiskovalni komisiji na Dolenjskem.
(Konec prihodnjič.)
363
Protestantizem in škof Hren.
Po raznih virih spisal Ivan Lavrencic.
(Konec.)
Zmaga bila je sijajna; da bi bila stanovitna, skrbe* je Hren, da se je sveto blagovestje z večjo navdušenostjo in pridnostjo oznanovalo, nego prej, kajti ni se bilo bati, da bi ljudstvo v stare zmote zabredlo, Če bode imelo zgledne učitelje. Dobro došli so 1. 1596. jezuiti, ki so imeli bodi-si v svojem stalnem kraji v Ljubljani, kakor tudi na deželi vedno mnogo poslušalcev. V izvršitvi prevzvišenega poklica svojega zaostajalo ni tudi svetno duhovenstvo, tem bolj , ker se je odslej za njihovo odgoj o in izrejo bolj skrbelo, da ne zamolčim sadu, katerega je obrodilo navdušeno predikovanje ; molilo se je z večjo gorečnostjo, z večjim zaupanjem; svete skrivnosti delile in prejemale so se z večim spoštovanjem in se svetim strahom. Tako je Hren od 1. 1816. do smrti svoje 10. svečana leta 1630. birmoval 17562 oseb. *)
Da bi še bolj vnel srca vseh vernih do Najvikšega, spodbujal jih je Hren k zidanju cerkva. On sam jih posveti 23, v Ljubljani leta 1608. kapucinsko, katero so leta 1817. podrli in današnjo „Zvezdo" nasadili, 7 let pozneje pa tudi jezuitsko; na deželi je posvetil cerkev sv. Petra v Polhovem gradcu, cerkev sv. Barbare na Savi in druge. Olepšal je tudi stare zanemarjene, tako stolno cerkev sv. Miklavža.
Srečno je tedaj dovršil Hren delo, katerega se je lotil, in sicer cerkvi in narodu na slavo; zato moramo mu biti hvaležni, slaviti ga kot korifeja in svitlo zvezdo na obnebji katoličanstva, kajti obvaroval je pravo vero strmoglavega propada,   uže   blizo jej   protečega pogina
*) Glej Valvazor knjiga VIII. str. 672.
in narodu svetinjo, ki mu je še sedaj najsvetejša. Ža libože, da mu narod ni vseskozi hvaležen, kajti pripisuje mu uničenje literarnega delovanja naših protestantskih pisateljev. Res, da vsak prijatelj naroda sme obžalovati neusmiljeno požiganje slovenskih knjig, a predno Hrena obsodi, popraša naj se: kakošen namen so imeli protestantski pisatelji pri spisovanju slovenskih knjig? — kak namen pa je imel Hren pri požiganju? Kaj bi bilo, ako bi protestantizem katolicizem spodrinil?
Res je, in nihče ne more tajiti, da so protestantski pisatelji (Trubar, Dalmatin, Krel in Bohorič) Slovenijo skoro po sedemstoletnem spanji vzbudili; — res je, da so bili početniki novoslovenske pismenosti in da so rešili moč književne delavnosti. Zato smo jim in moramo jim biti hvaležni. So pa li delali iz prave srčne ljubezni do stare matere Slave? Odločno moramo odgovoriti, da ne. Slovenščina bila jim je le pomoček in edino sredstvo za njihove namere, kajti pričeli so slovensko edino le zato pisati, da bi le hitro novo vero razširili.
Ves drug namen imel je Hren pri požiganju slovenske književnosti. Nikakor preganjanje slovenščine, marveč le protestantizma, ki so ga slovenskemu narodu silili iz Nemčije. Saj je Hren hotel požgane knjige z novimi, v katoliškem duhu pisanimi nadomestiti. On sam prestavil je evangelije: ,,Branja in Evangelia na nedelje in praznike zhes zejlu lejtu'' , — Kaštelec, CandnikinMikec pa druge molitvene in podučne knjige, v kojih razširjanje je Hren z veseljem privolil.
Hren nikakor ni hotel slovenščine preganjati, marveč obvaroval jo je strmoglavega propada, kajti, če bi bil protestantizem zmagal, inginila bi bila književnost naša, izginil bi tudi jezik slovenski. Tadanje zatiranje narodnih pesmi in germaniziranje po šolah ni moglo nič dobrega obetati; uže v 2. in 3. razredu bilo je učencem strogo prepovedano slovenski govoriti; Nemčija, ki je uže tako vplivala na vojvodino kranjsko, pošiljala je šolam za vodje le trde Nemce, iz česar je jasno kot beli dan, da jim ni bilo za pravo omiko mar, niti narodni jezik povzdigniti na častno mesto, marveč posluževati se ga kot sredstva tako dolgo, dokler bi bilo ljudstvo v naročje protestantizma vrglo in potem popolnem — ponemčilo se!