X                                                 Pastuškin: Pesmi.                                                 X
prizanesi  vsaj  temu  drobnemu  črvičku,  da  se  otme  smrti  in ostane pri življenju.«
Čutila je svojo slabost, zato se je bala, da bo onemogla in umrla: strašna je bila misel, da bi ostalo živo dete pri mrtvi materi in bi ne bilo nikogar, ki bi ga rešil v življenje.
Ko je zbrala svoje moči, je okopala dete v vodi in ga položila v košek. Srna in oba mladiča so obstopili košek in so z za* čudenjem gledali drobno dete, ki je odpiralo svoje jasne oči in gledalo proti nebu. Juta je slonela nad njim in ga je klicala s sladkimi imeni.                                                    (Dalje prihodnjič.)
•¦***¦****.
Pastuškin:
Pesmi.
Nova sfinga.
Poglejte, bratje, ženo: trd ponos v negibnost kuje čelo ji in lica, a polne prsi poljejo in skoz prebelo polt kipeča slast pronica.
Ni žena — levji trup in dvoje šap, grozeči rep, še bolj grozeča griva... Če vam, ugankarji, bo duh preslab, ne pridete uganki tej do živa.
Od Adrije in Soče širni vzhod vam Samo dal, branila sta ga Ingo in Ljudevit... Kdo vam poslal na pot je od zapada zdaj to novo sfingo?
Vsi so dojili jo, kar je vekov vršalo preko nje med tremi morji, in blagih sokov polna in strupov se zvijala ob našem je obzorji.
A zdaj se nam ulegla je na prag, zaslanja Triglav in Snežnik in Istro in Kras Dalmacije. Zdaj bodi jak, moj rod, in motri pazno jo in bistro.
Sokove blage strumno razigraj i v njej i v sebi, da se naveliča dvoumne igre in se njen sijaj za istino ali za laž izpriča.
—   352   —
35                                                      Pastuškin: Pesmi.

Bližajočim se srcem.
Ali so, bratje, dnevi taki, da bi srca prosto sijala, da bi svobodno se poznala? Kje so lopovi, kje poštenjaki?
Srečamo se in — hladno mimo; smela srca si krotimo. Včasi, v znamenje vere prave, žarek si pošljemo iz daljave.
Srca, čuvajte toplo žarenje; tisočpostajni križev pot trdo kali vas za trpljenje, ne za udobnost lenih usod.
Poln solnca.
V prisojno reber ležat goloud spomladi se izgubljam in jeseni, poleti na obali se peščeni mi proti solncu pne ožgana grud.
Kako preraja žarkohlepni trud! In kot bi strele v tarči se ognjeni vse pšice solnčne sekajo se v meni in krešejo stotisoč zlatih rud.
Zdaj pridi, draga, da izprožim vate
vse iskro seme za iskrejši rod.
Z žarenjem svojim naj ošinem brate,
ki vedrih niso zrli še usod.
Vesolj stvo vabim k sebi v solnčne svate,
moj smeh oznanja v solncu preporod.
Blagi večeri.
Blagi večeri plovejo         Daj mi srebrne peruti,
mimo vrhov,                      blagi večer,
preko doline sejejo           daj mi s tabo pluti
bisernih snov.               ,    v sinjo smer.
Človek zaprede se vanje in ni več slab, brige odveje vsakdanje tisoč pozab.
353   —                                    23