KRALJEVIČ IN BERAČ

Spisal Mark Twain :: Za ljudsko-
šolsko mladino prirejena povest



KRALJEVIČ in BERAČ

Za Ijudskošolsko mladino prirejena povest.

V KRANJU ::: 1910.

TISKAL IN ZALOŽIL IV. PR. LAMPRET V KRANJU.

Uvod.

Otroci, umrl je pred kratkim časom v daljni Ameriki
mož, ki je mnogo preizkusil v svojem življenju, posebno
mnogo hudega, ali kljubu temu je bil vedno vesel do
svoje visoke starosti, ko so mu snežnobeli lasje kinčali
duhovito čelo. Ta mož je spisal mnogo, mnogo veselih
knjig v angleškem jeziku, in na njih se je podpisoval
z imenom Mark Twain*).  In tudi pričujočo knjigo je
spisal ter jo namenil vam, ki radi berete kaj veselega,
poučnega in zabavnega. Tu jo imate v skromni slo¬
venski obleki; vem, da jo boste radostno sprejeli, in
t da yam bo ugajala.

Ferdo Plemič.

*) Izgovori ,Mark Tvo".

I.

godila sta se kraljevič in berač.

Jesenskega dne v prvi polovici šestnajstega stoletja
se je rodil v starodavnem mestu Londonu deček, ka¬
terega se ni nihče razveselil izvzemši njegove siromašne
matere, imenom Khenti.

Istega dne se je v mogočni kraljevski rodovini
Tudor  rodilo tudi dete. Vsa Angleška je pričakovala
tega dečka ter prosila Boga, da ga ji podari. Zdaj je
bil tu, in ljudje so poskakovali veselja. Visoko in nizko,
bogato in ubožno je bilo silno vzradoščeno. Praznovali
so ta dogodek nekaj dni, plesali in peli; čez dan so
po Londonu plapolale zastave, po noči goreli kresovi.
V vsej angleški državi niso govorili o drugem, negoli
o novorojenem detetu Edvardu Tudorju,  princu uelskem
ter angleškem prestolonasledniku. Seveda mali Edvard
o tem slavljenju ni nič vedel, in če bi tudi vedel,
gotovo bi zanj ne maral.

O malem Khentiju, ki so ga krstili Toma,  pa ni
nihče govoril, in le njegova mati ga je ljubila in ne¬
govala. In vendar sta oba dečka, berač in kraljevič,
enako rasla in se razvijala. Drug ni vedel za drugega,
in vendar sta si s časom postala tako podobna po licu
in rasti, kakor jabolčni polovici.

5

II.

Tomova mladost.

Preskočimo nekaj let.

London je bil že v onih Časih nad tisoč petsto
let staro mesto, in po tedanjem naziranju tudi veliko
mesto. Štel je takrat nad stotisoč prebivalcev. Ali ulice
so bile tesne, vijugaste in nesnažne, posebno pa v
onem mestnem delu, kjer je stanoval Toma, in to je
bilo blizu velikega londonskega mosta Puding Lena.
Hiše so bile lesene, nadstropje je bilo izbočeno nad
nadstropjem. Čim višja je tedaj bila hiša, tem širja je
bila. V taki leseni, napol razpadli hiši so stanovali
Tomovi roditelji in sicer v eni sami tesni sobici. Oče
in mati sta imela ležišče v kotu, Torna, njegova babica
in dve njegovi sestri, Beta in Nana, pa so spali na
slami po tleh.

Njegova mati je srčno ljubila svoje otroke, pa bi
jih bila rada naučila kaj koristnega, ali revica sama ni
znala mnogo. Vrhutega pa je živela v vednem strahu
pred svojim možem, Tomovem očetu, ki je vedno
pohajkoval, ves dan sedel v krčmi, a svojo ženo in
svoje otroke silil, da beračijo. Prav tako hudobna je
bila Tomova babica. Stari Khenti je bil poleg tega
tat; babica, mati njegova, pa beračica po poklicu.
Otroci so morali beračiti, ali krasti niso hoteli.

Sredi teh siromašnih ljudi je prebival „oče Andrej“,
star in častitljiv duhovnik, ki je živel od svoje male
pokojnine ter delil dobrote, kjer in kolikor je mogel.
Oče Andrej je naučil Tomo brati in pisati ter tudi
nekaj latinskega, ker Toma je bil bistra glavica, ki je
raje sedel pri očetu Andreju, negoli se klatil po ulicah
z drugimi dečaki. Zato so pa tudi Tomovi sovrstniki
gledali nanj, kot na kakšno deveto čudo učenosti.

6

Kljubu bedi, v kateri je živel, se Toma vendar ni
čutil nesrečnega. Mislil si je, da je tako prav, da mora
tako biti. Hudo mu je sicer bilo, kadar je prišel zvečer
praznih rok domov, ker ga je tedaj njegov oče šibah
Ali takrat je pritavala ponoči njegova dobra mati k
njemu ter mu podala skrivomaj kos suhega kruha, ki
si ga je sama odtrgala od ust.

Tako je Tomi potekalo življenje enolično, a po-
voljno. Naberačil je. toliko, da ga doma niso tepli,
ostali čas pa je prebil pri očetu Andreju, ki mu je
pravil pravljice o vilah, orjakih, zakletih gradovih,
vitezih, kraljih in kraljičinah. Slednjič mu je prevzela
dušo le ena edina želja, namreč, rad bi nekoč videl
pravega pravcatega kraljeviča.

Oče Andrej mu je izposojeval knjige, ki jih je
Toma poželjivo bral. Poleg tega je beraški deček rad
premišljeval o vsem, kar je videl. Posebno ga je za¬
nimala strašna londonska ječa Taur in nesrečneži, ki
so jih vojaki peljali v to ječo.

Čitanje in premišljevanje o življenju kraljevskega
sina je tako silno uplivalo nanj, da se je nehote jel
obnašati kot kakšen kraljevič. Govoril je in se je
obnašal proti vsakemu nenavadno svečano in vljudno,
da so se mu vsi njegovi prijatelji čudili. In znal je
marsikaj tako lepo pripovedovati, in vrhu tega je bil
tako šaljiv, premišljen in moder, da so ga včasih tudi
odrasli ljudje povpraševali za svet. Samo v njegovi
družini niso zapazili nič posebnega na njem.

• Oblačil se je v zakrpano obleko, spal je na kupu
trhle slame in beračil, a sanjal je o veličini in sijaju,
ki obdaja kraljeviča. Njegove razkošne sanje pa so
samo povečale njegovo nesrečo ter pomnoževale nje¬
govo gorje. Srce mu je hotelo počiti bolesti, in vroče
se je razjokal.

7

III.

Toma se seznani s kraljevičem.

Toma je vstal ter zapustil svoj dom, lačen, a še
pod vtisom svojih lepih sanj. Zatopljen v te sanje je
šel po mestu, kamor so ga vodile oči in nosile noge.
In tako je prišel polagoma izven londonske trdnjave.
Tako daleč še nikoli ni bil. Spočil se je za hip, potem
pa je korakal dalje in dalje ter prišel do prekrasnih,
veličastnih palač zvanih Uestminstr. Evo, stal je pred
kraljevim dvorom.

Na vsaki strani pozlačenega omrežja je stal kot
živ kip orjaški stražar v svitlem, jeklenem oklopu. V
gotovi oddaljenosti je stala gruča radovednih ljudi.

Ubogi mali Toma v svoji raztrgani obleki se pri¬
plazi bližje in bojazljivo smukne mimo stražarja. Srce
mu je silno vztrepetalo, ko je zapazil skozi zlato
omrežje prizor, ki mu je tako razigral vso dušo, da
je ves zadrhtel veselja.

Za omrežjem je stal dražesten, živahen deček,
oblečen v svilo in žamet, obsut z biseri, a ob boku je
nosil mal in dragocen meč, posut z dragimi kameni.
Na nogah je nosil lepe rdeče čeveljčke, na glavi rdečo
čepico, s katere se je vilo nojevo perje, ki je bilo
pričvrščeno ob čepico z velikim dragim kamenom.
Nekoliko plemičev je stalo krog njega.

Da, to je bil kraljevič, pravi živi kraljevič, in Bog
je uslišal slednjič Tomovo molitev.

Hrepenel je samo za tem, kako bi se mogel pri¬
bližati kraljeviču, pa milo pogledati v njegovo lice.

V tem hipu pa ga zagrabi vojak na straži ter ga
sune daleč tja do množice radovednih ljudi, ki so se
Tomi zasmejali.

8

Kraljevič pa priskoči do vrat in zlovoljen vikne:
»Zakaj ravnaš tako surovo z ubogim dečkom ! Odpri
vrata in pusti dečka noter!"

Ej, da bi bili videli, kako urno so gledalci dvignili
klobuke; navdušeno in radostno so zaklicali: »Živijo
princ uelski!" Vojščaki so mu izkazali čast s svojim
orožjem, odprli so vrata, a mladi kraljevič je ponudil
roko malemu beraču v revnih capah.

Toma je ponosno korakal mimo vojščaka, in bla¬
ženost mu je sijala z lica.

Edvard Tudor, kraljevič angleški, reče prijazno:

»Bržkone si lačen in truden? Neprijazno so ravnali
s teboj, pa pridi z menoj!"

Nato ga odvede v svojo sobo in takoj zapove,
naj prinesejo raznovrstna jedila. Ko se to zgodi,
odidejo dvorjaniki iz sobe, kraljevič pa sede k Tomi,
pa ga povprašuje o marsičem,

»Kako se imenuješ, dečko?"

»Toma Khenti, gospod!"

»Kje pa prebivaš?"

»V obmestju Oafišl-Khort."

»Hm, to je čudno ime. Imaš li stariše?"

»Imam jih in tudi dve sestri, Nano in Beto, in
tudi babico, ki me cesto bije."

Kraljevičevo oko je zasijalo jezno, pa je vzkliknil:

»Kaj, bije te? Zakaj te tvoj oče ne brani?"

»Tudi on mi nič ne odpušča."

»Ali kakšna je tvoja mati?"

»Ona je dobra, nikoli me ne užalosti. Tudi Nana
in Beta me imata radi."

»Koliko sta stari?"

„V petnajstem letu sta, vaši milosti na službo."

»Moja sestra ledi (gospodična) Jelisava je stara
'tudi štirinajst let, moja sestričina ledi Džen Grej je z

9

mano istih let, moja sestra Meri ... Ah povej mi, kaj
se tudi tvoje sestre neprestano mrdajo ter slugam za-
branjujejo vsak nasmeh?"

„Oj, gospodar, ali misliš, da imata moji sestri
sluge?"

Mladi kraljevič pogleda presenečen malega berača,
pa reče:

„Ja, potem mi pa povej, kdo jih zvečer slači in
zjutraj oblači ?“

„Nihče, gospodar; sicer pa se moji sestri ne slečeta,
ko gresta spat."

„Ali imata samo po eno obleko?"

„Ali kaj bi počele z dvema? Saj nobena od njih
nima dve telesi!"

»Oprosti, nisem hotel rogati se tebi. Ali ti govoriš
tako izbrano, si se česa učit?"

„Ne vem, gospodar! Stari, dobri svečenik, oče
Andrej, me je naučil nečesa, zdaj pa mi izposojuje
knjige."

„Znaš morda latinski?

„Da, ali zdi se mi, da znam zelo malo."

»Le uči se tega jezika. Težak je samo spočetka,
grški jezik je mnogo težji. Ali pripoveduj mi o svojem
Oafišl-Khortu. Živiš li tam prijetno?"

„Ni ravno najhuje, samo da se tam strada. Kažejo
tam burke in opice. Ej, mične so te živalice, in lepo
so oblečene. Včasih prirejajo igro, pa vpijejo in se
tolčejo, dokler niso vsi mrtvi, a plača se samo vinar,
ali kaj hočete, ko se težko pride do vinarja. Mi dečki
pa se včasih borimo drug proti drugemu."

Kraljevičeve oči so zablestele, pa je rekel:

„To bi mi ugajalo! Pripoveduj dalje!"

»Včasih se skušamo v tekanju, poleti se kopamo
v reki in plavamo, štrkamo drug drugega z vodo, se

10

potapljamo, vpijemo, skačemo, se igramo v pesku,
delamo opeke . .

„Dostije, prekini! To je prelepo! Da bi bil oblečen
kakor ti, da bi smel sleči čevlje, pa tako bos capljati
po pesku, ter da mi tega nihče ne brani, in me zaradi
tega nihče ne krega; oj dal bi za to svojo krono!"

„A jaz bi bil rad samo enkrat tako oblečen, kot
ste vi, dragi gospod!"

„Ej dobro! To se lahko zgodi. Sleci svoje cape,
pa obleci mojo opravo, a jaz hočem tvojo. To bo sicer
kratka sreča, ali hajdi uživajva jo, predno naju pri tem
kdo ovira. Pozneje hočeva zopet zamenjati svoji
obleki."

Čez kratko časa sta zamenila obleki ter stopila
pred veliko zrcalo in se ogledovala od glave do pete.
Pa glej! Zdelo se jima je, da se nista zamenjala. Za¬
čuden gledata drug drugega, pa zopet v zrcalo, pa
zopet sebe. Slednjič reče kraljevič:

„Ti imaš ravno take lase, iste oči, isti glas, isti
stas in iste kretnje kot jaz. Če bi bila enako oblečena,
nihče bi ne mogel reči, kateri od naju dveh, ti ali jaz,
je princ uelski. Ali pokaži mi, kaj imaš na roki!
Rano ?“

„Da, ali to ni nič. Vaša milost ve, da je oni
vojščak, ki me je prijel za roko, vršil samo svojo
dolžnost."

„Molči, jaz že poznam surovost vojščaka! Zdaj
ostani tu, dokler se ne vrnem. To ti zapovem!"

Nato vzame kraljevič urno z mize neko malo, ali
za angleško državo sila znamenito reč ter jo shrani,
pa naglo odide ves rdeč v licu in jeznega pogleda iz
dvora. Dospevši do velikih vrat, potrese ob težkem
zapahu in krikne: »Odprite, snamite zapahe!"

lt

Vojščak, ki je bil poprej napadel Tomo, odpahne
zapah, ali pri tem udari kraljeviča tako močno v lice,
da je ta opotekajoč se padel na cesto.

„To imaš, berač, za to, ker me je Njegova Vi¬
sokost ukorila radi tebe!" reče vojščak.

Radovedneži pred vratmi so se s krohotom sme¬
jali. Kraljevič pa se je dvignil ves blaten. Ponosno se
obrne do stražarja pa krikne: „Jaz sem princ uelski,
ti boš plačal z glavo zato, ker si dvignil svojo roko
na maziljeno mojo glavo!"

Vojščak pa ga pozdravi po vojaško s svojo su¬
lico in mu reče zasmehljivo:

„Na počaščenje Vam! Pozdravljam Vašo kraljevo
Visokost!" A nato zavpije razjarjen: „Poberi se odtod,
norec!“

Nato so gledalci krohotajoči se obkolili malega
kraljeviča in ga suvali pred seboj ter so kričali:

„Vstran! Njegova kraljevska Visokost, princ uelski
je tu!“

IV.

Kraljevičevo stradanje začne.

Nekaj časa so na ta način preganjali kraljeviča.
Potem so ga pustili samega. Tedaj se ogleduje na
vse strani; vedel ni, kje je, vedel je samo, da je sredi
mesta Londona. Hodil je brez cilja dalje, hiše so po¬
stajale vedno redkejše in manjše. Svoje krvaveče noge,
bil je bos, je opral v nekem potoku, potem je begal
dalje. Slednjič je prišel do velike cerkve „sivih me¬
nihov", katero je bil prevzel nekoč njegov oče ter jo
za vedno poklonil siromašni deci, da bi tam jnašla
pribežališče hrano in obleko. Pri tej cerkvi se je po¬
mešal med dečke, ki so tam igrali. Bili so to varo¬
vanci „sivih menihov". Njim se je izdal za princa uel-

12

skega ter jih prosil, naj ga peljejo k svojemu uči¬
telju, ker bi rad z njim kaj govoril. Ali dečki so ga
zasmehovali ter nagnali pse nanj, da je bežal.

V begu pa je sklenil: „Kadar bom jaz kralj, ne
bodo varovanci te cerkve samo jedli, pili in se obla¬
čili, temveč se bodo morali tudi kaj učiti; ker poln
želodec nič ne koristi, če sta glava in srce prazna."
Potem je šepetal: „Oafišl Khort, tako je ime ulici.
Samo da jo najdem čimprej, pa sem rešen. Tam me
bodo ljudje spremili v kraljevi dvor, pa dokazali, da
nisem njihov, temveč pravi kraljevič, in tako bom spet
doma/

Nastopila je neprijazna, burna noč. Kraljevič, dedič
angleškega prestola, se je potikal čimdalje bolj po
nesnažnih ulicah, kjer je vladala beda in nadloga.

Nenadno ga prime nekdo za vrat in vikne :

„Tako! Ti si tako kasno še vedno na ulici? Go¬
tovo nisi prinesel domov niti vinarja! Če je to res,,
tedaj se čuvaj, tako ti rečem."

Kraljevič se iztrga neznancu, pa nehote očisti
ramo, za katero je bil prijet.

„Ah!“ vzklikne, „vi ste bržkone njegov oče?
Dobri Bog daj, da je temu tako. Potem pojdite po-
njega, a mene odvedite tjakaj!"

»Njegov  oče? Kaj misliš s tem reči? Vem samo,
da sem tvoj  oče, in o tem te bom kmalu prepričal."

„Oj, ne šalite se, ne obotavljajte se! Peljite me
do m ojega kraljevega očeta, bogato vam bo to po¬
vrnil. Ne lažem, temveč govorim resnico. Rešite me!
Jaz sem resnično princ uelski."

Mož se je začudil, izbulil oči v dečka, pa je rekel:
„On nori. V norišnico z njim!" Nato ga zgrabi in
reče: »Bodi nor ali ne, zdaj hajdi domov, pa dobiš.

13

palico od babice in mene, da boš imel za enkrat
dovolj."

Nato ga vleče proti hiši, kjer je bilo polno starih
in mladih klatežev.

V.

Toma kot kraljevič.

Toma Khenti je ostal sam v kraljičevi sobici.
Preganjal si je čas po svoje. Vrtel se je pred zrcalom
pa se je čudil samemu sebi. Potem je ogledoval ves
sijaj kraljevičeve sobe, in se je zapored vsedel na
vsak naslonjač. In tedaj mu pride na um :

„Ej, da bi me sedaj videli dečki iz Oafišl Kborta!
Težko mi bodo verjeli, ko se vrnem domov, pa jim
povem ta čudni dogodljaj."

Preteče pol ure, pa opazi Toma, da se kraljevič
še vedno ne vrne. Čuti se osamljenega in posluškuje
pri durih. Nakrat začuti neko tesnobo in željo po pro¬
stosti. Bil je kot na trnju.

Oh, kaj bi bilo, da pride sedaj kdo v sobo in ga
opazi v kraljevičevi obleki. Grozen strah ga prevlada.
Z drhtečo roko odpre duri, hotel je vprašati po kra¬
ljeviču. V tem hipu pa poskoči na noge šest sijajno
opravljenih dvorjanikov ter se mu klanja. Ves pre¬
strašen odskoči Toma in zapre zopet duri.

„Rogajo se mi in zdaj gredo, da me izdajo. Oh,
čemu sem šel semkaj !“

V tem se odpro duri, in v svilo oblečen dvorjanič
naznani:

„Ledi Džen Grej prihaja."

V sobo stopi mlada, sijajno oblečena deklica, pa
stopi k njemu:

„Kaj ti je gospod?"

14

Toma se ojunači in reče:

„Usmili se me, jaz sem siromašni Toma Khenti
iz Oafišl Khorta v predmestju. Prosim te, posreduj,
da bi mogel govoriti s kraljevičem. On mi bo vrnil
moje cape in mi bo dovolil, da smem oditi mirno
odtod. “

Pri teh besedah poklekne pred njo, sklene roki
in jih dvigne kvišku. Deklica ga pogleda prestrašeno
in vzklikne: „Oj Visokost, Vi klečite pred menoj!"

Nato splašena zbeži.

In sedaj se je raznesla od sluge do sluge, od
plemiča do plemiča, od gospodične do druge, od enega
nadstropja do drugega, iz dvorane v dvorano, po
dolgih hodnikih žalostna novica: „Kraljevič je znorel!“

Ali kmalu se čuje po hodnikih klic: „Kraljevič
prihaja !“

Ubogi Toma je korakal mimo skupin ljudi, ki so
se mu globoko klanjali. Nakrat vstopi v divno dvo¬
rano. Stopil je pred kralja samega.

Pred njim v naslonjaču je sedel debel mož z osi¬
velimi lasmi. Eno nogo je imel zateklo in povito, in
naslanjal jo je na blazino. Ta bolnik je bil grozni
kralj Henrik VIII.

„Kaj čujem" reče Tomi, „ti si hotel mene, svo¬
jega očeta, prevariti z neumno šalo."

Ubogi Toma ga je ves zmeden poslušal in je
jedva dihal.

„Ti si kralj?" reče. „Potem sem izgubljen!"

Kralj ga presenečen posluša, pogleda ga, vzdihne
globoko in reče: „Pričakoval sem, da je novica pre¬
tirana, ali zdaj vidim, da se mi niso zlagali. Dete
moje, ti si bolno, pridi sem k svojemu očetu!"

Toma poklekne pred kralja, a ta pritisne njegovo
kodrasto glavico na svoje prsi, pogladi jo in vpraša:

15

„Kaj ne poznaš svojega očeta, milo dete? Reci,
da me poznaš, drugače mi poči srce žalosti."

„Da, vi ste moj prezvišeni gospodar in kralj."

„To je res, dobro je; umiri se in ne tresi se
tako. Nikdo ti ne bo hudega storil, tukaj te vsi
ljubijo."

„Oj, prezvišeni gospodar, usmili se me, veruj, da
sem govoril resnico! Jaz sern eden tvojih najneznat-
nejših podanikov. Slučajno sem prišel sem, veruj mi,
da nisem kriv. Ali premlad sem še, da bi umrl."

„Ti umreti? Ne govori tako, dragi moj sin!"

„Bog povrni tvojo usmiljenost, gospodar moj in
kralj!" reče Toma in skoči na noge. »Sedaj smem
oditi ?“

„Oditi ? O da, če to želiš. Ali čemu nočeš biti
delj časa pri meni ?“

„Mislil sem, da sem prost, zato hočem poiskati
kot, kjer sem se rodil, kjer stanujejo moja mati in
moje sestre. Prosim, pustite me domov!"

Kralj se je zamislil in nakrat vpraša Tomo nekaj
v latinskem jeziku. Toma mu odgovori v istem jeziku.
To je kralja potolažilo. Vpraša ga potem nekaj v fran¬
coskem jeziku. Toma ni odgovoril, ker ni poznal tega
jezika.

Kralj se nasloni v svoj naslonjač in reče:

„Očividno se kraljevič preveč uči; to mu je ško¬
dovalo na duhu," potem se obrne do Tome in reče:

„ Umiri se moje dete, kmalu bo bolje. Poljubi me
še enkrat, pa se vrni k svojim igračam in zabavam.
Tvoja bolezen me žalosti."

Toma je odšel s težkim srcem, brez upanja, da
pride zopet do svoje prostosti. Spoznal je, da je pravi
suženj, da bo moral za vedno ostati v tej pozlačeni
kletki, zaprt kot osamljen princ, brez vsakega prijatelja.

16

Kralj pa je dejal dvorjanikom: „Čujte me, mo¬
jemu sinu se je otemnil razum, ali upam, da ne za
vedno. Odvzemite mu knjige, učiti se ne sme več. Ali
on je dedič angleškega prestola; umobolen ali zdrav,
on bo vladal. Še jutri naj se ga po starih običajih
ustoliči v njegovo čast in dostojanstvo! Razglasite to
mojo voljo. — Ah, ta žalost mi bo podkopala živ¬
ljenje !“

»Kraljeva volja nam je zakon!“ so odgovorili
dvorjaniki.

VI.

Tomovi svetovalci.

Tomo so odvedli v veliko dvorano. Grof Hertfrd,
dozdevni njegov ujec, mu da znamenje, naj sede, ali
on se je obotavljal to storiti, ker so okolu njega stali
stari gospodje, ki so bili po njegovi sodbi višji od
njega. On jih tedaj prosi, naj sedejo, ali vsi so se
klanjali, šepetali, se zahvaljevali za ponudbo, pa stali
ravno kot prej. Grof Hertfrd pa mu zašepeče:

„Ne zahtevajte tega, prosim Vas; ni dovoljeno,
da sedijo v Vaši navzočnosti."

V tem pride lord Džoan, pa prosi kraljeviča, naj
mahne dvorjanikom, da odidejo. Nato reče lord Džoan:

»Njegovo Veličanstvo, kralj, zahteva, da bi milost¬
ljivi princ z resnih državnih razlogov svojo bolečino
zatajeval toliko časa, dokler ne preide, ter dokler ne
bo zdrav kot prej. Ob vsaki priliki pa naj se posve¬
tuje z mano in grofom Hertfrdom, ker naju je po¬
oblastil kralj, da streževa kraljeviču in da sva mu
vedno ob strani."

Toma odgovori odločno:

»Kakor kralj zapoveduje, tako naj se zgodi! Kra¬
ljeva volja je sveta."

17

2

Nato reče grof Hertfrd: „Po kraljevi zapovedi
bomo sedaj pustili mirovati knjige in učenje. Hočete
se morda zabavati z igro, da ne boste utrujeni pri
banketu?"

Toma je bil iznenaden in z vprašujočim pogledom
pogleda grofa. A Džoan reče:

„Jeli ste zopet pozabili. Grof Hertfrd govori o
banketu, to je o svečanostni veliki pojedini, ki jo
Vam v čast priredi mesto London. Njegova milost,
kralj, je obljubil že pred dvema mesecema, da boste
Vi pričujoči pri banketu."

„Ah, pozabil sem že!“ reče Toma in zardi. Priznal
je sam sebi v svoji duši. da bo težko kos tej nalogi.
A potem poprosi, da bi mu dovolili spočiti se. Prišel
je dvorjanik ter ga odpeljal v drugo mirnejšo sobo.
Jedva je Toma stopil v njo, že stegne roko po čaši
vode. Ali v tem hipu priskoči v svilo oblečen sluga,
prime za čašo, poklekne na koleno in mu poda ko¬
zarec vode na zlatem krožniku.

Trudni jetnik sede nato in hoče sleči svoje če¬
veljčke, ali takoj poklekne drugi sluga in ga sezuje.
In kar je še skušal Toma storiti sam, vedno ga je
prehitel kakšen sluga. Slednjič si je mislil: „Nu,
koncem bodo zahtevali še, da dihajo mesto mene!"

Ko je Toma odšel iz dvorane, ostala sta njegova
svetovalca sama. Hodila sta s povešeno glavo gor in
dol. Slednjič spregovori Džoan:

„Moj gospod, kaj mislite vi o vsem tem?"

„Mislim takole: kralj je že blizu svoje smrti, moj
nečak, kraljevič, pa je znorel in kot norec bo za¬
sedel prestol. Oj, Bog se usmili Angleške!" reče grof
Hertfrd.

„Da, zdi se tako . . . nego-hm, vi ne su¬

mite, da. . .“

18

Grof Hertfrd se ustavi tik njega ter mu ostro po¬
gleda v oči in reče:

„Kaj sumite pa vi? Recite! Itak sva sama.“

„Težko mi je izreči, kar mislim, ker vi ste kralje¬
vičev bližnji sorodnik. Ali če vse premislim, zdi se
mi, da ta deček ni pravi kraljevič."

„Nehajte, lord, to je veleizdaja! Kar si mi rekel,
naj bo kot da bi nič ne spregovoril. Nikar pa ne sumi.
Kraljevič je sin moje sestre. Jaz poznam njegov glas,
njegovo lice in njegovo rast od prvih njegovih dni
sem. Norost seveda lahko marsikaj spremeni. Dobro
poznam svojega nečaka. On je pravi  kraljevič, to
vem gotovo, in kmalu bo moj in tudi tvoj kralj!"

Nato sta umolknila oba resna moža.

VII.

Toma obeduje vprvič po kraljevsko.

Ob eni uri popoldne so preoblekli Tomo za obed.
Nato ga odvedejo v veliko dvorano, ki je bila polna
dvorjanikov, in kjer je bila pripravljena mizica za eno
osebo. Vse posode so bile zlate. Dvorni kaplan je
zmolil molitev, in Toma se hoče že vsesti pa jesti,
ker je bil silno lačen. Ali poprej mu nek grof priveže
okoli vrata brisalko. To službo je s častjo opravljala
že dolgo njegova rodovina.

Točaj pa je že bil pripravljen, da mu vlije vina
v čašo. Tudi prvi komornik je stal tamkaj, ali čemu,
to bi nihče ne uganil; bila je pač taka dvorska šega.
Sploh je imel Toma, nekdanji berač, poleg raznih
dvorjanikov, ki so stali krog njega, še štiriinosemdeset
slug pri kosilu. Sicer revček tega ni niti vedel, a če
bi tudi vedel, ne znal bi, kaj naj počne ž njimi, kaj
naj jim ukaže.

19

2 '

Toma je po svoji navadi prijemal jedila z roko..
Poleg tega pa je vedno ogledoval svojo dragoceno,
brisalko, pa je slednjič dejal nedolžno:

„Prosim, vzemite mi to proč, da ne bi v svoji,
neokretnosti umazal tega prtiča!"

Poln potrpežljivosti mu odveže grof prtič.

Ko je Toma pojedel tudi slaščice, si je napolnil
žepe z orehi. A v tem ga jame nekaj v nosu srbeti in
ščipati. Toma jame vihati nosek ter se posili, da bi
prikril svoj strah. Gledal je zdaj enega dvorjanika, zdaj
drugega, in solze so mu že stopile v oči. Preplašeni
skočijo vsi do njega, pa ko zvedo za povod njegovih
solz, so vsi zmedeni. Zakonik angleških dvorskih obi¬
čajev ni glede tega nič omenjal. A ko Tomo vedno
bolj skeli v nosu, se slednjič ojunači ter si obriše
nosek s svojimi prsti. Navzočim dvorjanikom je odleglo.

Po obedu pristopi k Tomi nek grof in mu ponudi
široko, a plitvo in zlato skledo z dehtečo rožno vodo.
Ž njo bi si moral dozdevni kraljevič oprati roke in
usta. Toma pa tega ni vedel. Premišljuje za hip, kaj
naj stori s ponujeno dehtečo vodo, slednjič vzame
skledo grofu iz roke, jo nastavi k ustnicama ter jo
izpije. Urno pa jo vrne grofu in reče:

„ Hvala lepa, ta pijača mi resnično ne tekne. Diši
dovolj lepo, ali dobra ni.“

V tem dejanju in v teh besedah so videli dvor-
janiki nov dokaz, da kraljevič nori. Ali rekli niso nič.

Nu, slednjič so ga na njegovo željo peljali v
njegovo sobico. In tam se je čutil slednjič srečnega,
ker je bil brez gledalcev. Vzel je svoje orehe iz žepa
ter jih pričel treti, da je bilo veselje. Ko je pohrustal
svoje orehe, zapazi omaro z lepimi knjigami. Med
temi knjigami je bila ena, v kateri je bilo vse na-

20

tančno popisano, kako se mora kraljevič obnašati na
angleškem dvoru.

Ta knjiga mu je res prav prišla. Vrže se na širok
počivalnik, pa jame knjigo marljivo proučevati.

Zapustimo ga pri tej zabavi.

VIII.

Državni pečatnik.

Kralj Henrik VIII. se je zbudil iz sna okoli pete ure.

„Kako me vznemirjajo te sanje!" je dejal. „Kmalu
bom umrl, kakor vse kaže. Oj ne varajo me znamenja,
žila mi utripa vedno šibkeje.“

V tem pa mu zablestijo oči jeze, pa reče: „Ali
prej nočem umreti, nego potem, ko je veleizdajnik
vojvoda Noarfok že obsojen in mrtev. Vzdignite me,
sam hočem zapečatiti smrtno obsodbo izdajalskega
maršala Noarfoka!"

Ali ko so iskali veliki državni pečatnik, ni ga bilo
nikjer. Slednjič se domislijo, da je kralj ta pečatnik
pred par dnevi dal hraniti kraljeviču. Urno stečejo do
Tome, ali ta seveda ni nič vedel o tej, za angleško
državo tako važni stvari.

Kralj je globoko dihal: »Pustite tedaj, ne vzne¬
mirjajte mi ubogega deteta! Gospodova roka počiva
na njem. Dal Bog, da ne bi bilo tako."

Potem zapre oči pa šepeta nerazumljivo. A nato
reče:

„Saj imate moj mali pečatnik, ki sem ga nosil na
potovanjih s seboj. V moji blagajnici je. Če se je veliki
pečatnik izgubil, bo mali zadostoval. Idite mi izpred
oči, pa vrnite se mi z glavo noarfoškega vojvode!"

Dvorjaniki so odšli s pooblastilom, da se prihod¬
njega dne odseče glavo prvemu plemenitašu angleške

21

države, vojvodi Noarfoku, a kralj je padel v smrtnih
težavah v nezavest. Boril se je že s smrtjo.

IX.

Kraljevičevo stradanje.

Zapustili smo kraljeviča v onem hipu, ko ga je
Tomov oče, stari Khenti vlekel domov. Kraljevič se je
obotavljal in hotel se je s silo iztrgati iz postopačevih
rok. Tedaj dvigne Khenti svojo gorjačo, da bi udaril
kraljeviča. V tem pa priskoči oče Andrej, ki je bil pri¬
hitel na ulico in se zavzame za dečka. Postopač pa
udari starčka tako hudo po glavi, da se revež zgrudi
na ulico.

Stari Khenti pritira slednjič princa v svoje stano¬
vanje. Ob slabi svetlobi lojeve sveče spozna princ
okoliš svojega novega stanovanja in njegove prebivalce..

Dve v cape odeti deklici sta čepeli s svojo materjo
v enem kotu, v drugem pa je sedela suha starka, raz-
mršenih las, hudobna babica.

Khenti ji reče: »Zdaj pazi! Čula boš lepo šalo,,
samo ne pokvari mi je prehitro. Pozneje ga lahko
pretepeš, kolikor ti drago."

Nato se obrne k dečku in reče: »No, če nisi še
pozabil svoje prejšnje neumnosti, pa povej, kdo si ti?"

Princ zardi jeze in odgovori:

»To je nedostojno, da se ti upaš zapovedati mi,,
naj govorim. Že prej sem ti rekel, da sem Edvard,
princ uelski."

Starka je osupnila, Khenti pa jame krohotati se.
Ali Tomova, mati in njegovi sestri so se. užalostile.

„Oj, ubogo dete, bedni Tomo!"

Mati je pokleknila pred kraljevičem, položila svoji
roki na njegovi rami, pogledala ga s solznimi očmi,

22

pa dejala: „0j, ubogi moj deček, vsemu temu je krivo
ono tvoje neprestano čitanje, zmešalo ti je povsem
pamet! Ah zdaj si zlomil srce svoji materi.“

Princ jo prijazno pogleda, pa ji reče ljubeznivo:

„Tvoj sin je zdrav in ni nor, dobra gospa. Umiri
se, odvedi me v kraljevske dvore, kjer je tvoj sin.
Kralj, moj oče, ti ga bo takoj vrnil."

„Kralj, tvoj oče? Ne govori takih reči, ki nas vse
skupaj lahko uničijo. Poglej v me! Nisem li tvoja mati,
ki te ljubi nad vse?

Kraljevič odkima z glavo in odgovori: „Ne; tvo¬
jega obraza nisem nikoli videl!"

Žena si pokrije oči z-rokama in začne jokati gorke
solze.

Khenti pa vpraša kraljeviča surovo: „Pokaži, kaj
si danes priberačil!"

Princ pa reče nato: „Ne žali me s takimi stvarmi!
Rečem ti še enkrat, da sem kraljev sin!"

Močan udarec Khentijeve roke pade tako silno po
kraljevičevi rami, da se ta zapoteče in pade v naročje
Khentijeve žene, ki ga privije k sebi ter z lastnim v
telesom prestrega hude udarce. To razljuti Khentija in
babico še huje, pa počneta neusmiljeno pretepati kra¬
ljeviča in deklici in njihovo mater, ker so se potegnile
za dečka.

„In sedaj takoj spat! Ta šala me je že zadosti
utrudila," reče Khenti in vpihne svečin plamen.

Ko je oče zaspal, se priplazi mati do kraljeviča,
ga pokrije skrbno s slamo in capami, mu pogladi lase
ter mu ponudi kos črnega kruha, del svoje večerje.
Potem ga še tolaži, nato se vrne na svoje ležišče. In
tedaj se ji porodi misel, da je opazila na tem dečku
nekaj, kar ni nikoli poprej videla pri Tomi. Sama bi
ne znala reči kaj, in zazdelo se je njenemu materinemu

23

srcu, da ta deček mogoče res ni njen sin. Ali takoj
se ji je zdela ta misel smešna, in vendar se ni mogla
umiriti. Tedaj premišljuje žena, na kak način bi se
prepričala, da je ta deček njen sin. Pa se spomni, da
je Toma imel navado, vselej, ko ga je kdo nenadoma
prebudil, zakriti si oči z rokama, ali ne z dlanjo roke,
temveč s hrbtom roke. Oprezno se splazi do spečega
kraljeviča in ga prebudi. Kraljevič je takoj odprl oči,
ali rok ni niti ganil.

Zena se začudi in žalostna ne ve, kaj bi sedaj
mislila.

„Zgodaj zjutraj se kraljevič prebudi, pa jame go¬
voriti v polsnu : „Gospod Uiljem ! Hej, gospod Uiljem !
Pridite takoj sem, pa poslušajte, kaj sem danes čud¬
nega sanjal! Sanjal sem, da sem postal beraški deček...
ej, kaj ni danes nobenega dvorjanika tu?“

„Kaj ti je?“ vpraša ga tihi glas, „koga kličeš?"

„Gospoda Uiljema, a kdo si ti?“

„Kaj jaz? Tvoja sestra Nana vendar! Oj, Toma,
mislila sem, da ti je bolezen že prešla, pa še vedno
bledeš, ubogi bratec!"

Zdaj spozna kraljevič, kje je, in hkrati začuti, da
ga po vsem telesu še bole sprejeti udarci.

„Joj meni, tedaj ni bil san!“ vzdihne.

Par močnih udarcev po durih zbudi vso družino.

Khenti preneha smrčati pa vpraša glasno.

„Kdo tolče? Kaj hočeš?"

Glas za durmi pa reče: „Požuri se pa beži! Oče
Andrej, ki si ga včeraj udaril, bo težko ostal živ. Beži,
da te ne vlove in zapro!"

Khenti je grdo zaklel pa je takoj zapustil s svojo
družino stanovanje. Kraljeviča je držal trdo za roko
ter ga vlekel seboj.

24

Na ulici je bila še tema. Bežali so proti london¬
skemu mostu, ki drži preko reke Temze.

V tem hipu so prišli naenkrat iz teme v svetlobo.
Vršila se je namreč že vso noč velika svečanost na
Temzi, angleškemu kraljeviču v čast.

Kakor daleč je segalo oko, plamteli so ob obrežju
kresovi. Londonski most je bil ves sijajno razsvetljen,
reka sama je blestela v sijaju raznobojnih luči, umetni
ognji so švigali po zraku kot ognjen dež ter so spre¬
minjali noč v dan. Povsod so se trli ljudje, peli veselja
in vriskali.

V tej gnječi je Khenti zgubil kraljeviča, in kra¬
ljevič je porabil to priliko ter je bežal in se pehal
dalje med množico.

Sedaj je videl in razumel, da slavi vse mesto ne¬
pravega princa uelskega. Jasno mu je bilo, da se je
beraški deček Toma Khenti okoristil z lepo priliko,
pa mu je ugrabil njegovo visoko dostojanstvo in pre¬
stol. Drugega mu ni preostajalo, nego da sedaj najde
pot do Gildhola, do londonske mestne svetovalnice,
in da se da tamkaj spoznati, ter da odkrije goljufivega
kraljeviča.

X.

\7 Gildholu.

Kraljevska ladja, ki jo je spremljalo krasno bro-
dovje, je plavala vsa v sijaju po Temzi sredi predivno
razsvetljenih čolničev. Po zraku je odmevala godba,
na obalih so plamteli svečanostni kresovi, in nad kra¬
ljevim gradom so se svetili nebrojni bengalični plameni.
Množica ob obrežju je pozdravljala ladjo z gromovitim:
„Živio!“ Vmes so grmeli topovi.

Toma Khenti se je naslonil na svilene blazine, in
ves ta prizor se mu je zdel izvanredno čudo.

25

Oblečen je bil siromašni deček v obleko iz dra¬
gocene bele svile, ki je bila tkana z zlatom in posuta
z dragimi kameni. Krog vratu je nosil kneževske redove.
Ves je blestel biserov in zlata.

Ladje so se ustavile v pristanišču, ki je bilo sredi
nekdanjega starega Londona. Toma izstopi s svojim
sijajnim spremstvom ter stopi po kratki poti v Gildhol,
v londonsko mestno svetovalnico. Sprejme ga lord
major, to je londonski župan, na čelu mestnih sveto¬
valcev, ki so bili vsi oblečeni v škrlataste plašče ter
so imeli zlate verige krog vratu. Nato ga pelje k dra¬
goceni stolici, nad katero je bilo razpeto krasno nebo.
Pred njima so korakali glasniki, a za njima so nosili
uradniki mestni meč in žezlo. Nato so se posedli krog
mize, in Toma je, poučen že poprej, pil na zdravje iz
velikega zlatega vrča, ki je potem krožil okoli mize
od gosta do gosta. Potem je pričel obed, po obedu
pa že v pozni noči sijajen ples.

Medtem pa je stal odet v same umazane cape
pravi kraljevič pred Gildholom ter je jasno in glasno
dokazoval svoje pravice in zahteval, da se ga pusti
skozi vrata v mestno svetovalnico.

Ljudje so se mu pa rogali ter so pričeli zasme¬
hovati ga, da so mu stopile solze v oči vsled tega
ponižanja.

„In zopet vam povem, vi neuljudneži, da sem princ
uelski, in če mi nihče ne pride na pomoč, vendar se ne
ganem z mesta, za katero se hočem boriti!“ vzklikne.

„Bodi princ ali ne; a srčen deček si in brez pri¬
jatelja ne ostaneš! Stran!" se začuje glas, in postaven
ter krepak mož, pravi junak, se prerije skozi množico
do kraljeviča. „Evo me, da ti dokažem, da ne bi mogel
na vsej širni zemlji najti boljšega prijatelja, nego sem
jaz Majlz Hendn. Hrani svoje besede, ubogi dečko,

26

jaz bom s temi ljudmi govoril v drugem jeziku, in
umeli me bodo!“

Nov prišlec je nosil nekoč lepo obleko, a sedaj
že precej oguljeno. Pozlačeni okraski na nji so že
otemneli. Pero na njegovem klobuku je bilo od vetra
in dežja razčesano. Z boka mu je visel dolg meč. Vse
je kazalo vojščaka.

Njegov prihod in njegove besede so razjarile
zbrano množico, in navalili so nanj in na kraljeviča.
A Majlz Hendn se nasloni s hrbtom ob zid in izdere
meč ter jame mahati najprej s ploskimi udarci, potem
pa z ostrino po napadalcih, ki so cepali pod njegovimi
mahljaji. Nastala je prava zmešnjava.

Nenadoma pa zatrobi v bližini rog, in četa konje¬
nikov prihaja skozi ulico.

„Na stran! Kraljevi poslanec pride!"

Množica se je razkropila. Majlz Henden pa urno
porabi to priliko, dvigne kraljeviča v svoje naročje in
izgine ž njim.

Kraljevi poslanec pa stopi v svetovalnico pred
veseleče se goste in naznani:

„Kralj je umrl!"

Nehote so pod vtisom te novice vsi povesili glave,
a za malo časa. Potem pokleknejo pred Tomo in
vzkliknejo, da so se šipe tresle:

„Živio, naš kralj!"

Ubogi Toma je zamišljen gledal ta prizor. Nakrat
mu šine misel v glavo. Obrne se do grofa Hertfrda in
mu zašepeče:

„Če sedaj kaj zapovem, se mora to zgoditi?"

„Nikdo se ne bi upal zoperstaviti se ti," odvrne grof.

„Tedaj,“ reče Toma, „zapovem, naj se takoj iz¬
pusti iz ječe Taur vojvodo Noarfoka in naj se ga ne
obglavi. Kraljevi zakon naj bo zakon milosti."

27

Grof urno odide, da izvrši povelje. A ta novica
se je razširila kmalu po vsej dvorani. In tedaj zagrmi
od vseh strani Tomi naproti navdušen klic:

»Prenehala je kruta vlada! Živio, Edvard, kralj
Angleške!

XI.

Kraljevič in njegov rešitelj.

.Cim se je Majlz Hendn z malim kraljevičem rešil
iz gnječe, pohiti proti reki Temzi. V tem se je raz-
širjevala žalostna vest po ulicah, in deček jo je slišal
s tisoč ust: »Kralj je umrl!“

Ta novica je bednega dečka zelo hudo zadela
ter je pretresla vse njegovo bitje. Dobro je umel zgubo,
ki ga je doletela, in v dno duše je bil žalosten. Njegov
oče je bil v resnici naproti vsem drugim grozen in
krut vladar, a njemu naproti je bil vedno ljubezniv in
nežen. Solze stopijo kraljeviču v oči, zdaj je čutil, da
je najbolj zapuščeno bitje na zemlji. In zopet je drugi
klic zadonel na njegovo uho: »Živio, kralj Edvard
šesti!“

Oči so mu zablestele, srce mu je utripalo ponosno.

»Oj, kako divno to doni, ker sem — jaz — jaz
sem kralj!"

Tako prideta do londonskega mosta. Ta zgradba
je bila tedaj že šeststo let stara. Bil je ta most prehod
čez reko, a hkrati čudno tržišče. Na obeh straneh
mosta, od enega brega do drugega, so bile zidane hiše,
v katerih so bile prodajalne, zaloge, krčme in stano¬
vanja za ljudi. Da, celo mala cerkvica je bila sredi
mosta med hišami. Most je bil kakor mestece zase,
mestece zidano ob eni dolgi in ozki ulici.

V mali krčmi na mostu je stanoval Majlz Hendn.
Tja se tedaj poda s kraljevičem. Naenkrat zagrmi glas

28

za njima: „Stoj! Kje si se klatil toliko časa?" in stari
Khenti skuša zgrabiti kraljeviča. Ali Hendn se postavi
pred njega in reče:

„Ne tako hitro in surovo, prijatelj! Kaj te briga
ta deček?"

„Kaj me briga? Moj sin je!“

„To je laž!“ vzklikne kraljevič srdito.

„To je srčen odgovor, ali verjeti mu hočem. Pa
tudi če bi bil tvoj oče, ne dobi te v svojo pest, da
bi te psoval in pretepal, če namreč raje ostaneš pri
meni," reče Hendn.

„Oj mnogo raje!" odvrne kraljevič.

„Tedaj je vse v redu. A ti, potepuh, ne takni ga,
če ne te nabodem kot gosko!" reče Hendn ter položi
pest na roč svojega meča.

Khenti je odskočil ter zaklel in odšel. Hendn pa
stopi z dečkom v svojo sobico, spotoma pa naroči
nekaj jedi in pijače. Njegovo bivališče je bilo majhno;
priprosta postelja, pa nekaj starega pohištva, to je bila
vsa oprava.

Mali kralj se privleče do postelje, pa se ves truden
zvrne nanjo in zaspi.

Hendn ga ogleduje usmiljeno in šepeta: „Ta mali
berač se obnaša kot doma. Ej dobro, prijatelj mu bom,
ker sem ga ravno rešil. Neka sila me privlači k njemu,
da ga že sedaj ljubim iskreno. Skušal bom, da ozdravim
njegovo bolezen, hočem mu biti starejši brat. Če ga
kdo takne, naj le reče svojemu življenju zbogom!"

Nato se skloni nad spečim dečkom ter mu pogladi
mlado lice s svojo zarjavelo roko. Sleče si tudi suknjo
ter jo vrže na dečka, da bi ga ne zeblo. Potem pre¬
mišljuje dalje:

„Da, vzeti ga hočem seboj v svojo domačijo
Hendn Hol, kamor bova takoj odšla. Če še živi moj

29

oče, o katerem nisem slišal že sedem let ničesar,
sprejel bo v svoje varstvo tudi tega siromašnega dečka."

V tem pa pride sluga z jedilom in ga postavi na
mizo ter primakne dve stolici.

Deček se prebudi, dvigne se urno in plane k
umivalniku, ki je bil v kotu, pa tam postoji, kot da bi
nekaj čakal.

„Kaj bi rad?“ ga vpraša Hendn.

„Umil bi se rad!“

„Nu, potem pa se umij!“

Ali deček pocepta nestrpljivo z nožico in reče:

„Nu, tedaj nalij mi vode!“

Hendn je jedva premagal smeh, a hitro priskoči
in mu stori po želji.

„In zdaj podaj mi obrisalko!"

Tudi v tem mu Hendn postreže. Nato sede deček
k mizi, in Hendn hoče storiti isto. Ali deček zakliče
srdito: „Stoj! V kraljevi navzočnosti ne smeš sedeti."

To je Hendna iznenadilo.

„Zdaj si domišljuje, da je kralj, ker je bržkone
čul, da je kralj umrl." Ali nič ne reče, temveč odmakne
stolico, vstane, se postavi za kraljem in mu streže.

Kralj izpije kozarec vina pa reče: „Rad bi te hotel
bolje spoznati; pripoveduj mi kaj iz svojega življenja,
Majlz Hendn. Si li morda plemič?"

„Sem plemenitega rodu, Vaše Veličanstvo. Moj
oče je lastnik manjšega viteškega posestva in imenuje
se Rihard Hendn iz Hendn Hola. Mater sem izgubil
rano, ko sem bil še deček. Imam dva brata, starejšemu
je ime Artur, ter je velikodušen kot oče. Mlajši Hugon
pa je bil vedno sebičen, nepošten in zvit kot kača.
Ta je umel ob vsaki priliki preslepiti mojega očeta;
oče pa mu je veroval vse in ga je najbolj ljubil, dasi
je bil .najmlajši. Hugon je opazil, da je Artur zelo

30

šibkega zdravja, in mislil si je, da postane on dedič
posestva, če Artur umre, in če bi mene ne bilo na
svetu. Zato me je obrekoval pri očetu, dokler se moj
oče ni odločil, da me pošlje po svetu v vojsko. Prebil
sem zatem hude bitke, marsikatero trpljenje na kopnem
in na morju. Ujet v bitki sem preživel sedem let v
sužnosti, ali vseeno nisem umrl, kot je morda upal
moj brat Hugon. In sedaj se vračam reven domov.
Moja povest je končana, kralj!“

»Sramotno so te izdali!" vzklikne kralj. „Ali jaz
ti že pripomorem do pravice. Bog mi je priča!"

Nato je deček jel pripovedovati Majlzu svojo zgodbo
slednjih dni. Majlz se mu je čudil pa si je mislil:

„Kaj si ta deček vsega ne umišlja!" a potem reče:
„Ti ostaneš moj ljubimec, moj mali tovariš. Postal
boš znamenit mož, jaz pa se bom pohvalil. Glejte,
bom dejal, tega sem jaz rešil."

Kralj ga prekine: „Res, rešil si mi življenje in
krono s tem. Izreci kakšno željo, pa ti jo izpolnim."

»Potem moj gospodar," reče Majlz Hendn, »pro¬
sim, da mi daš milostno pravico, da smem jaz in da
smejo moji potomci sedeti v kraljevi navzočnosti s
pokrito glavo, in da nam nihče ne sme tega braniti."

Tako reče in poklekne pred dečka. Ta pa ga udari
nalahko z njegovim mečem po rami v znak, da ga je
povzdignil v viteški stan.

»Vstani, pa sedi! Tvoja prošnja je uslišana. Dokler
bosta obstojala Angleška in angleški prestol, ti ne bo
nihče kratil te pravice."

Hendn sede k mizi in si misli zadovoljen: »To
je bila srečna misel. Jedva sem se mogel še vzdržati
na nogah. Če bi mi to ne prišlo na um, bi moral
gotovo še tedne in tedne stati na nogah, dokler bi
deček ne ozdravil. Sedaj sem postal tudi še vitez v

31

kraljestvu njegovih bolnih sanj. Nu, v tem se vidi
njegovo dobro in hvaležno srce.“

XII.

Kraljevič izgine.

Oba tovariša jame prevladovati spanec. Kraljevič
reče: „Sleci mi te cape!“

Hendn stori to drage volje, pa ga položi v po¬
steljo, pokrije ga, pa išče po sobi prostor, kamor bi
on legel. To opazi mali kralj pa reče: „Ti boš legel
pred duri kot čuvaj!“

„Oj, zlati otrok, res kot bi bil rojen za kralja!"
pomisli Hendn, pa leže pred duri: „Spal sem slabše
celih sedem let, ne bo me konec niti danes."

Zjutraj zgodaj vstane Hendn in zbudi kralja.

..Milostljivi gospodar, imam nekaj opravkov v
mestu, ali hitro se vrnem, medtem še malo pospite.“

Čez pol ure se Majlz zopet vrne v svojo sobico.
Prinesel je seboj deško obleko, ki jo je bil kupil za
kralja. Bila je sicer že obnošena, a mnogo bolja od
cap, ki jih je deček sedaj nosil.

„Če bi imel polno mošnjo, bi bil kupil že kaj
boljšega," govori potiho sam seboj, da bi ne pre¬
budil dečka, ki je očividno še spal. „Ali zadovoliti se
bo moral s tem. Čaka naju še dolgo potovanje. Tu v
krčmi sem plačal že zajutrk; nu, preostane mi še
novcev, da kupim dva oslička, pa da se preživiva do
Hendn Hola. Oj, veselo bova tam živela, konec bo
tam tvojega in mojega stradanja in s tem tvoje bo¬
lezni," je govoril tiho in pokrpal še tuintam kupljeno
oblačilce.

„Živio, zdaj je vse gotovo! Zdaj ga prebudim,
da vstane."

32

Ali ko je nato Hendn odgrnil posteljno odejo,
zapazi s strahom, da dečka ni več, in tudi njegovih
cap ne. Takoj pokliče krčmarja in ga vpraša, kam je
šel deček.

„Malo potem, ko ste odšli vi, pritekel je nek
mladenič, pa je rekel, naj vaš mali takoj pride ono-
stran mosta, kjer ga vi čakate. Deček se je obotavljal,
a slednjič je vendar šel.“

„Ah, tega mladeniča je poslal prav gotovo oni
nepridiprav, ki se je izdajal včeraj za njegovega očeta.
Sedaj sem te izgubil moj ubogi, slaboumni kraljevič.
Ali našel te bom; iskal te bom po vsej deželi, dokler
te ne najdem. A zdaj urno, urno; zajuterk naj pojedo
miši, jaz nisem več lačen 1“ In zdirjal je na ulico.

XIII.

Kralj je umrl! Živio, kralj!

Toma se je prebudil. Sanjal je, da je pri svoji
materi, pri svojih sestrah Nani in Beti. Zato je začuden
pogledal dvorjanika, ki je klečal pred njegovo' posteljo.

„Povej mi, kdo sem jaz?“ ga vpraša zmedeno.

„Včeraj si -še bil princ uelski, danes pa si moj
najmilostljivejši gospodar, Edvard, kralj angleški."

Soba je bila polna dvorjanikov, oblečenih v znak
žalosti v temnomodre plašče.

Toma se dvigne v postelji, in zdaj je pričel ime¬
niten posel oblačenja. Vsak del obleke je šel skozi
neštevilo rok raznih dvorjanikov in dostojanstvenikov,
predno ga je slednji oblekel Tomi.

Tako je prišla vrsta tudi na svilene hlače. Tudi
te so šle z roke v roko, a slednji dvorjanik, ki jih je
imel natakniti Tomi, jih bolje pogleda in se silno pre¬
straši. Urno vrne hlače poleg njega stoječemu, ta tudi

33

prebledi kot stena in jih vrne tretjemu. In tako so šle
hlače zopet svojo pot nazaj, in vsi so se zgražali in
prebledevali.

Nu, kaj je bilo? Na hlačah je manjkal gumb.

Ko prineso nove hlače, in je Toma smel vstati,
ga še umijejo in počešejo.

Nato ga peljejo v prestolno dvorano, kamor so ga
spremili dvorjaniki in visoki uradniki ter telesna straža
petdesetih plemičev s pozlačenimi meči.

Zdaj je bilo treba reševati državne zadeve.

Poleg Tome je stal grof Hertfrd, da pomaga mla¬
demu kralju s svojim svetom.

Odprli so oporoko umrlega kralja. To Tome ni
kaj posebno zanimalo.

Ko pa je tajnik čital obračun o izdatkih slednjih
šest mesecev kraljevega dvora, in je Toma čul, da se je
izdalo 28.000 funtov šterlingov*) v tem času, pa da jih
20.000 še ni plačanih od te vsote, se je hudo prestrašil.

„Že vidim," je dejal, „da bomo morali varčevati.
Del dvorjanikov bomo odpustili iz službe, ti itak le
okolu posedajo ter nadlegujejo človeka, kot da bi bil
lesena punica brez rnožgan in rok, in bi se ne znal
sam poslužiti. Vem za malo hišico na ribjem trgu..."

Pritisk na njegovo ramo je poučil Tomo, da je
rekel zopet nekaj nepristojnega. Zardi in obmolkne
tedaj. Potem zopet čuje, kako je pokojni kralj podelil
grofu Hertfrdu naslov in čast' vojvode ter še drugim
dvorjanikom razne nagrade.

Tedaj si je Toma mislil, da je tudi on v tem hipu
kralj, pa bi lahko imenoval svojo dobro mater za voj¬
vodinjo. Ali koj se domisli, da bi poslali po zdravnika,
če bi to predlagal, češ, da zopet nori.

*) Funt šterlinga je prilično 21 kron.

34

Nadaljna razprava o državnih zadevah se ni mogla
vršiti, ker je kralj, t. j. Toma, lepo zaspal na svojem
prestolu.

Pozneje je bil Toma zopet sam v svoji sobici.
Tedaj stopi pred njega dvanajstleten, šibek deček, ves
črno oblečen. Odkrite in vpognjene glave se mu pri¬
bliža. Toma ga ogleduje začudeno in ga vpraša:

„Kdo si? Kaj hočeš?"

Boječe reče deček: „Saj me poznaš, moj gospodar.
Jaz sem deček, ki ga mesto tebe šibajo."

„Mesto mene te šibajo?"

„Da, milostljivi gospodar! Jaz sem Hemfri-Merlo !
Saj se me morate spominjati. Stvar je zelo umljiva.
Nobeden ne sme z udarci kaznovati posvečene osebe
princa uelskega. Ali če se dogodi, da kraljevič kaj
pogreši, šibajo mene. To je popolnoma v redu, ker to
je moja služba, ki mi nese dobiček."

Toma si je mislil: „To je pa res čudno! Škoda,
da niso nastavili še kakšnega dečka, katerega bi mesto
mene oblačili in česali." Potem pa reče glasno:

„Nu, reci tedaj, kaj bi rad?"

„Nič ni posebnega, moj gospodar. Dva dni sem
je Vaše Veličanstvo napravilo tri pogreške v grški
nalogi, za te pogreške mi je učitelj pretil, da me pre¬
tepe. Ali niso me še prešibali, morda radi žalosti po
umrlem kralju. Zato sem prišel, da boš zame govoril."

„Da ti odpustijo kazen? Brez skrbi bodi, takrat te
ne bodo šibali; pobrigati se hočem za to stvar."

„Oj hvala, milostljivi gospodar!" vzklikne deček
in poklekne pred Tomo. „Ali še nekaj mi je na srcu.
Zdaj, ko si kralj, lahko storiš, kar je tebi prav. Lahko
bi vrgel knjige in učenje za peč. Ali če bi to storil,
sem jaz brez službe in brez kruha in z mano moja
mala sestrica, ker siroti sva."

35

y

Toma je bil ganjen, pa pravi velikodušno: „Nič
se ne boj deček! Ostal boš vedno v svoji službi, da
še več, ta služba ostane dedna tebi in tvojemu
potomstvu. Vzel bom spet knjige v roke, in toliko
pogreškov bom napravil v vsaki nalogi, da boš imel
trikrat večje dohodke negoli dosedaj."

Deček se mu prisrčno zahvali in odide.

XIV.

Toma kot kralj.

Toma se je kot kralj tekom dni obnašal vedno
bolje, in bilo, da je imel sprejemati tuja rdposlanstva,.
ali obedovati javno pred množico oči.

Četrti dan svoje vlade je stal ob oknu ter gledal
na ulico. Pa je zapazil na ulici tri zločince, moškega
in dve ženski, ki so jih gnali na morišče. Množica
ljudi jih je spremljala. Na Tomovo povelje jih privedo
pred njega v dvorano, ki je bila v hipu polna dosto¬
janstvenikov in plemenitih gospodov.

Za par hipov se oglasijo vojaški koraki, in v dvo¬
rano stopijo obsojenci. Spremljal jih je sodnik in od¬
delek kraljeve straže. Sodnik poklekne pred kraljem,
a potem se poda vstran. Obsojenci pokleknejo tudi
pred njim in kleče čakajo na nadaljna povelja. Toma
je pazljivo motril te nesrečneže. In tedaj se je spomnil,
da je moža že nekoč videl in sicer na novega leta
dan. Tedaj bi se bil skoro utopil eden Tomovih tova¬
rišev v Temzi, če bi ga ta neznani mož ne rešil iz:
rečinih valov.

Obrne se do sodnika ter vpraša: „Kaj je zakrivil
ta mož?“

Sodnik poklekne in reče: „Zastrupil je moža,,

Veličanstvo."

36

Toma dalje vpraša: „Ali je to dokazano?"

Sodnik odgovori: „Jasno je dokazano, Vaše Veli¬
čanstvo."

Toma vzdihne: „Potem je zaslužil smit."

Obsojenec je sklenil roki ter je zaprosil z ob¬
upanim glasom kralja: „Oj, moj gospodar in kralj,
usmili se me! Nedolžen sem; moja krivda ni jasno
dokazana. Ali o tem nočem govoriti, sodba je že iz¬
rečena nad mano in ne more se preklicati. Ne prosim
te tedaj za življenje, ali izkaži mi drugo milost in za¬
povej, da me obesijo in ne zažgo živega nagrmadi!"

Toma skoči prestrašen pa vzklikne: »Nesrečnik,
naj bo, kakor želiš! In če bi bila tvoja krivda še večja,
take grozne smrti ne smeš umreti!“

Nesrečnik se mu zahvaljuje, a Toma se obrne do
vojvode Hertfrda pa ga vpraša: »Kako mora sodnija
ukazati tako nečloveško in grozno usmrtenje?"

»Zažgati zločinca na grmadi je po zakonu kazen
za takšne zločince, Veličanstvo," mu odvrne ta.

»Ta zakon se mora izpremeniti!“ reče Toma.

Vojvoda, ki je bil usmiljen in velikodušen mož,
se je razveselil in je dejal r »Plemenite besede Vašega
Veličanstva so odpravile smrtno kazen na grmadi.
Zgodovina se bo tega spomnila v čast in slavo tvoje
kraljevske rodovine."

Sodnik je že hotel odpeljati jetnika, kar reče
Toma: »Počakaj, gospod, da to stvar natančneje pre-
iščem. Povej, česa se ga obdolžuje!"

»Doznali smo, da je ta mož prišel v neko vas,
kjer je v neki hiši ležal bolan kmet. Bolnik je bil sicer
sam, ali ko je ta mož odšel iz vasi, je kmet v krčih
umrl, kot da bi bil zastrupljen."

»Je li kdo videl, da bi bil obsojenec podal kmetu
strupa?" vpraša Toma.

37

„Tega ravno ne!“ odgovori sodnik. „Ali videli so
ga priti in oditi iz vasi.“

»To še ni dokaz, da je zastrupil kmeta!" reče Toma
in se obrne do obsojenca: „Moreš kaj navesti v svojo
obrambo ?“

»Ničesar takega, kar bi dokazalo jasno mojo ne¬
dolžnost, moj kralj. Prijateljev nimam na svetu, da bi
izpričali, da onega dne niti nisem bil v oni daljni vasi.
Ali na svojo vest lahko rečem, da sem onega dne bil
v Londonu ter celo rešil dečka iz valov Temze."

»Čakaj! Kdaj je bilo to ?“ prekine ga Toma z
napetostjo.

»Novega leta dan," odgovori obsojenec.

»Izpustite jetnika takoj na svobodo, kralj to za¬
poveduje!" reče Toma, prepričan o moževi nedolžnosti;
saj ga je sam videl, kako je rešil njegovega tovariša
smrti. A tega ni povedal, temveč je rekel: »Jezi me,
da se obsoja ljudi v smrt brez pravih dokazov."

Izpustili so jetnika, a pripeljali so sedaj jetnici,
mater in devetletno deklico.

»Kaj sta pregrešili?" vpraša Toma sodnika.

»Vaše Veličanstvo, obtoženi sta, in dokazano je
da sta se prodali hudiču."

Toma vpraša: »Kje se je to zgodilo?"

»Pred kratkim časom sta opolnoči v neki stari
cerkvi napravile pogodbo s hudičem."

»Kdo jih je videl?" vpraša dalje Toma.

»Videl jih ni nihče," odgovori sodnik.

»Sta li priznali, da sta se zvezali s hudičem?"
vpraša Toma.

»Ne, ali z močjo, ki sta jo dobili od hudiča, sta
povzročili tako nevihto, da je opustošila vso okolico."

»Jeli ta nevihta poškodovala tudi hišo te žene?"

»Da, Veličanstvo, vso hišo ji je raznesla."

38

Toma reče nato: „To pa se mi zdi čudno, da bi
bila prodala ta žena svojo dušo in dušo svoje hčerke
hudiču za edino umetnost, da bi znala narediti ne¬
vihto, ko je ta umetnost prinesla tudi nji škodo. Če
je to res, je ta žena nora, in norce se ne more kaz¬
novati. Sicer pa, sme po angleških zakonih devetletno
dete sklepati že pogodbe?"

„Ne sme," reče sodnik, „in če sklene tako pogodbo
s kakšnim Angležem, potem pogodba ni veljavna."

„Tako torej," vzklikne Toma, „zato pa bi bila po
vašem mnenju veljavna pogodba, ki jo je to dekletce,
kakor pravite, sklenilo s hudičem. To mi ne gre v
glavo!“

Stari dvorjaniki so prikimali z glavo, v znak, da
odobrujejo te modre besede kralja.

Toma pa se je obrnil do žene in ji je rekel: po¬
kaži sedaj svojo čarovniško moč! Dam ti kraljevo
pismo, da ne bo treba umreti ne tebi, ne tvojemu
otroku, niti te nihče ne bo smel vnovič obtožiti in
obsoditi, če narediš tu pred menoj nevihto."

Marsikateri praznoverni dvorjanik bi bil tedaj rad
pobegnil iz dvorane, tako se je prestrašil kraljevega
povelja ženi. Ali žena je zdihovala in vila roke in
zatrjevala, da ne zna povzročiti nevihte, in če bi imeli
ona in deklica umreti na mestu.

„Dobro,“ reče Toma, „menim, da govori žena
resnico. Če bi bila moja mati na njenem mestu, bi se
ne pomišljala ter bi povzročila nevihto in tudi potres
in sama bi vsled tega umrla, samo da 'reši življenje
svojega otroka. To bi storila vsaka mati, ker v tem
so si vse matere enake. Prosta si, žena, in tudi tvoja
deklica. Pojdita, kamor vama ljubo, ker jaz sem pre¬
pričan, da sta nedolžni!"

39

Stari dvorjaniki so spet pokimali z glavo na te
modre besede, in eden izmed njih je rekel: „Če je ta
kralj prismojen, kakor pravijo, potem bi želel, da bi
bili vsi mi tako prismojeni!"

XV.

Kralj med lopovi.

Majlz Hendn je po vsem mestu iskal izginulega
dečka, ali našel ga ni. V tem pa mu šine na um, da
je povedal dečku, da pojde domov v Hendn Hol.
Srce mu je dejalo, da ga bo tam našel. Urno tedaj
krene tjakaj.

Medtem pa je oni mladenič, ki je zvabil kralja iz
krčme, speljal tega po vijugastih londonskih ulicah na
glavno cesto, ki je peljala iz mesta. Slednjič sta prišla
v gosto šumo ter stopila v napol podrto kočo. In tam
ga je s porogljivim smehom sprejel stari Khenti:

„Nu, si vendar prišel k svojemu očetu 1 Kje pa so
mati in sestri?"

Kralj se srdito obrne in reče: „Ti nisi moj oče!
Jaz sem kralj, in moja mati je že umrla, sestre pa so
v kraljevski palači."

Spoznal je, da je zopet v oblasti tega potepuha.
Ali bil je zelo truden. Zgrudi se na kup slame v kotu
in kmalu trdno zaspi.

Medtem se je znočilo. V kočo. je prišlo čimdalje
več postopačev, tatov in beračev, moški, ženske in
otroci. Zanetili so. ogenj, kuhali in jedli, pili žganje
in peli.

Kralj se prebudi iz sna in stopi k glasni družbi.

»Izpustite me; jaz nisem vaš tovariš, jaz sem kralj
angleški Edvard!" reče.

Na te besede prasnejo vsi v krohoten smeh.

40

„Živio, kralj Fi-Fi prvi, kralj luninih telet!" so
se drli kot nori.

„Hajd, kronajmo ga!“

„Dajte kraljevski plašč in žezlo!"

„Posadite ga na prestol!"

Tako so kričali, in predno se je kralj zavedel, že
so mu nataknili na glavo kositren lonec, ogrnili ga z
razcapano odejo, posadili ga na star sod ter mu mesto
žezla potisnili v roko popeček.

Potem so padli pred njim na kolena in ga nad¬
legovali z raznimi porogljivimi prošnjami ter vpili:

„Bodi nam milostljiv, dragi naš kralj Fi-Fi!“

Od jeze in studa stopijo kralju gorke solze v oči
in misli si pri sebi: „Kaj sem zakrivil tako hudega,
da ravnajo z menoj na ta način!"

XVI.

Kralj zbeži lopovom.

V jutranji zori zapuste lopovi svoje skrivališče, pa
se podajo skupno na pot.

Ljudje so jim šli s pota, in kjer so se prikazali,
tam so zapirali vrata in s strahom gledali za njimi.
Okoli poldne dospejo do večjega trga ter se razkrope
po ulicah, da bi lažje opravili svoj posel, t. j. beračili
in kradli.

Pri tem se posreči kralju, da se iznebi tovariša,
ki je šel z njim ter zbeži urnih nog. Ni prej postal,
predno ni videl, da je varen pred vsako nezgodo.

Bežal je nekoliko ur, a vedno se je ogledoval
bojazljivo, jeli ga ne zasleduje kdo. Bil je lačen in
truden, in temna hladna noč je nastopila. Z ranjenima
nogama se je angleški kralj vlekel dalje Slednjič
zagleda v bližini bledo svetlobo. Stopi bližje in zapazi,

41

da brli svetiljka pred odprtim hlevom. Brez obotavljanja
stopi v hlev, se prištuli k mlademu teletu ter pokrije
sebe in njega s staro odejo.

Zunaj je pihal mrzel veter, a malemu kralju je
bilo pri teličku tako toplo in dobro, da je kmalu
zadremal.

Zjutraj se prebudi. Hlevna vrata so se odprla, in
dve deklici stopita v hlev. Postaneta in ga ogledujeta
radovedno ter šepetata med seboj. Potem stopi starejša
bližje in ga vpraša: „Kdo si ti, deček?"

„ Kralj sem!“ odgovori ta.

Deklici osupneta, pa ga debelo pogledata.

„Kralj si, kakšen kralj?"

„Kralj Angleške!"

Deklici se spogledata iznenadeni. In ena vpraša
tiho drugo: „Si li čula? Pravi, da je kralj. Jeli to
resnica ?“

„Gotovo je resnica, čemu bi pač lagal?" odvrne
druga.

Potem pa hitro odvedeta dečka v hišo, da izprosita
od matere kosilce zanj.

Mati obeh deklic je bila uboga vdova, pa je pri¬
jazno in sočutno sprejela kralja, ker se ji je smilil
zapuščeni deček, ki je po njenem mnenju moral biti
nor. Rada bi tudi zvedela od dečka, odkod je prišel,
ali on je govoril le o kraljevskem dvoru, in to se
vdovi nikakor ni zdelo verjetno. Naročila mu je slednjič,
naj pazi na lonce, v katerih se je kuhalo kosilo, ter
je odšla po opravkih. Kralj je res pazil na lonce, a
tako dobro, da se je skoraj vse prismodilo, ko se je
vrnila žena. A ni ga ozmerjala kljub temu, dala mu
je jesti, da se je pošteno nasitil, okrepčal in razveselil.
Po kosilu mu reče žena, naj opere posodo. Kralj se
je lotil tudi tega posla, dasi mu ni šel posebno od

42

rok. Spoznal je, da to ni ravno tako lahko. Nestrpljivo
pa je čakal prilike, da bi nadaljeval svojo pot.

V tem zapazi skozi okno starega Khentija na cesti.

. Urno popusti vse ter zbeži skozi zadnja vrata na polje.
V smrtnem strahu zbere vse svoje sile in beži v bližnji
gozd. Tam se ustavi in prisluškuje, a kroginkrog je
vladala svečanostna tišina. Še dalje se zateče v gozd,
ki je postajal vedno temnejši in gostejši.

Mrak je že legel na zemljo, nočilo se je že. A
kralj je bežal dalje brez cilja.

Slednjič je prišel iz šume, ali v tem zagleda pred
seboj starega Khentija in nekega drugega potepuha.
Daši se je kralj branil, vendar ga Khenti surovo po¬
grabi za roko. Ali v tem hipu je nekdo udaril s ploskim
mečem lopova po roki. In čudno opremljen vojščak,
lastnik tega meča, je vzkliknil s šaljivim glasom :

„Hej, dobri ljudje, počakajte, da poravnamo to
zadevo zlepa, brez jeze in surovosti!“

Ta vojščak je bil Majlz Hendn, ki je konečno
našel svojega dečka. Kralj se ga razveseli srčno in
vzklikne vzradoščen: »Dolgo sem čakal nate, a zdaj
si vendar prav prišel. Vitez Majlz, razsekaj te ljudi na
same kosce!"

Hendn zataji svoj smeh in reče kralju: »Tiho,
tiho, dragi kralj; ne govori tako! Zanesi se name, in
vse bo dobro."

In res ni bilo potreba razsekati potepuha, ker ta
dva sta vpričo postavnega vojščaka in golega meča že
kdaj pobegnila.

XVII.

hendn Hol.

Majlz odide s kraljem urno v krčmo, kjer je bival,
da uredi svoje reči in da plača račun. Čez nekaj časa

43

sta že jahala oba prijatelja, vsak svojega me2ga proti
Hendn Holu.

Kralj se je preoblekel v oblačilice, katero je zanj
kupil Majlz Hendn v Londonu. Zdaj mu je bilo dobro
in toplo.

Potovala sta dalje in dalje in si pravila doživljaje
slednjih dni. Drugega dne sta prišla v bližino Hendn
Hola.

Pokrajina je bila hp zelo lepa in prijetna, pose¬
jana s pristavami in sadnimi vrtovi. Pot ju je vodil
preko lepih livad, in valovita nižina je spominjala na
morsko valovje. Popoldne sta dospela na mal hribček,
odkoder je bil lep razgled. Majlz pa je gledal, jeli
ne opazi svojega doma, kamor se je vračal kakor iz¬
gubljeni sin. In tedaj vzklikne vzradoščen:

„Evo, tam je naša vas, moj kralj, a za njo je
Hol! Njegove stolpe se vidi odtod, a oni gozdič tam
je grajski vrt mojega očeta. Videl boš, kako je vse
krasno in divno. V gradiču je sedemdeset sob in
sedemindvajset slug. To stanovanje nama bo gotovo
ugajalo! Hajd, pohitiva, ne morem več brzdati svoje
nestrpljivosti in svojega hrepenenja po domu!"

Jahala sta čim hitreje mogoče. Po vijugasti stezi
ob visoki živi meji sta prišla do visokih vrat. Pred
njima se je dvigal krasen gosposki grad.

„Dobro došel v Hendn Holu, moj kralj!" zakliče
Majlz veselo ter razjaše pred velikimi vratmi in po¬
maga kralju razjahati. Potem ga prime za roko in
urno odide ž njim v grad. Prideta v dvorano. Tamkaj
je sedel mlad človek pri mizi blizu velike peči, v kateri
je gorel plamen. K njemu pohiti Majlz in krikne:

„Hugon, objemi me! Reci, da se raduješ, ker sem
se povrnil."

44

Hugon, Majlzov mlajši brat, vstane in ga začuden
pogleda, pa reče mirno:

„Zdi se mi, da si znorel, ubogi tujec! Kaj sem
ti pač jaz?“

„Kaj si mi? Brat vendar, Hugon Hendn!“ reče
Majlz odločno.

A Hugon odvrne uljudno: „A kdo si ti?“

„Kaj me ne spoznaš? Tvoj brat, Majlz Hendn sem !“

„Ti se hočeš šaliti z menoj! Kako bi pač mrtvi
vstali iz groba? Oj, ta novica je prelepa, da bi bila tudi
resnična. Pridi sem k oknu, da te morem bolje videti 1“

Nato prime Hugon Majlza za roko ter ga po¬
vleče k oknu in ga ogleduje od vseh strani. Slednjič
ga odrine od sebe in reče:

..Usmiljeni Bog, daj mi toliko moči, da prenesem
to sleparijo!"

Majlz reče začuden: „Kakšno sleparijo? Nisem li
tvoj brat?"

Hugon odmaje z glavo, rekoč:

„Bog daj, da bi bilo to res! Ali jaz ne najdem
nobene podobnosti rned teboj, tujec, in mojim bratom.
Vrhutega mi je pred šestimi leti javilo neko pismo
smrt mojega brata Majlza."

„To je laž! Pokliči očeta! Ta me bo takoj
spoznal."

„Moj oče je mrtev," reče Hugon.

„Moj oče mrtev!" ponovi Majlz z drhtečim gla¬
som, a dostavi: „Potem pokliči starejšega brata

Artura!"

„Artur je tudi že umrl."

„Tudi Artur je mrtev! O Bog! Pokliči tedaj slu¬
žabnike!"

Hugon zapusti brzo sobo in pripelje čez nekaj
časa svoje sluge. A bili so sami mladi ljudje, ker je

45

stare zveste služabnike Hugon zapodil iz službe, kakor
hitro se je po krivem polastil Hendn Hola. Ti služab¬
niki seveda niso spoznali Majlza, saj ga nikoli niso
videli.

„Moji služabniki te tudi ne poznajo, tujec," reče
Hugon porogljivo.

Sedaj mine Majlzu potrpežljivost. Srdito pograbi
hudobnega brata za vrat in ga sune ob zid.

„Lopov!" mu reče. »Goljufati me hočeš za mojo
domačijo !“

Hugon pade ves rdeč v licu na bližnjo stolico in
zapove služabnikom, naj zgrabijo in zvežejo tujca.
Služabniki planejo na Majlza, in huda borba nastane.
Ali slednjič so nadvladali močnega vojščaka, zvezali
njega in tudi kralja in ju odpeljali v ječo.

XVIII.

Kralj v ječi.

Kralja in njegovega prijatelja so zaprli v ječo, v
kateri je bilo vse polno jetnikov. Kralj je vsakega
vprašal, čemu so ga zaprli, in spoznal je, da je v ječi
mnogo ljudi, ki jih je pahnilo v nesrečo le prazno¬
verje onih časov. Sklenil je izpremeniti angleške za¬
kone, ko hitro pride da svoje veljave in časti.

Nekoč pripelje jetničar nekega starca pred Majlza,
pa mu reče: »Vidiš, ta je oni goljuf, ki pravi, da je
Majlz. Jeli ga spoznaš ?“

Starček, ki je nekoč služil pri Majlzovem očetu,
pogleda Majlza natanko v obraz, ali potem odkima z
glavo, rekoč : »Ta ni Majlz Hendn in tudi nikoli ni bil!"

Majlza so osupnile te besede, ker je iz prejšnjih
časov sem poznal starčka kot poštenega in resnico¬
ljubnega služabnika. A jetničar vzklikne: »Prav imaš,

46

in dobre so tvoje oči, starec! Če bi bil jaz gospod
Hugon, bi ukazal obesiti tega goljufa!"

Nato se okrene jetničar v stran, ker je imel še
po drugih celicah opravka.

Jedva pa se je oddaljil, že pade starček pred
Majlzom na kolena in vzklikne: „Hvala bodi Bogu,
da te je ohranil pri življenju, plemeniti moj gospodar!
Sedem let smo mislili, da si mrtev, ali glej zdaj te
vidim živega! Spoznal sem te takoj. Siromašen sem
in star, in če zapoveš, gospod, bom razglasil resnico
o tvojem povratku povsod, in če me bodo radi tega
tudi obesili."

„Nikakor!“ reče Hendn, „tega ne smeš storiti,
uničil bi s tem sebe, a meni ne bi nič koristil."

Nato ga jame Majlz izpraševati o spremembah,
ki so se izvršile med njegovo odsotnostjo v Hendn
Holu. Ta nadaljni razgovor kralja ni več zanimal. Ali
ena starčkova novica je oživela zopet kraljevo po¬
zornost. Stari sluga je omenil, da bodo pokojnega
angleškega kralja pokopali tekom par dni v Windzoru,
šestnajstega dne tekočega meseca, a dvajsetega bodo
kronali novega kralja v Uestminstru. Tedaj pojde brž¬
kone tudi Hugon h kronanju, ker upa, da bo pri tej
priliki imenovan za angleškega plemenitaša.

Te vesti so osupnile mladega kralja izvanredno.
Nestrpljivo je pričakoval čas, ko bo zopet prost, da
bi se vrnil v London.

XIX.

Žrtev.

Slednjič je prišla tudi Majlzova pravda do raz¬
prave. Obsodili so ga kot nepoboljšljivega postopača,
da bo moral dve uri sedeti v kladi ob sramotnem
stebru, ker je napadel gospodarja Hendn Hola.

47

O njegovi trditvi, da je tožiteljev brat, da ima
pravico do posestva, sodniki niso niti razpravljali.

Kralja sicer niso obsodili, dasi je bil v Majlzovi
družbi, ker se jim je zdel premlad, a opominjali in
okregali so ga pošteno.

Peljali so Majlza k sramotnemu stebru pa so ga
vklenili v klado. Neizrecno bol je občutil kralj, ko je
videl, kako ravnajo z njegovim ljubljencem. A ko je
videl, da je nekdo izmed surovih gledalcev vrgel
Majlzu jajce v obraz, kjer se je razbilo, plane k stra¬
žarju, ki je stražil pri Hendnu, ter zavpije srdito: „Sram
vas bodi! Takoj ga izpustite! On je v moji službi;
jaz sem . . .“

„Oj tiho!" vzklikne Majlz preplašen. „Hočeš li,
da te ubijejo? Ne slušajte na njegove besede, ker on
je nor."

„Jih tudi ne maram poslušati," odvrne stražar,
»ali dober nauk mu bom dal."

Potem se obrne do nekega sluge in mu reče:
»Nameči temu malemu norcu par palic, da se nauči,
kako se mora obnašati!"

»Pol ducata mu res ne bo škodilo!" se oglasi
Hugon, ki je ta hip prijezdil, da vidi, kako se izvršuje
kazen.

Pograbili bi kralja in šibali bi ga, če bi Majlz ne
dejal: »Pustite dečka v miru, saj vidite, kako je mlad
in slab! Šibajte raje mene mesto njega."

„To je res dobra misel; to moram priznati," reče
Hugon s peklenskim posmehom. »Pustite tega dečka,
pa mesto njemu nabrišite onemu potepuhu dvanajst
čvrstih udarcev s šibo."

Hendna so takoj vzeli iz klade, pa ga slekli do
golega do pasa ter ga šibali po plečih.

Kralj je obrnil pogled vstran ter srčno zajokal.

48

„Oj, ti junaško, dobro srce," je mislil, „nikoli ne
bom pozabil tvoje požrtvovalnosti! Kdor reši svojega
kralja ran ali smrti, ta dovrši velik čin. A to je ne¬
znatno proti temu, kar je sedaj on zame storil; rešil
je kralja sramote."

Hendn je prenesel čvrste udarce z vojaškim ju¬
naštvom, niti zinil ni besedice. Ta srčnost, in tudi to,
ker je iz lastne volje prevzel udarce, namenjene dečku,
nase v dvojni meri, mu je pridobila spoštovanje med
gledalci, ki ga sedaj niso več nadlegovali, niti sra¬
motili.

Po dovršenem šibanju so Hendna zopet vklenili
v klado. Tedaj pa se mu približa kralj in mu reče
tiho: »Kralj ti ne more podeliti plemstva, ker to je
storil že oni, ki je nad vsemi kralji. Ali kralj lahko to
plemstvo potrdi pred ljudmi."

Nato pobere s tal šibo, s katero je bil Hendn
šiban, ter se dotakne z njo Hendnovih krvavih ram in
reče : »Edvard, kralj Angleške, te poviša v čast grofa !“
Hendna je to ganilo. Oči so se mu napolnile solz pri
misli na smešno razliko svojega sedanjega stanja
in sprejete odlike. Mile so mu bile te časti, dasi
vanje ni veroval, ker so mu odkrile dečkovo lju¬
beče srce.

Po prestani kazni spustijo Hendna na svobodo z
ukazom, da se ne sme vrniti več v te kraje. Vrnili so
mu tudi meč, mezga in osla.

In sedaj sta urno potovala v London.

Ob deseti uri zvečer devetnajstega svečana do¬
spela sta na londonski most, ki je bil tedaj poln ve¬
selega in prepevajočega ljudstva, ker prihodnjega dne
se je imelo vršiti kraljevo kronanje.

V gnječi izgubi Hendn kralja.

49

4

XX.

Tomovi doživljaji.

Medtem ko se je pravi kralj s postopači klatil po
svetu ter bival v ječi, in so vsi ljudje mislili, da je ali
norec ali goljuf, so bili doživljaji krivega kralja Tome
Khentija povsem drugačni: Oddnedodne se mu je
sijaj njegovega dostojanstva bolj priljubil. Njegov
strah je minil. Zelo mu je ugajalo, ko je čul trombe
in klice: „Vstran, kralj prihaja!" Zelo rad je sedel v
sijaju svojega kraljevskega veličanstva v angleškem
državnem zboru. Istotako ga je razveselilo, ko je spre¬
jemal poslanike iz tujih držav, ki so mu donašali
„bratski“ pozdrav od mogočnih svojih kraljev.

Oj, kako je bil tedaj srečen Toma Khenti iz be¬
raškega predmestja Oafišl Khorta!

Rad se je tudi oblačil v dragocene obleke ter po¬
dvojil število svojih slug in telesne straže. Ali kljub
temu je ostal prijazen in ljubeznjiv z vsemi ter vedno
odločen zaščitnik vseh tlačenih. Neumorno je deloval
proti krivičnim zakonom.

Včasih pa ga je hudo zapekla vest radi kraljeviča,
ki je izginil in se ni več vrnil. Tedaj ga je bilo hudo
sram, ker čutil je, da je krivec. Istotako se je spo¬
minjal svoje matere in svojih sester. Sprva se je bal

za njihovo usodo ter želel, da bi bile pri njem.

Kasneje se je pa plašil, da bi prišle pred njega v

svojih slabih oblačilih, in da bi ga v svoji ljubezni

izdale, ga pahnile z vzvišenega mesta zopet v bedo
in blato. Nu, pomalem je izginil tudi ta strah.

50

XXI.

Svečanostni izprevod pred kronanjem.

Navsezgodaj so grmeli topovi v znak, da se
angleški narod pripravlja, da proslavi veliki dan.

Po starem običaju je moral svečanostni sprevod
iziti iz Taura.

Topovi zagrme, da se zemlja strese, krik ljudstva
preglasuje grom. Toma Khenti zajaše odičenega iskrega
konja. Za njim jase kraljev ujec, vojvoda Hertfrd. Ob
njegovih straneh stopa sijajno oborožena telesna straža.
Za njimi je sledila nepregledna vrsta plemičev in dvor-
janikov, župan londonski, mestni svetovalci v škrla-
tastih plaščih, z zlatimi verigami krog vratu, načelniki
in členi vseh londonskih zadrug z dragocenimi za¬
stavami.

Ko je dospel kralj v sredino mesta, pozdravljalo
ga je ljudstvo prisrčno ter ga z glasnim krikom blago¬
slavljalo. Kraljevo lice je blestelo radosti.

Kdajpakdaj je Toma vrgel med ljudi polno pest
novokovanih, svetlih denarjev. Izprevod pa se je po¬
mikal dalje in dalje skozi krasno okinčane slavoloke,
mimo živih slik, ki so predstavljale dogodljaje iz živ¬
ljenja mladega kralja.

In zopet je Toma dvignil roko, da vrže zopet
polno pest novcev med ljudi, ko opazi bled in pre¬
plašen obraz ter oči, ki so bile vprte vanj. Žena je
stala v drugi vrsti gledalcev — njegova mati. Pre¬
strašen je nehote dvignil svoji roki ter si zakril oči na
način, kot je bil vajen, če ga je kdo nenadoma pro-
budil. V tem hipu pa se prerine žena skozi ljudi in
telesno stražo, stopi do njega, mu objame koleno, ga
poljubi in krikne:

51

4 '

„0j, moje dete, moje drago dete!" in dvigne proti
njemu roki in obraz, v katerem sta se zrcalila radost
in blaženost.

A vojak telesne straže jo porine s čvrsto roko
nazaj med množico.

„Jaz te ne poznam, žena!" zamrmra Toma, a
krvavelo mu je srce, ko je videl, kako jo vlečejo stran.
In ko se je obrnila še enkrat proti njemu, spozna, da
ji je globoko ranil srce.

Tedaj ga obide sramota, in ves njegov ponos je
bil uničen. Na njegov ukradeni kraljevski sijaj pade
temna senca. Vse njegovo veličanstvo postane zanj
nakrat puhlo, brez vrednosti.

Izprevod se je pomikal dalje, ali Toma ni ničesar
več videl in slišal. Samo mislil je še: „Dal Bog, da
se rešim tega suženjstva!"

Vzklikalo je ljudstvo, ali vse te gromovite klice
je prevpil glas njegove vesti, ki mu je očital, da je
zatajil svojo mater.

Vojvoda Hertfrd ga opozori, naj kaže ljudstvu
prijazno lice. S krvavečim srcem poizkuša Toma smeh¬
ljati se, a lice se mu ne razvedri.

„Prokleta nora beračica!" vzklikne vojvoda. „Vso
dobro voljo je pokvarila Vašemu Veličanstvu."

A krasno opravljeni deček ga pogleda žalostno
in ga zavrne z zamolklim glasom :

„In vendar je ona moja mati!"

„Bog se usmili!" vzdihne vojvoda potiho, »Kralj
zopet nori."

XXII.-

Kronanje.

Kronanje se je imelo vršiti v uestminstrski cerkvi.
Že ob treh zjutraj so prihajali bogati meščani v cerkev,

52

da si pridobe lep prostorček, odkoder bi gledali redko
slavnost. Severni del cerkve je bil določen za pleme¬
nitaše. Tla so bila pokrita tu z dragocenimi prepro¬
gami, a v sredini je bil na izvišenem mestu kraljevi
prestol, pokrit z zlato tkanino.

Že so prihajali vojvode, grofi, baroni in drugi
plemenitaši, odeti v krasne obleke, posuti z dragimi
kameni. In prišli so poslanci kraljev daljnih dežel,
blesteči se v sijajnih opravah.

Topovi zagrme v bližini v znak, da je svečanostni
izprevod dospel do cerkve. V tem vstopijo visoki cer¬
kveni dostojanstveniki v svilenih plaščih in z mitrami
na glavah. Slednjič nastopi vojvoda Hertfrd z visokimi
državnimi uradniki, a za njimi prikoraka četa telesne
straže v svetlih oklopih. Zdaj zašumi godba in Toma
Khenti stopi na vzvišeno mesto. Vsi prisotni vstanejo,
krasni zvoki slavnostne pesmi napolnijo božji hram.
Tomo pripeljejo do prestola. Svečanost kraljevega kro¬
nanja prične.

Nadškof khentrberški vzame krono angleškega
kraljestva z blazine ter jo dvigne nad glavo nepravega
kralja, ki je bled v licu drhtel po vsem životu. Grobna
tišina nastane v cerkvi. V tem svečanostnem hipu pre¬
rine se v sredino cerkve deček, odkrite glave, v pri-
prostem oblačilcu, in dvigne roko kvišku ter reče s
svečanim glasom: „Prepovem ti, da položiš krono na
ono izgubljeno glavo, ker kralj Angleške sem jaz!“

Že se je stegnilo par čvrstih rok proti drznemu
dečku, ali kraljevsko oblečeni Toma stopi par korakov
naprej in vikne glasno:

„ Pustite ga, ne dotaknite se ga! On je resnični
kralj!"

Nepopisna zadrega se poloti vse skupščine. Voj¬
voda Hertfrd pa zapove z ostrim glasom: „Njegovo

53

Veličanstvo je zopet obolelo. Pograbite tega malega
potepuha!“

A Toma udari z nogo ob tla in reče:

„Ne taknite ga! On je kralj!"

Stegnjene roke omahnejo vdrugič. Deček pa stopi
z mirnim korakom do prestola, Toma pa pade na ko¬
lena pred njim in reče radostnim licem: „Oj, moj go¬
spodar in kralj, dopusti da ti Toma Khenti kot prvi
priseže zvestobo! Vzemi krono in položi si jo na
glavo, prevzemi zopet vse, kar je tvoje."

Vojvoda Hertfrd pogleduje sedaj berača, sedaj
kralja in opazi, da sta si oba dečka čudovito podobna.
Opazili so to tudi drugi pričujoči.

Vojvoda razmišlja za hip, kako bi dobil nepobit
dokaz, jeli ta revno oblečeni deček res kralj. Čelo se
mu zjasni, pa vpraša dečka:

„Kje je veliki državni pečatnik! Odgovoriš na to
vprašanje prav, pa je vse jasno, ker samo nekdanji
princ uelski zna zanj in more odgovoriti na to
vprašanje. Ker pokojni kralj je malo dni pred svojo
smrtjo dal pečatnik shraniti kraljeviču, od takrat pa
se je pečatnik izgubil."

Deček mu odgovori z mirnim glasom: „To hočem
takoj povedati. Lord Džoan pohiti v palačo v mojo
sobico. Tam visi ob steni milanski oklep s čelado.
Poglej v čelado, tam boš našel veliki državni pečatnik!"

Lord Džoan odhiti, medtem pa pripoveduje Toma
Khenti pred zbrano gospodo, kako je prišlo do tega,
da sta kraljevič in berač pred dnevi zamenjala svoji
obleki in svoji ulogi. Vsi so se čudili tej povesti. Še
bolj pa se začudijo, ko se vrne lord Džoan ter drži v
visoko dvignjeni desnici debelo, zlato, okroglo ploščo,
v katero je bil vrezan pečat angleške države. Zdaj
zaori po cerkvi gromoviti klic:

54

»Živio, naš pravi kralj!"

Ko se klicanje poleže, vzklikne Toma:

»Zdaj moj kralj, sprejmi svoj kraljevski plašč in
vrni beraškemu Tomi njegove cape."

Vojvoda Hertfrd pa pokaže s prstom na Tomo
in krikne srdito: »Vrzite tega malega lopova v

Taur!" '

Ali pravi kralj ga zavrne: »Ne tako, nihče naj ne
položi roke nanj! On je moj varovanec!"

Toma se mu zahvali na kolenih. A ko bolje
opazuje državni pečatnik, ki ga je držal lord Džoan v
roki, se nasmehne in reče:

»Glej, kralj moj, jaz sem tudi vedel, kje je ta
pečatnik, saj si ga onega dne, ko sva zamenjala oblačili,
skril pred mojimi očmi v ono čelado."

»To je pa čudno," meni nato kralj, »da nisi znal
zanj, ko so te povpraševali za pečatnik."

»To ni nič čudnega," odvrne Toma, »ker nisem
vedel, da je ta zlata reč pečatnik, popisal pa mi ga ni
nihče od vseh onih, ki so ga hoteli od mene. Vendar
sem pogosto rabil to reč."

»Ti si ga rabil? Čemu pa?“ vpraša kralj.

»Tolkel sem ž njim orehe," odvrne Toma ne¬
dolžno, a koj 'zardi, ker krohoten smeh se razlega po
cerkvi na ta njegov odgovor. Ali s tem je minil tudi
slednji sum, jeli konečno ni Toma kralj. Ker da bi
angleški kraljevič ne poznal državnega pečatnika, to je
bilo izključeno.

Dečka sta sedaj zamenjala obleki, in nato se je
kronanje nadaljevalo. Pravega kralja so mazilili in
kronali. Grom topov je naznanjal to Londonu in
Angleški.

55

XXIII.

Edvard kot kralj.

Majlz Hendn je povsod iskal izgubljenega dečka,
a najti ga ni mogel več. Slednjič ga opomni glad, da
bi bilo dobro kaj jesti. Išče po svojih žepih, a ne najde
niti vinarja; v gnječi so mu namreč tatiči pokradli še
ono malo, kar je imel. Truden in lačen je prišel slednjič
izven mesta ter legel v grmičje ob Temzi. Tam je
zaspal. Ko se prebudi drugega dne okoli poldne, vrne
se v mesto, premišljujoč, do koga bi se obrnil, da bi
mu pomagal iz stiske ter mu posodil kaj denarja.
Spomni se starega gospoda Hemfri Merloa, ki je bil
dober prijatelj pokojnega njegovega očeta. Ker je bil
stari Hemfri Merlo dvorjanik, krene Majlz k kraljevi
palači, da bi ga tamkaj na kakšen način našel.

Ko stoji tako pred kraljevo palačo, zapazi malega
dečka, ki ga je ostro ogledoval. To je bil oni deček,
ki so ga šibali mesto kralja.

„Hm,“ si misli ta deček, „ni li oni čudno oprav¬
ljeni mož tisti klativitez Majlz Hendn, po katerem je
kralj toliko povpraševal. Po popisu mu je sličen kot
jajce jajcu. Da bi ga vprašal?"

Medtem pa je Majlz že pristopil k dečku in ga
nagovoril: „Zdi se mi. da prihajaš s kraljeve palače?“

„Da, gospod."

„Jeli ne poznaš gospoda Hemfrija Merloa, starega
dvorjanika ?“

Deček se začudi in misli: „Oj dobri Bog po mojem
pokojnem očetu vpraša!" Glasno pa reče: „Seveda ga
poznam."

»Potem prosim te, reci mu: Majlz Hendn, sin
njegovega prijatelja, pokojnega Riharda Hendna ga.
čaka tu zunaj in bi rad govoril ž njim."

56

Deček se še bolj začudi, a reče: »Počakajte za
hip, takoj se vrnem!“ in izgine v palačo.

Hendn je čakal potrpežljivo, a zapazili so ga stra¬
žarji pri grajskih vratih, in ker se jim je zdel sumljiv
klatež, ga pograbijo in mu vzamejo meč. Poveljnik
straže pa ukaže preiskati mu žepe. Nehote se Majlz
pri tem povelju nasmehne, misleč si: „Sam Bog daj,
da najdejo v mojih žepih kaj. Jaz sem jih stokrat pre¬
obrnil, a počenega groša nisem našel v njih."

V tem pa se vrne mali Hemfri Merlo s častnikom.
Ta urno zapove, naj vrnejo Majlzu meč ter se pokloni
pred njim in ga pelje v kraljevo palačo. Tam sprejme
Majlza dvorjanik ter ga vodi preko dolgih hodnikov,
skozi krasne sobe, in mimo visokih plemičev, ki so
se ubogemu vojščaku globoko klanjali, a začudeno
gledali na njegovo razdrapano obleko, do prestolne
dvorane, kjer ga pusti sredi visoke gospode.

Majlz je kar strmel in mislil je, da sanja, ni mogel
razumeti, kaj vse to pomeni.

Ozre se na prestol, kjer se je mladi kralj raz-
govarjal z nekim vojvodo.

„Grom in strela!" se začudi Majlz, „kaj ti ne sedi
tam oni kralj sanj, oni revček, ki sem ga toliko časa
iskal. Mogoče pa le ni on, mogoče je oni norček, ki
ga jaz iščem, le tako silno podoben angleškemu kralju.
Ali pa sanjam?"

A zdajci mu šine dobra misel v glavo. Odločno
stopi do stene, tam zgrabi za stol, ga nese sredi dvo¬
rane in sede nanj. Zlovoljno mrmranje okolistoječe
gospode opozori kralja na Majlza, katerega so hoteli
že pahniti s stola.

»Ne taknite ga, on je v svojem pravu! “ reče kralj
in nadaljuje: „Čujte, vi vsi tukaj zbrani, da je to moj
dragi in verni sluga Majlz Hendn. On me je s svojim

57

mečem obvaroval smrti, zato mu je njegov kralj po¬
delil viteško čast. On me je obvaroval sramote s tem,
da je prevzel meni namenjene udarce na svoje rame.
Zato sem ga imenoval za grofa, in sprejel bo toliko
posestva, kolikor pripada tej časti. Slednjič sem mu
podelil dedno pravo, da sme sedeti v kraljevi na¬
vzočnosti."

Vsi so strme gledali na priprostega vojščaka, sedaj
grofa, ter mu zavidali sicer zasluženo čast. Posebno
pa navzoči njegov brat, hudobni Hugon.

Majlz pa poklekne na eno koleno pred svojega
kralja in mu poda roko, ter mu ginjen priseže zvestobo.
Nato stopi vstran.

Kralj pa pokaže na Hugona in zavpije srdit:

„Primite onega razbojnika. Odvzemite mu svečano
obleko in vse časti ter premoženje, do katerih je prišel
z goljufijo in lopovščino. In shranite mi ga pod ključem,
dokler ne vprašam po njem!"

In zgodilo se je tako.

Zdaj pa privedejo Tomo Khentija pred kralja.
Toma je bil oblečen v lepi, a nekako posebni obleki.
Pred kraljem poklekne, a ta reče:

„ Spoznal sem zdaj, da si minule tedne državo
prav in milosrčno vladal. Zadovoljen sem s teboj!
Hočem skrbeti za tvojo vzgojo in tvoje blagostanje,
a tudi za ono tvoje matere in tvojih sester, ki si jih
zopet našel. A ker si bil nekaj dni kralj, zapovem, da
se ti izkažejo tudi vnaprej posebne časti. Nihče ne
sme nositi obleke takih barv in takega kroja kot ti,
in vsakdo, ki te sreča, mora te pozdraviti!"

Toma vstane ponosen in srečen, poljubi kralju
roko in pohiti k svoji materi in svojima sestrama, da
se ž njimi skupno poveseli svoje sreče.

58

XXIV.

Sklep.

Malo nam preostaja še povedati.

Hugona so pregnali iz Angleške, umrl je v tujini.

O Tomovem očetu se ni nikoli nič več slišalo.

Majlz Hendn in Toma Khenti pa sta ostala kra¬
ljeva ljubljenca, in zelo sta žalovala po njem, ko je
po kratkem, a zelo blagem vladanju umrl čez par let.

Dokler pa je živel, je kralj kaj rad pripovedoval,
kako se je nekoč klatil kot beraški sin po svetu.

Pogosto je dejal, če mu je kak dvornik očital, da
premilo vlada:

„Kaj veš ti o stradanju in stiski? Jaz in moje
ljudstvo to poznava, a ti ne!“

Vsebina:

Stran

Uvod.3

I. Rodila sta se kraljevič in berač.5

II. Tomova mladost.6

III. Toma se seznani s kraljevičem.8

IV. Kraljevičevo stradanje se začne . . ....  12

V. Toma kot kraljevič. .14

VI. Tomovi svetovalci . . .17

VII. Toma obeduje vprvič po kraljevsko.19

VIII. Državni pečatnik.21

IX. Kraljevo stradanje .22

X. V Gildholu ....   25

XI. Kraljevič in njegov rešitelj  28

XII. Kraljevič izgine .32

XIII. Kralj je umrl! Živio, kralj!. 33

XIV. Toma kot kralj.36

XV. Kralj med lopovi.40

XVI. Kralj zbeži lopovom.41

XVII. Hendn Hol.43

XVIII. Kralj v ječi.46

XIX. Žrtev.47

XX. Tomovi doživljaji.50

XXI. Svečanostni izprevod pred kronanjem.51

XXII. Kronanje .:.52

XXIII. Edvard kot kralj .56

XXIV. Sklep.59


\