Poštnina plačana v gotovini. KRITIKA O malih narodih (J. Vidmar). — Spomladanska umetnostna razstava (K• Dobi da). — O Cankarjevem „Pohujšanju" (J Vidmar). — Dr. Fr. Veber: Problemi sodobne filozofije (M. Hribar). — Dvoje Finžgarjevih knjig (J. Vidmar). — Ljubljanska drama (St. K) — Koncert Glasbene Matice (M. Bravničar). — Oslovska čeljust. Nove knjige. LJUBLJANA / 1925 / ŠTEVILKA 5 Urednik, izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Vidmar.— Ljubljana, Gledališka ulica 5/23. — Rokopisi in naročila na isti naslov. — »Kritika" izhaja 10 krat na leto. Celoletna naročnina: 50 Din, za Italijo 20 Lir, posamezna štev. Din 5'—. — Ponatis dovoljen samo z navedbo vira. Gradbeno podjetje Ins. Duklč in drufi Ljubljana Bohoričeva ulica štev. 24. MANUFAKTURNAIN MODNA VELETRGOVINA A. & E. SKABERHE LJUBLJANA MESTNI TRG ŠT. 10 Tvrdka Dom. Čebin dobavlja in ima vzalogi: la trboveljski premog, la angleški premog za industrijo in domačo kurjavo, la inozemske kokse. Najboljše blago! Konkurenčne cene! \ Konfekcijska tovarna Fran Derenda&Cie. družba z o. z. Ljubljana CENTRALA! PRODAJALNA: Emonska cesta 8. Erjavčeva cesta 2, nasproti dramskega gledališča Telefon interurban: centrala 313, prodajalna 249. — Brzojavi: Derenda. — Pošt. hran. rac. 10.563 Lastna novozgrajena tvornica moške, deške in otročje konfekcije ter vseh vrst uniform. Prodaja svoje lastne izdelke po izredno znižanih konkurenčnih cenah tudi na drobno v detajlni trgovini na Erjavčevi cesti 2, nasproti Dramskega gledališča. Oglejte si našo bogato zalogo in prepričajte se o brezhibni prvovrstni izdelavi in zelo nizkih cenah 1 Proti primerni garanciji tudi na obroke! Rezeruirano za turčko ,Ruče in kouine* družbo z o. z. Ljubljana NAJBOLJŠE PISALNE STROJE DOBAVI THE REX & O— LJUBLJANA, GRADIŠČE ŠTEV. 10. TELEFON ŠTEV. 268. KRITIKA / 1925 / ŠTEV. 5 V Ljubljani, koncem junija 1925. Narodnost je posebna notranja urejenost neke skupine ljudi. Kot taka ni le abstraktna ideja, marveč živa ustvarjajoča moč, ki prodira iz notranjosti posameznikov v realno življenje, katero svoji naravi primerno oblikuje m ga tako kot urejenost višje, splošnejse oblike pripravlja za realizacijo najsplošnejše člove-čanske ideje. Narodnost je osebnost višje vrste, ki se kakor vsaka osebnost rodi, živi in umrje. S svojim življenjem ustvarja vsaka narodnost dejstva, ki ostanejo plodna in tvorna za človeštvo še dolgo potem, ko je narod že izumrl in se spojil z drugimi v nove narodnosti. Tako so ostala dejstva, ki so nastala iz udejstvovanja grškega naroda podlaga vsemu evropskemu duhovnemu prizadevanju do danes. In kakor z vsako osebnostjo, tako je tudi z narodnostjo, da lahko bolje ali slabše izvrši svoje delo, da bolj ali manj prodre v življenje, da zapusti bolj ali manj pomembne priče svojega življenja za seboj. Uspeh njenega življenja pa je odvisen od dveh stvari. Prvo je njena lastna moč, drugo — so ovire, ki jih ima premagovali, upor življenja, katerega oblikovati je njena naloga. Ali je narodnostim dana različna notranja moč in ali so narodom odmerjene večje ali manjše naloge, soditi o tem ni stvar človeka. Eno pa je gotovo: vnanja velikost naroda, to je, njegova mnogoštevilnost, nikakor ne jamči za to, da je narod sposoben in pozvan izvrševati večje in za človeštvo pomembnejše naloge. Za to nam nudi dokaze zgodovina, v kateri vidimo, da sta izvršila primeroma neznatna narodiča starega veka: Grški in Judovski nedvomno važnejše delo, kot pa na primer dosti močnejši Rimljani ali sploh katerikoli velikih narodov starega sveta. Pa tudi če bi ne bilo primerov v zgodovini, bi se nam ta resnica lahko pokazala iz sledečega premišljevanja. Narod je bilje, čigar duša je ugodnost, telo pa ljudstvo. Če vzamemo dva naroda enako močnih duševnosti, postane očito, ua se lahko intenzivneje uuejstvuje v življenju uun, Ki ga obremenjuje manj snovi. In če si ogledamo življenje velikih narodov, res lahko vidimo, kako silno so zaposleni v vnanjeni svetu. Večinoma imajo ti veliki narodi vršiti velike zgodovinske naloge; vojne, odkrivanje in zasedanje novih dežel so njihovi posli, ki vsi izvirajo iz brig, kakršne tako veliki narodi morajo imeti za svoje fizično življenje. Poleg tega se v njih mogočno razvija cuvstvo za sliavo, ki lahko neredko prestopi prave meje, in če se strne s pretirano skrbjo za telesno eksistenco, lahko preide v strast vladati in zatirati uruge siabotnejše narode, kar je v nasprotstvu z duhovno naravo vsakega naroda. Ker se tak narod nujno mora mnogo ukvarjati s posvetnimi stvarmi, zato se njegov duh lažje odvrača od svojega pravega poklica. In kakor za posameznika velja tudi za narode kot žive individualnosti, da je lažje priti velblodu skozi uho šivanke kakor bogatinu v nebesa. Zakaj telesna moč, posedovanje zemlje, slava, in oblast in zgodovina so bogastva, ki prav tako odvračajo narode od bistva, kakor bogastvo odvrača človeka od njegovega poklica. Čisto drugače pa je z majhnim narodom. Majhen narod nima zgodovinskih nalog, nima slavne zgodovine, ne more imeti pretiranega čuvstva za slavo, skratka nima ničesar, kar bi mu lahko postalo važnejše od njegove duhovne naloge. Sredi hrupnega in krvavega življenja velikih narodov, lahko ostane mirno zamišljen in lahko posveti vse svoje sile realizaciji duhovnega zakona, ki je njegova narava. Nobena posvetna misel, ne misel na slavo, ne misel na oblast, ga ne vznemirja. V tem je srečnejši in svobodnejši kot njegovi veliki sosedje. Kes je sicer, da je vedno izpostavljen njihovim sebičnim in gospodstva željnim strastem, toda to je usoda tudi vseli velikih posameznikov, in kakor ni sile, ki bi mogla posameznika odvrniti od njegove notranje naloge, tako tudi ni sile, ki bi to mogla storiti na narodu. In največje nasilje lahko privede le do največje zmage — do mučeništva, ki je kakor za posauiezniKa uiko iuui za narou najsvetejši poklic. Neskončno težje pa doleti taka usoda velik narod. Pogledati je treba samo, s kakšnimi nečloveškimi napori vstraja indijski narod pod Glian-dijevim vodstvom v svojem mučeništvu in kolikokrat je že grozila narodova telesna moč s krvavim uporom zoper narodovega duha. Kakor v razmerju do sveta, tako imajo male narodnosti tudi napram svojemu lastnemu telesu neko posebno slaiišče. Duh velikih narodov mora gibati in voditi ogromne množice, zato se realizira počasi in z velikim naporom, dočim se vrši v majhnih narodih prehajanje duha v življenje lažje in liitreje. V majhnem narodu mora biti duhovno življenje neprimerno intenzivnejše kot v velikem, kar pomeni veliko prednost za vsakega njegovega člana v primeri s posameznikom velikega naroda. Če se hoče majhna narodnost izživeti z isio intenziteto kot velika, se mora lega dela udeleževati celokupni narod, pri velikem pa ostane velika večina ali nezaposlena ali pa je lahko delo vsakega posameznika dosti manj intenzivno. Gotovo je, da je to dejstvo soodločevalo pri nedavnem nastanku nizozemskega naroda, ki se je radi nezaposlenosti odcepil od velikega nemškega naroda in se odločil za lastno usodo. V postanku lega naroda se z veliko jasnostjo kaže, kako je biki osrednja misel velikega nemškega naroda prešibka, da bi lahko dajala zadosten življenski pogon vsemu narodu do najbolj oddaljenih njegovih udov. Zato se je v delu tega naroda, ki je bil od središča najbolj oddaljen, začela vsled želje po udejstvovanju snovati nova misel, ki je končno osnovala svoje lastno središče in lasten delokrog. - Kako naglo pa se v majhnem narodu širijo ideje in nova gesla, je posebno jasno razvidno iz tega, če pomislimo, da v Islandiji vsak ribič prebira poleg Sv. pisma grškega filozofa Platona, medtem ko bo ruski narod za dosego take stopnje izobrazbe rabil morda cela stoletja. Isti razgled nam odpre tudi nenavadni nagli razvoj našega naroda, ki se pred osemdesetimi leli nili zavedal ni samega sebe, danes pa je v tem ozira prebujen do poslednje vasi. V lej možnosti, dvigniti površino vsega naroda na zelo visoko stopnjo, je spet velika moč majhnih narodov in poroštvo za zmiselnost njihovega eksistiranja. In tako nas vodijo vse tri poti: pogled v zgodovino, premišljevanje o narodovem odnosu do vuanjega sveta in o njegovem stališču do lastnega telesa, do istega veselega spoznanja: da majhni narodi niso Je enako vredni in pomembni za človeštvo kot veliki, marveč da imajo v vsakem oziru, bodisi kot celota bodisi v svojih članih neke prednosti pred njimi, če je res izpolnjevanje notranje naloge brez ozira na vnanjo usodo prvo in najvažnejše tudi v življenju vsakega naroda, in ker to brezdvomno je, zato je razumljivo, da je v nekaterih majhnih narodih nastala misel o njihovi izvoljenosti. Poklic majhnega naroda je izvrševanje velikih d u h o v n i h nalog in odkrivanje resnic, ki so poslednja gibala sveta. Tako je Judovski narod ustvaril versko idejo za vse evropsko človeštvo, Grški pa je spočel misel naše umetnosti in znanosti. To so dejstva, ki dokazujejo, da je misel o izvoljenosti majhnih narodov naravna in pravilna. Ta misel naj bo bodrilo in vzpodbuda tudi slovenskemu narodu, ki je med najmanjšimi živečimi in prebujenimi narodi sveta. Ta misel naj ga spremlja in vodi zlasti v sedanjih težkih časih, ko zavaja za vse duhovno slepi čas nekatere njegove člane v malodušnost in mlačnost, ker ne vidijo narodovega duhovnega bistva in si mesto tega žele vnanje moči in silave. J. V i d m a r. Spomladanska umetnostna razstava. K D b ^ d a Slikar P e t a r Dobro vid nam je bil doslej komaj po imenu znan. Glas pa, ki se je širil o njem, je toliko obetal, da smo od njega pričakovali mnogo, morda celo preveč. Tako ne bi bilo niti čudno, če bi bili ostali razočarani, — toda nismo. Vsemu njegovemu delu je vtisnjen neizbrisen pečat močne osebnosti. Ta je včasib divja ini nebrzdana, skoro surova, vselej pa njegova 111 pristna. V današnjih časih je že to mnogo. Razveseli nas, če po dolgem času spet vidimo človeka, ki ga ni samo papirna fraza, človeka z mesom in krvjo, zdravega in pogumnega. V Dobrovičevem ustvarjanju je jasno vidna poglavitna naloga, ki mu je poverjena: da v slikali razodene svojo izpoved o svetu in njegovi skrivnosti. Spoznanje njegovo je morda bolj zunanje, čutno, zgolj telesno — tako je tudi njegovo izražanje. Notranja gibala življenja so 11111 manj znana in precej nejasna. Pa ga tudi ne zanimajo preveč. Zanj obstoji samo en, samo vidni svet. Ta je lep, poln sile in vabljivosti, jasen, sploh popoln. Tajnosti zanj ni. Njegova pozornost je usmerjena na vidno površje, ki ga draži in vabi. To je v glavnem njegova značilnost in — šibkost obenem. Posebno v portretu je ta nedostatek občuten, pojavlja se pa tudi v nekaterih kompozicijah, ki navzlic študiju in včasih vidnemu naporu ostajajo nekam prazne in brez duha. Značilen je zanj dalje zanos, ki gledalca s svojo privlačno silo potegne za seboj ter 11111 zakrije celo posamezne netočnosti in šibka mesta v njegovih delih. Ta silovitost, ki jo sicer v poslednji razvojni fazi vidoma kroti in zatira, mu uravnava barvno skalo in vodi linijo. Vendar se je Dobrovič do svojega današnjega umetniškega položaja povzpel samo z neumorno vajo, z vestnim študijem in jekleno vstrajnostjo, s katero je izpilil svoje po naravi nemale zmožnosti. Vestno proučuje naravo in stare mojstre. Njegovim tvorbam se pozna, da se je mojster šolaj pri velikih slikarjih preteklosti, posebno renesanse. Po barvi spominja včasih na zlati kolorit Benečanov in na divje barvne kontraste velikih Špancev. V kompoziciji in v začudenju, s katerim opazuje oblike nature in človeka, spominja na zgodnje florentinske mojstre. Posamezna dela naravnost izžarevajo mogočnost starodavnih umotvorov, duh starih je pa v vseh. Slikar občuduje lepoto in moč, Jjubi veličastno pozo, divjo razgibanost in umerjeno, samo zadržano strast. Njegova težnja po monu-mentalnosti je očitna povsod. Obenem z njo neka skoro klasično umerjena objektivnost, ki povzroča, da nad umotvorom pozabiš umetnika. Dobrovič po svojem značaju ni koiorist, čeprav je v njegovi paleti mnogo si,le 111 temperamenta. Barva 11111 služi bolj v ilustracijo in podkrepitev črte. Njegovo gledanje je izrazito plastično. Odtod izvira zmisel za enotnost brez motečih pritiklin in za stmjenost delov. Perspektivične globine ne pozna, ozadja so mu običajno le štafaže, ki naj podčrtajo ospredje. Barve so navadno globoke, polne in ostro ločene med seboj. Vpliv velikih madžarskih romantikov je očiten. Dobroviču je bil portret prvotno samo telesni izraz duše, priostren na notranjo podobnost. Odtod neka izmučenost in trdost v starejših njegovih portretih. Omenjam dva: »Lastni portret« in »Sliko brata«. Oba sta v pravem pomenu besede ekspresivna do skrajnosti. Kasneje ga je pričela zanimati tudi lepa oblika in značilne posebnosti modela. Skoro vselej je ostalo še nekaj slikarjeve osebnosti poleg portretiranca na platnu. Razvoj ga vodi v smer, kjer je nevarnost, da končno izgubi stik z naravo, da zvodeni in postane brezoseben. »Portret v lila i se že oddaljuje od njegove prvotne smeri, v Biedermajerju je pa slikar že čisto drugi, manj urzen, manj sam svoj. Od večjili zasnov navajam samo »Nase mucemstvo 191-1 . Značilno je za vse njegovo umetnostno stremljenje. Fabula je v zmislu starih burno podana. V splošnem slikar dosega cilj: podati zunanji videz prizora na splošno veljaven, mogočen in objektivno estetski način. Samo da je prizor izbran čisto šaUlonsko. Ideja, ki naj jo slika izraža, je pojmovana čisto zuuauje, romantično in — recimo — površno. Gledalca ta orgija barv iu razburkanih leies pusti mirnega. Problem je rešen zgolj formalno, to pa značilno, celo precej originalno. Bolj 011 sam se 1111 vidi v mitoiošKin scenau, Kjer ua siuuu vso avojo obširno renesančno naturo, ki ji ni razločka med človekom in svetom. Obe »Veneri« sta v nastrojenju, izvirajočem iz zaokroženosti motiva, harmonične spojitve akta s pokrajino in iz naivnega občudovanja lepe oblike, čisto klasično mirni de^i. V akvarelu postaja Dobrovic skoro sladak. Ta lahkotni materija! je za njegovo silovitost prešibek in tehnično premalo izrabijiv. V grafiki je boljši. Tu ima priliko neovirano izživeti se in podati vso svojo kipečo silo. S Petrom Dobrovičem vstaja Jugoslovanom slikar, ki se hoče povzpeti po vseh blodnjah svojih prednikov do monumeiitalnega izraza časa iu naroda, pačili, kako se je ioni ie velike naloge, izgleda, ua je pravi, nouocnost bo pokazala rezultate. u o j m i r A. Kos razstavlja poleg nekaterih novih del večinoma starejše slike, kar daje njegovi zbirki izrazit značaj kolektivne razstave, poučne za spoznavanje umetnikovega razvoja. Njegova dela veže sicer skupna poleza, tako formalno, kot idejno, le ua je zabrisana in jeuva opazna. Kosov e sliKe se na prvi pogled močno razlikujejo od del malone vseli naših drugih slikarjev. Že njihova oblika je čisto svojevrstna, še bolj slikarska tehnika, ki ni čisto nič slovenska, naša. Slike so povečini ubrane na en preprost ton. Iz njegovih del ne izvemo ničesar o njem samem. Brezosebna so v toliki meri, da je čuvstvo mnogokrat nadomeščeno z rutino, temperament z elegantno, včasih hoteuo bizarno gesto, občutek zastrt s skladno barvo in fino linijo. Življensko neposrednost zakriva z ornamentom, bežnost trenutka ujame v mirno, včasih celo monotono kompozicijo. Zdi se, da ga neumestna sramežljivost in nežuočutuost, ki mu brani izživeti se na platnu, zavaja v neko akademsko ortodoksnosi, iu njegovim delom kljub mestoma študirani, interesantni pozi daje znak rezerviranosti iu treznosti. Nekaj več mladostne razigranosti di njegovim slikam ualo tisio svežost in impulzivnost, ki jim manjka. Zanimivo je v tem pogledu primerjanje skice za »Piknik« z izvršenim delom. Vse toplo gibanje in prelivanje barv, vsa neposredna svežina kompozicije, ki jo skica v toliki meri izžareva, je na sliki okostenela in se umaknila solidni korektnosti, ki izgleda skoro utrujeno. Na nji je pravzaprav le se tihožitje v ospredju, ki je oUraniio svoj specnicni car m živi. G. A. Kosa lahko prištevamo med naše najboljše portretiste. Dobra primera sta dve že starejši deli: portret matere iu gospe N. D oči m je Mati« podana s preprosto toplino in neko starinsko, dejal bi. domačo iskrenostjo, v tehniki pa enostavna in brez pozerstva, osredotočena samo na čim popolnejši izraz, je »Portret gospe N.« pravo nasprotje. Delo kaže velike kompozicijske vrline, sijajno izpolnitev okvirja, zmisel za dekorativne vrednote linije in skladnih tonov. Slika rahlo spominja na sodobne vzore (dunajske, posebno na E. Schieleja). ipak je v nji še mnogo slikarjeve osebnosti, Ki zna po svoje poaati značaj modela in ki jo v poznejših delih pogosto pogrešamo. Poleg avtorjeve osebne note se pa vzporedno že opaža vpliv mode, ki kvari harmonično celoto, da ne doseže intimnosti »Matere«. Tudi »Ženski portret« je v barvi in obrisu nežen, pa trpi na istem nedostatku. Na meji med portretom in genresko sliko se nahajata »Rdeči parazol« in »Portret gospe D.«. Prva je naravnejša v sveži kompoziciji in boljša v ubranosti barv, čeprav v anatomiji neka m nesigurna Druga pa precej trša v izrazu, ostrejša v tonu in manj življenska. Kompozicija »Po kopeli? priča o vestnem študiju modela, ki je prav do poslednjih tančin izdelan, o dobrem okusu v sestavi skupine in točni risarski obdelavi. Dekorativno jo je šteti med najuspelejša Kosova dela, barvno pa ni več, nego na enoten ton ubrana kolorirana dekorativna rizba. Moti pa pri nji tisti neizbrisni atelierskj značaj. Kot drzna impresija zasluži pozornost »Rastlina«, naslikana z živahnostjo in smelim platičnim zmislom, ki ga običajno Kos ne kaže. G. A. Kos je od naših mlajših dosegel menda največjo formalno dovršenost. Previdno se je znal doslej izogibati vsem modernim pretiranostim in modnim zablodam, ki so mnoge druge za dolga leta omamile. Pri tem pa spet ni zapadel v nasprotje. Skuša "najti svoj slog in sebe podati celega na svoj lastni način Vendar njegovega pravega umetniškega obraza doslej še nismo videli. Izgleda pa, da je sicer nekam hladen in trezen. toda zmožen poglobitve, produšev-Ijenja in končne dovršenosti. Za kiparja bogato kolekcijo je razstavil Lojze Doliuar. Posebno če pomislimo, da je med razstavljenimi deli nekaj izvršenih v precej velikem formatu, mnogo pa v žMitnem materijalu, kar je pri nas prava redkost. Napredek je očiten, čeprav skoro izključno v tehničnem oziru. V obvladanju kiparske tehnike se je nedvomno spopolnil, kar dokazujejo razstavljene plastike, ki pa vsled svoje neenotnosti in neznačilnosti ne dopuščajo končne izčrpne sodbe o njegovem individualnem umetniškem značaju. Oblikovna vplivanost od gospodujoči)! stroj različnih smeri je tolikšna, da si gledalec le težko ustvari pravo podobo o avtorjevem bistvu. Idejne skupnosti med temi deli ni, oblikovno pa ni v njih mogoče najti razvojne kontinuitete, še manj slogovne utemeljenosti in osebne, iz samoraslega umetniškega doživljanja izvirajoče skupne linije. Od naturalističnega, slikovitega impresijo-nizma prehaja k izrazito dekorativnemu, inonumetalnemu slogu, pozablja pa. da skrivnost monumentalnosti ne obstoji v velikih dimenzijah in v nekih stalnih sablonskih znakih, temveč edinole v veličini zasnove. Ta pa izvira iz tistega prirojenega telesnega občutka predmeta, ki je značilen za kiparja-umetnika, ki suvereno gradi iz mrtvih elementov žive trodimenzijonalne like. Dolinarju manjka tega plastičnega občutka, osebnosti jn umetniške invencije. Vsled idejne skromnosti njegova dola po večini učinkujejo konvencijonalno in ker skuša nekdanji svoj mladostni zanos nadomestiti s hlastanjem za vnanjimi efekti, ostanejo brez prepričevalnosti. Razumevanje narave in sveta je površno, da le redko kdaj prodre do jedra, obenem pa izrazito intelektualno, brez čutnega doživljanja. Pogosta dela v stavbni plastiki zavajajo Dolinarja, da dekorativne motive uporablja tudi pri malih skulpturah in to brez potrebe in utemeljenosti. Pri stiliziranju pretirava in često zaide v oblike, ki niso niti slogovno enotne, še manj opravičljive. Zato mnoga dela. ki naj bi izražala veličino in vzvišenost, učinkujejo groteskno, skoro kot karikature ( Nagrobnik -, »Bol in »Glava v črnem kamnu«, kjer pa ostra kiparska obdelava ne odgovarja značaju mate-rijala). Kjer ni močnega in iskrenega občutka, vplivajo tudi najdrznejše oblike kot prazne kulise (oba reliefa za ljubljansko delavsko zavarovalnico). Svojo najjačjo plat je pokazal Dolinar v portretih. Marmorna glava gospodične T. je na tem polju morda njegovo najboljše delo. Uspešno je skušal podati značaj modela, dasiravno bolj vnanje. Modelacija glave, posebno lica je kiparsko učinkovita in dovolj originalna, zasnova pa jasna, čeprav ne povsem enotna. Klesarska izvedba sigurna in nežna obenem. Dobra v izrazu je produševljena portretna študija gospe K. (štev. 50) v žgani ilovici in gracijozna gla\ ica mlade deklice (štev. 47). Efektna je glava gospoda V. (štev. 48), portretno morda dobro pogojena, idejno pa precej uborna in trezna. »Otroška glava« (štev. 53) preseneča z naivno neposrednostjo dočim je leseni »Putto« (posebno v primeri z Napotnikovimi) prisiljeno grotesken in prazen. »Melanholija- učinkuje v celotni pozi in razmerju delov med seboj ugodno, dasiravno so detajli nekam površno in brezosebno izdelani. Spominja pa ta mala bronasta plastika na najboljša Dolinarjeva starejša dela. Slikovito je zasnovana »Eva«, ki po obdelavi in celotnem obrisu ni brez mikavnosti. Škoda le. da je glava komaj naznačena. Pri tej priliki naj opozorim na vzorno patino Melaholije« in dbbro pozlatite^ Matije Gubca«. Razen navedenih dei, od katerih vsaj nekatera v neki meri še kažejo posamezne znake idejne skupnosti in nekdanjega avtorjevega značaja, je razstavil Dolinar tudi par novejših skulptur, ki združujejo najrazličnejše oblikovne znake malone vseh danes modernih kiparskih struj. V njih se očituje strem ljenje priboriti se do originalnega, samoraslega izraza in avtoritete. Navzlic vsemu prizadevanju so pa toli brez osebne note in individualnosti, obenem pa umetnostno tako malopomembne, da jih ni mogoče smatrati za poslednjo stopnjo kiparjevega razvoja. Take so »Nagrobnik , -Mladost«, »Mati z otrokom in »Sence«. Vzbujajo reminiscence na znana domača imena, na ekstremno nemško plastiko in na ruske ekspresijoniste. Vsa ta dela stoje tako izrazito izven Do-linarjevega umetniškega stvariteljskega kroga, ki je sicer obsežen, pa vendar še razumljiv, so obenem tako tuja njegovemu značaju in slogovno njegovemu bistvu tako nasprotna in v ničem motivirana, da jih ni mogoče smatrati za več, nego zgolj tehničen poskus, ki se pa ni obnesel. Od kvalitet, ki jih vzorniki vsebujejo, so ostali samo zunanji elementi, slabo razumljeni in ueosnovano zlepljeni, brez notranje zveze in pomena. Vsebinsko so ta dela prazna in brez oplojujoče idejnosti. Svojega bistva Dolinar še ni našel. Ni še odkril formule, ki naj mu pokaže pot do lastnega izraza. Stoji na razpotju, kjer ga mamijo modna gesla. V ti posledni smeri zanj ni končnega uspeha. Njemu, kot kiparju, ki gleda naravo z očmi razumskega esteta in naturalistično usmerjenega poznavalca človeškega telesa, je odkazana čisto druga pot. Pred leti je instinktivno že namenil svoje korake v pravo smer. V poglobitvi vase je njegova bodočnost, predvsem mu je pa treba iskrenosti napram samemu sebi, da se osvobodi vplivov in odvisnosti, ki ga ovirajo v razvoju in mu ne dajo priti do svojega pravega trajnega izraza. Pri njegovi vstraini delavnosti in nemalem talentu to ni nemogoče. Arhitekt N i k o 1 a Dobro v i č , brat že omenjenega slikarja Petra, nastopa topot sploh prvič v javnosti. Pokazal je par zanimivih arhitekturnih osnutkov. Ker so razstavljeni samo fasadni projekti, brez tlorisov in celotnih načrtov, ie precej težje presoditi njegovo umetniško silo in arhitektonski /misel. So pa to deloma še šolske študije, zasnovane predvsem s stališča slikovitosti celote in pestrosti v ornamentalnem detaiihi Poznejši osnutki izražaio napreduioče obvladovanje sestavnih delov, strožjo koncentracijo mas in rastoči zmisel za delovanje čiste arhitekture kot take. Vendar včasih na škodo jasnosti in preglednosti še prevlada buina dekorativna tendenca. Posameznosti so ponekod še šablonske in včasih spominjajo na razne vzore moderne češke arhitekture. Vendar ne morejo zabrisati vtisa stvariteljske sile razvijajočega se arhitekta. Zanimiva ie za nas njegova rešitev projekta za zgradbo ljubljanskega čekovnega urada na Aleksandrovi cesti. Načrt sam je izveden popolnoma v utilitarističnem zmislu kot —————————————————— načrt poslovne zgradbe, ki zahteva predvsem praktične notranje razdelitve in obilo svetlobe. Osnutek sam po sebi sicer ni slab, na mestu pa, kjer je projektiran, bi težko prišel do veljave. Arhitektu tudi naše klimatične razmere očividno niso bile znane, še manj pa položaj stavbe in splošni stavbni niveau. Kot večina vseh udeležencev razpisa, ni povdaril značaja poslopja kot vogalne zgradbe, ki naj prevladuje in obvladuje celo dolgo ulično perspektivo ni naj bo umerjena na daleč odprt pogled. Vendar je tudi v tem oziru nalogo rešil še vedno povoljneje, nego večina ostalih s tem, da se je vsaj izognil ostremu vogalu, ki tako neprijetno vpliva na tem odprtem prostoru. S svojim projektom se je vsaj malo približal s stališča umetnosti gradnje inesjt vzorni rešitvi osnutka »Vogal«, z glavnim vhodom, nameščenim na mogočno povdarjeuem vogalu. Po svoji impulzivnosti in zamahu spominja Nikola D ob rovk' na svojega brata. Ko si ustvari značaju odgovarjajoč osebni izrazni način, mu postane tudi kvalitativno bližji. O Cankarjevem ,,Pohujšanju". T „ . , m •i. v i ci 111 a i. »Pohujšanje v dolini šentflorjanski je satirična farsa, v kateri je Cankar spregovoril o žalostno smešnem razmerju med njim - umetnikom in domačim občinstvom, ki ga ni umelo, marveč je videlo v njegovi umetnosti le frivolnost in pohujšanje, ker je bilo samo pohujšano in nečistega srca. Storil je to v duhoviti groteskni storiji o peklenskem navalu na dolino šentflorjansko. Hudič se zveže s siroto iz doline, da mu bo pohujšala in v njegove peklenske mreže zapletla vse čednostno prebivalstvo. On pa siroti obljubi pomoč, da bo dosegla gospodstvo in blagostanje. Hudič svoje izpolni, nasprotno pa se dožene, da je bilo prizadevanje pekla zaman, zakaj dolina Sentfloijanska je pobujšana bolj kot bi bilo treba, zraven se pa pokaže še to. da Peter sploh ni Peter, marveč razbojnik in kontrabantar Krištof Kobar. Tako je hudič dvakrat ukanjen ter prehudičen in pekel blamiran, Krištof Kobar pa je s hudičevo pomočjo zadobil oblast nad dolino in blagostanje. Ali ta razbojnik je obsojen na dosmrtno romanje, zato se mu zagabi gospodovati nad hlapci in pohotneži ter se odpravi z .tacinto na veliko pot. * Pohujšljivost, moralna kvarnost in brezbožnost so očitki, ki vselej in povsod padajo na pojave samostojnega, noveea in drznega, pa najsi bo še tako čistega čuvstvovanja In mišljenja. Pred Cankarjem je v našem slovstvu ta usoda doletela posebno Prešerna, ki je pri nas prvi pričel peti o ljubezni. Nasprotniki so mu očitali, da pijo iz njegovih pesmi Kranjiee pohujšljivo »ljubezen, ki srce zapelje , Prešeren pa jim hudomušno podtakne bojazen, da ne bi Kranjiee začele čutiti z vRomejevo Julijo«, obenem pa jedrnato pristavi- "•Res škoda bi bilo. zdaj od nedelje Ho druge šestkrat se srce uname, Je šega, da kdor pride pred. pred melje.' Isto, le bolj podrobno in na široko je storil Cankar v Pohujšanju. Sam hudič pravi o dolini šentflorjanski. da v nji »ni nedolžnosti, vse ceste so že izhojene; čednost frfota zadovoljna v pohujšanje in se komaj osmodi. Pozdravim devico, toliko da jo pogledam — že okoli vratu; in izkaže se, da ni devica.« Ali ta greh je skrbno prikrit, na zunaj je vse tako krepostno in čisto, da se je celo pekel zmotil. Skrbni čuvarji bde nad dolino, ki se takoj vznemirijo, ko nastopi Cankar s svojo opojno Jacinto, v kateri vidijo ti .grešniki in prikriti slado-strastniki samo greh. In ker je ta greh očiten, ne ker je greh, zato ga je treba pregnati iz doline. Toda greh je presladek, Jacinta preveč mamljiva, rodoljube vse po vrsti premaga poželenje in vsa dolina se pokloni Jacinti. A poki on ne velja nji, marveč lastnemu grehu. Tako je z dolino šentflorjansko in njenimi čuvarji. Njihov greli je tako močan, da pride v hudičevi podobi izkušat Cankarja samega, naj mu zapiše poleg sebe še Jacinto. Toda izkušanje se za hudiča klaverno izteče. Ta prizor je v rodu z onimi Cankarjevimi besedami v »Obiskih«, kjer govori o »Hiši Marije Pomočnice« tole: »Eden pasus je tak, da bi ga vdrugič ne napisal več, ker je nepotreben in dvoumen. Zato sem v ruskem prevodu prepovedal tiste strani in v češkem tudi. Pri Slovencih pa naj ostane! Ravno zato, ker so slovenski narodnjakarji, frakarji in fijakarji željni pohujšanja, naj ga imajo«. # Poleg svojega občinstva pa nam Cankar v delu pokaže tudi samega sebe, v vsej svoji bolesti nad hlapčevsko, svetohlinsko in malopridno svojo publiko, ki mu je zbudila jezo, dvom in bridko zaničevanje domovine in ki je storila, da je postal sam svoj model, sam svoj sodnik in publikum, da ne more biti več umetnik, ker je ienial sovražiti in ljubiti in Ha se mora poslei le še smejati, ker je ostal sam. Popolnoma sam je ostal med svojim ljudstvom in lastna umetnost se mu vidi brez zmisla in pomena kakor »solnce, ki sije samo sebi in kot »pijača, ki se opaja sama«. Prišel je iz tujega v domovino »s tilio, sramežljivo slastjo«, ker je pozabil: kako sem jokal po teh belih cestah, kako so me gonili kakor psa in tepli me, otroka, kakor vola pred plugom! Pa ne mislim čisto nič, kako sem prvo svojo kri prelil, kako sem stopil prednje s čistim srcem, pokazal jim. umetnik, svoje srce — in so pljuvali nanj! —-- Svoji nebeški spremljevalki. Jacinti, je pokazal domovino, kakor bi >materi nevesto kazal« in zdaj ga je sram za to svojo hlapčevsko dolino šentflorjansko. da se Jacinti opravičuje češ: Nikar mi ne zameri, če so bebci: jaz nisem jim ne oče in ne jerob . . . Taka je bolezen Cankarjevega hudo bolnega srca«. » Nekoč sem čul vprašanje: »Ali pa ni hotel Cankar le nekaj izraziti s tem da je Krištof Kobar umetnik in razbojnik?« In tudi oko postave ga zasleduje! Ena stvar je v Petrovem razbojništvu gotovo. Vsak umetnik je reformator in revolucijonar in v svoji drzni svobodnosti spominja na tiste smele in svobodne protidružabne ljudi, ki so si svoje dni izbirali razbojniški poklic Morda pa se v tem vzdevku skriva še neka bolj prisrčna in globlje skrita misel, ki se nekoliko očitneje čuje iz tehle Zlodejevih besedi: »Ti si umetnik, tvoja duša je nakazna, že zdavnaj potrjena in zapečatena. Zanjo ni treba ne Iruda ne skrbi . V duševnosti vsakega velikega umetnika živi neka zavest, ki mu včasi daje nadčloveški zanos, včasi pa ga tudi samega navdaja s strmenjem in grozo. To je zavest o posebnem poslanstvu in hkrati o neki nečloveški in nadčloveški lastnosti njegove duše, ki mu daje skrivnostno osvobojeni pogled na svet in ki ga dela tako tujega in nepodobnega drugim ljudem. Marsikateri umetnik izpoveduje to čuvstvo. Tako pravi pri Andrejevi! slikar Koromislov: »Na žalost sem umetnik, to se pravi za vse življenje pokvarjen qlovek«. Podobno čuvstvo opisuje Merežkovskij v Leonardu, ko se ta bojuje za poslednjo in največjo odločitev svojega življenja: ali naj žrtuje živo Mono Lizo naslikani ali naslikano živi. In ker je Leonardo tako velik umetnik, se zgodi nečuveno: da žrtvuje živo naslikani, ker ni več uverjen, katera je resničnejša. Tudi pri Flaubert-ju se pokaže to čuvstvo v neki posebni obliki v njegovih pismih iz Jutrove dežele, kjer se zgraža nad samim seboj, da mu je strahotni pogled na gobavce zbudil ne usmiljenja, marveč le stopnjevano pozornost. V teh izjavah in čuvstvih se kaže grenkoba in veličina pokJica kazati naravi ogledalo«, mesto samo biti narava, kakor vsi ljudje. Cankar je spominu tega čuvstva postavil morda v Pohujšanju mimogrede novo pričo. * Tudi o Popotniku se čujejo razna ugibanja. Meni se zdi. da predstavlja ta sirota našo še mlado in ponižno literaturo, ki jo v njeni plašnosti in slabotnosti boječo in sramežljivo publikum zaničuje in ponižuje, kakor je nekoč pljuval na Cankarja; literaturo, ki je zadovoljna, da ima košček belega kruha. Ona je prav za prav tisti domači Mojzes, zakaj Cankar nam je bil na čudežen način poslian in razodet«, kakor pravi učitelj Šviligoj. Cankar je nastopil v dolini šentflorjanski drugače, kakor ta plaha nebogljenost in je razodel, kako mora ravnati, kdor hoče biti gospodar. Peter ji obljublja, da bo njena vsa dolina, ko se on z Jac.into odpelje, če bo pomnila, da »gospodar ne joka in ne kleči«. Zakaj »ob prvi malodušni besedi bo popotnica, kot je bila in celo dacar bo njen gospod«. Ali niso to proroške besede? Toda Cankar je dobro vedel, kaj se bo zgodilo, ko bo on zapustil svojo dolino. Vsa bridkost resnice, ki jo je dolina morala zavžiti iz njegove kupe, se je izlila po Petrovem odhodu na ubogo, plašno siroto. * Izmed vseh rodoljubov doline šentflorianske je pošten in čist samo učitelj Sviligoj. Peter mu vidi v srce in ve. da sta si »navsezadnje ljubeznjiva tovariša . da pa je vendar najbolje, če se nikoli ne srečata, zakaj učitelj Šviligoj ima naočnike, slabo vidi in blago misli. Peter pa je razbojnik in kontrabantar. Toda uči tal j Svil igo j je čist. le to je. da slabo vidi. zato se mu razodene resnica šele lik pred Petrovim odhodom, takrat ko .Tacinta v slovo poslednji? zapleše pred dolino šentflorjansko. Odpro se mu oči. ali Peter in .Tacinta sta že na veliki poti. — — — * V tej farsi, ki je najboljše slovensko gledališko delo, je gostovala naša drama v Beogradu, kjer je vprizorila tudi Zupančičevo »Veroniko Peseniško in Golarjevo »Vdovo Rošlinko«. Za take prilike bi morala biti predstavljano dela nad vse skrbno vnrizorjena. O vprizoritvi Pohujšanja, kakršno smo videli po tem gostovanju v Ljubljani, kaže torej spregovoriti nekoliko podrobneje. Pežiral je delo O s i p Šest. Njegovega pojmovanja farse iz predstave nisem mogel prav razvideti; tisto, kar sem pa spoznal, me je navdajalo s strahom, da si niti sam ni na jasnem, kako naj delo razume. Pohujšanje je sicer farsa, vendar taka, ki za komiko skriva tragično resnobo. Zato ne kaže komike pretiravati. zlasti pa ne grobe komike, kakor je to storilo osobje pod Šestovim vodstvom na premnogih krajih. Šest sam pa je na primer v prvem dejanju proti Cankarju odprl spalnici vrata, tako da se županja slači na odru kar preostro in grdo efektno podčrtava Cankarjevo že dovolj neprikrito izraženo misel. V drugem dejanju ie uvedel domislek z blazinami, ki ni le profiven zmishi situacije, marveč je tudi sam na sebi neokusen in močno neduhovit. Prav tako je tisto neumno odevanje sirote in kopičenje pohištva pred vrata. To početje ima namen zbuditi neko čisto določeno in umazano pričakovanje v gledalcu, ki nikakor ni primerno ob takih stvareh, kakor so se razodele v tem dejanju. Svetlobni efekt iz zadnjega dejanja je pa ponovitev že stare Šestove bolezni: tu samo trga potek dogodkov, pove pa toliko kot nič. Mesto teh stvari naj bi bil režiser raje izdeloval plastiko glavne ideje in posameznih figur. Vzemimo za primer samo Zlodeja: Ta smrdljivi učenjak pride v dolino neveden in nepoučen o tem. kakšna pravzaprav je ta dolina šentflorjanska. V prvem dejanju je priča prizorom in dogodkom, v katerih se mu resnica polagoma razodeva. Na Pečkovem Konkordatu (ki je kot figura čudovit), ki mu Šest ni predpisal drugega kot stati na klopi za pečjo, tega izpre-gledovanja nisem opazil in to niti tedaj ne, ko mu oh koncu dejanja županja tako rade volje sede na koleno. Tu se vzbudi v njem tisti dvom, ki ga pozneje dela vedno bolj nemirnega in zbeganega. Torej velja tak moment povdariti in pokazati. V drugem dejanju se je pokazalo nerazumevanje gilavne ideje, iz katerega izvirajo vsi manjši nedostatki. Cankar pravi o .Tacinti, da je tako lepa da je poželenje rodoljubov razumljivo. Šestova režija pa je skoroda govorila, da je njihovo poželenje edino umestno čuvstvo napram nji. Njihova komičnost ni bila v tem, da pri takem pojavu občutijo poželenje, marveč v tem. da so pohotni. To pa ni prav. Tudi .Tacintino in Petrovo vedenje je bilo tako. da so bili rodoljubi v svojem čuvstvu popolnoma upravičeni. Tudi je treba vedeti, da Peter poljubo vanje nog dobro razume in da ve, da ne velja njegovi resnični .Tacinti, marveč grehu. Zanj je to poljubovanje muka in mu vzbuja gnus. ne pa da bi c;a še veselilo, kakor se je to večkrat zdelo v naši vprizoritvi. Režiser bi moral tudi vedeti, da je monolog: A zdaj sem več! i. 1. d. mišlj-n ironično, ne pa zanosno in resno. i. t. d. Celo drugo dejanje je posebne važnosti, ker se v njem pojasni glavna misel umetnine, zato mora biti vse natančno in pravilno tolmačeuo. Prav tako zasluži posebno pažnjo Jacintin ples v zadnjem dejanju, ki je bil pri nas še vselej zelo klaverno in napačno vprizorjen. Tu ima režiser priliko ustvariti najveličastnejši in obenem najgrotesknejši moment, v katerem se še enkrat z vso silo glavna misel pojasni. .Tacinta pleše ples Cankarjeve umetnosti, čist, svetal in nežen ples. Peter je zatopljen v njeno nezemsko lepoto, učitelju Šviligoju odpadajo luskine od oči Zlodej iera m se v neznanem strahu, poželenju in razburjenju krivi in vije pred tem pojavom, ki ga omamlja in kakor sam sveti križ hkrati straši: rodoljubi pa pasejo svoje pohotne in umazane oči na .Tacinti. slepi za njeno lepoto, ter si šepetajo svoje '-shidnosti. Tu ko .Tacinta konča, spregovori takoj kakor zamaknjen učitelj Šviligoj in še tedaj strmi za odhaiajočima. ko so rodoljubi že pozabili na poželenie in na ponižanje in hite skrivati, kar se skriti da. Vsega tega in še marsičesa naše predstave niso povedale, zato naj bi se delo ob prihodnji priliki nia noVo vprizorilo in sicer z razumevanjem, ki ga Šest ni pokazal. Dr. Fr. Veber: Problemi sodobne filozofije. M Hribar V pričujočem spisu nas seznanja avtor s problemi filozofije na njeni dandanašnji stopnji razvoja. Ker je spis predvsem informativnega značaja, se avtor zadovolji bolj z označevanjem teb problemov s svojega vidika, in ne zasleduje toliko njih končne rešitve. Metodo narekuje spisu moderna psihologija, ki je dandanes ena najbolj razvitih filozofskih teorij. T. Etika in problem v o 1 j e : Spis otvarja svojevrsten nazor, na podlagi katerega se izkaže večtisočleten problem o svobodi volje samo kot neresničen, t. j. pseudoproblem v etiki. Ko namreč avtor pokaže načelno neodvisnost pravilnosti oziroma nepravilnosti od stremljenja, ki je pravilno oz. nepravilno, je vsekakor za etiko, ki je nauk o pravilnem čuvstvovanju in stremljenju vseeno, ali so ta stremljenja indeterininirana - oz. determinirana. V pričujoči razpravi pa ia problem naprej ni obdelan. II. Problem resnice i 11 zmote. Avtor nas opozori v tem odstavku na oni moment v našem spoznavanju, ki razlikuje samo namišljeno predstavljanje kakega predmeta od resničnega gledanja kakega predmeta, t. j. na razliko med nepristnim in pristnim predstavljanjem. Resnica pa zadene zgolj določilo pristnosti na predmetu, iz česar sledi, da je torej treba odkriti bistvo pristnosti kake misli oz. predstave, da dospemo do kriterija med resnico 111 zmoto. Po svoji naravi teže, kakor navaja spis, vse nepristne misli in predstave preiti v pristne (psih. gravitacijski zakon). A ker je absolutno pristno mišljenje oziroma predstavljanje (brez vseh subjektivnih psiholoških činiteljev) zgolj ideja, je tudi njena pristnost in z njo določitev kriterija med zmoto in resnico »amo stvar nikoli dognanega, večnega razvoja znanosti. III. P r o b 1 e 111 umske i 11 nagonske pameti. Avtor pokaže temeljno razliko med umskim in nagonskim doživljanjem bitja in pride do svojega vprašanja: ali ima tudi logika nagonske pameti, logika srca svoje znanstveno utemeljene zakone? Avtor pokaže 1. v primeri s pastirčkom 111 Lordom Baconom neodvisnost umske pameti od nagonske. 2. da moramo tudi pri nagonski pameti, t. j. pri čuvstvovauju in stremljenju, pri etičnem kakor estetičnem, razlikovati njihovo večjo ali manjšo pravilnost oziroma nepravilnost, dano po objektu, na katerega je naša volja naperjena. V drugem odstavku razpravlja avtor o faktičnosti ali istiuitosti pojava, ki je osnovana na oni posebni strani pristojnih pojavov, ki vzbuja v nas zavest, da so tudi sami efektivni nositelji te faktičnosti, ne glede na to, ali jih kdo zaznava ali ne. Zanikati tako istinitost moremo zopet samo z isto istiuitostjo, kar je torej prazno besedičenje. Y nadaljnem navede avtor pet fundamentalnih posm-latov za označbo pravilnega oz. nepravilnega umskega doživljanja, katere hoče prenesti pozneje tudi v svet nagonskega doživljanja. Da more to storiti, mora najpreje določiti čuvstvu in stremljenju lastne predmete, ki bi rdgovarjali predmetom, kakršne imajo predstave in misli. Ti predmeti pa so, kakor se izkaže, lahko vsi predmeti pristojnega umskega doživljanja, vendar pa imajo spričo našega čuvstvovanja in stremljenja še neko objektivno lastnost, ki jo imenujemo vrednoto oz. nevrednost predmeta za nas. V primerih se nam v nadaljnem razjasni, da vrednota oz. nevrednota ni istovetna s pristojnim čustvovanjem in stremljenjem, da je asubjektivni predmet našega nagonskega doživljanja. Navedenih 5 postulatov umskega doživljanja, prenesenih sedaj na najdene predmete nagonskega doživljanja, nam dokaže obenem možnost logike nagonske pameti, t. j. 1 o g i k e s r c a. IV. Problem e t i č ne sankcije. Razprava ovrže najprej tradicionalne nazore o tem vprašanju. 1. Proti nazoru o prirojenosti etičnih zakonov je avtor mnenja, da je človeška duša ob rojstvu tabula rasa«. Dispozicije pa, ki so eventuelno vrojene naši naravi, ki pa se razvijejo šele z življenjem, pa ne dajejo potrebne sankcije etičnim zakonom že zato ne, ker so nam vrojene prav tako in morda še v večji meri neetične dispozicije, in je torej vsako sklicevanje na prirojenost prazno. Enako tudi ostali argumenti navade, strahu, avtoritete itd., ne zadoščajo za zadostno sankcijo etičnim zakonom. Nato sledi še kritika krščanskega nazora, ki se izkaže tudi kot znanstveno nezadosten, dokler se ni slednjič dognalo, da je sankcija etičnih zakonov lahko osnovana edinole na njih samih. Ob priliki kritike krščanske etike, naj nam bo na tem mestu dovoljen en sam pomislek, ki naj velja za vso pričujočo razpravo. Predvsem bi hoteli, da se bravec, ki se zanima za take stvari, zaveda, da v pričujočem kritika ni veljala krščanstvu, marveč teološkim nazorom o njem. Krščanstvo pa je podobno kakor — in to je edini naš pomislek zoper vse takovrstno razpravljanje. — kakor n. pr. narava »prav ilnosti oz. nepravilnosti«, kakor kriterij za zmoto in resnico , kakor etični zakoni na sebi , in kar je še vseh nebroj takih pojmov, ideal, t. i. samo stvar nikoli dognauega, večnega razvoja znanosti. In tu se vsekakor pojavi vprašanje: kaj je tedaj višje, znanost ali zavest tega, kar, kakor sama celo s ponosom zatrjuje (čudno zakaj!), razlaga a nikoli ne uožene. Očitno tedaj tu nekaj ni v redu. kaj — ali bomo to kedaj razumeli?! V. Eudaimonizem in utilizem. V tem poglavju najdemo razlago za dejstvo, da je pojem sreče, vzet kakorkoli, za etiko nezadosten. V primerih pa nadalje, da vodi utilitarizem v konsekvenci nujno v eudaimonizem, od katerega se v bistvu nič ne loči. VI. Problem s a m o o p a z o v a n j a. V primerih, katerim bo težko našel kdo ugovora, se nam tu izvaja zagovor možnosti samoopazovanja, glavnega faktorja vse metode psihologije. VII. Problem zavesti in nezavesti. Problem nezavesti se je od dobe čistega ranjonalizma sem vedno bolj obdeloval. V pričujočem pa se nezavestni duševnosti pripisuje celo neprimerno večje območje, kakor zavedni. In zavest je definirana kot zgolj konsekutivna lastnost na naši duševnosti. V lil. Subjekt i v 11 o s t — objektivnost — i m a n e n 111 ost — transcendent n o s t. Tako malo. kakor vsem definicijam v tej knjigi, se da tudi definiciji teh pojmov bistveno kaj ugovarjati. V vseh sistemih se nujno povračtfo, osvetljeni vsakokrat na svoj način, katerega narekuje pač metoda, s katero obdeluje ta ali oni vedno in vendar nikoli iste obdajajoče ga pojave sveta. IX. Filozofija in problem svetovnega d n a 1 i z 111 a. Prvi del prinaša kritiko psihologa Wundta. Zdi se nam, da je Wundt po svoje tudi pravilno razlagal, res pa je, da jedru ni prišel tako neposredno blizu, kot to vidimo iz avtorjevih nazorov v drugem delu tega odstavka. X. Načelne naloge sodobne filozofije. Težko je, da bi se našli dve glavi, ki bi mislili čisto enako o takih stvareh. Po naših nazorih je namreč prav ta odstavek najbolj osebnega značaja, in zato se mora v njem pustiti vsakomur njegov prav. Le toliko hočemo povdariti, da se nam ne zdi čisto upravičeno, ako se pri govorjenju o svetovnem duševnem prizadevanju ozira tako izključno samo na pozitivno znanstveno in na filozofsko prizadevam"? duha, kot da bi ne bilo na svetu še drugih enakovrednih duševnih pojavov, ki dajejo slednjič tudi tem vprašanjem še čisto drugo obeležje. * Dr. Fr. Vobor: Problemi sodobne filozofije. Splošna knjižnica 0. zvezek. V Ljubljani 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Dvoje Finžgarievih knjig. _ ' 0 .T. V i d m a r. Dosedanji zvezki Finžgarjevih zbranih spisov nam prikazujejo dva pisateljeva obraza v ostrem nasprotju: Finžgarja mladeniča in moža; ni pa v njih videti procesa dozorevanja in ustaljevanja. Tega bodo pokazali nadaljni zvezki. Zato je namen tega poročila v glavnih potezah pojasniti le obe ti dve avtorjevi podobijn jih med sabo primerjati brez opisovanja razvojne poti. Poleg tega pa bo skušalo izreči sodbo o glavnih dveh delih četrtega in petega zvezka zbranih spisov. Če naj pričnem pri v iianjih značilnostih, so za mladega Fiiižgarja karakteristični veliki koncepti: zgodovinski ep, romani, velike zbirke črtic v enotnem okvirju. Snovi so razpredene na široko, opisovanje se vrši z veliko zgovornostjo. Pisateljev odnos do življenja se da v prvi dobi njegovega delovanja označili z besedo, da je poetično saujarski. To se pravi, pisatelju ni zaio, da bi na življenju pokazal resnico, ki je skrita v njeni, marveč mu je na tem, da bi pokazal lepo življenje, ali vsaj .lepo žalostno življenje, ali pa spiolt izrablja življenje zaio, da lahko ob njem sentimentalno sanjari hi sem ter ija premišljuje, njegova tuvstva niso globoka, prav tako tudi misli ne. To dejstvo je posebno očitno v pisateljevem podajanju Ljudi, ki jih pozna slabo in na katenu opaža samo zeio vsakdanje in očitne lasurosti. V njegovih zgodnjih delih skoro sploh ni najii izdelanih značajev, skoro vsi so risani po znanem receptu: ali popolnoma belo ali popolnoma črno, in še lo brez resničnega spoznanja o belem 111 črnem, zato jim manjka tista verodostojnost, ki je v časi lastna tudi preprostim m preprosto razumljenim značajem. Kadar skuša risati notranje procese, postane mladi Finžgar vselej osladno liričen in gostobeseden. \ tem je povest .»srečala sla se prepričljiv primer. Trdnejši kot v spoznavanju je Finžgar v teh svojih delih v opazovanju, zato ume dovolj jasno in resnično opisovati vnanje dogodke. Njegovo poglavitno slabost, iz katere izvirajo vse manjše napake, namreč slabo razumevanje človeške notranjosti, je lažje prezreti v zgodovinskem romanu, kakršen je »Pod svobodnim solncem , kot pa v sodobnem romanu ali celo v drami. V zgodovinskem epu se radi zadovoljimo, če je le roman dobro zgrajen, z napetostjo nt pisanostjo dejanju, s slikovitostjo priborov in s snenia-tično karakterizacijo junakov in oseb. (S tem ne rečeni, da je tak ep vzoren.) Čisto drugače pa je pri delih, ki opisujejo sodobno družabno življenje. Pri zgodovinskem epu lahko vživanio pisateljevo domišljijo iti njegov čuvstveni zanos, v sodobni povesti, zlasti še realistični, pa iščemo spoznanja iu nekakega kažipota za življenje, ki ga sami živimo in ki ga zavoljo tega tudi nekoliko bolje poznamo. Pred vsemi drugimi pisatelji pa mora bili poznavalec duš dramatik, iiekel sem, da je v Fmžgarju več poznanja o vnanjem svetu, kot o notranjem, zato ni dramatik; v romanih in povestih iz modernega sveta pa nam iz istega vzroka ne more biti kažipot v labirintu sedanjosti, zato pa nas skuša odškodo-vati z obilnimi lirizmi in poetičnimi meditacijami, ki pa večinoma zvene nepristno in sladkobno. Snov za svoje sodobne pripovedne spise črpa pisatelj večinoma iz kine-tiškega 111 meščanskega življenja. Videti je na prvi mah, da pozna deželo bolje od mesta in kmeta bolje od meščana. Toda v povestih iz obeh svetov srečujemo junake in junakinje, ki niso junaki, dragocene ljudi (dr. Sluga), ki so dragoceni samo zato, ker so središče povesti, ne pa zovoljo njihove notranje vrednosti. Resnica iu resničnost sta sejaui zelo redko. Pripovedovanje teče sicer zgovorno, opisovanje pa je često grobo in rezko. Tako pri mladem Finžgarju. Če prebereš v isti sapi »Deklo Ančko« in »Srečala sta se«, prvi hip ne moreš verjeti, da sta to deli istega pisatelja. Šele ko ugledaš pod naslovom letnici, ti postane jasno. Razlika med delom, ki je nastalo 1905, in med delom iz leta 1913. je ogromna. Zdi se, da se je spremenilo popolnoma vse, vendar so v človeški notranjosti stvari, ki so neodvisne od njegove volje in od vsega njegovega še tako mučnega in požrtvovalnega prizadevanja. Med te stvari spada tudi osnovna notranja urejenost vsakega posameznika, ki jo z drugo besedo imenujemo — osebnost. Svetovni nazor se človeku lahko neštetokrat izpremeni, vendar je napredovanje ali, kar pomeni isto, rast osebnosti, samo dozdevno, duhovna globina in moč osebnosti ostaneta kakršni sta bili. Edino, kar je v življenju mogoče doseči, je zrelost, to se pravi, doseči, da si človek s spoznanjem svojega bistva poišče najbolj primeren način življenja. Preneseno na umetniško udejstvovauje pomeni to: najti samega sebe in svoj izraz. Napredek je mogoč edniole v tem. A Ludi ia napredek izveae le maioKUo. To resnico o nespremenljivosti osebnosti vidim potrjeno tudi pri Fiožgarju, če primerjam njegovo duševnost, ki je razvidna iz poznejših del, z njegovo mladostno podobo. Osnovni ustroj Finžgarjeve narave je tak, da niiu vec zrnisia za vnanji kot za notranji svet. Zaradi tega tudi danes ni bistveno globlji kot je bil, je pa resničnejši, ker je v izdatni meri storil, kar je dolžnost in naloga vsakega človeka in pisatelja: prišel je do jasnosti v samem sebi. Finžgar še danes idealizira svoje osebe, še danes vidi dobro in zlo tam, kjer ga vidi povprečen človek, še danes tudi kot pisatelj sodi življenje, mesto da bi ga samo pravično in mirno predstavljal. (V velikem umetniku živi nekako božje spoznanje, z.ato zanj 111 ne dobrega ne ziega, to razlikuje bravec, umetnik pozna samo resnico življenja.) Toda danes ve, kar ve, nikjer si ne prizadeva, kakor nekdaj, biti globlji uego je, in nikjer ne povzdiguje glasu, da bi se nekaj, kar s svojim pre-prostim očesom uvidi, zdelo globoko in nenavadno. V tem je globoka poštenost zrelosti. Zavrgel je vso gostobesednost, vse okraske, vso liriko in nejasno medi-uranje. Gol 111 jasen stoji pred nami v svoji preprostosti. V tem je njegovo zaslužen je in v tem je iskati vir tiste verodostojnosti, ki odlikuje njegova poznejša dela. V tej svoji iskrenosti je prišel Finžgar skoro do skrajnih meja. Njegovo pripovedovanje je kratko in jasno. Včasi postane več kot to, skoro skopo in suho, tako da vzbuja dojeni hladnosti. Čuvstvenost, ki se tako bohotno razrašča po njegovih mladostnih delili in ki ji ni mogoče verovati, tu skoro čisto usahne. Dionizične opojenosti od življenja Finžgar ne pozna, njegov ton je resen, zlasti danes. Z izvojevanjeni jasnosti' v sebi je izpolnil, kar mu je tnlo naloženo; našel je samega sebe in svoj izraz. Tak je pisatelj v »Dekli Ančki in v nadaljnih delih. Kakor ze rečeno, vidi Finžgar z najglobljim svojim organom mesto enega, nedeljivega, razumljivega in hkrati nerazumljivega življenja, — dobro in zlo. To je poglavitna razlikovanju tega, kaj je dobro in kaj zlo. V tem oziru je konveucijoiialen. značilnost za globino njegovega gledanja na svet. Druga značilnost se pokaže v ključuje se mnenju, da so dejanja, ki so zla sama po sebi. Kot primer drugačnega pojmovanja, naj služijo Cankarjeve besede, ki pravijo, da »vse je misel in dejanje nič*.. Ta opredeljen«,st jemlje Finžgarju zmožnost prikazovati pojave, v katerih sta dobro iu zlo zelo zamotano in nerazrešljvo prepletena. Zato ju prikazuje le v najpreprostejših oblikah — najraje v ljubezni. Tudi »Dekla Ančka je ljubezenska zgodba. V lej povesti se poleg navedenih lastnosti pokaže še vpliv katoličanstva. Po svoji naravi in po vsej izpeljavi razmerja med Ančko in Janezom pisatelj njune združitve ne more obsoditi. In vendar jo obsodi kot zvest izpovedovalec svoje religije. Ančka mora za svoj naravni korak delati pokoro, toda kakor da bi resnica sama hotela avtorja kaznovati za njegov prestopek, postane njena pokora, ker ni zaslužena, neokusna in za vse dalo usodepolna. Pisatelja pa je zavedla še v drugo neokusnost: Ker je le moral pokazati neko krivdo v tem združenju, je porabil nepotreben in moteč domislek o vinu, kot poslednjem nagibu v odločilni korak. Ta napaka zadeva osnutek tega sicer tako jasnega in toplega dela. V risanju značajev je ostalo še nekaj tistega starega idealiziranja in prečrnega opisovanja, ki je le obrnjeno idealiziranje. Idealizirana sta Mokar in Mokarica, Ančkini starši, nasprotno pa je z drugim hlapcem v početku povesti, poznejši preobrat v tem značaju pa je spet idealiziran. Živa in plastična je figura Janeza, Ančka sama pa je dosti bolj bleda in shematična; njen značaj ni povsem jasen, pokaže se nam bolj njena narava kot pa celotna osebnost. Po- znanje okoliša pa je neoporečno, to je Finžgarjev dar za vnanji svet. Zgradba dejanja je stroga in niojstersko stopnjevana. V tem delu se pisatelj ne ukvarja dosti s psihologiziranjem, ki ui njegov svet. vendar z vnaujimi dogodki nad vse spretno pove, kaj se godi v srcih. Slog je jedernat, včasi že skoro iskano kratek. Da nima povest v konceptu one težke napake, bi bila lahko lep primer zaokroženosti in enotnosti. Cesar ni finžgar dosegel v tej povesti, je pribojevai v »Bojih« v knjigi »Prerokovana«. Boji« so zopet dvojna ljubezenska zgodba iz našega kmetiškega življenja med vojno. \se pisateljeve lasinosu, ki smo jih opazili v »Dekii Ančki«, se tu znova prikažejo. Zopet isto, ali za spoznanje rahlejše idealiziranje kmeta, ki se mi vidi pregladek, zopet pretirana malopridnost slabih značajev (dekla Jera in potovka). Pripovedovanje je skopo in manj toplo kot v Ančki. Nedovršena plasitlfiinf Sehritte vom Leib !< Arh. prof. Kregpr Rado. iz odgovora na kritiko e. dr. • Mesesneta o »Golgoti« v »Jutru« z dne 9. aprila t. 1. UREDNIŠTVO JE PREJELO SLEDEČE NOVE KNJIGE: Abditus: Idejni predhodniki današnjega socijalizma in komunizma. Ljubljana 1925. Združna založba. Socijalno politična knjižnica 1. zvezek. Dr. Jože Jeraj: Narodni prerod. Izdala in založila Prosvetna zveza v Mariboru. V Mariboru 1925. Prosvetna knjižnica 1. zvezek. Janko Kersnik: Ciklamen. Roman. Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga. V Ljubljani 1924. Prosveti in zabavi 7. Janko Kersnik: Agitator. Roman. Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga. V Ljubljani 1924. Prosveti in zabavi 8. S. Kranjec: Pregled zgodovine S. H. S. V Ljubljani 1925. Založila Jugoslovanska knjigarna. Broš. Din 18, vez. Din 24. Dr. Janez Ev. Krek: Socijalizein (iz 1. 1901). Druga, nespremenjena izdaja. Uredil odbor društva »Dr. Jan. Ev. Krek«. Izbrani spiši III. zvezek. V Ljubljani 1925. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Tiskovne pomote: str. 52, v 1. vrsti od ep. beri: navzočen nam. navzoče; str. 53. v 2. vrsti od zg. beri: ante oculcs namesto ante oculas; str. 60 v 22. vrsti od zg. beri: oskubena kokoš nam oskubljena kokoš. Prihodnja številka »Kritike« izide v prvih dneh meseca septembra. Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani. MEDIC - ZANKL tvornica olja, lakov in barv. Centrala: Ljubljana Podružnica: Maribor Skladišče: Novisad Tvornice: Ljubljana — Medvode Laneno olje, zajamčeno čist firnež, vseh vrst laki, oljnate, zemeljske in kemične barve, kit znamke „MERAKL" Mestna talia ljubljanska (Gradska štedionica) v Ljubljani. STANJE VLOŽENEGA DENARJA preko 130 milijonov dinarjev ali 520 milijonov kron. SPREJEMA VLOGE na hranilne knjižice in tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju. ZLASTI PLAČUJE za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti. JAMSTVO za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kakor kjerkoli drugod, ker jamči za nje poleg lastnega hranilnič-nega premoženja še MESTO LJUBLJANA z vsem premoženjem in davčno močjo. Ravno radi tega nalagajo pri njej tudi sodišča denar mladoletnih, župni uradi cerkveni in občine občinski denar. — Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar popolnoma varen. SLAUEIfSKfl BANKA d. d. Centrala: Zagreb Podružnica: Ljubljana Vplačana deln. glavnica in rezerve nad 120,000.000 Din. S .H, '57 « c S c en cc 'ČL "d rt 'nT c c g « '-- rt m bo 0 _rt O- s C U3 >0 .a c rt "O OT £ > rt rt 3* 'C? > £ O .2 PODRUŽNICE: Beograd, Bjelovar, Brod n/S., Celje, Dubrovnik, Gornja Radgona, Kranj, Maribor, Murska Sobota, Osijek, Sarajevo, Sombor, Sušak, Sabac, Sibenik, Vršac in Wien EKSPO Z i TURE: Rogaška Slatina (sezonska) in Jesenice A F I L I J A C I J I: Slovenska banka Ljubljana in Jugoslovanska industr. banka d. d. Split Lastni agenciji v Južni Ameriki: Buonos Aires, Rosario de Santa Fe v Severni Ameriki: v vseh večjih mestih direktne bančne zveze o a> D v O cr rr 3 a t« • s •5" o < "b' J2. N< O n> o 7T O o< n> 3 &3 o< c a c Posreduje vse bančne in trgovske posle z inozemstvom, posebno z Italijo in Avstrijo Olajšuje posle eks- in importerjem s tem, da jim eskomptira menice v lirah kakor tudi v drugih inozemskih valutah